Kriza: Svet in Slovenci od prve svetovne vojne do sredine tridesetih

KrizaSvet in Slovenci

od prve svetovne vojne do sredine tridesetih let

Dušan Nećak – Božo Repe

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

9.....

NEĆAK, Dušan Kriza: Svet in Slovenci od prve svetovne vojne do sredine tridesetih let - Ljubljana : Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 2008. - (Razprave Filozofske fakultete)

ISBN 97...............

2...


KrizaSvet in Slovenci od prve svetovne vojne do sredine tridesetih let

Razprave Filozofske fakulteteIzdal: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete

zanj odgovarja: Rudi RizmanRecenzenta: Miroslav Stiplovšek, Aleš GabričJezikovni pregled: Barbara ŠatejPrevod povzetka: Niko HudeljaKartograf: Andrej HerakovičUrednica zbirke in tehnična urednica: Jadranka Šumi Oblikovanje zbirke: Ranko NovakGrafična priprava: Studio Signum Tisk: Birografika Bori Naklada: 300 izvodov Ljubljana 2008

© Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2008. Vse pravice pridržane.

Slika na naslovnici: Detroit Industry, South Wall, 1932–33, fresco by Diego Rivera. Detroit Institute of Arts. Vir: http://www.flickr.com/photos/rooey/2524811938/

Brez pisnega dovoljenja Fakultete je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, dajanje na voljo javnosti (internet), predelava ali vsaka druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Odstranitev tega podatka je kazniva.


Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakulteteLjubljana

2008

KrizaSvet in Slovenci

od prve svetovne vojne do sredine tridesetih let

5

Kazalo

Uvod .............................................................................................................................. 7Glavni tokovi v znanosti in umetnosti, družabno življenje ....................................... 10

DOGAJANJE V TABORU ZMAGOVALK .................................................................. 15Združene države Amerike ......................................................................................... 15

Od vojnega zmagoslavja do gospodarske recesije .............................................. 15 Razoroževanje na morju ..................................................................................... 17Reparacijska vprašanja ....................................................................................... 20

Velika Britanija .......................................................................................................... 21Westminstrski statut in Britanska skupnost narodov .......................................... 24Politika »Appeasementa – pomiritve« ................................................................ 26Indija ................................................................................................................... 26Irska .................................................................................................................... 28

Francija ...................................................................................................................... 29Japonska .................................................................................................................... 34Italija in fašizem ........................................................................................................ 35

DOGAJANJE V TABORU PORAŽENK ...................................................................... 45Sovjetska Rusija: od NEP-a do stalinskih čistk ......................................................... 45Na poti v nacizem – Weimarska Nemčija ................................................................. 55Avstrijska stanovska država – »prva žrtev nacizma« ................................................ 64

Leto 1934 – Obračun s »sovražniki« stanovske države ..................................... 67S socialdemokrati ...................................................................................... 67Z nacionalsocialisti ................................................................................... 69

Pred državljansko vojno – Španija ............................................................................ 76VELIKA GOSPODARSKA KRIZA .............................................................................. 81

Notranjepolitična zaostrovanja v ZDA zaradi gospodarske krize ............................. 90Volilna zmaga Franklina Delana Roosevelta in »New Deal« ............................. 92odstop od zlate podlage ..................................................................................... 99Prelomno leto 1935 ali »New Deal« visi na nitki ............................................. 103

BALKAN ..................................................................................................................... 105Madžarska ......................................................................................................... 106Romunija .......................................................................................................... 107

6

Bolgarija ........................................................................................................... 108Albanija ............................................................................................................. 110Grčija ................................................................................................................. 110

KRALJEVINA SRBOV, HRVATOV IN SLOVENCEV IN KRALJEVINA JUGOSLAVIJA ............................................................................................................. 113

Ozemlje, narodna in verska sestava nove države ..................................................... 113Novi simboli: grb, zastava, himna, nova praznovanja, nova dinastija .................... 124Politična podoba kraljevine od nastanka do začetka tridesetih let .......................... 135

Stranke .............................................................................................................. 135Politične stranke in bloki (povezave) v Sloveniji ............................................. 145Avtonomizem in centralizem: Slovenci ali Jugoslovani? ................................. 158Slovenski avtonomizem med željami, realnostjo in strankarskimi boji ........... 167

Politična kultura v kraljevini ................................................................................... 170Nasilje v kraljevini ............................................................................................ 175Diktatura kralja Aleksandra .............................................................................. 183

SLOVENSKO GOSPODARSTVO V JUGOSLAVIJI IN VELIKA GOSPODARSKA KRIZA ........................................................................................... 191GLAVNI TOKOVI V ZNANOSTI IN UMETNOSTI TER DRUŽABNO ŽIVLJENJE V KRALJEVINI SHS (JUGOSLAVIJI) IN V SLOVENIJI ................... 205

Znanost in umetnost v Kraljevini SHS (Jugoslaviji) in v Sloveniji ........................ 205Mediji in film v Sloveniji ........................................................................................ 214Univerza in šolstvo .................................................................................................. 217Socialne razmere, življenje med obema vojnama ................................................... 219Kulturni boj ............................................................................................................. 223

MEDNARODNI POLOŽAJ JUGOSLAVIJE, NASTANEK SLOVENSKIH MANJŠIN IN NJIHOV POLOŽAJ ............................................................................. 231

Primorski Slovenci .................................................................................................. 232Slovenci v prvi avstrijski republiki ......................................................................... 237Porabski Slovenci .................................................................................................... 240

EPILOG ....................................................................................................................... 241IZBRANA LITERATURA ........................................................................................... 247

7

Uvod

V pričujoči knjigi so obravnavani dogodki od konca prve svetovne vojne do srede tride-setih let, zlasti pa velika gospodarska kriza, ki je usodno zaznamovala obdobje med obe-ma vojnama.

Besedilo se pri svetovni zgodovini osredotoča na glavne politične in ekonomske, kulturne, znanstvene in umetniške procese ter na najpomembnejše države v desetletju in pol po prvi svetovni vojni, ki so determinirale zgodovinski razvoj tega časa. Pri nacionalni zgodovini se ukvarja s političnim, gospodarskim, socialnim in kulturnim položajem slovenskega na-roda, ki je bil po prvi svetovni vojni razkosan med štiri države.

Prva svetovna vojna je po vsej Evropi, pa tudi po svetu, v temeljih spremenila politično sliko. Krog dežel, ki so vplivale na svetovna dogajanja, se je zelo razširil, zlasti v azijski prostor – Japonska, Kitajska, Indija. Dogajanje na vseh svetovnih kontinentih je postalo med seboj tesneje povezano in sovisno. S tem pa je postala zgodovina tega dogajanja re-snično svetovna. Kljub temu je Evropa tudi v tem času ostala »središče sveta«.

Demokratična misel se je sicer prebila v ospredje političnega dogajanja, vendar so jo zlasti v državah z manjšo demokratično tradicijo kmalu izpodrinile diktature. Sla po oblasti in nacionalizem označujeta »zlata dvajseta leta« ter podžigata rasno sovraštvo in antisemiti-zem. V tem zapletenem in razburkanem času imamo na svetu opraviti z vsaj tremi državno političnimi sistemi, ki so določali zgodovinski razvoj.

1. Meščanska parlamentarna demokracija, z manjšimi spremembami, ki jih je narekoval politični razvoj, je v času med vojnama ostala politična oblika v najstarejših in naj-večjih kapitalističnih državah na svetu, kjer se je ta tradicija v devetnajstem stoletju popolnoma učvrstila.

2. Socialistični sovjetski sistem je zrasel iz boljševistične oktobrske revolucije in je pome-nil popolni novum v družbeno političnem razvoju sveta.

3. Fašistični tip državne ureditve običajno označujemo kot totalitaristični politični sistem. Toda med fašističnimi tipi so kar precejšnje razlike, kljub nekaterim bistvenim skupnim potezam. To velja predvsem, če primerjamo nacistično Nemčijo, fašistično Italijo in totalitaristično Japonsko.

Poleg teh treh »klasičnih« družbenih sistemov pa je bila v svetu še cela vrsta »vmesnih«. Tistih, ki so bili nekako vmes med meščansko parlamentarno demokracijo in totalitariz-

Uvod

Dušan Nećak – Božo Repe: Kriza

8

mom. V ta okvir je mogoče uvrstiti države od azijske Kitajske prek srednjevzhodne in jugovzhodne Evrope – Poljska, Jugoslavija, ter Španije do Latinske Amerike. Družbena struktura je bila v njih precej podobna. Gre za pretežno agrarne države, z značilno vele-posestjo, ki povzroča velike probleme srednjim in malim kmetom; moderni kapitalizem je šele v povojih, politična demokracija brez tradicije, vloga vojske in cerkve pa zelo po-memben integracijski faktor. Večina takih držav je še dodatno obremenjena z zelo hudimi nacionalnimi nasprotji.

Mednarodni gospodarski položaj je na začetku dvajsetih let težak, vse evropske države so visoko zadolžene. Velikanske reparacije, ki jih morajo poraženke iz prve svetovne vojne plačevati, preprečujejo njihovo gospodarsko ozdravitev. Toda tudi zmagovite države se ne morejo otresti plazeče se gospodarske depresije. Zato označevanje dvajsetih let za »zlata« lahko velja le za nekaj držav na svetu: za weimarsko Nemčijo, ZDA in delno za Francijo. V Angliji so to leta latentne gospodarske recesije in brezposelnosti, v Sovjetski zvezi leta NEP (»nova ekonomska politika«) in ostrih bojev politikov in njihovih konceptov v vod-stvu boljševistične partije, na Japonskem se demokracija ni mogla uveljaviti, na Kitajskem pa je divjala državljanska vojna.

Po letu 1929 je domala vse svetovne države prizadela doslej najtežja gospodarska kriza. V weimarski republiki se je krizno počutje poglobilo do te mere, da je postalo temelj za dvig nacionalsocializma. V Veliki Britaniji stopnja brezposelnosti ni padla pod 10 od-stotkov, stavke v premogovniških revirjih pa so dodatno hromile gospodarstvo. Francija se je izčrpavala pri obnovi severnih pokrajin, vrednost franka pa je padla na petino svoje predvojne vrednosti. Na splošno lahko rečemo, da svetovno gospodarstvo po vojni v ce-loti ni okrevalo. V Evropi tudi zato, ker so okrevanje dodatno zavirale nove meje in ca-rinske omejitve.

Gospodarskega mrtvila ob koncu vojne niso premagale niti ZDA. Posebej na kmetijskem področju so začele cene poljedeljskih proizvodov padati, ker je bila proizvodnja preveli-ka. Kriza se je hitro razširila tudi na industrijo in tako imenovani »črni petek« v oktobru 1929 na newyorški borzi je sprožil svetovno gospodarsko krizo, s katero se je mednarodni gospodarski položaj katastrofalno poslabšal in povsod po svetu bistveno prispeval k poli-tični destabilizaciji.

Veliko držav, četudi v prvi svetovni vojni niso bile poraženke, ni bilo zadovoljno z versaj-sko ureditvijo. To velja tudi za Kitajsko, ki je bila na strani antantnih sil, a je namesto ne-odvisnosti dobila le novo okupacijsko silo, to je Japonsko, ki je postala najmočnejša sila v regiji. ZDA so se v začetku dvajsetih let umaknile iz Evrope, toda njihov interes je zara-di velikanskih angleških in francoskih vojnih dolgov ostal na starem kontinentu. Francija je želela utrditi svoj položaj v Evropi posebej v odnosu do Nemčije. Kot politični pritisk nanjo je uporabljala reparacijske zahteve in zasedbo Porenja. Velika Britanija je medtem okrepila svoja prizadevanja obnoviti evropsko strukturo oblasti in se deloma zoperstavlja-la francoskemu pritisku na Nemčijo. Italija je sicer sodila med zmagovalke v prvi svetov-ni vojni, vendar je bila razočarana, ker se niso izpolnile njene želje po albanski in dalma-tinski obali.

9

Poraženki Rusija in Nemčija sta po Versaillesu ostali na političnem obrobju, v vlogi, ki ju je povezovala in je pripeljala do Rapalske pogodbe leta 19221. K posledicam vojne sodita še vojaška konflikta med sovjetsko Rusijo in Poljsko leta 1920 in med Grčijo in Turčijo v letih 1920–1922.2 Tega leta pride v Italiji na oblast fašist Mussolini, kar pomeni začetek zmagovite poti totalitarističnih sistemov, ki so se utrdili v tridesetih letih. Že do leta 1926 pa se uveljavijo avtoritarni režimi v Španiji, Grčiji, na Poljskem in na Portugalskem. Pri tem seveda ne smemo spregledati tudi dejstva, da gre v isto smer politični razvoj v sovjet-ski Rusiji, saj leta 1924, po smrti Lenina, oblast prevzame Stalin.

Za Slovence je bilo mejno vprašanje po 1. svetovni vojni rešeno zelo neugodno.3 Velik vpliv Italije, ki Slovencem in Jugoslaviji ni bila naklonjena, prevlada imperialistične poli-tike interesnih sfer namesto samoodločbe narodov, nemoč in nespretnost slovenskih poli-tikov in premajhna angažiranost srbskih oz. novih jugoslovanskih oblasti, so imeli za po-sledico, da je Italija dobila Primorsko, Koroška pa je bila izgubljena na plebiscitu. Sloven-ci so bili postavljeni v novo stvarnost: živeli so v štirih državah z različnimi političnimi sistemi, ki so vsi imeli v osnovi avtoritarno izhodišče in so bili v nacionalnem smislu Slo-vencem nenaklonjeni. Italiji je pripadla tretjina celotnega slovenskega nacionalnega oze-mlja, okrog 300.000 Slovencev v Julijski Krajini in približno 36.000 v Beneški Sloveniji. Slovenija je ostala brez Trsta, v katerem je živelo 57.000 Slovencev, in s tem brez najmoč-nejšega industrijskega centra in izhoda na morje. Primorski Slovenci so bili v času med obema vojnama načrtno italijanizirani, izpostavljeni fašističnemu nasilju in gospodarsko zatirani, kar je povzročilo veliko izseljevanje v Jugoslavijo in druge države. Kljub temu so Primorci uspeli obdržati – javno ali ilegalno – kulturne organizacije in se jezikovno in kulturno ohraniti kot Slovenci, bili pa so tudi prvi v Evropi, ki so se stvarno uprli fašizmu. Slovence v Avstriji so formalno ščitila manjšinska določila senžermenske mirovne pogod-be, vendar jih je Avstrija izpolnjevala le deloma. Po anšlusu leta 1938 (zanj so glasova-li tudi Slovenci, da bi se izognili očitku o nelojalnosti) se je stopnjeval nacistični pritisk. Končni cilj je bil popolna izselitev in ponemčenje Koroških Slovencev, ki so ga nacisti za-čeli izvajati med drugo svetovno vojno, vendar ga niso uspeli uresničiti.

Pozitiven dosežek v narodnostnem smislu po prvi svetovni vojni je bila priključitev Prek-murja, čeprav je bila zavest o tem, da so tudi Prekmurci del slovenskega naroda, šibka in je bilo privajanje na skupno življenje v času med obema vojnama (pa tudi še kasneje) polno predsodkov in stereotipov. V Porabju, ki je po Trianonski pogodbi pripadlo Madžarski, so Slovence, v skladu s teorijo, da so Vendi, skušali pomadžariti. V revni in zaostali pokrajini se je slovenski jezik obdržal predvsem s pomočjo cerkve.

Kulturni in gospodarski napredek so tako doživljali le jugoslovanski Slovenci. Za Jugosla-vijo med obema vojnama sicer splošno velja, da je bilo politično ozračje v kraljevini ves

1 Dne 16. 4. 1922 je bila namreč med nemškim rajhom in sovjetsko Rusijo podpisana pogodba v Rapallu, ki med drugim določa, da se sovjetska Rusija odpoveduje zahtevi po plačilu nemških reparacij. Na ta način je boljševistična država končala razdobje izolacije s strani zahodnih držav.

2 Več o tej vojni glej: Dušan Nećak, Božo Repe, Prelom, Ljubljana 2005, str. 172–175.3 O povojni ureditvi sveta in mejnih vprašanjih podrobneje govori knjiga Prelom, str. 158–168 in 231–

263.

Uvod


10

čas njenega obstoja napeto, konflikti ostri, celo brutalni, notranje krize so večkrat ogrozile obstoj države, parlament ni funkcioniral po demokratičnih principih, kralj pa je tudi samo-voljno prekinjal njegovo delovanje in za nekaj let uvedel diktaturo. Vlade so se naglo me-njavale, v boju za oblast tudi najbolj vratolomne politične kombinacije med programsko povsem različnimi strankami niso bile nič nenavadnega. Notranje razmere so še oteževale zunanjepolitične okoliščine, zlasti svetovne gospodarske recesije, in prizadevanja nekate-rih držav, v prvi vrsti Italije, da kraljevino razbijejo.

Ne glede na različne ocene Jugoslavije (po mnenju mnogih zgodovinarjev je notranje raz-padla še pred drugo svetovno vojno) in vso kritičnost do njenega ustroja in delovanja, ki jo izraža tudi ta knjiga, in ne glede na njen dokončni razpad v devetdesetih letih 20. stole-tja, so Slovenci v času med obema vojnama v kraljevi Jugoslaviji ohranili in okrepili na-cionalno identiteto, kulturni in gospodarski položaj, v kasnejši socialistični pa vzpostavili državnost, ki jih je na koncu pripeljala do samostojne države.

Pisca sva pri pisanju sledila že v prvi knjigi zastavljenemu motivu, da na poljuden in zani-miv, a znanstveno korekten način predstaviva glavne tokove v obdobju od konca prve sve-tovne vojne do srede tridesetih let. Nisva mogla in tudi ne želela predstavljati vseh konti-nentov in vseh držav, pa tudi ne vseh podrobnosti iz nacionalne in regionalne zgodovine, saj bi s tem knjiga izgubila svoj glavni smisel. Sicer kritičen, a objektiven ocenjevalec je za knjigo Prelom zapisal, da »med novostmi vsekakor ponuja najhitrejšo informacijo o ra-znolikih vprašanjih prve svetovne vojne in Slovencih v vrtincu velike vojne.«4

Pisca si želiva, da bi na podoben odziv naletela tudi ta in naslednje knjige iz nastajajoče zbirke.

Glavni toKovi v znanoSti in UmetnoSti, družabno življenje

Mir, ki je po prvi svetovni vojni zavladal v svetu, je bil blagodejen za znanost in umetnost. Znanost je hitro napredovala in na vseh področjih so se vrstila nova odkritja.

V družboslovju so se razvile nove smeri v filozofiji: fenomenologija (Edmund Husserl (1859–1939)) in zlasti eksistencializem (Martin Heidegger (1889–1976), Karl Japers (1885–1869), Jean Paul Sartre (1905–1980)). Razcvet je zaznala tudi marksistična veja fi-lozofije (Ernst Bloch (1885–1977), Max Horkheimer (1895–1973)), ki se je kasneje moč-no približala eksistencializmu.

V psihologiji je prevladovala psihoanalitična smer Siegmunda Freuda (1856–1939). Izni-čevanje učinkov velike gospodarske krize je imelo korenine v novi smeri ekonomske zna-nosti. Anglež John Maynard Keynes (1926; 1883–1946) je namreč dokazoval, da bodoč-nost gospodarskega razvoja ne sloni na nebrzdanem gospodarskem liberalizmu, ampak da je naloga države, da prevzame gospodarsko in socialno urejevalno funkcijo.

4 Aleš Gabrič, »Osvobajate nas, hkrati pa nas režete na koščke«: Slovenci v veliki vojni, Delo 2006, št. 123, str. 23.

11

Prav to je bila temeljna prvina gospodarske doktrine New Deala ameriškega predsednika Roosevelta, s katero je reševal gospodarsko krizo. V zgodovinski znanosti so se zlasti za-čeli prebijati pogledi francoske zgodovinske šole, med odkritji pa je morda največji od-mev v javnosti poželo odkritje angleškega arheologa Howarda Carterja (1873–1939). Ta je leta 1922 našel grob faraona Tutankamona. Najpomembneje je bilo to, da je bil grob ne-dotaknjen in nepoškodovan, kar je omogočilo potrditev dotedanjega vedenja o umetniških in religioznih navadah Egipčanov.

V naravoslovju so se v času med vojnama nadaljevala znanstvena odkritja. Če bi Škot Alexander Fleming pred prvo svetovno vojno in ne šele 1928, odkril penicilin, bi bilo žrtev med ranjenci zagotovo bistveno manj. Zato pa se jih je mnogo rešilo med drugo svetovno vojno, v mirnem času pa je bila uporaba penicilina zelo uspešna pri zatiranju nalezljivih bolezni. Podobnega pomena je bilo tudi odkritje dveh kanadskih zdravnikov. Odkrila sta insulin, brez katerega si danes ni mogoče predstavljati zdravljenja sladkorne bolezni (1921, Sir Frederick Grant Benting (1891–1941), Charles Herbert Best (1899–1978), Nobelova nagrada za medicino 1923). V fizikalni znanosti je prišlo, posledično, do

Ernst Bloch, eden najpomembnejših marksističnih filozofov – človekova eksistenca.

Uvod

Ekonomist John Maynard Keynes: »Država naj prevzame funkcijo gospodarskega in socialnega regulativa«.


12

še pomembnejših odkritij, žal, v mnogočem na škodo človeštva. V tako imenovani atom-ski fiziki so po odkritju nevtrona (1932, Sir James Chadwick (1891–1974), Nobelova na-grada za fiziko 1935) in bombardiranju atomskega jedra z nevtroni prvič razbili atom. To je v laboratoriju leta 1938 uspelo Nemcema Ottu Hahnu in Lisi Meitner. Odprta je bila pot atomski eksploziji in svarila največjega tedanjega fizika Alberta Einsteina (1879–1955), ki je že deloval v ZDA, kamor se je umaknil pred nacizmom, naj znanosti ne uporablja-jo proti človeštvu, so bila zaman. Kemijska znanost je ljudem ponudila množico ume-tnih snovi: kavčuk, C-vitamin, najlon, umetne snovi na acitilenski osnovi, gnojila, pa tudi uspešni insekticid DDT, ki je zelo dolgo ostal v široki uporabi. V biologiji so se pospešeno posvečali raziskovanju obnašanja.

Najbolj očitno pa so svet, neodvisno od političnega položaja, spreminjala odkritja v tehniki. Razvil se je potniški letalski promet. Leta 1927 je postal znamenit ameriški letalec Charles Lindbergh (1902–1974), ki je tedaj prvič preletel Atlantik z malim letalom. Že leta 1925 po-znamo prve poskuse v ZDA in Nemčiji s televizijo, da bi jo ob koncu dvajsetih in začetku tridesetih let začeli tudi uporabljati. Še bolj pa se je razvila radiofonija, ki je tesneje pove-zala svet, hkrati pa je radio postal močno propagandno sredstvo. Po številu radijskih spreje-mnikov na število prebivalcev so v času med vojnama ocenjevali standard in tehnično raz-vitost držav. Prvi srednje valovni radijski sprejemnik so uporabili v ZDA leta 1921.

V tovarniški proizvodnji so začeli uporabljati tekoči trak. V avtomobilski proizvodnji je to pomenilo, da so v razvitih državah mnogi lahko prišli do avtomobila. Zelo pa se je po-večalo število vseh mogočih delovnih strojev, še posebej v kmetijstvu (traktorji, kombaj-ni). V poljedelstvu so uvajali tudi nove, donosnejše vrste žit in plemenitejše pasme živine. Mnoge države so zmogle pridelati toliko hrane, da so pokrile svoje potrebe.

Tehnični razvoj in sploh razvoj znanosti je odločilno vplival tudi na gospodarsko rast. Zla-sti se je ob povečani proizvodnji povečala svetovna trgovina. Do izraza so začeli prihajati drugi centri gospodarske moči: namesto Velike Britanije in Francije, ZDA in Japonska, še posebej pa Nemčija. Družba v tehnično razvitih državah se je začela še bolj razslojevati in namesto starega srednjega sloja, malomeščanov, malih obrtnikov in trgovcev ter uradni-

Alexander Fleming je leta 1928 po naključju odkril antibiotik penicilin.

13

kov, je začel prodirati sloj tehničnega izobraženstva, ekonomistov in novega uradništva. Prav propadajoči srednji sloj je postal zelo hitro gojišče za nedemokratične politične ideo-logije fašističnega tipa, saj se ni mogel odreči prejšnjemu priviligiranemu položaju.

Razcvet umetnosti je bil v času med vojnama očiten na vsakem koraku. Ena najpomemb-nejših posledic vojne za umetnost je bilo dejstvo, da se je središče umetniške dejavnosti iz Francije in Nemčije začelo premikati v ZDA in v Švico.

V likovni umetnosti je v dvajsetih letih prevladala ekspresionistična smer, tista nadalje-valka impresionizma, ki je umetniško ustvarjanje utemeljevala iz posameznega človeka. Prikazovala in obsojala je predvsem grozote vojne in trpljenje ljudi. Med največje slikarje tega sloga uvrščamo Paula Gaugina in Edvarda Muncha (1863–1944). Ekspresionizmu barve pri Oskarju Kokoschki (1886–1980) in Emilu Noldeju (1867–1956) je stal ob boku konstruktivizem Lyonela Feiningerja (1871–1956). Iz njega in kot odpor zoper dotedanje tradicionalno pojmovanje umetnosti, ki naj bi prikazovala videz narave, pa se je razvila abstraktna umetnost z mnogimi smermi in šolami. Poimenovali so jih kubizem, nadreali-zem, dadaizem, verizem, nova stvarnost in še drugače. Velika imena te umetnosti so: Špan-ci Pablo Picasso (1881–1973), Joan Miró (1893–1983) in Salvador Dali (1904–1989), Francoz Georges Braque (1882–1963), Nemec Max Ernst (1891–1976), Nizozemec Piet Mondrian (1872–1944) in drugi. Posebej viden je Pablo Picasso, katerega ustvarjalnost je nosila v sebi vse naštete elemente in ga zato označujemo kor resničnega utiralca poti ume-tniške »moderne«. Med kiparji pa je izstopal Henry Moore (1898–1986).

S socialističnega vzhoda je prišla še ena smer; tako imenovani socialistični realizem, ki se je zaklinjal na strogi realizem v prikazovanju in propagiral prepričanje, da mora umetnost služiti politiki. Arhitektura je nadaljevala tam, kjer je končala ob prelomu stoletja. Stavbe so še naprej kipele med oblake, njihov stil pa so poenostavljeno poimenovali »jeklo–ste-klo«, saj so bili jeklo, steklo in beton glavni gradbeni materiali. Med arhitekti si velja za-pomniti ime Francoza Charles-Edouard Jannereta – Le Corbusiera (1887–1965).

V literarni umetnosti so za ta čas značilni predvsem veliki romanopisci kot so bili med Nemci Thomas Mann (1875–1955), Herman Hesse (1877–1962), Stefan Zweig (1881–1942), med Francozi Romain Rolland (1866–1944), André Gide (1869–1951), med Ame-ričani John Steinbeck (1902–1968), William Faulkner (1897–1962) in med Rusi Maksim Gorki (Aleksej Masimovič Peškov, od leta 1932 Gorki, 1868–1936), Boris Pasternak (1890–1960) in Mihail Bulgakov (1891–1940). Uveljavljale so se realistične tendence. V središče zanimanja se je pomaknila masovna družba. Leta 1922 je izšel senzacionalen ro-man Jamesa Joycesa (1882–1941) »Ulysses/Odisej«, dve leti kasneje pa roman Thoma-sa Manna »Zauberberg/Čarobna gora«, reprezentančni roman »Stresemannovih – let« v Nemčiji. Na tradicionalističnih pozicijah glede umetnosti je stala le uradna katoliška cer-kev, čeprav so se mnogi kristjani priključili različnim modernističnim smerem, ki so jih v glasbi zastopali glasbeni velikani, kot so Igor Stravinski (1882–1971), Claude Debussy (1862–1918) ali Arnold Schönberg (1874–1951). Na opernih odrih sta vedno bolj pridobi-vala na pomembnosti Giacomo Puccini (1858–1924) in Richard Strauss (1864–1949). Po-leg Schönberga so skladali moderno glasbo še Maurice Ravel (1875–1937) in Bela Bartok (1881–1945). Iz Amerike je osvojil svet jazz, to pa je tudi čas prvih muzikalov, npr. »My Fair Lady«. V Sovjetski zvezi doživi svoj pozni razcvet visoka simfonika.

Uvod


14

V filmski umetnosti se začne z uvajanjem tonskega filma novo razdobje. Mednarodna pu-blika začne zahtevati igralce, ki govorijo v lastnem jeziku. Tudi v gledališču zaznavamo prehod od ekspresionalističnega teatra k političnemu odru. Max Reinhardt (do 1904 Max Goldmann, 1873–1943) prenovi igro, Bertolt Brecht (1898–1956) pa stremi k spremembi odra v družbeno politično prizorišče ter razvije pojem »epskega teatra«.

Družabno življenje se razcveta z rastočo kulturno in zabavno industrijo. V mestih postaja življenje bolj mrzlično in hitro. Ljudje uživajo seksualno svobodo ter se zabavajo v kaba-rejih in varijetejih. Ti rastejo kot gobe po dežju. Z navdušenjem sprejemajo nove plese kot sta »Black Bottom« in »čarlston«. Plesalke teh plesov odločilno prispevajo k temu, da se v zavest družbe prebije nov ideal ženske lepote: vitka, športna in otroška naj bi bila odslej moderna ženska.

Mojstrovini Le Corbusiera: stanovanjski blok v Marseillu (1946–1948) in cerkev Notre Dame du Haut ali Ronchamp (1955).

15

doGajanje v Taboru ZMaGovalK

Razen v sovjetski Rusiji je povsod po Evropi vsaj v prvih letih po vojni zavladala parla-mentarna demokracija. To je pomenilo, da so politične stranke nastopile na volitvah za parlament in vanj, skladno z rezultati volitev, poslale svoje poslance. Družbo so upravlja-le tri veje oblasti. Parlament je bil najvišja zakonodajalna oblast, vlada, ki jo je praviloma postavila najmočnejša stranka ali povezava strank (koalicija), je bila izvršna oblast, tre-tja veja pa je bilo sodstvo, ki bi naj delovalo neodvisno. Socialdemokratske stranke, ki so bile nosilke revolucionarnega vrenja takoj po prvi svetovni vojni, so se praviloma povsod vključile v parlamentarno življenje in se odpovedale nasilnemu prevzemu oblasti, njihove ločine (socialno demokratske stranke so se po večini razcepile med komunistične in soci-aldemokratske nekako do leta 1920), komunistične stranke pa so nadaljevale z revolucio-narno ideologijo, katere cilj je bila vzpostavitev diktature proletariata. V evropskih parla-mentih in vladah so se za oblast borile in se na njej menjavale na eni strani konservativne, meščanske stranke, na drugi strani pa liberalno demokratično usmerjeni izobraženci in de-lavska socialdemokracija. Praviloma je bila konservativna politična usmeritev bolj nacio-nalistično usmerjena in se je zavzemala za večjo vlogo in pomen cerkve v državi, liberalno demokratična usmeritev pa je bila pravo nasprotje temu. Važno vlogo v političnem življe-nju so imeli sindikati, javno mnenje s časopisjem in druge nepolitične organizacije, ki so zlasti skrbele za izboljšanje delavskega življenja.

Vse najpomembnejše evropske države Velika Britanija, Francija, Nemčija, Nizozemska, države Beneluksa in skandinavske države so živele v taki družbeni ureditvi. Vendar so se v nedrih evropske demokracije zaradi versajskega diktata, nerešenih narodnostnih pro-blemov, slabšanja splošnega ekonomskega položaja in rasti imperialističnih, ekskluzivi-stičnih in šovinističnih ideologij, razraščale tudi klice diktature, ki je svet pahnila v drugo svetovno vojno. Poglejmo, kaj se je v tem času dogajalo v zmagovalnih antantnih deželah, ZDA, Veliki Britaniji, Franciji in Japonski.

Združene države aMeriKe

od vojneGa ZMaGoslavja do GospodarsKe recesije

V letih takoj po vojni 1919–1920 se v ZDA soočamo z neke vrste revolucionarnim giba-njem. ZDA so postavljene v nekakšno »prevratno psihozo«. Poimenovali so jo »rdeči pre-

Dogajanje v taboru zmagovalk


16

plah« (Red Scare), saj je deželo zajel val stavk, bombnih atentatov, nasilja, hišnih preiskav in deportacij sumljivih elementov. V takih okoliščinah so bile leta 1920 v ZDA volitve. Odvijale so se pod močnim vplivom zmage v vojni, vendar niso prinesle zmage Woodrovu Wilsonu in njegovi demokratski stranki. Zmagali so republikanci, ki so zmagovali tudi v naslednjih treh volilnih dobah in so popolnoma spremenili gospodarsko, notranjo in zuna-njo politiko, kot jo je pred njimi začrtal kmalu zatem umrli Woodrov Wilson. Na oblast je za Wilsonom prišel Waren Harding (1865–1923, predsednikoval od 1921–1923), za njim pa Calvin Coolidge (1872–1933, predsednikoval od 1923–1929). Prvi je na volitvah na-stopal s parolo »nazaj k normalnemu« (Back to Normaly), oba pa sta bila zastopnika libe-ralistične gospodarske politike »velikega posla« (Big Business), ki je nastala kot odpor zo-per demokratsko gospodarsko politiko Woodrova Wilsona. Ta se je kazala zlasti v njegovi moralno obarvani reformni politiki, znani pod imenom »Progresivno gibanje« (Progressi-ve Movement). Politiko obeh republikanskih predsednikov je označeval izolacionizem v zunanji politiki, saj republikanci niso bili zadovoljni z doseženim v Versaillesu in so se po-čutili prevarane. Na drugi strani pa je bila ena temeljnih značilnosti te politike stalna nape-tost med podeželskim, pretežno anglosaksonskim in protestantskim prebivalstvom na eni strani in moderno, meščansko-industrijsko družbo pod vodstvom izobražencev, tehnične inteligence in znanstvenikov na drugi. Metoda republikanske predsedniške politike je bila čim manjše vpletanje v gospodarstvo oz. čim manj vladati. Ta popolni liberalizem se je zr-calil v mnogih korupcijskih škandalih. V ospredju je, kot rečeno, stala politika »velikega posla«, največji zagovornik tega »gibanja« pa je bil multimilionar in finančni minister v letih 1921–1932 Andrew William Mellon (1855–1937). Bil je velik zagovornik tistih, ki so v ZDA veliko zaslužili in jih je v vseh pogledih favoriziral.

Na notranjepolitičnem področju so republikanci z zakoni proti priseljencem (1921, 1924), na katere je vplivala »nordijska rasna teorija«, zavrli priseljevanje, morda najbolj odme-ven zakon pa je bil tisti o prohibiciji, tj. prepovedi točenja in prodajanja alkohola iz leta 1920. Veljal je do leta 1933 in postal celo ustavna tvarina. Prohibicija je razdelila prebi-valstvo in stranke na zagovornike (»Wet«/vlažen) in nasprotnike (»Dry«/suh) prohibicij-skega zakona, ki pa je botroval neslutenemu razvoju prekupčevanja, gangsterizma in brez-pravja. Ta zakon je posredno vplival tudi na divjanje okoli 5 milijonov članov, leta 1915 na novo organiziranega zloglasnega Ku-Klux-Klana. Njegova dejavnost je bila namreč na jugu ZDA usmerjena predvsem zoper črnce, katoličane, Jude, intelektualce in tudi zoper nasprotnike prohibicije. Niso pa republikanci odpravili uvedbe volilne pravice za ženske, ki so jo dobile že leta 1920. V ameriški družbi se je namreč položaj ženske v primerjavi s časom pred prvo svetovno vojno močno spremenil. Leta 1914 je bilo v ZDA le 2 milijona zaposlenih žensk, do leta 1930 pa se je ta številka povzpela že na 10 milijonov; skratka, nezanemarljiva volilna baza.

Republikanci so se tudi na področju zunanje trgovine, tradicionalno, odločili za trdo pro-tekcionistično politiko. V letih 1921, 1922 in 1930 so sprejeli ostre carinske zakone za za-ščito lastne proizvodnje. Zapostavljali so farmerje, ki so se zadolževali in na ta način si-romašili. Na drugi strani pa v ZDA v letih 1921–1929 cveti industrijska proizvodnja, zla-sti zaradi mogočnega tehničnega razvoja, posebej v avtomobilski industriji. Leta 1913 so tako proizvedli 15 milijonov avtomobilov, leta 1926 pa že kar 26 milijonov. Kapital se je

17

močno skoncentriral na avtomobilsko industrijo, prehrambeno industrijo, v banke in v pri-vatne roke. Počilo je šele leta 1929, ko se je tudi formalno končalo tako imenovano »Big Business« obdobje.

Ena najpomembnejših potez postwilsonovskih ZDA na zunanjepolitičnem področju je bila, da niso stopile v Društvo narodov, ki ga je ustanovil Wilson, in da tudi niso podpisale mirovne pogodbe z Nemčijo. 19. marca 1920 namreč senat ni ratificiral Versajske mirovne pogodbe. Šele 25. avgusta 1921 so ZDA podpisale separatno pogodbo z Nemčijo,5 v kate-ri se niso sklicevali na Društvo narodov, kot je bilo zapisano v Versajski mirovni pogodbi. Priznali pa tudi niso tistih določil mirovne konference, ki so govorile o plačilu reparacij. ZDA so se umaknile v izolacijo na svoj kontinent in niso hotele sprejemati splošnih zuna-njepolitičnih obveznosti, h katerim bi jih sililo članstvo v Društvu narodov.

Vse to seveda ni pomenilo, da so se ZDA odločile za popolno zunanjepolitično neaktivnost. Aktivne so ostale zlasti na področjih tistega geopolitičnega prostora, ki so ga smatrale za svoj interesni prostor, torej zlasti na pacifiškem področju, pa tudi na področju urejanja repa-racijskih zadev ter zadev v zvezi z razorožitvijo, posebej tisto na morju, in svetovnim mirom – mednarodne konference o rešitvi tega vprašanja so tekle med leti 1920 do 1932.

raZoroževanje na Morju

Nekaj zimskih mesecev 1921/1922 (november 1921 do februar 1922) je tako potekala po-membna konferenca, ki je imela daljnosežne posledice – tako imenovana »Washington-ska razorožitvena konferenca«. Na njej so sodelovale mnoge države, odločilna pa je bila

5 Tako imenovana »Enostranska izjava«

Montaža avtomobilov na tekočem traku v ZDA.



18

udeležba vseh bivših antantnih držav: ZDA, Velika Britanija, Japonska, Francija in Italija. Najpomembnejše sklepe te konference lahko opredelimo v štirih točkah:

1. Moč vojne mornarice navedenih držav je bila določena v razmerju 5: 5: 3: 1,75: 1,75.2. Štiri velesile (ZDA, Velika Britanija, Japonska in Francija) so zagotavljale posestniški

»status quo« na Pacifiku.3. V tako imenovanem sporazumu devetih držav je bila zagotovljena suverenost Kitajske

in njena politika »odrtih vrat«.4. Kitajska je dobila nazaj Šantung in Kiaočun.

Nekakšno nadaljevanje Washingtonske razorožitvene konference in za vojaška, pomorska dogajanja oziroma bojevanja v drugi svetovni vojni izredno pomembna, nekaj mesecev trajajoča in že druga od treh v času med vojnama, je bila »Londonska konferenca (od 21. 1. do 22. 4. 1930) o oboroževanju na morju«. Konference so se udeležile Velika Britanija, ZDA, Kanada, Indija, Francija, Italija in Japonska.

Medtem, ko se v času prve svetovno vojne britanska Royal Navy ni mogla dodatno krepi-ti – zaključili so zgolj gradnjo ladij iz predvojnega programa – se je po vojni začela nova oboroževalna tekma, ki je ogrožala britansko mornarico. Toda to pot Britance ni ogrožala Nemčija, temveč ji je nevarnost pretila z druge strani oceana. ZDA in Japonska sta hoteli bistveno okrepiti svojo floto, zlasti povečati število vojnih ladij, da bi na ta način dohite-le Veliko Britanijo. Že ameriški program izgradnje vojaških ladij iz leta 1916 bi britansko vojno mornarico zasenčil, saj je predvideval izgradnjo desetih modernih bojnih ladij in še-stih križark, leta 1919 pa je kongres odobril zahtevo ameriškega predsednika Woodrova Wilsona po izgradnji še šestih bojnih ladij.

Japonci pa so že naslednje leto, torej leta 1920, začeli uveljavljati tako imenovani program 8:8. Sestavili so namreč dve eskadri s po osmimi velikimi bojnimi ladjami, ki pa naj bi jih po osmih letih zamenjali z novimi osmimi enakimi ladjami. Velika Britanija je na te izzive odgovorila poleti 1921, ko je splovila štiri na novo razvite križarke, ki bi naj jim sledile še štiri vojne ladje. Svetovna oboroževalna tekma je bila torej v teku in grozilo je, da bo vsaj tako pogubna, kot je bila prej nemško-angleška. Po izčrpavajoči vojni bi Velika Britanija težko bila kos tej oboroževalni tekmi.

Da bi nekako obvladali oboroževalno tekmo na morju, kar zadeva težke vojne ladje potem, ko je potekal desetletni moratorij na njihovo izgradnjo, kot ga je predvidevala že omenje-na Washingtonska razorožitvena konferenca (1921/1922), so se, kot zapisano, v Londonu januarja 1930 sestale delegacije ZDA, Velike Britanije in Japonske. Francija in Italija sta se konference udeležili le kot opazovalki, saj sta se počutili neopravičeno zapostavljeni še od Washingtonske razorožitvene konference leta 1922, Kanada in Indija pa sta bili bolj statistki. Pogodba iz Londona je bila podpisana 22. aprila 1930 in je predvidevala:

– Podaljšanje moratorija na gradnjo vojnih ladij do leta 1936; Francija in Italija sta se obvezali, da bosta vsaka zase začeli le po dve nadomestni gradnji vojnih ladij.

– Vzpostavitev temeljnega razmerja glede bojnih ladij v razmerju 15:15:9 tako, da bi uničili presežek takih vojnih ladij.

– Modifikacijo Washingtonskega razmerja za križarke v prid Japonske – 10 (ZDA): 10 (VB) : 7 (Japonska).

19

– Določitev zgornje meje pri križarkah, ki bi naj bile odslej le dveh tipov:

tip velika britanija zda japonskaKaliber topa nad 15,2 cm »Težka križarka«

Največ 15 ladij 146.800 t



Kaliber topa pod 15,2 cm »Lahka križarka« 192.200 t 143.500 t 100.450 t

Skupaj 339.000 t 323.500 t 208.850 t

– Najvišjo mejo pri sestoju rušilcev: ZDA in VB vsaka po 150.000 t, Japonska pa 105.000 t.

– Kvalitativno najvišjo mejo pri rušilcih na 1850 t (vodja flotilje) oz. 1500 t (običajen) in 12,7 cm topove.

– Določitev uporabe podmornic.

Velika Britanija, ki si je zaradi izkušenj iz prve svetovne vojne prizadevala za popolno od-pravo podmornic, se je lahko veselila, da je vsaj zadnjo točko o podmornicah sprejelo vseh pet pomorskih velesil. Vsekakor pa se je britansko gospostvo na morju vedno bolj kru-šilo, saj ni bilo mogoče doseči sporazuma s Francijo in Italijo o najvišji meji za križarke in manjše enote. Namesto tega so se vse pomorske velesile pospešeno usmerile v gradnjo lažjih križark. Kakorkoli že, tri največje pomorske sile so se za naslednjih šest let počuti-le osvobojene finančnega bremena, ki ga predstavlja gradnja velikih bojnih ladij. Vendar je bilo tudi to proti volji Japonske, ki se je že pripravljala na osvajalno politiko v vzhodni Aziji. Ker sta se Francija in Italija upirali še nadaljnim omejitvam pri gradnji vojne flote, je morala v Londonski sporazum priti posebna klauzula, ki je dopuščala prekoračitev ome-jitev po Washingtonskem sporazumu v primeru, če bi se oboroževale druge države.

Ameriška težka križarka USS Florida leta 1930 v kielskem pristanišču, preden je morala po določilih Londonske pogodbe v staro železo.



20

Nastalo je navidezno ravnotežje, ki pa se ga nobena od držav podpisnic ni v resnici držala, čeprav je vse države prizadela gospodarska recesija, uvožena iz ZDA, ki je prišla v zgodo-vino pod imenom »Velika gospodarska kriza«.

reparacijsKa vprašanja

Med ameriškimi napori za rešitev reparacijskih vprašanj t.i. nemškega plačila vojne ško-de je zagotovo najpomembnejša izdelava in objava t.i. »Dawesovega načrta«. Predsednik ZDA Warren G. Harding je leta 1921 za prvega direktorja Oddelka ministrstva za proračun imenoval finančnega eksperta in v letih 1925 do 1929 tudi podpredsednika ZDA, Charle-sa Gatesa Dawesa (1865–1951, leta 1925 – Nobelova nagrada za mir). Leta 1923, ko je propadlo nemško gospodarstvo, je ustanovil Komisijo strokovnjakov za zavezniško repa-racijsko nalogo. Ta se je 14. januarja 1924 sestala v Parizu in v začetku aprila (9.) je ko-misija objavila načrt, ki je urejal začasno plačilo nemških reparacij, predvideval zavezni-ško kontrolo nad nemško državno banko (»Reichsbank«) in dodelitev posojila kot startno pomoč za obuditev nemškega gospodarstva. Skratka, komisija se je odločila, da pomaga nemškemu gospodarstvu, saj si je lahko le na ta način obetala kakršnokoli plačilo repara-cij s strani Nemčije. Z Dawesovim načrtom so najprej zmanjšali letna nemška plačila ter podaljšali nadzor nad nekaterimi panogami nemškega gospodarstva in državnimi dohodki, kot garanciji za plačilo. Nemčija je dobila 800 milijonov zlatih mark posojila za stabiliza-cijo gospodarstva in nemške valute. Predvideli so tudi reorganizacijo nemških železnic in državne banke. Toda niso določili končnega zneska reparacij.

Problematika nemških reparacij pa s tem ni bila zaključena. V tako imenovani drugi fazi reševanja te problematike s strani ZDA je Dawesov načrt dopolnil »Youngov načrt«. Owen D. Young (1874–1962), ameriški finančnik, odvetnik in dolgoletni predsednik ene najve-čjih ameriških kompanij General Electric Company, je leta 1929 postal predsednik repara-cijske komisije za revizijo Dawesovega načrta. Ta se je prvič sestala 11. februarja 1929 v Parizu in 7. junija istega leta objavila t.i. Youngov načrt prilagojenih reparacijskih zahtev-kov zmagovalk v prvi svetovni vojni.

Kot ustanovo, ki naj bi skrbela za izvedbo načel Youngovega načrta prilagojenih repara-cij, so 17. maja 1930 ustanovili »Bank for International Settlements (BIS)/Banka za med-narodne poravnave«.6

6 Danes je Bank for International Settlements (BIS) mednarodna organizacija, ki spodbuja mednarodno monetarno in finančno sodelovanje in služi kot banka za centralne banke. BIS izpolnjuje svoj mandat s tem, da deluje kot:– forum za promocijo razprav in analizo politike med centralnimi bankami in znotraj mednarodne fi-

nančne skupnosti,– center za ekonomske in monetarne raziskave, kot prva sogovornica centralnim bankam pri njihovih

finančnih transakcijah,– agentka ali zaupnica v mednarodnih finančnih operacijah.Glavni urad je v Švici v Baslu in ima dve izpostavi: v Hong Kongu, posebnem administrativnem okrožju Ljudske republike Kitajske, in v Mexico Cityju. Ker so njene stranke centralne banke in mednarodne organizacije, BIS ne sprejema depozitov in ne nudi finančnih uslug privatnim osebam in podjetjem ter močno priporoča previdnost pred goljufijami.

21

Ta danes najstarejša mednarodna finančna organizacija je dobila med drugim nalogo ak-tivnega vplivanja na splošne zmožnosti Nemčije pri izvrševanju njenih reparacijskih ob-veznosti. Dokončno podobo te nove mednarodne ustanove so izdelali predstavniki dežel podpisnic Youngovega plana na treh naslednjih konferencah – prva je bila 1. haaška kon-ferenca v avgustu leta 1929, naslednja je bila v Baden-Badnu istega leta, tretja pa je bila t.i. 2. haaška konferenca v januarju 1930. BIS je dobila tudi nalogo aktivnega vplivanja na splošne zmožnosti Nemčije pri izvrševanju njenih reparacijskih obveznosti, tako da ji je nudila kredite v tujih valutah in z naložbami na nemškem trgu. Ravno za ta namen so dežele upnice pri BIS vezale poseben dolgoročen depozit. BIS je uporabljala tudi reinve-stiranja dela anuitet v markah na nemškem trgu ali pa odkupovanja nemške valute v ob-dobjih nestabilnosti.

ZDA, pa tudi druge države zmagovalke v prvi svetovni vojni, so storile vse, da bi ohranile Nemčijo pri »gospodarskem življenju«, saj so se le na ta način nadejale, da bodo iztržile kakšno večje reparacijsko plačilo.

veliKa briTanija

Velika Britanija je z zmago v vojni in z mirovnimi pogodbami dosegla svoj poglavitni cilj: izločitev Nemčije iz vrste tekmic za prevlado na morju, dodatno pa se je sprostil tudi pri-tisk bivšega ruskega carstva na njene posesti v Aziji. Kljub temu pa pot razvoja Anglije ni peljala navzgor.

Njeno povojno politiko opredeljuje pet značilnosti:

1. Gospodarski položaj – kjer je prevladovala problematika vojnih posojil, zagotavljanja in dviga proizvodnje in svetovna trgovinska konkurenca.

2. Socialno preslojevanje – kar je v prvi vrsti pomenilo izravnavanje družbe s prizadeva-njem za višjimi dohodki in življenjskim standardom.

3. Popolna demokratizacija volilne pravice za parlament – leta 1918 so namreč uvedli splošno volilno pravico za moške z 21 leti, za ženske pa s 30 letom; od leta 1928 se je volilna pravica za ženske razširila in so tudi one dobile volilno pravico z 21 letom.

4. Propad liberalne stranke in dvig laburistov.5. Zunanjepolitične težave, zlasti v angleško-francoskih odnosih v povezavi s problema-

tiko Porenja in Bližnjega vzhoda ter problemi v zvezi s fašistično in nacistično zunanjo politiko. Temeljno pravilo angleške zunanje politike je postalo: nikakršno angažiranje na evropskem kontinentu, zato pa tesnejši odnosi z dominioni in kolonijami.

Na volitvah leta 1918, znanih pod imenom »Kaki volitve« (poimenovanje je povezano z dejstvom, da so se volitve odvijale v času konfliktov v Indiji, kjer so od leta 1848 da-lje angleški vojaki polka Sira Harryja Burnetta Lumsdensa nosili platnene uniforme kaki barve), je zmagala liberalno-konzervativna koalicija Davida Lloyda Georga (1863–1945) in Andrewa Bonara Lawa (1858–1923). Toda njena uspešnost je bila zelo omejena, saj je državo tudi pod vplivom revolucije v Rusiji v letih od 1919 do 1922 zajel velik stavkov-ni val, predvsem rudarjev, pa tudi železničarjev in pristaniških ter transportnih delavcev.



22

Predvsem zaradi zmernega zadržanja angleških sindikatov transportnih delavcev, ki je prav v tem času postal največje sindikalistično združenje na svetu, pa tudi zaradi nekate-rih socialno-političnih ukrepov vlade, kot je bil denimo zakon o zavarovanju v času brez-poselnosti (1920), se je stavkovni val umiril brez katastrofalnih posledic. Toda kljub temu je liberalna gospodarska politika doživela zlom. Zlasti brezposelnost je bila zelo velika. Konservativci v koaliciji so se zavzemali za protekcionistično politiko, opozicijska laburi-stična stranka pa je pritiskala na vlado z zahtevo po izdelavi sicer umirjenega, a kljub temu resnega socialnega programa.

Če k temu dodamo še neuspehe v zunanji politiki, kot so bili tisti, da je vlada proti vo-lji desnega krila konservativne stranke leta 1921 sklenila pomiritveno pogodbo z Irsko, leto nato angleško-francoska konferenca v Cannesu ni mogla odpraviti francosko-angle-ških nesoglasij o Bližnjem vzhodu, istega leta na konferenci v Genovi prav britanski di-plomaciji ni uspelo Sovjetske zveze pripeljati nazaj v svetovni gospodarski sistem, leta 1921/1922 je na konferenci v Washingtonu Velika Britanija izgubila primat na morju, leta 1922 pa se je morala odpovedati protektoratu nad Egiptom in priznati neuspehe v Indiji, potem je jasno, da se je čas liberalno-konservativne vlade iztekal. Oktobra 1922 so se kon-servativci zbrali na posvetovanju v Carlton Clubu, da bi se dogovorili o bodočnosti vlade. Po izčrpavajočih razpravah je zmagala skupina okoli A. B. Lawa in Stanleya Baldwina (1867–1947), ki se je zavzemala za izstop iz vlade in koalicijska vlada je padla.

Za kratek čas je nastopil čas konservativnih vlad. Še istega leta (1922) je na čelo vlade stopil Andrew Bonar Law in na volitvah 1922 tudi potrdil svojo izvolitev. Liberalci so bili na teh volitvah glavni poraženci, najmočnejša opozicija pa je postala laburistična stranka. Toda Law je zaradi bolezni po nekajmesečni vladavini odstopil in nasledil ga je njegov te-sni sodelavec Stanley Baldwin. Temu je uspelo konsolidirati konservativne vrste, toda tudi njegova vlada se je zaradi nedomišljenih gospodarskih ukrepov začela majati.

Tako so leta 1923 vse tri angleške stranke (konservativci, liberalci in laburisti) začele re-ševati gospodarsko krizo, v kateri se je znašla država. Angleška trgovina je namreč zašla v očitno krizo, saj so jo na svetovnih tržiščih izrinile ZDA, Japonska in celo Nemčija. Njena industrija je postala zastarela in zaradi visokih cen njeni izdelki niso bili več konkurenč-ni. Trgovina je morala začeti zniževati cene blagu, če je hotela biti konkurenčna, to pa je šlo na račun delavcev. Vlada je želela zaščititi svoje gospodarstvo in se boriti zoper neza-poslenost z visokimi zaščitnimi carinami. Baldwin je za uresničitev teh ukrepov od par-lamenta zahteval polnomočje. Toda opozicija, predvsem laburistična delavska stranka, se je izdaji takega polnomočja uprla. Parlament je bil razpuščen in na decembrskih volitvah (1923) se je izrisala nova slika sestave spodnjega doma: konservativna stranka 258 sede-žev, laburistična stranka 191 sedežev in liberalci 158 sedežev.

Kljub konservativni večini, predvsem zaradi občutljivih vprašanj, povezanih s položajem delavcev v času gospodarske nestabilnosti, je mandat za sestavo, prvič v zgodovini Angli-je, dobil laburistični voditelj James Ramsay MacDonald (1866–1937).

Ta vlada je bila manjšinska, vendar je lahko delovala, ker je imela podporo liberalcev. Zato v notranji politiki ni prišlo domala do nikakršnih novosti. Je pa bil MacDonald uspe-šen pri urejanju reparacijskih vprašanj na Londonski konferenci (Dawesov načrt), svoje je

23

prispeval tudi pri reševanju vprašanja Porurja. Za njegovo kratkotrajno vlado je bila uso-dna Sovjetska zveza. Vlada je namreč padla zaradi njenega priznanja in poskusa, da bi s Sovjetsko zvezo uredila pogodbene obveznosti, temelječe še iz pogodb izpred oktobrske revolucije. To je vlada storila februarja 1924. Če k temu dodamo, da je bil istočasno iz-puščen iz zapora komunistični urednik »The Worker`s Weekly« (Afera Campbell) in da je oktobra 1924 prišlo še do objave tako imenovanega »Zinovjevega pisma«, ki naj bi doka-zovalo povezavo Kominterne s prevratniškim gibanjem v Veliki Britaniji, je povsem ra-zumljivo, da je MacDonaldova vlada dobila nezaupnico v parlamentu. Na volitvah, ki so sledile, je zmagala konservativna politična opcija in v letih 1924 do 1929 je Veliki Brita-niji vladala druga Baldwinova vlada.

Po daljšem času je bila ta britanska vlada dokaj trdna. Zato je leta 1925 mogla stabilizirati funt in se odločno postaviti po robu delavstvu oziroma delavskemu gibanju. Leta 1926 je potrebovala kar sedem mesecev, da je zlomila stavko rudarjev v premogovnikih, ki jo je podpirala generalna stavka britanskih sindikatov. Da bi se izognila podobnim dogajanjem v bodočnosti, je naslednjega leta sprejela zakon o sindikatih, s katerim je bila svoboda sin-dikatov močno omejena.

Na zunanjepolitičnem področju je bila opazno aktivna, pa tudi uspešna. Že leta 1926 je s pogodbo priznala neodvisnost Iraka. Leta 1927 pa je s pogodbo iz Mosula uspela razrešiti tudi spor s Francijo, o tem z nafto bogatem ozemlju na Bližnjem vzhodu. Prijateljske od-nose s Sovjetsko zvezo, ki jih je vzpostavila MacDonaldova laburistična vlada, je želela na vsak način izničiti. Zato ji je še kako prav prišla informacija, da so sovjetski sindikati tvorno pomagali angleškim rudarjem pri njihovi stavki, posebej pa še odkritje, da je bil v britansko–sovjetski trgovinski družbi »Acros« sedež sovjetske propagandne in vohunske

Leta 1924 je Velika Britanija dobila prvo laburistično vlado v zgodovini – MacDonaldovo vlado (drugi z desne).



24

centrale. Leta 1927 je zato pretrgala diplomatske odnose s Sovjetsko zvezo in leto nato podpisala pogodbo s Kitajsko, s čimer je priznala režim v Nankingu.

Toda zaton gospodarske konjukture – konservativci niso uspeli obnoviti tako imenova-nega »zlatega standarda« – in rastoča brezposelnost sta ponovno vplivala na spremem-bo v vladi Velike Britanije. To pot je bila na volitvah 1929 laburistična stranka tista, ki je dobila večino poslanskih mest: 287, proti 216 konservativcem in 59 liberalcem. Ti so spet podprli večinsko laburistično stranko in MacDonald je mogel tega leta spet posta-viti svojo drugo, sedaj večinsko vlado. Ta je šla nekako po poti prve. Desni laburist Ma-cDonald je zaradi gospodarskih razlogov, saj je britansko–sovjetska trgovina nazadova-la v primerjavi z nemško-sovjetsko, ameriške naftne družbe pa so vse bolj konkurirale v Evropi, znova sklenil pogodbo s Sovjetsko zvezo. Začel je z gospodarskimi reformami, ki naj bi odpravile brezposelnost (javna dela, preusmerjanje gospodarstva), toda še pre-den bi taka politika lahko dosegla uspehe, je Anglijo zajela Velika gospodarska kriza. Dr-žavni proračun je bil preobremenjen z izdatki za podporo brezposelnim, število teh pa je nezadržno raslo in je znašalo že 2,5 milijona. Vlada je morala priznati gospodarski poraz in je zato leta 1931 padla.

Vendar je MacDonald še naprej ostal predsednik vlade. Izstopil je namreč iz laburistične stranke, se z nekaj pristaši preimenoval v narodno laburistično skupino in s podporo kon-servativcev ter liberalcev sestavil »narodno vlado« oz. »vlado narodne enotnosti« ali 3. MacDonaldovo vlado. Ta je začela uveljavljati protekcionistično politiko (varstvene cari-ne), ki pa se ni posebno obnesla. Odpravila je tudi zlato podlago funta. Laburistična stran-ka se je zaradi nastanka te vlade razklala in večina laburistov se je pod vodstvom Arthura Hendersona in Georgea Lansburyja odločila za opozicijo. Oktobra 1931 so volivci z veli-ko večino potrdili spremembo britanske vladne garniture. Konservativci so dobili kar 472 poslanskih mest, liberalci 65, laburisti pa so doživeli popoln polom in so uspeli v spodnji dom parlamenta poslati le 46 poslancev.

MacDonaldu je bila tako omogočena sestava koalicijske vlade, ali 4. MacDonaldove vla-de, ki se je opirala na konservativne, liberalne in 13 narodnolaburističnih poslancev. Moč je bila na strani konservativcev pod vodstvom Stanleya Baldwina in Nevilla Chamberla-ina (1869–1940). Vlada se je v gospodarski politiki odpovedala načrtnemu odpravljanju krize, pa tudi tradicionalnemu načinu svobodne trgovine. Čeprav so začeli pritiski svetov-ne krize popuščati že leta 1933 in so v Veliki Britaniji že leta 1931 uredili enega najbolj občutljivih notranjepolitičnih problemov – odnos med krono in dominioni (Westminstrski statut), je vlada MacDonalda leta 1935 padla in jo je nasledila popolnoma konservativna Baldwinova vlada.

WesTMinsTrsKi sTaTuT in briTansKa sKupnosT narodov

Angleški dominioni so že v prvi svetovni vojni pridobivali na pomenu in samostojnosti. Po prvi svetovni vojni pa je ta trend le napredoval.

– Zaradi rastoče nacionalne zavesti v britanskih kolonijah naseljenih z Angleži,– njihove vloge in prispevka v prvi svetovni vojni in zaradi– priprave ter propagiranja ideje enotne državne skupnosti,

25

je prišlo do novega organiziranja britanskega imperija. Prišlo je do združitve Velike Brita-nije in dominionov kot avtonomnih in enakopravnih držav. Že v času vojne je Velika Bri-tanija priznala Kanado, Avstralijo, Novo Zelandijo in Južno Afriko kot enakopravne dr-žave. Takrat je bil oblikovan tako imenovani »Imperial War Cabinet«, ki so ga sestavljali »British War Cabinet« in ministrski predsedniki dominionov, kakor tudi zastopniki Indije. Razvijanje pripadnosti k enotni državni skupnosti pa je v prvi vrsti gojil časopis »Round Table«, v katerem je Lionel Curtis za takšno državno skupnost uporabil ime »British Com-monwealth of Nations/Britanska skupnost narodov«. Zato velja za tvorca tega naziva.

Enakopravnost dominionov se je pokazala tudi na mirovni konferenci. Dominioni so na njej imeli lastne delegacije pogajalcev in so lahko samostojno podpisovali sklepe konfe-rence. Postali so tudi samostojni člani Društva narodov. Po vojni so razmerje med Veli-ko Britanijo in dominioni tudi formalno determinirali. O definiciji odnosa pa so govorili na dveh imperialnih konferencah (1921,1923), dokler niso na tisti leta 1926 sprejeli tako imenovano »Balfourjevo formulo« o dominionih, v kateri je zapisano, da so Velika Brita-nija in dominioni – Kanada, Avstralija, Nova Zelandija, Južnoafriška unija, Svobodna dr-žava Irska in Nova Fundlandija – avtonomne skupnosti znotraj britanskega imperija in da so enakopravne, nikomur podrejene, toda poenotene v skupni zvestobi kroni in svobodne, kot članice združene v Britanski skupnosti narodov.

»Balfourjevo formulo« so v Veliki Britaniji potrdili leta 1931 z Westminstrskim statutom. Z njim so bili odpravljeni zadržki Velike Britanije glede zakonodajne funkcije dominio-nov. Zaradi učinkov gospodarske krize je bil morda najtrši oreh, ki so ga na pogovorih morali streti, kako doseči dogovor o sodelovanju na gospodarskem področju. O tem so se dogovarjali, a ne dogovorili, na imperialni konferenci leta 1930, dokončno pa so se o tem dogovorili na taki konferenci leta 1932 v Ottawi. Najpomembnejši sklepi konference so namreč bili, da se v trgovino med članicami Britanske skupnosti narodov uvedejo zaščitne oz. preferenčne carine, čeprav je to privedlo do političnih problemov v koalicijskem libe-ralnem taboru. Dogovorili so se še o tem, da se gospodarska recesija ublaži s poceni uvo-zom osnovnih življenjskih potrebščin, s finančnimi ukrepi, kot so dodeljevanje posojil in fiksnih obrestnih mer, redukcijo najvišjih obrestnih mer, konvertiranje vojnih posojil od 5 na 3,5 odstotka, stabilizacijo valute z ustanovitvijo trgovinsko izravnalnega fonda… Kljub temu je bilo v Veliki Britaniji še leta 1936 1,6 milijona brezposelnih.

Sicer pa Britanska skupnost narodov ni imela kakšne »imperialne ustave«. Imela je samo voljo po skupnem delovanju na osnovi emocionalnih (krona), političnih (posvetovanja na imperialnih konferencah) in gospodarskih vezi (trgovina in promet). Britansko skupnost narodov je sestavljalo sedem suverenih držav s parlamenti, samostojno izvoljenimi vla-dami in svobodo zunanjepolitičnega odločanja: Velika Britanija, svobodna država Irska, Kanada, Nova Fundlandija, Avstralija, Južnoafriška unija in Nova Zelandija. Britanski odnos do kolonialnega imperija pa je ostal nespremenjen. Tako kronske kolonije kot pro-tektorati v Afriki, Aziji, Zahodni Indiji in na Pacifiku so še naprej bili podložni britanski kroni in parlamentu.



26

poliTiKa »appeaseMenTa – poMiriTve«

Tudi po mednarodni gospodarski konferenci v Londonu leta 1933 je ostala britanska poli-tika do Japonske in Nemčije nejasna. Toda naslednje leto so se kljub temu zavedli preteče nevarnosti in začelo se je ponovno oboroževanje britanske vojske, posebej letalskih sil, kot odgovor na nemško pospešeno oboroževanje. Da bi dodatno oboroževanje mogli ure-sničiti, so v Londonu leta 1935 sprejeli obsežen obrambni program.

Baldwinova vlada, ki si je tako kot 3. MacDonaldova vlada, nadela ime »narodna«, pa je ne glede na omenjene vojaške ukrepe tista, ki je v zgodovini poznana kot vlada, ki je zače-la s tako imenovano politiko Appeasmenta/pomiritve«. Na vsak način se je namreč želela izogniti vojni. Ta vlada je tako začela s politiko popuščanja nacistični Nemčiji, ko je 18. junija 1935 sklenila s Hitlerjem pomorsko oboroževalno pogodbo. Prejšnje angleške vlade so tako politiko pogojevale, saj so v Londonu 1924, v Locarnu 1925 in končno, v Lausan-nu 1932, dale pobudo za sporazum, s katerimi so Nemčiji črtali plačevanje reparacij.

Enako popustljiva je bila konservativna vlada tudi do fašistične Italije, kjer se je angleška vlada s svojo neaktivnostjo in simpatijami do italijanske ekspanzionistične politike postavila na italijansko stran ob italijansko-abesinskem sporu, čeprav je angleška vlada glasovala za represivne ukrepe, ki jih je sprejelo Društvo narodov ob italijanskem napadu na Etiopijo.

Osnova angleške politike v Evropi pa je kljub občasnim konfliktnim situacijam ves čas ostajala v zavezništvu s Francijo, čeprav so obstojali različni pogledi na nemško politiko in Bližnji vzhod. V zavezništvu s Francijo je Velika Britanija vendarle videla zagotovila za varnost in napredek v Evropi. V španski državljanski vojni se je postavila na stališče po-polnega nevmešavanja, kar je pomenilo posredno pomoč reakcionarnim španskim silam in njihovim fašistično-nacističnim zaveznikom, usodna pa je britanska politika postala po letu 1937, ko je vlado sestavil konservativec Neville Chamberlain. Ta je bil namreč prepri-čan, da lahko s teritorialnimi koncesijami Hitlerju v Evropi zagotovi mir, kar je še zadnjič zagotavljal, ko se je avgusta 1938 vrnil iz Münchna, kjer je skupaj s francoskim kolegom pristal na razdelitev Češkoslovaške in podpisal sloviti Münchenski sporazum.

Politika pomiritve je namesto k tej, pripeljala v vojaški spopad svetovnih razsežnosti.

indija

Največja angleška kolonija se tudi v času prve svetovne vojne ni umirila. Indija je namreč želela dobiti status dominiona in takoj po končani vojni se je nadaljeval boj za avtonomijo in samoodločbo (Swaraj). Indijo so zajeli široki protiangleški nemiri, ki so jih angleške sile zatirale s silo. Najbolj znan je tisti v Amritsaru aprila 1919, kjer je po streljanju angleške vojske v množici obležalo preko 100 mrtvih in ranjenih. Rezultat teh nemirov je bila vsaj delna sprememba načina vladanja v Indiji. Decembra 1919 je namreč prišlo do tako imeno-vane »Montagu-Chelmsfordove reforme«, po kateri je bilo vladanje v indijskih provincah razdeljeno med kolonialne in lokalne oblasti. Britanci so imeli v rokah denimo policijo in davčne zadeve, indijska ministrstva pa na primer poljedelstvo, pouk in industrijo.

Leta 1920 je vodja indijskega nacionalnega gibanja postal Mohanda Karačand (Mahat-ma/Velikodušni) Gandhi (1868–1948), ki je imel odločujoč vpliv na najmočnejšo indijsko

27

stranko, Indijsko kongresno stranko. Ko je začel boj za avtonomijo, je proglasil politiko pasivnega odpora s tako imenovano državljansko nepokorščino, nenasiljem in propagira-njem ljubezni do bližnjega – vse utemeljeno na staroindijskem »idealu resnice« (Satya). Indijce je pozval, naj bojkotirajo angleško blago in še posebej svoj boj usmeril zoper an-gleške monopole, zlasti tistega s soljo. V letih 1920 do 1922 je v ta namen organiziral tako imenovano »1. Satyagraha kampanjo« Indijcev, ki se je končala z njegovo obsodbo na šest let ječe. V zaporu pa je ostal le dve leti, saj so ga leta 1924 pomilostili. Britanske re-presalije niso uspele in boj za neodvisnost ter gospodarske in socialne reforme, ki so kori-stile predvsem 60 milijonom parijev, se je nadaljeval.

Vladanje angleške oblasti ali točneje podkralja lorda Rufusa Daniela Isaacsa Readinga (1860–1935), je Gandhijev boj le še krepilo. V letih 1921 do 1926 je podkralj namreč vla-dal absolutistično. K sodelovanju ni pritegnil lokalnega prebivalstva oz. lokalnih indijskih oblasti. Zato se je indijski nacionalni kongres odločil za radikalno potezo. Na njegovem zasedanju v Lahoreju leta 1928 so Indijci pod vodstvom Gandhija in Džavaharlala Pandi-ta Nehruja (1889–1964) zahtevali že popolno neodvisnost. Sprejeli so ultimat za Anglijo: Indija mora dobiti status dominiona v roku enega leta.

Toda angleške oblasti niso popustile. Zato je v letu 1930 Gandhi organiziral že »2. Sa-tyagraha kampanjo«. Tudi v času te so ga skupaj s 60.000 indijskimi nacionalisti zaprli. Britanci pa so nato začeli masovno zapirati tudi druge indijske nacionalne voditelje. Pro-tiangleško kampanjo za indijsko samostojnost je prekinila vsaj na videz popustljivejša an-gleška politika. Naslednik absolutističnega indijskega podkralja lorda Readinga, Edward Frederick Lindley Wood – lord Irwin (1881–1959), je z Gandhijem leta 1931 sklenil »Spo-razum iz Delhija«. Z njim se je Gandhi odpovedal politiki državljanske neposlušnosti v zameno za izpustitev političnih zapornikov. Rezultat take politike pa so bile v letih 1930 do 1932 tudi tri konference v Londonu, poznane pod imenom »Okrogle mize«, na katerih naj bi se odločila usoda Indije, zlasti njena ustavna in upravna ureditev. Sporazuma niso našli, čeprav se je druge konference (prvo so Indijci bojkotirali) udeležil pomirljivejši


Tvorec moderne Indije Pandit Nehru.

Poosebljena politika nenasilja – Mahatma Gandhi.


28

Gandhi. Na povratku domov so ga spet aretirali, kar je izzvalo nov val stavk in nemirov. Druga »Satyagraha kampanja« se je zato nadaljevala (1932–1934), dokler ni angleška vla-da bolj konstruktivno pristopila k reševanju indijskih zahtev.

Nova angleška politika je leta 1935 pripeljala do tega, da je britanski parlament sprejel znameniti »Government of India Act«. Z njim so v Indiji uvedli diarhijo/dvojno vladavino pri indijski centralni vladi, avtonomijo za provincialne vlade, obenem pa določili posebne pravice za angleškega podkralja in angleške guvernerje. Indijo so torej uredili kot zvezno pokrajino lokalnih državic, ki so dobile avtonomne lokalne vlade, vse skupaj pa še vedno bile pod britansko nadoblastjo. Po izvedenih indijskih volitvah leta 1937, na katerih je v šestih od enajstih provinc zmagala indijska kongresna stranka, je bil napravljen še en ko-rak proti indijski samostojnosti. Burmo so odcepili od Indije ter ji dodeliti status kronske kolonije. Oblikovala se je Indija v okvirih, kot jo poznamo po drugi svetovni vojni.

Zgodovinarji, raziskovalci tega problema, pa trdijo, da je na pridobitev vsaj delne indijske neodvisnosti na predvečer druge svetovne vojne odločilno vplivala verska netolerantnost, saj so se kljub Gandhijevi in Nehrujevi verski toleranci, v letih 1937–1939 razplamteli hudi boji med muslimansko in hindujsko versko skupnostjo v Indiji. S tem se je namreč gandijevska politika nenasilja pokazala kot neuspešna. Pravo neodvisnost je Indija dobi-la šele po drugi svetovni vojni, potem, ko je Gandi na predlog sira Stafforda Crippsa, da naj bi se postopek za pridobitev ustave, kot jo imajo dominioni, začel po vojni, odgovoril z jasnim: »Angleži, odidite iz Indije«.

irSKa

Drugi velik britanski politični problem je bilo vprašanje Irske. V sodobni zgodovini ir-skega osvobodilnega gibanja je eden najbolj krvavih dogodkov zabeležen že v času prve svetovne vojne leta 1916. Takrat je za Veliko noč irsko osvobodilno gibanje »Sinn Fein« organiziralo veliko vstajo in razglasilo republiko. Po krvavih bojih v Dublinu je bila vstaja zatrta, njeni voditelji pa ustreljeni.

Sinn Fein pa s tem ni bila uničena. Nasprotno! Na parlamentarnih volitvah leta 1918 je od 106 irskih sedežev dobila kar 73, leto nato pa se je, sicer protizakonito, na sestanku svojih privržencev v Dublinu razglasila za irski parlament (Dail Eireann). Sestavili so tudi tajno vlado pod vodstvom Eamona de Valere (1882–1975). Na Irskem je nato v letih 1919–1921 izbruhnila prava mala vojna med Sinn Feinom in njegovo oboroženo frakcijo »Irsko repu-blikansko armado/IRA«, ki jo je vodil Michael Collins (1890–1922), in britansko vojsko. Za najbolj krvavi dan te vojne velja 21. november 1920, tako imenovana »krvava nedelja« v Dublinu. Krvavi dogodki so se kar prehitevali in londonska vlada je morala nekaj storiti.

Takoj po »krvavi nedelji« je bil sprejet »Government of Irland Act«, s katerim so Irsko razdelili na severni del (Ulster) in južni del. Oba dela sta dobila svoj parlament, toda južni del Irske tega zakona ni priznal. Kljub temu pa je prispeval vsaj k začasni pomiritvi. Leta 1921 je vodstvo IRE (Collins in Arthur Griffith) sprejelo premirje in proti volji predsednika tajne vlade de Valera podpisalo pogodbo z Veliko Britanijo. Po njej je bila Irska, brez Ul-stra, proglašena kot Svobodna država Irska, s statusom, ki je bil podoben statusu dominio-na. Dobila je namreč samostojno vlado in lasten parlament. Poslanci tega parlamenta pa so

29

morali priseči zvestobo kroni. Ulster je ostal zunaj te ureditve. Radikalno krilo Sinn Feina pod vodstvom de Valere se s tem zakonom ni strinjalo, ker je stremelo za neodvisnostjo vse Irske. Kljub njegovemu nasprotovanju je irski parlament leta 1922 ratificiral pogodbo z Ve-liko Britanijo in sprejel ustavo. Na dan 6. december 1922 je bila tako razglašena Svobodna država Irska. Predsednik vlade/izvršnega sveta Irske je postal Griffith, po njegovi smrti pa W.T. Cosgrave (1880–1965). Vse to pa se je dogajalo že sredi državljanske vojne na Irskem, ki je aprila 1922 izbruhnila med radikalnimi in zmernimi Irci v boju za irsko samostojnost. Vojna se je končala točno leto dni kasneje, aprila 1923, in začela se je obnova dežele pod Cosgravejem, katerega politika je bila usmerjena k miru z Anglijo.

V začetku tridesetih let, po skoraj desetletnem političnem zatišju, je leta 1932 ministrski predsednik postal de Valera. Na položaju je ostal vse do konca druge svetovne vojne leta 1945. Njegova politika je temeljila na izvotlitvi pogodbe z Veliko Britanijo iz leta 1921. Pri tem mu je seveda močno pomagal Westminstrski statut. V času njegove vlade je bila odpravljena prisega angleški kroni (1933), ustavljena so bila letna plačila Veliki Britani-ji. To pa je bil obenem tudi čas oblikovanja še bolj radikalnih, celo fašističnih organizacij, npr. »Modrih srajc« ali »Nacionalne garde«, usmerjenih zoper njegovo vlado. Nasproto-vanje Veliki Britaniji je de Valera kazal tudi na gospodarskem področju. V letih 1932 do 1935 se je z njo spustil v carinsko vojno, ki je bila zaključena šele s trgovinskim sporazu-mom z Veliko Britanijo leta 1936.

Tik pred drugo svetovno vojno je de Valeri le uspelo bistveno premakniti vprašanje irske neodvisnosti. Leta 1937 je oklical »suvereno, neodvisno, demokratično državo Irsko« pod predsednikom Douglasom Hydom (1938–1945). Naslednje leto je podpisal tudi pogodbo z Veliko Britanijo, s katero je uredil v prvi vrsti finančna in gospodarska vprašanja med drža-vama. Toda kljub temu je tudi po njegovi junijski zmagi na volitvah Irska ostala nemirna. Še naprej je obstojala Severna Irska in še naprej je Velika Britanija zavračala popolno neod-visnost Irske. Toda bližala se je svetovna vojna, glavni sovražniki so bili drugje in vlada de Valere se je odločila za kompromis – v času druge svetovne vojne je bila nevtralna.

Francija

Franciji je zmaga v prvi svetovni vojni prinesla vlogo hegemona v Evropi vse do Hitler-jevega vzpona. Ta hegemonija pa je stala na trhlih nogah, saj Francija za to ni imela zado-stne gospodarske moči, čeprav jo je cela vrsta držav v Evropi politično poslušala (tudi Ju-goslavija). Na drugi strani pa so francoski buržoazni politiki živeli v večnem strahu pred dvigom starega sovražnika Nemčije in vse od konca leta 1923 so bili celo prepričani, da se bo Nemčija zopet dvignila. Zato se Francija nikakor ni mogla odločiti, ali naj si zagotovi varnost s sporazumi in povezavami med mejaši Nemčije in s tesno naslonitvijo na Veliko Britanijo (ta se je taki zvezi izmikala in kot smo že zapisali, šla večkrat na roko Nemči-ji), ali pa naj bi dobila varnost tako, da bi si jo zagotovila v okviru kolektivne varnosti v društvu narodov.

Gospodarsko je Francija v dvajsetih letih cvetela, materialno injekcijo je pomenila vrnitev Alzacije in Lorene z rudarstvom in železarstvom, k razcvetu je pomagalo padanje vredno-



30

sti franka, največ pa so od gospodarske konjukture pridobili poslovneži in industrialci. Ve-lika gospodarska kriza se je začela v Franciji poznati šele na prelomu 1930/1931.

Notranja politika Francije je bila v obravnavanem času izpostavljena težkim gospodar-skim obremenitvam, poleg tega, da se je odvijala v okvirih večnega boja za oblast kot po-sledice proporcionalnega volilnega sistema.

Najpomembnejše gospodarske obremenitve so bile:

– Obnova od vojne uničenih področij, njena vrednost je bila ocenjena na 100 milijard frankov.

– Monetarni problemi, ki so nastali zaradi zelo visokih vojnih dolgov pri ZDA in Veliki Britaniji, so znašali 5 milijard dolarjev in so občutno znižali vrednost franku. Razvre-dnotenje se je v prvi polovici dvajsetih let še okrepilo, ker se je prebivalstvo vedno bolj zadolževalo. Leta 1925 je bilo zadolženo že za 300 milijard frankov. Problemi monetar-ne narave so se poglabljali tudi zaradi tega, ker se je Francija nerealno zanašala na do-tok nemških reparacijskih plačil, pač v skladu s prevladujočim geslom: »L`Allemagne paiera tout« (Nemčija bo vse plačala).

– Obubožanje meščanskega srednjega sloja, ki je v vojni izgubilo premično premoženje in bilo prizadeto zaradi razvrednotenja franka in davčnih obremenitev.

– Močna izguba prebivalstva in velik pritisk priseljencev (leta 1931 jih je bilo že 3 milijo-ne) ter okrepljen beg kmečkega prebivalstva v mesta so pospeševali socialno prestruk-turiranje francoske družbe.

Na zunanjepolitičnem področju pa sta Francijo težila predvsem dva velika problema:

– Ne z Veliko Britanijo in ne z ZDA Franciji ni uspelo skleniti pogodb o varnosti.– Skozi vse obdobje se vlečejo napetosti z Veliko Britanijo glede politike do Porenja in

nemških reparacij.

Kljub zapisanemu pa je mogoče reči, da so bila dvajseta leta, gledano politično, najbolj sta-bilna v Franciji. Starih monarhističnih desnih strank ni bilo več, desnica je sprejela parla-

»Tiger« Georges Clemenceau.

31

mentarizem in demokracijo, levico – delavske stranke pa so francoski politiki, zlasti desni radikal Georges Clemenceau (1841–1929), pomirili z mešanico sile in popuščanja njiho-vim zahtevam. Vendar se je del delavstva še vedno revolucionarno obnašal in, kot smo že rekli, leta 1920 je prišlo tudi pri francoskih socialistih do razcepa na komuniste in socialiste (na kongresu v Toursu). Prvi so se priključili internacionali, drugi pa so ostali v socialistični internacionali. Socialisti so bili v času razcepa v manjšini, toda že leta 1924 so dosegli ko-muniste in pri naslednjih volitvah dobivali tudi po dvakrat več glasov kot komunisti.

Vlade so v tem času največkrat sestavljali radikali, stranka, ki je branila principa francoske revolucije, stranka »republikanizma, demokracije in svobode«, kot se je rada imenovala. Taka je bila tudi prva povojna francoska vlada, ki jo je leta 1919 sestavil Clemenceau po volilni zmagi desnega bloka nad levo koalicijo pod vodstvom Eduarda Herriota (1872–1957). K volilni zmagi desnega bloka je zagotovo pomagalo dejstvo, da je bil v tem času francoski predsednik, veljak konservativcev Raymond Poincaré (1860–1934). vendar je Clemenceau že zelo hitro po tem doživel pomemben politični poraz. Leta 1920 je izgu-bil boj s Paulom Deschanelom za predsedniški položaj. Radikali so se na vrhu francoske oblasti neprekinjeno obdržali do leta 1924. V tem času se je izmenjalo kar nekaj vlad. Ne-katere so trajale le nekaj mesecev. Tako je v prvi polovici leta 1920 vlado v Parizu vodil Alexander Millerand (1859–1943), najbolj znan po tem, da je v rusko–poljski vojni podprl poljsko stran. Na fronto jim je poslal veliko nujno potrebnega streliva in topov ter poljsko poveljstvo okrepil še z generalom Maximom Weygandom (1867–1965).

Ko je leta 1920 za dve leti postal francoski predsednik, ga je nasledila vlada Aristida Bri-anda (1921–1922), na katero pa je tako močno vplival, da bi jo bilo mogoče imenovati tudi Millerandova vlada. Po kratkotrajni Briandovi vladi je v vrh francoske politike spet prišel Poincaré. Briand je bil namreč za militantnejše krilo francoske politike premil zlasti pri reparacijskih vprašanjih. Poincaré, ki se tudi ni mogel otresti velikega vpliva predse-dnika Milleranda, je vlado sestavil leta 1922. V njegov čas (1922–1924) sodi zasedba Po-rurja (1923), kljub ostremu nasprotovanju Britancev. Obenem pa je bil prav on tisti pred-sednik francoske vlade, ki je pristal na Dawesov načrt za plačilo nemških reparacij, na fi-nančnem področju dosledno uvajal varčevalne ukrepe, na kulturnem področju pa dopustil velik vpliv cerkve. Vse to mu je prineslo nepriljubljenost, pa tudi nasprotovanje predse-dnika, saj je odkrito svaril pred preveliko močjo predsednika države.

Nasprotovanja znotraj desnega tabora so koristila le levici. Na volitvah leta 1924 je namreč leva koalicija zmagala. Predsednik Millerand je moral odstopiti (zamenjal ga je mnogo šib-kejši Gaston Doumergue (1924–1931)), vlado pa je sestavil radikal Herriot. Mnogi pozna-valci imajo za najvidnejšega francoskega politika tega časa prav Edouarda Herriota. Zmanj-šal je napetost z Nemčijo, priznal Sovjetsko zvezo in sprejel Dawesov načrt. Njegova vlada je bila izrazito antiklerikalna. Toda poskus prekinitve odnosov z Vatikanom in sprejetje za-konov o laicizaciji Alzacije in Lorene mu ni uspel. Zato pa je bil uspešen na zunanjepolitič-nem področju. Njegov zunanji minister Aristid Briand je pripravil nemškega kolego Stre-semanna, da sta skupaj leta 1925 iniciirala konferenco, na kateri je bila priznana nemško-francoska meja. Pogodbo o tem sta podpisala, kot smo že zapisali, v Locarnu, oktobra 1925. Odločilen za padec njegove vlade aprila tistega leta pa je bil neuspeh Herriotove finančne politike. Njegovi vladi je sledila množica zelo kratkotrajnih, prehodnih, raznobarvnih vlad,



32

dokler ni leta 1926 ponovno postal predsednik vlade Poincaré, ki je sestavil vlado »narodne enotnosti«. Tudi v tej je Briand ostal zunanji minister. Poincaré se je obdržal na mestu pred-sednika vlade za francoske razmere nenavadno dolgo, kar tri leta, do leta 1929, pa še takrat je moral odstopiti zaradi zdravstvenih razlogov. Vmes je sestavo vlade nekajkrat spreminjal, toda uspešen je bil zlasti na finančnem področju, kar ga je ohranjalo »pri življenju«. Uspelo mu je preseči finančno krizo v državi, z razvrednotenjem franka (1928) je nacionalno valuto stabiliziral in uravnotežil državni proračun. Ni pa mogel razrešiti gordijskega vozla Alzacije in Lorene, kjer so se leta 1927 okrepila avtonomistična gibanja. Do njih je nastopal zelo ra-dikalno, kar pa ni prineslo rešitve vprašanja in še manj zadovoljilo zahteve avtonomistov.

Po njegovem odstopu je spet sledilo nekaj kratkotrajnih vlad, pri čemer pa je najpomemb-nejše dejstvo, da je zunanji minister in celo predsednik vlade ostal Aristid Briand. Tako za nemško-francosko bilateralo, kot tudi za občo svetovno politiko je bila namreč še kako pomembna njegova politika francosko-nemškega približevanja, ki jo je začel s pogodbo iz Locarna. Pogovore z nemškim kolegom Stresemannom, v smeri nadaljnjega približeva-nja obeh držav, je leta 1926 nadaljeval v Thoiryju, leta 1928 v Luganu, toda zaradi notra-njepolitičnega razvoja, zlasti v Nemčiji, njegova politika ni bila uspešna. Nič ni pomagal francoski pristanek na izpraznitev Porenja leta 1929 in njegova dejanska izpraznitev leta 1930, odnosi med državama se niso izboljšali. Tudi njegov predlog po osnovanju »Združe-nih držav Evrope« je doživel komaj kakšen odziv. Kot njegov uspeh pa vendarle moremo šteti, da je leta 1928 skupaj z zunanjim ministrom ZDA Frankom Kellogom (1856–1937), na konferenci v Parizu predložil pakt (Briand-Kellogov pakt), s katerim naj bi se podpisni-ce odpovedale uporabi sile v medsebojnih sporih Podpisale so ga vse svetovne velesile in veliko majhnih držav, leto dni zatem pa ga je podpisala tudi Sovjetska zveza.

Aristid Briand (desno), veliki Francoz in Evropejec, z britanskim predsednikom vlade Ramsayem MacDonaldom.

33

Načrt za vzpostavitev avstrijsko-nemške carinske unije ter nesluten dvig nemškega desne-ga ekstremizma sta francosko nezaupanje do Nemčije le še poglobila. Francozi so začeli na meji z Nemčijo graditi Maginotovo obrambno črto, Briand pa je moral leta 1932 odsto-piti. Takrat pa se je tudi v Franciji že zelo poznal vpliv velike gospodarske krize.

Politično zatišje se je končalo z nastopom gospodarske krize. Zrasla je cela vrsta radikal-nih organizacij, totalitarnega, fašističnega tipa, kraljevi kametoli, patriotska mladina, fran-coska akcija in ognjeni križi. Začele so se velike stavke. Leta 1932 je na volitvah zmagal levi blok, ki je podpisal nenapadalno pogodbo s Sovjetsko zvezo. Leva vlada je seveda takoj prišla pod udar desnih reakcionarjev, ki so izrabili nek gospodarski škandal zato, da so organizirali pohod na parlament. V skupini je bilo okoli 20.000 pripadnikov raznih pro-fašističnih organizacij, ki so 6. februarja 1934 korakali nad parlament. Zbrali pa so se tudi delavci in jim zaprli pot do parlamenta, tako da je na njihov pritisk in z njihovo pomočjo vlada z vojsko razbila demonstracijski pritisk, ki je zahteval močno roko. V spopadih je bilo 60 mrtvih in 100 ranjenih. Vlada Deladierja se je teh dogodkov tako ustrašila, zlasti moči ljudskih množic, da je odstopila, v novo vlado pa so bili kooptirani veliki reakcio-narji kot Pierre Laval (1883–1945, usmrčen) in maršal Phillip Petain (1856–1951). Prav ti politiki so bili med tistimi francoskimi državniki, ki so nekaj let kasneje krojili usodo Francije, Evrope in sveta.

Največjo politično korist so iz dogodkov potegnile delavske stranke, zlasti komunisti. Do-končno so spoznali moč skupnega nastopa delavskih in naprednih množic, pozabili so na socialiste kot najhujšega nasprotnika in so zato tudi po novi politiki kominterne, spomladi 1935, začeli osnovati ljudsko fronto, ki je bila januarja 1936 dokončno formirana. Vanjo so stopili komunisti, socialisti, radikalni socialisti, generalna konfederacija dela in števil-ne demokratske (tudi katoliške) organizacije pod geslom boja za obrambo demokracije, za razorožitev in za strmoglavljenje fašizma.

Ljudska fronta je premočno zmagala na volitvah leta 1936 in vlado je sestavil Leon Blum (1872–1950), voditelj najmočnejše koalicijske stranke socialistov, komunisti pa so vlado podpirali v parlamentu. Poleti 1936 so Francijo zajele stavke, s katerimi so hoteli sindikati doseči, da bi vlada uresničila socialne reforme. Tako je Blumova vlada uzakonila 40-urni delavnik in prvič v zgodovini so delavci dobili plačan dopust. Z Matignonskim sporazu-mom med industrialci, sindikati in vlado so bile sklenjene nove kolektivne pogodbe, s ka-terimi so bile močno povečane delavske plače, ki pa jih je požrla inflacija. Vsi ti ukrepi se-veda niso bili po volji desnici – kapitalu. Začela se je ostra kampanja zoper vlado, pa tudi znotraj ljudske fronte so se začela nesoglasja, saj so komunisti očitali socialistom in Blu-movi vladi izdajo delavskih koristi, vlada pa se je znašla še v slabem zunanjepolitičnem položaju. Blum je namreč hotel podpreti republikansko Španijo, vendar je naletel na oster odpor na desni strani parlamenta. Končno se je Francija znašla v komiteju za nevmešava-nje v španske zadeve skupaj z Anglijo. Leta 1938 je ljudska fronta razpadla in do druge svetovne vojne je v Franciji vladala vlada sredinskih radikalov, ki jih je vodil Daladier. Ta vlada je v marsičem razvrednotila pridobitve vladavine ljudske fronte, na zunanjepolitič-nem področju pa pripeljala do münchenskih sporazumov.



34

japonsKa

Japonska je dobila prvo civilno vlado že jeseni 1918, vendar je vojska še vedno bila privi-legirana kasta. Kapital se je na Japonskem konsolidiral do leta 1925, vendar vladajoča bur-žoazija ni bila enotna. Manjši del, na katerega so vplivali tudi socialisti, je bil za zmerno in demokratično politiko, večji del (zlasti fevdalci in oficirska kasta) pa je bil za čim večjo ekspanzijo. Prva se je imenovala minseito, druga pa seijukai.

Prva ekspanzija, ki jo je organizirala Japonska, je bila na kitajsko provinco Šantung, iz katere je Društvo narodov ni moglo spraviti. Leta 1931 pa se je lotila odkrite agresije v Mandžuriji. Že leto poprej je namreč močno porasla moč in vplivnost vojaške kaste, ki je botrovala napadu. Čeprav je velika gospodarska kriza prizadela tudi Japonsko – padec cen svile tudi za 50 odstotkov – se je prav v tem času začela pripravljati za napad na Kitajsko, kjer je takrat divjala državljanska vojna, ZDA in Veliko Britanijo pa je pretresala gospo-darska kriza. Septembra 1931 je Japonska začela vojaške operacije v Mandžuriji in jo do februarja 1932 zasedla. Ko je januarja 1932 hotela zasesti še Šanghaj, so poleg Društva narodov protestirale tudi ZDA. Šele oktobra 1932 je Društvo narodov obsodilo japonsko agresijo, resolucijo o tem pa so izglasovali šele februarja 1933. Japonska je nato kot prva država izstopila iz Društva narodov, z agresijo pa nadaljevala maja 1933 na kitajsko po-krajino Hebej; ko jo je zasedla kuomintanška vlada, pa je zasedbo tudi priznala.

Nacionalistična politika japonske buržoazije in vojaškega stanu je rojevala »sadove«. Ko je Japonska utrdila svoj položaj v Mandžuriji, je izrabila incident pri Pekingu (julija 1937) in začela pravo vojno proti Čankajškovi Kitajski. Po nekaj mesecih je zlomila njen odpor in zasedla 2/5 njenega ozemlja. Zasedba je pomenila osvojitev ogromne surovinske baze in velikanskega tržišča, obenem pa je bila to realizacija nekakšne azijsko-japonske Mo-nroeve doktrine. V Nankingu so Japonci ustoličili ubogljivo vlado, vendar to ni ostalo brez posledic za njen odnos do ZDA. Te so postajale vedno trše do Japonske. Potem ko je Ja-ponska že novembra 1936 podpisala protikominternski pakt z Nemčijo in Italijo, je 1937 začela vojaške akcije proti Mongoliji in Sovjetski zvezi! Toda Rdeča armada jo je leta 1938 hudo porazila in Japonska se ni več spustila v boj z njo, niti v drugi svetovni vojni ne. Vedela je namreč, da so ji na Daljnem vzhodu dosti nevarnejša tekmica ZDA in proti njim se je začela vojaško pripravljati.

Japonska zunanja ekspanzija je pogojevala razcvet totalitarnih fašističnih ideologij in strah znotraj države, kar pomeni bistveno razliko v razvoju fašizma v Evropi. Do leta 1937 so sicer volili parlament, vendar je bil le zunanji okras (od leta 1930 dalje). Vodilno vlogo so prevzele nacionalistične stranke, najpomembnejša ideologa pa sta bila »kmečki« ideolog Kita Ikki (1883–1937, japonski literat, intelektualec in politični filozof) in iz vrst oficirskih krogov podpolkovnik Hašimoto Kingoro (1890–1957), voditelj gibanja Sakuraki (Družba cvetočih češenj). Obema, pa tudi drugim podobnim strankam, je bilo skupno, da sta bila odločna nasprotnika parlamentarizma, zavračala sta liberalni kapitalizem in tudi marksi-zem, ki da sta neprimerna japonskemu karakterju. Družina in vaška soseska so jima bili praoblika japonskega življenjskega načina, ki pa je razpadel zaradi vdora korumpiranega zahodnega vpliva. Tak način življenja je bilo treba znova vzpostaviti, nosilci te obnove pa so bili, po njunem mnenju, kmetje in oficirji. Institucija in kult cesarja kot božjega sina sta

35

tvorila emocionalno in državnopravno srž v programih vseh radikalov, ko so utemeljevali poslanstvo japonskega naroda in njegovo pravico do teritorialnih ekspanzij. Med narodom so propagirali militarizem in vojaške vrline, ki jih je vseboval japonski vojaški kodeks »bušido«, vse to pa je postavljalo japonski nacionalizem in totalitarizem trdno ob stran fa-šizmu in nacizmu. Druga večja razlika med evropskima totalitarnima sistemoma in japon-skim nacionalizmom je bilo dejstvo, da ni imel karizmatične osebnosti, ki bi jo občudoval kot Italijani Mussolinija in Nemci Hitlerja. Nadomestek zanj je bil cesar. Na Japonskem tudi ni bilo antitradicionalnih in antireligioznih tendenc in nazorov, prav tako kot ne idej o prevrednotenju vseh vrednot, s čimer naj bi ustvarili nov človeški in družbeni tip.

iTalija in FašiZeM

Temeljna značilnost povojnega političnega razvoja v Italiji je zmaga fašizma. Zato velja prav Italija za njegovo rojstno deželo. S fašizmom je Italija mnogo bolj vplivala na evrop-ska in svetovna dogajanja kot s svojo zunanjepolitično težo. Fašizem je otrok gospodarske krize in se praviloma ni ukoreninil v državah s trdno demokratično ureditvijo, čeprav ga najdemo tudi v nekaterih drugih državah. Tako denimo črnosrajčniki Sira Oswalda Mo-sleyja (1896–1980) v Veliki Britaniji niso imeli nikakršnega vpliva na politični položaj v državi. Gospodarsko krizo so prebrodili z »narodno vlado« (1931), ki je povezala demo-kratične stranke laburistov, konservativcev in liberalcev.

Japonska ekspanzija do leta 1941.



36

Italija se je ob koncu vojne znašla v izredno slabem finančnem in gospodarskem položa-ju. Načrti velike buržoazije se niso uresničili, zato je zatrjevala, da je Italija v času vojne dala velike človeške in materialne žrtve, sorazmerno z njima pa ni pridobila. Tik po voj-ni je imela ogromne dolgove, na delavskem severu države pa so pod vplivom revoluci-onarnega vrenja v Evropi in Rusiji delavci ustanavljali sovjete in tradicionalne meščan-ske stranke niso mogle ustvariti reda tako, kot je pričakoval najvišji socialni sloj v državi. Levica je bila razslojena, desnica neenotna in kar ponujala se je možnost za organiziranje široke stranke, ki bo zagotovila red in mir in bo imela zato dovolj širok nacionalni in so-cialni program.

Samo taka stranka bi mogla konkurirati sicer v štiri frakcije razcepljenim socialistom:

– Center – z voditeljem Filippom Turattijem (1857–1932), ki je bil proti vsaki revoluciji in za sodelovanje z buržoazijo;

– Maksimalisti – pod vodstvom Serattija, so imeli večino in so bili polni nerealnih revo-lucionarnih fraz;

– Levica – njihov vodja je bil Amadeo Bordiga (1889–1870), je bila šibka in so v njej imeli večino ultrarevolucionarji;

– V Torinu pa je obstojala še posebna socialistična organizacija, v kateri so bili kasnej-ši italijanski komunistični voditelji Antonio Gramsci (1891–1937), Palmiro Togliati (1893–1964) in Umberto Terracini (1895–1983).

Med meščanskimi strankami naj omenimo le nacionaliste in desne liberalce z najpomemb-nejšim predstavnikom, pred vojno predsednikom italijanske vlade, od leta 1914 do 1919

Benito Mussolini na čelu vojaške parade v »rimskem koraku«.

37

pa zunanjim ministrom, Giorgiom Sonninom (1847–1922), ki so zahtevali čim več ane-ksij, in le za las manj imperialistične leve liberalce, ki sta jih vodila Francesco Saverio Nitti (1868–1953), predsednik vlade 1919 do 1920, ki je leta 1924 prebežal v Pariz in po-stal vodja italijanskih antifašistov, ter Giovanni Giolitti (1842–1928), predsednik italijan-ske vlade v letih 1920–1921.

V prvem letu po koncu vojne imamo tako na italijanskem političnem odru pravzaprav le dve močni politični opciji: nasproti novo nastalim popularom, katoliško usmerjeni ljudski stran-ki (včasih imenovani tudi klerikalci), še socialiste. Na skrajnem desnem robu političnega prostora pa sta od leta 1919 delovali tudi že obe fašistični organizaciji: »Fasci di combat-timento – Oboroženi oddelki«, ki so nastali v Milanu pod vodstvom bivšega socialista (iz-ključen iz socialistične stranke med vojno zaradi tega, ker je bil za vključitev Italije v voj-no) Benita Mussolinija (1883–1945) in »Scuadre legionarie – Odrede legionarjev«, ki jih je ustanavljal njegov somišljenik, pisatelj Gabriele d’Annunzio (1863–1938). Kot »pracelica« fašistične stranke pa velja med vojno ustanovljen »Fascio d`azione rivoluzionaria – Oddelek revolucionarne akcije«, sestavljen iz socialistov, sindikalistov in lastnih privržencev. Ti dve organizaciji je uporabila buržoazija, da je mogla uspešno obračunavati z revolucionarnim razdobjem v Italiji (»periodo bolscevizzante«). Vendar so kljub temu novembra 1919 na vo-litvah zmagali socialisti, tik za njimi so bili popolari. Fašisti niso dobili nobenega mandata.

Ker so podjetniki poskušali omejiti pravice tovarniškim sovjetom oziroma delavskim sve-tom, so se aprila 1920 v severni Italiji začele velike stavke. Središči revolucionarnega gi-banja sta bili mesti Torino in Milano, od tu pa se je gibanje razširilo vse do Sicilije, kjer so kmetje začeli deliti zemljo. Vlada je revolucionarni val razbila z desničarskimi sindikati, ki so se zadovoljili z zvečanjem mezd in napredkom socialne zakonodaje v meščanski družbi, kljub temu pa se je med socialisti okrepilo levo krilo, ki je 21. januarja 1921 v Livornu for-miralo komunistično stranko Italije, ki je tudi vstopila v 3. internacionalo – Kominterno.

Zelo pomembno za vzpon fašizma v Italiji je bilo prav leto 1920. Fašistična moč je rasla, zlasti na ulici. Že tega leta so napadli socialistično občino v Bologni in postopoma zavze-mali provinco za provinco. Leto nato je na vsedržavnem kongresu fašističnega gibanja v Rimu Mussolini uspel z zahtevo, da se gibanje preoblikuje v stranko. Tako je leta 1921 nastala »Partito Nazionale Fascista (PNF – Vsedržavna fašistična stranka)«. Na volitvah 1921 so fašisti dobili že 35 mandatov, kar jih sicer ni uvrščalo med velike italijanske par-lamentarne stranke, je pa dokazovalo njihov nenehen vzpon.

Prelomno je bilo leto 1922. Gospodarska kriza (v zgodovinopisju znana pod imenom »mala gospodarska kriza«) v Italiji je bila na vrhuncu, brezposelnost velika in julija 1922 so fašisti zlomili še splošno delavsko stavko. Mussolini se je zavedel svoje moči in 24. oktobra 1922 sklical fašistično zborovanje v Neaplju. Prišlo je kakih 40.000 črnosrajčni-kov. Njih in še druge fašiste po Italiji je v noči med 25. in 26. oktobrom 1922 pozval, naj krenejo na Rim (»Marcha sulla Roma/Pohod na Rim«), kjer bodo prevzeli vlado. Sebi in drugim je zatrjeval, da so fašisti močni in to po pravici. Kralja je zato pozival, da jim izro-či vlado ali pa si jo bodo sami vzeli. Prilizoval se mu je s trditvijo, da se mora italijanska vlada trdno opirati na monarhijo, in poudarjal, da bodo fašisti začeli z novo politiko: vo-ditelj nove vlade bo monarhija, za njo bo stala armada. Napovedal je še, da bodo delavske množice na novo vzgojili.



38

30. oktobra je kralj Viktor Emanuel III. izročil vlado v roke Mussoliniju in začelo se je fa-šistično razdobje italijanske zgodovine.

V svoji duhovni vsebini je fašistična ideologija združevala sindikalistične zamisli s stra-stnim nacionalizmom. Na simbolni ravni pa ime izhaja iz latinskega izraza »fasces«, kar je poimenovanje za sveženj brezovih vejic s puščico v sredini kot znakom moči rimskih konzulov in pretorjev. Italijo naj bi napravila za pravo dedinjo antičnega Rima, ki bi zato mogla nastopati z imperialistično zahtevo po Sredozemlju.

Fašistični imperialistični pohodi 1922–1939.

39

Čeprav se ni niti formalno loteval monarhije ali ustave, je Mussolini v nekaj letih (tudi s fizičnim terorjem) uveljavil vlado ene stranke. Fašistična doktrina je prerokovala ko-nec razrednega boja in preseganje internacionalizma. To naj bi omogočila nacionalna družba in nacionalna država, ki mora verno služiti državljanom, vodijo pa naj jo elite. Od svojih pripadnikov je fašistično gibanje terjalo disciplino, voljo in vero, skladno z geslom »credere, obediere, combattere«. Poveličevalo je nasilje, boj in nevarnost.

Najpomembnejša politika italijanskega levega bloka – Giacomo Matteoti (levo) in Antonio Gramsci.


Benito Mussolini na karikaturi Becca Gialla iz leta 1924.


40

Podobno kot nemški nacionalsocializem je tudi italijanski fašizem slonel na diktator-skem in oboževanem vodji, ki ga niso imenovali le Duce, temveč tudi kar »Salvatore d` Italia/Rešitelj Italije« in so zatrjevali, da »Duce ha sempre ragione/Duce ima vedno prav«. Princip fašističnega vladanja je izhajal iz tako imenovanih »Leggi fascistissi-me/ Fašističnih zakonov«, ki so Italijo spremenili v avtoritarno, totalitarno, hierarhič-no in stanovsko enostrankarsko državo. Mussolini je svojo diktaturo gradil na svoji poziciji »Capo del governo/ Predstojnik ministrov« in »Duce del Fascismo/Vodja fa-šizma«. Z zadnjo funkcijo je bil tudi predsednik »Gran Consiglio del Fascismo/Ve-likega fašističnega sveta«, kar pomeni, da je stal tudi na vrhu fašistične stranke. Vse »civilne« organizacije, kot so ženske, mladinske, sindikalne, poklicne in druge, so lahko delovale le v okviru fašistične stranke. Vse skupaj pa je nadzorovala nekakšna strankina milica »Milizia Volontaria per za Sicurezza Nazionale/ Prostovoljna milica za varnost države«. Glava države je bil sicer kralj, ki je imenoval predsednika vlade in voditelja fašizma, toda ta je imel vso oblast, celo zakonodajno, saj je lahko izdajal odloke z zakonsko veljavo.

V prvi fašistični vladi iz leta 1922 so ministrske stolčke zasedli le štirje fašistični mini-stri, vendar ni bilo dvoma, kdo je gospodar. Ko pa so fašisti na osnovi spremenjene volilne zakonodaje leta 1924 dobili absolutno večino tudi v parlamentu, je posledično zavlada-la fašistična diktatura. Mussolini je namreč volilno zakonodajo spremenil tako, da je tisti stranki, ki je na volitvah dobila največ glasov (relativno večino), pripadlo dve tretjini po-slanskih sedežev v parlamentu.

Fašisti so na volitvah leta 1924 dobili le nekaj več glasov kot antifašistična koalicija de-mokratičnih strank, toda dve tretjini sedežev v parlamentu. Pot fašistični diktaturi pa so olajšale tudi same demokratične stranke. V letu volitev so fašisti ubili socialističnega po-slanca Giacoma Mateottija, odločnega antifašista, znanega po izreku: »Uccidete me: ma l'idea che è in me non la ucciderete mai/ Mene lahko usmrtite: toda idejo, ki je v meni ne morete usmrtiti nikoli«, in opozicija je to izrabila kot povod za izstop iz parlamenta. Pri-čakovala je, da bo fašizem na tak način hitro razpadel. Zgodilo pa se je ravno obratno. V letih 1925 in 1926 so fašisti razbili vse druge stranke in kot nekakšen posrednik med kra-ljem in ljudstvom je bila postavljena samo Fašistična stranka – Partito Nazionale del Fa-scismo. Vso oblast v državi je dobil voditelj stranke Benito Mussolini, ki mu je ob strani stal že omenjeni Veliki fašistični svet, kot najvišji organ stranke.

Poslej je bilo italijansko javno življenje popolnoma pod nadzorom fašizma. Brezposelnost je Mussolini reševal s tako imenovano »Carta del Lavoro – Listino o delu« iz leta 1927. Vsako delo v Italiji je z njo postalo častna dolžnost in temelj državljanove dejavnosti. De-lavci in delodajalci so se združevali v fašistične sindikate ali korporacije. Vse spore je v zadnji inštanci reševala državna komisija – Magistratura del lavoro. Uvedel je vrsto so-cialnih ukrepov, kot so delavske pokojnine, štirideset-urni delavnik, možnost rekreacije in počitka po delu (Dopolavoro), očetom s številno družino je dajal prednost pri potego-vanju za javne službe, uvedel nagrade za velike družine, propagiral pospeševanje rojstev itd. Uspel je Italijo osamosvojiti glede oskrbe z žitom, saj je ukazal obdelati in pridobiti čim več novega zemljišča. Ko je leta 1929 z Lateransko pogodbo uredil še odnose z Va-

41

tikanom (problematični od 1870) in si s tem pridobil naklonjenost katoliške cerkve, si je notranjepolitični položaj še dodatno utrdil. Kljub temu je na notranjepolitičnem prizori-šču rasel odpor proti fašizmu, zlasti med slovanskim (Slovenci in Hrvati), ne-italijanskim prebivalstvom, ki ga je na vsak način hotel poitalijančiti, toda zares pogubna za fašizem je bila njegova zunanja politika.

Do Nemčije je bila fašistična Italija v prvih letih močno rezervirana, čeprav je bil Duce dolgo časa vzor za Führerja. Podobno na distanci je bila tudi italijanska drža do Francije. Njena imperialistična politika je bila bolj usmerjena v Sredozemlje. V prvi zunanjepolitič-ni spor pa se je Duce zapletel že leta 1923, ko je ukazal zavzeti Krf, vendar je morala ita-lijanska vojska takoj zapustiti otok, ker so tako ukazali Angleži. Bolj pomembne stvari so se dogajale v odnosih do Jugoslavije in Albanije.

Reka je po Rapalski pogodbi med Kraljevino SHS in Italijo (12. november 1920) postala svobodna država, vendar je bilo zaradi notranjih sporov (anakcionisti: avtonomisti v par-lamentu) to vprašanje diplomatsko rešeno šele z Rimsko pogodbo konec januarja 1924. Z njo je Italija dobila Reko, Jugoslavija pa Sušak. Pogodbo so kar naprej dopolnjevali vse do Nettunskih pogodb, ki so bile sklenjene leta 1925 in ratificirane v jugoslovanskem par-lamentu 1928. Z njimi je Italija pridobila velik del jugoslovanskega ozemlja, naseljenega s Hrvati in Slovenci.

Še posebej je bila Italija zainteresirana za Albanijo. Vendar je pri Albaniji šlo bolj kot za realne gospodarsko-politične koristi, za vprašanje prestiža.

V letih med 1929 in 1932 je tudi Italija začutila veliko gospodarsko krizo. Delavske stav-ke so se vrstile druga za drugo. Toda vse stavkovno gibanje je fašistična vlada s silo zatrla,


Hitler in Mussolini ob prvem srečanju v letovišču Stra pri Padovi leta 1934.


42

obenem pa nadaljevala s fašizacijo države. V začetku leta 1932 je bila zunanja fašizacija dežele nekako zaključena in deželo so prepredle organizacije fašističnih strank vseh vrst in oblik. Da bi preusmeril pozornost iz notranjepolitičnih vprašanj, nastalih zaradi vpliva gospodarske krize, je Veliki fašistični svet leta 1932 obrnil pozornost prebivalstva v zu-nanjo politiko.

Aprila tega leta je namreč »Gran Consiglio« napovedal usmeritev italijanske zunanje poli-tike v boj za odpravo reparacij in vojnih dolgov, boj za odpravo ovir mednarodne trgovine, boj za izboljšanje položaja Avstrije, Madžarske, ČSR, Jugoslavije, Romunije, Bolgarije in Grčije, boj za revizijo mirovnih pogodb v okviru Društva narodov, ki so vzrok nemirov in klica nove vojne, ter boj za prenehanje mednarodnih konferenc, ki vlivajo ljudem velike nade, ne prinesejo pa ničesar. Napovedal je torej imperialistične pohode.

Toda evropske države Italije niso jemale resno, kar ji je omogočilo, da se je odločila za odkrito agresijo. 3. oktobra 1935 je brez vojne napovedi iz svoje kolonije Somalije napa-dla Etiopijo (Abesinijo), ki ji je vzbujala poželenje že v prejšnjem stoletju. Toda takrat, leta 1896, jih je etiopski cesar Menelik II. (1844–1913) hudo porazil. Na severu je itali-janske čete vodil maršal Emilio De Bono (1866–1944), na jugu pa general Rodolfo Gra-ziani (1882–1955). Napad je Italija lahko začela neovirano in brez strahu, saj ji je Anglija že s tajno pogodbo iz leta 1928 prepustila vpliv v Etiopiji, Francija pa je z njo v januarju 1935 zgladila vsa nesoglasja, ki so nastala po uboju jugoslovanskega kralja Aleksandra v Marseillu v oktobru 1934 (ustaši), obenem pa je bila istočasno podpisana pogodba, ki je dajala med drugim Italiji »svobodo akcije v Etiopiji«. Evropske velesile ob napadu zato niso odločno reagirale. Etiopsko vprašanje je sicer v Društvu narodov sprožilo močno di-plomatsko dejavnost, da bi rešili spor, vendar nihče, še zlasti pa ne Italija, ni imel resne-ga namena ali možnosti rešiti to vprašanje po mirni poti, še najmanj pa v korist Etiopije. Gospodarske sankcije Društva narodov niso učinkovale, saj niso zadevale, na primer, tako pomembne surovine, kot je nafta, pa še Nemčija in ZDA se nista hoteli zavezati za njiho-vo uresničevanje. Zato je Italija mogla Etiopijo že leta 1936 priključiti svojemu cesarstvu – italijanski kralj se je oklical za cesarja. Društvo narodov je italijansko okupacijo prizna-lo, kljub odločnemu nasprotovanju etiopskega cesarja Haile Selasija (1892–1975), konec junija 1936. Še več, konec julija 1936 so bile ukinjene tudi gospodarske sankcije proti fa-šistični Italiji v upanju, da bo poslej postala miroljubna država, kot je zatrjeval Mussolini. Fašizem je izbojeval še eno zmago.

V srednjeevropskem prostoru je bila fašistična Italija v tridesetih letih zaščitnica Avstrije. Ker je bila Avstrija eden najpomembnejših ciljev tudi Hitlerjeve Nemčije, sta si bili drža-vi zaradi nje v laseh. Po umoru kanclerja Dollfussa (1934) se začneta državi približeva-ti in 25. oktobra 1936 je bila sklenjena med obema diktatorjema prijateljska pogodba, ki jo je Mussolini imenoval: Os Rim–Berlin. Začeli so se kazati obrisi novih zavezništev v Evropi, ki so bili usodni le nekaj let kasneje za izbruh druge svetovne vojne. Fašistična Italija je izkoristila omahujočo in popuščajočo politiko Francije, Anglije in drugih držav ter mednarodnih organizacij do naraščajočega fašizma in nacizma in uspela potrditi vsa svoja osvajanja.

Poleg priznanja aneksije Etiopije in priznanja Francove vlade sodi med najpomembnejša določila te pogodbe razdelitev gospodarskih interesov in sfer med obema državama v ju-

43

govzhodni Evropi. v intervjuju za »Völkischer Beobachter« je Mussolini izjavil (17. ja-nuarja 1937), da pomeni os Berlin–Rim začetek evropskega konsolidacijskega procesa in upa na skupno evropsko obrambo proti boljševizmu. Demokracije so po njegovem mne-nju odigrale svojo vlogo in danes ne predstavljajo nič drugega kot žarišče boljševiške in-fekcije. To je toliko lažje napravil, ker so že oktobra 1936 okupacijo Etiopije priznale tudi Anglija, Francija, ZDA in Belgija, 2. januarja 1937 pa je podpisal še angleško-italijansko pogodbo o statusu quo v Sredozemlju in o dobrem sosedstvu. Francija je to pogodbo poz-dravila kot prispevek k evropskemu miru.

Mir pa je bil seveda vse bolj ogrožen. Mussolini in Veliki fašistični svet je v noči od 1. na 2. maj 1937 sklenil povečati italijansko armado in doseči popolno militarizacijo vseh aktiv-nih sil od 18. do 55. leta. Konec novembra 1937 je Mussolini obiskal Hitlerja, kjer sta eden drugega slavila in povzdigovala, ob 15. obletnici pohoda na Rim pa je že opozarjal, da mora veliki nemški narod zopet dobiti prostor, ki mu pripada in ki ga ima pod afriškim soncem.

Veliki fašistični svet se je sestal 11. decembra 1937 in sklenil, da Italija takoj izstopi iz Društva narodov. Točno tri mesece nato pa je isti fašistični forum tudi pristal na okupacijo Avstrije. 11. avgusta 1938 je Mussolini že odkrito govoril o vojni, ko je ob koncu mane-vrov italijanske vojske dejal, da bi bilo blazno, če bi si zatiskali oči in se ne pripravljali na vojno, ko že na toliko krajih sveta grmijo topovi. In ker si italijanski narod ne dela nobenih iluzij, se pripravlja na vojno. Ob češkoslovaškem problemu je Mussolini zatrdil, da se mo-rajo s črnilom začrtane meje s črnilom tudi popraviti, drugače pa je, če je meje potegnila božja roka ali pa narod s svojo roko. Mussolini je torej postal popolni sekundant Hitlerja in je 7. aprila 1939 okupiral Albanijo.

Ko je govoril o tem na zborovanju v Torinu, je povedal tisto, kar je v resnici značilno za fašizem. To pa je, da je doktrina fašizma jasna tako, kot je jasna in neupogljiva volja du-ceja. Zborovalcem je sporočil, da bodo fašisti korakali z Nemčijo, kar bo Evropi prine-slo mir in pravičnost. Tako rekoč celemu svetu je ob koncu zaklical, da je versajski sis-tem mrtev.


45

doGajanje v Taboru poraženK

sovjeTsKa rusija: od nep-a do sTalinsKih čisTK

Ko je že povsod po svetu vladal mir, je orožje v sovjetski Rusiji še vedno govorilo. Z mi-rom v Brest Litovsku je Rusija sicer formalno izstopila iz vojne, vendar pa so se na doma-čih tleh boji nadaljevali med novo revolucionarno oblastjo in tako imenovanimi »belimi« nasprotniki revolucije in zagovorniki carskega režima, ki so ime dobili po beli barvi nji-hovih uniform. Spomladi 1918 so boljševiki nadzorovali le osrednjo Rusijo. Na obrobju države so nastajale različne vojaške in politične protirevolucionarne združbe. Vodili so jih carski visoki častniki, kot admiral Aleksander Vasiljevič Kolčak (diktator 1918–1920, ki so ga boljševiki ustrelili leta 1920; ob podpori antante se je iz Sibirije bojeval proti boljše-vikom, prodrl celo do Volge, kjer je bil poražen; skupaj s češko legijo deloval v Sibiriji, na področju Ural–Volga; češki legionarji so ga izročili boljševikom), general Anton Ivanovič Denikin (leta 1917 vrhovni poveljnik ruske zahodne fronte, v letu 1920 se je s kontrare-volucionarno vojsko bojeval proti boljševikom, po porazu pa emigriral v ZDA, kjer je leta 1947 umrl), general Pjotr Nikolajevič Krasnov (od leta 1918 voditelj protiboljševističnih donskih Kozakov, ki so ga po drugi svetovni vojni v SZ kot kolaboranta usmrtili zaradi so-delovanja z nacisti) in general Peter Nikolajevič Vrangel (po porazu kontrarevolucije se je z ostanki belih čet umaknil v Carigrad in od tam odšel v Belgijo), vsi trije generali so de-lovali v južni Rusiji, ter generala Nikolaj Nikolajevič Judenič (deloval v Estoniji, bil dva-krat poražen pred Petrogradom, potem pa se je umaknil najprej v Veliko Britanijo, nato pa v Francijo) in Miller (deloval v severni Rusiji). Njihova vojaška dejavnost je bila mogo-ča samo z antantno pomočjo in s pomočjo bogatega ruskega meščanstva in aristokracije. Tako se je začela štiri leta trajajoča krvava državljanska vojna.

Najpomembnejša politika boljševikov tistega časa sta bila Vladimir Iljič Lenin (1870–1924) in Lev Davidovič Trocki (1879–1940, pravo ime Bronstein, član boljševistične stranke od leta 1897, prvič izvoljen v CK leta 1917, po rodu Žid, od leta 1917 član PB, na čelu vojaškega revolucionarnega komiteja organiziral boljševistični upor proti vladi Ke-renskega, prvi sovjetski komisar za zunanjo politiko, kot komisar za vojno (1918–1924) vodil Rdečo Armado, 1929 izgnan iz SZ).

Trocki je v obrambo revolucije ustanovil Rdečo armado, ki so ji nasproti stale enote »be-lih« generalov, najpomembnejša med njimi pa je bila 50.000 glava »Češka legija«, sesta-

Dogajanje v taboru poraženk


46

vljena iz bivših ruskih vojnih ujetnikov, ki so se organizirali zato, da bi na domačih tleh nadaljevali vojno zoper centralne sile. Da bi preprečili obnovo carske države, so boljševi-ki poleti 1918 umorili carja Nikolaja II. (1868–1918) in carsko družino. S političnimi na-sprotniki so boljševiki obračunavali preko tajne policije, imenovane Čeka.

Jeseni 1918 leta se je za intervencijo v Rusiji odločila Antanta, v prvi vrsti Velika Britani-ja in Francija, pa tudi ZDA in Japonska. Toda njihova pomoč je bila omejena in bolj so se zavzemali za gospodarsko blokado Rusije. Zato je Rdeča armada mogla biti zmagovita. Še več, na zahodu je spomladi leta 1920 prešla v ofenzivo, potem ko je poljska armada zasedla Kijev. Ofenziva Rdeče armade je zaradi izdatne pomoči antantnih sil Poljski obtičala pred Varšavo in boljševiki na zahodu niso mogli uresničiti teritorialnih želja. Tega leta pa jim je vseeno uspelo premagati kontrarevolucionarne sile v evropskem delu Rusije, medtem ko so se boji na vzhodu države nadaljevali vse do leta 1922, ko so jih izgnali tudi od tam.

Že v času državljanske vojne so boljševiki hoteli popolnoma uresničiti načela marksizma, zlasti tista o družbeni lastnini proizvajalnih sredstev in diktaturi proletariata. Zahtevali so ukinitev tržnega gospodarstva in uvedli obvezno oddajo tržnih viškov državi. Zaradi take politike niso prišli samo v nasprotja z drugimi političnimi silami v državi (npr. levimi ese-ri), temveč je državo zajela prava lakota in pretresali so jo upori kmetov.

Boljševiška oblast je na silo obračunala tako s političnimi nasprotniki kot tudi z upornimi kmeti. Ko pa je bila končana tudi državljanska vojna, so se boljševiki še bolj zagnano lo-tili uresničevanja svoje politike, začrtane že med državljansko vojno. Poskušali so ukiniti tržno gospodarstvo, podržavili so industrijo, vpeljali blagovno menjavo, ki jo je urejevala država, in da bi vse to lahko uresničili, so ustvarili velikanski, nesposoben uradniški (bi-rokratski) aparat. Tako politiko imenujemo »vojni komunizem«. Nezadovoljstvo prebival-stva, predvsem delavcev in kmetov, je bilo vse večje, tako kakor tudi pomanjkanje hrane.

Lev Nikolajevič Trocki, bleščeč teoretik in slab politik – najhujši Stalinov kritik.

47


Državljanska vojna v sovjetski Rusiji in intervencije antantnih sil.


48

Začele so rasti opozicijske skupine in zahteve, ki so v prvi polovici leta 1921 prerasle že v prave upore. Največji in najpomembnejši med njimi je bil marčevski (1921) upor mornar-jev v petrograjskem vojaškem oporišču Kronštat. Upor, ki sodi med največje krize boljše-vističnega režima, so oblasti zatrle z vojsko, vendar je bil, zlasti z zahtevami po večstran-karskih sovjetih, tako resen opomin boljševistični vladi, da je Lenin začel resno razmišljati o novi gospodarski politični usmeritvi.

Tako rekoč še v času Kronštatskega upora je Lenin že izdelal tako imenovani »NEP – Novo ekonomsko politiko« do te mere, da jo je predložil v razpravo in sprejetje 10. kon-gresu boljševistične stranke spomladi 1921. Ta jo je kljub nekaterim nasprotovanjem tudi sprejel. Leninova Nova ekonomska politika je slonela predvsem na dveh osnovnih po-stavkah: socialističnega programa ukinitve velike privatne lastnine in pomembnih gospo-darskih panogah se ne sme opustiti, toda osebno zainteresiranost proizvajalcev je treba povečati z razvijanjem tržnih odnosov. Že spomladi 1921 so ukinili rekvizicije in uvedli naturalni davek, kar je vodilo k izboljševanju položaja kmeta. Proizvajalne viške so lah-ko prodajali svobodno. Dovoljena so bila manjša privatna podjetja in trgovine. Delavci so dobivali plače tudi glede na učinek svojega dela. Vse to je poživilo gospodarstvo, ki ga je usmerjal vsedržavni načrt (Gosplan).

Grobo lahko rečemo, da je bil glavni ekonomski teoretik, ki je zagovarjal NEP Nikolaj Ivanovič Buharina (1888–1938, glavni urednik »Izvestij« in ekonomist; po letu 1928 vo-dil tako imenovano desno opozicijo proti Stalinovi politiki kolektivizacije), njegov najiz-razitejši nasprotnik pa Trocki.

CK je odločno stal na stališču NEP in v odloku z dne 12. januar 1922 je bilo zapisano, da je »NEP ekonomska tekma med socializmom, ki se izgrajuje, in kapitalizmom ter teži k obnovi na temelju zadovoljevanja potreb mnogo milijonskega kmečkega sloja preko tr-žišča.« Nadalje so zatrjevali, da ni nevarnosti, da bi bil socializem ogrožen, kot so trdili nasprotniki NEPa, vse dotlej so bile v rokah sovjetske delavske države finance, težka in-dustrija, zunanja trgovina, promet in precejšnje kmetijske površine. Prav tako so zavrača-li očitke nasprotnikov, da pomeni NEP odstopanje od revolucionarne poti v socializem in da je treba nadaljevati po poti vojnega komunizma, po poti hitre industrializacije na račun kmeta.

Buharina je imel Lenin najrajši, kot »najdragocenejšega in najmočnejšega teoretika«.

49

NEP je hitro premagal kmetijske težave, država je dovolila uvoz kapitala – že leta 1922 so podpisali 15 pogodb z ZDA o eksploataciji naftnih vrelcev, podpisane so bile tudi kon-cesijske pogodbe z angleško vlado itd. – ki ga je uporabljala za razvoj industrializacije in pospeševala zunanjo trgovino. Kljub temu pa je bil razvoj v sovjetski državi razmeroma počasen in je država šele leta 1927 s pomočjo tujega kapitala (ZDA) dosegla predvojno gospodarsko raven.

21. januarja 1924 je umrl njen ustanovitelj Lenin, potem ko ga je že prej nekajkrat zadela možganska kap (prvič leta 1922). Sovjetska država se je po njegovi smrti razvijala druga-če, čeprav je še pred smrtjo postavil temelje federalne sovjetske države.

Zadnje veliko delo Lenina je bila ustanovitev, tudi formalno, Zveze sovjetskih socialistič-nih republik in njene ustave oz. federalizacija države. Do takrat (konec 1922) so sovjetsko državo sestavljale posamezne nacionalne sovjetske socialistične republike: Ruska federaci-ja, Ukrajina, Belorusija, Zakavkaška federacija, Horezmska in Buhara. Največja je bila Ru-ska federacija z 20 milijonov km2 in okoli l00 milijonov prebivalcev, od tega 70 odstotkov Rusov. Ravno v njej se je najprej in najbolj glasno začel javljati velikoruski šovinizem in Lenin je že septembra 1922 napovedal boj temu šovinizmu ter začel z veliko akcijo za usta-novitev zveze socialističnih republik. Zoper Leninov pogled na novo federacijo, ki je teme-ljila na enakopravnosti vseh republik, se je postavil istega leta 1922 izvoljeni generalni se-kretar CK, Gruzinec Josif Visarionovič Džugašvili – Stalin (1879–1953), ki se je zavzemal le za avtonomijo posameznih neruskih narodov v sovjetski državi. Poudariti velja, da je bil Stalin v vsem času svojega političnega udejstvovanja »ekspert za nacionalna vprašanja«.

Leta 1922 so se sovjetska Rusija, Ukrajina, Belorusija in zakavkaške države združile v Zvezo sovjetskih socialističnih republik (ZSSR), skrajšano Sovjetska zveza (SZ). Načelo-ma je federacija počivala na narodni enakopravnosti, v praksi pa je deklarirani federalizem


»Rdeča carja«, Lenin in Stalin.


50

in enakopravnost narodov močno omejil ruski centralizem in hegemonizem. Vsa oblast v državi je bila namreč v rokah politbiroja centralnega komiteja Komunistične partije, ki je nadzoroval tako Centralni komite in kongres KP kot prezidij (predsedstvo), ministrski svet (vlado) in vrhovni sovjet (parlament).

Poleg revolucije je posamezne sovjetske republike povezovala tudi boljševiška stranka, ki je bila centralistično urejena. Ta se je tudi po revoluciji opredeljevala za samoodločbo na-rodov, vendar se je v praksi zavzemala za povezovanje in sožitje narodov v duhu proletar-skega internacionalizma. Lenin je v tem ideološkem boju zmagal in poleti 1923 so spreje-li prvo ustavo Sovjetske zveze. Zvezne inštitucije so dobile v upravo zunanjo politiko in trgovino, gospodarsko načrtovanje, narodno obrambo, pravosodje, prosveto in zdravstvo. Najvišji organ je postal vsezvezni kongres sovjetov, kamor so pošiljali delegate sovjeti zveznih republik. Samo krajevni sovjeti so bili voljeni direktno s splošno volilno pravi-co od 18. leta. Kongres sovjetov je izbral svoj prezidij in predsednik prezidija je formal-no predstavljal državo, vendar ni imel nobene prave oblasti. Močna oblast pa je še naprej ostajal Svet komisarjev, ki je vodil vse državne posle.

Po Leninovi smrti se je v SZ začel proces, ki ga imenujemo »boj za Leninovo dediščino«. Možna naslednika Lenina sta bila dva: Lev Davidovič Trocki in generalni sekretar CK Jo-sif Visarionovič Džugašvili – Stalin. O prvem je Lenin sodil, da je najbolj sposobna glava, za drugega pa se je bal, da ne bo znal vselej pravilno uporabljati ogromne moči. Stalin je veljal za vodilnega sovjetskega strokovnjaka za nacionalna vprašanja, Trocki pa za stran-kinega ideologa. Prvi je zagovarjal omejeno avtonomijo federalnih enot na osnovi prole-tarskega internacionalizma in se zavzemal za izgradnjo socializma v SZ ne glede na zuna-nje dejavnike, drugi pa je bil prepričan, da socializem v SZ ne more obstati brez svetovne socialistične revolucije. Zmaga je pripadla Stalinu, ki je s pritiski, spletkami in politični-mi obračunavanji do konca leta 1925 utrdil svojo oblast. Začelo se je eno najbolj mračnih razdobij v zgodovini socializma in človeštva – stalinizem. Po Leninovi smrti so SZ vodili trije: Lev Borisovič Kamenjev (član boljševistične stranke od leta 1901, prvič izvoljen v CK leta 1917, po oktobrski revoluciji predsednik moskovskega sovjeta), Grigorij Jevseje-vič Zinovjev (po rodu Žid, med drugim predsednik petrograjskega komiteja, hkrati 1919–1926 predsednik Izvršnega komiteja Kominterne in član Politbiroja VKPb) in Stalin. Ko je v začetku februarja 1924 Aleksej Ivanovič Rikov postal predsednik sveta ljudskih ko-misarjev, je s tem postal tudi član vodilne trojke. Stalinu se je le štiri mesece po Leninovi smrti posrečilo onemogočiti tekmece in CK ga je s 40:10 izvolil za predsednika stranke. S svojo žilavostjo, brezobzirnim nastopanjem in predstavljanjem za edinega pravega na-slednika in razlagalca Leninove misli, je prekosil ognjevitega revolucionarnega teoretika Trockega in izjemno nadarjenega teoretika Buharina. Že ob Leninovi smrti je pripravljal prevzem oblasti in že pet dni po njegovi smrti, 26. januarja 1924, izdelal formulo za pri-sego ob prevzemu oblasti, ki je zvenela kot nekakšna mesijanska zaobljuba: »Prisegamo Ti… da ne bomo prizanašali našim življenjem, da bi utrdili in razširili zvezo delavcev ce-lega sveta – Kominterno.«7 Povzpel se je na vrh in začel svojevoljno preobrazbo sovjet-ske države. Odločno se je postavil zoper teorijo Trockega o »permanentni revoluciji« in

7 20. Jahrhundert, der synchronoptische Überblick, München 1996, str. 126.

51

izdelal tezo o »socializmu v eni državi« ter zatrjeval, da se je socializem začel v Sovjetski zvezi z industrializacijo. Ta teza je zmagala na 14. kongresu boljševiške stranke decembra 1925, kjer je 59 članov glasovalo za, 65 proti, 41 pa se jih je vzdržalo. Trocki je namreč trdil, da ni mogoče uresničiti socialističnega reda v Rusiji, če ne podprejo tudi revolucije v zahodnoevropskih državah. Stalin je temu nasprotoval s trditvijo, da lahko proletarska revolucija v teh deželah zakasni in da zato raje izvedejo socializem v Rusiji.

Trocki je moral odstopiti kot komisar za narodno obrambo. Skupaj z Zinovjevim in Ka-menjevim je moral na 14. kongresu zagotoviti, da ne bo rušil enotnosti partije. Spor pa se vendarle ni dokončno zaključil, saj se je opozicija Stalinu, ki je imel v politbiroju vse več svojih pristašev, še vedno pojavljala. Toda ko je Trocki kritiziral sovjetsko zunanjo poli-tiko zaradi poraza kitajskih komunistov leta 1927, so ga skupaj z Zinovjevim izključili iz CK in decembra istega leta še iz partije. Po 15. kongresu boljševiške partije decembra 1927, ko so izključili 75 opozicionalcev, so Trockega deportirali v Almo Ato (Kazahstan). Leta 1929, istega leta, kot je Stalin izključil Buharina iz Politbiroja boljševistične stran-ke, pa je odšel v izgnanstvo v Mehiko, kjer so ga agenti sovjetske tajne policije (NKVD) ubili. Stalin ni le utrdil svoj položaj, temveč je začel graditi kult osebnosti, ki je bil temelj njegove diktature. Nekateri pravijo, da se je začelo decembra 1929 ob praznovanju njego-vega petdesetega rojstnega dne.

Ko je obračunal z notranjo opozicijo, se je Stalin lotil spreminjanja gospodarske strukture države. 15. kongres boljševiške stranke leta 1927 je zato poleg tega, da je obračunal z opo-zicijo, pomemben tudi zato, ker je sprejel prvo petletko. Gre za družbeni sistem, s katerim je Stalin hotel iz kmečke države napraviti industrijsko velesilo, ki naj bi prekosila najmoč-nejše države sveta, zlasti ZDA. To naj bi dosegli z natančnimi petletnimi načrti gospodar-skega razvoja. Že prvi petletni plan je uničil kmetijsko zasebno posest. Na podeželju so z nepredstavljivo grobostjo začeli izvajati popolno kolektivizacijo, ki je bila usmerjena zla-sti proti kulakom – zasebnim kmetom (kulake so zagovarjali veliki boljševiški teoretiki Buharin, Aleksej Ivanovič Rikov in Mihail Tomski), ki jih je pravzaprav ustvarila Lenino-va NEP. Silili so kmete v zadruge, imenovane kolhozi (vaške kooperativne skupnosti) in sovhozi (državna veleposestva), jim jemali vse premoženje, obenem pa poskušali z mo-dernizacijo tj. motorizacijo kmetijstva, dvigniti proizvodnjo.

Kmetje so se taki politiki zoperstavili, protestno klali živino, požigali polja in država se je leta 1928 znašla na robu lakote. Ker se je zaradi pospešene industrializacije večalo me-stno prebivalstvo, hrane pa ni bilo zadosti (samo leta 1928 je manjkalo okoli 2 milijona ton žita), je lakota resnično izbruhnila v letih 1931–1933. Pobrala je kar 10 milijonov ži-vljenj. Najteže je trpela rodovitna Ukrajina, najbolj pa so bili prizadeti kulaki in srednji kmetje, ki bi bili najbolj sposobni dvigniti raven kmetijstva. S kolektivizacijo na vasi so v SZ nehali leta 1937. Stanje se je začelo izboljševati, vendar so nizki donosi ostali temeljna značilnost sovjetskega kmetijstva.

Stalin je odločno zahteval čim hitrejšo industrializacijo. V prvi petletki, katere temelj je bila predvsem pospešena elektrifikacija in razvoj črne metalurgije, so ustanovili kakih 1500 velikih podjetij/kombinatov, da bi z njimi racionalizirali gospodarstvo.Veliko starih so posodobili s pomočjo Zahoda. Pospešena so bila vlaganja v izgradnjo težke industrije, z novimi rudniki premoga in drugih rudnin, težili so k avtarkiji pri premogu in nafti. Pov-



52

sem na novo so postavili predvsem proizvodnjo avtomobilov, traktorjev in letal. Na novo nastala tehnična inteligenca je postala glavna oporna točka Stalinovega režima. Prvo pet-letko so v SZ leta 1932 uresničili le z velikimi težavami. V grobem so delno dosegli zasta-vljene cilje. Nekatere gospodarske panoge so celo prekoračile svoje planske načrte, npr. v naftni industriji in pri elektrifikaciji, nekatere veje gospodarstva pa so ostale na isti stopnji razvoja. Toda po tej globoki krizi je preobrazba zaživela in napredek v industrializaciji Sovjetske zveze je postajal vse bolj očiten.

Druga petletka se je začela leta 1933, njen cilj je bil postaviti orjaške industrijske koncer-ne zlasti za Uralom in v Sibiriji. Dobrin za široko potrošnjo je bilo tako malo kot prej, v ospredje pa je stopila proizvodnja za oborožitev Rdeče armade. Do leta 1937, kolikor je trajala druga petletka, se je Sovjetska zveza do te mere osamosvojila, da ni bila več odvi-sna zlasti od uvoza strojne opreme. Za izvedbo teh načrtov je potrebovala veliko število strokovnih delavcev (elektrifikacija), ki so trumoma prihajali iz zahodnih evropskih dr-žav.

Birokracija, ki je nastajala ob izpolnjevanju petletnih planov, se je oblikovala v poseben sloj, ki je stiskal ljudi, in namesto slavljene osvoboditve človeka smo imeli v Sovjetski zvezi opraviti z njegovo popolno podrejenostjo aparatu države. V podjetjih ni bilo samo-odločanja, temveč le odločanje države preko svojih pooblaščencev, delavski sindikati niso bili predstavniki delavskega razreda, temveč nadzorni organ države, proti »nasprotnikom« države pa so odločno nastopali. To je bil čas graditve velikih delovnih taborišč vse tja do Daljnega vzhoda in severne Sibirije. Hudi pritiski na delavce v času pospešene industri-alizacije so rojevali odpore delavcev. Zoper tiste, ki so bili obtoženi sabotaž, so ukrepali takoj in ostro. Taborišča, predvsem v daljni Sibiriji, so se nezadržno polnila z domnevnimi saboterji in drugimi nasprotniki Stalinove politike. Pri izvrševanju teh preganjanj je imela najpomembnejšo vlogo tajna policija (NKVD), ki je nadzorovala vse dogajanje v družbi in je lahko po svoji presoji ukrepala proti komerkoli.

Prav v tej petletki si je Stalin pridobil sloves nezmotljivega in veliko avtoriteto. V kmetij-stvu je nekoliko spremenil svojo politiko, saj so kmetje v okviru kolhoza (sovhoze so med-tem ukinili) dobili del zemlje v ohišnico. Na 17. kongresu boljševiške partije leta 1934 je doživel Stalin pohvalo, kongres pa se je zavezal, da je treba izboljšati življenjski standard ljudi in storiti vse za večji razvoj znanosti in kulture. Toda stari boljševiki so že takrat za-čeli ugotavljati, da se Stalin vse bolj oddaljuje od leninistične politike in da ga bi bilo po-trebno odstraniti. Razvoj pa je šel ravno obratno.

Tretja petletka ni bila dokončana, saj jo je prekinila druga svetovna vojna.

Stalinu je kljub težavam pri industrializaciji države uspelo, da je Sovjetska zveza postala pomembna industrijska država. Industrializacijo, tj. graditev že v prvi petletki postavlje-nega cilja graditve predvsem težke industrije, je pospeševal na vse načine: z odrekanjem potrošniških dobrin prebivalstvu pa tudi s politično-propagandističnimi sredstvi, med ka-terimi je najbolj znano udarništvo. Udarniškega dela se je kmalu oprijelo ime stahano-vstvo. Ime je dobilo po rudarju Alekseju Gligorijeviču Stahanovu, ki je v eni delovni noči med 30. in 31. avgustom 1935 nakopal kar 102 toni premoga in za 14-krat presegel nor-mo. Čeprav je bil ta rekord hitro presežen, so Stahanova častili kot narodnega heroja in je postal simbol nadčloveškega napora.

53

Svoje ideje o razvoju Sovjetske zveze je Stalin uresničeval z vsemi sredstvi. Industriali-zacijo, kolektivizacijo in uvajanje planskega gospodarstva so spremljale čistke vseh tistih ljudi, ki se s tako politiko niso strinjali. Že v času velike lakote v SZ, v začetku tridesetih let, je Stalin obračunal z najpomembnejšimi nasprotniki v boljševistični stranki (Buha-rin, Rikov, Tomski, Zinovjev, Kamenjev). Nekateri so izgubili svoje funkcije in položaje, mnogi pa tudi življenja. Oktobra 1932 sta bila iz stranke izključena Zinovjev in Kame-njev, češ, da sta hotela obnoviti kapitalistični režim, leta 1934 pa sta bila iz CK izključena Buharin in Rikov.

Stalinov kult osebnosti je bil od srede tridesetih let na vrhuncu. Leta 1934 pa so se zače-la strašna leta velikih Stalinovih čistk in procesov. Junija tega leta je izšla odredba, da je treba zapreti vso družino, če je le en njen član naredil kaj sovražnega zoper državo. V za-četku decembra 1934 je bil v skrivnostnih okoliščinah ubit leningrajski partijski sekretar Sergej Mironovič Kirov (pisal se je pravzaprav Kostrikov, bil član boljševistične stranke od leta 1904, od leta 1930 član PB, med leti 1926–1934 pa leningrajski partijski sekretar). Obsojena sta bila Zinovjev in Kamenjev, prvi na deset, drugi pa na pet let prisilnega dela. Spomladi 1935 je bilo obsojenih 35 ljudi iz neposredne okolice Stalina, maja 1935 pa je bila postavljena posebna centralna komisija za uničevanje ljudskih sovražnikov. Zaprtih je bilo nad 100.000 ljudi, nekateri samo zato, ker so na primer, dobili pošto iz kapitali-stičnega inozemstva. Veliko jih je bilo pobitih brez sodnih procesov. Stalinistična politika političnih procesov in čistk je doživela svoj vrh v letih 1936–1938 in je prizadela milijo-ne sovjetskih državljanov. Najbolj pogosti razsodbi na teh procesih sta bili smrt ali izgon v delovna taborišča v Sibiriji. Stalinovi trdi roki niso ušli ne visoki častniki Rdeče arma-de, ne stari in najvidnejši člani boljševistične stranke (npr. Buharin, Rikov, Kamenjev, Ju-rij Leonidovič Pjatkov (član boljševistične stranke od leta 1910, prvič izvoljen v CK leta 1921), Karl Bernhartovič Radek (pravo ime Karl B. Sobelson, nemško/židovskega rodu, član sovjetske delegacije v Brest–Litovsku, funkcionar Kominterne, 1931–1937 zunanje-politični urednik »Izvestij«)), ne navadni državljani. Rdeča armada je bila skupaj s slav-nim vojskovodjem iz revolucije, maršalom Mihailom Nikolajevičem Tuhačevskim (1893–1937) obglavljena.

Avgusta 1936 so z obtožnico Andreja Januarjeviča Višinskega (bivši menjševik, ki je leta 1921 prestopil k boljševikom, rektor moskovske univerze 1925–1928, glavni javni toži-lec na Stalinovih procesih, sovjetski zunanji minister 1949–1953) usmrtili Zinovjeva, Ka-menjeva in še 14 drugih članov »trockističnega-zinovjevskega terorističnega centra«. vse obtožbe so obsojeni priznali, kar je na zahodu vzbudilo velik dvom o objektivnosti in pra-vičnosti sovjetskega pravosodja. Ko pa so septembra istega leta 1936 strmoglavili vsemo-gočnega šefa notranje uprave Genriha Georgijeviča Jagodo (član boljševistične stranke od leta 1907, 1930 prvič izvoljen v CK, komisar za notranje zadeve 1934–1936, 1938 ustre-ljen po obsodbi na procesu proti Buharinu, Rikovu in drugim) in ga nadomestili z Niko-lajem Ivanovičem Ježovim (član boljševistične stranke od leta 1917, prvič izvoljen v CK 1934, med leti 1936–1938 šef NKVD, leta 1938 prestavljen na mesto ljudskega komisarja za vodno gospodarstvo, izginil marca 1939), se je situacija še poslabšala. Januarja 1937 so obsodili sedemnajst ljudi, ki naj bi bili pristaši Trockega in so hoteli odstraniti Stalina – Pjatkov in še nekateri so bili obsojeni na smrt, Radek in trije drugi na deset let. 11. junija



54

1937 so aretirali že omenjenega najuglednejšega maršala Sovjetske zveze Tuhačevskega in sedem drugih generalov. Že naslednjega dne so jih obsodili na smrt in vse tudi usmrti-li. Ta proces je sprožil aretacije nad 20.000 visokih oficirjev ali skoraj četrtino oficirskega zbora RA. Nekaj tisoč so jih ustrelili, od tega 1500 od polkovnika navzgor.

V začetku marca 1938 se je začel proces proti enaindvajseterici ali tretji trockistični pro-ces. Glavni obtoženci so bili Buharin, Rikov, Jagoda itd. Obtoženi so bili vohunstva, spod-kopavanja socializma itd. Usmrčenih je bilo 18 oseb, vendar se je pojavila novost, da nekateri niso hoteli priznati krivde. Od decembra 1938 je Ježova nadomestil Levrentij Pa-vlivič Berija (član boljševistične stranke od leta 1917, član CK od 1934, od 1921 na vo-dilnih varnostnih organih, vodil tudi NKVD 1931–1938, partijski sekretar Transkavkazije in Gruzije, od leta 1945 maršal SZ, po Stalinovi smrti kandidat za njegovega naslednika, leta 1953 v nejasnih okoliščinah usmrčen), tega pa po vojni Hruščov. Računajo, da je bilo v letih do 1938 v SZ zaprtih vsaj 6–7 milijonov ljudi.

Začetek vojne je SZ tako pričakala brez kakih 20.000 visokih častnikov ali brez skoraj če-trtine častniškega zbora RA. Ustrelili so jih nekaj tisoč, od tega 1500 s činom polkovnika naprej. Vojska je bila na ta način do te mere oslabljena, da gre tudi tu iskati razlog za njene začetne hude poraze v času Hitlerjevega napada na SZ junija 1941.

Stalin je ostal obkrožen le s svojimi ljudmi, v zaporih in taboriščih pa je trpelo vsestransko ponižanje in »prevzgojo« vsaj 6–7 milijonov prebivalcev SZ.

Na notranjepolitičnem področju je Stalin na začetku vrhunca političnih procesov in čistk odstranil še zadnji ostanek leninizma in dokončno prikrojil državo svojim političnim po-gledom. »Pravda« je namreč 12. februarja 1936 objavila besedilo nove sovjetske ustave, tako imenovane Stalinske ustave. Temeljno načelo te ustave je bilo: kdor ne dela, naj ne je. Vsak je dolžan delati po svojih sposobnostih in naj bo plačan po storjenem deležu. Sicer pa je postala Sovjetska zveza socialistična država delavcev in kmetov. Gospodarski temelj so bila socialistični gospodarski sistem, socialistična lastnina in socialistična produkcij-ska sredstva. Ustava je dovoljevala majhno privatno gospodarstvo, če se pri njeni izrabi ne uporablja tuje delovne sile. Razredno je torej prevladalo nad nacionalnim, leninistično ustavno zasnovo enakopravnih republik je zamenjala centralistično urejena država, katere temelj je nadnacionalna socialistična ideologija.

V istem času pa se je Sovjetska zveza začela tudi zavedati in dejavneje vključevati v evropsko politiko. Leta 1934 je bila sprejeta v Društvo narodov, maja 1935 je podpisala dve pogodbi o medsebojni pomoči s Francijo in ČSR. Sicer pa je na zunanjepolitičnem področju Stalina najbolj skrbela rast fašizma in nacizma. Prav v tej povezavi je bilo prelo-mno dogajanje v Kominterni, katere odločujoči član je bila sovjetska KP. V Moskvi se je namreč 25. julija 1935 začel 7. kongres Kominterne, ki je trajal mesec dni. Njen generalni sekretar, bolgarski zdravnik Georgij Dimitrov (1882–1949), je v glavnem referatu začrtal popolnoma novo politično strategijo. Zavzel se je za ponovno dosego delavske enotnosti in sicer take, ki naj bi bila dovolj trdna osnova za še širšo ljudsko fronto. Kominterna je na ta način pozvala na boj proti fašizmu in nacizmu. Ti dve ideologiji je Kominterna progla-sila za sovražnika št. 1, namesto prejšnjega najpomembnejšega nasprotnika – socialne-de-mokracije. Osnova temu boju naj bi bila široka ljudska fronta, ki naj bi po možnosti pove-

55

zovala vse antifašistične sile. Ta je, posebej v Franciji in Španiji, resnično postala temelj boja zoper rastočo nevarnost fašizma in nacizma.

Vendar pa Sovjetska zveza ni uspela skleniti zavezništva z zahodnimi silami zoper razra-ščajoči se fašizem in nacizem. Nezaupanje zahodnih sil do komunistične SZ je bilo preve-liko. Proti volji Sovjetske zveze in ob njenem protestu v Društvu narodov septembra leta 1938 so zahodne države in z njimi Društvo narodov pristale na napredovanje fašizma in uničenje držav, kot so bile Etiopija, Kitajska, Španija in Avstrija, tik pred tem pa je bila tudi ČSR. SZ je pozvala Društvo narodov, naj se končno loti ukrepov za preprečitev vojne. To se takih ukrepov seveda ni lotilo, predvsem zaradi popustljive politike Angležev in Franco-zov do Hitlerja in Mussolinija. Tudi SZ, kljub dolgotrajnim pogajanjem, ni uspelo skleniti sporazuma z obema velikima zahodnima silama o pomoči oziroma o boju zoper nacizem.

Pred njim se je želela Sovjetska zveza zavarovati tako, da je sprejela ponudbo nemškega zunanjega ministra Joahima von Ribbentropa avgusta 1939 in sklenila s Hitlerjevo Nem-čijo pogodbo o nenapadanju s tajnim dodatkom, ki je vseboval zlasti določila o razdelitvi interesnih sfer, predvsem o razdelitvi Poljske. Pogodba je bila podpisana 23. avgusta 1939 in je zlasti med komunisti, pa tudi sicer v svetu močno odjeknila ter bila pravo presene-čenje. Sovjetska vlada je bila zato dolžna pojasniti, zakaj ni sklenila pogodb s Francijo in Anglijo. Posredno je na to v intervjuju v Izvestijah odgovoril maršal Kliment Jefremovič Vorošilov (1881–1969, v državljanski vojni armadni poveljnik, maršal SZ od leta 1935, v letih 1925–1934 ljudski komisar za suhozemno vojsko in mornarico, od leta 1934–1940 za obrambo, v letih 1926–1953 član Politbiroja, od leta 1953–1960 predsednik prezidija vrhovnega sovjeta), dejanje SZ pa je opravičeval tudi zunanji minister Molotov ob priliki ratifikacije pogodbe 31. avgusta 1939 na zasedanju vrhovnega sovjeta. Sovjetska zveza je bila namreč mnenja, da nima z agresorjem (Nemčijo) skupne meje. Če bi hotela pomaga-ti Franciji, Angliji in Poljski, bi morala poslati svoje čete preko poljskega ozemlja. Toda poljska vlada je bila proti temu, francosko-angleška delegacija pa je Poljsko, tako je za-trjeval Molotov, namesto, da bi jo odvrnila od tega pomisleka, v njem še bolj podpirala. Starodavna nasprotja in različni imperialistični načrti ter želje so torej botrovali začetku druge svetovne vojne.

na poTi v naciZeM – WeiMarsKa neMčija

Od 11. avgusta 1919, ko je predsednik Ebert podpisal weimarsko ustavo, do prihoda Hi-tlerja na oblast, januarja 1933, govorimo o weimarski republiki. S weimarsko ustavo je Nemčija še naprej ostala decentralizirana država, v kateri so veliko kompetenc imele de-želne vlade. Parlament (Reichstag) je imel zakonodajno oblast, predsednik republike pa je bil neposredno izvoljen in je bil neodvisen od parlamenta. Zato so ga imenovali tudi »na-domestni cesar«. Toda kljub temu je bila weimarska republika parlamentarna demokraci-ja. Versajski diktat z ozemeljskimi amputacijami, visokimi reparacijami, omejevanju na področju vojske je bil odlično gojišče za nacionalistično ideologijo. Istočasno z vedno bolj očitnim propadanjem liberalizma, se je notranjepolitični razvoj v weimarski republiki vse bolj razvijal v smeri desnega in levega radikalizma.



56

Na drugi strani pa je bila tudi po abdikaciji cesarja Viljema II. v Nemčiji še številna skupi-na privržencev monarhije – monarhistov. Ker parlamentarizem v Nemčiji ni imel tradici-je, pa tudi med množicami ni bil visoko cenjen, so mnogi videli weimarsko republiko kot »demokracijo brez demokratov«.

Že leta 1920 zato v Nemčiji nastane program nacionalsocialistične stranke, ki je bil meša-nica pangermanskega nacionalizma, antisemitizma, državnega centralizma in »antikapita-lizma«. Nekateri ga imenujejo bastard (mešanec) desničarskih socialističnih in levičarskih liberalnih idej, ki morejo goditi povprečnemu meščanu. Satirični list je o njem zapisal, da je bil to program, ki je predvideval, da mora biti Nemec (Nordijec) plavolas kot Hitler (kar ta ni bil), vitek kot Göring (ki je bil dokaj trebušast), take rasti kot Göbbels (karikaturisti v tujini so ga risali kot malo opico) in mora nositi tipično nemški priimek kot Rosenberg (strankin ideolog, ki je imel tipično židovski priimek). Take nacionalistično-šovinistične ideje niso bile nič novega, saj jih poznamo že iz 19. stoletja.

Sicer pa je nacionalsocialistično gibanje tesno povezano z Avstrijo in njenim nacional-socialističnim gibanjem, ki je tudi mnogo starejše. Nastalo je že v času monarhije, ko so 3. novembra 1903 v Aussigu Burschofsky, Knirsch in Ciller neodvisno od Schönererje-vega vsenemškega gibanja ustanovili »Deutsche Arbeiterpartei/Nemško delavsko stran-ko« (DAP). Stranka, ki se je zlasti hitro razširila na Dunaju in na Štajerskem, je imela na začetku močne socialistične poteze in je očitno nastala zaradi trenj med češkim in sudetsko nemškim prebivalstvom. Temelj njenega programa je bil združitev vseh nem-ških ozemlj v Evropi. Postala je parlamentarna stranka in se maja 1918 preimenovala v »Deutsche Nationalsozialistische Arbeiterpartei/Nemško nacionalsocialistično dela-vsko stranko« (DNSAP). Konec dvojne monarhije je povzročil deljenje stranke. Sudet-skonemško je vodil Hans Knirsch, avstrijskonemško pa Walter Riehl. Kmalu nato je na-stala v Münchnu še tretja grupacija nacionalsocialistov, ki jo je ustanovil pisatelj Karl Harrer in se je od 5. januarja 1919 imenovala »Nemška delavska stranka/Deutsche Ar-beiterpartei« (DAP).

V prvi avstrijski republiki so avstrijski nacisti pri volitvah v parlament februarja 1919 do-bili le 22.000 glasov in postali nepomembna stranka. Toda v tem času se začno različne nacistične stranke povezovati. Septembra 1919 postane član DAP v Münchnu Adolf Hi-tler in iz nje razvije udarno politično grupacijo. Alfred Brunner pa ustanovi in vodi »Nem-ško socialistično stranko/Deutsche Sozialistischepartei« (DSP). Že ob koncu tega leta, 8. decembra 1919, se na Dunaju vse tri stranke dogovorijo za nekakšno povezavo in usta-novijo »Meddržavno nacionalsocialistično pisarno nemškega jezikovnega ozemlja/ Zwi-schenstaatliche nationalsozialistische Kanzlei des deutschen Sprachgebietes«, ki jo vodi vodja avstrijskih nacistov Walter Riehl. Poleti naslednjega leta – 7. in 8. avgusta 1920 – so se v Salzburgu zbrali na velikem srečanju predstavniki vseh nacionalsocialističnih strank. Kot predstavnika münchenske DAP sta prišla Anton Drexler in Adolf Hitler (1889–1945), hannoversko DSP je zastopal Alfred Brunner, sudetsko DSNAP Hans Knirsch, avstrijsko DSNAP pa gostitelj Walter Riehl. Dogovorili so se, da na federativni osnovi ustanovijo »Deutsche Nationalsozialistische Partei/Nemško nacionalsocialistično stranko« (DNSP). Vodja meddržavne nacistične pisarne je še naprej ostal Walter Riehl.

57

Toda ne za dolgo. Na salzburškem srečanju se je namreč prvič bolj intenzivno pojavil v javnosti Adolf Hitler. Po Avstriji je imel celo nekaj javnih nastopov. To sicer ni kaj do-sti pomagalo nacistom v Avstriji, saj so pri volitvah 1920 ostali približno tam, kjer so bili leta 1919. Zato pa je v nacionalsocialističnem gibanju prevladalo nedemokratično krilo, usmerjeno tudi proti DSP. V letu 1921 se je zato nemška nacistična stranka preimenova-la v »Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei/ Nacionalsocialistična nemška dela-vska stranka« (NSDAP), v kateri je 29. julija 1921 prevzel vodstvo Adolf Hitler. S tem je postal nesporni vodja nemških nacistov, kar so mu priznali tudi avstrijski somišljeniki z Riehlom na čelu.

V že omenjenem prvem strankinem (NSDAP – Nacionalsocialistična delavska stranka Nemčije; kratko poimenovana Nacistična stranka) programu so zapisane tri temeljne toč-ke njegove politike, ki jo je kasneje poskušal na vsak način uresničiti:

– osnovati se mora Velika Nemčija, v kateri se bodo združili vsi, ki so nemške krvi, pa čeprav živijo pod dansko, italijansko, poljsko ali francosko oblastjo;

– pridobiti je treba zemljo in dežele za prehranitev nemškega prebivalstva in za poselitev viškov nemškega prebivalstva;

– državljan nemške države je lahko le tisti, ki je sonarodnjak (Volksgenosse); sonaro-dnjak pa je lahko le tisti, ki je nemške krvi; noben Žid ne more biti sonarodnjak.

Pri parlamentarnih volitvah 6. junija 1920, ki so bile organizirane kot izpolnitev dogovora, s katerim se je končal Lüttwitz-Kappov puč, je t.i. weimarska koalicija: Socialdemokrat-ska stranka Nemčije (SPD), Center in levo liberalna nemška demokratična stranka (DDP), izgubila dotedanjo večino. To je bil jasen znak za nezadovoljstvo širokega kroga prebival-stva z mlado parlamentarno demokracijo.

Že kar kot inkarnacija vseh napak in slabosti republike in demokracije je veljal Matthias Erzberger. Ko ga je 26. avgusta 1921 ubil bivši član posebnih oddelkov (»Freikorps«), je to v desno ekstremnem taboru naletelo na zastrašujoče pozitiven odmev. Slabo leto nato je od ljudi istega političnega kroga enaka usoda doletela nemškega zunanjega ministra Waltherja Rathausa. Pravijo, da zato, ker je bil židovskega porekla in ker je s Sovjetsko zvezo podpisal tako imenovano Rapalsko pogodbo. Ta je urejala nemško-ruske odnose z navezavo diplomatskih odnosov, odpovedjo vojnih reparacij, največjimi mogočimi olaj-šavami pri trgovini itd. Smer te pogodbe je nadaljevala t.i. Berlinska pogodba iz leta 1926, s katero sta se obe državi sporazumeli o političnih in gospodarskih vprašanjih in nevtral-nosti enega od obeh partnerjev, če bi bil le-ta napaden s strani tretje sile. Stotisoči so ob podpisu Rapalske pogodbe manifestirali po vsej Nemčiji. Manifestanti so se zavzemali za demokracijo in republiko, toda proti vedno bolj izrazitemu poudarjanju antisemitizmu tako imenovanega »narodnega tabora« (völkischer Lager), kakor tudi delovanju proti re-publiki in demokraciji usmerjenim in sovražnim političnim tokovom, same manifestacije niso mogle kdove kako pomagati.

V tako rekoč brezizhodno krizo je weimarska republika zašla, ko so zaradi majhne zamu-de pri plačilu nemških reparacij francoske in belgijske čete 11. januarja 1923 zasedle Po-rurje. Ob tej akciji je nemška vlada pod predsedstvom Wilhelma Cuna objavila »pasivni odpor«. Na zasedeno področje je pošiljala velikanske vsote denarja kot kompenzacijo za



58

tamkajšnjo ustavitev dela. Že od leta 1914 zaznavna inflacija je na ta način popolnoma ušla kontroli. Hranilne vloge prebivalstva, kakor tudi vojna posojila, iz časa tik pred kon-cem vojne, so izgubila svojo vrednost.

S takim ozadjem je rasla pripravljenost na prevrat tako na desni kot na levi. Medtem, ko se je poskus prevrata na levi po ruskem vzoru v oktobru 1923 sesul domala brez odmeva in je do oboroženih spopadov prišlo le v Hamburgu, so bili načrti za državni udar, ki jih je pripravila bavarska desnica pod vodstvom Gustava Ritter von Kahra, mnogo nevarnejši. Ta je videl le v izvedbi »legalne« diktature edini izhod iz krize, ki jo je, po njegovem mne-nju, povzročil parlamentarni sistem. Želel je na državno raven prenesti politične odnose, kot so bili vzpostavljeni v t.i. »Ordnungszelle« Bavarski.

Uresničevanje za večino Nemcev krivičnega in ponižujočega »diktata iz Versaja« je Hitler dodobra izkoristil. Pri pripravah »pohoda na Berlin« je sodeloval tudi sam kot predsednik Nemške nacionalsocialistične delavske stranke (Nationalsozialistische Deutsche Arbeiter-partei/NSDAP) in vodja »Nemške bojne zveze« (Deutscher Kampfbund), »Zveze bavar-skih brambovcev« (Einwohnerwehr) ter »jurišnih oddelkov« (Sturmabteilungen/SA). Ko je Hitler spoznal, da se bo boj za diktaturo odvil brez njega in njegove SA, je 8. novembra 1923 izrabil državno prireditev bavarskega »Generalsabtskommisarja« Kahra v münchen-ski »Bürgerbräukeller« kot forum za svoj poskus puča, ki pa je bil že naslednji dan zatrt. Na ta način je bila od republike odvrnjena največja nevarnost. Ob tem pa je k pomiritvi notranjepolitičnega položaja prispevala tudi stabilizacija marke z uvedbo tako imenovane »Rentenmarke«. Hitler je bil obsojen na pet let zapora. V zaporu, odsedel je le nekaj mese-cev, je skupaj z Rudolfom Hessom napisal knjigo Mein Kampf, ki je bila obenem Hitlerjev življenjepis in politični koncept. V njem je poudarjal nemški nacionalizem, večvrednost germanske oziroma »arijske« ali tudi »nordijske« rase. Zatrjeval je, da so »rdeči« in Židje krivi za razkroj Nemčije, weimarska republika pa naj bi bila gnila demokracija. Za svoje simbole so si nacisti izbrali svastiko – kljukasti križ, starodavno znamenje za sonce in ger-manskega orla. Značilna barva njihovih uniform je bila rjava, stranka pa je bila polvojaško organizirana v »jurišnih oddelkih« (SA).

Poleg nacizma, ki si je vse agresivneje želel utreti pot na oblast, so se želeli do oblasti pri-kopati tudi komunisti. Obe strani sta v začetku dvajsetih let v ta namen organizirali različ-ne upore – komunisti na Saškem in Hamburgu, nacisti na Bavarskem. Vojska je vse upore zatrla, komunistična stranka je bila celo prepovedana. Ni pa mogla vojska, kot smo že za-pisali, januarja 1923 preprečiti francoske zasedbe Porurja. Komunisti so zahtevali padec vlade, zoper zasedbo je bil tudi velik del mednarodne javnosti. Toda Nemčija je vendarle morala začeti plačevati reparacije. Vprašanje reparacij je bilo leta 1924 načelno rešeno in francoske čete so se umaknile iz srca nemške industrije, Porurja.

Površno gledano so bila leta, ki so sledila katastrofalnemu letu 1923, čas relativnega notra-njepolitičnega zatišja z gospodarskim vzponom in kulturnim razcvetom. To je bil čas me-ščanskih kanclerjev Wilhelma Marxa (1863–1946) in Hansa Luthra(1879–1962), vodjev meščanskih vlad, ki so res sicer razpadale, a se vedno znova ponovno vzpostavile. Nekaj časa je celo kazalo, kot da so se celo konservativni monarhični krogi sprijaznili z novo re-alnostjo. Na ironičen način se je to pokazalo leta 1925, ko je bil po smrti prvega nemškega

59

predsednika države Friedricha Eberta, za predsednika, sicer z majhno prednostjo, izvoljen nekdanji kraljevi pruski generalfeldmaršal Paul von Hindenburg (1847–1934).

Na veliko presenečenje njegove okolice, Hindenburg ni niti pomišljal, da bi izvedel mo-narhistični preobrat, kar so pričakovali ljudje, ki so stali v njegovem ozadju. Namesto tega je bil trdno odločen, da bo postal dober predsednik republike. S podpisom pogodbe iz Lo-carna, sredi oktobra 1925, se je Nemčija izvlekla iz mednarodne izolacije in dobila sedež v Društvu narodov. Nemčiji so Francija, Velika Britanija, Italija in Belgija zagotovile za-hodne meje, sama pa se je morala odpovedati nasilnemu spreminjanju mej na vzhodu in priznati obrambne sporazume med Francijo ter Poljsko in Češkoslovaško. Kljub zavestni odločitvi, da se pusti vprašanje nemško poljske meje odprto, sta pomenila Dawesov načrt in pogodba iz Locarna dobro osnovo za leta 1929 pripravljen Youngov načrt, s katerim so bile dokončno določene nemške reparacijske obveznosti.


Briand in Stresemann v Locarnu leta 1925.

Gustav Stresemann, eden najuspešnejših zunanjih ministrov weimarske Nemčije.


60

Letne obroke plačila reparacij naj bi Nemčija sicer plačevala do leta 1988, toda istočasno se je Francija obvezala, da bo zapustila Porurje še pred predvidenim rokom. V času gospodar-ske krize z njenimi katastrofalnimi posledicami za socialno življenje in industrijo, so bile nemške reparacijske obveznosti dokončno odpravljene. To je predvidela pogodbe iz Lau-sanne iz leta 1932, potem ko je morala Nemčija izplačati tri milijarde mark odpravnine.

Čeprav je na investicijah v gospodarstvu sloneča revizijska politika nemškega zunanjega ministra Gustava Stresemanna (1878–1929, nosilec Nobelove nagrade za leto 1925) da-jala dobre rezultate, sta Nemško – nacionalna ljudska stranka (Nationaldeutsche Partei/

Sestava nemškega »rajhstaga« 1919–1932: rastoča radikalizacija na levi in desni ter drobljenje sredine.

61

DNVP), ki jo je od oktobra 1928 vodil Alfred Hugenberg, in njen Stahlhelm8 ter NSDAP zahtevali plebiscit proti podpisu Youngovega načrta. Zahtevali sta tudi, da je treba zapreti vse podpisnike takih pogodb pod obtožbo veleizdaje. Decembra 1929 je take ideje na ple-biscitu podprlo le slabih 14 odstotkov volilnih upravičencev, toda udeležba na njem je na-cionalsocialistom, torej NSDAP, prinesla velikansko publiciteto in reputacijo, še posebej v nacionalističnem taboru. Ob koncu dvajsetih let nacistična stranka kljub dobri organi-ziranosti in agresivni politični agitaciji še ni bila pomemben politični dejavnik v Nemčiji. Kot taka se je pokazala šele pri septembrskih parlamentarnih volitvah leta 1930. Takrat je zmogla NSDAP povišati svoj volilni rezultat za skoraj 800 odstotkov in postala s 107 po-slanci druga najmočnejša stranka v Reichstagu.

Za NSDAP so glasovali volivci vseh slojev. Kljub temu, da stranka ni imela močnejše po-vezave s srednjim slojem, je na razdrobljenem strankarskem odru postala prva »ljudska« stranka v Nemčiji. Zato ni v tem času v politično propagandno ospredje postavljala za-njo sicer karakterističnega antisemitizma. Tedaj ji je šlo v prvi vrsti za dokazovanje svoje sposobnosti vodenja družbe. Skupaj s Stahlhelmom in DNVP je NSDAP v oktobru 1931 osnovala »Harzburško fronto/Harzburger Front«, da bi nacionalistična opozicija dobila več udarne moči.

Odločilnega pomena za močnejšo popularnost nacistov in komunistov je bila velika go-spodarska kriza, ki je Nemčijo udarila močneje kot druge evropske države. Nacistična stranka je, v primerjavi z levico, vedno bolj pridobiva na pomenu. Po katastrofi na ne-wyorški borzi na Wall Streetu so bili namreč ukinjeni vsi tuji krediti za Nemčijo. Na teh kreditih zgrajeno gospodarstvo se je sesulo, že tako velika brezposelnost se je dvignila čez šest milijonov, zavladali sta revščina in razočaranje, proizvodnja se je v primerjavi s časom pred prvo svetovno vojno (1913) opazno zmanjšala in nemško prebivalstvo je po-stajalo vse bolj dojemljivo za nacistično demagogijo. Brezposeln je postal že skoraj vsak drugi delavec.

Ob razpravi o višini nujnega povišanja prispevka za zavarovanje zoper brezposelnost sta se SPD in Nemška ljudska stranka (Deutsche Volkspartei – DVP) zapletli v hud spor. Zato je 27. marca 1930 odstopila vlada zadnjega socialdemokratskega kanclerja v času med vojnama, Hermanna Müllerja (1876–1931). Začel se je prehod k ustavnopravno proble-matičnim »predsedniškim vladam«. Ker ni bilo mogoče oblikovati nobene delovno spo-sobne parlamentarne večine, je Hindenburg pooblastil politika Centra Heinricha Brüninga (1885–1970), da osnuje manjšinsko vlado. Njena moč je izhajala le iz pravice predsedni-ka, da po potrebi izda izredne odredbe ali celo razpusti parlament.

Več kot dve leti je Brüning vodil energično varčevalno politiko, preden je »vzhodnolab-ski« kamarili uspelo prepričati predsednika republike, da je prisilil kanclerja k odstopu. 1. junija 1932 je Hindenburg imenoval »vlado nacionalne koncentracije« s Franzem von Pa-penom (1879–1969) kot kanclerjem. Z na neke vrste državnim udarom (Reichsexekution)

8 »Stahlhelm, Bund der Frontsoldaten« je bila paravojaško organizirana brambovska zveza, ki jo je de-cembra 1918 v Magdeburgu ustanovil rezervni oficir Franz Seldte. Veljala je za oboroženo roko Nem-ško-nacionalne ljudske stranke (DNVP). Običajno so njihove pripadnike uporabljali kot oborožene var-nostnike raznih strankinih zborovanj.



62

je von Papenova vlada odstranila prusko vlado, ki jo je vodil socialdemokrat Otto Braun. S padcem »rdeče Prusije« je padla zadnja demokratična trdnjava v državi. Generalna stav-ka, ki je sledila tem dogodkom, ni imela, glede na šest milijonov brezposelnih, skoraj ni-kakršnega učinka in upanja na uspeh.

Kako zelo so se prerazporedile notranjepolitične teže posameznih političnih opcij, je bilo jasno že pri ponovnih volitvah Hindenburga za predsednika države. Na teh volitvah spo-mladi 1932 so ga podpirale predvsem demokratsko-republikanske politične sile. Njegov najostrejši konkurent Adolf Hitler pa je v drugem krogu volitev dobil 13 milijonov gla-sov volivcev.

Najjasneje pa se je usmerjenost nemškega volilnega telesa pokazala na parlamentarnih vo-litvah 31. julija 1932. Nacistična stranka je dobila največ glasov, čeprav še ni dobila abso-lutne večine. Dobila je že 37 odstotkov vseh glasov, komunisti pa preko 14. Volivci so me-ščanskim strankam in parlamentarni demokraciji, na vrhuncu gospodarske krize, seveda obrnili hrbet. Levica, na volitvah so socialisti in komunisti nastopali ločeno, je bila sicer močnejša, napovedovala je tudi skupen boj proti nacionalsocialistom, toda iz tega ni bilo nič. Hitler se je hitel dogovarjati z vrhovi nemškega kapitala, ki ga je smatral za rešitelja njihovih socialnih in nacionalnih interesov.

Ostareli nemški predsednik Hindenburg se je sicer bal imenovati za kanclerja »češkega desetarja« – prvo vabilo je Hitler zavrnil –, toda Hitler ni bil le predstavnik najmočnejše politične frakcije v parlamentu, temveč je njegova SA v krvavih bojih osvojila tudi ulice. Pozivi po pametnem ravnanju iz demokratično – pacifističnega tabora, ki v času revoluci-onarnega gibanja v Nemčiji 1918/1919 niso bili preslišani, so se leta 1932/1933 izgubili v bobnenju vzklikov »Sieg Heil« in »Rot Front«. Konec weimarske republike je bil zape-čaten, ko je januarja 1933 Hindenburg Hitlerju ponudil mesto nemškega kanclerja. Toda ta je vabilo sprejel šele potem, ko se je uspel dogovoriti o podpori in sodelovanju nem-škega velekapitala. Hindenburgov mandat za sestavo vlade je Hitler sprejel 30. januarja

Nemški kancler Centra Heinrich Bruening (1930–1932).

63

1933. Dan nato, 31. januarja 1933, je Hitler postal nemški kancler in weimarska republika je bila pokopana.

Levica je na Hitlerjev prihod na oblast reagirala s splošno stavko, ki jo je razbila polici-ja, Hitlerju pa je bil to dobrodošel uvod za ukinjanje demokratskih institucij. 1. februarja 1933 je tako razpustil parlament (Rajhstag). Kmalu nato ga je dal požgati, za požig pa ob-tožil komuniste. S procesom proti njim je začel pogrom proti levici. Ker se je odločil za nekakšno obliko planskega gospodarstva, ki je na prvo mesto postavilo vojaško industri-jo, je maja 1933 razpustil sindikate. Brezposelnost je odpravljal tako kot njegov vzornik Mussolini, z javnimi deli, predvsem pri gradnji avtocest, jezov in tovarn. Pritisnil je na Hindenburga, da je 28. februarja izdal ukaz o ukinitvi demokratičnih svoboščin weimar-ske republike, na njegovi osnovi pa začel zapirati komuniste, prepovedal njihov tisk in za-čel uničevati njihovo imovino.

Popolno oblast si je Hitler pridobil leta 1934 po smrti predsednika Hindenburga. Na re-ferendumu za mesto predsednika je dobil 95 odstotkov glasov in postal »vodja in državni kancler – Führer und Reichskanzler«. Malo prej si je utrdil tudi položaj znotraj stranke. 30. junija 1934 je namreč v tako imenovani »noči dolgih nožev« pobil celotno vodstvo SA na čelu z njenim vodjem Ernestom Röhmom. Ta mu je bil nevaren ne samo zaradi voja-ške moči strankine vojske, ki mu je bila podrejena (SA), temveč tudi zato, ker je zahte-val nadaljevanje »nacistične revolucije« z uresničenjem njenega drugega cilja – omejitve moči industrialcem in reorganizacijo armade pod vodstvom SA. SA je poslej izgubila svo-jo prvenstveno vlogo, nadomestili pa so jo zaščitni oddelki – SS (Schutzstaffel). To so bili elitni oddelki nacistične stranke, s katerimi se je dotlej varovala pred podobnimi oddelki drugih strank. Pot diktaturi je bila odprta. Nastajal je Hitlerjev »Tretji rajh«, tretje nemško

Weimarska republika v krizi. Soodvisnost brezposelnosti in dviga NSDAP (število glasov).



64

cesarstvo, za srednjeveškim svetim rimskim cesarstvom nemške narodnosti in nemškim cesarstvom, nastalim po združitvi Nemčije v drugi polovici 19. stoletja.

avsTrijsKa sTanovsKa država – »prva žrTev naciZMa«

Avstrija je bila domovina Adolfa Hitlerja. V njegovih zunanjepolitičnih načrtih je bila pri-ključitev Avstrije k Nemčiji stalnica, v skladu z načelnim izhodiščem njegove ideologije – vsi Nemci v eni državi. Vendar je takoj po prihodu na oblast ni hotel uresničiti, dokler ni utrdil notranjepolitičnega položaja, in ni mogel uresničiti, dokler je bila avstrijska za-ščitnica fašistična Italija.

Prva avstrijska republika je vse od začetka dvajsetih let, ko se je dokončno oblikovala (plebiscita na Koroškem in Gradiščanskem) in je razpadla koalicija med socialdemokrati in krščanskimi socialci (Christlichsoziale – leta 1920), politično živela razpeta med dva velika politična tabora. Na eni strani so politično življenje obvladovali socialdemokra-ti, na drugi strani pa združene konservativne meščanske stranke, zlasti krščanski social-ci, Landbund in Velikonemci (Grossdeutsche). Mirno sožitje obeh je bilo oteženo zaradi vedno novih sporov, zlasti v zvezi z ustavo iz leta 1920. Socialdemokrati – glavni tvorci prve avstrijske republike – so ustavo branili, meščanske stranke pa bi jo rade spremenile predvsem v smeri avtoritativnih načel stanovske države. Popolnoma so ustavo odklanjali le komunisti in nacisti, pa tudi Heimwehr.

Zato ni čudno, da sta obe strani kmalu oblikovali vsaka svojo polvojaško organizacijo. Socialdemokrati so že leta 1923 iz delavskih in tovarniških straž oblikovali »Republikani-scher Schutzbund«. Po vojni nastale krajevne, kmečke in vaške brambovske organizacije (Flurwehren) pa so meščanske stranke združile v »Heimwehr«, ki je bil leta 1927 organi-ziran že po vsej državi. Njegov politični profil je temeljil na nacionalnem, antimarksistič-nem in antidemokratičnem konceptu. Poleg obeh najvplivnejših polvojaških organizacij pa so iz vojakov, ki so prišli iz vojne, nastala še manjša oborožena »Združenja frontnih bojevnikov/Frontkämpfervereinigungen«, praviloma konservativno usmerjena. Katoliški organizaciji sta bili »Ostmärkische Sturmscharen« in »Christlichdeutschen Turner«, naci-onalsocialistična je bila bojna organizacija »Vaterländischer Schutzbund« (kasnejša SA), Landbundu pa sta pripadali združenji »Deutsche Wehr« in »Bauernwehren«.

»Vse te organizacije so bile vojaško organizirane, disciplinirane in so večinoma imele ob-sežne zaloge orožja. Ker so propadli vsi poskusi notranje razorožitve, je bilo mogoče te organizacije vsak čas uporabiti v kakšni državljanski vojni«, je zapisal eden od najboljših poznavalcev problematike poskusa nacističnega puča iz julija 1934, Gerhard Jagschitz.9

Ko sta si oba osrednja politična tabora pomerila moči na volitvah aprila 1927, se je poka-zalo, da sta skoraj enako močna. Meščanski je zbral le kakih 200.000 glasov več kot so-cialdemokratski, če zanemarimo okoli 16.000 glasov, ki so jih dobili komunisti. Politič-no prerivanje med njima se je že kmalu sprevrglo tudi v fizične spopade, ki so kar nekako

9 Gerhard Jagschitz, Der Putsch, Graz, Wien, Koeln 1976, str. 13.

65

napovedovali krizno leto 1934. Julija 1927 so na Dunaju, ob stavki, izbruhnile tudi velike demonstracije. Policija je demostracije zatrla s streli in obležalo je 85 demonstrantov.

Prava kriza pa je izbruhnila nekaj let kasneje, saj je kulminacijo avstrijske nestabilnosti prinesel vedno slabši gospodarski položaj. Velika gospodarska kriza, ki se je v ZDA začela na »črni petek«, 25. oktobra 1929, je v Avstriji začela učinkovati dobro leto in pol kasneje. Maja 1931 je propadel eden od največjih avstrijskih finančnih zavodov »Österreichische Creditanstalt«, pa tudi nekateri drugi. Posledica je bila brezposelnost in hudo poslabšanje standarda. Število brezposelnih se je od okoli 200.000 leta 1919 dvignilo na 478.034 v ja-nuarju 1933 (po nekaterih drugih podatkih pa celo na okoli milijon), kar je pomenilo 12 odstotkov vsega zaposlenega prebivalstva. Prav ti brezposelni, skupaj še z okoli 100.000 odpuščenimi uradniki, ti so bili odpuščeni zaradi zahtev Društva narodov, ki je Avstriji že leta 1922 za saniranje avstrijskega gospodarskega položaja dodelila 650.000 zlatih kron posojila, torej skupaj malo manj kot šeststotisoč glava množica, so pomenili pomemben element radikalizacije v avstrijski notranji politiki.

Maja 1932 je bila Engelbertu Dollfussu (1892–1934), ministru za kmetijstvo v Buresche-vi vladi, zaupana sestava nove vlade. Zamišljeno je bilo, da bi Dollfuss sestavil nekakšno prehodno vlado, dokler se ne bi razjasnil notranjepolitični položaj v državi. Že omenjeni avstrijski zgodovinar Jagschitz ga je označil takole:

»Dollfuss ni bil zelo profiliran, veljal je za pripadnika nacionalnega in stanovskega krila krščanskosocialne stranke, vendar ji ni stal posebej blizu. Bil je strasten bojevnik za kme-tijske interese in se je zavzemal za omejeno plansko gospodarstvo in za srednjeevropsko gospodarsko sodelovanje. Bil je tipičen »agrarni tehnokrat« (Agrartechnokrat) in ni bil ne človek strankinega aparata in ne njenega vodstva.«10

Vlado je Dollfuss sestavil konvencionalno. Želel je sicer sestaviti vlado enotnega meščan-skega bloka: krščanski socialci – Landbund – Velikonemci, toda Velikonemci so sodelo-vanje v vladi odklonili. To je Dollfussa prisililo, da je v vlado močneje vključil Heimwe-hr. Heimwehr je bil namreč kljub konfliktom, ki jih je povzročalo rivalstvo med vodjem avstrijskega Heimwehra Ernstom Rüdigerjem Starhembergom in močnim vodjem dunaj-skega Heimwehra Emilom Feyem, vojaško in politično pomembna sila. Toda popolnoma ji Dollfuss ni zaupal in se je rajši obdal z njemu zvestimi oboroženimi oddelki »Kanzler-verbänden«. Vendar tudi s tem ni mogel preprečiti vse večjega vpliva Heimwehra. Nastal je položaj, v katerem so na eni strani politične tehtnice stali interesi Heimwehra, na dru-gi strani pa vsi drugi politični interesi države. Kancler je moral stalno iskati vijugave poti med dvema stranema. Dunajskega vodjo Heimwehra Feya je postavil za vicekanclerja, vendar ga je že maja 1934 zamenjal s Starhembergom, z namenom, da bi heimwehrovska rivalstva prenesel v vlado, kar naj bi ohromilo Heimwehr in njemu dajalo več političnega manevrskega prostora. Tudi splošna politična situacija v državi se je poslabševala. V par-lamentu je imel le šibko večino, gospodarski problemi pa se niso zmanjševali. Tudi zaradi zahtev zunanjih kreditodajalcev je moral uresničiti boleče gospodarske ukrepe, ki so jih sprejeli še njegovi predhodniki. Zmanjševal je plače, uvajal varčevanja na vseh področjih javnega življenja, odpuščal je uradnike. Posebej je ukrepal proti določenim socialnim sku-

10 Prav tam, str. 15.



66

pinam. Zmanjšal je plače železničarjem, znižal podporo za brezposelnost, poskušal odpra-viti nekatere privilegije itd. Ti ukrepi mu seveda niso prinesli popularnosti. Skupaj z ve-liko brezposelnostjo ter revščino in stisko velikega dela prebivalstva, ki jo je ta prinesla s seboj, so ti ukrepi povzročili negodovanje celo v lastnih političnih vrstah, zlasti pa je raslo nezadovoljstvo med prebivalstvom.

Rast gospodarskih težav, posledična politična radikalizacija je bila na pohodu, kar se je kazalo tudi v parlamentu, odpor dela delavstva, zunanjepolitične afere, ki so načele ugled države (npr. Hirtenberška afera z orožjem januarja 1933), in še marsikaj je utrjevalo Doll-fussa v prepričanju o slabostih demokratičnega sistema vladanja. Do začetka leta 1933 si-cer ni imel izdelanega nikakršnega drugačnega koncepta, želel pa je v ustavo vključiti sta-novske elemente. V taki situaciji so mu kot naročeni prišli prav dogodki na seji avstrijske-ga parlamenta (Nationalrat), 4. marca 1933. Na seji so namreč zaradi hudega spora, ki ga je povzročilo goljufanje pri glasovanju, odstopili vsi trije predsedniki parlamenta. Ta akt je v avstrijski politični zgodovini poimenovan »samorazpustitev ali samoizključitev par-lamenta/Selbsauflösung oder Selbstausschaltung des Parlaments«.

Na začetku ni bil Dollfuss tisti, ki bi bil hotel ali znal izrabiti nastalo situacijo. Ko je na-slednjega dne, 5. marca 1933, vodstvo krščanskosocialne stranke sprejelo odločitev, da naj se nekaj časa avtoritativno vlada, kanclerja Dollfussa sploh ni bilo na seji. Stranki, ki sta jima pripadala druga dva predsednika parlamenta, socialdemokratska in velikonemška, ni-sta bili za tako rešitev, zato pa so jo podprle tiste stranke, ki so se ob morebitnih novih par-lamentarnih volitvah bale izgube glasov: poleg krščanskosocialne še Landbund in para-lamentarno zastopstvo Heimwehra – Heimatblock. Toda po prvih obotavljanjih je Engel-bert Dollfuss hitro dojel, da se mu je ponudila enkratna priložnost, da lahko uresniči svoj program oblikovanja stanovske države. Skličujoč se na »samorazpustitev« parlamenta, ni dovolil ponovnega zasedanja parlamenta, in ko je 5. marca 1933 v Beljaku na Koroškem napovedal konec parlamentarizma, zatrjeval, da 90 odstotkov avstrijskih delavcev nima nič skupnega z radikalnimi socialisti in komunisti, ter obljubljal novo ustavo, po kateri bo postala Avstrija stanovska država po načelih papeževe okrožnice »Quadragesimo anno«, je zbrana množica njegova izvajanja navdušeno pozdravila. Vendar pa njegova vlada v na-sprotju z zakonitostmi parlamentarne družbe ni odstopila in je dalje opravljala svoje dol-žnosti na osnovi vojnega in v času monarhije sprejetega izrednega zakona »Kriegswirt-schaftliches Ermächtigungsgesetz vom 24. Juli 1917«. Tako odločitev vlade je potrdil tudi avstrijski zvezni predsednik prof. Wilhelm Miklas (1882–1956) in razglasitev vlade z dne 7. marca 1933, da ne odstopi, imamo za začetek avtoritativnega režima v Avstriji. Pred-stavniki obeh drugih strank, zlasti socialdemokrati, so se sicer trudili, da bi vendarle oži-vili delo parlamenta, toda poskus zasedanja je preprečila policija.

Dollfuss je preprečeval zasedanje parlamenta predvsem zato, da bi lahko spremenil ustavo v skladu z načeli stanovske države. Toda kaj kmalu je spoznal, da mu nastali položaj daje še večje možnosti. Z večino krščanskosocialne stranke, Heimwehra, Landbunda in zaradi pri-tiskanja Mussolinija ter pasivnega pritrjevanja predsednika Miklasa, ki je v Dollfussu videl edinega poroka za zmago političnega katolicizma, je bil skovan inštrumentarij, kako v la-stnih rokah zagotoviti vse vzvode oblasti, izključiti nasprotnike in državo prežeti s stanovsko državnimi, avtoritativnimi in fašističnimi elementi. Zoper sovražnika št. 1, socialdemokrate,

67

je bil napad že dolgo pripravljan in oblikovan, zoper nacionalsocialiste pa Dollfussova vlada ni imela izdelanega načrta, vendar se je morala tej nevarnosti vse bolj posvečati.

Dollfuss je državo vodil z dogmatičnimi, protiustavnimi dekreti, ki so državljane delili na tiste, ki so bili sistemu privrženi, in tiste, ki so mu bili nasprotni. Iz državnega apara-ta, gospodarstva in političnih gremijev je izključil vse, ki jih ni mogel nadzorovati, odpra-vil je posebne svoboščine in temeljne pravice. Vendar svojega načina vladanja in izvaja-nja reform ni prikazoval kot revolucionarni akt tako, kot je na primer storil Hitler, temveč ga je skušal na različne načine legalizirati. Toda izključitev parlamentarno demokratičnih vzvodov nadzora, uporaba »Kriegswirtschafliches Ermächtigungsgesetza« iz leta 1917 kot osnove za izjemne odredbe, prepoved volitev, ohromitev delovanja ustavnega sodišča maja 1933, odprava neodvisnosti sodišč in sklic okrnjenega parlamenta (Rumpfparlament) le zato, da je maja 1934 sprejel ustavo (Maiverfassung), v celoti dokazujeta prejšnjo trditev.

Najodločneje je Dollfuss nastopil na strankarsko političnem prizorišču. Že maja 1933 je za boj proti levici, pa tudi proti drugim nasprotnikom, ustanovil nekakšno nadstranko »Do-movinsko fronto/Vaterländische Front«. Oblikovana je bila po italijanskem in nemškem vzoru. Prav oblikovanje te politične organizacije je bil prvi korak k razpuščanju političnih strank. Deloma jih je, tako kot socialdemokratsko, komunistično in republikanski Schutz-bund, Dollfussov režim prepovedal, deloma pa so se same razpustile. Toda tako radikalna in avtoritarna politika, ki jo je v prvi vrsti zahteval Heimwehr, je naletela na nasprotova-nja celo v vladi. Septembra 1933 taki politiki ni hotel več slediti Landbund. Razdeljen na vladi prijazni del in na del, ki je simpatiziral z nacisti, je izstopil iz vlade. To pa ni zavr-lo radikalne politike, ki se je nadaljevala tudi še po sprejemu majske ustave 1934. Režim je vedno bolj drsel proti fašizmu in cerkvi, kar je botrovalo oznaki tega režima kot »kle-rofašističnega«. Dober mesec po uvedbi avtoritativnega režima se je Dollfuss že sestal z Mussolinijem, ki je postal varuh Avstrije, v začetku junija 1933 pa je bil sklenjen konkor-dat s sv. Sedežem, ki sta ga podpisala kancler dr. Engelbert Dollfuss in šolski minister dr. Kurt von Schuschnigg (1897–1977). Država je torej postala do anšlusa 1938 taka, kot jo je Dollfuss utemeljil v programskem govoru na zborovanju Domovinske fronte na Dunaju sredi septembra 1933: »Socialna, krščanska, nemška država Avstrija na stanovski osno-vi in z močnim avtoritativnim vodstvom.« V obrambo teh ciljev je Dollfuss napovedal boj tako marksizmu kakor nacionalsocializmu.

Najbolj odmevno in tudi prelomno v zgodovini Avstrije med vojnama je bilo leto 1934.

leTo 1934 – obračun s »sovražniKi« sTanovsKe države

S socialdemokrati

Prvi so bili na udaru režimskih napadov socialdemokrati. Konec leta 1933 je bil zadnji kon-gres avstrijske socialdemokratske stranke v prvi avstrijski republiki. Vlada je v skladu s svo-jo avtoritarno politiko zapovedala ustanovitev taborišč za politične zapornike in že takoj na začetku leta 1934 so nacisti sprožili val terorističnih akcij. Vlada je bila do njih kljub dekla-riranemu antinacizmu popustljivejša kot do marksistov = socialdemokrato. Zato so postajale napetosti med vlado in socialdemokrati vse hujše. Heimwehr in avstrijska vojska sta januarja



68

in februarja preganjanje socialdemokratov sprevrgla kar v prave vojaške akcije proti Schutz-bundu: v Linzu, na Dunaju, na Zgornjem Štajerskem…, dokler ni 12. februarja 1934 prišlo do oboroženega spopada, znanega pod imenom socialdemokratska vstaja. Socialdemokrati in njihov Schutzbund so bili v vseh industrijskih mestih, kjer je prišlo do bojev, poraženi, saj je vlada proti njim poslala tako Heimwehr kot tudi zvezno vojsko.

V nekaj dneh je bilo bojev konec, zadnji so se končali 15. februarja, najhujše pa je bilo na Dunaju. Devet socialdemokratskih voditeljev je bilo obsojenih na smrt ter usmrčenih. Spopadi so na obeh straneh terjali okoli 300 mrtvih in kakih 800 ranjenih. Vlada je razpu-stila stranko, zaplenila premoženje stranke in njenih organizacij, socialdemokratskim po-slancem pa so bili odvzeti mandati. Socialdemokrati so bili potisnjeni v ilegalo in marsi-kateri je odšel v emigracijo. Dollfussov režim je uspešno obračunal s prvim sovražnikom, čakal pa ga je še drugi – nacionalsocialisti.

Dollfussova vizija graditve nove države je v mnogočem slonela na pomenu Domovinske fronte. Ta nadstranka naj bi pomenila kvas pri nastajanju stanovsko avtoritativne države, obenem pa naj bi bila tudi trdna opora za obračun z nasprotniki, tudi z nacisti. Toda Do-movinska fronta ni izpolnila pričakovanj. Uveljavila se je namreč zlasti kot organizacija ideje, kot gojišče funkcionarjev, ki so si sami določali kompetence, predvsem pa se je raz-rasla v velikanski birokratski aparat. Prav ta aparat je pomenil sredstvo stalnega pritiska na prebivalstvo, ki je z grožnjami, da jim bo uničena eksistenca, če ne bodo podpirali njene politike, pridobival ljudi. Privrženost režimu so morali ljudje javno kazati, kar so mnogo-krat dosegli s prisilo. Zato ni čudno, da je taka politika žela samo pretvarjanja in hlinjenje, da bodo domovino branili.

Kaže, da se je Dollfuss zavedal takega položaja. Zato se je z vso silo lotil pridobivanja pre-bivalstva na najbolj neposreden način, z množičnimi zborovanji, na katerih je sam govo-ril. Na neposreden način je v govorih, v katerih je mrgolelo »brezpogojnih resnic«, pozival

Iz bojev na dunajskih ulicah leta 1934.

69

prebivalstvo k sodelovanju. Obračal se je na katolike, kmete, vojne tovariše in sploh na vse Avstrijce dobre volje ter jim poskušal zbuditi občutek, da je eden izmed njih. Zato je zahte-val njihovo podporo. Zoper radikalni in močni Heimwehr je prirejal demonstracije v okvirih prireditev Domovinske fronte ali na katoliških množičnih prireditvah ali s pohodi kmetov. Obenem pa je poskušal ustvariti vsebino novi državi. Poleg poudarjanja pripadnosti h kr-ščanstvu, antimarksizma in antikapitalizma je osrednje mesto v ideologiji stanovsko avtori-tativne države imelo poudarjanje in spodbujanje avstrijske zavesti (Österreichbewusstsein) z močnimi protipruskimi elementi. Taka naravnanost se je naslanjala na tradicije iz monarhije (legitimizem – poskusi obnavljanja habsburške dinastije in vrnitve zadnjega avstrijskega ce-sarja Karla I., organiziranje referendumov za njegovo vrnitev v številnih občinah, podeljeva-nje častnega občanstva itd.) in na zaklinjanje, da bo domovino branila vojna generacija.

z nacionalsocialisti

Nacisti so bili za Dollfussa iz več razlogov mnogo trši oreh: bili so nedemokratična združ-ba ljudi, ki jim je namen posvečeval sredstva, imeli so močne zaveznike v sosednji Nem-čiji, igrali so na karto nacionalnih čustev, njihov temeljni cilj je bil zapisan v prvih progra-mih vseh drugih avstrijskih strank. Ta temeljni namen in cilj poskusa nacionalsocialistič-nega puča 25. julija 1934, ki je ne samo ključni dogodek prelomnega leta 1934, temveč tudi za ves kasnejši politični razvoj Avstrije, je bil priključitev Avstrije nacistični Nemčiji in ne samo prevzem oblasti v državi. Prevzem oblasti je bil samo sredstvo, s katerim so želeli ta cilj doseči. Pri tem pa je vredno poudariti, kar upravičeno poudarja eden od naj-boljših avstrijskih poznavalcev te problematike prof. dr. Norbert Schausberger, da v tem času nemški nacisti še niso imeli izdelanega natančnega načrta za »Anšlus«. Hitler takrat tudi ni izdal nobenega zadevnega ukaza. Kljub temu pa je politika anšlusa nedvomno so-dila v temelje Hitlerjeve zunanje politike, katere značilnost je bila improvizacija. Sicer pa je avstrijsko nacionalsocialistično gibanje mnogo starejše, kar je opisano v poglavju o ra-zvoju nacistične stranke v weimarski republiki. Prav nacisti iz Avstrije so bili tisti, ki so najtesneje povezani s slovensko zgodovino v času druge svetovne vojne.

Kljub absolutni naslonitvi na nemško NSDAP pa njihova avstrijska izpostava še nekaj let ni mogla iz položaja nepomembne stranke. V poletju leta 1926 je štela samo kakih 4400 članov, od katerih jih je bilo na Štajerskem 958, na Koroškem 475, na Dunaju 900, v Niž-ji Avstriji pa absolutno največ, 1214. Toda na parlamentarnih volitvah 1927 so dobili le 26.000 glasov in ostali brez mandata, pa tudi na novembrskih volitvah 1930, ko so zaradi Hitlerjevega volilnega uspeha v Nemčiji upali na boljše rezultate, so dobili le 110.000 gla-sov in spet ostali brez manadata v parlamentu. Ko je Hitler januarja 1930 postavil Eduar-da Frauenfelda za dunajskega »Gauleiterja«, se to na volilnih rezultatih ni poznalo, vendar je le-ta mogel ustanoviti avstrijsko SS. Poleti 1931 je Hitler s postavitvijo Theodorja Ha-bichta iz Wiesbadna za »Deželnega inšpektorja za Avstrijo/Landesinspekteur von Öster-reich« ponovno želel s kadrovskimi potezami izboljšati položaj avstrijskih nacistov, toda njihov vzpon se je začel šele takrat (1931), ko so se tudi v Avstriji pokazale posledice ve-like gospodarske krize. Habicht je sicer z agresivno propagandno kampanjo pod geslom »Harzburg oder Habsburg« začel pridobivati desno radikalne heimwehrovske kroge, toda v resnici so bile socialnoekonomske okoliščine v Nemčiji in Avstriji tiste, ki so politični trend v obeh državah potegnile na desno.



70

Ko je Hitler januarja 1933 prevzel oblast v Nemčiji, je Habichta nemudoma postavil za svojega »Posebnega pooblaščenca za Avstrijo/Sonderbeaufragter des Führers für Öster-reich«, s čimer naj bi ga nagradil za dobro opravljeno delo, še bolj pa je s tem želel po-kazati na pomen Avstrije za novo Nemčijo. Toda neposrednega načrta za anšlus Hitler ni izdelal. Prepovedal pa ga tudi ni. Slej ko prej je anšlus ostal eden od najpomembnejših ciljev nemške zunanje politike. Hitler je želel doseči ta cilj bolj dolgoročno, Habicht pa čimprej. Zato v tej fazi Nemčija uradno ni podpirala boja avstrijskih nacistov zoper neod-visnost lastne države, neuradno pa jim je dajala vso materialno in propagandno pomoč za uresničitev tega cilja.

Ukrepe avstrijske stanovske države proti nacistom označuje dejstvo, ki se je pokazalo kot odločilno za nadaljnji politični razvoj v Avstriji. Dollfuss je namreč svoj odpor zoper vse bolj agresivne avstrijske naciste naslonil predvsem na pomoč fašistične Italije in ne na najmočnejšega notranjepolitičnega nasprotnika nacistov, na socialdemokrate. Še več, kot smo že zapisali, prvi ukrepi stanovske države zoper politične »sovražnike« so bili usmer-jeni proti socialdemokratom in ne proti nacistom.

Sicer pa sta »samorazpustitev« avstrijskega parlamenta v začetku marca 1933 in volilni uspeh (absolutna večina) nacistov na parlamentarnih volitvah v Nemčiji 5. marca 1933 po-menila za avstrijske naciste nekakšno spodbudo, da so začeli krepiti svoj propagandni in teroristični pritisk na Dollfussovo vlado. Lahko rečemo, da so bili »samorazpustitev« du-najskega parlamenta, Hitlerjev volilni uspeh in začetek politične ofenzive NSDAP soča-sni. Že 6. marca 1933 je Habicht sprožil val več kot tisoč velikih zborovanj, na katerih so zborovalci zahtevali odstop Dollfussove vlade in oblikovanje močne nacionalne vlade, ki bi Avstrijo priključila Nemčiji. Avstrijski kancler je na to reagiral s prepovedjo političnega zbiranja in demonstracij. Toda ta ukrep, kakor tudi uvedba časopisne cenzure, je v enaki meri prizadel tako socialdemokrate kot tudi naciste. Habichtova radikalnost v tem trenut-ku Hitlerju ni bila po volji, saj se je bal zunanjepolitičnih težav in je zato že aprila 1933 izbral bolj pomirjujočo »avstrijsko politiko«, ki ni predvidevala hitrega »anšlusa«.

Dollfuss pa se je obrnil po pomoč k Benitu Mussoliniju. Za Veliko noč 1933 se je odpravil na obisk k Duceju v Rim. Pohvalil se je s »samorazpustitvijo« parlamenta in prepovedjo socialdemokratskega »Schutzbunda«. Toda na pogovorih 12. aprila je Mussolini zahteval od Dollfussa popolno izključitev socialdemokratov iz političnega življenja, do nacistov pa mu je Mussolini svetoval, naj najprej poskuša s kompromisno politiko. Te nasvete je Doll-fuss na splošno upošteval in je do nacistov poskušal uveljaviti tako politiko, pri kateri bi pridobil pri času, saj ni verjel v dolgotrajnost nacističnega režima v Nemčiji. Maja 1933 je, upoštevajoč Mussolinijeve nasvete, celo privolil v pogajanja s Habichtom o nacističnem sodelovanju v vladi, ki pa niso dala nikakršnih rezultatov zaradi vse močnejših, nekontro-liranih nacističnih napadov.

Čeprav so bile prve in najodločnejše akcije Dollfussove vlade usmerjene proti levici – pre-povedana sta bila republikanski Schutzbund in komunistična stranka – je vlada vendarle začela ukrepati tudi proti nacistom. Njeni ukrepi, od maja 1933 dalje, so zadevali na eni strani nacistične strankarske organizacije in njene manifestacije kot tudi rezervoar njenih pripadnikov, na drugi strani pa so krepili državno varnost in pospeševali militarizacijo od-

71

pora. Eden od prvih ukrepov proti nacistom je bil sprejet 10. maja 1933, ko je vlada zara-di strahu pred izidom volitev aktivirala »Kriegswirtschaftlicher Ermächtigungsgesetz« iz leta 1917 (Vojaškogospodarski pooblastveni zakon) in z v njem predvideno odredbo v sili (Notverordnung) prepovedala občinske in deželnozborske volitve.

Še najlažje je vlada izvajala ukrepe proti nacistom na področju javnih uslužbencev. Maja 1933 so morali vsi državni uslužbenci priseči zvestobo zvezni državi Avstriji in njeni vla-di. Vsako državi sovražno dejanje je pomenilo odpustitev iz službe. Mnogi nacisti so bili tako odpuščeni iz vojske in mnoge med temi najdemo kasneje med pučisti. Pri zvezni vla-di so ustanovili poseben urad (Zentralevidenzstelle – ZESt), ki ga je vodil nekdanji šef vojaške obveščevalne službe v monarhiji Maximilian Ronge in je imel nalogo bdeti nad nacističnimi aktivnostmi. Ustanovljene so bile tudi pomožne policijske enote, ki so jih re-krutirali predvsem med člani Heimwehra, s čimer je bil Heimwehr državno legaliziran in je dobil v roke vse vzvode državne oblasti.

Potem ko je Dollfuss omejil propagandno dejavnost s plakati in z letaki ter prepovedal nošenje uniform, se je v začetku junija spravil še nad partijske organizacije nacistov. Pri vodilnih funkcionarjih avstrijskih hitlerjancev so opravili hišne preiskave, zaprli več kot 1100 nacistov, Nemce med njimi izgnali ter zaprli strankine domove. Razmišljali so tudi o prepovedi NSDAP v Avstriji, zlasti Dollfussov varnostni minister Emil Fey, toda proti so bili predstavniki Landbunda, ki so se bali poslabšanja nemško-avstrijskih odnosov. Manj-kal pa jim je tudi neposredni povod. Oba argumenta sta odpadla v začetku junija.

Dunajska protinemška in protinacistična politika seveda ni bila pogodu Hitlerju. Že tako slabe odnose pa je Hitler še poslabšal s tako imenovano gospodarsko vojno proti Avstriji, ki jo je oblikoval maja 1933. Najbolj ranljiva je bila Avstrija na področju turizma in zato je Hitler z veljavnostjo od 1. junija 1933 uvedel plačilo 1000 RM za odobritev vsakega poto-vanja v Avstrijo. Kot odgovor na to »Tausendmark-Sperre«, s katero so se odnosi med dr-žavama še dodatno poslabšali, in kot odgovor na atentat na pomožnega policista v Kremsu je avstrijski ministrski svet 19. junija 1933 prepovedal delovanje NSDAP in štajerskega Heimatschutza. Mandati nacistov v deželnih zborih in v občinah so bili izničeni, poslanci večidel aretirani in obtoženi veleizdaje, deloma pa so pobegnili v Nemčijo. Nacistični tisk je bil prepovedan, lastnina stranke pa zaplenjena. Na Bavarskem se je iz pobeglih nacistov oblikovala »Avstrijska legija«, aktivnosti proti Avstriji pa je s popolnim Hitlerjevim poo-blastilom prevzel Habicht, ki mu avstrijska vlada ni dala akreditiva, da bi prevzel funkcijo atašeja za tisk na nemškem poslaništvu na Dunaju.

Začela se je propagandna vojna iz Nemčije, obenem pa so se nadaljevale teroristične akci-je nacistov v Avstriji. Nemško avstrijsko politiko sta sredi leta 1933 obsojali tako zahodna Evropa kot tudi Italija. Toda kljub temu, da je Hitler moral spoznati, da avstrijsko vpra-šanje ni notranje nemško, temveč tudi mednarodno, take politike ni opustil. Mussolini je v pismu Dollfussu in madžarskemu predsedniku vlade Gyuli Gömbösu von Jákfa (1886–1936) sicer obsodil tako nemško politiko, vendar zahteval od avstrijskega kanclerja pred-vsem temeljit obračun s socialdemokrati. Iz Dollfussovega odgovora Mussoliniju z dne 22. julija 1933 jasno izhaja, da je avstrijski kancler spet zvesto sledil navodilom italijan-skega diktatorja in dal prednost uničenju avstrijske levice. Politika popolnega naslanjanja na fašistično Italijo je dobila svojo potrditev 20. avgusta 1933, ko se je Dollfuss srečal z



72

Mussolinijem in njegovimi sodelavci v jadranskem letovišču Riccione. Mussolini je tu ne samo vztrajal, da se mora Avstrija razviti v avtoritarno, fašistično državo po zgledu Itali-je, kar je pomenilo notranjo radikalizacijo političnega položaja, temveč je Avstriji ponu-dil tudi varstvo, če bi jo Nemčija napadla iz Bavarske. Ob koncu leta je Italija res izdelala tako imenovani »Piano K (34)/Načrt K (34)«, ki je predvideval delno mobilizacijo itali-janske vojske na severu v primeru, če bi prišlo do upora proti Dollfussovem režimu.

S tako politiko se niso strinjali vsi člani Dollfussove vlade. Proti radikalizaciji notranje-političnega položaja in ogrožanju zunanje neodvisnosti s popolnim naslanjanjem na Ita-lijo je bil zlasti podkancler Franz Winkler, zastopnik Landbunda. Toda 21. septembra je odstopil in podkanclerstvo je prišlo v roke predstavnikov Dollfussu zvestega, radikalnega Heimwehra – najprej Emila Feya in nato Ernesta Rüdigerja Starhemberga.

V drugi polovici leta 1933 je zato z ukrepi proti nacistom in socialdemokratom nadaljeval predvsem s čistkami v javnih službah. Jeseni se je lotil še ostrejših ukrepov. Naciste je za-čel z levičarji vred pošiljati v koncentracijska taborišča, ki jih je ustanovil 23. septembra 1933. Sredi oktobra je bilo v prvem takšnem taborišču v Wöllersdorfu enajst nacistov, od aprila do julija 1934 pa je bilo v obeh največjih taboriščih stalno med 300 in 600 nacisti. Če vemo, da je samo v Jugoslavijo prebegnilo okoli 3000 nacističnih pučistov in da je bil nacizem močno zasidran med Avstrijci, te številke niso ravno velike.

Teror nacistov pa se je stopnjeval tako daleč, da je bila vlada novembra 1933 prisiljena uvesti nagla sodišča, ki so smela izreči tudi smrtno obsodbo. Pri rednih sodiščih je bila smrtna obsodba spet uvedena šele junija 1934. Predvidena je bila pri umorih, podtikanjih požarov in razstreljevanjih. V maju in juniju 1934, ko je val terorizma dosegel vrhunec, pa je bilo smrtno obsodbo možno izreči že samo za posest razstreliva. Država je začela varovati vse ogrožene objekte, za lokalno varnost pa je organizirala posebne krajevne var-nostne organe (Ortschutz). Toda »državljanska vojna« med nacisti in stanovsko državo je bila vse širša in vse neizprosnejša. Kazalo je, da miru ne bo, dokler ena od dveh strani ne bo popolnoma poražena.

Povsem napačno pa bi bilo iz zapisanega sklepati, da je avstrijska stanovska država naci-ste le preganjala. Iz notranjepolitičnih (umiritev položaja) in zunanjepolitičnih razlogov (nekajkratni Mussolinijevi nasveti za kompromisno rešitev spora z nacisti in želja po iz-boljšanju odnosov z Hitlerjem) so avstrijski politiki narekovali tudi pogajanja z njimi, zla-sti z najpomembnejšim in najradikalnejšim med njimi, Hitlerjevim pooblaščencem Theo-dorjem Habichtom.

Že po volilnih uspehih nacistov aprila 1932 je med krščanskimi socialci živela misel o koalicijski vladi z njimi. Toda šele spomladi 1933, v času nastajanja stanovske države, je prišlo do resnejših političnih potez v to smer. Prvo potezo je potegnil Habicht. Preko ma-džarskih diplomatov je avstrijski vladi postavil pogoje za sodelovanje v vladi, pri čemer je že na začetku izključil ponovno kanclerstvo za Dollfussa. Namenil mu je le kmetijsko ministrstvo. Dollfuss pa je po isti poti predlagal koalicijsko vlado, v kateri bi imeli nacisti eno ali dve ministrstvi. Predstave obeh polov so bile tako različne, da ni moglo priti do re-alizacije ideje o koalicijski vladi. Toda že maja so se zadevna politična tipanja nadaljevala. Sestali so se ministri Anton Rintelen (prosveta), Karl Buresch (finance) in Kurt Schusch-

73

nigg ter avstrijska nacistična voditelja Theodor Habicht in Alfred Proksch. Habicht je na teh pogovorih sicer sprejel kanclerstvo Dollfussa v morebitni koalicijski vladi, čeprav ga je predvidel za Rintelena, toda postavil je za pogoj nove volitve in nadomestitev Landbun-da in Heimwehra v vladi z NSDAP. Dollfuss je na teh pogovorih tudi osebno sodeloval in je tako kot prej ponudil nacistom dve ministrstvi, med njima ministrstvo za varnost. Nika-kor pa ni privolil v nove volitve. Ker pa je poleg tega v vladi vsekakor želel ostali vodja Heimwehra Starhemberg, ki se je istočasno tudi sam dogovarjal z nacisti za sodelovanje, so bila pogajanja neuspešna in prekinjena. Tudi tretja stran v vladi, Landbund ali natančne-je takratni notranji minister Vinzenz Schumy, se je poskušala z NSDAP dogovoriti za ko-alicijsko vlado, iz katere pa naj bi bil izključen Heimwehr. Toda vsi ti poskusi so propadli in sledil jim je val terorističnih akcij, ki jih je sprožil Habicht.

Kmalu po propadu spomladanskih pogovorov med stanovsko državo in nacisti, sredi te-rorističnih akcij, pa je prišlo do še enega stika med dvema stranema, ki mu (vsaj del) av-strijsko zgodovinopisje pripisuje pomen izgube edine priložnosti za dosego kompromisa z manj radikalno smerjo med avstrijskimi nacisti. 13. junija 1933 sta se pri avstrijskem kan-clerju oglasila nacistična veljaka Eduard Alfred Frauenfeld in Walter Riehl z nekaterimi nacističnimi poslanci dunajskega parlamenta. Zagotavljali so mu, da s terorističnimi akci-jami nimajo nič skupnega, Riehl je že prej svaril pred terorjem, in mu predlagali, naj na-stalo napetost umirijo tako, da v vlado sprejme dva do tri zaupnike nacistične stranke, raz-pusti parlament, datum novih volitev pa naj bi določili kasneje. To je bil tako očiten izraz nacistične pripravljenosti na kompromis in na omilitev Habichtove radikalne nepopustlji-vosti, da Gerhard Jagschitz ob tem ugotavlja tole: »To je bil edini pomembnejši politični poskus obiti Habichta, vendar tedaj Dollfuss ni bil sposoben izkoristiti te priložnosti.«11

Zato pa je svojo priložnost izrabil Habicht, ki je s trdo roko zatrl vse »separatistične« ten-dence v stranki. Walterja Riehla, ki se mu je še naprej upiral, pa je kratkomalo izključil iz stranke.

Po prepovedi NSDAP je Dollfuss ubral taktiko, ki mu jo je večkrat svetoval Mussolini. Odnose z nacistično stranko je poskušal ločevati od odnosov z nacistično Nemčijo. Po di-plomatski poti je želel izboljšati odnose z Nemčijo po načelih nevmešavanja v notranje zadeve, z nacistično stranko v Avstriji pa najti sprejemljiv kompromis. Toda vsi takšni po-skusi so bili jalovi, ker je na koncu vseh poti stal Habicht.

Od septembra 1933 do januarja 1934 so se vrstila številna poganjanja in poskusi posredo-vanja. Toda težko je iz njih izluščiti enotno linijo politike stanovske države, saj so samo nekatera potekala z vednostjo in ob napotkih zveznega kanclerja, druga pa so vodili Fey, Starhemberg ali še kdo tretji. Septembra 1933 je poskušal Dollfuss prek velikonemških politikov vzpostaviti stik s Habichtom. Pri teh pogovorih je Habicht zahteval le še izklju-čitev Heimwehra, ukinitev vseh ukrepov proti nacistom, amnestijo zanje, povrnitev zaple-njenega premoženja in udeležbo v vladi. Ni več zahteval novih volitev, toda zase je zah-teval mesto vicekanclerja ter notranje ministrstvo in ministrstvo za varnost. »Nacionalna bojna fronta/Nationale Kampffront«, ki bi bila sestavljena iz Velenemcev in NSDAP, bi morala biti enakopravna s krščanskimi socialci. Toda Dollfuss je pričakoval, da bo notra-




74

njo pomiritev s priznanjem stanovske Avstrije mogel doseči z neposrednimi pogovori s Hitlerjem in je zato pustil, da so ti pogovori propadli.

Konec oktobra 1933 je pod predpostavko, da bo lahko navezal neposredne stike s Hitlerjem, v München poslal Kurta Schuschnigga. Toda le-ta se je srečal samo s Hessom in Himmler-jem, ki pa sta od njega zahtevala preklic prepovedi delovanja NSDAP in mu jasno dala vede-ti, da se mora Avstrija o vsem dogovarjati le s Habichtom. Ta neuspeh še vedno ni razorožil Dollfusa. 30. novembra je v München poslal svojega zaupnika, visokega uradnika dunajske-ga urada zveznega kanclerja, oddelka za zunanje zadeve, Theodorja Hornbostela, da bi pri Hessu ugotovil, ali je mogoč neposreden sestanek Dollfussa in Hitlerja. Toda tudi ta poskus je neslavno propadel, saj je bil spet Habicht tisti, ki je Avstrijcem v Hitlerjevem imenu posta-vil vrsto nesprejemljivih pogojev, pod katerimi bi bil tak pogovor mogoč.

Sredi decembra je Dollfuss sprožil pravo diplomatsko akcijo. Nemški notranji minister je namreč 15. decembra 1933 v pogovoru z avstrijskim poslanikom v Berlinu priporočil po-govore s Habichtom. Dollfuss je priporočilo sprejel in začel pripravljati teren za pogovore. Kot dokaz dobre volje so Avstrijci izpustili iz zapora dunajskega Gauleiterja Frauenfelda, iz koncentracijskega taborišča Wöllersdorf odpustili nižjeavstrijskega Gauleiterja Josefa Leopolda in pomilostili barona Wernerja von Alvenslebna, ki je bil obsojen zaradi atentata na tirolskega vodjo Heimwehra Richarda Steindla. Nemška stran pa je, v zameno, izpustila dva avstrijska kriminalista, ki sta bila obtožena vohunstva. Edini pogoj za pogajanja, ki ga je postavila avstrijska stran, je bil, da mora imeti Habicht popolna Hitlerjeva pooblastila.

Prvi dan v letu 1934 je Dollfuss prek poslanika Tauschitza sporočil nemškemu zunanje-mu ministru Konstantinu von Neurathu predlog avstrijskega kanclerja, ki je predlagal se-stanek s Habichtom v stanovanju avstrijskega finančnega ministra Burescha v Grossen-zensdorfu pri Dunaju, in sicer 8. januarja 1934. Urejene so bile tudi že vse formalnosti za prestop meje, ko je zvečer 7. januarja Dollfuss o svojih namerah obvestil še vicekanclerja Starhemberga, varnostnega ministra in vodjo dunajskega Heimwehra Feya ter še nekate-re ministre. Toda naletel je na odločno nasprotno stališče. Starhemberg je celo zagrozil z izstopom iz vlade in Dollfuss je moral srečanje odpovedati. Formalno je avstrijski posla-nik v Berlinu nemškim oblastem sporočil, da tičijo razlogi za odpoved pogovorov v valu terorističnih akcij, ki so jih Habichtovi privrženci začeli izvajati takoj po novem letu, de-jansko pa so imeli Dollfussovi sodelavci svoje račune. Habicht pa je, kljub temu, da je bil pravočasno informiran o odpovedi srečanja, vsekakor želel priti na Dunaj do Dollfussa. Bil je že na letališču, vendar se je moral na izrecen Hitlerjev ukaz vrniti, saj se je le ta bal diplomatskih zapletov, ki bi nastali z izsiljenim prihodom Habichta na Dunaj.

Možnosti za pogovore z NSDAP, pri katerih bi prišlo do kompromisne rešitve trenj med sta-novsko državo in nacisti, pa ni iskal le kancler, temveč tudi najvidnejši predstavniki Heimwe-hra, predvsem Starhemberg in Fey. Avstrijskemu zgodovinopisju še ni uspelo dokončno od-govoriti na vprašanje, ali je kaj o vseh teh poskusih vedel tudi Dollfuss. Prav veliko najbrž ne, saj so bili mnogi med njimi usmerjeni proti njemu in so si njihovi inspiratorji predvsem želeli zagotoviti svoje politično preživetje. Približno sočasno z Dollfussovimi načrti za po-govore s Habichtom v januarju 1934 si je želel zbližanja z nacisti močni vodja Heimwehra Starhemberg. V noči med 11. in 12. januarjem so se v Frauenfeldsovem stanovanju zbrali na

75

pogovorih vidni predstavniki avstrijskih nacistov s Starhembergovima pooblaščencema Fri-edrichom Florom in Albrechtom Albertijem. Tema pogovorov je bilo sodelovanje med NS-DAP in Heimwehrom v primeru padca Dollfussove vlade. Preigravali so dve možnosti, od katerih je bila ena zakonit – skupen volilni nastop NSDAP in Heimwehra, druga pa nezako-nit – puč, ki bi ga skupaj izvedli SA, SS in Heimwehr. Toda zborovalce je aretirala policija – morda celo po navodilih Starhembergovega tekmeca Feya, ki naj bi ga tako želel diskre-ditirati. Starhemberg je bil prisiljen zanikati vpletenost v te pogovore in je žrtvoval svojega pogajalca Albrechta Albertija, vodjo nižjeavstrijskega Heimwehra, ker je le-ta javno pove-dal, da se je pogajanj z nacisti udeležil po navodilu in s Starhembergovo vednostjo. Albertija je označil za izdajalca, ga dal zapreti in ga izključil iz Heimwehra.

Januarja 1934 je prišlo še do drugih poskusov pogodbe z nacisti. Starhemberg je Habich-tu ponujal kanclersko mesto, če bi sam dobil mesto predsednika države, vodja Landbunda Winkler si je na vso moč prizadeval, da bi prišlo do zbližanja med Dollfussom in NSDAP, in je bil pripravljen sprejeti tudi nacistični režim, samo da bi njegov Landbund politično preživel, sam Dollfuss pa je Habichta ponovno obvestil, da bi se bil ob znanih pogojih pri-pravljen pogajati o udeležbi nacistov v vladi. Toda vsi ti poskusi so ostali neuresničeni, saj so jih pretrgali februarski dogodki.

Po februarskih obračunavanjih s socialdemokrati je Dollfuss spremenil taktiko odnosa do NSDAP. Poskušal je združiti vse tako imenovane nacionalne politične sile zoper Ha-bichtovo taktiko terorizma. Poskušal je pritegniti v to enotno fronto vplivne člane nekda-nje »Deutsche Gemeinschaft« Hermanna Neubacherja in Arthurja Seyss-Inquarta, pa tudi manj radikalne nacistične funkcionarje, kot je bil član Deželnega vodstva NSDAP za Av-strijo Anton Reinthaller. Neubacher je imel dobre odnose z Röhmom in Hitlerjem in mu je Dollfuss namenil vlogo vodje »Deželnega vodstva«. Ko se je sredi julija 1934 pogo-varjal s Seyss-Inquartom, da bi v protiteroristično fronto vključil meščanske nacionalne kroge, mu je ponudil mesto v vladi. Reinthallerja, ki je odklanjal teror in se je postavil po robu Habichtu ter vezal nase nekatere nacionalne kroge, pa je Dollfuss uporabil kot posre-dnika v pogajanjih z nemškim nacističnim vodstvom. 24. julija 1934 so bile na pogovo-rih z Dollfussovim pooblaščencem, ministrom za trgovino in promet Fritzom Stockinger-jem, izdelane osnovne smernice spravne politike in dan nato naj bi Reinthaller odpotoval v München, kjer naj bi Hessu predstavil Dollfussovo ponudbo. Poskus puča je potovanje onemogočil, toda že v avgustu je Reinthaller svoja prizadevanja za spravo, na željo nove-ga kanclerja Schuschnigga, nadaljeval.

Po februarskih dogodkih se je tudi za Heimwehr spremenil položaj, kar zadeva odnose z NSDAP. Pomembno je vedeti, da je Starhemberg zaradi naslonitve na Dollfussa začel izgubljati svoj ugled in pomen pri nacistih. Na drugi strani pa sta ugled in pomen pri na-cistih rasla pri njegovemu tekmecu Feyu. Ko je aprila 1934 Starhemberg poskušal mimo Habichta vzpostaviti stike z vodstvom avstrijske SA v Münchnu, je kancler to prepre-čil.

Že takoj po 12. februarju pa so se začeli v Feyevi okolici spletati načrti o izvedbi puča zo-per Dollfusa. Toda Fey je ostal neodločen, čeprav je bil njegov odnos do vlade vse bolj distanciran. Na to kažejo tudi njegovi sicer previdni, a vedno bolj intenzivni stiki s Ha-



76

bichtom in drugim zelo pomembnim avstrijskim nacistom, kasnejšim voditeljem puča na Dunaju, Ottom Gustavom Wächterjem. Dodatno odtujitev Feya od Dollfussa je pomenila tudi majska izguba položaja podkanclerja v vladi, ki jo je moral prepustiti tekmecu Star-hembergu. Zaradi vsega tega se je Fey odločil za samostojno politiko s ciljem, da si bodisi utrdi položaj znotraj Dollfussove vlade ali pa uporabi svojo moč – predvsem moč njemu podrejenih enot Heimwehra – za dosego svojih interesov. Ni mogoče dokončno povedati, ali je v resnici računal celo na puč, ki bi ga izvedel Heimwehr, čeprav se je ob svojem ju-nijskem obisku v Budimpešti zanimal, kako bi reagirala Madžarska, če bi prišlo do puča proti dollfussu.

Vsekakor pa je pomenilo dodatno zbližanje med Feyem in nacisti dejstvo, da je Fey ob rekonstrukciji vlade 10. julija 1934, ko je Dollfuss želel v resorjih za vojsko in varnost imeti sebi popolnoma privržene ljudi, izgubil ministrski resor za varnost. Dollfuss je na-mreč sam, poleg kanclerstva, prevzel še resorje za notranje in zunanje zadeve, obrambo in varnost ter poljedelstvo in gozdarstvo, v ministrstvu za obrambo in v ministrstvu za varnost pa za državna sekretarja postavil svoja človeka, generala Wilhelma Zehnerja in Carla Karwinskega. Fey je postal le minister brez listnice in »generalni državni komisar za izredne varnostne ukrepe/Generalstaatskomissär für ausserordentliche Sicherheitsmas-snahmen«, zato ni čudno, da se je počutil odrinjenega in je 18. julija ponudil nacistom tesno sodelovanje. Prek posrednika, dunajskega podžupana in namestnika vodje dunaj-skega Heimwehra Fritza Lahra, jim je zatrjeval, da se je upiral ukrepom, ki jih je vlada v zadnjem času sprejela proti nacionalsocialistom in da tudi v bodoče ne bo glasoval za ukrepe proti njim. Ponujal jim je oblikovanje prehodne narodne vlade in pričakoval, da se bo v dveh do štirih tednih mogel pogajati s Hitlerjevim pooblaščencem. Prosil je le, da bi Heimwehr mogel tudi v primeru nacistične vlade še nadalje obstajati. Nacisti so Feyevo ponudbo sicer vzeli resno, toda puč je bil hitrejši.

Nacističnih namer, nasilno zrušiti avstrijsko vlado in doseči poglavitni cilj – priključitev Avstrije k rajhu, niso mogli zaustaviti ne represivni protinacistični vladni ukrepi, ne mnogi in raznoteri poskusi političnega reševanja »nacističnega vprašanja« in ne zunanjepolitič-na situacija. Italijanska politika varovanja avstrijske stanovske države, notranjepolitična in zunanjepolitična šibkost nacističnega režima v Nemčiji takoj po prihodu na oblast ter prenagljene akcije in nestrpnost avstrijskih nacistov so mogle le začasno odložiti uresni-čenje politike anšlusa in zmage nacistov v Avstriji. Prav zato je bil nacistični poskus puča 25. julija 1934 že vnaprej obsojen na propad.

pred državljansKo vojno – španija

Gotovo najpomembnejši dogodek oziroma čas v zgodovini Španije med obema vojnama je čas španske državljanske vojne, ki pa sodi v nek drug zgodovinski kontekst. Kot vsak velik zgodovinski dogodek ima tudi španska državljanska vojna svojo predzgodovino in šele spoznavanje te nam omogoči razumevanje zgodovinskega dogodka. Dogajanje v Špa-niji med državljansko vojno pa ni pomenilo le velike prelomnice v španskem političnem življenju in poraza demokratičnih republikanskih sil, da bi ustvarili demokratični, svobo-

77

dni politični sistem, ki bi dvignil iz zaostalosti velik del španskega prebivalstva, temveč je odločilno vplival tudi na evropsko zgodovino. Španska državljanska vojna je namreč do-končno oblikovala dva tabora v Evropi – demokratičnega in fašističnega; tista dva tabora, ki sta se leta 1939 spopadla v drugi svetovni vojni.

Zunaj dogajanja v Španiji sta se oba tabora seveda tudi spopadala ali, rečeno točneje, pri-hajala v nasprotja. Nemčija je povečevala svoj politični vpliv zlasti v deželah jugovzhodne Evrope in naprej v Aziji (Turčija, Afganistan, Irak, Iran, Egipt, itd.) pa tudi na oni strani oceana v Latinski Ameriki. Njeno gospodarstvo ni občutilo velike gospodarske krize in tak njen razvoj je vodil Nemčijo k poziciji najmočnejše evropske države, ki je postajala re-sen konkurent Veliki Britaniji, pa tudi Franciji. Fašistična Italija je enako kot Nemčija hle-pela po kolonijah in njihovem bogastvu ter želela od Francije Korziko, Nico in Savojo.

Če k povedanemu dodamo, da je ZDA vedno bolj skrbel povečani politični in zlasti go-spodarski vpliv Nemčije v Južni Ameriki in njen vse večji uspeh na notranjih ameriških tržiščih, nam je še bolj jasno, da sta bila oba tabora stalno v konfliktih in nasprotjih. Kljub jasno izraženim nasprotjem in očitnim pripravam fašističnega tabora na imperialistično vojno, se demokratični tabor ni pripravljal na vojno. Notranjepolitična nasprotja med po-sameznimi političnimi skupinami so hromila vojno pripravljenost treh največjih sil demo-kratičnega tabora ZDA, Velike Britanije in Francije. V ZDA so se izoblikovale tri skupine: izolacionisti, ki so bili zoper intervencijo v Evropi, intervencionalisti, ki so zahtevali in-tervencijo zoper fašizem v Evropi, in desni skrajneži, ki so bili prežeti z nacistično ideo-logijo. Najdoslednejši borec zoper fašizem je bil sam predsednik Roosevelt. V Veliki Bri-taniji sta bila najvidnejša predstavnika smeri, ki se je postavila zoper fašizem in zanikala kakršenkoli kompromis z njim, Winston Churchill in Antony Eden, med kompromisarji pa že poznamo Nevilla Chamberlaina. Francoske razmere smo že spoznali, naj le ponovi-mo, da je bil človek Chamberlainovega kova Edouard Daladier. Omenimo pa tudi, da je nacistično-fašistična ideologija našla marsikje v teh državah dokaj močan odmev, ki tudi ni ostal brez vpliva na politiko.

Med prvo svetovno vojno je bila Španija nevtralna. Od leta 1918 je tam teoretično vladala parlamentarna monarhija, dejansko pa vlada in cortes (parlament) nista zastopala najšte-vilčnejšega sloja prebivalstva. Takoj po vojni je Španija zašla v prvo gospodarsko krizo, saj so začela propadati mnoga podjetja, ki so nastala zaradi vojne in so se lahko razcvete-la, ker je bila država nevtralna. V času splošne povojne revolucionarne dejavnosti sledimo v letih 1918/1919 stavkam v Kataloniji, Barceloni in drugod. Zrevolucionaliziralo se je tudi kmečko prebivalstvo in levo krilo socialistične stranke se je okrepilo do te mere, da so leta 1920 ustanovili Komunistično stranko Španije – sestavljeno iz mladinske frakcije Komunistične stranke Španije in levega krila socialistične stranke Komunistične delavske stranke. Stavke so se nadaljevale s še večjo silo vse do 13. septembra 1923, ko je general Miguel Primo de Rivera s pomočjo kralja Alfonsa XIII (1886–1941) in vojske izvedel dr-žavni udar in uvedel podobno diktaturo, kot je bila v Italiji. Glavna temelja diktature sta bila cerkev in vojska. Diktatura Rivere je sicer sprejela nekaj socialnih zakonov v prid de-lavstva, vendar zemljiške reforme ni izpeljala in je tudi ni želela izpeljati in veleposest, največje zlo Španije, je ostala nedotaknjena.



78

Tudi sama diktatura se ni mogla večno obdržati. V deželi je prihajalo do vse večjega neza-dovoljstva, delavstvo se je organiziralo tudi v anarhosindikatih, ki so skupaj z anarhizmom posebnost Španije (želeli so »Cesarstvo svobodnih osebnosti« in stremeli za spontanostjo s ciljem ukinjanja državne prisile in avtomiziranjem oblasti), nezadovoljstvo pa se je ve-čalo tudi med intelektualci, študenti in celo med višjimi oficirji. Razglasitev ustave leta 1929, s katero je Španija postala katoliška korporativna država, je nezadovoljstvo le pove-čala in leta 1931 je diktator Primo de Rivera moral dovoliti občinske volitve v Madridu. Te so pomenile njegov konec, saj so na volitvah premočno zmagali republikanci. Diktator in kralj sta morala zapustiti Španijo, ko pa so junija istega leta pri volitvah v konstituanto (cortes/parlament) tudi zmagali republikanci, je bila oklicana republika, decembra istega leta pa razglašena nova ustava. Španija je postala demokratična republika »delovnih ljudi vseh razredov«, cerkev je bila ločena od države in šola od cerkve, prepovedali so vse cer-kvene redove, ki so imeli svoje poglavarje izven države, predvsem pa so prepovedali jezu-itski red. Cerkvi so vzeli vsa njena velikanska posestva.

Republiko so podpirali vsi sloji prebivalstva ali pa so se z njo vsaj strinjali. Od leta 1931 do leta 1936, ko se začne španska državljanska vojna, lahko sledimo počasnemu razpada-nju te enotnosti, kar je pripeljalo državo v državljansko vojno. Prvi predsednik republike je postal napreden katoliški republikanec Niceta Alcalá Zamora (1877–1949), predsednik vlade pa radikalni levi republikanec Manuel Azaña (1880–1940). Minister za delo je po-stal vodja socialističnih sindikatov Largo Caballero, poimenovan tudi »španski Lenin«. Vlada je sicer začela s širokopoteznim izvajanjem socialnih reform, zlasti agrarne refor-me, toda reakcionarna desnica skupaj z anarhičnimi sindikati, ki so menili, da je sedaj pri-šel njihov trenutek, so leta 1933 prisilili republikansko vlado, da je odstopila (tudi zara-di oboroženih spopadov s »civilno gardo« in oddelki anarhičnih sindikatov). Na volitvah 1933 je zmagala desnica, ki se je pod vodstvom Gila Roblesa formirala v katoliško de-sničarsko grupacijo z imenom CEDA (Confedratiòn Española de Derechas Autónomas/Španska konfederacija za avtonomne pravice). Ta grupacija in nova vlada sta takoj ukinili avtonomijo Katalonije in nastopili zoper Baske, nehali uvajati agrarno reformo, se podre-dili cerkvi in v vojski znova podprli desničarske oficirje.

Odpor levice je bil pričakovan. Reformistično socialistični sindikati pod vodstvom že omenjenega Larga Caballera so postali revolucionarni in so se bili pripravljeni boriti zo-per reakcijo, na predlog KK KPŠ vodstvu socialistične stranke pa se je junija 1934 začela snovati zveza delavcev in kmetov (enotna fronta). Eden najvidnejših uspehov te zveze je bila generalna stavka v oktobru 1934, ki je zajela vso Španijo, še zlasti ostre oblike pa je dobila v Asturiji, kjer so skupaj nastopili komunisti, socialisti in anarhični sindikati. Tu so delavci ustanovili svojo vlado in postavili na noge nekakšno rdečo armado, vendar je vla-da po dveh tednih vladavine delavskega komiteja poslala v Asturijo vojsko pod vodstvom generala Francisca Franca de Bahomondeja (1892–1975), ki je stavko in upor z enotami tujske legije in maroškimi četami krvavo zadušila. Upravičeno lahko trdimo, da je pome-nila zadušitev upora v Asturiji generalko za kasnejšo državljansko vojno.

Leta 1935, decembra, sta se združili komunistična in socialistična sindikalna centrala, sre-di januarja 1936 pa je bila ustanovljena ljudska fronta, v katero so vstopili komunisti, so-cialisti, republikanska levica, republikanska zveza, katalonska levica in vsi delavski sin-

79

dikati. Program ljudske fronte je bil amnestija političnih zapornikov, demokratizacija ar-made, razdelitev zemlje, demokratične reforme in še druge reforme. Ljudska fronta je bila torej že oblikovana, ko so bile februarja 1936 razpisane parlamentarne volitve. Predsednik Zamora ni hotel popustiti zahtevam reakcionarne CEDA in njenega voditelja Gila Roble-sa, zato je decembra 1935 razpustil parlament in razpisal nove volitve za leto 1936.

Zmaga na volitvah je pripadla ljudski fronti. Ta je dobila skupaj 290 mest (republikanci 185, socialisti 88 in komunisti 17), desnica in center pa sta dobila le 205 mest. Po nekate-rih podatkih je ljudska fronta dobila 278 poslancev, 99 socialisti, Azaña 87, katalonski in baskovski in manjše leve skupine 75, komunisti 17, desnica 134 poslancev in center 55. Vlado so sestavili republikanci, po poteku mandata Zamore maja 1936 je postal predse-dnik republike bivši predsednik vlade Azaña, predsednik vlade pa njegov prijatelj Quiro-ga. Socialisti niso hoteli v vlado, vendar so jo v parlamentu podpirali. To pa je pomenilo njihovo razcepitev, saj se je del povrnil k umirjeni reformistični politiki. Vodja sindikatov in levega dela socialistov Largo Caballero pa je zahteval in zagovarjal revolucijo združe-nega delavskega razreda. KPŠ se je v skladu s politiko kominterne o ljudski fronti odrekla kakršnimkoli revolucionarnim ukrepom in se povezala s socialistično desnico.

Konservativna politična opcija seveda z volitvami ni bila potisnjena s političnega prizori-šča. Bila je izrazito močna v državnem administrativnem aparatu, predvsem pa v armadi. Dogodki leta 1936 so si bili v mnogočem podobni s tistimi v letu 1931. Quirogova vlada je bila ravno tako nepriljubljena kot Azañova in je vodila podobno politiko. Spet je pri-šlo do uporov in nemirov, ki so jih vodili anarhisti skupaj s socialisti. Začeli so izvajati agrarno reformo in desnica se je vedno bolj bala za svoje pozicije. Desničarske organiza-cije od monarhistov Calva Sotela do falange, ki jo je ustanovil José Antonio Primo de Ri-vera, sin diktatorja Miguela de Rivera, so pridobile na pomenu in kapital je stavil nanje. Desničarske organizacije so začele ustanavljati lastne oborožene enote, ko pa je v falango vstopil še mladinski voditelj konzervativne organizacije CEDA Serrano Suner, je ta popol-noma sprejela fašistično miselnost in organizacijo italijanskega kova. Kljub krepitvi zu-nanjih oblik desnih fašističnih organizacij in kljub ustanavljanju oboroženih izdelkov pa je ljudsko frontovski republiki Španiji grozila nevarnost iz armade, še posebej potem, ko so 13. julija 1936 umorili monarhističnega prvaka in poslanca v cortesu Calva Sotela. Ne-kaj konservativnih generalov so sicer premestili, toda to je prevratniško dejavnost v vojski zadržalo le za nekaj časa. 17. julija 1936 se je začel puč proti republikanski vladi po vsej Španiji. Pučiste je podprla vojska in civilna garda, na čelu pučističnih generalov Jonjorja Godeda, Mole in Queipa de Llana pa je stal guverner Kanarskih otokov, general Francisco Franco. Izvedel je puč v španskem Maroku in na jugu Španije v Sevilli, na severu države v Salamaci, Burgosu in Saragossi pa je pučiste vodil in uspel general Mola. V Madridu puč ni uspel, saj so oboroženi odredi republikancev že 19. julija postali gospodarji položa-ja. Vlada je istega dne razdelila orožje civilistom in s tem se je začela državljanska vojna, »generalka« za drugo svetovno vojno.

Razlogi in pogoji za tak razvoj svetovne zgodovine pa so nastali v drugi polovici znameni-tih tridesetih letih. Ta čas in čas druge svetovne vojne bo predmet naslednje knjige.


81

veliKa GospodarsKa KriZa

Gospodarska kriza je motnja v gospodarskem življenju, večji gospodarski zastoj. V pro-dukcijskih načinih s pretežno naturalno produkcijo se gospodarska kriza izraža kot pomanj-kanje (nezadostna potrošnja) zaradi elementarnih ali drugih nesreč. V proizvodnih načinih s splošno blagovno proizvodnjo se zaradi blagovnih protislovij izraža kot relativno izobilje (kriza realizacije); gre za protislovno potrjevanje uporabne vrednosti blaga kot menjalne vrednosti, konkretnega dela, opredmetenega v blagu kot abstraktno delo, ter individualnega (privatnega) dela, opredmetenega v blagu kot družbeno potrebno (priznano) delo.

Gospodarska kriza je del gospodarskega ciklusa. Pojem gospodarska kriza se pogosto po-vezuje s pojmom depresija. Gre za negativne stopnje rasti proizvodnje v gospodarstvu. Pri recesiji beležimo zmanjšanje stopenj gospodarske rasti, ki pa so še vseeno pozitivne. Recesija pa lahko v skrajnih primerih preraste v depresijo. Gospodarski ciklus se začne in konča z gospodarsko krizo. Celoten gospodarski ciklus sestavljajo:

– Kriza– Recesija– Oživljanje– Polet

Prva večja gospodarska kriza v obdobju kapitalizma je bila leta 1825, sledile so ji krize 1836, 1847, 1857, 1866, 1873, 1882, 1890, 1907, 1914, 1921 in 1929. Te krize so razre-ševali z zunanjimi ekspanzijami, ki so največkrat pomenile povečanje vojaškega proraču-na. Povečanje proračuna je spodbudilo investicije, teritorialne razširitve pa so pomenile osvojitev novih trgov in povečano civilno potrošnjo. Za gospodarske krize liberalnega in monopolnega (imperialističnega) stanja tržnega gospodarstva je bilo značilno, da je bila vsaka naslednja težja in dolgotrajnejša.

Krize so postale krize samega sistema in so zahtevale njegovo reformo z državnim prevze-mom neposrednega upravljanja bistvenih področij družbenega in gospodarskega življenja. Večja vloga države v ekonomskih procesih naj bi pospešila družbenoekonomsko rast. Za-četni procesi etatizacije, ki so vplivali na manjša nihanja gospodarskega cikla in omilitev gospodarske krize, se dolgoročno niso potrdili. To je ponovno zaostrilo krizo sistema, ki išče rešitev v deetatizaciji gospodarstva in družbe ter sprostitev ustvarjalnosti nosilcev go-spodarjenja.

Velika gospodarska kriza


82

Oktobra leta 1929 pa je finančni svet doživel verjetno najhujši pretres v vsej zgodovini: cene vrednostnih papirjev so nenadoma padle. Polom na ameriški borzi na Wall Streetu, ki je z enim udarcem uničil na milijone dolarjev vlaganj, je napovedal začetek velike de-presije in svetovne krize.

Načelo politike izolacije so ZDA zlasti prakticirale na gospodarskem področju. Zaradi so-delovanja v vojni in zaradi izdatne pomoči, ki so jo v času vojne dajale zaveznikom, so prerasle v veliko industrijsko silo. Vendar jih vse to ni obvarovalo pred gospodarsko krizo, ki jo poznamo pod imenom »velika gospodarska kriza« in je v temeljih pretresla svet in v mnogočem določila njegov nadaljnji zgodovinski razvoj.

V ZDA so se cene na borzi s špekulacijami dvigovale že več kot leto in kazalo je, da se dvigovanje ne bo moglo ustaviti. Delnice nekaterih velikih podjetij so podvojile, celo po-trojile svojo vrednost, špekulanti so v zmeraj večjem številu hiteli na borzo z željo po hi-trem zaslužku. Država je morala reagirati. Novo izvoljeni predsednik Herbert Hoover – iz-voljen je bil leta 1928 – je poskusil obvladati tržišče s tem, da je odklonil posojila bankam, ki so financirale špekulacije, toda vrednost delnic je rasla še naprej.

Zgodba poloma na newyorški borzi pa se je začela že vsaj kako leto prej. Že septembra 1928 so se cene delnic prvič začele skokovito dvigovati in padati. Strokovnjaki, vlada in predsednik Hoover so hiteli zatrjevati prebivalstvu, da ni nobenega razloga za vznemirje-nje, da gre le za psihozo. Ko je leta 1929 Hoover zasedel svoje mesto, je razglasil, da je Amerika bližje »dokončni zmagi nad revščino, kot katerakoli dežela v zgodovini«. Toda kriza, za katero je trdil, da je le psihološkega značaja, se je poglabljala. Zmota je bila po-polna. Ko so cene padle za povprečno 18 točk, je na Wall Streetu izbruhnil preplah. Na-enkrat so vsi želeli takoj prodati papirje. Samo 24. oktobra 1929 so na borzi zabeležili kar 12 milijonov transakcij. Konzorcij bank je poskušal z naglim posegom umiriti stanje. Na-videzno mu je to uspelo. Toda premor ni bil dolg, trajal je le do 25. oktobra, ko je prišlo do prvega borznega poloma, znanega kot »črni petek«. V kratkem času so prodali za 13 milijonov dolarjev vrednostnih papirjev, njihova vrednosti pa je padla celo do 90 odstot-kov. Newyorški borzni polom je odmeval po vsem svetu. O njem je pisal tudi liberalni »Slovenski narod«:

»Na newyorški efektni borzi je prišlo včeraj do nove katastrofe. Podporna akcija, ki so jo zasnovale pred par dnevi največje ameriške banke, ki so žrtvovale v ta namen 300 milijo-nov dolarjev, je ostala neuspešna. Tečaji so včeraj znova rapidno padli. Ob otvoritvi bor-ze je izgledalo, da je kriza že minula in posli so se prvo uro razvijali mirno in normalno. Kmalu pa je zavladala zopet depresija, tečaji so popuščali točko za točko, dokler ni konč-no nastala nepopisna panika. V par minutah je znašala izguba en milijon dolarjev. Izguba se je stopnjevala vsako minuto in je ob 3. dosegla največjo svoto, kar je bilo sploh kdaj zabeleženih na newyorški borzi – eno milijardo dolarjev. Prizadeti so bili celo papirji naj-trdnejših podjetij, na katere doslej padec tečaja ni vplival. To je povzročilo splošno paniko in na borzi je vladalo tako razburjenje, da so morali zapreti vse blagajne ... Katastrofa na efektni borzi je naravno vplivala tudi na produktno borzo. Cene pšenici so začele naglo padati vendar pa so ustavili ponudbe. Farmarji so na hitro roko osnovali močno finančno

83

družbo, ki bo stavila na razpolago potrebni kapital, da bodo mogli pšenico uskladiščiti in počakati s prodajo, ko bodo cene ugodnejše.«12

Ameriški gospodarski in politični krogi se na začetku niso zavedali razsežnosti prihajajoče krize. Tolažili so se z optimističnimi napovedmi in interpretacijami dogajanj na borzi. Še posebej je pomirjujoče in s tem zavajajoče deloval ameriški politični vrh. Predlagal je, da bi kar sam predsednik Herbert Hoover po radiu podal pomirjevalno izjavo. Ta je to odklo-nil, naročil pa je svojemu dolgoletnemu zaupniku, državnemu tajniku v trgovinskem mini-strstvu Juliju Kleinu, da naj ima na radiu izčrpen govor. Klein je res spregovoril o gospo-darskih dogajanjih. Obširno je obrazložil gospodarski položaj, pri čemer pa je posledice polomov na newyorški borzi naslikal kot povsem zanemarljive. Če je morda prepričal ali vsaj pomiril povprečnega Američana, pa tega ni dosegel pri ameriških gospodarstvenikih. V vseh gospodarskih krogih se je namreč utrdilo prepričanje, da depresija ni le trenutna, temveč jo bo v vsem gospodarskem življenju čutiti vsaj nekaj mesecev. Začeli so se dogo-varjati o ukrepih za ublažitev njenih posledic.

V tem kontekstu so v ZDA že kmalu po začetku borznih polomov 1929 začeli razpravlja-ti o zvišanju carinskih tarif kot metodi za rešitev nastalega gospodarskega položaja in to razpravo nadaljevali v letu 1930. Ameriški industrijski in kmetijski krogi so namreč zatr-jevali, da so njihovi proizvodi na svetovnem trgu zaradi evropskih nižjih mezd in proizvo-dnih stroškov nekonkurenčni in je zato treba ščititi svojo proizvodnjo z visokimi carinami. Posledica takih pritiskov pa je bil le začetek gospodarskega boja med Ameriko in Evropo. Evropske države so vlagale proteste proti nameravanemu povišanju uvoznih carin. Ame-riški gospodarski krogi so očitke zavračali češ, da tudi ameriška industrijska in agrarna proizvodnja potrebuje primerno zaščito. Pri takem argumentiranju svojih zahtev po zašči-tnih carinah so kazali in opozarjali na učinke velike gospodarske krize, ki so jih povzročili polomi na borzi leta 1929.

Pritisk se je industrialcem obrestoval. Dne 17. junija 1930 je predsednik Hoover podpi-sal novo, tako imenovano Smooth-Hawleyevo carinsko tarifo, ki sta jo pred tem odobrila tudi že zbornica in senat. Z njo so bile drastično povišane carine, da bi na ta način občutno zmanjšali uvoz tujih proizvodov. Povišane ameriške carine so vzbudile val odpora v svetu. Ne samo v Evropi, marveč tudi v Južni Ameriki, ki se je prav tako zavedala, da bo s tem skoraj popolnoma onemogočen vsak izvoz v Združene države Amerike.

Iz takratnega slovenskega časopisja je mogoče vsaj v obrisih razbrati tedanjo reakcijo v Evropi, pa tudi v kraljevini Jugoslaviji. Konservativni časnik »Slovenec« je v številki, ki je izšla dan po Hooverjevem podpisu, poročal o reakcijah italijanskega časopisja. »Gior-nale d’Italia« je namreč objavil obširen članek o ukrepih, ki naj jih Italija sproži, da bi se ubranila težkih posledic, ki jih lahko povzročijo italijanski trgovini nove carinske tarife Združenih držav Amerike. Avtor je v prispevku zatrjeval, da je potrebno složno delovanje vseh faktorjev, da obranijo državo pred škodo, ki jih nove ameriške tarife lahko prizade-nejo italijanski kmetijski in industrijski proizvodnji.

Reakcije jugoslovanskih gospodarstvenikov pa so bile ravno nasprotne od italijanskih ali francoskih. Res je, da je vsaka sprememba v svetovni trgovini imela večji ali manjši vpliv

12 Slovenski narod 1929, št. 248, str. 1.



84

na jugoslovansko trgovino, vendar jugoslovanske trgovske vezi z ZDA v primerjavi z ita-lijanskimi, švicarskimi ali francoskimi niso bile primerljive. Gospodarski promet z Zdru-ženimi državami enostavno ni bil tako razvit, da bi lahko v tistem trenutku govorili in pisa-li o negativnih posledicah dviga carinskih tarif. V letu 1929 je znašal jugoslovanski izvoz skupno 125,7 milijonov tj. 4,74 % vsega izvoza. Pravzaprav so bile ZDA velik konkurent jugoslovanski trgovini na evropskem trgu.

Znani gospodarstvenik, profesor beograjske univerze dr. Velimir Bajkić, je glede vpliva ameriške carinske tarife na jugoslovansko gospodarstvo izjavil: »To je za nas prava sre-ča! Treba je pogledati statistiko našega izvoza in vedeti katere postavke so povišane. V prvi vrsti je prizadeta Francija, ta menda najhuje, nadalje Italija in Švica, ki so izvažale v Ameriko galanterijsko luksusno blago, svilo in urarske izdelke ....Za nas pa je bolje, da je Amerika povišala svoje carine.«13

V nekaj dneh po podpisu novih carinskih tarif je vlada ZDA prejela več kot 40 protestov iz različnih evropskih, južnoameriških in drugih držav, kar je v državi močno odmevalo.

Takrat je liberalni »Slovenski narod« zapisal: »Sinoči je bil objavljen o tem službeni ko-munike, ki poudarja, da ima ameriški predsednik možnost znižati in omiliti določbe nove carinske tarife. Carinski odbor poslanske zbornice bo skrbno proučil vse proteste in sku-šal najti primeren sporazum. Komunike zaključuje z ugotovitvijo, da bo predsednik Hoo-ver storil vse, da prepreči gospodarske represalije, s katerimi groze zlasti evropske drža-ve«14 in nadaljeval:

» Vse to je izzvalo zmedo tudi v ameriških gospodarskih krogih, ki je prišla prav poseb-no do izraza na včerajšnji newyorški borzi. Čim se je izvedelo, da je predsednik Hoover sankcioniral novo carinsko tarifo, je nastala na borzi silna panika. Lastniki industrijskih papirjev so začeli na debelo prodajati, tečaji so padali od minute do minute in predno je minulo pol ure, je dosegla panika tak razmah, da so morali borzo zapreti. V industrijskih krogih se namreč boje, da bodo evropske in druge države posegle po represalijah in one-mogočile ameriški izvoz. Gospodarska stagnacija, ki je postala v zadnjem letu že zelo ob-čutna, bi se s tem še povečala. Zato se je vse skušalo znebiti industrijskih papirjev dvo-mljive vrednosti, na veliko pa se je prodajalo tudi žito, bombaž in druge surovine, ki jih bo po uveljavljenju nove carinske tarife bržkone težko spraviti v denar ...Predsednik Ho-over je imel včeraj popoldne v radiu govor, v katerem je skušal pomirjevalno vplivati na gospodarske kroge, naglašajoč, da pesimizem ni na mestu, in da si bo ameriška sposob-nost že našla pot iz sedanje krize. Omenjal je, da stagnacija ni posledica carinske politi-ke, marveč v večji meri prenasičenosti denarnega trga in splošne gospodarske stagnacije na svetu.«15

Toda gospodarska stagnacija je prešla v gospodarsko krizo in to ne samo v ZDA. Posle-dice so čutili po vsem industrializiranemu svetu. Depresija ni bila le začasen pojav, ki bi bil omejen na čas neposredno po borznemu zlomu. Padanje gospodarske rasti se je v letu

13 Slovenski narod 1930, št. 138, str. 1.14 Slovenski narod 1930, št. 139, str. 1.15 Slovenski narod 1930, št. 136, str. 1.

85

1930 nadaljevalo. Kriza je bila globoka in tudi dolgotrajna. Še huje pa je dejstvo, da je bila splošna – zajela je tako finančni in agrarni kot tudi industrijski sektor.

Eden najvidnejših razpoznavnih znakov gospodarske krize je bila rast števila brezposel-nih. Spodnja tabela nam kaže gibanje števila brezposelnih v nekaterih najpomembnejših državah Evrope.

država 1929 1930 1931 1932 1933 1934Velika Britanija 106 98 89 88 93 105Francija 109 110 98 76 84 77Nemčija 100 90 74 61 69 89Avstrija 102 87 76 66 67 74Italija 109 100 85 73 80 89Belgija 101 90 83 70 72 69Nizozemska 102 94 81 64 71 68Švedska 106 102 89 84 86 105Norveška 111 112 87 103 103 109Češkoslovaška 104 93 84 66 63 71Poljska 100 82 69 54 55 61ZDA 107 86 73 58 68 72Japonska 112 106 109 115 133 149ZSSR 126 164 203 230 251 –Jugoslavija 107 111 107 95 92 95

Število brezposelnih v nekaterih evropskih državah. Vir: Černe Maja: Velika gospodarska kriza 1929 – reševanje v ZDA in Kraljevini Jugoslaviji, diplomsko delo na Oddelku za zgodovino, 2007, str. 21 (številke so v desettisočih).

Seveda se gospodarska recesija kaže še v mnogih drugih oblikah. Ena najpomembnejših je globoko znižanje obsega svetovne trgovine. To obliko gospodarske recesije je plastično orisal eden najboljših slovenskih poznavalcev te problematike, ekonomist in zgodovinar dr. Neven Borak: »Obseg svetovne trgovine se je zmanjšal vsako leto za eno petino in je najniž-jo stopnjo dosegel julija 1934, ko je znašal komaj 31,8 % obsega iz leta 1929. Pojavilo se je splošno padanje cen, ki so septembra 1934 padle na polovico predkriznih cen. To ni bila predvsem posledica hiperprodukcije, pač pa posledica deflacijske politike. Številne države so opuščale zlato podlago svojih valut (VB, Švedska, Nemčija, Danska, Avstrija, Japonska leta 1931, ZDA, Madžarska, Jugoslavija leta 1933, Češkoslovaška leta 1934).«16

Američani so se odrekli kreditiranju tujine in panika je počasi zajemala tudi Evropo. Polo-žaj v ZDA se je iz dneva v dan slabšal, kar je posebno vznemirilo poslovni svet, ki ni ra-

16 Neven Borak, Gospodarske krize in Slovenci, Ljubljana 1999, str. 80.



86

čunal na tako dolgo in trajno krizo. Kako huda je bila, naj nam pove dejstvo, da so delnice ameriškega avtomobilskega giganta Cryslerja padle od nominalne vrednosti 135 dolarjev na vsega 5 dolarjev. Delnice Du Pont de Nemora pa z 231 dolarjev na vsega 22 dolarjev.

Vlada je skušala z različnimi ukrepi zajeziti vse večjo krizo. Zaradi vladnega programa intervencijskega odkupa so se izdatki povečali in proračun je prvič po prvi svetovni voj-ni kazal primanjkljaj. Gospodarski zastoj je skušala omiliti tudi centralna banka z zniža-njem obrestne mere. Zaradi znižanja obrestnih mer v ZDA so se krediti v tujini potrojili, saj so podjetja stremela po večjih dobičkih v tujini. Tomaž Dintinjana, zgodovinar, opre-deljuje ta ukrep in njegove posledice takole: » Namen dodatnega znižanja obresti kot cene za izposojo kapitala pa je, da zmanjšajo obremenjenost tekočih in spodbudijo podjetja k najemanju novih kreditov. To naj bi spodbudilo podjetja k novim investicijam. Tu nastane problem, da podjetniška odločitev o investiciji ne temelji samo na ceni izposoje kapitala. Kajti podjetju je primarni cilj načrtovati proizvodnjo na podlagi pričakovanega dobička. Dobiček pa je odvisen od potrošnika – njegove pripravljenosti za nakup. Če potrošnik pri-čakuje, da se bo cena produktov v prihodnosti še bolj znižala, ali če se v pogojih gospo-darske recesije boji za izgubo delovnega mesta, bo potrošnik odlagal nakupe. Produkti se bodo kopičili v skladiščih podjetij, ki bodo prisiljena k dodatnemu znižanju cen teh pro-duktov, kar bo njihovo pripravljenost za nove investicije še bolj pomaknilo v daljno pri-hodnost.«17

S tem, ko se je prenehala prodaja na kredit, so industrijska podjetja pričela odpuščati de-lavce. Slovence je o tem dogajanju obveščalo časopisje. Oba strankarska časnika »Slo-

17 Tomaž Dintinjana, Splošne gospodarske okoliščine in ponovna vpeljava zlatega standarda v najpo-membnejših državah v letih 1925–1931, Ljubljana 2005, str. 56.

Izdaja inflacijskih milijard nemških papirnatih mark blagajnam nemške državne banke (Deutsche Reichsbank) leta 1923.

87

venski narod« in »Slovenec« sta težave ameriških ljudi in še posebej delavcev in kmetov v letu 1930 opisovala dovolj natančno in objektivno: » V zadnjem času so v Newyorku in v ostalih večjih industrijskih centrih nemiri in izgredi brezposelnih na dnevnem redu .....V newyorških finančnih in industrijskih krogih mnogo razpravljajo, kako bi se dalo zajeziti nadaljnjo naraščanje brezposelnosti in priskočiti brezposelnim na pomoč. Mestna občina je zaenkrat sprejela začasno v službo nad 4000 brezposelnih, ki jih uporablja za nadzira-nje in čiščenje parkov. Plačujejo jim po 4 dolarje na dan, kar smatrajo za minimum, po-treben za vzdrževanje rodbine.«18

Poleg tega je v poletnih mesecih po Ameriki pustošila katastrofalna suša, ki je drastič-no vplivala na naraščanje cen na žitnih borzah: » Ker so izgledi za žetev v Ameriki zaradi katastrofalne suše zelo slabi, so cene na žitnih borzah v Newyorku in Chicagu silno po-skočile ... Na žitnih borzah vlada ogromen naval kupcev zaradi česar cene od ure do ure naraščajo.« »Agrarna kriza zaradi suše, ki je do zdaj prizadela farmarjem najmanj eno milijardo dolarjev škode. Najmanj en milijon družin, to je 12 % vsega prebivalstva je v najtežjem položaju, ker nima krme za živino. Kljub temu se na čikaški borzi na račun kon-zumentov uprav divje špekulira z žitnimi cenami. Špekulantje se boje dežja, ki bi jim po-kvaril posle. Izkazuje se, da Amerika v poslovnih zadevah ne pozna absolutno nobene mo-rale.«19 Malo za tem, ko so poskočile cene žita, so se dvignile tudi za ostale potrebščine – posebno se je podražilo mleko.

»Slovenski narod« je novembra 1930 poročal, da Ameriška federacija dela pričakuje, da bo prihajajočo zimo naraslo število brezposelnih na najmanj 5 milijonov. Ocenjujejo, da bo to naneslo 20 milijonov podpore potrebnih ljudi, saj se mora na vsakega brezposelnega vzeti povprečno štiri družinske člane. »Predsednik Hoover je že izjavil, da je sedaj v Ze-dinjenih državah že tri in pol milijona brezposelnih. Ameriška federacija dela, ki računa število na 5 milijonov pravi, da slone njene kalkulacije še vedno na prevelikem optimizmu. Od oktobra 1928 do februarja 1929 je naraslo število brezposelnih v Zedinjenih državah kljub še vedno živahnemu ritmu produkcije za 47 % in od tedaj naprej za celih 71 %.«20

Kljub neugodnim pokazateljem so politiki in vodilni možje v ZDA v javnosti hoteli delo-vati čim bolj umirjeno. Posebej predsednik Hoover je pozno jeseni 1930 poskušal na vsak način ameriški javnosti optimistično prikazati gospodarski položaj in napovedovati sko-rajšnji izhod iz krize, čeprav so bile ZDA polne nemirov. Hoover je poudarjal, da ameri-ško gospodarstvo zopet napreduje, kar da je posledica padanja diskontne stopnje. Zato je potrebno, je zatrjeval, da se davki pričnejo zniževati. Apeliral je na Američane, da bi manj potovali v inozemstvo, ker s temi potovanji odnesejo tja letno okrog 800 milijonov dolar-je. Položaj na tržiščih pšenice pa je označil kot posledico jesenskih dohodkov na borzi. Padanje cen naj bi nastopilo zaradi boja med angleškimi potrošniki pšenice in kanadski-mi proizvajalci. Bil je mnenja, da se bo svetovna trgovina zboljšala v tistih časih, ko bodo evropski narodi dosegli višji življenjski standard. Toda predsednikov optimizem nikakor ni bil na mestu, saj so prav v tem času mnoge banke zašle v hude težave in so jih veliko za-

18 Slovenski narod 1930, št. 237, str. 1. 19 Slovenec 1930, št. 182, str. 2.20 Slovenski narod 1930, št. 253, str. 1.



88

prli, občutno pa je nazadoval tudi ameriški izvoz. Samo v oktobru leta 1930 je izvoz padel od 528.514.000 dolarjev na 248.000 dolarjev. V isti meri se je zmanjšal tudi uvoz.

Istega meseca je na borzi ponovno zavladala panika, ki pa je bila še hujša od tiste v letu 1929. Zaradi poloma ameriške velebanke Prince and Whitereloy je zavladala na borzi taka panika, kakršne ni bilo niti v času »črnega petka«, poloma leta 1929. Prodanih je bilo nad 50 milijonov delnic. Tečaji so padali od minute do minute in mnogi papirji so dosegli najniž-ji tečaj v zadnjih 10 letih. Izgube so ocenili na 5 milijard dolarjev. Borzo so morali zapreti. Ameriški gospodarski krogi pa so takrat ocenjevali, da je polom velebanke posledica ame-riške carinske politike. Vsakodnevno je vrata zapiralo vedno več bančnih zavodov – polom ene večje banke je takoj pripeljal do zaprtja ducat manjših, ki so bile odvisne od nje.

Vedno pogostejši borzni polomi so v gospodarskih krogih vzbujali veliko vznemirjenje. Ocenjevali so, da splošna gospodarska kriza, ki se pojavlja v vedno občutljivejši formi, povečana brezposelnost in slabi izgledi za bodočnost vzbujajo skrb. Vladni ukrepi niso rodili sadov. V dobrem letu dni od začetka krize je bilo porabljeno že ogromno denarja za omiljenje agrarne krize, toda pričakovali so, da bo kmalu industrija v še težjem položaju, kakor je bilo poljedelstvo. Vedno bolj se je čutilo nazadovanje izvoza v Evropo in druge prekomorske države.

Tako stanje v poljedeljstvu je povzročalo padanje cen kmetijskih pridelkov, ki so začeli drastično padati prav v letu 1930. V tem letu so cene padle še pod nižjo vrednost, kot so jo imele v času vojne. Industriji se začetek krize ni poznal tako kot kmetijstvu. Nekatere industrijske veje so samo prehodno, druge pa za daljši čas omejile proizvodnjo, ker so za-loge neprodanega blaga pričele naraščati.

Velik padec kmetijskih cen ob hkratnem povečevanju kmetijske proizvodnje, ko so kmetje želeli nadomestiti izpad dohodka s povečano ponudbo, je prinašal dilemo o načinu prodaje in ureditve trga kmetijskih pridelkov.

Poleg ZDA so tudi ostale industrijsko razvite države vložile velika finančna sredstva za premagovanje brezposelnosti, za gospodarsko oživitev, za javna dela in podporo brezpo-selnim. Vendar samo javna sredstva brez angažiranja privatne podjetniške iniciative niso zadoščala. Javna finančna sredstva so bila omejena, investicije v javna dela niso prinašale želenih gospodarskih učinkov. ZDA so v letu 1929 vložile 3,3 milijarde dolarjev, kar je bil obseg polletnega proračuna, leta 1932 le še 1.918 milijarde dolarjev.

Tisti delavci, ki so obdržali svoje službe, so se morali soočati s padcem zaslužka. Večja je postajala kriza, manjša je bila delavčeva mezda. Mesečni zaslužek je bil poleg tega odvi-sen od dolžine delovnega časa, ki pa ni bil povsod enak. Med gospodarsko krizo so razen odpuščanja delavstva uporabljali tudi redukcijo delovnega časa, delali so samo po nekaj dni v tednu in mesečno zaslužili manj, kot bi izhajalo iz njihovih urnih mezd. Realna vre-dnost mezd je bila precej drugačna kot nominalna, ker je bila odvisna še od kupne moči in cen življenjskih sredstev. Mesečni zaslužki in stroški za nakup življenjskih potrebščin skupaj so pravo merilo vrednosti delavskih mezd. Brezposelnost je iz dneva v dan pesti-la več držav. Mednarodni urad za delo je objavil podatke o brezposelnosti v posameznih državah v letih 1929 in 1930. V mesecu novembru in decembru 1930 naj bi bilo po vsem svetu 15 milijonov brezposelnih.

89

Največ jih je bilo v Nemčiji, in sicer 3.977.000, medtem ko jih je bilo v letu 1929 2.362.000. V Nemčiji je bilo 5,7 % vsega prebivalstva brezposelnih, v ZDA samo 4,8 %. V ZDA je znašalo število popolnoma brezposelnih 5 do 7 milijonov, v Angliji popolno-ma in deloma brezposelnih 2.368.000, l. 1929 pa 1.284.000 v istem času. Brezposelnost ni prizanesla skoraj nobeni evropski državi. V Avstriji je 262.911, v Belgiji 100.000, na Danskem 44.000, v Gdansku 20.272, na Estonskem 3200, na Finskem 9700, na Madžar-skem 23.000, na Irskem 20.000, na Norveškem 8000, na Nizozemskem 45.000, v Romu-niji 36.000, na Švedskem 43.000, v Švici 18.000, na Češkoslovaškem 61.000, v Jugoslavi-ji 4700 brezposelnih. Mednarodna komisija je vzroke brezposelnosti pripisovala carinski vojni med državami, neprimerni razdelitvi mednarodnega kapitala in surovin ter pomanj-kljivi razdelitvi narodnega dohodka.

Vse slabše stanje v Evropi je onemogočalo možnosti ZDA, da bi prebrodile krizo. Stro-kovnjaki so poudarjali, da bi Amerika morala popolnoma revidirati svojo gospodarsko politiko in stopiti v zvezo z Anglijo in drugimi evropskimi državami. Najbolj jasno in odločno je to stališče zastopal predsednik enega največjih ameriških finančnih zavodov »Chase National Banke« Albert Wiggins, ko je zatrjeval, da ZDA ne bodo videle bolj-ših časov, dokler se ne bo Evropa gospodarsko popolnoma popravila. Predlagal je, naj se Evropi črtajo vojni dolgovi in revidira carinska politika. Finančni strokovnjaki, ki so raz-mišljali v tej smeri, pa so bili bolj osamljeni primeri. Večina jih je leta 1931 trdila, da je vsaka razprava o tem preuranjena. Prepričani so bili, da so ZDA v letu 1929/1930 zašle v veliko finančno in industrijsko krizo, kar je v toliki meri škodovalo ameriškim državnim financam, da imajo ZDA, ki so bile vajene dolgo vrsto let proračunskih prebitkov, to leto 300 milijonov dolarjev deficita. Menili pa so tudi, da vlada v ZDA tako težka gospodar-ska kriza, da so izgledi na skorajšnje izboljšanje državnih dohodkov izključeni. V koli-kor bi znižanje zavezniških vojnih dolgov tudi koristilo Evropi, je to za sedaj, gledano s stališča ameriškega gospodarstva, nemogoče. Trdili so, da zato ZDA ne morejo niti za las popustiti v tem vprašanju vsaj toliko časa, dokler ne uravnovesijo svojega državnega pro-računa in preuredijo svoje davčne politike ter tako pokrijejo vse bolj rastoči primanjkljaj v svojem proračunu.

Kljub temu je junija, leta 1931, v javnost prišla vest, da predsednik Hoover ponuja svetu suspendiranje vseh vojni dolgov za dobo enega leta, seveda če bo ta sklep prej ratificiral kongres. Predlagal je, da naj bi ameriška vlada odložila plačilo dolgov tujim vladam s po-gojem, da bodo te dovoljevale iste odložitve za vsa plačila meddržavnih dolgov velikih dr-žav upnic – to je tako imenovani Hoovrov moratorij na vojne dolgove iz leta 1931. S tem predlogom je Hoover želel, da bi si države – dolžnice ponovno gospodarsko opomogle, kar bi posredno pomagalo ameriškemu gospodarstvu, nikakor pa s tem ni predvideval, da bi dolgove črtali. Odložitev plačila naj bi se nanašala na glavnico in obresti, ne pa tudi na zasebne dolgove vladam. Pogoj za sprejetje teh odložitev plačil pa je bil tudi, da nudijo evropske države enako olajšavo Nemčiji pri plačevanju reparacij.

V posebnem interesu ZDA je namreč bilo, da nad »vodno gladino« obdržijo Nemčijo, ki je bila njen pomemben gospodarski partner, zlasti pri nakupu žita. Leta 1931 je bila v Nemčiji zelo slaba letina in Nemčija se je oddolžila ZDA z nakupom 200.000 ton pšenice. V ta na-men so ji Američani odobrili ugoden kredit s triletnim rokom plačila in 4,5 % obrestmi.



90

Domala v istem času junija 1931 pa je v Londonu zasedala tudi mednarodna konferenca strokovnjakov o vojnih reparacijah, kjer pa ni tekla beseda le o načinu izplačila reparacij, temveč tudi o tem, katera od velesil ima pri reševanju teh vprašanj, seveda v kontekstu re-ševanja splošne gospodarske krize, ki je pestila ves svet, večji prestiž. Pričele so se razpr-tije zlasti med ZDA in Veliko Britanijo na eni strani in Francijo na drugi. Prvi dve sta ostro nastopili zoper francoske predloge. Francija je bila namreč mnenja, da je potrebno slediti določilom mirovnih pogodb in doseči pri tem mednarodno solidarnost. Anglija in Amerika pa sta se postavili na stran Nemčije ter očitali Franciji, da so njeni predlogi ponižujoči za Nemčijo in da z njo ravna še vedno kot s sovražnico. Uvodnik »Daily Expressa« z naslo-vom »Odkrita beseda Franciji«, ki naj bi bil inspiriran s strani angleške vlade, jasno izra-ža stališče Anglije in Amerike do francoskih stališč: »Če bo Francija s svojim draženjem izzvala tak izid londonske konference, potem se tudi ne sme čuditi, če bodo novi gospo-darji sveta vse probleme vojnih dolgov in nemških reparacij rešili tako, kakor bo prijalo njim. Sedanja konferenca je najboljša prilika za proučitev temeljnih težav sedanje krize in po spoznanju teh težav jih je treba odločno in brez predsodkov rešiti tako, kakor je v ko-rist vsega sveta.«21 Konferenca je končala svoje delo v smislu ameriške politike reševanja gospodarske krize oz. Hooverjevega moratorija na vojne dolgove, saj so 11. avgusta 1931 prejeli sklep, da Nemčiji zaradi premoščanja finančne krize leto dni ni treba plačevati re-paracij. Toda upanje, da je to prava pot izhoda iz gospodarske krize, je bilo prazno.

noTranjepoliTična ZaosTrovanja v Zda Zaradi GospodarsKe KriZe

Prepiri v Evropi, nenehno večanje brezposelnosti, strah pred zimo – vse to je leta 1931 pestilo predsednika ZDA, Herberta Hooverja. Nanj se je počasi, a neizbežno, začela zgri-njati nejevolja od velikih pričakovanj razočaranega in užaljenega naroda. Prebivalstvo ZDA ga je pričelo označevati za glavnega krivca velike gospodarske depresije. Nič mu ni pomagala 60-članska strokovna ekipa, ki jo je sestavil, da bi pripravila pravi načrt, kako prebroditi krizo. Celo več, javnost je tudi njih kmalu začela obtoževati kot krivce nastale krize. Prepričana je bila, da bo v zimi 1931/1932 najmanj 7 milijonov ljudi brez dela. Te-žave ljudi pa so bile še večje, saj so leta 1930 imeli ljudje še nekaj prihrankov, v letu 1931 pa nič več. Ameriško kmetijstvo je trpelo zaradi nizkih cen kmetijskih proizvodov. Število brezposelnih industrijskih delavcev se je opazno dvignilo, ocenili so ga na 6–10 % celo-tnega prebivalstva. V enem letu, od 1. septembra 1930 do 1. septembra 1931, naj bi v ZDA propadlo 1688 bank, drugi podatki govorijo celo o številki 5000. Finančno gospodarstvo je bilo ohromljeno, čeprav so imele ZDA največje rezerve zlata na svetu, ki so presegale 5 milijard dolarjev. Emisija bankovcev je bila ta čas še popolnoma krita, vendar se je tudi dotok zlata zmanjševal. Samo v drugi polovici septembra 1931 je iz ZDA odšlo za 276 milijonov dolarjev zlata, v kratkem času treh tednov pa je Amerika izgubila približno 425 milijonov dolarjev zlata, kar je seveda vplivalo na tečaj dolarja. Velik udarec je ameriški

21 Citirano po: Maja Černe, Velika gospodarska kriza 1929 – reševanje v ZDA in kraljevini Jugoslaviji, Diplomska naloga, Odddelek za zgodovino FF, Ljubljana 2007, str. 42.

91

kapital doživel s padcem angleškega funta, saj je le-ta ukinila njegovo zlato osnovo. Izgu-bljeni so bili tudi krediti, ki so jih dodelili Nemčiji, investicije v južnoameriškem gospo-darstvu niso prinašale obresti. Mednarodni kapital je začel »zapuščati« ZDA in se preselil v Francijo in Nizozemsko – tja se je usmeril tudi odtok zlata. Ljudje so izgubili zaupanje v banke in prihranke so shranjevali raje doma. Tako so se tezavrirale ogromne količine bankovcev. Cenili so, da je bilo v Ameriki v nogavicah skrita okoli 1 milijarda dolarjev, v obtoku je bilo za okoli 2 milijardi dolarjev bankovcev in da je bila skoraj polovica denar-ja v »čvrstih« rokah.

Herbert Hoover je nujno potreboval načrt – da reši sebe, državo, gospodarstvo in konec koncev tudi Evropo. V letu 1932 se je ponovno intenzivno lotil reševanja gospodarske kri-ze. Januarja je ameriškemu kongresu izročil obširno spomenico o gospodarski in finančni obnovi države s prošnjo, naj čimprej razpravljajo o njegovem predlogu. Z načrtom je hotel preprečiti nadaljnje padanje cen ter obvarovati ZDA pred prihodnjimi udarci, ki se poja-vljajo kot posledica splošne gospodarske negotovosti po svetu. Menil je, da so ZDA dovolj močne, da lahko same rešijo gospodarsko krizo. Prva zahteva je znižanje vseh stroškov, kar bi omogočilo preusmeritev sredstev za gospodarsko obnovo. Hoover se je zavedal, da ZDA ne morejo delovati neodvisno od ostalih držav, vendar pa je menil, da se morajo v prvi vrsti posvetiti notranjim gospodarskim problemom, ker je njihova rešitev obenem najboljša garancija za rešitev svetovne gospodarske krize.

V osmih točkah svojega programa iz leta 1932 je predlagal:

1. Pospeševanje agrarnih bank in zadružnega sistema, da se na ta način pomaga polje-delcem;

2. Osnovanje finančnega zavoda z osnovno glavnico 2 milijard dolarjev, katerega glavna naloga bi bilo kreditiranje;

3. Oblikovanje sistema diskontnih bank za notranja posojila za podporo in pospeševanje gradbene industrije;

4. Podeljevanje ugodnosti preko federalnih rezervnih bank;5. Mobilizacijo znatnih vsot, ki se nahajajo pri malih bankah, ki pa so zaprte;6. Spremembo zakonov o železnicah z namenom povečati zaupanje v delnice železniških

družb;7. Uvedbo drakonskega varčevanje v narodnem gospodarstvu;8. Istočasno identično povišanje dajatev in omejitev zveznih denarnih emisij, da se okrepi

zaupanje ljudstva ter kredibilnost in stabilnost zvezne vlade.

Februarja 1932 so v ZDA sprejeli prve finančne ukrepe, za katere pa so trdili, da ne pome-nijo pričetka inflacijske politike ZDA. Izdali so nove bankovce za 500 milijonov dolarjev, toda ne, da bi z njimi krili primanjkljaj v državnem gospodarstvu, ki je med tem narasel na 455 milijonov dolarjev, marveč da bi s tem pomagali ameriškemu gospodarskemu življe-nju iz trenutne kreditne krize. Menili so, da bodo s tem oživili denarno tržišče in dvignili likvidnost bančnemu poslovanju.

Kongres pa ni sprejel predloga za povišanje prodajne takse na 2,5 %, kar bi dalo državni blagajni nad pol milijarde dolarjev na leto. Posledično je to pripeljalo do ponovnega pad-ca dolarja in pričelo se je govoriti o tem, da se bo tudi Amerika morala odpovedati zlati



92

podlagi. Kongres ni sprejel predloga za povišanje prodajnih taks v prvi vrsti zato, ker je večina njegovih članov menila, da bi ta taksa znatno podražila življenje. Predlagal pa je davek na rente in dediščino, kakor tudi na premično premoženje, čemur pa so se upirali lastniki kapitala.

V kongresu je vedno bolj močna postajala tista opcija republikanskih in demokratskih kongresnikov, ki je od vlade zahtevala, da davke plačajo bogataši in da se zaplenijo dedi-ščine lastnikov kapitala. Ta nepričakovan nastop kongresnikov je izzval na borzi naglo pa-danje tečajev vseh vrednostih papirjev.

V začetku meseca maja 1932 sta senat in reprezentančna zbornica odobrila ukrepe, za ka-tere so mislili, da bodo povzročili konec gospodarske krize – sprejeli so t.i. Fletsherjev za-kon. Z njim so znižali tečaj dolarja na stopnjo iz leta 1926.

Rezultat pa je bila inflacija, proti kateri sta se predsednik Hoover in vlada tako borila.

S predlogi o rešitvi krize na finančnem področju so se ukvarjali mnogi politiki. Tako se je, na primer, pojavil tudi predlog senatorja Haydna, ki je predlagal, da bi ZDA do 1936 dopu-stila plačevanje medzavezniških dolgov v srebru. Srebro pa naj bi se uporabilo za kovanje srebrnih dolarjev. Znani pa so tudi predlogi oziroma načrti, s katerimi naj bi se zveznim uradnikom plače znižale za določen del, ker naj bi se v zadnjih 15 letih izdatki za državni aparat povečali za 300 %. Predsednik Hoover se je celo odpovedal svoji plači in je v bo-doče dobival samo en dolar na leto, saj je po ustavi moral dobivati plačo. Osnovno idejo teh predlogov je le nekaj kasneje uporabil novi ameriški predsednik Franklin Delano Ro-osevelt v svojem »New Dealu«.

Strokovnjaki so opozarjali na brezupen položaj. Zadolžitev ameriške industrije je v za-dnjih desetih letih (1922–1932) dosegla 218 milijard dolarjev. Ohranitev trenutnega go-spodarskega sistema bi po njihovem mnenju Ameriki nabralo nad 20 milijonov brezposel-nih. Inflacija bi lahko samo začasno olajšala položaj, katastrofe ne bi mogla preprečiti.

volilna ZMaGa FranKlina delana roosevelTa in »neW deal«

Leto 1932 ni bilo samo leto poskusa reševanja krize na monetarnem področju, temveč je bilo tudi leto predsedniških volitev in volitev v senat ter spodnji dom kongresa. Protikan-didat republikanskemu kandidatu in tedanjemu predsedniku Herbertu Hooverju je bil de-mokrat Franklin Delano Roosevelt (1882–1945). Republikanska politika izolacionalizma in čvrstega individualizma je na volitvah doživela polom. Zmagal je kandidat demokrat-ske stranke, ugleden politik, morda celo najpomembnejši ameriški predsednik modernega časa, Franklin D. Roosevelt.

Časniki so menili, da bo boj zaradi gospodarske situacije zelo napet in izid zelo tesen. Menili so, da bodo volilni boj odločili farmarji. Rooseveltova prednost je bila predvsem v tem, da je njegov protikandidat vodil precej neuspešno gospodarsko politiko, katere re-zultati so bili vsem na dlani. Tudi sam je menil, da je resničen vzrok katastrofalnega ame-riškega gospodarstva v Hooverjevi visokocarinski tarifni politiki. »Junija leta 1930, ko je bila izglasovana carinska postava Hawley–Smooth, je ameriški izvoz znašal okoli 300

93

milijonov dolarjev, junija leta 1931 pa je izvoz USA padel na 120 milijonov,«22 so pou-darjali.

Franklin D. Roosevelt je v predvolilnem boju obljubljal popravo tarifne politike, znižanje cen in populistično zelo pomembno – odpravo prohibicije. Menil je, da bi z znižanjem ca-rin omogočili evropskim državam izvažati industrijske proizvode in tako bi lahko odplača-li svoje vojne dolgove. Zapisal je: »Naš program se zavzema za konkurenčno tarifo. Torej za tarifo, ki postavlja ameriškega producenta v isto razmerje z inozemskim konkurentom. Obstoječe previsoke tarife se morajo pametno znižati. Če pristanemo na znižanje nekate-rih naših carinskih postavk do gotove meje, da dosežemo zmanjšanje inozemskih carinskih ovir, moremo upati, da bomo dosegli večji izvoz naših proizvodov v inozemstvu.«23

Herbert Hoover je v svojih predvolilnih govorih za vzroke gospodarske krize označil voj-no, nacionalizem in nezaupanje med državami sveta. Dejal je: »Rešitev kmetijstva po vsem svetu je mogoča samo, če se države razorožijo, če se organizira svetovni mir in če one dr-žave, ki so zapustile zlato bazo ali pa se zabarikadirale z deviznimi odredbami, temeljito revidirajo svojo gospodarsko politiko.«24

»Slovenski narod« je 9. novembra 1932 objavil vest z naslovom: »Roosevelt izvoljen z ogromno večino«. Roosevelt je na volitvah zabeležil rekordno zmago, saj si je od 531 vo-lilnih mož zagotovil kar 472 glasov. To pomeni, da je Hoover »nabral« le 59 volilnih mož. Demokratski kandidat je dobil 22 milijonov glasov. Novi predsednik, ki je vodil dinami-čen predvolilni boj, v katerem je zagovarjal takojšnjo ukinitev prohibicije, občutno skrče-nje državnih izdatkov in uravnotežen proračun, je obljubil ameriškemu ljudstvu tudi novo gospodarsko politiko, ki jo je poimenoval New Deal. Demokrati so slavili, še bolj pa, ko so tudi na istočasnih kongresnih volitvah v oba doma prepričljivo zmagali in zasedli 107 mest v kongresu, republikanci pa le 31, je pisal »Slovenski narod«.

Demokratska stranka je prvič po letu 1912 doživela uspeh na volitvah.

Roosevelt je v Belo hišo stopil 4. marca 1933, ko je bilo v ZDA že 17 milijonov brezposelnih. Od volitev do prihoda na oblast se je gospodarska situacija v ZDA samo še poslabšala, saj Ho-overjevi administraciji ni bilo več v interesu reševati državo. Roosevelt je bil soočen z težav-no nalogo. Potrebno je bilo spremeniti bančno organizacijo, urediti gospodarstvo države – v prvi vrsti kmetijstvo, katerega proizvodi so bili tako rekoč brez cene. Zlasti zato, ker ameriški kmet ni več zalagal tujega trga s svojimi proizvodi, doma pa jih ni mogel prodati zaradi velike brezposelnosti v industriji in posledično močnega padca kupne moči delavcev.

Zlasti pa se je Roosevelt zavedal nečesa, kar Hoover ni mogel doumeti ali pa sprejeti. Na-mreč, da bo pot do ozdravitve gospodarstva dolga in da bodo zanjo potrebne temeljite refor-me na vseh segmentih ameriškega gospodarstva. Nesporno je bil temelj teh reform v mo-netarni sferi. Na tem področju je vsaj delno sprejel nasvet profesorja na Cornellski univerzi Georga Warrena, ki je v svojih ekonomskih raziskavah o obnašanju gospodarstva v 19. sto-

22 Slovenec 1932, št. 231, str. 2.23 Slovenski narod 1932, št. 291, str. 1.24 Slovenec 1932, št. 231, str. 2.



94

letju ugotovil, da obstaja tesna povezanost med cenami, proizvodnjo in dvigom svetovnih zalog zlata. Zaključek te raziskave je bil, da je bilo treba v pogojih depresije povečati po-nudbo zlata oziroma zmanjšati delež zlata v dolarjih. To je Roosevelt realiziral v praksi.

Teorija in praksa reševanja »velike gospodarske krize« sta povezani z dvema imenoma, na strani teorije gre za Johna Maynarda Keynesa (1883–1946), na strani prakse pa za Fran-klina D. Roosevelta. Če je za teorijo značilen Keynesov sistematičen in analitičen okvir (angleški meščanski politični ekonomist Keynes je v dvajsetih letih že opozoril na meje liberalno-kapitalističnega gospodarstva in predvidel državno-intervencijski instrumenta-rij), je bil Rooseveltov program skozi obdobje tridesetih let bolj neenoten. Šlo je za takoj-šnje odzivanje na katastrofalne razmere, ki je skozi različna časovna obdobja vključevalo različne, večkrat tudi med seboj nasprotujoče si rešitve. Šlo je za začetke državno-inter-vencionističnega mehanizma, ki je preko monetarne in fiskalne politike ter z javnimi deli in ustanavljanjem javnih podjetij vključil državo in s tem vplival na proces reprodukcije. Skratka, njegova politika se je bistveno razlikovala od dotedanje liberalne gospodarske politike ZDA, kjer se država ni vmešavala v gospodarstvo. Nekako v smislu zgodbe: »Oče pošlje otroka v svet z dolarjem v žepu. Če se bo znašel, bo obogatel, če ne, bo propadel«.

V novi gospodarski politiki so bili v ZDA prepričani, da potreba po večji vlogi države v gospodarstvu izhaja iz treh virov:

– Nagnjenost prebivalstva k potrošnji pri vsakem zvišanju dohodkov se zmanjšuje, kar pomeni, da je družba toliko bolj bogata, kolikor manjši delež celotnega ustvarjenega bogastva prebivalstvo nameni potrošnji. Tako potrošnja zaostaja za proizvodnjo in ak-cija države je nujna, kajti zasebni sektor sam ne more zapolniti vrzeli.

– Proces industrializacije in urbanizacije v 19. stoletju je ustvaril pogoje za rast storitev in dejavnosti, kot so energetika, transport, vodovod, kanalizacija, komunikacije, ipd. Tu gre lahko za popolnoma neprofitne projekte, ki pa vseeno doprinesejo k blaginji celo-tnega prebivalstva in večji kvaliteti življenja in v veliki meri je investitor država.

– Vloga države pa se je najbolj okrepila v času prve svetovne vojne – saj je bila edino država sposobna popolne mobilizacije resursov, usmerjenih v vojne namene. Razpon sredstev, s katerimi je razpolagala, se je gibal od neposredne kontrole proizvodnje in razdelitve surovin, racionaliziranja potrošnje, kontrole cen, povečanja davkov, pa vse do kontrole zunanje trgovine, kamor uvrščamo izvozne, devizne omejitve in prepovedi.

Takoj, ko je Franklin Delano Roosevelt marca 1933 prišel v Belo hišo, je pričel z »refor-mami«. Pri njih mu je pomagal njegov svetovalec dr. Tugwell, profesor na columbijski univerzi. Izdal je ukaz, s katerim je proglasil tridnevni moratorij, ki je zadeval finančno sfero. Za tri dni je namreč prepovedal izvoz zlata in srebra, kakor tudi izvoz kapitala iz Amerike. Sklical je kongres, kateremu je na izrednem zasedanju obrazložil svoj načrt za zajezitev finančne krize. T.i. federalne banke so v času moratorija izplačevale samo plače in mezde ter izvrševale vse denarne posle, ki so bili v zvezi z državo. Niso pa smele izpla-čevati v zlatu nobenih zasebnih transferov.

V pogajanjih, ki jih je imel Roosevelt z vodilnimi finančniki v Ameriki, kakor tudi z gu-vernerji posameznih zveznih držav, so bili sklenjeni ukrepi dalekosežnega pomena, kar so poznavalci ocenili kot opustitev zlate podlage dolarja. Uradno je sicer politika izjavljala,

95

da zlata podlaga ni opuščena, temveč da je le prepovedan izvoz zlata in srebra ter obenem prepovedano kupovanje zlata tako iz tujine, kakor za lastne potrebe v notranjem prometu. Na ta način je vlada dobila neomejeno kontrolo nad zlatimi rezervami. S tem so zaščitili bančne depozite, ki so se v tem času izredno dvigovali in omogočili, da se povrnejo v obtok ogromne vsote v zlati moneti, katere je prebivalstvo tezavriralo/zadrževalo doma.

Sklenili so tudi, da se izdajo certifikati klirinških zavodov, ker je v trgovinskem prometu nastalo katastrofalno pomanjkanje likvidnega denarja. Tako je vlada v obtok dala zasilne bankovce klirinških zavodov v skupni vrednosti 250 milijonov dolarjev.

Franklin Roosevet je s profesorjem Tugwellom takoj po prvih ukrepih dal objaviti gospo-darski program – »New Deal«, ki je temeljil v glavnem na dveh temeljih: zvišanje ljudske kupne moči in izboljšanje cen za agrarne proizvode.

Rooseveltov gospodarski program pa je mogoče na načelni ravni strniti v 7 točk:

– Povišanje davkov na dohodke iz dediščine v namene izboljšanja razdelitve narodnih dohodkov.

– Izvajanje državnih javnih del v kar najširši možni obliki. Financirajo naj se s 5 milijar-dnim kreditom po 2 %. Država naj izvede brezposelno zavarovanje.

– Zniža se obrestna mera.– Za vsako ceno preprečevati inflacijo.– Uravnovesiti je potrebno državni proračun.– Izenačiti je potrebno cene v veletrgovini in trgovini na drobno, zlasti za predmete, ki

služijo kmetijskemu obratovanju. Zavarovati je potrebno minimalne cene agrarnih pro-duktov.

– Treba je doseči sporazum glede mednarodnih dolgov. Pri tem je potrebno stremeti po znižanju obrestne mere, kakor tudi same plačilne vsote. Racionalizirati je treba zunanjo trgovino. Poskuša naj se osvojiti ruski trg.

Očitno je šlo za ameriške razmere zelo radikalen program, ki ga je mogla narekovati le skrb pred popolno gospodarsko katastrofo. Vsekakor gre za gospodarski program, ki se v bistvenih točkah oddaljuje od načel gospodarskega liberalizma.

Na konkretni/izvedbeni ravni pa je »New Deal« obsegal naslednje ukrepe:

– Ameriški kongres je sprejel zakon in s tem uvedel Administracijo za obnovo države (Na-tional Recovery Administration).

– Ljudje so dobivali delo s pomočjo programa javnih del, ki se je izvajala preko treh dr-žavnih inštitucij:1. Zvezne administracije za izredne podpore (Federal Emergency Relief Administrati-

on); namenjena je bila izplačevanju podpor nezaposlenim in je hitro prerasla v Ad-ministracijo za civilna dela (Civil Works Administration), ki je organizirala obnove, popravila cest, mostov in podobnih objektov.

2. Administracije za javna dela (Public Works Administration), ki je bila zadolžena za večje infrastrukturne projekte.

3. Administracije za napredek dela (Work Progress Administration), namenjena je bila izgradnji manjših mestnih objektov.



96

4. Poleg naštetih pa je potrebno omeniti vsaj še Upravo za dolino Tennesseeja (Ten-nessee Valey Authority, TVA), ki je bila ena najpomembnejših in najobsežnejših in-štitucij za izvajanje javnih del. Njena glavna naloga naj bi bilo izdelovanje načrtov za koristno uporabo, varovanje okolja in usmerjanje naravnih bogastev porečja Ten-nessee. Pod upravo TVA je postala reka Tennessee najtemeljiteje urejena in regulira-na reka na svetu.

– Z zakonom za industrijsko obnovo – National Industries Recovery Act (NIRA) je želel pod kontrolo pridobiti velekapitalistično proizvodnjo. Rooseveltove zahteve so bile za deželo, ki je že 150 let delovala po principu svobodne konkurence, nezaslišane. »Načrt Rooseveltovega Industries Recovery Act pomeni naravnost uvedbo načrtnega gospo-darstva pod vodstvom države«, so ocenjevali po svetu.

Eden izmed prvih ukrepov, ki ga je Roosevelt, kot smo že zapisali, obljubljal na predse-dniški kampanji, je bila tudi odprava prohibicije. Predložena sta bila dva zakonska pre-dloga. Eden je predlagal popolno ukinitev trenutne prohibicije, drugi pa je predvideval le svobodno prodajo piva, ki je smelo vsebovati največ 2,2 % alkohola. Zakon so po daljši razpravi sprejeli 14. marca 1933 s 316 glasovi za in 97 proti. Tudi vsaj delno ukinjanje prohibicije je treba pripisati ukrepom za ozdravitev gospodarstva oz. finančni krizi, v ka-teri so se znašle ZDA. Ta zakon namreč določa tudi poseben davek na pivo, ki je znašal 5 dolarjev od sodčka. Razen tega so uvedli tudi takso 1000 dolarjev za vsako koncesijo za točilnice piva. Tako so si Američani po trinajstih letih ponovno privoščili legalen požirek piva. Navdušenje nad ukinitvijo (sicer delno) prohibicije je bilo izjemno. Seveda, kar na-enkrat so se poleg žejnih ust pojavila prazna delovna mesta. Samo pivovarne v New Yor-ku in Chicagu so potrebovale 30.000 delavcev. S tem, ko je stekla pivovarska industrija, se je odprla tudi proizvodnja strojev, surovin, ipd. Država je računala, da bo dobila vsako leto na davkih od piva 150 do 200 milijonov dolarjev. »V prvih 48 urah po dovolitvi toče-nja močnejšega piva je dobila država okrog 10 milijonov dolarjev na davkih«, je zapisalo takratno časopisje.25

V prvih letih predsednikovanja Franklina D. Roosevelta so se temeljito lotili tudi refor-me zakonodaje na področju bančništva. Z novim zakonom so lokalnim bankam, članicam Zvezne zakladnice, ki so imele sorazmerno veliko moč, to odvzeli. Moč odločanja o mo-netarni politiki so dokončno skoncentrirali v Washingtonu, kjer je deloval centralni odbor zvezne zakladnice. Centralni odbor je bil tisti, ki je določal obvezne rezerve poslovnih bank. Ustanovili so tudi »Zvezno korporacijo za zavarovanje depozitov/Federal Depozit Insurance Corporation«, ki je zagotavljala državne garancije na bančne vloge.

Leta 1933 je kongres sprejel znameniti Glass–Steagallov zakon, s katerim so zlatu kot podlagi bankovcev in depozitov dodali še državne obveznice in s tem sprostili velike ko-ličine zlata za mednarodne poravnave. Ta zakon je dosledno razmejeval investicijsko in trgovsko bančno dejavnost. Nekateri strokovnjaki so prepričani, da je bil prav ta zakon ključen za izhod iz gospodarske krize, saj je iniciral eksplozivni razvoj tržišča kapitala in pospešil gospodarsko rast.

25 Slovenski narod 1933, št. 86, str. 4.

97

Med socialnimi reformami, ki so bile v prvi vrsti uperjenje zoper brezposelnost in ureditve trga ter delovnih razmerij, kar je posledično vodilo v izboljšanje gospodarskega položaja prebivalstva, sodi podpis javne kolektivne pogodbe julija 1933 med delodajalci in ameri-škim predsednikom. Pogodba je veljala štiri mesece in je med drugim določala:

– Otroci, mlajši od 14 let, se nemudoma odpuste od dela.– Za otroke med 14. in 16. letom se uvede največ 3-urni dnevni delavnik; ostali so dolžni

delati največ po 40 ur na teden.– V nobenem primeru se delavca ne sme prisiliti v delo, ki bi trajalo nad osem ur na

dan.– Trgovine smejo biti odprte največ po 52 ur na teden.– Za industrije, kjer je nujno potrebno neprekinjeno delo, se uvedejo nadure, ki se morajo

plačati posebej.– Plače nameščencev morajo znašati po 12 do 15 dolarjev na teden, mezde delavcev pa

14 dolarjev.

Delodajalci so se nadalje obvezali, da ne bodo prodajali blaga po višjih cenah, kakor so bile 2. julija. Podjetniki so se lahko odločili tudi za drugače oblikovano kolektivno pogod-bo, vendar jo je moral potrditi predsednik države. Bistvo tozadevnih reform je v tem, da je v gospodarstvo sploh uvedel kolektivne pogodbe, ki so vsaj delno ščitile delojemalce, delodajalci pa so tudi mogli točneje načrtovati razvoj svojih podjetij. Država je preko njih dobila nekakšno nadzorno funkcijo.

Franklin D. Roosevelt je tudi kasneje nadaljeval v tem stilu. Apeliral je na podjetja, naj se prostovoljno javijo in sprejemajo delavce na delo, se potrudijo znižati pridobitne stroške v drugih postavkah in ne pri delavski plači. Predlagal je podjetjem, naj se med seboj do-menijo in izenačijo plače in delovno dobo za vsako panogo gospodarstva, kajti potem se bo kmalu pokazalo, da se tudi pri zmanjšanem delu lahko plačajo višje plače. Načrt je bil razporediti plače – delavstvu dati »pravično plačo«. Vrhovno vodstvo vsedržavne obnove je ob tem zatrjevalo, da bo po Rooseveltovih načrtih 1. septembra (1933) zaposlenih že kar od 5 do 6 milijonov brezposelnih.

Rooseveltov načrt je izhajal iz zelo praktičnega stališča – ni mogoče vseh industrij »vreči v en koš«, ampak se morajo združiti podobne panoge industrije, s tem, da se upoštevajo krajevne razmere in da si mora vsaka panoga v sporazumu z delavskimi sindikati in pod nadzorom države izdelati »svojo ustavo« ali t.i. CODE – Kodeks podobne konkurence. Prva, ki je prostovoljno sprejela ta kodeks, je bila predilna industrija. Rooseveltov načrt pa je bil, da do sprejetja kodeksa pripravi celotno industrijo. To je bil torej začetek korpo-racijskega sistema v ZDA, kjer ne bi nihče pričakoval, da se kaj takega lahko zgodi. V na-daljevanju so vso industrijo v ZDA razdelili v 17 skupin. Vsaka od njih je morala izdelati prej omenjeni kodeks podobne konkurence, to je:

– določiti obseg proizvodnje, – določiti višino mezde, – določiti delovni čas,– ustanoviti delavske sindikate, – dovoliti sklepanje kolektivnih pogodb– rajonizirati tržišče.



98

Roosevelt je s takimi gospodarskimi in socialnimi reformami resnično presenetil, saj so bile hud odmik od takratne gospodarske politike. Velik kapital je o njegovih gospodarskih in socialnih načelih, ki so imela za cilj korporativno organizirati industrijo in na tak način reševati probleme proizvodnje, menil, da so zelo predrzni. Ne smemo pozabiti, da so se v dvajsetih letih v ZDA ustvarjali velikanski koncerni, trusti in korporacije (General Electric, Morganova bančna hiša itd.). Ameriški kapital je bil zelo skoncentriran. Leta 1933 je imelo le 600 ameriških družb v rokah čez polovico ameriškega kapitala. Bogastvo je bilo razde-ljeno zelo neenako. Toda, ker je v splošni rasti v »zlatih dvajsetih letih« sodeloval tudi sre-dnji sloj, ni bilo vidnega razloga za nasprotovanje republikanski liberalistični gospodarski politiki, ki jo je vodil takrat še trgovinski minister, kasnejši predsednik Herbert Hoover.

Uresničenje Rooseveltovega predloga o minimalnih plačah bi pomenilo znatno povišanje življenjskega standarda delavcev – uresničile bi se zahteve, da se mora delavčeva mezda do-ločiti po potrebah in zahtevah dostojne človeške eksistence. To pa ameriškim, pa tudi evrop-skim lastnikom kapitala ni »šlo v glavo«, ker so bili mnenja, da mora biti delavska plača do-stojna le, kadar to dovoljuje visoka konjunktura. Samo ta naj bi dovoljevala večji izdatek za mezde, ki je relativno majhen v primerjavi z visokim dobičkom lastnika kapitala.

»Kodeks podobne konkurence/CODE« pa ni bil vpeljan brez problemov in negodovanja na obeh straneh: delojemalcev in delodajalcev. Posebej delavci so marsikje negodovali. Veliko podjetij je namreč sprejelo kodekse pod pritiskom, saj je Roosevelt jasno dal vede-ti, da bodo nasprotniki »javno ožigosani«. Kolektivne pogodbe so bile marsikje izdelane tako, da je bilo delavstvo kljub temu, da je bil sprejet princip krajšega delavnega časa in minimalnih plač, v resnici oškodovano. Tako je npr. kolektivna pogodba za avtomobilsko industrijo dovoljevala – ta je bila zaradi Fordovega odpora sprejeta šele na močan državni pritisk in šele potem, ko so jo sprejele vse druge industrijske panoge, – da smejo lastniki sprejemati in odpuščati delavce na podlagi njihove dejanske kvalifikacije, kar je presojal podjetnik sam. Ford je kolektivno pogodbo izigraval na tak način, da je vsak teden zaprl eno od svojih številnih tovarn, češ da so pogoji neznosni in da mora iskati sredstva, da lah-ko plača delavce. Čez nekaj tednov je tovarno spet odprl, med tem pa zaprl že tri druge. Delavstvo je takoj sprevidelo, da pogodba nima drugega namena kakor tega, da dovolju-je podjetju regulirati število delavstva. Glede na takratne razmere je to pomenilo, da Ford število delavcev zmanjšuje, zato da bi nadoknadil izgubo dobička, ki mu jo je povzročila vpeljava minimalnih mezd in krajšega delovnega časa. Kar zadeva veliko industrijo, pa je postalo očitno, da se je na začetku samo potuhnila in se navidezno prilagodila princi-pom Rooseveltove reforme, ko pa je bilo treba reforme izvajati v praksi, je začela veliko-potezno zasnovano pasivno rezistenco. Ameriškim velikim industrialcem je bilo še vedno glavno vodilo zaslužek, ne pa resna potreba po izhodu iz splošne krize, še posebej pa niso hoteli, kot so se izrazili časniki: »… igrati delavcem socialne ustanove«. Zato so bili mno-gi sočasni strokovni ocenjevalci zadevnih Rooseveltovih reform mnenja, da bi bilo za re-alizacijo reform z uvedbo prostovoljnih kolektivnih pogodb mnogo bolje, da bi jih zame-njali z jasno in nespremenljivo socialno-politično zakonodajo (priznanje delavskih orga-nizacij, uzakonitev kolektivne delovne pogodbe, zakon o zaščiti dela). Rooseveltov načrt so sprejeli in kolikor toliko »resno vzeli« predvsem majhni podjetniki, obrtniki, mali ter srednji trgovci – tisti, ki jim je bilo res v interesu, da se gospodarsko stanje poboljša.

99

odsTop od ZlaTe podlaGe

Ko se je Washington pripravljal na svetovno gospodarsko konferenco, ki je zasedala juni-ja 1933 v Londonu, je ameriška vlada izdala prepoved izvoza zlata. Ukrep so utemeljevali s tem, da je to potrebno za izboljšanje cen na domačem trgu in za povečanje kupne moči prebivalstva. V finančnih krogih po celem svetu je ukrep povzročil veliko vznemirjenje. Strokovnjaki so bili mnenja, da je padec dolarja neizbežen. Sestali so se guvernerji 12 ame-riških federalnih rezervnih bank ter sestavili načrt, v katerega so vključili tudi izdajo pa-pirnatega denarja v vrednosti več milijard dolarjev. Ta denar ni bil krit z zlatom, temveč z vrednostnimi papirji, ki so bili založeni pri denarnih zavodih, vključenih v teh dvanajstih bankah. Kongresu pa je bil predložen načrt zakona, ki je dajal Rooseveltu tako rekoč dikta-torska pooblastila v pogledu financ, kar je v praksi pomenilo uvedbo inflacije. Vsi ti ukrepi so pomenili ukinitev zlate podlage dolarju, ki jo datiramo v 30. april 1933. Predsednik Ro-osevelt je dobil pooblastila, ki so mu omogočala povečanje obtoka bankovcev, spremem-bo zlate podlage, ustanovitev posebnega urada za stabilizacijo dolarja, pooblaščalo pa ga je tudi, da sme pod določenimi pogoji sprejeti odplačilo vojnih dolgov tudi v srebru.

V Evropi, natančneje v Angliji, so se bali, da bo ta ukrep imel slabe posledice za angleški funt. Anglija pa bi bila s tem ob vse ugodnosti, ki si jih je pridobila v pogledu trgovine z razvrednotenjem funta. ZDA so imele v tistem trenutku dovolj zlata, da bi se lahko izogni-le razvrednotenju dolarja. Ravno 30. aprila, ko so ZDA opustile zlato podlago dolarja, so zaloge zlata dosegle svoje najvišje stanje v zadnjih 19 mesecih – stanje zlata je naraslo za 59 milijonov, tako da je znašalo 363 milijonov dolarjev. Toda Rooseveltova administraci-ja ni o stabilizaciji dolarja hotela nič slišati. Dolarju so vzeli zlato podlago in jo zamenja-li s srebrno, njegova vrednost je padla skoraj za polovico (59,06 centov starega dolarja). Z novimi dolarji je začela vlada kupovati zlato po visokih cenah, s ciljem, da bo dolar na ta način spet dobil zlato podlago. Ta monetarna mahinacija pa je vladi dala tudi možnost, da je začela dajati ugodna posojila tako industriji, kot tudi farmarjem. Ne pozabimo, da je ameriški način kmetijske proizvodnje pravzaprav zelo podoben industrijskemu.

Šele v začetku leta 1934 se je Roosevelt s sodelavci začel pogajati o stabilizaciji dolarja. Sestavili so poseben »narodni odbor«, ki je predlagal naslednje ukrepe: nacionalizacijo zlata, stabilizacijo dolarja z vsaj 50 % njegove zlate vrednosti in ustanovitev posebnega stabilizacijskega fonda. Načrtovali so, da naj bi finančno ministrstvo prevzelo vse zlate zaloge zasebnikov. Kupovali naj bi jih po ceni 20,64 dolarjev za unčo, čeprav so zlato na mednarodnih borzah plačevali s 36,00 dolarjev za unčo. Potem, ko bi vlada pokupila vse zlato po državi, bi izenačila cene zlata s tujimi tečaji, s čemer bi tako dosegla dobiček. V tem času so znašale zaloge zlata v Združenih državah Amerike 4 milijarde 322 milijonov dolarjev. V federalnih rezervnih bankah je bilo zlata za 3.600.000 dolarjev, prav toliko pa ga je bilo v zasebnih rokah. Vse te zaloge je vlada želela čim prej dobiti v svoje roke.

Roosevelt je bil mnenja, da ima vlada pravico po zasedbi vsega zlata, kajti te zaloge zlata bi tvorile stalno kovinsko podlago dolarju in obenem rezervo. Količina naj bi se spremi-njala le, v kolikor bi bilo potrebno urejati mednarodna trgovinska ravnovesja in v kolikor bi to zahteval mednarodni dogovor o razdelitvi svetovnih zalog zlata.

Posledice Rooseveltovih reform so se pričele čutiti že nekaj mesecev po tem, ko so jih za-čeli izvajati. Roosevelt je bil prepričan, da bodo njegovi ukrepi, ki so šli vzporedno z de-



100

valutacijo dolarja, inflacijo, redukcijo agrarne nadproizvodnje, dali vsemu gospodarstvu tak pogon, da se bodo pomisleki skeptikov izkazali kot popolnoma neosnovani. Tudi slo-venski časopisi so v mesecu juliju 1933 že poročali o ugodnih tečajih delnic ter o dobičku. »Slovenski narod« je takrat zapisal: »Od aprila do maja je zaposlitev v tvornicah narasla za 5 odstotkov, mezde pa za 11 odstotkov. Industrija jekla ima toliko naročil, da jih komaj izdeluje. Cene kmetijskih proizvodov so narasle za 30 odstotkov odkar so dosegle najnižjo stopnjo.«26 »Slovenec« pa: »Imamo torej grandiozen poskus gospodarske in socialne re-forme, ki hoče izpodrezati korenine individualističnemu anarhizmu, uvesti od države nad-zorovano načrtno gospodarstvo in urediti družbo na podlagi korporativnega sestava.«27

Reforme pa so slabo vplivale na poljedeljski sektor, ki se je še utapljal v krizi. Agrarna in-dustrija enostavno ni mogla doseči tako visokih cen, kot so jih industrijski proizvodi. Če so bile Rooseveltove reforme na industrijskem področju usmerjene tudi proti revolucio-narnosti delavskega gibanja, pa je na kmetijskem področju še naprej vrelo. Poljedelci so Rooseveltu začeli groziti s stavkami, če tudi oni ne bodo dobili primerne zakonske ure-ditve. Zaradi Rooseveltovih reform so se cene industrijskih izdelkov dvignile, cene po-ljedelskih izdelkov pa so ostale iste. Poljedelci so poleg grožnje s stavko izdali ultimat, v katerem so grozili z odpovedjo plačil davkov, dolgov in s prekinitvijo prodaje svojih proi-zvodov. Zato se je moral lotili reform tudi na tem področju. Kmetijstvu je dal nov zagon s povečanjem cen kmetijskim proizvodom na raven v letih 1909 do 1914, zvišanjem izvoza pšenice in bombaža in povečanjem števila glav klavne živine.

26 Slovenski narod 1933, št. 162, str. 1.27 Slovenec 1933, št. 170, str. 1.

Franklin Delano Roosevelt in njegov »možganski trust«.

101

Po ureditvi razmer na kmetijskem področju se je lotil urejanja poslovanja borz. V prvem planu je hotel preprečiti nadaljnje špekulacije, kot so se dogajale v času Hooverjevega predsedovanja, da bi se v borzo ponovno povrnil ugled in zaupanje. Planirana je bila usta-novitev vseameriške trgovinske komisije, ki naj bi imela tako rekoč diktatorske pravice, da na novo uredi delovanje borz. Komisija naj bi imela pravice, da kaznuje vse povzro-čitelje borznih neredov z visokimi denarnimi in zapornimi kaznimi. Predvsem pa je z re-formami želel zaščititi male vlagatelje pred špekulacijami velikih bank ter dati malemu in srednjemu človeku možnost, da bo znova začel varčevati brez strahu, da se bodo njegove-ga denarja polastili požrešni borzni špekulantje.

Hitro je ugotovil, da samo z urejanjem notranjih problemov države in obnovo ameriškega gospodarstva z notranjo denarno politiko ne bo mogel doseči želene gospodarske stopnje. Nujno je bila potrebna povezava s trgovinsko politiko tujih držav. Vedel je, da visoki pro-tekcionizem, ki mu Združene države Amerike sledijo v trgovinskih odnosih s tujino, ne prinaša dobrih rezultatov, saj se tujina na carinski protekcionizem odziva z represalijami in carinskimi prepovedmi.

Zato se je Roosevelt odločil, da mora čimprej spremeniti politiko carinskih tarif. Seve-da je naletel na odpor domače industrije. Kljub temu je poslanska zbornica leta 1934 z 272 glasovi proti 17-im sprejela zakonski načrt, ki je dajal predsedniku Rooseveltu da-lekosežna carinska pooblastila. Imel je pravico znižati ali povišati carinske tarife za 50 odstotkov ter sklepati carinske in trgovinske pogodbe brez odobritve kongresa. S tem je dobil zeleno luč za pričetek trgovskih pogajanj s tujino. Pooblastila so predsedniku ome-jili na tri leta.

Carinske reforme so časovno sovpadle s ponovnim odprtjem vprašanj vračanja mednaro-dnih dolgov. 15. junija 1934 bi namreč morale evropske države plačati svoj dolg ZDA. Vse pa so jo obvestile, da predpisanega obroka ne morejo plačati. Obenem je tudi Nemčija obvestila svoje upnike, da ne more plačati nobenih dolgov. Nemčija ni mogla plačati niti dela obresti, deleža za amortiziranje dolgov, niti trgovinskih dolgov. Ameriški dolžniki so se na podlagi prejšnjih mednarodnih dogovorov izgovarjali, da so se ZDA obvezali vra-čati vojne dolgove v obsegu reparacijskih plačil, ki jih bo vračala Nemčija. Ker pa je leta 1931 ameriški predsednik Herbert Hoover odločil – Hooverjev moratorij, da sme Nemčija svoja plačila prekiniti, so tudi upnice Nemčije prekinile svoja plačila ZDA in to za toliko časa, dokler ne bo Nemčija zopet začela izpolnjevati svojih obveznosti.

na podlagi dogovora

hooverjev moratorij

zaostale obresti

Skupaj

Anglija 75.390.000 $ 9.721.000 $ 560.000 $ 85.671.000 $Francija 55.446.000 $ 3.047.000 $ 107.000 $ 59.000.000 $Italija 13.838.000 $ 896.000 $ 8.000 $ 14.742.000 $Romunija 1.200.000 $ 49.000 $ – 1.249.000 $Belgija 6.675.000 $ 484.000 $ – 7.159.000 $Jugoslavija 300.000 $ – – 300.000 $



102

na podlagi dogovora

hooverjev moratorij

zaostale obresti

Skupaj

Poljska 3.535.000 $ 456.000 $ 48.000 $ 4.039.000 $Češkoslovaška 1.500.000 $ 183.000 $ – 1.683.000 $Estonska 282.000 $ 37.000 $ 4.000 $ 1.683.000 $Finska 148.000 $ 19.000 $ – 167.000 $Letonska 118.000 $ 15.000 $ 1.000 $ 134.000 $Litva 134.000 $ 14.000 $ 1.000 $ 149.000 $Madžarska 33.000 $ 4.000 $ – 37.000 $Skupno 159.998.000 $ 14.925.000 $ 730.000 $ 174.652.000 $

Pregled dolgov posameznih držav, dolžnic ZDA (Vir: Maja Černe: Velika gospodarska kriza 1929 – reševanje v ZDA in Kraljevini Jugoslaviji, dipl. delo, Ljubljana 2007, Filo-zofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, str. 62).

Evropske države bi torej 15. junija 1934 morale plačati 174,7 milijarde dolarjev. Poma-galo ni niti to, da je v tem času dolar padel za 40,94 %. S tem je stopilo vprašanje vojnih dolgov zopet v ospredje reševanja svetovne gospodarske krize. Brez ameriškega kapitala Evropa namreč ne bi mogla reševati svojih gospodarskih problemov, dobila pa ga ne bi, če svojih dolžnosti ne bi izvrševala. Kakšne so bile vsote dolgov, je razvidno na zgornji tabeli.

Naslednji Rooseveltov reformni korak je bilo podržavljenje, »nacionalizacija« srebra (Za-kon o odkupu zlata). Po novem zakonu iz leta 1934 so morali vsi tisti, ki so imeli v lasti srebro, prodati svoje zaloge državi po ceni 50,01 za unčo. Ta ukrep sam na sebi ni prine-sel nikakršne radikalne spremembe denarne politike in tudi na denarnem trgu ni povzro-čil kakšnega večjega prevrata. Je pa na dnevni red gospodarskega stanja znova postavil vprašanje inflacije. Povzročil je namreč dvig cen žita, bombaža in kavčuka. Sprejetje za-kona so opazovalci bolj pripisovali približujočim volitvam v ZDA kot gospodarski nuji. Roosevelt sam je ob tej priliki dejal: »Rad bi razorožil opozicijo, ki jo vodi senator Tho-mas, ki je zagovornik inflacije in pristaš srebra.« Sprejetje zakona je v svetu vzbudilo ve-liko zanimanje, tako da je na začetku vrednost dolarja padla in napovedi strokovnjakov so bile črnoglede.

Reform Roosevelt ni mogel uresničiti brez problemov. Prinesle so tudi »stranske učinke«. Eden izmed njih je bil pojav množičnih stavk delavstva, ki pa so bile praviloma organizi-rane v podporo njegovim reformam ali točneje, z njimi so delavci hoteli prisiliti lastnike kapitala, da bi spoštovali reformno zakonodajo o industriji. Delodajalci pa so se z vsemi močmi upirali Rooseveltovemu NIRA iz leta 1933 (National Industries Recovery Act /Za-kon za industrijsko obnovo) in vsem zakonom, s katerimi se je država vmešavala v vode-nje industrije.

Morda največjo stavko so organizirali v tekstilni industriji. Ocenjevali so, da je v tem sek-torju zaposlenih približno milijon ljudi. »Slovenec« je o njej leta 1934 zapisal: »Na eni

103

strani stoji združena ameriška veleindustrija, ki hoče strmoglaviti socialno reformo de-mokratskega predsednika Roosevelta, to je njegove Nira-kodekse in socialno-gospodarske pravilnike, ki jih je vsilil podjetnikom – na drugi strani pa imamo združeno fronto predil-niškega delavstva, ki je najštevilnejše v Ameriki in ki je proglasilo splošno stavko, da pre-dilniško industrijo primora, da sprejme velike socialne reforme.«28 Stavko je Roosevelt, na presenečenje obeh strani, rešil s pogajanji z obema stranema.

preloMno leTo 1935 ali »neW deal« visi na niTKi

Leto 1935 je bilo leto, ki ga lahko po pravici imenujemo prelomno leto za uspehe Roose-veltove reformne politike. Ne samo, da so po volitvah v kongres in senat prišli novi obra-zi, temveč predvsem zato, ker je »New Deal« visel na nitki. Demokrati so v kongresu in senatu še vedno imeli dvotretjinsko večino, toda prevladovalo je mnenje, da Roosevelt ne bo v miru nadaljeval svojo »demokratično diktaturo«.

Ti strahovi so se kmalu uresničili. Dne 27. maja 1935 je namreč ameriško vrhovno sodišče na pritožbo zveze ameriških industrialcev izdalo odlok, s katerim je proglasilo Roosevel-tove ukrepe, ki so bili izdani v okviru reform NIRA, za protiustavne in neveljavne. Za pro-tiustavne so denimo proglasili več kot 500 kodeksov/javnih kolektivnih pogodb. Celotne Rooseveltove gospodarske reforme so bile s tem odlokom proglašene za protiustavne in s tem neveljavne. Lahko bi se celo strinjali z oceno sočasnega časopisja: »S tem je uničeno skoraj triletno delo Roosevelta za ozdravljenje ameriškega gospodarstva in…, da je tako zvana NIRA s temi dalekosežnimi odloki vrhovnega sodišča dobila smrtni udarec.«29

Odlok je v vladajočih političnih krogih povzročil hudo začudenost. Vlada se je na začet-ku odločila, da ga ne bo komentirala, dokler ga skrbno ne preuči. Poudarila pa je, da bodo sklepe vrhovnega sodišča v celoti izvršili in bodo zaradi tega takoj ustavili vse predpise o obveznem izvajanju posameznih reformnih uredb. Obenem pa se je spraševala, kako naj ohrani moralne in gmotne pridobitve, ki jih je dala politika gospodarske obnove ameriške-mu prebivalstvu in njegovemu gospodarskemu življenju. Obudil se je strah, da bo ukinitev Rooseveltovih ukrepov pomenila vrnitev na stare gospodarske metode. Ameriška vlada je bila globoko zaskrbljena, javnost in mediji pa so pozdravljali odločitev vrhovnega sodi-šča. Pravih posledic pa nihče ni mogel predvideti.

Čez nekaj dni so časopisi že opisovali razmere v Ameriki z naslovi: »Stavke groze, cene rastejo, strah se širi ...« Predsedniški kabinet je skušal od kongresa pridobiti nove ukre-pe, s katerimi bi rešili temelje NIRA – predvsem so hoteli obvarovati delavske pravice in s tem preprečiti neizbežni delavski upor.

29. maja 1935 so uradi NIRA prenehali z delovanjem, kar je povzročilo padanje industrij-skih papirjev in cen surovin zaradi bojazni po pojavu nadproizvodnje. Industrialci in tisti podjetniki, ki se v času delovanje NIRA niso držali odredb in zaradi tega plačevali kazni, so sedaj od države zahtevali povrnitev stroškov. Na borzah je zavladala prava anarhija – indeksi so padali, rasli.

28 Slovenec 1934, št. 203, str. 1.29 Slovenski narod 1935, št. 121, str. 1.



104

Vodstvo senata in kongresa je ob iskanju rešitve izdelalo predlog, da naj vlada predloži kongresu zakon, s katerim bi se poslovanje NIRA vsaj v glavnih gospodarskih sektorjih podaljšalo do 1. aprila prihodnjega leta (1936), medtem ko naj bi vsa izredna pooblastila, ki jih je dobil Roosevelt, razveljavili. Ameriški predsednik je bil nad predlogom seveda razočaran, kajti od demokratske večine, ki je sestavljala kongres, je pričakoval malo ve-čjo podporo.

Vlada se je po opustitvi kodeksov v strahu pred inflacijo za kratko obdobje vrnila k re-striktivni monetarni politiki. Glavno orodje te politike je bil dvig obveznih rezerv, ki jih je centralni odbor predpisoval poslovnim bankam. Poslovne banke so tako zaostrile po-goje dajanja kreditov. Skupaj z restriktivno fiskalno politiko, s katero so želeli zmanjšati proračunski primanjkljaj, so leta 1937 močno prispevali k ponovni zaustavitvi gospodar-ske rasti.

Toda Rooseveltove reforme in njegov New Deal sta vendarle učinkovala v ameriški druž-bi in pustila v ameriškem gospodarstvu pregloboke sledove, da bi jih bilo mogoče izničiti. Kljub očrtanim težavam se je država konec tridesetih let že vidno izkopala iz negativnih gospodarskih parametrov. Res pa je, da so se ZDA iz depresije tridesetih let dokončno iz-kopale šele po letu 1941. Pri tem so bila najpomembnejša leta priprave na vojno in vojna leta. Lahko bi celo rekli, da je šele vojna v Evropi in kasneje na svetu ZDA rešila »velike gospodarske krize«. Že drugo svetovno vojno, posebej pa čas po njej, so ZDA pričakale kot industrijsko in finančno najmočnejša država na svetu. Nesporno gre zasluge zato pripi-sati Rooseveltovemu »New Dealu« in predvsem njegovi vztrajnosti v boju z vrhovi ame-riškega kapitala in financ.

105

balKan

Že Avstro-Ogrska, ki je združevala predvsem srednjeevropske narode, je z Vojvodino se-gala globoko na Balkan in jo je le Donava ločila od predmestij Beograda. Z okupacijo Bo-sne in Hercegovine leta 1878 in nato njeno ankesijo leta 1908 pa je še v večji meri postala tudi balkanska država (v Bosni in Hercegovini so služili tudi slovenski vojaki). Slovenija, ki se je v zgodovini spogledovala z obema prostoroma (ta težnja se je ohranila tudi v času med obema vojnama), pa je po prvi svetovni vojni z novim političnim (državnim) okvirom za več kot sedemdeset let postala del čisto balkanske države. Tega se slovenski politiki sicer v glavnem niso sramovali, prej nasprotno (npr. ponosno hvaljenje, da je ljubljanski nebotičnik najvišja stavba na Balkanu), medtem ko so se nekateri drugi narodi (Madžari, Romuni) take uvrstitve otepali. Že leta 1915 je najznamenitejši zahodni opazovalec ruske revolucije John Reed (Deset dni, ko so pretresli svet) kot vojni poročevalec zapisal, da je najlažje razjeziti Romuna (ki je seveda Latinec in ne »podivjan« Grk ali Slovan), če mu rečete, da je Romunija balkanska država.

Dileme in različne interpretacije o tem, kaj v geografsko-političnem smislu je Balkan, kaj Srednja Evropa in kaj kombinacija obojega, to je t.i. Jugovzhodna Evropa (ki je po različ-nih definicijah segala od nekdanje Avstro-Ogrske do Karpatov in še čez), so vidne tudi v obdobju med obema vojnama, pojavljajo pa se še nove geografsko-politične opredelitve. V letih pred drugo svetovno vojno se je tako pojavil pojem »vmesna Evropa« (Zwische-neurope), ki je označeval prostor med mejama nemškega in ruskega ozemlja. Razmišlja-nja o tem prostoru so bila, kot je zapisal eden od piscev pri nas, dr. Bogo Grafenauer, »iz-razito geografska in politična ter namerjena v novo evropsko skupnost, v katere nastanek smo utopistično upali po koncu viharja, ki se je že tako očitno napovedoval.« Utopizem na eni strani, ali nostalgično iskanje srednjeevropske identitete, ki je izginila z razpadom Avstro–Ogrske, je bil reakcija na oživljeno nemško tezo o pravici do širjenja življenjskega prostora (t.i. Lebensraumu), ki je bila po letu 1933 še okrepljena z nacistično rasno ideolo-gijo (več kot pol Slovenije je bilo proglašene za t.i. »nemško kulturno ozemlje«). Razgla-bljanj (zlasti publicističnih) za ustanovitev raznih zvez držav v različnih kombinacijah in podkombinacijah, tudi takih, ki bi segale »od baltskega do egejskega morja«, je bilo tako v tistem času veliko, vse pa so bile v glavnem utopične in izraz stiske majhnih držav, ki jih je povojna ureditev razočarala.

Balkan


106

Na politično-pragmatični ravni naj bi k miru in razvoju prispevale zlasti srednjeevropsko–podonavsko–balkanske povezave med Češkoslovaško, Poljsko, Romunijo, Grčijo in Ju-goslavijo. Nekatere od teh povezav so nastale iz obrambnih teženj pred drugimi srednje-evropskimi in balkanskimi državami, ki jih mirovne pogodbe po prvi svetovni vojni niso zadovoljile (Madžarska, Bolgarija) in ki so v času med obema vojnama posredno ali nepo-sredno izražale ozemeljske zahteve do sosed. Za srednjeevropsko–balkanske povezave si je zlasti prizadeval francoski zunanji minister Tardieu. T.i. »Tardieuejev načrt« naj bi ure-sničil »francoski red« v Sredji Evropi in na Balkanu in povezal podonavske države, tudi ti-ste, ki so si bile sovražne (Avstrijo, Madžarsko in članice Male Antante) v gospodarsko (in deloma politično) skupnost, čeprav je francoska balkanska politika pod nacističnim priti-skom proti koncu tridesetih let (ob anšlusu, sudetski krizi, okupaciji Češke in Moravske in agresivnemu prodiranju Italije na Balkan) sicer popolnoma odpovedala.

Gledano z zornega kota jugoslovanske države so torej »Balkan« predstavljale zlasti sose-dnje države vzhodno in južno od nje: Madžarska, Romunija, Bolgarija, Albanija in Grčija, medtem ko je bila Turčija (o njej piševa v knjigi Prelom na str. 168–176) z dogajanjem po-vezana zelo posredno, predvsem v kontekstu Balkanskega pakta. Pečat vsem so, vključno z Jugoslavijo, dajali nerazvito, pretežno agrarno gospodarstvo, velika nepismenost, po-manjkanje demokratične tradicije in na novo začrtane meje z velikimi manjšinami.

MadžarsKa

Iz revolucionarnih peripetij 1918–1920 in po podpisu Trianonske mirovne pogodbe leta 1920, s katero je Madžarska izgubila skoraj 70 % svojega nekdanjega ozemlja, se je v tem delu bivše dvojne monarhije začela tako imenovana Hortyjeva era. Miklós von Nagybanya Horty (1868 –1957) je v času od 1920 do 1944 vladal Madžarski kot državni upravitelj. Na Madžarskem je bila namreč leta 1920 oklicana monarhije, vendar z nezasedenim presto-lom oz. brez kralja. Dva poskusa zadnjega avstrijskega cesarja Karla I. (1887–1922), da bi zasedel madžarski prestol, sta leta 1921 na pritisk Male antante spodletela.

Notranjepolitično je bila Madžarska nekaj vmes med parlamentarno demokracijo in totali-tarizmom. Agrarna reforma ni bila izvedena, ohranil se je fevdalni način vladanja in drža-va je izvajala hud pritisk na Jude. Reparacijski dolgovi in učinki velike gospodarske kri-ze so državo leta 1931 pripeljali v hudo finančno krizo. Zato je bila prisiljena uvajati vse mogoče restrikcijske ukrepe, iz nezadovoljnega prebivalstva pa so se ena za drugo začele rojevati različne radikalne skupine. Najpomembnejša med njimi je bila skupina »Puščiča-stih križev«, ki jo je ustanovil major Ferenc Szálasi (1897–1946, usmrčen). Ta skupina se je leta 1937 preoblikovala v madžarsko nacistično stranko, ki je ob koncu druge svetovne vojne povsem prevzela oblast v državi.

Madžarsko zunanjo politiko je ves čas opredeljevala izrazita revizionistična, protitrianon-ska politika, z znamenitim geslom »Trianont nem nem soha – Trianona ne bomo nikoli priznali«. Za uresničitev tega cilja se je Madžarska navezovala na fašistično Italijo – ta je njeno revizionistično politiko podpirala vse od podpisa prijateljske pogodbe leta 1927 da-lje, in nacistično Nemčijo. Madžarska je bila tista edina podonavska država, ki je odločno odklonila francoska prizadevanja po povezovanju donavskega prostora. Raje se je politič-

107

no približevala nemškemu rajhu. Posebej v času predsednika vlade Gyula Gömbösa von Jákfa (1886–1936), ki je vlado vodil v letih 1932 do 1936. Gömbös je bil desno radikalni politik in izrazit antisemit. S približevanjem Nemčiji je močno poslabšal madžarsko fran-coske odnose. Nekoliko je bila taka politika omiljena pod vlado Bele von Imrédyja (1874–1946), ki je leta 1938 podpisal tako imenovani Blejski sporazum o neuporabi sile proti dr-žavam Male antante. Toda še istega leta se je skupaj s Hortyjem podal v Berlin, kjer je bilo dokončno zapečateno nemško madžarsko prijateljstvo. Rezultat take revizionistične ma-džarske politike se je pokazal takoj. Madžarska je namreč v letih 1938 in 1939 s podporo Nemčije pridobila velika ozemlja na Slovaškem in karpatsko Ukrajino. V drugo svetovno vojno je Madžarska teritorialno močno povečana stopila na strani sil trojnega pakta, ki so tudi z njenega ozemlja napadle Jugoslavijo.

roMunija

Romunija se je po začetni nevtralnosti med prvo svetovno vojno leta 1916 srečno odločila za antantno stran. Sicer je bila okupirana in je maja 1918 sklenila separatni mir z Nemčijo, nato pa oktobra znova vstopila v vojno. Pariška mirovna konferenca, še zlasti Trianonska in Senžermenska mirovna pogodba, sta ji omogočili ustvaritev še enkrat večje države, t.i. Velike Romunije. Dobila je Besarabijo, Bukovino, Transilvanijo (1918), dve tretjini Ba-nata (1919) in še nekatera ozemlja, ki so se ob koncu vojne združila z matično državo. To je v eno državo združilo 16 milijonov Romunov in tudi vrsto drugih narodov (manjšin), ta raznolikost pa je spodbujala nacionalizem in šovinizem, še posebej v odnosu do Madža-rov. Madžarska, Sovjetska zveza in Bolgarija so ves čas imele željo po vrnitvi izgublje-nih ozemelj.

Romunski kralj je bil še iz časa vojne Ferdinand I. (1865–1927) iz družine Hohenzollern-Sigmaringen. V času njegove vladavine je bila leta 1923 sprejeta ustava, ki je uvedla splo-šno volilno pravico za moške in je bila sicer demokratična kar zadeva državljanske pravi-ce, a je vzpostavila centralizirano oblast in kralju dala podobno moč kot jugoslovanskemu. Gospodarska rast – tudi zaradi velikih zalog nafte – je kazala na vzpon države. Okrog 5,8 milijona hektarov fevdalnih in cerkvenih posesti, za katere je država dala obveznice, je bilo proti dolgoletnemu odplačevanju plačila razdeljenih med 1,4 milijona kmetov, ki so večinoma imeli manj kot 10 hektarov zemlje. Ekspropriacija madžarskih posesti je spod-budila napetosti v Transilvaniji in z Madžarsko. Reforma ni prinesla modernizacije kme-tijstva, prevladujoči agrarni sektor pa je, tako kot v drugih državah, zašel v hudo krizo po letu 1929. V nasprotju s kmetijstvom je v dvajsetih letih vzpon doživljala industrija, de-loma zaradi bogatih zalog nafte, deloma zaradi tujih investicij, ki pa so v tridesetih letih usahnile. Industrija si je opomogla v drugi polovici tridesetih let.

Med številnimi strankami so vlado v dvajsetih letih v glavnem sestavljale konservativna Ljudska stranka (Alexandru Averescu 1859–1938), Narodno-liberalna stranka (Iona Bra-tianu 1864–1927) in Narodna kmečka stranka (Iuliu Maniu 1873–1953). Zadnji velja za ustvarjalca Velike Romunije in je bil predsednik vlade v letih 1928–1933. Socialna demo-kracija je bila zaradi strukture prebivalstva šibka. Romunska komunistična partija, usta-novljena 1921, je bila leta 1924 prepovedana, zaradi strahu pred Sovjetsko zvezo ni imela

Balkan


108

veliko podpornikov. Prestolonaslednik Karel (1893–1953), ki se je poročil z grško prince-so, a je nadaljeval zvezo s svojo stenografinjo, se je leta 1927 odrekel pravici do prestola v korist šestletnega sina Mihaila (1921–) in odšel živet v Pariz. Po Ferdinandovi smrti kma-lu zatem je vladalo kraljevo namestništvo. Mihail I. je, vsaj formalno, ostal na prestolu od leta 1927 do 1930 (in nato 1940–1944, ko je pogumno vzel oblast Antonescuju). Leta 1930 se je Karel vrnil in prevzel krono ter postal kralj Karel II. (1930–1940). Že v dvaj-setih letih pa so se pojavljale fašistične tendence. »Kapitanul« Corneliu Zelea Codreanu (1899–1938), nasilnež in ubijalec, je leta 1927 ustanovil t.i. Železno gardo (ki je bila for-malno sicer prepovedana, a to ni omejilo njene dejavnosti). Njeni pripadniki so bili vseh vrst nezadovoljneži in tudi kriminalci, protikomunisti in antisemiti, z nasprotniki pa so fi-zično obračunavali in jih ubijali. Garda je postala najmočnejša fašistična organizacija na Balkanu, leta 1933 so ubili premiera in predsednika narodno-liberalne stranke Iona Duco (1879–1933), v naslednjih letih pa imeli finančno in drugo podporo nacistične Nemčije. Gardisti so spodbudili stavko železničarjev in zanetili nemire ter ulične obračune. Tudi vlada je odgovorila z nasiljem in pri tem obračunavala tudi s komunisti, zaprt je bil tudi njihov vodja in vodilni povojni romunski politik Gheorghe Gheorghiu-Dej (1901–1965). Konec leta 1937 so liberalci izgubili oblast, kralj Karel II. je dal sestaviti skrajno desno koalicijsko vlado, na čelu s patriarhom Mironom Christeao (1868–1939), aprila leta 1938 pa razveljavil ustavo in uvedel kraljevo diktaturo. Obrnil se je tudi proti Železni gardi, Co-dreanu in trinajst drugih iz vodstva pa je bilo aretiranih. Pri domnevnem poskusu pobega jih je policija novembra postrelila.

Romunska zunanja politika je bila usmerjena v zavezništvo s Francijo in Veliko Britanijo, sodelovanje z balkanskimi državami in Češkoslovaško ter proti SZ in Bolgariji, kar naj bi preprečilo madžarske, nemške in druge težnje po reviziji povojnih mirovnih pogodb ali obnovo avstro-ogrske monarhije. V drugi polovici tridesetih let je ekonomsko postajala vse bolj odvisna od Nemčije. Zaradi razvoja dogodkov v Evropi (anšlus, razkosanje Če-škoslovaške, pakt Hitler–Stalin) se je Romunija znašla izolirana. Razglasila je nevtralnost in po okupaciji Poljske sprejela poljsko begunsko vlado. Premiera Armanda Calinescuja (1893–1939) je ubila Železna garda. Vlada je bila prisiljena sosednjim državam vračati po prvi svetovni vojni dobljena ozemlja. Junija 1940 je Sovjetska zveza zahtevala nazaj Besarabijo, poleg tega pa še severno Bukovino (ki ji ni nikoli pripadala). Sledila je vr-nitev Dobrudže Bolgariji in Transilvanije Madžarski. Septembra 1940 sta oblast prevze-la Železna garda in general (kasneje maršal) Ion Antonescu (1882–1946), kralj Karel je abdiciral in prestol izročil Mihailu ter odšel v politično izgnanstvo. Romunija je postala članica sil osi, nemške enote so začele prihajati vanjo, preplavila sta jo brutalno nasilje in antisemitizem po nemškem vzoru. Naraščajoča moč Železne garde je zmotila Hitler-ja, tako da sta tudi z njo obračunala nemška in pod njenim nadzorom romunska vojska. Romunija je vsestransko podpirala Nemčijo v vojni, njena vojska pa se je tudi borila na vzhodni fronti.

bolGarija

Bolgarija se je kot poraženka po vojni znašla v veliki krizi. Zasedbene antantne sile so spr-va nadzorovale politično in gospodarsko življenje in skupaj s kakšnih pet tisoč pripadni-

109

ki ruske kontrarevolucionarne armade Petra Nikolajeviča Vrangla preprečevale, da se ne bi razširil vpliv oktobrske revolucije. Po vzoru oktobrske revolucije so namreč septembra 1918 leve stranke pod vodstvom Aleksandra Stamboliskega organizirale vstajo (t.i. Rado-mirska republika), hotele skleniti separatni mir in odstraniti kralja Ferdinanda I (1861–1948), kar pa se ni posrečilo, ker je Ferdinand antantne sile prosil za intervencijo in nekaj kasneje (oktober 1918) abdiciral v korist sina Borisa III (1894–1943). Po vojni so se za-radi socialnih razmer vrstile številne stavke, najhujšo lakoto so s pomočjo v hrani in oble-ki omilile Združene države Amerike. Po prehodnih vladah je do leta 1923 oblast prevzela Agrarna zveza oz. najmočnejša Kmečka stranka Aleksandra Stambolijskega (1879–1923, umorjen). Mirovna pogodba iz Neuillya je bila za Bolgarijo neugodna, izgubila je Dobru-džo, okrog 2500 kvadratnih kilometrov ozemlja okrog Strumice, od Makedonije je smela obdržati samo Pirinski del, Grčiji je prepustila zahodno Trakijo. Določene so ji bile viso-ke reparacije (ki pa so jih kasneje znižali), vojsko pa je lahko obnovila le v omejenem ob-segu in brez letalstva. Z ozemelj, ki jih je izgubila, so v Bolgarijo začeli prihajati številni begunci (nekaj tudi na osnovi dogovora o izmenjavi prebivalstva, ki ga je sklenila z Grči-jo), kar je predstavljalo še dodaten socialni problem, saj se je država obvezala, da jih bo izplačala oz. poskrbela zanje.

Stambolijski je izvedel temeljito agrarno reformo, skušal je urediti odnose s sosedami, še posebej s Kraljevino SHS (po sporazumu iz Niša leta 1923 naj bi državi skupaj nastopili proti VMRO in komitskim vdorom v Kraljevino SHS, vendar dogovor ni imel posebnega učinka, v kasnejših letih pa so zaradi vdorov na jugoslovanski strani celo zapirali mejo z Bolgarijo). Čeprav je Stambolijski leta 1922 znova zmagal na volitvah, so desne politične sile in cerkev ter del vojske, nezadovoljne zaradi reform, ki so jim jemale zemljo in privi-legije, organizirale državni udar (1923), ki ga je vodil Aleksander Cankov (1879–1959). Stambolijskega so pripadniki VMRO ujeli, mučili in ubili. Posledica državljanske vojne so bili tudi krvavi maščevalni obračuni, v katerih so pobili okrog 20.000 ljudi. Proti novi oblasti so upor organizirali komunisti, ki so s Stambolijskim simpatizirali in se državnega udara zato niso udeležili, nove oblasti pa so jih, podobno kot v Jugoslaviji, na osnovi za-kona za zaščito države (sprejet je bil leta 1925) začele preganjati. Povod za to je bil bomb-ni atentat v katedrali v Sofiji, v katerem naj bi ubili kralja Borisa, ki pa ga v cerkvi ni bilo, vseh žrtev pa je bilo 150.

Leta 1926 sta Cankova odstavila demokratično usmerjena politika Andrej Ljapčev (1866–1933) in Atanas Burov (1875–1954), ki sta skušala vzpostaviti demokratično oblast in sta vladala do leta 1931. Znova je bilo dovoljeno tudi delovanje komunističnih organizacij. V tem času se je stabiliziralo bolgarsko – pretežno agrarno – gospodarstvo, ki je temeljilo na pridelavi tobaka, bombaža, sončničnega olja, parfumov ter nekaterih novih kultur (npr. kavčuk, sladkorna pesa).

Gospodarska kriza leta 1929 je državo znova pritisnila k tlom, gospodarski prihodki so bili prepolovljeni, nezaposlenost je zajela več kot 200.000 ljudi. Gospodarski krizi je sle-dila tudi politična, po nekaj turbulentnih letih negotovih koalicij sta desničarski, a proti-monarhistični manjši politični skupini Vojaška liga in Zveno (pomeni člen v verigi) leta 1934 izvedli državni udar. Novo vlado je vodil Kimon Georgiev (1882–1969). Stranke in politične skupine (tudi VMRO) so bile prepovedane, država centralizirana in urejena po

Balkan


110

fašistično-korporativnem italijanskem vzoru. Z nastalim stanjem se ni strinjal car Boris, ki je podobno kot Aleksander v Jugoslaviji, hotel igrati aktivnejšo vlogo in je leta 1935 uvedel svojo diktaturo z administrativno vlado. Po dveh kratkotrajnih zamenjavah jo je nato do leta 1940 vodil Georgi Kjosivani. Diktatura pa je sicer trajala do leta 1943 in je imela podobne značilnosti kot jugoslovanska (zatiranje političnih nasprotnikov vključno z ustanavljanjem koncentracijskih taborišč zanje), le da je bil car Boris diplomatsko bolj spreten. Znal je navezati pomembne stike z drugimi državami, bil je poročen z Giovanno, hčerko italijanskega kralja Viktorja Emanuela III, ki je rodila prestolonaslednika Simeona II (1937–), bil pa je tudi prvi državnik, ki ga je po prihodu na oblast leta 1934 sprejel Adolf Hitler. Stalnica bolgarske zunanje politike je bila – kljub temu, da je leta 1928 podpisala Briand-Kellogov pakt, ki je zavračal vojno kot sredstvo za dosego političnih ciljev – vr-nitev izgubljenih ozemelj. Dosega tega cilja zgolj po diplomatski poti je bila utopična in bolgarske zahteve so izzivale konflikte s sosedami Jugoslavijo, Grčijo in Romunijo, ki so se, tudi skupaj s Turčijo (balkanski pakt leta 1934), na različne načine povezovale, da bi se ubranile bolgarskega revanšizma. Sklenitev t.i. »Pakta o večnem prijateljstvu« z Jugosla-vijo 24. januarja 1937 in sporazuma o nenapadanju 31. julija 1938 z Grčijo naj bi napeto-sti ublažile, vendar je bolgarsko povezovanje z Nemčijo (kljub razglašeni nevtralnosti) in ponovno oboroževanje z njeno pomočjo kazalo na drugačne apetite. Bolgarija je, podobno kot Jugoslavija, marca 1941 pristopila k trojnemu paktu in se med vojno pridružila okupa-cijskim silam, ki so zasedle Jugoslavijo.

albanija

Albanija, najrevnejša balkanska država, je bila kar nekaj časa po prvi svetovni vojni pod jugoslovanskim vplivom. Vse dokler ni Italija leta 1924 Jugoslaviji prijaznega predsedni-ka vlade Ahmeta Zoguja (1895–1961) pregnala v Jugoslavijo in je za njegovega nasledni-ka postavila sebi prijaznega Fan Stilijan Nolija (1882–1965). Toda Zogu se je s pomočjo jugoslovanske vojaške intervencije vrnil in januarja 1925 spet postal predsednik albanske vlade. Fan Noli je zbežal v Italijo, Zogu pa je Jugoslavijo izigral. od Italije je sprejel ve-liko vsoto denarja in se s Tiransko pogodbo 1926 leta z njo povezal na ta način, da je Al-banija postala varovanka Italije. Ta bi namreč po določilih Tiranske pogodbe takoj prišla na pomoč Albaniji, če bi jo kdo napadel. Italijansko–jugoslovanski odnosi so se zato moč-no poslabšali. V letih od 1928 do 1939 se je Zogu na ta način mogel utrditi na oblasti in je kot kralj Zogu I. do leta 1939 vladal Albaniji. Ko pa je Italija tistega leta napadla Alba-nijo, je emigriral.

Grčija

Zunanja politika grškega medvojnega predsednika vlade Eleutheriosa Venizelosa (1864–1936), znana pod imenom »megale idea«, je takoj po vojni kazala na uspeh, saj je Grčija od Turčije pridobila ozemlja v zahodni in vzhodni Trakiji ter Smirno/Izmir. Toda v dve-letni grško turški vojni 1920–1922 je z mirom v Lousanni izgubila vso vzhodno Trakijo do Marice in Izmir. Zato so v dvajsetih letih v Grčiji prevladovala notranjepolitična vpra-šanja. Začela se je širokopotezna agrarna reforma, ki so se ji upirali veleposestniki, eden

111

največjih notranjepolitičnih problemov Grčije pa je bil obsežen tok grških emigrantov iz Turčije, balkanskih držav in Sovjetske zveze.

Od leta 1924 do 1935 je bila Grčija republika. Toda notranjepolitični boji med pripadniki Venizelosa in rojalisti so hromili njen razvoj ter ustvarjali permanentno stanje nestabilno-sti. Do določene stabilnosti je prišlo šele v letih 1928–1932, ko je spet zavladal Venizelos. Njegova vlada je leta 1930 s pogodbo iz Ankare dosegla poravnavo s Turčijo, kar je po-menilo mir na velikem delu meje, vendar je imel Venizelos višje postavljene načrte. Ab-solutno oblast je želel doseči z državnim udarom leta 1935, ki pa mu ni uspel. Nasprotno, oklicana je bila monarhija in vrnil se je kralj Jurij II. (1890–1947). Namesto Venizelosa je leta 1936 zavladal general Ioannis Metaxas (1871–1941). S kraljevim soglasjem je postal diktator in bil tisti grški politik, ki je združil vse grške sile zoper italijansko agresijo.

Tako kot druge balkanske države je tudi Grčija živela v strahu pred sovjetskimi balkanski-mi interesi, pred nacistično politiko in bolgarskim revizionizmom. Zato so odprto sprejeli francosko politiko kolektivnega varstva in se leta 1934 skupaj z Jugoslavijo, Romunijo in Turčijo povezali z »Balkanskim paktom«. Ko je tri leta kasneje Velika Britanija objavila konec politike »Appeasementa« in je premier Chamberlain izjavil, da bo Velika Britani-ja varovala Poljsko, Romunijo, Grčijo, Turčijo in Belgijo pred vsakršnim napadom, se je zdelo, da je grška varnost zagotovljena. Toda nacisti so jo kljub vsem garancijam in britan-ski pomoči leta 1941 s načrtom, imenovanim »Marita«, napadli in kmalu tudi okupirali.

Balkan

113

Kraljevina srbov, hrvaTov in slovencev in Kraljevina juGoslavija

oZeMlje, narodna in versKa sesTava nove države

»Slovenci (so) za Jugoslavijo brez pridržka, kajti to jim naravnost diktira najprimitivnejši politični razum. V Italijo ali pa celo nazaj v Avstrijo, oziroma Ogrsko ne morejo težiti iz po-litičnih, narodnih in gospodarskih razlogov, ker bi bil njih položaj tam brezupen in bi pome-nilo to njih nacionalni samomor; po popolnoma suvereni slovenski državi pa tudi ne morejo stremiti, ker jih je premalo in bi postala taka slovenska državica radi eksponirane geograf-ske lege že v najkrajšem času plen imperijalističnih teženj enega ali drugega soseda. Iz teh razlogov je tudi jasno, da je med Slovenci sploh nemogoče kakršnokoli protidržavno giba-nje, ker bi to nikdar ne moglo imeti kakega realnega smotra. Svoje mesto in svojo bodoč-nost morejo torej gledati Slovenci vsaj v sedanjih okoliščinah samo v Jugoslaviji in nikjer drugje. To ve, čuti in priznava iskreno zadnji Slovenec brez razlike političnega ali svetov-nega naziranja. Prav tako jasno je pa seveda tudi, da se Slovenci ne morejo zadovoljevati s kakršnokoli Jugoslavijo, kajti država ni sama sebi namen, temveč narodom le sredstvo za dosego določenih ciljev. Tudi za Jugoslavijo se Slovenci niso bojevali v različnih oblikah nad pol stoletja zaradi nje same, temveč zato, da dosežejo in realizirajo v njej določena po-litična, kulturna, gospodarska in socialna stremljenja, ki jih je mogoče doseči samo v lastni narodni državi… Iz teh razlogov se Slovenci danes ne morejo čutiti zgolj lojalnih državlja-nov, temveč poleg Hrvatov in Srbov tudi stvaritelje in nositelje te države.«30

Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev se je sprva imenovala Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Nastalo je 1. decembra 1918. Z vidovdansko ustavo leta 1921 se je preime-novalo v Kraljevino SHS, po uvedbi diktature pa 3. oktobra 1929 v Kraljevino Jugoslavi-jo, kot jo, ne glede na obdobje, pisci poljudno tudi najpogosteje označujejo. Vanjo je po enomesečnem obstoju Države Slovencev, Hrvatov in Srbov v novembru 1918, to je pre-hodni državni tvorbi večine avstroogrskih Južnih Slovanov s sedežem v Zagrebu, vstopila večina Slovencev. Po določitvi meja je nova jugoslovanska država merila 248.978 kvadra-tnih kilometrov. Bila je med srednje velikimi državami v Evropi, na osmem mestu, čeprav

30 Fran Erjavec, Slovenci. Zemljepisni, zgodovinski, politični, kulturni, gospodarski in socialni pogled, v Ljubljani 1923.

Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev in Kraljevina Jugoslavija


114

so njeni diplomati običajno govorili o tem, da je majhna država, in v skladu s tem tudi rav-nali, kar pa ni bila posledica geografskih danosti, ampak njene mednarodnopolitične, go-spodarske in vojaške šibkosti, pa tudi stalnih notranjih nacionalnih razkolov. Slovenskega ozemlja je bilo 16.197 kvadratnih kilometrov. Ob nastanku kraljevine je bilo v njej okrog 12 milijonov prebivalcev, ta številka je v času med obema vojnama narasla na kakšnih 14 milijonov. V Kraljevino SHS je prišel tudi večji del slovenskega ozemlja in prebivalstva, čeprav je v sosednji Italiji po Rapalski pogodbi, skupaj z ozemlji, ki jih je dobila že prej (Beneška Slovenija), živelo več kot 378.000 Slovencev (od tega jih je približno 70.000 emigriralo v Jugoslavijo), v Avstriji po plebiscitu okrog 100.000 in na Madžarskem po Trianonski pogodbi nekaj čez 6000. Kakšnih 370.000 je bilo še izseljencev po raznih kon-cih sveta. Od tega se jih je približno 50.000 izselilo prav v času med obema vojnama, pri-bližno toliko pa tudi v razne druge konce Jugoslavije. V Slovenijo se je priselilo okrog 10.000 prebivalcev iz drugih delov Jugoslavije, 4000 prebivalcev bivše Avstro-Ogrske (v glavnem tehničnih strokovnjakov) in kakšnih 1000 ruskih političnih emigrantov. Ti so bili v kraljevini zaradi povezave nekaterih belih ruskih generalov z Aleksandrom Karađorđe-vićem(1888–1934), ki je študiral na vojaški akademiji v Petrogradu, zelo vplivni. Sloven-sko ozemlje je bilo nacionalno precej homogeno, 94 % prebivalstva takratne Slovenije je bilo Slovencev. Kljub nacionalni homogenosti so bile med njimi tradicionalno velike regi-onalne razlike, ki so povzročale nestrpnost in medsebojno nerazumevanje tudi brez večje navzočnosti Neslovencev. Težko privaditi se na novo stvarnost je bilo zlasti Prekmurcem, nerazumljene in podcenjevane (še posebej v politiki) so se v odnosu do bivše Kranjske ču-

Jugoslovansko–italijanska meja je po Rapalski pogodbi potekala tik pod vrhom Triglava. Milan Škrabec, Narod naš dokaze hrani, stare razglednice.

115

tili Štajerci, vsem so šli na živce primorski imigranti, ki so s pomočjo države iskali služ-bo in zaposlitev, iz razumljivih razlogov pa so podpirali močno (beri centralistično) jugo-slovansko državo. »Koritarji«, »zamurci«, »abesinci« so bili pogosti izrazi, s katerimi so

Z razpadom avstro-ogrske monarhije leta 1918 so bili Slovenci razdeljeni med štiri dr-žave. Večina slovenskega naroda je po enomesečnem obstoju posebne državne skupnosti habsburških Jugoslovanov, to je Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. 1. decembra 1918 prešla v Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Po določitvi državnih meja Kraljevine SHS je jugoslovanski del Slovenije obsegal 16.197 km2. Po upravni razdelitvi države v tri-desetih letih pa je slovensko ozemlje v Jugoslaviji obsegalo 15.849 km2. Ob prvem popisu prebivalstva v novi državi 31. januarja 1921 je v Sloveniji živelo 1.054.919 prebivalcev (8,85 % jugoslovanskega prebivalstva). Ob drugem popisu 31. marca 1931 je v Sloveniji živelo 1.144.298 prebivalcev (8,21 % jugoslovanskega prebivalstva). Izvedbo tretjega po-pisa, ki naj bi se začel 31. marca 1941, je preprečil napad na Jugoslavijo. Po statističnih podatkih je konec leta 1938 v Sloveniji živelo 1.209.064 prebivalcev, konec leta 1940 pa po izračunih 1.227.358. Zunaj meja takratne Slovenije je živela skoraj tretjina Slovencev.



116

poimenovali prišleke. Priseljenci so bili veliko breme tudi za oblasti, naseljevale so jih v obrobnih, izpraznjenih krajih Štajerske in Prekmurja, ob severni in vzhodni meji, ter jih zaposlovale kot uradnike, učitelje, žandarje. Z njimi so poskušali ustvariti tudi kolonije na Kosovu in v Makedoniji, tam so jih skušali tudi posrbiti in spraviti v pravoslavno vero, a ne preveč uspešno, saj se je večina že med obema vojnama preselila v druge dele države. Okrog 2,5 % – to je blizu 29.000 – je po razpadu Avstro-Ogrske ostalo Nemcev; 1,4 % – 24.136 v celoti prebivalcev drugih jugoslovanskih narodov, pa še okrog 8000 Madžarov in 5500 drugih narodnosti. Novonastala jugoslovanska država ni bila nacionalno nič manj pisana država kot prej Avstro-Ogrska, enako velja tudi za vere.

V nacionalnem smislu so bili Slovenci z nekaj več kot 8 % (8,9 % na začetku, 8,2 % sre-di tridesetih let) prebivalstva tretji najštevilčnejši narod v novi državi, kjer je bila naci-onalna struktura (podatki se v različnih virih razlikujejo, za nekatere narode so potrebni posredni izračuni, saj se v štetjih prebivalstva niso upoštevali) razdeljena približno tako-le: 4.704.876 prebivalcev ali 39 % skupaj Srbov in Črnogorcev; 2.889.102 prebivalcev ali 23,9 % Hrvatov; 1.023.588 prebivalcev ali 8,5 % Slovencev (konec tridesetih let nekaj čez 1.200.000); 759.656 prebivalcev ali 6,3 % muslimanskih Srbo-Hrvatov; 630.000 prebival-cev ali 5,3 % Makedoncev; 512.207 prebivalcev ali 4,3 % Nemcev; 483.871 prebivalcev ali 4 % Albancev; 472.079 prebivalcev ali 3,9 % Romunov; 183.563 prebivalcev ali 1,6 % Turkov; 143.453 prebivalcev ali 1,2 % drugih Slovanov; 11.630 prebivalcev ali 0,1 % Ita-lijanov; 42.756 prebivalcev ali 0,3 % drugih.31

V političnem smislu sta se v novo državo združili kraljevini Srbija in Črna Gora, Hrvaška in Slavonija, Vojvodina ter Prekmurje, ki so pripadali ogrskemu delu monarhije, Kranjska, del

31 Dušan Nećak, Božo Repe, Oris sodobne obče in slovenske zgodovine, Ljubljana 2003, str. 73.

Vila Spinola, v kateri je bila na osnovi Londonskega pakta iz leta 1915 leta 1920 podpisana za slovenski narod tragična Rapalska pogodba.

117

Štajerske in Koroške ter Dalmacija, ki so pripadale avstrijskemu delu monarhije, Bosna in Hercegovina, ki je bila najprej aneksirana, nato pa leta 1908 priključena Avstro-Ogrski kot neke vrste protektorat, in ozemlja, ki jih je Srbija osvojila z balkanskimi vojnami (Kosovo, Metohija, Vardarska Makedonija) in so ji bile po koncu prve svetovne vojne povrnjene.

Makedoncem ni bila priznana pravica do četrtega »plemena«, šteli so jih za »južne Srbe«. Jeseni 1918 je bila na univerzi sv. Klimenta Ohridskega v Sofiji ustanovljena Notranja ma-kedonska revolucionarna organizacija (VMRO). Vodili so jo Todor Alexandrov, general Alexandr Protogerov in Petr Čaulev, kasneje Ivan (Vanče) Mihajlov, v njej pa so obstajale razne struje. Sprva je bila VMRO probolgarska in se je zavzemala za avtonomno in enotno Makedonijo znotraj Bolgarije, v dvajsetih letih pa za samostojno Makedonijo. Mihajlov, ki je bil zagovornik samostojne Makedonije, je nanjo v nacionalnem smislu gledal kot na neke vrste Švico, v kateri živijo različni narodi (Makedonci, Bolgari, Turki, Albanci itd..), ki pa se v državnem smislu čutijo Makedonce. VMRO je s pozivi zahodnim silam in skli-cujoč se na Wilsonove točke neuspešno skušala rešiti makedonsko vprašanje. V jugoslo-vanski kraljevini pa je s pomočjo svojega podmladka organizirala tudi upor proti srbizaci-ji. V prvih dveh letih po vojni je na makedonskem ozemlju potekala neke vrste gverilska vojna med raznimi uporniškimi četami (oblasti so jih označevale za »bandite«) proti ju-goslovanski vojski. Leta 1933 so se Vanče Mihajlov, vodja ustašev Ante Pavelić in vodja albanske uporniške organizacije Chasane Prištinou sestali v Bolgariji in se dogovorili za skupne akcije proti Jugoslaviji, posledica česar je bil tudi atentat na Kralja Aleksandra na-slednje leto v Marseillesu.

Najmočnejše manjšine v Jugoslaviji so bile nemška, albanska in madžarska, vendar so bile v njihovem položaju velike razlike. Kraljevina SHS je po sklepu pariške mirovne konfe-rence morala podpisati posebno pogodbo o zaščiti narodnih manjšin, kar pa v vidovdanski ustavi ni bilo zapisano. Na manjšine se je nanašal le 16. člen, ki je »manjšinam drugega plemena in jezika« načelno zagotavljal pravico do šolstva v maternem jeziku ob pogojih, ki jih predvideva zakon. Zakon o javnih šolah pa je izšel šele l. 1929. S pogodbo bi mora-la zagotavljati vsem državljanom enake državljanske in politične pravice, enak dostop do javnih služb, poklicev ter svobodno uporabo jezika manjšin v javnem življenju. Država se je obvezala, da bo uredila tudi javno manjšinsko šolstvo v jeziku manjšin, seveda tam, kjer živi zadostno število pripadnikov manjšine. V notranjem pravnem redu Jugoslavije pa so bile pravice nacionalnih manjšin v resnici zagotovljene le na osebni in ne na skupinski ravni. Izvajanje določil pogodbe je bilo v praksi vse do druge svetovne vojne močno po-manjkljivo in prepuščeno politiki oziroma vsakokratnim mednarodnim okoliščinam.

Albanci, zlasti tisti na Kosovu (živeli pa so še v Makedoniji in Črni Gori), so se še pred nastankom Kraljevine SHS zavzemali za združitev z albansko državo (meja med Srbijo in Albanijo je bila določena leta 1913, ko je nastala albanska država), politično jih je zasto-pal Kosovski komite, organizirali so vojaške fromacije, t.i. »kačačke odrede« (iz turške besede kaçak, kaçmiš, to je razbojnik, odpadnik, »kačac« v turcizmu – izraz je iz časov boja proti turškemu imperiju v 19. stoletju). Ob koncu vojne je zavezniška konferenca ve-leposlanikov med Kraljevino SHS in Albanijo vzpostavila nevtralno cono, ki je obstajala do leta 1923. Kosovo je ostalo Srbiji, Kraljevini SHS ni bilo treba glede albanske manjši-ne prevzeti nobene konkretne obveznosti, zato so bili nacionalno in kulturno izpostavlje-



118

ni srbskim pritiskom, niso imeli možnosti izobraževanja, niti samostojne politične orga-nizacije ali stranke, ki bi jih predstavljala. Srbom je v živem spominu ostal njihov med-vojni pohod čez Kosovo in Albanijo v Grčijo, med katerim so bili izpostavljeni napadom albanskih plemen in so izgubili okrog 150.000 ljudi, kar je poleg zgodovinskih razlogov vplivalo na njihov odnos do Albancev, ki naj bi jih bodisi asimilirali, bodisi pregnali. Ko-

Bitola v času med obema vojnama. Makedonci so tudi po vojni ostali razdeljeni, saj sta Velika Britanija in Francija upoštevali grške in srbske interese. Bukareštanski mir iz leta 1913 je bil deloma spremenjen s pogodbo v Neuillyu-sur Seine, ki je Srbiji vrnila leta 1915 okupirane kraje in jim dodala širši okraj Strumice, leta 1925 paje dobila še ozemlje sa-mostana Sv. Neum pri Ohridskem jezeru, ki naj bi po Bukareštanskem miru pripadel Al-baniji. Egejska Makedonija je bila dodeljena Grčiji, medtem ko je Pirinska Makedonija ostala Bolgariji. V nobeni od držav jim niso priznali nacionalnih pravic. Vardarska Ma-kedonija je bila s Kosovom združena v t.i. Južno Srbijo, šole so bile srbizirane, makedon-ska pravoslavna cerkvena organizacija pripojena srbski. Makedonija in Kosovo sta bila najmanj razviti del jugoslovanske kraljevine. Večji (in za srbske razmere moderni) mesti kot Skopje in Bitola sta že med vojno izgubili veliko prebivalstva in sta si po vojni težko opomogli. Agrarno reformo so srbske oblasti izkoristile za kolonizacijo 6377 družin, ki so se naselile v okolici Skopja, Prilepa in Bitole. Industrija je bila omejena na kakšnih 50 manjših podjetij (parnih mlinov, žag ipd.), večja finančna institucija je bila le banka Var-dar. Kmetijstvo, ki je preživljalo večino prebivalstva, je bilo ekstenzivno in zaostalo, vsega skupaj je bilo v dvajsetih letih trinajst traktorjev in nekaj mlatilnih ter podobnih strojev. Glavna proizvoda sta bila tobak in mak. Postopoma so jugoslovanske oblasti gradile že-lezniško omrežje.

119

sovo so med vojnama sistematično naseljevali s Srbi in Črnogorci, v celoti naj bi jih na-selili okrog 60.000.

V najboljšem položaju je bila nemška manjšina. Večina, okrog 63 % Nemcev (t.i. Volksde-utscherjev), je živela v Vojvodini, v Hrvaški in Slavoniji s Sremom okrog 25 %, v Sloveniji okrog 8 % in v Bosni in Hercegovini 4 %. Glede na prejšnje stanje jim je uplahnila politič-na moč, ne pa tudi ekonomska (nekaj zemlje so izgubili z agrarno reformo). Ustanovili so Stranko Nemcev Kraljevine SHS, ki je delovala do leta 1929 in imela do 8 poslancev v par-lamentu, potem so imeli posamične poslance na listah državnih strank. V narodni skupšči-ni je imela svoj poslanski klub in pravico sodelovanja v skupščinskih odborih. Da bi lahko stranka uresničevala svoj program, je vseskozi podpirala vladne koalicije, vendar to sode-lovanje ni bilo tesno. Imela je svoje šolstvo in kulturna društva, v tridesetih letih se je pre-cej nacificirala, kar je tudi vplivalo na njen položaj.32 Tudi Madžari v Vojvodini in na Hrva-škem so do leta 1929 imeli svojo stranko, šolstvo in kulturne organizacije, vendar so bili v svoji politiki manj uspešni kot Nemci. Tudi oni so z agrarno reformo izgubili nekaj zemlje, prišlo je do srbske kolonizacije Vojvodine. Jugoslavija se je (upravičeno) ves čas bala ma-džarskih pretenzij, kar je vplivalo tudi na odnos do manjšine. Nekaj pravic v šolstvu in kul-turi je imela tudi romunska manjšina (Jugoslavija je imela relativno dobre odnose z Romu-nijo, povezovala ju je skupna bojazen pred Madžarsko in prijateljstvo s Francijo).

V Prekmurju je kot materni jezik po popisu leta 1921 navedlo madžarščino nekaj več kot 14.000 ljudi (sami Madžari so ocenjevali, da jih je okrog 20.000). Reakcija na Madžare kot manjšino je bila podobna kot pri Nemcih, nekdanji vladajoči sloj so hoteli čim bolj omejiti, na strnjenem madžarskem naselitvenem področju je potekala kolonizacija. «Ma-džaronstvo« pa je bilo najpogostejša oznaka za njihove kulturne zahteve. V desetih letih se je število madžarskega prebivalstva prepolovilo. Po Trianonski pogodbi so imeli pravi-co do šol v madžarskem jeziku, delovalo jih je 16, vendar so se pogoji za vpis stalno zao-strovali, tako da jih je bilo na koncu 13, pa tudi te bolj na papirju kot v resnici. Delovalo je nekaj madžarskih gasilskih in cerkvenih društev ter izhajalo nekaj (predvsem politič-nih) časopisov.33

Podobno konfliktna kot na nacionalnem področju, je bila Jugoslavija tudi na verskem. V državi je bilo (po štetju 1921) 5.454.212 (47 %) pravoslavnih vernikov, 4.474.869 (39 %) katoličanov, 1.343.370 (11 %) »mohamedancev« in vseh drugih 3 %. V Sloveniji je bilo 1.020.388 katoličanov, 500 takih, ki so sledili grškemu obredju, 26.253 evangeličanov, 6627 pravoslavnih, 946 judov, 650 »mohamedancev« (šlo naj bi za albanske vojake) in 100 ateistov (»brezkonfesionalcev«).34 Že pri združevanju so se v srbskem političnem vrhu, zlasti v zvezi s katoliškimi Hrvati in Slovenci pojavljali dvomi, kaj bo to pomenilo za novo državo, enake pomisleke pa so zaradi prehoda iz pretežno katoliške Avstro-Ogr-ske v pretežno pravoslavno Jugoslavijo imeli vodilni katoliški politiki, mnogi tudi sami

32 Mitja Ferenc, Božo Repe, Nemška manjšina v Sloveniji med obema vojnama, v: Slovensko–avstrijski odnosi v 20. stoletju, Historia 8, Ljubljana 2004, str. 147–176.

33 http://www.hungarianquarterly.com/no181/9.html34 Viktor Steska, Cerkvene zadeve, v: Slovenci v desetletju 1918–1928. Zbornik razprav iz kulturne, go-

spodarske in politične zgodovine, Ljubljana 1928, str. 429–430.



120

duhovniki, in cerkveni dostojanstveniki. Dodaten problem je bil, da je katoliška Cerkev med vojno podpirala Avstro-Ogrske vojne načrte, še posebej pa je v njih videla maščeva-nje za atentat na prestolonaslednika. Carska Rusija, glavna strateška pokroviteljica Srbije, je med vojno računala, da bosta nastali dve slovanski državi, ena pretežno pravoslavna in druga pretežno katoliška. Za katoliško (hrvaško-slovensko) ji je bilo malo mar, svoje dvo-me v zvezi z eno državo pa je prenašala tudi na Srbijo. Že aprila leta 1915, ko je član Jugo-slovanskega odbora Franjo Supilo (1870–1917) v Petrogradu poizvedoval o tajnem lon-donskem paktu, je pri enem od sogovornikov izvedel tudi tole: »Ves problem je v tem, da je pet milijonov vaših ljudi katolikov. Kako drugače bi bilo, če bi bili pravoslavni. Vi po-slušate papeža, torej imate poglavarja izven države.«35 Pravzaprav je bil to še blažji sce-narij, saj je pri ruskem zunanjem ministru Sazonovu opazil tudi stališče, da noče »…naše narodne združitve, ampak največ ortodoksno osvajanje ali darilo Srbiji toliko, kolikor lah-ko brez pogube prebavi, drugo pa naj gre Italiji.«36 Ocena je bila, da verski fanatizem ru-skega carja in zunanjega ministra Sergeja Dimitrijeviča Sazonova (1860–1927) v jugoslo-vanski državi vidi nevarnost, da bi velika rimskokatoliška skupnost ohladila pravoslavje Srbov, o katerem v Rusiji tudi sicer niso bili najboljšega mnenja. Tudi Vatikan ni bil ravno naklonjen nastanku take jugoslovanske države, v kateri bi pravoslavna cerkev imela domi-nantno vlogo. Namen srbskih oblasti je bil, da bi tudi v novi državi dali pravoslavni cerkvi status državne religije (nacionalne in avtokefalne), vendar je bilo že na konferenci na Krfu leta 1917 sprejeto načelno stališče, da naj bi bile vere enakopravne, tri glavne (pravoslav-na, katoliška in muslimanska) pa naj bi vsaka zase imele nekakšen državni status, da to-rej cerkev ne bi bila ločena od države. Tudi zahteva Nikole Pašića (1845–1926), da se iz srbske ustave v ustavo nove države prenese člen, po katerem mora biti vladar pravoslavne vere, je naletel na odpor, zato ga je Pašić preložil (ne pa opustil) z besedami, da »to ni tako presantno vprašanje«.37 Na krfski konferenci je bil tako sprejet sklep, »da bodo vse pri-znane veroizpovedi svobodne in javne. Pravoslavna, rimskokatoliška in mohamedanska, ki so po številu vernikov pri našem narodu najmočnejše, bodo enake in enakopravne do države.«38 Na osnovi takega stališča naj bi zakonodajalec poskrbel za konfesionalni mir.

Poleg navedenih sta bili večji religiji še evangeličanska in judovska, država je dovoljevala celo plešoče derviše (ki so bili v Turčiji prepovedani), niso pa bile dovoljene pacifistične verske skupnosti, kot npr., nazarenci.39 Vidovdanska ustava je v 21. členu zagotavljala na-čelo svobode vere in enakopravnosti vseh priznanih ver. Vse tri glavne vere so bile suvere-

35 Dragoslav Šepić, O misiji Lj. Davidovića i A. Beliča u Petrogradu 1915. godine, Zbornik Historijskog instituta Jug. akademije 3, Zagreb 1961, str. 450. Citirano po: Ave Wilson, ZDA in prekrajanje Slove-nije v Versaillesu 1919–1920, Ljubljana 2003.

36 Mirko Mirković, Versko pitanje u borbi za stvaranje jugoslovenske države, Politićki život Jugoslavije 1914–1945, Zbornik radova, Beograd 1973.

37 Prav tam, str. 215.38 Krfska konferencija, Beleške sa sednica vlade Kraljevine Srba i predstavnika Jugoslovenskog odbo-

ra držanih na Krfu 1917 godine, Beograd 1924. Citirano po: Mirko Mirković, Versko pitanje u borbi za stvaranje jugoslovenske države, Politićki život Jugoslavije 1914–1945, Zbornik radova, Beograd 1973, str. 217.

39 Jože Pirjevec, Jugoslavija 1918–1992, Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugo-slavije, Koper 1995, str. 20–21.

121

ne na območjih, ki so jih obvladovale. V celoti je bilo zakonsko priznanih deset veroizpo-vedi, upoštevalo pa se je stanje na vseh območjih pred združitvijo, na državni ravni pa je srbska politika neformalno privilegirala pravoslavno cerkev, ki jo je imela za pomemben dejavnik svoje velikosrbske politike. Vse tri do tedaj obstoječe avtokefalne pravoslavne cerkve (beograjska, sremsko-karlovska in črnogorsko-primorska) in dalmatinska metro-polija ter avtonomna srbska pravoslavna cerkev v Bosni in Hercegovini (slednji dve sta bili podrejeni patriarhu v Istambulu) so se pod pritiskom združile v enotno Srbsko pravo-slavno cerkev Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki jo je vodil en patriarh.

Katoliška cerkev se je najprej organizirala na ravni sestankov katoliških škofov, nato v škofovski konferenci, ki jo je vodil zagrebški nadškof. Glavna zahteva je bila sklenitev konkordata z Vatikanom. Srbija je tak konkordat že imela, saj je po balkanskih vojnah v njeno državo prišlo okrog 200.000 katolikov. S konkordatom je hotela preprečiti delova-nje katoliških oblasti iz sosednjih držav. Hkrati je računala, da bo liturgija v slovanskem (srbskem) jeziku, kar je bil eden od dogovorov v konkordatu, pomagala »slovanizirati ar-banaške elemente.«40 Glavni razlog pa naj bi bil uperjen v prihodnost. Konkordat je bil namreč podpisan tik pred začetkom vojne, 24. junija 1914, in mesec dni kasneje tudi za-konsko potrjen. Srbija je tedaj v grobem že imela definirane vojne cilje, kar npr. dokazuje zapis v beograjskem časopisu Pravda 2. avgusta 1914, torej kmalu po podpisu konkordata in štiri mesece preden je bila sprejeta Niška deklaracija, ki pravi: »Razvoj današnjih do-godkov, z vero v Boga, bo našim neosvobojenim bratom prinesel svobodo in enakoprav-nost naše vere z njihovo vero«.41 Mnogim v srbskemu vrhu se je konkordat zdel škodljiv za Srbijo, a Pašić ga je spravil skozi parlament prav zaradi vizije širitve Srbije na katoliška področja, pri čemer je želel vnaprej amortizirati negativne ruske izkušnje zaradi zatiralske politike do Poljakov in drugih nepravoslavnih narodov. To je opazil tudi ruski poslanik v Beogradu N. Trubecki, ki je poročal, da želi Pašić dati Hrvatom kar največ zagotovil, da bi zbudil njihove simpatije do Srbije. Srbski konkordat je novembra 1921 sicer zanikal sam papež Benedikt XV. (1854–1922). Ni namreč priznal veljavnosti konkordatov, sklenjenih pred vojno za države, ki so bile ustanovljene po vojni, a je hkrati izrazil pripravljenost, da z njimi sklene nove sporazume, čeprav se je Jeglič ob srečanju s papežem avgusta 1919 zavzemal za razširitev srbskega na vso državo.42

Katoliški škofi so 27.–29. novembra 1918 v izjavi s škofovske konference, v kateri so poz-dravili bodočo združitev in se zavzeli za konkordat, tudi izrazili pričakovanje, da bodo v novi državi »sveti« družbeni (socialni) red, nedotakljivost zasebne lastnine in krščanska (katoliška) poroka. Njihova želja je bila, da bi katoliška vera živela v krščanski ljubezni in v najboljših odnosih z vsako v Jugoslaviji priznano veroizpovedjo, a »seveda v prvi vrsti s pravoslavno hierarhijo in pravoslavnimi ljudmi.«43 Zapisane vznesene besede so bile da-

40 Mirko Mirković, Versko pitanje u borbi za stvaranje jugoslovenske države, Politićki život Jugoslavije 1914–1945, Zbornik radova, Beograd 1973, str. 204.

41 Prav tam.42 Bogdan Kolar, Korošec in osrednja cerkveno-politična vprašanja v jugoslovanski državi, ČZN 2–3,

2006, str. 197.43 Prav tam, str. 219.



122

leč od kasnejše jugoslovanske realnosti, med cerkvami ni potekal nič manj zagrizen boj za status in privilegije, kot je potekal na nacionalni osnovi med narodi.

Prelom ob prehodu v novo državo je bil v resnici velik, saj so še nekaj mesecev prej, avgu-sta 1918, avstrijski škofi, kot piše France Dolinar,44 objavili zelo patriotsko pastirsko pismo, v katerem so vernike pozivali, naj vztrajajo v Avstriji vsiljeni vojni do zmagovitega miru. V lavantinski škofiji so ga še brali, v ljubljanski pa po ukazu nadškofa Antona Bonaventure Je-gliča (1850–1937) ne več (tudi sicer je opazna velika razlika med Jegličevo politiko in poli-tiko lavantinskega škofa Mihaela Napotnika (1850–1922), ki se tudi ni hotel udeležiti jugo-slovanske škofovske konference). Vatikan naj bi Državo SHS, kot je razumeti pisanje Jegli-ča, nekako »priznal« že 6. novembra 1918. Vatikan je sprva kazal precejšnje nezaupanje do nastanka nove države, po vojni ohranil svojega nuncija na Dunaju, novo državo je priznal šele konec leta 1919, ni pa cerkvene organizacije prilagodil državni, saj so nekatere škofi-je imele sedež izven države. Nato se je sprijaznil z realnostjo, k čemur so prispevali škofi na terenu tako s skupnimi izjavami, kakršna je navedena, kot z individualnimi stališči. Škof Mahnič (ki je bil tedaj na Krku, kasneje pa so ga Italijani izgnali) je npr. že 31. decembra 1918 na pariško mirovno konferenco naslovil apel, da »Jugoslovani po dolgem suženjstvu pod nemškim, madžarskim in turškim jarmom končno zaslužijo, da začnejo življenje, dostoj-no naroda, ki je skozi stoletja prelival kri za krščansko kulturo in svobodo Evrope«. Ko je bil knezoškof Jeglič avgusta 1919 na obisku v Vatikanu, je izjavil, da je strah pred tem, da bi se katoliki utopili v srbstvu kot v morju, nepotreben.

Položaj katoliške cerkve je v času med obema vojnama v marsičem ostal neprilagojen no-vim državnim mejam in neurejen, enako je veljalo tudi za premoženje in cerkveno šolstvo. Toda tudi Vatikan se je izkazal za izrazito negativno usmerjenega do Slovencev oziroma Neitalijanov, ki so prišli pod Italijo, in v pogajanjih z jugoslovansko vlado o konkordatu, razen na začetku, slovenskih škofov ni kaj dosti upošteval. Svoje je prispevala tudi vati-kanska podpora italijanskim teritorialnim zahtevam. Katoliške stranke so zahtevale, da se konkordat vnese že v vidovdansko ustavo, kar pa se ni zgodilo, zapisano je bilo le, da bo zakon določal, na kakšen način imeti zveze s poglavarji verstev, ki imajo sedeže izven dr-žave. Konkordat je bil po dolgotrajnih pogajanjih (začela so se leta 1922, prvi osnutek, ki pa za Vatikan ni bil sprejemljiv, je bil narejen leta 1924) in mnogih političnih sporih podpi-san leta 1935. Dve leti kasneje ga je z večino glasov ratificirala jugoslovanska skupščina, ne pa tudi senat. Zaradi političnih sporov in pritiskov pravoslavne cerkve (ta je zagrozila, da bo izobčila vsakega poslanca, ki bo glasoval za konkordat, proti konkordatu so bile ma-nifestacije na beograjskih ulicah, izšla je vrsta publikacij in člankov, ki so mu nasprotova-li) ni bil ratificiran, jugoslovanska vlada pa se mu je odrekla. Papež Pij XI. je bil zato neje-voljen na Antona Korošca (1872–1940), ki ga je kot najvplivnejšega katoliškega politika štel za odgovornega za neuspeh in ga je klical na zagovor. Nekatere ocene pa kažejo, da je bila verjetno za neuspeh bolj kriva pasivnost hrvaškega vodstva. Tako je katoliška cer-kev kot edina od priznanih cerkva imela neurejen status, z vsemi drugimi pa je bil urejen s posebnimi zakoni. Katoliška Cerkev je v primerjavi z Avstro-Ogrsko tako izgubila precej moči (škofi npr. položaj knezov z vsemi privilegiji, v posameznih obdobjih, npr. med leti

44 France Dolinar, Katoliška cerkev v Sloveniji v 20. stoletju, v: Slovensko-avstrijski odnosi v 20. stole-tju, Historia 8, Ljubljana 2004, str. 403–428.

123

1933 in 1935, so bili zaradi pastirskega pisma proti Sokolu razpuščene nekatere katoliške organizacije), podvržena je bila liberalističnemu pritisku, a je kljub temu ohranila močan položaj, njene interese pa so učinkovito zastopale katoliške stranke, v Sloveniji Slovenska ljudska stranka, s katero je bila Cerkev tesno prepletena. Med drugim je, npr. imela za ka-toličane jurisdikcijo na področju zakonskega prava, saj Jugoslavija (razen v Vojvodini in v Međimurju po starem ogrskem zakonu) ni poznala civilnih porok, pač pa so pravico do konfesionalnih imele uradno priznane cerkve, kar je povzročalo veliko zmedo, pa tudi pre-stope v veroizpovedi, ki so dovoljevale ločitev (pravoslavna, muslimanska).45

Tudi islamska verska skupnost se je morala šele združiti iz raznih delov. Za južni del dr-žave je dobila vrhovnega muftija v Beogradu, ki ga je nadzoroval minister za vere. Mu-slimani so se temu uprli in za severni in zahodni del države postavili vrhovnega voditelja reis-ul ulema v Sarajevu. Leta 1930 je nato nastala enotna verska skupnost s skupnim reis-ul ulemom, ki so ga izbirali muslimanski verski dostojanstveniki. Leta 1919 ustanovljena stranka Jugoslovanska muslimanska organizacija je bila, podobno kot katoliške stranke s katoliško Cerkvijo in srbski politični vrh s pravoslavno, tesno povezana z muslimansko cerkvijo.46 V kraljevini je identiteta današnjih Bošnjakov ostala na verski in kulturni rav-ni, šele v sedemdesetih letih 20. stoletja, v socialistični Jugoslaviji, so bili tudi uradno pri-znani kot narod pod imenom Muslimani.

Vse tri glavne cerkve so imele velike privilegije na raznih družbenih področjih: v kulturi, šolstvu, javnih civilnih zadevah.

Med drugimi verami je bila vplivnejša judovska, ki pa je bila razdeljena na ortodoksno in reformistično skupino (skupaj je bilo okrog 100 judovskih skupnosti – občin z okrog 75.000 pripadniki). Zakon o židovski verski skupnosti je bil sprejet šele leta 1929. Sina-goge in šole so bile po raznih delih države, največ v večjih mestih: Beogradu, Zagrebu, Sarajevu, Subotici, Novem Sadu, Bitoli.

Glavni problem novonastale države pa niso bile nacionalne, jezikovne, verske, kulturne in druge raznolikosti, ki bi bile ob drugačnem konceptu družbene ureditve in zrelejši politiki morda celo prednost, pač pa permanenten konflikt med želenim federalističnim konceptom državne ureditve pri nesrbskih narodih in centralističnim (veliko)srbskim, ki je v Jugoslaviji videl zgolj razširjeno Srbijo. To je bila že izvirna konstrukcijska napaka: politično je država namreč nastala tako, da je v razkoraku med federalističnim konceptom, ki so ga zagovarjali Hrvati, Slovenci, Muslimani in deloma Črnogorci (t.i. »zelenaši«, to je zagovorniki črnogor-ske narodnosti), in centralističnim, ki so ga zagovarjali Srbi in del Črnogorcev (t.i. »bjela-ši«), zmagal slednji. Navzven se je kraljevina od samega nastanka predstavljala kot nacio-nalna, to je jugoslovanska država, že v memorandumu na pariški mirovni konferenci je bilo npr. zapisano (po Andreju Mitroviću), »da Srbi, Hrvati in Slovenci sestavljajo eno nacijo, ki ima že od davnine svojo posebno civilizacijo in duhovno enotnost«, država, ki jo zahtevajo, pa da ima skupno nacionalno osnovo. Tudi sicer so diplomati in politiki, vključno s sloven-skimi, govorili o »pravici do neodvisnega nacionalnega življenja«, o »nacionalnem jugoslo-

45 Janez Cvirn, Prizadevanja za reformo poročnega prava v Jugoslaviji, v: Stiplovškov zbornik, Historia 10, Ljubljana 2005, 227–237.

46 Hrvoje Matković, Povijest Jugoslavije. Hrvatski pogled, Zagreb 1998, str. 119–127.



124

vanskem ozemlju«, »nacionalni suverenosti«, ipd. Politično geslo države je bilo »en narod, ena država, en kralj.« Navznoter so se politiki nekako zedinili o t.i. »kompromisnem unita-rizmu«, kar je pomenilo, da so Srbe, Hrvate in Slovence šteli za tri plemena enega naroda, medtem ko drugi narodi (Makedonci, Črnogorci, Muslimani) niso bili priznani. To kompro-misno jugoslovanstvo se je do uvedbe kraljeve diktature leta 1929 izražalo v imenu države (najprej Kraljestvo SHS, nato Kraljevina SHS) in v državnih simbolih.

novi siMboli: Grb, ZasTava, hiMna, nova praZnovanja, nova dinasTija

Državna himna je bila nekakšen potpuri, sestavili so jo iz obstoječih narodnih himen vseh treh narodov in občasno popravljali besedilo tam, kjer ni ustrezalo novi stvarnosti. Srbsko himno je napisal (predelal lastno starejšo verzijo iz leta 1872) Jovan Đorđević leta 1882, ko je Srbija postala kraljevina. Glasbo zanjo je (prav tako leta 1872) napisal Slovenec Da-vorin Jenko, ki je takrat delal v novozgrajenem Narodnom pozorištu v Beogradu. Prva ki-tica se je glasila: »Bože pravde,/ti što spase/od propasti/dosad nas,/čuj i dosad/naše gla-se/i od sad nam budi spas.« Hrvaška himna Lijepa naša, objavljena leta 1835 (tedaj pod

125

naslovom Horvatska domovina), je bila delo Antuna Mihanovića, zložil jo je leto kasneje amaterski skladatelj, po rodu Srb, Josip Runjanin (avtorstvo glasbe so dolgo pripisovali prvemu aranžerju Josipu Vendlu, ker se je originalni zapis izgubil). Lijepa naša je precej bolj lirična od drugih dveh, v himno je prišel prvi verz: »Lijepa naša domovino,/Oj junač-ka zemlja mila,/Da bi vazda sretna bila!« Pri Slovencih je bila to pesem Naprej zastave slave, avtorjev pesnika Simona Jenka in skladatelja Davorina Jenka iz leta 1860. Pred tem so kot himno, zlasti po letu 1848, čeprav je nastala prej, prepevali predelano pesem Slo-vaka Samuela Tomašika Hej Slovani, ki je postala zelo popularna med slovanskimi naro-di, neke vrste (pan)slovanska himna, med drugo svetovno vojno pa tudi himna nove soci-alistične Jugoslavije. Bojevita Naprej zastave slave (leta 1885 je izšla celo v angleščini v Londonu) je v skupno himno prispevala prvo kitico »Naprej zastave slave,/Na boj junaška kri!/Za blagor očetnjave/Naj puška govori!«47

Himnična zloženka se je v dokaz, kdo je v novi državi glavni, znova končala s popravljeni-mi stihi iz srbske himne: »Kralja Petra,/Bože,/hrani,/moli ti se srpski rod.« Po 16. avgustu 1921, ko je kralj Peter umrl, ga je v stihu zamenjal Aleksander, po njegovi smrt v atentatu leta 1934 pa mladi Peter.48 Himna je bila sicer mišljena kot začasna in nikoli ni bila ustav-no določena, medtem ko sta grb in zastava bila.

Grb je bil prav tako sestavljen. Osnova je bil nekdanji srbski grb z dvoglavim belim orlom in krono, ki so mu dodali kombiniran trojni ščit: srbskega z belim križem in štirimi znaki э; hrvaškega z rdeče-belo šahovnico; in slovenskega s tremi celjskimi zvezdami v obliki modrega polmeseca. Zastava je bila modro-belo-rdeča trobojnica z grbom na sredini.

47 Milivoje Pavlović, Knjiga o himni, Beograd 1986, str. 204–205.48 Prav tam, str. 177–178.

Neuradna slovenska himna je postala del skupne, sestavljene jugoslovanske himne. (Zastave vihrajo)


Grb in zastava Kraljevine SHS.


126

Za Srbe je bil pogoj nastanka nove države, da Karađorđevići postanejo jugoslovanska kraljeva dinastija in so to z različnimi manipulacijami dosegli še pred združitvijo, celo v Črni Gori, ki je imela svojo kraljevo dinastijo. Zato je regent Aleksander lahko tudi imel tako pomembno vlogo pri združitvi. Slovenci so bili pri tem vprašanju sicer nezadovolj-ni, a precej mlačni. Najbolj so se upirali Hrvati, zlasti najmočnejša republikansko usmer-jena Hrvaška kmečka stranka. Njen predsednik Stjepan Radić (1871–1928) ni priznal združitve, za Hrvaško je zahteval polno državnost (federativni status), za Jugoslavijo pa republiko. S kraljevino se je sprijaznil šele sredi dvajsetih let, ko je vstopil v vladajočo koalicijo.

Začetnik dinastije Karađorđevićev je bil hajduk in trgovec s svinjami Đorđe Petrović (1768–1817), znan kot Karađorđe (Črni Jurij). Leta 1804 je vodil Srbe v uporu proti otomanskemu imperiju (povod je bil poboj srbskih veljakov, t.i. »seća knezova») in je bil izbran za vodjo (vožda). Po nekajletni neodvisnosti je bil upor leta 1813 zlomljen, Karađorđević je emigriral. Ko se je leta 1817 v času druge srbske vstaje vrnil, ga je novi vožd Miloš Obrenović (1780–

Izpod Habsburžanov pod Karađorđeviće: Kip zadnjega cesarja Karla (1887–1922) pred cerkvijo Naše gospe na gori Monte, Madeira, kjer je Karel pokopan (avtorjev arhiv). Ka-rel, ki je leta 1916 pri devetindvajsetih letih nasledil Franca Jožefa, bremena zavožene in v vojno zapletene monarhije ni zmogel. Na koncu je pristal v izgnanstvu najprej v Švici in nato na Madeiri, kjer je umrl za posledicami pljučnice. Nostalgični duh po srednjeevrop-ski habsburški monarhiji pa se ohranja do današnjih dni, kar se med drugim kaže tudi v številnih romanjih na njegov grob. Zvestobo Karla in Habsburžanov katolicizmu je leta 2004 nagradil papež Janez Pavel II s Karlovo beatifikacijo.

127

1860) dal ubiti. Njegov sin je bil leta 1842 izbran za kneza Srbije, a so ga znova zamenjali Obrenovići, ki so jih nato s prestola vrgli zarotniški oficirji, pri čemer so Aleksandra Obreno-vića (1876–1903) in njegovo ženo Drago, prej že poročeno Mašin (1861–1903), tudi ubili.

Na – sedaj že kraljevski – prestol je prišel Peter I. Karađorđević (1844–1921), ki je vladal do leta 1921 in tako formalno postal tudi prvi jugoslovanski in s tem slovenski kralj. Peter je sicer v začetku sedemdesetih let 19. stoletja služil vojsko na francoski strani v franco-sko-pruski vojni in sodeloval tudi v bosanskem uporu proti Turkom, a kljub temu ni imel velikega posluha za vojaške zadeve. Imeli pa so ga za demokratičnega in reformistične-ga vladarja. Pod vplivom Črne roke – tajne oficirske organizacije, ki je želela vzpostaviti prevladujoč vpliv v Srbiji, in ki je podpirala Ujedinjenje ili smrt, tajno združbo bosanskih Srbov, odgovorno za atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda (1863–1914) leta 1914 v Sarajevu – so kralja Petra v času srbske emigracije na Krfu umaknili iz aktivnega odločanja. Petrovega starejšega sina Đorđa, to je Jurija (1887–1972), ki je bil tudi voja-ško šolan v Rusiji in se je boril v obeh balkanskih in v prvi svetovni vojni, so prisilili, da se je odrekel prestolu v korist drugorojenega Aleksandra. Formalno naj bi se odrekel na-sledstvu, ker naj bi v jezi udaril in nesrečno ubil služabnika, kar pa je bil za srbske razme-re precej prozoren izgovor, saj življenje v balkanski kraljevini ni bilo kaj dosti vredno in so, če je bilo potrebno, utišali tudi mnogo hujše škandale. Sredi dvajsetih let je Aleksander brata dal zapreti v umobolnico, kjer je ostal do okupacije, po drugi svetovni vojni pa je kot edini član kraljeve družine smel živeti v Jugoslaviji in je tudi napisal spomine. Aleksander je kljub lojalnosti obračunal tudi z vodjem Črne roke Dragutinom Dimitrijevićem – Api-som (1876–1917) in to sredi vojne, na t.i. solunskem procesu (obsojen je bil na smrt), ker je Črna roka po njegovi oceni postala preveč vplivna, sam pa je začel podpirati podobno, a bolj obvladljivo organizacijo, Belo roko.

Slika in spominski slavilni članek o Petru I. Velikem osvoboditelju, iz Ilustriranega Slovenca.



128

Aleksander je bil v prvi svetovni vojni vrhovni poveljnik srbske vojske, imel je njeno ab-solutno podporo, prav tako tudi srbske pravoslavne cerkve. Bil je usmerjen velikosrbsko in po značaju avtokratski, na stranke je gledal predvsem v funkciji izpolnjevanja svojih zahtev. Svetozar Pribičević (1875–1936), najvplivnejši »prečanski« politik (»prečanski« kraji so bili oznaka za dele ozemlja izven nekdanje kraljevine Srbije, torej preko Drine, Save in Donave), ki je imel pomembne zasluge za centralistični način združitve in je kra-lju sprva naredil mnogo uslug, ob uvedbi diktature pa je tudi njemu prekipelo, ni želel so-delovati v kraljevi igri in se je celo obračal k federalizmu (zato je bil zaprt in je nato emi-griral), je zapisal: »Niti kralj, niti dinastija nista določala ne smisel združitve in ne razmer, v katerih se je zgodila. Sprejeta sta bila, ker sta se znašla v Srbiji med zgodovinskim pro-cesom združitve in ker je bila predstava, da bosta, po tradiciji, služila demokraciji. Kdo pa je lahko pričakoval, da se bodo Hrvati in Slovenci privezali na državo z avtokratskim režimom! Dinastija Karađorđevićev je bila zelo daleč od njihovih src, z njo niso imeli nič skupnega in v času nastajanja države so bili skoraj vsi proti monarhiji. Niso se združili s Srbi, da bi imeli dinastijo Karađorđevićev in z njimi avtokracijo, ampak da bi okrepili svoj položaj in zagotovili prihodnost združenim silam v svobodni ureditvi.«49

Aleksandrovo vladanje je prekinil atentat 9. oktobra 1934 v Marseillesu. Njegova smrt je imela tako zunanjepolitične kot notranjepolitične posledice. Kralj se je na povabilo franco-skega zunanjega ministra Louisa Barthouja (koordinatorja dveh pomembnih mednarodnih povezav, v katere je bila vključena Jugoslavija: Male antante in Balkanske zveze) v Franci-jo odpravil z vojaško ladjo Dubrovnik. Med vožnjo v odprtem avtomobilu po Marseillesu je oba ubil Vlada Georgiev, tesen sodelavec Vanče Mihajlova enega od pomembnih voditeljev VMRO. Georgiev je vzdrževal stike med Mihajlovom in Antejem Pavelićem (1889–1959), vodjem ustašev, ki so z Mussolinijevo podporo delovali iz Italije, vadbeni center pa so imeli tudi na Madžarskem, v kraju Janka Puszta (Pusta), kjer se je Georgiev uril. Preiskava o aten-tatu je bila v Franciji ustavljena, ko so ugotovili, da vodi v najvišje italijanske kroge, plačilo z italijanske strani pa je bila nenadna otoplitev odnosov med obema državama. Madžarska se je izmazala zgolj s poročilom Društvu narodov v Ženevi, da je ukrepala proti uradnikom, ki so »dopustili« delovanje jugoslovanske emigracije na madžarskih tleh.50

Atentat je izzval nov hud pretres v jugoslovanski družbi. Britanski ambasador, sir Nevile Hen-derson (1882–1942), hkrati jezen na Francijo in užaloščen zaradi Aleksandrove smrti, je zapi-sal, da »je bila verjetno velika sreča za jugoslovanski narod, da ni bilo znano, kdo je odgovo-ren za kraljevo smrt: graje vredna malomarnost francoskih oblasti, hrvaški teroristi, Madžar-ska ali Italija. Šok za narod je bil tako globok, razjarjenost in zahteva po maščevanju pa tako silna, da sem še sedaj, ko gledam nazaj, presenečen, da ga je bilo mogoče obrzdati.«51

Ugibanj in načrtno sproženih govoric ter pisanja o ozadju atentata je bilo res veliko. Itali-ja, pa tudi vatikanska diplomacija, sta vložili veliko naporov, da bi ga pripisali jugoslovan-skim prostozidarjem (ena od absurdnih tez je npr. bila, da naj bi atentat preko prostozidar-jev organizirala češki predsednik Masaryk in zunanji minister Beneš, da bi tako pomagala

49 Svetozar Pribičević, Diktatura kralja Aleksandra, Zagreb 1990, str. 226.50 Ferdo Čulinović, Jugoslavija između dva rata, Zagreb 1961, str. 61–76. 51 Yugoslavia. Political Diaries, 1918–1965, Slough 1997, 2. del, str. 486 in 487 (prevod B.R.).

129

vzpostaviti demokratični režim v Jugoslaviji). V resnici je bila Jugoslovanska prostozidar-ska loža, ki je bila ustanovljena leta 1919 s sedežem v Beogradu (njen del je bila tudi loža Valentin Vodnik v Ljubljani), državi lojalna, imela naj bi pomembno vlogo pri vzpostavitvi diktature in pri njenih diplomatskih odnosih z zahodnimi državami, čeprav naj bi se po dik-taturi zavzemala za federalistični koncept in v tem smislu tudi posredovala pri kralju.52

Pričakovanja (zlasti Mussolinijeva, pa tudi druga), da bo kraljeva smrt povzročila razpad države, se niso uresničila. Še več, kratkoročno je smrt povzročila nasprotni učinek: poli-tično enotnost. Vlada je razglasila šestmesečno žalovanje, ki je trajalo vse do aprila leta 1935, šole in trgovine ter kulturne institucije so bile nekaj dni zaprte, veselice pa prepo-vedane celo za štirideset dni, po vseh državnih stavbah so visele črne zastave, uslužbenci so morali nositi črne kravate ali (in) črne trakove, celo vosek na pečatih je bil črn. Vsako kršenje žalovanja (ali govorjenje proti kralju) je bilo strogo kaznovano. Kraljevo truplo so z vojaško ladjo pripeljali v Split, potem je počasi potoval do Zagreba in nato do Beograda ter na koncu v Topolo, v grobnico na matičnem posestvu Karađorđevićev. V vseh treh me-stih so se prebivalci množično poslavljali od njega (za Beograd, v katerem je krsta ostala štiri dni, je bilo organiziranih več kot 100 posebnih vlakov iz vse države), ljudje pa so med prevozom stali tudi vzdolž železniških prog.53 Mnogi kmetje so na konju ali peš prepoto-vali po nekaj deset kilometrov, da so kralja lahko kropili, po poročanju tujih novinarjev, pa je Beograd dajal vtis, kot da se je v njem zbrala vsa Jugoslavija. Žalost je bila po mnenju sodobnikov iskrena. Angleški ambasador (ki v poročilih ni skrival naklonjenosti kralju in je nekoč svojemu namestniku izjavil, da sta v Jugoslaviji samo dva resnična Jugoslovana, prvi je kralj Aleksander, drugi pa on, in kar sam komentiral, da je to sicer radikalna izja-va, je pa v njej kar nekaj resnice) je v poročilu za leto 1934 o pogrebu zapisal splošno pre-pričanje, da »solz ni bilo mogoče simulirati«. Opisal je prizore jokajočih klečečih otrok, žensk, moških, tudi žandarjev in policajev, ko je sprevod šel mimo njih, in Aleksandrovo smrt. Z besedami Motleya – verjetno ameriškega zgodovinarja Johna Lothropa (op. B.R.) – je smrt Aleksandra primerjal s smrtjo Viljema Oranskega (protestantskega nizozemske-ga osvajalca in nato kralja Anglije, Irske in Škotske iz 17. stoletja, pod katerim je bila leta 1689 sprejeta »Bill of Rights«, za »Magno Charto Libertatum« najpomembnejši angleški ustavni dokument): »Dokler je živel, je bil vodilna zvezda pogumnega naroda, in ko je umrl, so majhni otroci jokali na ulici«.54 Je pa Henderson s hladno angleško logiko do-dal, da je v vsem skupaj tudi veliko psihologije množic in da se je nedvomno nekaj te po-membne spontanosti izgubilo v »netaktični prisiljeni demonstraciji žalovanja«.

V imenu Aleksandrovega sina, enajstletnega prestolonaslednika Petra II, je nato vladanje kot vodilna osebnost tričlanskega kraljevega namestništva prevzel Aleksandrov bratranec, knez Pavle (1893–1976). Pavle je bil sin Arsena (1859–1938), edinega brata Petra I. Takoj po novici o kraljevi smrti je knez Pavle »našel« domnevno kraljevo oporoko (sestavljena naj bi bila 5. januarja 1934 na Bledu), v kateri so bili za njegovo namestništvo določeni knez Pavle, senator in prosvetni minister dr. Radenko Stojanović in ban Savske banovine

52 Zoran D. Nenezić, Masoni u Jugoslaviji (1764–1980), Beograd 1987 (2., dopunjeno izdanje).53 Branislav Gligorijević, Kralj Aleksandar Karađorđević, I–III, Beograd 2002.54 Yugoslavia. Political Diaries, 1918–1965, Slough 1997, 2. del, str. 488 (prevod B. R.).



130

dr. Ivo Perović. Druga dva člana namestništva sta bili zgolj figuri (zanimivo je tudi, da v njem po načelu troedinosti naroda ni bilo Slovenca), v resnici je knez do državnega udara marca 1941 vladal sam.

Pavle je študiral v Oxfordu in bil proangleško usmerjen (Angleži so v njem videli dostoj-no zamenjavo za Aleksandra, čeprav je bil popolnoma drugega značaja, nevojaški in na-klonjen umetnosti), a je kljub temu marca 1941 podpisal pristop Jugoslavije k silam osi, zaradi česar je skupina oficirjev izvedla državni udar in na prestol postavila mladoletnega kralja Petra II. Ta je bil tudi zadnji jugoslovanski vladar, a le kratek čas. Že nekaj tednov po ustoličenju je zaradi okupacije Jugoslavije zbežal in se ni nikoli več vrnil, kljub napo-rom Velike Britanije (britanska in jugoslovanska kraljeva družina sta bili tudi sorodstveno povezani), da bi mu krono vrnila. Dogodki v Jugoslaviji so šli po svoje, novi socialistični vladar Jugoslavije je med drugo svetovno vojno postal Josip Broz – Tito.

Kraljeva družina je od vseh novo pripojenih krajev največ pozornosti namenjala Slove-niji, a razlog je bil le delno političen, čeprav so slovenski politiki na beograjskem dvoru pogosto igrali jeziček na tehtnici med hrvaško-srbskimi odnosi. Aleksander Karađorđević je že v začetku dvajsetih let razglasil Bled za svojo poletno rezidenco, tam je kupil dvor Suvobor (današnja Vila Bled), posestvo je imel tudi na Brdu in v letih pred vojno je začel graditi veliko leseno naselje za kraljevo družino in obiskovalce na Mežaklji. Beograjski dvor se je čez poletje preselil na Bled, mnogi diplomati so kupovali tudi vile, odvijale so se konference in pogovori, tu je bilo podpisanih več pomembnih mednarodnih diplomat-skih in notranjih političnih aktov, odvijale so se različne javne prireditve, teniški turnir-ji, ipd. Kraljica se je večkrat pojavila v slovenski narodni noši, najmlajši sin kraljevskega para Andrej (1929–1990) pa se je rodil in je bil krščen na Bledu.55

Indoktrinacija z jugoslovanskim narodom in novo dinastijo se je začela že nekaj mesecev po združitvi, takoj, ko je novi sistem začel delovati. Na dekliški šoli v Slovenskih Konji-cah so praznovanja ob vstopu v novo državo (1919/1920) v šolski kronik opisali takole:

»Začetek pouka 3. novembra s slovesno sveto mašo.

1. december kot »dan spomina, v katerem je Njegovo kraljevo Visočanstvo prestolonasle-dnik Aleksander proklamiral ujedinjenje našega troimenega naroda pod žezlom dinastije Karadordevičev«. Služba božja, proslava v šoli, kjer se je učenkam »na primeren način razložil visok pomen tega dne«. Pouka ni bilo.

Vidov dan, 28. junija. Najprej slovesna služba božja, nato se je učenkam razložil pomen tega dne: ».../ hipni poraz, končna zmaga /.../ Dan Kosovega polja. Kosovega polja, nedaj rdečega od krvi, sedaj rumenega od pšenice. Pred 500 in več leti je na Vidov dan padlo srbsko carstvo, padel je križ častni .../ in čez carstvo in čez križ je v Evropo stopil turški janičar. Bil je to tudi čas, ko je baš zamiral slovenski glas na knežjem kamnu Polja Gospo-svetskega, zakaj iz Evrope sem je gledal nemški Gospod .../«

Obisk regenta Aleksandra v Slovenskih Konjicah 29. junija. Pred sprejemnim prostorom so učenke v belih oblekah in z zastavicami v rokah napravile špalir. Prihod regenta so na-

55 Božo Benedik, Božo Repe, Bled kot prizorišče politične in diplomatske dejavnosti v obdobjih Ka-rađorđevićev in Josipa Broza – Tita, v: Bled 1000 let, Bled 2004, str. 265–268.

131

znanili zvonovi, množica je vzklikala »Živio regent Aleksander!« Otroci so mu mahali z zastavicami in trosili cvetlice na pot. Po slavnostnem pozdravu so sledile predstavitve ra-znih korporacij. Pred odhodom mu je učenka izročila šopek. »Regent se je zanj zahvalil in se nasmehnil učenki.«56

Praznovanja so se v glavnem oblikovala v prvih letih države in so nato z manjšimi sprememba-mi ves čas sledila novi državni ideologiji in novi dinastiji. Najpomembnejši državni praznik je postal 1. december, Dan zedinjenja. Pomemben dan je postal srbski cerkveni in narodni praznik Vidov dan (28. junij), ki je postal nekakšen jugoslovanski »dan bojevnikov in domovine«.

Poveličevale so se srbske in črnogorske zmage v prvi svetovni vojni (tudi iz starejše zgo-dovine), kar je pogosto v nemajhno zadrego spravljalo politike iz krajev bivše avstro-ogr-ske monarhije, ki so v srbskih očeh pripadali poražencem. 12. julij se je slavil kot rojstni dan kralja Petra, 17. december pa kot rojstni dan prestolonaslednika in regenta Aleksan-dra. Ko je kralj Peter leta 1921 umrl, je bil praznik dan njegove smrti, 16. avgust. Leta 1926 so dodali kot državne praznike še rojstni dan kraljice Marije (1900–1961) 9. januar-ja, rojstni dan prestolonaslednika Petra 6. septembra, tako da jih je bilo skupaj šest, poleg njih pa še cerkveni prazniki. Pri praznovanju političnih praznikov ali obletnic, povezanih z odhodom iz Avstro-Ogrske in z nastankom Jugoslavije (z njimi si je politično avtoriteto v Sloveniji hotela okrepiti zlasti garnitura, ki se je štela zaslužna za »prevrat«, torej še po-sebej SLS in Korošec, ki so ga ob obletnicah v njegovem taboru zelo slavili), Slovenci tra-dicionalno niso bili enotni. Desetletnico nastanka Države SHS in nato vstopa v Kraljevino SHS so tako stranke in skupine npr. organizirale vsaka zase in z žolčnimi polemikami, še ostrejše pa je bilo tovrstno »praznovanje« v tridesetih letih.

Skozi praznovanja, pa tudi sicer, se je začel sistematično graditi kult nove srbske kraljeve dinastije Karađorđevićev, tako kralja Petra, kot resničnega vladarja, kot regenta Aleksan-dra. Kraljeva družina se je skušala v javnosti prikazovati kot jugoslovanska in naj bi tako tudi pri nesrbskih narodih po priljubljenosti zamenjala prejšnje vladarje (Habsburžane, čr-nogorske Petroviće). »Bili so časi, ko so se kralji lahko udarili po prsih, češ: L’etat c’est moi! Toda še danes žive kralji, ki nosijo zlato krono radi krone same. Poznamo še tretjo vrsto kraljev, ki so kralji vladarji. Med te spada naš vladar Kralj Aleksander«, je Slovenec leta 1934 hvalil Aleksandra, ki so mu politiki, tako domači kot tuji, kot smo že omenili, sicer pripisovali izrazito avtokratske lastnosti in megalomanstvo.

V zgodovini, ki se je začela prikazovati na novo, so Karađorđevići dobili osrednjo vlogo, kar je še zlasti veljalo za kralja Petra I. »velikega osvoboditelja« in za Aleksandra, »zedinitelja«. Znani zgodovinar iz obdobja med obema vojnama, Janko Orožen, je leta 1938 napisal pane-girik Karađordevićem. Uvodoma je postavil tezo, da so bili skupni jugoslovanski predniki si-cer razdeljeni po plemenih, a so nosili isto ime (Sloveni), bili so iste krvi in so govorili isti je-zik. Od zgodnjega srednjega veka so bili naseljeni od alpskih slemen do Črnega in Egejskega morja, od Jadrana do srednjega Podonavja. Ustanavljali so prve državne tvorbe, ki so na za-hodu nosile slovensko ime, v srednjih hrvaško in srbsko, na vzhodu pa bolgarsko. Te države so se pričele med sabo spajati in bile so na poti, da se združijo, »a preden je bilo to delo do-

56 Franc Rozman, Vasilij Melik, Božo Repe, Zastave vihrajo, Ljubljana 1999.



132

vršeno, so podlegli tuji sili, na zapadu nemški, v sredini madžarski, na vzhodu turški. Prve so padle slovenske državice, sledile so jim hrvatske, srbske pa so ohranile svobodo razmeroma dolgo dobo. Pri Srbih se je zato razvilo najjače srednjeveško državno in kulturno življenje. Po izgubljeni narodni in državni samostojnosti je narod nekaj stoletij potrpežljivo prenašal težke udarce usode. Najmanj je klonil njegov duh na vzhodu. Srbi nikakor niso mogli pozabiti na dobo svobodnega narodnega in državnega življenja. Nasprotno, njihova narodna zavest je rasla stoletje za stoletjem, desetletje za desetletjem. Vzdrževala in krepila jo je junaška pesem, ki so jo guslarji nosili iz kraja v kraj in ohranjali od roda do roda…Blizu 200 let so se Srbi v takih bojih naslanjali na države, ki so se baš vojskovale s turškim carstvom. Ali njihova borba se je postopoma osamosvajala in okrog leta 1800 so bili že popolnoma na lastnih nogah…pri-tisk tujstva, pod katerim je živel slovenski in hrvatski del naroda je manj veljal telesu kot duši. Toda bil je prav tako nevaren…I Slovenci i Hrvati so začeli misliti na svojo rešitev…Živo so delali, da bi dvignili narodno izobrazbo. To delo se je pričelo pred dobrimi 100 leti, približno takrat, ko so Srbi prvič samostojno udarili na dušmana. In ko je srbska borba dosegla odlo-čilni višek, tedaj je slovenska in hrvatska samozavest postala tako močna in edina, da je po-sebno mlajšemu rodu potisnila v roke še drugo orožje: meč. Streti je bilo treba oboroženo av-strijsko-nemško in madžarsko državno silo, da je mogla zmagati velika misel jugoslovanske svobode, zadrževane preko stoletij, toda neuničljive. S tem se je strnila borbena fronta vseh Jugoslovanov in uspeh ni izostal. Samo bolgarski narod, ki ga je vodil vladar tujega rodu in nenarodne krvi, se je takrat še izneveril veliki jugoslovanski misli…Vsako veliko delo potre-buje dobrih voditeljev…Karađorđevići so postali našemu narodu tak voditeljski rod. Pojavili so se, ko je bila narodna stiska med Srbi najhujša in kadar je bila borba najusodnejša, so bili vedno pri krmilu narodne ladje. In ko se je strnila fronta vseh Jugoslovanov, so postali vodje vsega jugoslovanskega rodu. Njihovo delo še ni končano…«

V nadaljevanju je opisal vlogo vseh Karađorđevićev, najbolj pa izpostavil Aleksandra, za katerega je zapisal: »Povsod so pričakovali dan, ko pride svetli prestolonaslednik kot kralj Matjaž, da narod osvobodi in ujedini«, poudaril je njegovo vlogo pri združitvi, branil uvedbo diktature kot rešitev za jugoslovanski narod, hvalil Aleksandrove lastnosti: «Ve-lik uspeh njegovega življenja pa je temeljil na posebni lastnosti. Kakor njegov oče je tudi kralj Aleksander zaupno zrl v bodočnost in veroval v zmago pravice. Bil je hkrati silno dalekoviden in neizrečno hraber…Aleksandrove zasluge za državo in narod so ogromne in neprecenljive. Silne pa so bile tudi njegove žrtve; padel je v službi države in naroda ter evropskega miru. Njegov lik je lik velikana.«57

Kljub pogosti navzočnosti v Sloveniji, naporom tiska in politikov, na novo napisani zgo-dovini ter indoktrinaciji v šolah, pa Karađorđevići pri Slovencih niso bili niti zdaleč tako priljubljeni kot Habsburžani (in med njimi še posebej Franc Jožef). Pristranski učbeniki, še zlasti tisti iz tridesetih let, so sicer prikazovali preteklost na podoben način, kot zgodo-vinopisje. »Pomen in vloga Srbov in Srbije se v zgodovini poveličuje in prikazuje nekri-tično v superlativih. Hkrati učbeniki iz leta 1934 slavijo in pozitivno vrednotijo nasilje in vojno kot najboljši način za ohranitev svobode…. Srbski narod v teh učbenikih nastopa kot izvoljeni narod, katerega božje poslanstvo je obramba Balkana pred neverniki, med kate-

57 Janko Orožen, Karađorđevići, v Ljubljani 1938, str. 4.

133

Dinastija Karađorđevićev naj bi iz srbske postala tudi jugoslovanska dinastija. »Slovensko pleme« v jugoslovanskem narodu naj bi v to prepričalo tudi oblače-nje kraljice Marije (sicer romunskega rodu) v slovensko narodno nošo in dvig vile Suvobor na Bledu v kraljevo poletno turistično rezidenco (Ilustrirani Slo-venec).


re sodijo predvsem Turki.« Prva svetovna vojna je prikazana z vlogo Srbije kot Piemonta, vzrok za prvo svetovno vojno je postala »želja Avstro-Ogrske uničiti nade, ki so jih vsi Ju-goslovani gojili v osvobodilno vojno Srbije.« Atentat v Sarajevu je logična posledica izzi-vanja Avstro-Ogrske. Srbska vojska je po odločilnem delovanju na solunski fronti »vkora-kala v vse jugoslovanske pokrajine avstro-ogrske monarhije, ki je razpadla, ter ustvarila povsod red in mir.« 58 Vzrok za to, da jugoslovanska in karađorđevićevska indoktrinacija ni presegla avstro-ogrske in habsburške, je bil v kratkotrajnem obstoju kraljevine, kulturni in verski drugačnosti, pa tudi v avtokratskem načinu vladanja, ki so ga bili sicer Slovenci vajeni tudi še iz avstroogrskih časov, a vendarle v drugačni maniri.

Združitev v novo državo, Kraljevino SHS, 1. decembra 1918 je bila v času med obema vojnama pojmovana kot osvoboditev Slovencev izpod nemškega jarma (z izjemo Koro-ške), projugoslovansko usmerjeni politiki na čelu s Korošcem so iz tega akta črpali politič-no moč, tisk je poveličeval njihova dejanja, »avstrijakarski« politiki (npr. dr. Ivan Šušter-šič) pa so iz politike izginili. Dogajanju 28. in 29. oktobra 1918 so pomen pripisovali zgolj Slovenci, Hrvati precej manj, saj so menili, da se njihov položaj v Jugoslaviji ni zboljšal, na jugoslovanski ravni pa je bil najbolj zveličavni akt prvodecembrska združitev.

58 Valerija Bernik Burja, Vsebinske in metodološke spremembe v osnovnošolskih učbenikih zgodovine od konca 19. stoletja do začetka 21. stoletja na Slovenskem, doktorska disertacija, Oddelek za zgodo-vino FF, Ljubljana 2006, str. 1989 in 1990.


134

Stran iz Ilustriranega Slovenca ob desetletnici konca Avstro-Ogrske in proglasitve Države Slovencev Hrvatov in Srbov s sedežem v Zagrebu. Spontano množično zborovanje v Ljublja-ni 29. oktobra 1918, ki se ga je udeležilo okrog 30.000 ljudi, je politika sprejela zmedeno in celo v strahu pred morebitno revolucijo. Narodni svet v Ljubljani kakšne posebne deklara-cije ni sprejel, na manifestaciji se je zgolj pridružil sklepom Narodnega vijeća in hrvaškega sabora v Zagrebu (sabor je razglasil pretrganje državnopravnih vezi z Avstro-Ogrsko in nato predal oblast Narodnemu vijeću). Korošca na manifestaciji v Ljubljani ni bilo, v imenu Na-rodnega vijeća je odpotoval na pogovore s srbskim predsednikom vlade Pašićem na pogaja-nja v Ženevo. V pomanjkanju državno-pravnih aktov po vzoru Hrvatov je Ivan Hribar, ki je v imenu Korošca vodil Narodni svet v Ljubljani, zapustitev Avstro-Ogrske in vključitev v še ne definirano novo državo, pripisal kar svojim besedam v govoru: »Prejmi torej naše poklon-stvo ti, naša krasna, ob neizmernih mukah rojena in zato večno neporušljiva Jugoslavija«. Tudi nadporočnik dr. Mihajlo Rostohar je v imenu kakšnih dvesto navzočih slovenskih oficir-jev avstro-ogrske armade položil prisego vdanosti nastajajoči državi:«Mi vojaki odrekamo pokorščino Avstriji in prisegamo zvestobo svoji narodni državi Jugoslaviji.«

135

poliTična podoba Kraljevine od nasTanKa do ZačeTKa TrideseTih leT

StranKe

Politično in strankarsko življenje v Jugoslaviji je bilo, tako kot družba nasploh, razceplje-no in turbulentno. V času med obema vojnama je krajši ali daljši čas delovalo okrog štiri-deset strank, nekatere sicer zelo kratek čas. Nastajanje in izginjanje, spreminjanje, utaplja-nje v drugih, prestopanje, združevanje, so bile stalnice. V času med obema vojnama se je izmenjalo kar 39 vlad, od tega do diktature 24. Večina strank je bila nacionalnih, jugoslo-vanski značaj sta v začetnem obdobju imeli le liberalna Jugoslovanska demokratska stran-ka (JDS) in Komunistična partija Jugoslavije (KPJ). Parlamentarne volitve so bile v času med obema vojnama sedemkrat, v prvem obdobju 28. novembra 1920; 18. marca 1923, 8. februarja 1925, 11. septembra 1927, po diktaturi in obnovi parlamentarnega življenja pa 8. novembra 1931, 5. maja 1935, 11. dcembra 1938. Volitve senatorjev so bile 3. januarja 1932, 3. februarja 1935 in 6. februarja 1938.

V Sloveniji so bili trije volilni okraji: Štajerska s Prekmurjem in delom Koroške, osrednji del Slovenije (nekdanja Kranjska) in kot posebni okraj Ljubljana. Na prvih volitvah so volili 40 poslancev (dva naj bi bila namenjena plebiscitnemu območju na Koroškem), na naslednjih pa po 29. V tridesetih letih je morala biti kandidatna lista sestavljena tako, da je imela kandi-date v vseh okrajih v državi in tudi mandati so se razdeljevali glede na rezultate, dosežene v vsej državi. Na vseh sedmih volitvah je kandidiralo skupaj 1418 kandidatov, vendar nobeden ne več kot petkrat (takih, ki so kandidirali petkrat, je bilo kakšen odstotek). Število volilnih upravičencev je bilo leta 1920 nekaj več kot 215.000, leta 1938 pa čez 320.000.59

V grobem so se stranke glede državne ureditve in nacionalnega vprašanja delile na dva tabo-ra: centralističnega, ki je svoje programe snoval ali na velikosrbstvu ali na nacionalnem uni-tarizmu (pogosto so velikosrbstvo prikrivali z unitarizmom), in federalističnega, ki ni imel enotne ideologije, je pa svoje zahteve utemeljeval z nacionalnimi in zgodovinskimi kriteriji. Najmočnejša in hkrati tudi najstarejša srbska centralistična stranka (iz leta 1881) je bila Na-rodno radikalna stranka (NRS). Stranka je bila v Srbiji neprekinjeno na oblasti od leta 1903 do 1914 in tudi med prvo svetovno vojno, takrat v koaliciji s Samostojno demokratsko stran-ko Ljube Davidovića (1863–1940). Ta je izšla iz sicer druge najmočnejše srbske stranke, De-mokratske stranke. Radikalna stranka je na združitev gledala kot na razširitev Srbije, njen program je bil velikosrbski, ne glede na trenutno koalicijo je uspela ohranjati vodilna mesta v državni upravi in javnih zadevah. Po združitvi se je skušala razširiti po vsej državi, en del je imela tudi v Sloveniji – ta je bil leta 1924 razširjen z liberalno Narodno napredno stranko. Do svoje smrti, leta 1926, jo je vodil starosta srbske politike Nikola Pašić, nato ga je nasledil Aca Stanojević (1852–1947), kar je pripeljalo do delitve na razne frakcije. Posamezni vodil-ni radikali so pripadali dvorni kamarili in pomagali uresničevati politiko kralja Aleksandra, ki je imel sicer svoje privržence tudi v drugih strankah.

59 Bojan Balkovec, Parlamentarne volitve v Jugoslaviji v letih 1920–1938, s posebnim poudarkom na Slo-veniji, doktorska disertacija, Oddelek za zgodovino FF, Ljubljana 1997, str. 232–235.



136

Druga najmočnejša stranka je bila Demokratska stranka, ki je nastala iz nekaj predvojnih strank. Njen predsednik je bil Ljuba Davidović, čeprav jo je ustanovil Svetozar Pribičević, na Hrvaškem v času Avstro-Ogrske vodja hrvaško-srbske koalicije. Stranka je zagovarja-la unitarno jugoslovansko državo z enotno centralizirano upravo. Imela je velike ambici-je, da bi postala najmočnejša vsejugoslovanska stranka z izpostavami po vsej državi, a ji to ni uspelo. Razlike med obema voditeljema so se povečevale (Davidović je bil tudi bolj naklonjen dogovorom z opozicijo, zlasti hrvaško). Leta 1924 sta se razšla in Pribičević je ustanovil novo Samostojno demokratsko stranko, kar ga je pripeljalo tja, kjer je že bil pred vojno, to je k zastopstvu Srbov na Hrvaškem.

Proticentralistične ideje, vendar z različnimi predstavami o državni in politični ureditvi, od avtonomistične do konfederativne, so zastopale Hrvatska zajednica (HZ), Hrvatska pučka seljačka stranka, nato preimenovana v Hrvatsko republikansko seljačko stranko (HRSS). Pridevnik »republikanska« je opustila potem, ko je leta 1925 stopila v vlado, vo-dil jo je Stjepan Radić, za njim pa Vlatko Maček (1879–1964); Slovenska ljudska stran-ka (SLS), vodil jo je dr. Anton Korošec; Jugoslovanska muslimanska organizacija (JMO), vodil jo je dr. Mehmed Spaho (1883–1939); in skupina črnogorskih federalistov (najbolj znan predstavnik je bil dr. Sekula Drljević (1884–1945), sprva zagovornik združitve Srbije in Črne Gore, med drugo svetovno vojno pa sodelavec Italijanov, v begunskem taborišču v Avstriji ga je skupaj z ženo ubil nek nasprotnik. Federalistične stranke niso vedno načelno zastopale svojih stališč, ampak so bile občasno pripravljene tudi na popuščanje in razne nenačelne kupčije. Makedonci svoje stranke niso smeli ustanoviti, do leta 1925 je delova-la stranka muslimanskih fevdalcev (ag, begov, hodž) pod imenom Džemijet. Obstajale pa so nacionalne organizacije in gibanja (dolgo z vodstvi zunaj države), ki so si prizadevala za priznanje narodnosti in združitev Makedoncev (Vnatrešna makedonska revolucionerna organizacija – VMRO, Makedonski nacionalni pokret – MANAPO).

Tretji, levi blok, so predstavljale delavske stranke, poleg novonastale komunistične tudi socialistična in socialdemokratska. Med sabo so bile v stalnih sporih. Do ločitve Socia-listične delavske stranke Jugoslavije (komunistov), ki je nastala iz socialnodemokratskih strank (z izjemo slovenske) aprila 1919, je prišlo poleti 1920, ko so v njej prevladali ko-munisti. Ti so se zavzemali za revolucijo po ruskem vzoru in stranko spremenili v Komu-nistično partijo Jugoslavije. Socialisti in socialdemokrati, ki so ostali zagovorniki reformi-stičnega prevzema oblasti in delovanja znotraj parlamentarnega sistema, so izstopili in leta 1921 ustanovili Socialistično stranko Jugoslavije. Tako bodoči komunisti kot socialisti so imeli v času nastanka jugoslovanske države nacionalno unitaristično stališče in so se skli-cevali na enotni delavski razred.

Komunistom je revolucionarno vrenje po koncu 1. svetovne vojne, ki se je kazalo v kmeč-kih nemirih, ekonomskih in političnih delavskih stavkah, gibanjih in demonstracijah ter spopadih z orožništvom, prineslo precej glasov in tretje mesto na prvih volitvah. Država jih je nato s t.i. obznano decembra 1920 in z zakonom o zaščiti države 2. avgusta 1921 postavila izven zakona. Odtlej so delovali v ilegali, legalno pa le preko različnih formal-no neodvisnih organizacij, sindikatov in gibanj, frakcijsko razdeljeni in z vodstvi večino-ma zunaj države. V pomembni javni razpravi leta 1923 so ugotovili, da je Kraljevina SHS večnacionalna država z mnogimi odprtimi nacionalnimi problemi, vendar so se držali ko-

137

minternovske teze, da jo je treba razbiti in vzpostaviti federacijo delavsko – kmečkih repu-blik na Balkanu. V tem duhu so ob uvedbi diktature leta 1929 tudi pozvali na vstajo, režim je stranko z ostrim nasiljem razbil, pomembnejša je postala šele v drugi polovici tridesetih let z ljudskofrontnim gibanjem proti fašizmu ter za demokratizacijo države in ko je nje-no vodstvo prevzel Josip Broz – Tito. Vendar se je tudi levica v letih pred vojno soočila s hudimi težavami: zaradi zunanjepolitičnih potez Sovjetske zveze in politike Kominterne (opustitev ljudskofrontne usmeritve, sporazum Hitler–Stalin, sovjetsko-finska vojna), pa tudi zaradi prodiranja spoznanja o diktatorski naravi oblasti v prvi deželi socializma, kar je povzročilo krizo v zavezništvu sredinskih in levičarskih sil.

V dvajsetih letih so po kraljevini nastajale tudi nacionalistične organizacije (Organizacija ju-goslovanskih nacionalistov – Orjuna, Srbska nacionalna organizacija – Srnao, Hrvatska na-cionalna organizacija – Hrnao). Vplivne so bile četniške organizacije, ki so Jugoslavijo šte-le za razširjeno Srbijo, izkazovale so brezmejno zvestobo monarhiji in dinastiji Karađorđe-vićev. Njihova združenja so bila polvojaška, oboroženi odredi s srbskimi kapami (»šajkača-mi«) in črnimi zastavami, na katerih je bila narisana mrtvaška glava. Na njihovo dejavnost je imela največji vpliv Radikalna stranka, vendar niso bile enotne, med njimi je bilo mnogo nestrpnosti, rivalstva, borbe za primat, poveličevanje domnevnih zaslug v času podtalnega delovanja v Makedoniji in drugje pred balkanskima vojnama, tudi oboroženih spopadov.

Nekatere organizacije so vzore iskale v fašistični ideologiji, vendar fašizem tudi zaradi različne nacionalne strukture ni dobil večjih dimenzij. Profašistične organizacije (npr. Ljo-tičev Jugoslovanski zbor, Borbaši) ali nemški Kulturbund, ki se je precej nacificiral in po-stal neke vrste »peta kolona« v Jugoslaviji, so postale pomembnejše v drugi polovici tri-


Notranjost skupščine Kraljevine SHS (Slovenska novejša zgodovina). Do konca dvajsetih let, ko je bila, tako kot številna vladna poslopja, zgrajena tudi nova jugoslovanska skup-ščina, so zasedanja potekala v prejšnjem srbskem parlamentu. Parlamentarna kultura je bila nizka, obkladanje z žaljivkami in psovkami pogosta, posamični poslanci so na zase-danja nosili tudi orožje. Skupščina je imela svojo policijo, ki je nepokorne poslance po od-loku predsedujočega odstanjevala iz dvorane.


138

desetih let, pod vlado Milana Stojadinovića (1888–1961), ki so ga primerjali z »ducejem«, ker je oponašal Mussolinijeve navade in ustanavljal polvojaške organizacije, t.i. »zelene srajce.« Po uvedbi diktature so se okrepile emigrantske teroristične organizacije, zlasti al-banska in ustaška, ki so jih podpirale nekatere sosednje države (Italija, Madžarska).

Pisana politična podoba kraljevine se je izražala tudi v številnih in raznolikih koalicijah, v ka-terih sestavo je s svojimi absolutističnimi ambicijami stalno posegal kralj. S svojo močjo je dosegal sestavo vlad po svojem izboru, omogočal, da na oblasti ostajajo vlade, ki niso imele parlamentarne večine ali rušil take, ki so večino imele, a niso bile po njegovem okusu.60 Že prva jugoslovanska vlada iz 20. decembra 1918, sestavljena praktično iz vseh strank, je hitro prišla v krizo, ker kralj ni hotel pristati, da bi jo vodil Pašić zaradi podpisa ženevskega dogo-vora, zato je vlado prevzel Stojan Protić (1857–1923), v začetku vojne notranji srbski mini-ster in glavni odgovorni za srbski odgovor na nesprejemljivi avstrijski ultimat, ki je bil uvod v vojno. Podobne igre so se nadaljevale tudi pri drugih vladah, kraljeva politika je šla v sme-ri čim večjega centralizma in izrinjanja federalistov, saj je hotel zagotoviti nemoten sprejem ustave po svoji meri in je pri tem manevriral med dvema najmočnejšima srbskima stranka-ma, radikalno in demokratsko. To se je nadaljevalo tudi po volitvah v ustavodajno skupščino novembra 1920 in po sprejetju vidovdanske ustave junija 1921. Volitve leta 1923 (po kralje-vem predčasnem razpustu parlamenta) se niso izšle tako, da bi radikali dobili večino, in so zato vladali s pomočjo manjših strank (nemške stranke, Džemijeta). Sporazum med vladajočo NRS in HRSS (t.i. Markov protokol – po poslancu Marku Đuričiću, predsedniku poslanskega kluba NRS) ter SLS in JMO, iz aprila 1923, ki naj bi presegel hrvaško-srbski spor, je bil bolj kratkega daha. Pašić je izigral federalistični blok in mu ni izpolnil pričakovanj. Z menjavami vlad in pritegnitvijo HRSS in (občasno) drugih opozicijskih strank, je kralj hotel po eni stra-ni slabiti Pašića in radikale, po drugi pa federativni blok, poskusil je celo (neuspešno) vzpo-staviti zunajparlamentarno vlado. Za tako rešitev, to je »diktaturo parlamentarnih voditeljev« oz. sestavo avtoritativne koncentracijske vlade na podlagi narodnega sporazuma (ali alterna-tivno za predčasne volitve), naj bi se konec leta 1926 zavzemal tudi Korošec, a potem do nje ni prišlo. Ko je bilo koalicije med srbsko Narodno-radikalno stranko (NRS) in hrvaško HRSS Stjepana Radića po dveh letih in pol konec, sta vstopili v vlado SLS (v začetku leta 1927, za nekaj več kot dva meseca) in JMO. Anton Korošec je nato 11. julija 1927 na Bledu s tedanjim prvakom radikalne stranke Velimirjem Vukićevićem(1871–1930) sklenil t.i. Blejski sporazum. Po volitvah je SLS 21. septembra 1927 tudi vstopila v vlado. Korošec je februarja 1928 po-stal notranji minister, kar je Pribičević, ki mu je na tem položaju napovedal fiasko, pospremil z oceno, da je Korošec »...znan kot človek, ki sprejme vsako ministrstvo in je bil že minister za prehrano, promet, prosveto. Sedaj je sprejel ministrstvo policajev in bi sprejel tudi drugo ministrstvo, če bi mu kdo ponudil drugo. V tem je popolnoma enak srbijanskim politikom, ki jim je vseeno, katero ministrstvo upravljajo.«61 V tem času sta bila s Korošcem pač rivala, saj sta se presenetljivo povezali HSS in centralistična Pribićevičeva Samostojna demokratska stranka (SDS) – vključno s slovenskim delom, obe s slabimi izkušnjami iz prejšnjih koalicij z radikalno stranko. V povezavo, ki se je imenovala Kmečko demokratska koalicija (KDK), so

60 Branislav Gligorijević, Parlamentarni sistem u Kraljevini SHS (1919–1929), v: Politički život Jugosla-vije, str. 347.

61 Slovenski narod, 4. 6. 1928, št. 127.

139

vstopili tudi Slovenska kmetska stranka (SKS) in črnogorski federalisti. Te stranke so bile na-mreč prepričane, da velikosrbska politika ogroža prećanski del države, Pribićević (ne pa tudi vsa njegova stranka) pa je začel opuščati unitarizem. KDK je zahtevala izenačitev davkov po celi državi (kraji v zahodnem delu države so bili bolj obdavčeni in gospodarsko bistveno bolj obremenjeni kot tisti iz nekdanje srbske kraljevine). Protestirala je proti grobosti režima. Ker je bil simbol državnega nasilja beograjski zapor, t.i. Glavnjača, v katerem so zapirali in muči-li politične zapornike, so v parlament pripeljali zapornike, ki so pričali o nasilju. Nasprotovali so tudi ratifikaciji Nettunskih konvencij, to je sporazumu med Italijo in Kraljevino SHS z dne 20. julija 1925, podpisanimi v Nettunu, s katerim naj bi uredili nerešene zadeve med država-ma. Konvencije so bile gospodarsko in politično izrazito v korist Italije, ščitile so italijansko manjšino v Kraljevini SHS, slovenske in hrvaške v Italiji pa ne.

Polarizacija, polna ostrih političnih obračunavanj in besednih dvobojev v skupščini, je dr-žavo pripeljala v blokado. Državna kriza je dosegla višek 20. junija 1928, ko je poslanec NRS Puniša Račić (1886–1945) s streli iz pištole v skupščini ubil dva poslanca, predstav-nika Hrvaške kmečke stranke, to je Pavla Radića, nečaka Stjepana Radića (1871–1928), in Đura Basarićeka, ranil še druge tri, med njimi Stjepana Radića, ki je za posledicami rane umrl, še prej pa za uboj obtožil predsednika vlade, ministrski svet in tedanjega mi-nistra za notranje zadeve dr. Antona Korošca. Račić je dan prej zahteval preimenovanje Kraljevine SHS v Veliko Srbijo.

Ivan Jerič (1891–1975), prekmurski poslanec, je tragični dogodek takole opisal: »Še en žalosten dogodek iz parlamenta. Hrvatska seljačka stranka Stjepana Radiča je skoraj ve-dno bila v opoziciji s srbskimi radikali. Če pomislimo, da je Stjepan Radič postal popula-ren med Hrvati zato, ker je nekoč brcnil v zadnjo plat madžarskega politika Šandorja We-kerleja, si lahko predstavljamo, kakšne manire so uporabljali v svojih debatah s Srbi. Vpili so dostikrat do oglušenja in se obmetavali z najbolj prostaškimi izrazi.

Že ves junij leta 1928 so radičevci zagrizeno obstruirali delo parlamenta. 20. junija sem bil zjutraj na neki intervenciji in sem prišel nekoliko po otvoritvi seje v zbornico. Močno kričanje od obeh strani. Razbral sem, da so Hrvati vpili radikalom: »Vi srbska stoka! Vi srbska živina!«

Puniša Račič je skočil iz svojega sedeža in pred sedeži radikalcev vpil na Hrvate. Dr. Per-nar, radičevec, mu je zaklical: »Puniša šuti, pljačkaš, ti si opljačkao begove. Puniša mol-či, ropar, ti si oropal bege.« Nato prosi Puniša predsednika dr. Periča, naj mu da bese-do za osebno razjasnitev. Predsednik mu je dal besedo. Puniša je stopil h govorilnici in z močnim glasom zaklical dr. Pernarju: »Gospodine Pernare, dignite se i izvinite se!« Nekaj časa je čakal, potem še enkrat poklical dr. Pernarja, naj se dvigne in se opraviči. Potem je zavpil z gromkim glasom: »Kdor stopi med mene in Pernarja, bo mrtev!« Segel je v žep, potegnil pištolo in ustrelil dvakrat na dr. Pernarja. En strel je zgrešil, drugi pa je dr. Per-narja zadel v ramo. Potem je naperil pištolo na Stjepana Radiča. Poslanec Grandža, ki je poleg njega sedel, ga je s telesom zakril. Strel je zadel Grandžino roko, se tam odbil in Ra-diča ranil v trebuh. Četrti strel je veljal Pribičeviču, ampak je zadel dr. Basaričeka, ki je iz druge vrste sedežev bežal pred Račiča, da ga pomiri. Medtem je skočil izpred mene Pavle Radič, bežal k stricu Stjepanu Radiču in ga vprašal: »Striček, kaj se ti je dogodilo?« Ko je



140

zagledal Pavleta Radiča Račič, je zaklical: »Baš tebe iščem!« Ustrelil ga je v hrbet, da se je mrtev zgrudil zraven že mrtvega dr. Basaričeka. Torej dva mrtva, trije ranjeni.

Poslanci in občinstvo iz galerije so drug za drugim drli iz dvorane. Parlament je bil za dalj časa preložen.«62

Proglašeno je bilo izredno stanje, poslanci opozicije so zapustili skupščino, vrstile so se zahteve po svobodnih volitvah in novi ustavi, vlada pa je za umiritev razmer uporabila sred-stva državnega terorja. Liberalno Jutro je 6. julija 1928 objavilo karikaturo Korošca v okr-vavljenem mašnem plašču, z žandarsko kapo na glavi in s pendrekom v roki ter Kristusa pod njim, kar je bila asociacija na njegovo funkcijo ministra za notranje zadeve, in s pod-napisom: »Sin božji je trpel za druge in krvavel pod trnjevo krono. To je bilo v Judeji. V Ju-goslaviji pa drugi trpe zaradi namestnika božjega, ki krvavi od policijskega pendreka«.63 Časopis je posebej zaradi karikature izšel dvobarvno, reakcija SLS pa je bila izredno ostra (pritiski na liberalce, kjer so le mogli, premestitve, odpuščanja, izrecna prepoved naročanja časopisa Jutro povsod, kjer so imeli vpliv, ipd.). Podobne karikature so sicer izhajale tudi v drugem jugoslovanskem, še posebej hrvaškem tisku.

Kljub takim kritikam Korošec ni odstopil, še več, za nekaj mesecev (157 dni) je 27. julija 1928 prevzel vodenje vlade in na njenem čelu ostal do uvedbe diktature 6. januarja 1929. Postal je prvi nesrbski premier in edini slovenski politik v kraljevini na takem položaju. Korošec je sicer javno izjavil, da kot predsednik vlade svojega osebnega mnenja glede vo-denja politike ne more povedati, da sicer ima neke želje, ne more pa razvijati programa, in da je na mestu predsednika vlade zgolj zato, da vzdržuje vzpostavljeno stanje. Liberalci so ga kritizirali ravno zaradi tega in poudarjali, da dela veliko uslugo kralju. Ta premierskega mesta ni mogel dati nikomur iz Radikalne stranke, ki ji je pripadal Račić, saj bi to pome-nilo novo izzivanje. Korošec iz vsega vleče le koristi zase in za stranko, za nacionalne in-terese pa mu ni mar. SLS »igra po starem jezuitskem načelu na dve strani, češ ako potla-čimo Hrvate, četudi s krvjo, smo se prikupili hegemonistom, ki nam dajejo trajno v zakup Slovenijo.« Podobno je pred nastopom mandata, 26. julija 1928, pisala Domovina, glasilo SdS: »Primernega Srbijanca niso mogli najti, da bi ga postavili na čelo nove vlade, ker bi to užaljeni Hrvati smatrali za novo izzivanje in zato so dali mandat za sestavo vlade dr. Korošcu, češ ta ni ne Hrvat in ne Srb, zato pa služi tem bolj zvesto srbijanskim interesom in nam je bolj pokoren kakor vsakdo drugi«. Nasprotno pa sta SLS in njen tisk Koroščevo odločitev seveda navdušeno pozdravila in ga ves čas mandata tudi podpirala.

Proti Korošcu so zaradi domnevne vloge pri atentatu oz. zato, ker ga kot notranji minister ni preprečil, vložili interpelacijo, prav tako pa zaradi napovedane vladne zahteve, da skup-ščina ratificira Nettunske konvencije. V Zagrebu, pa tudi v Beogradu, je pričakovana rati-fikacija že 30. in 31. maja izzvala študentske demonstracije, ki pa jih je Korošec, tedaj še kot zgolj notranji minister, prepovedal in nad demonstrante poslal policijo, zaradi česar je prišlo do spopadov. Študenti so vpili: »Dol Mussolini, dol Korošec!«

Skupščina je na zahtevo Koroščeve vlade in ob odsotnosti opozicije (KDK in Zveze kme-tijcev) Nettunske konvencije ratificirala 13. avgusta 1928. Interpelacijo je vladna večina,

62 Ivan Jerič, Moji spomini, Murska Sobota 2000, str. 140.63 Slovenska kronika XX. stoletja, 1900–1941, Ljubljana 1995, str. 332.

141

sestavljena iz štirih strank, z lahkoto zavrnila, nemočna opozicija pa je pred sprejemom lahko le glasno skandirala proti »krvavi vladi zločinca Korošca«. Korošec je na vprašanje novinarja, kako v svoji dvojni funkciji, notranjega ministra in predsednika vlade, gleda na politiko KDK, lakonično odgovoril: »Gledam, kot vidite, s štirimi očmi.«64

Liberalci so v tem času na dan privlekli tudi tezo, da naj bi se Korošec skrivaj zavzemal za priključitev Slovenije h Kraljevini Italiji. Sklicevali so se na pričevanje hrvaškega po-litika Josipa Predavca, da naj bi Korošec leta 1924 dejal: »Vidim, da tu mi ne moremo ži-veti. Tako ne moremo več dalje. Mi smo vendarle kulturen narod, mi se tu v Beogradu ne moremo znajti … Mi smo dva različna sveta. Mislim, da je za nas Slovence edini spas, da se priključimo Italiji. Nas Slovencev je poldrugi milijon. V Jugoslaviji nas je le en milijon. Ni pa misliti na to, da bi se kdaj posrečilo spraviti onega pol milijona Slovencev, ki so pod Italijo, k nam v Jugoslavijo. Pač pa je mogoče misliti na to, da gremo mi pod Italijo, kjer bomo mogli s svojimi zvezami pri Vatikanu doseči vsaj kulturno avtonomijo in bomo tako lahko doživeli vsaj kot kulturen narod.«65 Ta očitek je bil gotovo pretiran, Korošec je ne glede na svoje trenutno ravnanje ves čas ostal zvest prepričanju iz časov versajske kon-ference, da je »tudi najslabša Jugoslavija … za nas Slovence še vedno najboljša rešitev.« Na ratifikacijo Nettunskih konvencij sta tako Korošec kot SLS gledala kot na neizogibno državniško dejanje, saj bi odstop od že sklenjene pogodbe, kot je pisal Slovenec, pome-nil »krvavo izzivanje« Italije, z ratifikacijo pa so bila povezana tudi za kraljevino zelo po-membna angleško-ameriška državna investicijska posojila.

Celotno dogajanje, ki je Korošca kot notranjega ministra v dvomljivih okoliščinah pripe-ljalo celo na čelo vlade, namesto iz politike, kot bi se to zgodilo v demokratični državi, je v izostreno luč postavilo vprašanje odnosa med SLS in HSS (širše med Slovenci in Hrvati), oz. med Korošcem in Radićem ter kasneje Mačkom. Razložiti razloge za Koroščevo tesno sodelovanje s srbskimi (srbijanskimi) strankami in s kraljem na eni strani, ter nasprotova-nje sorodno usmerjeni HSS na drugi strani, je kompleksno. Eden od glavnih razlogov je bil slovenska notranjepolitična situacija (rivalstvo z liberalci). S kraljem se je Korošec povezal že zelo zgodaj, najprej iz bojazni, da ga ne bi prehiteli liberalci (prvi slovenski politik, ki ga je regent sprejel 29. novembra 1918, naslednji dan pa imel še podroben razgovor z njim o razmerah v Sloveniji, je bil namreč dr. Albert Kramer (1882–1943), vodja liberalne stran-ke in tesen Pribičevićev sodelavec v Narodnem vijeću v Zagrebu). Korošec si je v začetku decembra tudi sam hitro pridobil sprejem, najprej ločeno in nato skupaj z drugim liberal-cem dr. Gregorjem Žerjavom (1882–1929,) in je »naslonjen tako od samega začetka na re-genta Aleksandra v »visoki politiki« hitro demonstriral svojo startno jugoslovansko formu-lo: v Beogradu je podpiral monarhijo in centralizem, v Ljubljani pa z vsemi silami branil prestiž svoje stranke in slovenski nacionalni interes za avtonomnim položajem«. Korošec je pri kralju kmalu postal zaupanja vreden politik (z določenimi rezervami v posameznih obdobjih), bil je njegov glavni svetovalec za Hrvaško (republikansko) kmečko stranko in Radića (v Aleksandrovih zapiskih je pri omembi HSS skoraj vedno omemba vprašati Ko-rošca), posredoval pa je tudi v nekaterih mednarodnih misijah. Drugi razlog je bil v tem,

64 Mateja Ratej, Slovenska ljudska stranka v vladi Antona Korošca – ratifikacija Nettunskih konvencij, Zgodovinski časopis, 1–2, 2005, str. 115.

65 Prav tam.



142

da je v HSS ves čas videl politiko, ki bi lahko pripeljala do hrvaške prevlade nad Slovenci. Zato tudi ni videl nobenega razloga, da bi sledil hrvaškemu separatizmu in republikanizmu. Tretji razlog je bil, da sta se z Radićem naravnost sovražila. »To sta bila edina strankarska voditelja, ki nista imela neposrednega razgovora in nista izpustila nobene priložnosti, da bi omalovaževala drug drugega«, pri čemer pa je nedvomno prednjačil Radić.66

Korošec je v času streljanja v skupščini in nato predsednikovanja vladi odnose s Hrvati skušal omiliti vsaj preko neformalnih vplivov. Zato je med drugim k vplivnemu in sveto-vljanskemu kiparju Ivanu Meštroviću poslal osebnega prijatelja, sicer tudi teologa in poli-tika Josipa Hohnjeca (1873–1964), ki ga je Meštrović dobro poznal, saj je z njim dalj časa potoval po Bližnjem Vzhodu. Sicer umirjeni Meštrović je Koroščevo željo, da mu osebno razloži, zakaj je prevzel vlado (da bi preprečil razsulo države, kot je interpretiral Hohnjec), ostro zavrnil. Hohnjecu je na vprašanje, kaj naj reče Korošcu, odgovoril: »Recite gospodu Korošcu, kot odgovor na njegovo povabilo, da mu Hrvati nikoli ne bodo pozabili, ker je njihovo kri pokril s svojim duhovniškim plaščem.«67

Še bolj kritičen je bil po Radićevi smrti (ob pogrebu so grozili nemiri, a je Korošec dovo-lil, da je za varnost skrbela stranka sama, in je nasprotoval vojski in žandarmeriji, ki sta hoteli uvesti poostrene ukrepe, kar se je izkazalo za pametno potezo) in ob ratifikaciji Net-tunskih konvencij pisatelj Miroslav Krleža: »Govoriti nad krvavim Radićem je žalostno in težko. Zaprli so ga, njegove zastave so raztrgali in ga z revolverjem v roki prisilili, da se je vdal. Ko pa se je vseslovansko dobrodušno zares vdal, so ga opljuvali, obrcali in vrgli pred vrata kakor psa. Pred vrati so ga nato ustrelili in potem čez njegovo truplo prešli na svoj državotvorni dnevni red, kakor da stopajo čez staro in raztrgano krpo. In prvi opravek po umoru je bil ta, da so vrgli na tehtnico kos Dalmacije ter ga prodali za dva, tri groše.«68

Za Korošca so Hrvati še desetletja kasneje trdili, da »…bo v našem spominu zapisan kot največji neprijatelj hrvatskega naroda dokler bo stal svet«, kot je bivši hrvaški poslanec Stipe Matijević leta 1958 zapisal v ustaškem glasilu Hrvatska v Buenos Airesu. Stjepan Radić mu je večkrat očital, da je opustil Šušteršičevo politiko povezovanja s Hrvati in da je bil njegov moto: »Skupaj s Srbi brez zadostnega ozira na Hrvate«. Korošec je ob pre-hodu v novo državo »usodo Vseslovenske ljudske stranke… pragmatično vezal na srbske stranke. Verjetno je sklepal, da bo pod srbsko dinastijo ne glede na sestavo vlade vedno vsaj ena izmed njih na oblasti.«69

Problematične odnose z laicistično usmerjenim Radićem (ki je politično posegal tudi v Prekmurje, zaradi česar ga je Korošec leta 1924 obtožil, da si ga želi prigrabiti) je Koro-šec skušal kompenzirati z manjšo Hrvaško ljudsko stranko. Še nekaj časa po združitvi, si je v povezavi z njo prizadeval za ustanovitev enotne vsejugoslovanske katoliške stranke, kar pa mu ni uspelo.

66 Momčilo Zečević, Neki pogledi u Srbiji na političko delatnost dr. Antona Korošca 1918–1940, Pri-spevki za novejšo zgodovino, 1, 1991, str. 58.

67 Ivan Meštrović, Uspomene na političke ljude i događaje, Zagreb 1969, str. 174.68 Miroslav Krleža, Deset krvavih let in drugi politični eseji, Ljubljana 1962, str. 213.69 Andrej Rahten, Korošec in hrvaška politika, ČZN, 2–3, 2006, str. 55.

143

Nikoli dokazano prepričanje, da za atentatom stoji dvor, ali da je zanj vsaj vedel (nedvo-mno pa je Aleksander iskal povod za uvedbo ukrepov, ki bi mu omogočili neposredno vladanje), in da je bil Korošec s tem seznanjen, izpričuje tudi Ivan Mužić v biografiji o Stjepanu Radiću. Navaja osebni zapis hrvaškega književnika in politika Anteja Tresića-Pavičića (1867–1949): »Krvavo dejanje je bilo pripravljeno in organizirano. To najbolj dokazujejo tako izjave Tome Popovića v sami skupščini kot pisanje srbskih časopisov, ki so grozili z ubojem Radića in Pribičevića, najbolj pa dejstvo, da je poslanec Jovanović, imenovan vojvoda Lune razčistil in oddaljil poslance s prostora med tribuno, na kateri je bil Puniša Račić in klopjo, na kateri so sedeli prvaki Hrvaške kmečke stranke, da bi lahko bolje meril in da ne bi ranil nobenega Srba.«70

Slovenske poslance oz. poslance Jugoslovanskega kluba so tudi obtoževali (hrvaški po-slanec Ivo Pernar), da jih med streljanjem ni bilo v dvorani, kar pa ne drži, kot je razvidno tudi iz Jeričevih spominov. Po pričevanju Bogdana Krizmana pa je njegov oče, bivši mini-ster Hinko Krizman trdil, da je Korošec poslance Jugoslovanskega kluba opozoril, da naj ne sedijo za poslanci HSS, kjer so sicer imeli sedeže.71

Glavna oporna točka za Koroščevo védenje o pripravah na atentat, je spominsko pričeva-nje njegovega tajnika Stanka Majcna iz leta 1971 v reviji Most, ki se je potem ponatisko-val in citiral v (hrvaški) emigrantski literaturi: »Če se spomnim streljanja v parlamentu, se mi naježé lasje.

70 Ivan Mužić, Stjepan Radić u Kraljevini Srba, Hrvata i Slovenaca, Zagreb 1988, (3., dopunjeno izd.).71 Momčilo Zečević, Neki pogledi u Srbiji na političko delatnost dr. Antona Korošca 1918–1940, Pri-

spevki za novejšo zgodovino, 1, 1991, str. 69.


Dr. Anton Korošec s predstavniki jugoslovanske vojske. Vodilni slovenski politik med obe-ma vojnama, ki je imel tudi težo v Jugoslaviji, spreten taktik in pragmatik, oster nasprotnik liberalizma in komunizma, pa tudi prostozidarstva in judovstva. Njegov osnovni cilj je bila avtonomna Slovenija pod katoliškim nadzorom v okviru Jugoslavije.


144

O čemer sem molčal do danes: Na predvečer usodnega dne se za sprejem pri dr. Korošcu priglasi nesrečni Puniša Račić. Nikogar ni bilo več v ministrstvu razen nas treh: minister, jaz in Račič. Pogovor za zaprtimi durmi je trajal do enajstih ponoči. Ko se minister od mene poslovi: »Nesreča bo.«

Drugega dne nekako ob enajstih zahteva policijski komisar parlamenta telefonsko zvezo z ministrom. Dam mu jo in stopim v ministrovo sobo, ker se mi je zdelo, da minister ni ču1 telefonskega zvonca, zapleten v pogovor s stranko, kakor je bil. Ko se odlepi od stranke in ko mu povem, da je na telefonu policijski komisar parlamenta: »Nesreča je.«

In bila je.

Molčal sem o tem, ker nisem hotel Puniše Račića obremeniti še teže, kakor je že bil: dan ali dva pripravljati se na umor je hujši zločin, kakor če ustreliš v hipnem navalu strasti, izzvan z žalitvami, ki ne lete samo náte, temveč na ves narod. In Puniša Račič je bil patri-ot, črnogorski patriot. Žalitve Stepana Radiča so bile hude.«72 Račić naj bi bil sicer istega dne, kot je bil pri Korošcu, to je 19. junija, viden tudi v dvoru.

Po skoraj treh letih diktature so bile skupščinske volitve znova 8. novembra 1931. Bile so (tako kot tudi vse naslednje) z javnim glasovanjem in privilegirano vladno listo, kar reži-mu ni dalo kaj dosti več legitimnosti, kot ga je imel v času diktature, čeprav je vladi uspe-lo izsiliti skromno večino. Javnost glasovanja je minister Dragutin Kojić pojasnil z »ar-gumentom«, da »javno glasovanje ustvarja značaje, tajno pa jih ruši« in da se »narod, ki je zmogel jurišati na nemške topove in mitraljeze ne boji javnega glasovanja.«73 Za poli-tično oporo si je režim leta 1932 ustvaril svojo stranko, Jugoslovansko radikalno kmetsko demokracijo, ki so jo od leta 1933 imenovali Jugoslovanska nacionalna stranka, v njej pa so sodelovali tudi slovenski liberalci. Z agitaciijo, nadzorom, zastraševanjem in drugimi ukrepi pa so oblasti poskrbele za vsaj formalno ugoden rezultat volitev.

Po smrti kralja Aleksandra oktobra 1934 do pričakovanega razpada Jugoslavije ni prišlo. Namestništvo na čelu s knezom Pavlom Karađorđevićem, ki je v imenu mladoletnega kra-lja Petra prevzelo oblast, politike ni bistveno spremenilo. Kot odgovor na atentat in notra-nje nemire se je povečalo policijsko nasilje, vlada je tudi zgradila »izolacijsko« taborišče v Višegradu in tja zapirala nasprotnike, predvsem študente in levo usmerjene intelektualce. Na zunanji pritisk pa je namestništvo moralo obnoviti dejavnost meščanskih strank, teda-nja vlada Borivoja Jevtića pa si je prizadevala, da na temelju oktroirane ustave pritegne me-ščansko opozicijo k sodelovanju. Uvod k temu je bil že novembra 1934 sprejet t.i. Knjaže-vački protokol, ki sta ga Aca Stanojević in Anton Korošec podpisala v rojstnem kraju Sta-nojevića Knjaževcu in ki je napovedal novo, širšo koalicijo (z JMO), kar je konce februarja 1935 Korošec tudi napovedal skupini novinarjev.74 Na volitvah 5. maja 1935 je vlada ob

72 Stanko Majcen, Moji spomini na Antona Korošca, Most. Revija za kulturo in družbena vprašanja, 29/30, 1971 str. 14; Ivan Mužić, Stjepan Radić u Kraljevini Srba, Hrvata i Slovenaca, Zagreb 1988 (3., dopunjeno izd.), str. 237–238.

73 Ivana Dobrivojević, Državna represija u doba diktature kralja Aleksandra 1929–1935, Beograd 2006, str. 70.

74 Sporazum A. Stanojevića i A. Korošca, Knjaževac, 16. november 1934; Dejan Djokić, Elusive com-promise, A histrory of Interwar Yugoslavia, London 2007, str. 142.

145

veliki volilni abstinenci in falsificiranju rezultatov skromno zmagala proti združeni opozi-ciji, ki jo je vodil novi hrvaški voditelj, predsednik Hrvatske kmečke stranke, Vladko Ma-ček. Jevtić zaradi načina izvedbe volitev, skromnih izidov, ostrega nastopanja proti Mačk-ovi opoziciji, predvsem pa novega razmerja sil po podpisu Knjaževačkega protokola ni bil več v igri. V režiji kneza Pavla, generala Petra Živkovića im Milana Stojadinovića je bila junija izzvana vladna kriza in odstop vlade. Novi predsednik vlade Milan Stojadinović je iz treh opozicijskih strank, ki so bile pripravljene sodelovati v vladi: Radikalne stranke, Ju-goslovanske muslimanske organizacije in SLS ustanovil novo stranko Jugoslovansko ra-dikalno zajednico (JRZ). Od tedaj dalje je Beograd nehal staviti na liberalce, prevladalo je spoznanje, da je dolgoročno najbolj zanesljiv partner z večinsko podporo prebivalstva SLS. Volitve v letu 1935 (t.i. »petomajske« volitve) so potekale v zelo napetem ozračju; volilna zakonodaja, javnost volitev in ukrepi oblasti pa so imeli za posledico, da je glasovalo kar 73,6 % volilnih upravičencev. Jevtićeva lista je zahvaljujoč volilnemu sistemu dobila celo 303 poslanska mesta, opozicija pa le 67. Kljub temu zgodovinska analiza celotnega doga-janja kaže (enako velja tudi za naslednje in poslednje volitve v Kraljevini Jugoslaviji leta 1938), da je vlada v resnici stalno izgubljala podporo, prav tako pa tudi vladne stranke po posameznih pokrajinah. Polarizacija v posameznih političnih taborih in med njimi je po-stajala vse močnejša, uradno povezovanje s fašističnimi državami in tudi poskusi notranje fašizacije države so izzivali odpor in povezovanje protifašističnih sil, ki so zahtevale tudi rešitev nacionalnega vprašanja in demokratizacijo Jugoslavije.

poliTične sTranKe in bloKi (poveZave) v sloveniji

Politična podoba Slovenije se je po razpadu Avstro-Ogrske spremenila. Drobila sta se zla-sti socialistični in liberalni tabor, medtem ko je katoliški do začetka tridesetih let vsaj nav-zven ostal homogen. Ves čas med obema vojnama je tudi imel večinsko podporo volivcev. Do smrti decembra 1940 ga je vodil dr. Anton Korošec, ki si je avtoriteto pridobil zlasti v času prehoda v Jugoslavijo in je bil, kot smo že večkrat pokazali, edini slovenski politik, ki je imel težo v Beogradu. Korošec je SLS in katoliškemu taboru dal izrazit osebni pečat in je ostal njegov nesporni voditelj, čeprav so bila občasno tudi razhajanja in je vlekel pov-sem solistične poteze. To mu je uspevalo, ker je bil spreten politični taktik in pragmatik. Korošec je znal najti stik tudi z ljudmi, popularnost so mu dvigala zlasti množična zboro-vanja in zleti raznih katoliških organizacij ter evharistični kongresi. Zavzemal se je za to, da bi bil krščanski (katoliški) svetovni nazor temelj idejnemu, družbenemu, kulturnopro-svetnemu, gospodarskemu in političnemu življenju. Pouk in vzgoja v šolah, je menil, se odvijata po načelih katoliške vere, verouk je obvezen v vseh državnih šolah in naj ga pou-čujejo le od katoliške cerkve pooblaščeni duhovniki. Katoličani so se dolžni udejstvovati tudi v političnem življenju v smislu načel katoliške cerkve.

Program SLS je sicer temeljil na krščanskem socializmu. Ko je bila SLS v prvih povojnih letih vladna stranka, je bila tudi odločno za žensko volilno pravico, ker bi ji to prineslo do-datne glasove, čeprav je sicer nasprotovala povečani vlogi žensk v javnosti (obratno je ve-ljalo za liberalni tabor, ta je načelno bil za emancipacijo, v praksi pa se ni preveč trudil za njihovo volilno pravico prav iz bojazni, da bodo pretežno kmečke ženske pod vplivom du-hovščine s svojimi glasovi še okrepile nasprotni tabor). Družba naj bi bila organizirana po



146

stanovskem načelu. Stranka je načelno zagovarjala politični pluralizem (svobodo govora, združevanja) in zavračala revolucionarno «prevratno« dejavnost, kot so tedaj govorili in pisali. Zato je Korošec že na zboru strankinih zaupnikov 6. in 7. aprila 1920 v Ljubljani izrazil strah pred širjenjem boljševizma, za komuniste (ki jim sicer ni odrekal »socialnega mišljenja«) pa dejal: »Za edinega resnega nasprotnika, s katerim se moramo baviti, sma-tram s svojega stališča samo komunistično stranko. Boj prihodnosti bo samo boj med kr-ščansko demokracijo in socializmom«.75

Kljub navidezni homogenosti pa je tudi znotraj SLS v prvih letih po vojni nastala krščansko-socialna skupina, ki pa si jo je vodstvo podredilo in med drugimi ukrepi ukinilo njen dnevnik Novi čas.76 V katoliškem taboru je kratek čas delovala Narodna ljudska stranka, ki jo je leta 1923 ustanovil dr. Ivan Šušteršič. Bivši kranjski deželni glavar in načelnik Vseslovenske ljud-ske stranke (pridevnik »vseslovenski« je stranka opustila leta 1920), ki ga je bilo zaradi go-rečega »avstrijakarstva« strah pred preganjanjem, je ob prehodu v Jugoslavijo ostal v tujini, s Pašićevim dovoljenjem se je vrnil konec leta 1922. Stranka je nastopala zlasti proti SLS in kritizirala politični katolicizem (klerikalizem) in kulturni boj. Vendar je Šušteršičev politični kapital že zdavnaj skopnel, stranka je doživela hud poraz na volitvah leta 1923 (dobila je manj kot pol odstotka glasov, to je vsega skupaj 879) in je takoj za tem izginila s političnega prizo-rišča.77 Tako je v katoliškem taboru le Prekmurje ohranilo nekaj individualnosti. Teolog in pi-satelj Jožef Klekl (1874–1948) je januarja 1920 ustanovil Kmečko zvezo za Prekmurje in tako nadaljeval predvojno politično tradicijo katoliških duhovnikov, ki so Prekmurje »pripeljali« v Jugoslavijo. Klekl je bil v dvajsetih letih ves čas poslanec v jugoslovanski skupščini, nekaj časa pa tudi banski svetnik. Stranka ni bila konkurenca SLS, pač pa se je nanjo programsko in idejno naslanjala (podobno tudi na Hrvaško kmečko stranko), zavzemala pa se je predvsem za prekmursko kmečko prebivalstvo, za izgradnjo prepotrebne infrastrukture (železnice, mo-stov, mejnih prehodov z Madžarsko), za prekmursko županijo v avtonomni Sloveniji (tu je bil Kleklov koncept enak kot v Madžarski za časa meščanske vlade Mihálya Károlya po prvi svetovni vojni), za manjšinske pravice Slovencev na Madžarskem in Madžarov in Nemcev v Prekmurju ter za enakopravnost prekmurskega narečja s knjižno slovenščino.78

V liberalnem taboru se je Jugoslovanska demokratska stranka, ki je nastala junija 1918 z združitvijo Narodno napredne stranke iz Kranjske in Narodne stranke iz Štajerske, leta 1919 vključila v vsedržavno JDS Ljube Davidovića in Svetozarja Pribičevića, vendar se je le ta 1924 iz nje znova izločila. Stranka se je sicer marca 1924 preimenovala v Samo-stojno demokratsko stranko (SDS), v njej pa so ostali le t.i. »mladini«. Že leto prej (janu-arja 1923) se je namreč del (t.i. »starini«) odcepil in obnovil Narodno napredno stranko (NNS), ki pa je obstajala le do aprila 1924, potem se je združila s slovenskim delom vseju-goslovanske Narodno radikalne stranke (ta je nastala leta 1921). JDS in nato SDS je pod-pirala bojno in teroristično organizacijo Orjuno.

75 Zbor zaupnikov Slovenske ljudske stranke, govor dr. Antona Korošca, predsednika Slovenske ljudske stranke, na zboru strankarskih zaupnikov, Slovenec, 8. 4. 1920.

76 Janko Prunk, Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda, Ljubljana 1977.77 Jurij Perovšek, Dvajseta leta v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, Zgodovina v šoli, 3, 1995,

str. 21–31.78 Miroslav Kokolj, Prekmurski Slovenci 1919–1941, Murska Sobota 1984.

147

Program glavne liberalne stranke ni bil nikoli izrazito in jasno napisan, na splošno pa je temeljil na liberalnih političnih načelih, bil je proti zlorabi vere v politične namene, zago-varjal stališče, da noben stan ne more živeti na račun drugih, liberalci so bili proti smrtni kazni, za brezplačno šolstvo in socialno zaščito. Odklanjali so komunizem in fašizem in bili unitarno in centralistično usmerjeni.

Nastali pa sta še dve liberalno usmerjeni stranki: Narodna socialistična stranka (NSS) de-cembra 1919 in Samostojna kmetijska stranka (SKS) junija 1919. NSS se je razvila iz sin-dikalnega gibanja v Trstu, ki je bilo usmerjeno narodno in liberalno-socialno, ni pa bila zadovoljna ne z Jugoslovansko demokratsko stranko in ne s socialdemokrati. Člani so bili deloma delavci, deloma nameščenci in mali obrtniki. Imela je zelo napreden program, nje-ni privrženci so bili tudi ugledni intelektualci (literarna zgodovinarja Ivan Prijatelj in Fran-ce Kidrič, slavist in urednik Joža Glonar 1885–1946). Načelnik stranke je bil Ivan Deržič. Stranka se je zavzemala za evolutivno pot v socializem, delavci naj bi postali solastniki to-varn, ki bi jih podržavili. Naravna bogastva bi bila javno dobro. Velik poudarek je stranka dajala izobrazbi in v možnosti splošnega, tudi univerzitetnega, izobraževanja za vse videla pot za odpravo neenakosti. Znanost ne bi smela biti odvisna od države in cerkve. Socialna politika naj bi zagotavljala minimalne mezde, popolno zdravstveno, nezgodno, pokojnin-sko in invalidsko zavarovanje, zavarovanje v primeru brezposelnosti, osemurni delavnik, prepoved dela otrok, enake pravice za ženske, preskrbo vojnih invalidov, vdov in sirot. Liberalna stran programa je bila usmerjena v razvoj industrije in kmetijstva, strokovnega šolstva, inovacij, v zavarovanje nerazvite jugoslovanske industrije pred tujo konkurenco. Tudi na področju človeških pravic je imela stranka moderen in human program: depoliti-zacija vere, odprava smrtne kazni, modernizacija kazenske zakonodaje, enaka tajna in ne-posredna volilna pravica za oba spola in druge demokratične svoboščine. Velik poudarek je stranka dajala narodu, internacionalizem je razumela predvsem kot solidarnost (še po-sebej pri slovanskih narodih). Slovenci naj bi v Jugoslaviji imeli kar največjo samoupravo. NSS se je kmalu potem, ko se je SDS izločila iz JDS, pridružila tej stranki.79

SKS je predstavljala interese liberalno usmerjenih premožnejših slojev na podeželju (vele-posestnike, večje kmete, lesne in druge trgovce, obrtnike, gostilničarje, lastnike žag ipd.), njen najvidnejši predstavnik je bil posestnik, mesar, časnikar in seveda politik iz Velikih Lašč Ivan Pucelj (1877–1945). Ni nasprotovala veri, pač pa njeni izrabi v politične name-ne, bila je za omejeno agrarno reformo, izobraževanje kmetov in sploh izboljšanje njiho-vega položaja na raznih področjih (carinska zaščita kmetijskih izdelkov, politično pred-stavništvo v parlamentu, omejen vojaški rok za kmete). Bila je za monarhijo in unitarizem in je sodila med stranke, ki so omogočile sprejem vidovdanske ustave.

Podobno kot v katoliškem taboru, je tudi v liberalnem obstajala posebnost v Prekmurju. Tu sta nastali in kratek čas delovali dve majhni liberalni stranki, obe z regionalnimi progra-mi in zahtevami po zaščiti in razvoju Prekmurja (leta 1920 Kmetijska stranka za Prekmur-je, ki se je preimenovala v Domačo verstveno-gospodarsko-stranko in leta 1923 Združena prekmurska stranka). Samostojna kmetijska stranka se je maja 1926 združila s Slovensko republikansko stranko kmetov in delavcev. Njen vodja je bil socialdemokrat Albin Prepe-

79 Slovenska novejša zgodovina 1, Ljubljana 2005, str. 228.



148

luh (1880–1938), ki je leta 1921 izstopil iz Jugoslovanske socialdemokratske stranke zara-di njenega unitarizma in leta 1924 ustanovil svojo stranko. Prepeluh, ki se je sicer občasno politično povezoval tudi s hrvaškim politikom Stjepanom Radićem, je bil glavni iniciator avtonomistične izjave, ki jo je leta 1921 v razpravah o prvi jugoslovanski ustavi podpisalo 43 kulturnih in javnih delavcev različnih političnih usmeritev, mnogi so tudi postali člani njegove stranke. Nova stranka se je po združitvi imenovala Slovenska kmetska stranka.

V socialističnem taboru se je iz Jugoslovanske socialnodemokratske stranke (JSDS) mar-ca 1920 izločil revolucionarni del in ustanovil Delavsko socialistično stranko za Sloveni-jo. Ta se je na ustanovnem kongresu marca 1920 priključila Socialistični delavski stranki (komunistov) – od jugoslovanskega drugega kongresa v Vukovarju imenovana Komuni-stična partija Jugoslavije. Po Obznani (30. december 1920) in Zakonu o zaščiti države (2. februar 1921) so leta 1923 kratek čas delovali preko Socialistične stranke delovnega ljud-stva in nato še dobro leto preko Neodvisne delavske stranke Jugoslavije.

Iz JSDS se je izločila tudi skupina avtonomistov pod vodstvom Albina Prepeluha in dr. Dragotina Lončarja (1876–1954), ki se je najprej organizirala kot Združenje slovenskih avtonomistov in nato Slovenska republikanska stranka delavcev in kmetov.

JSDS se je decembra 1921 s Socialdemokratsko stranko Jugoslavije in Socialistično de-lavsko stranko Jugoslavije združila v Socialistično stranko Jugoslavije (SSJ). To je izzva-lo nekaj odcepitev lokalnih organizacij, ki pa so se leta 1923 z izjemo ene (t.i. Bernotove skupine, ki je leta 1926 prevzela staro ime JSDS) znova pridružile SSJ. Stranka je (kot si-cer ves socialistični tabor) zagovarjala republikansko obliko vladavine, odpravo vseh na-slovov, redov in plemstva, žensko enakopravnost na vseh področjih, klasične meščanske svoboščine (svobodo tiska, združevanja, zborovanja, veroizpovedi), brezplačno šolstvo, odpravo stalne vojske (koncept ljudske obrambe), podržavljenje infrastrukture, velike in-dustrije, naravnih bogastev. Poudarek je bil zlasti na delavskih pravicah (osemurni delav-nik, pravica do stavke, prepoved ženskega nočnega dela, plačan enotedenski dopust, bol-niško, nezgodno, invalidsko, starostno zavarovanje).

Na strankarskem prizorišču so bile še: Slovenska republikanska stranka v letih 1922–1923 pesnika in politika dr. Antona Novačana (1887–1951), ki je delovala na Celjskem; Kmeč-ka republikanska stranka Josipa Murna leta 1924 na Dolenjskem; Neodvisna prekmurska stranka v Lendavi (politična organizacija Madžarov in madžaronov) leta 1926; Kočevska kmečka stranka (nastala 1921) in Politično in gospodarsko društvo Nemcev v Mariboru (1922) – obe organizaciji sta v dvajsetih letih sodelovali s Stranko Nemcev Kraljevine SHS s sedežem v Novem Sadu; (Slovenska) Zemljoradnička stranka za Slovenijo, pove-zana s Srbsko zvezo zemljoradnikov (1922), po osamosvojitvi od nje je leto dni delovala kot Slovenska republikanka stranka (SRS).

Volilne povezave na Slovenskem v dvajsetih letih so bile zapletene. Za njihovo razumeva-nje je velikokrat potrebno zelo podrobno poznavanje političnih razmer. V raznih kombi-nacijah so sodelovale tudi manjše skupine in deli strank. Koalicije so nastajale predvsem v razdrobljenem liberalnem in socialističnem taboru. Za občinske volitve decembra 1922 je tako nastala koalicija Zveza delovnega ljudstva (komunisti iz kroga časopisa Delavske novice, ljubljanska krajevna organizacija SSJ, to je t.i. »zarjani« – po časopisju Zarja,

149

in krščansko-socialna Delavska zveza). Druga koalicija je bila Jugoslovanska zajednica (liberalni »starini«, Narodno socialistična stranka, neopredeljeni). Za volitve v Narodno skupščino Kraljevine SHS marca 1923 je nastal t.i. Napredni blok (slovenski del Jugoslo-vanske demokratske stranke in Narodno napredna stranka). Za volitve v Narodno skup-ščino Kraljevine SHS 8. februarja 1925 pa Blok bratskega sporazuma (povezava Narodno socialistične stranke, Davidovićeve demokratske stranke in liberalnih »starinov«). Za vo-litve v ljubljansko in mariborsko oblastno skupščino 23. januarja 1927 je nastal t.i. na-predni blok (povezava Narodno socialistične stranke in slovenskega dela Samostojne de-mokratske stranke), v Celju in Mariboru pa so se v Združeno gospodarsko listo povezali SLS, NRS in Politično in gospodarsko društvo Nemcev. Obstajal je še Delavsko kmetski republikanski blok (povezava slovenskega dela Socialistične stranke Jugoslavije in ko-munistov iz kroga glasila Enotnost). Za volitve v Narodno skupščino Kraljevine SHS, 11. septembra 1927, je poleg naprednega bloka (Narodno socialistična stranka in slovenski del Samostojne demokratske stranke) obstajal tudi Delavsko kmetski republikanski blok (povezava Jugoslovanske socialdemokratske stranke (t.i. »Bernotovcev«) in komunistov iz kroga glasila Enotnost).80

Kljub velikim besedam, zapisanim v političnih programih, slovenske meščanske stranke v času med obema vojnama niso zmogle po vzoru naprednejših evropskih družb izpeljati nekaterih temeljnih civilizacijskih premikov, npr. uvedbe ženske volilne pravice, agrarne reforme, ločitve cerkve od države. V odnosu do Jugoslavije je večina zagovarjala centra-listično stališče (avtonomistični sta bili SLS in Narodno socialistična stranka), tako, da je bilo po številu strankarsko razmerje nekako 60 % proti 40 % za centraliste, kar zadeva podporo volivcev pa več kot obratno za avtonomiste.

Z izjemo povojnih revolucionarnih let, ko sta ob volitvah v konstituanto leta 1920 komu-nistična in socialdemokratska stranka skupaj dobili tretjino glasov, SLS pa 37 %, je na na-slednjih volitvah (1923, 1925 in 1927) SLS dosegala, podobno kot na volitvah na prelomu stoletja in do začetka prve svetovne vojne, okrog 60 %. Razcepljeni liberalni tabor je imel med slovenskimi volivci le skromno podporo in njegovi predstavniki so občasno sodelo-vali v osrednjih vladah predvsem zaradi podpore unitaristično-centralističnih sil v Beogra-du. Huda razcepljenost je slabila tudi socialistični tabor.

Volitve pod diktaturo in kasneje (1931, 1935 in 1938) niso odražale dejanske volje ljudi, na zadnjih volitvah pa je bila ponovno zmagovalka SLS v okviru režimske JRZ (pred tem, na volitvah leta 1931 in 1935, ni nastopila).

Pri velikem delu volitev v tridesetih letih je treba upoštevati pritiske oblasti, da bi se voliv-ci v čim večjem številu udeležili volitev in glasovali za režimsko stranko, čeprav je obča-sno kljub temu prihajalo do nizke volilne udeležbe: leta 1927, na zadnjih kolikor toliko de-mokratičnih volitvah, se je volitev udeležilo 65,6 %, leta 1931 49 %, leta 1935 uradno celo samo 47 % (SLS je ocenjevala,da v resnici zgolj 30 %), 1938 pa 67,6 %. Na izid vsakokra-tnih volitev je vplivalo tudi dejstvo, da v kraljevini ženske niso imele volilne pravice.

80 Jurij Perovšek, Dvajseta leta v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, Zgodovina v šoli, 3, 1995, str. 21–31.



150

Rezultati volitev v Sloveniji pa niso bili neposredno povezani s tem, kdo je nato tudi v re-snici imel oblast, pač pa so bili odvisni od koalicij in blokov na državni ravni. Tako je bila SLS v vladi od decembra 1918 do avgusta 1919 in nato od februarja 1920 do volitev v Ustavodajno skupščino novembra 1920. Od leta 1920 do leta 1927 so bili v beograjski vla-di slovenski liberalci. Izjema je le t.i. »stodnevna vlada« Ljubomira Davidovića od julija do oktobra 1924. Liberalci so bili tako, ne glede na volilni izid, v tem obdobju v Sloveniji vodilna stranka. V začetku leta 1927 se je SLS povezala z Radikalno stranko, poleti pa sta voditelja obeh strank na Bledu podpisala že omenjeni Blejski sporazum o predvolilni ko-aliciji – nastopu na volitvah, ki so bile septembra – in o vstopu SLS v vlado. V praksi je bilo s tem bolj ali manj konec načelne avtonomistične politike, sledilo je obdobje izrazite-ga oportunizma, ki se zgodovinsko nekako utemeljuje (opravičuje) s težavnim slovenskim položajem: »Postavlja se vprašanje, ali je imela drugo izbiro, kot npr. Hrvati s svojim na-rodnim radikalizmom in političnim bojem z Beogradom za avtonomijo Hrvaške. Sloven-ski narodni položaj je bil zaradi majhnosti, razkosanosti in mednarodnega razmerja sil mnogo bolj eksistenčno ogrožen kot hrvaški. Imenovanje Antona Korošca za predsednika kraljeve vlade 1.7. 1928 (po srbskem atentatu na hrvaške poslance v parlamentu) SLS in Slovencem ni prineslo nobene bistvene koristi. Le odnosi med slovenskim in hrvaškim po-litičnim vodstvom so postali še bolj zadržani.«81 SLS je kljub prepovedi strank po uvedbi diktature ohranila svojo organiziranost na terenu, prav tako tudi časopise ter večino go-spodarskih, socialnih in drugih inštitucij. Uvedbo diktature je pozdravila, v njej je videla možnost za ureditev razmer (kar pa se ni uresničilo), in je ostala v vladi do 3. septembra 1931. Korošec se je sicer z izgovorom na slabo zdravje (imel je močno sladkorno bolezen in se je večkrat skliceval nanjo) umaknil iz vlade že leto prej, septembra 1930. Nasledil ga je inž. Dušan Sernec. Angleški ambasador je ocenjeval, da je bil pravi vzrok zahteva generala Petra Živkovića (1879–1953), naj gre na propagandno turnejo po Sloveniji in to takoj potem, ko je eden od njegovih ministrskih kolegov predlagal, naj zaprejo vse verske inštitucije v Sloveniji, zaradi česar je sodelovanje med Živkovićem in Korošcem postalo nemogoče. Sicer pa je v letnih poročilih o pomembnih jugoslovanskih osebnostih (ki so se z dodatkom aktualnih dogodkov in funkcij iz leta v leto bolj ali manj ponavljala) leta 1931 ocenjeval, da je bil Korošec kot minister za notranje zadeve v Vukičevićevi vladi »odgo-voren za več represivnih ukrepov proti študentom in drugim udeležencem, ki so se upirali ratifikaciji Nettunskih konvencij, in si s tem nakopal precejšnjo sramoto. Po odstopu Vu-kičevića in neuspešnem poskusu formiranja nevtralne vlade kot posledice umorov v skup-ščini 20. junija, je Korošec prevzel premiersko mesto in hkrati obdržal mesto ministra za notranje zadeve. 2. januarja 1929 je bil njegov odstop sprejet pri kralju… V novi vladi ge-nerala Živkovića imenovan za prometnega ministra in nato avgusta 1929 za ministra za rudnike in gozdove…Pravijo, da je ambiciozen in da mu kot prekanjenemu politiku ni zau-pati. Verjetno ima v mislih bolj interese svoje stranke kot državne in se je zato pripravljen pridružiti vsaki kombinaciji, v kateri jih lahko uresničuje. Pravzaprav je kar precejšnja enigma in njegova navidezna nezainteresiranost za izbruhe, ki se v tej državi redno doga-jajo, vzbuja dvome o tem, kakšen je njegov resnični odnos do trenutnih zadev«… dodal je še, da je bil Koroščev odstop septembra 1930 deloma brez dvoma iz zdravstvenih razlo-gov, deloma pa zaradi razlik z drugimi člani vlade v pogledih na SLS in verske institucije v

81 Ilustrirana zgodovina Slovencev, Ljubljana 1999, str. 318.

151

Sloveniji.82 Po izdaji oktroirane (vsiljene) ustave 3. septembra 1931 si je Korošec aktivno prizadeval (po mnenju nekaterih zgodovinarjev še najbolj od vseh strankarskih voditeljev) za rešitev krize in je (brezuspešno) predlagal novo ureditev države in sporazum med stran-karskimi voditelji. Kljub kolebanju, ali naj kralju znova pomaga »v kritičnem trenutku« pa naj bi tokrat zavrnil ponudbo po koaliciji z radikali Ace Stanojevića.83 31. decembra 1932 oz. 1. januarja 1933 je prišlo do preloma, ki je Korošca stal konfinacije in dolge politične izolacije. SLS je izdala nov nacionalni program, t.i. ljubljanske, tudi Koroščeve punkta-cije, oz. Slovensko deklaracijo, kot se je uradno imenovala, ki so bile podobne resoluciji Kmečko-demokratske koalicije, le nekaj manj radikalne, med obema pa naj bi po nekate-rih virih tudi obstajala povezava. Punktacije niso nastale na Koroščevo pobudo in sam bi po mnenju nekaterih poznavalcev verjetno napisal »mehkejši tekst«.84

Programe so izdale tudi nekatere druge stranke in skupine. Svojo dejavnost je obnovila omenjena Kmečko demokratska koalicija (KDK), ki je iz različnih opozicijskih strank in skupin nastala v zadnjem obdobju parlamentarizma in je bila najmočnejša federalistična zveza. Njeni voditelji so se sestali 7. novembra 1932 v Zagrebu, nekdanji zunanji mini-ster in zagovornik federalizma dr. Ante Trumbić pa je sestavil t.i. zagrebške punktacije oz. punktacije KDK, ki so bile od vseh »punktacij« najostrejše. JMO je zahtevala avtonomno enoto za Bosno in Hercegovino, opozicijske skupine v Vojvodini in Sremu za ti dve po-krajini, prav tako črnogorski federalisti za Črno Goro.

Program SLS, ki so ga natisnili na letakih, je izzval burne reakcije v režimskih krogih. Ko-rošec ga je sicer na pritisk federalistične struje v SLS, ki je nasprotovala »njegovi umirjeni politike avtonomije«, podpisal.85 Avtorstvo je takoj nato v beograjskih časopisih zanikal. Tudi vodstvo SLS v Ljubljani je natisnilo novo verzijo punktacij z dodanimi državotvor-nimi izjavami, kot »Slovenci se v Jugoslaviji počutijo kot v svoji državi in svobodne«, a kljub temu so januarja 1933 sledili ostri ukrepi: konfinacija za vodilne SLS-ovske politike Korošca, Frana Kulovca (1884–1941), Marka Natlačena (1886–1942) in Antona Ogrizka (za slednje tri v Bosno). Kot kaže, pa je kralj Korošcu vseeno verjel, oziroma na njegovo lojalnost računal še naprej: »Obziri in slabost kralja Aleksandra do Korošca so prišli do izraza tudi tokrat: za isti prestopek je bil V. Maček obsojen na tri leta zapora.«86 Enako se je zgodilo tudi nekaterim drugim voditeljem Hrvaške kmečke stranke, v zaporu pa so prestali približno dve leti.

Punktacije so izhajale iz ugotovitve, da je slovenski narod razkosan med štiri države, tisti del, ki je v Jugoslaviji, pa si mora prizadevati za njegovo združitev. Predpogoj je, da si pri-bori samostojen položaj, s čimer bi matični del naroda postal privlačen za druge dele izven

82 Yugoslavia. Political Diaries, 1918–1965, 1997, 2. del, str. 465 (prevod B.R.).83 Momčilo Zečević, Neki pogledi u Srbiji na političku delatnost dr. Antona Korošca 1918–1940, Pri-

spevki za novejšo zgodovino, 1, 1991, str. 71.84 Jure Gašparič, SLS pod kraljevo diktaturo, Diktatura kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske

stranke v letih 1929–1935, Ljubljana 2007.85 Todor Stojkov, Opozicija u vreme šestojanuarske diktature 1929–1935, Beograd 1969, str. 75.86 Momčilo Zečević, Neki pogledi u Srbiji na političku delatnost dr. Antona Korošca 1918–1940, Pri-

spevki za novejšo zgodovino, 1, 1991, str. 71.



152

meja. Zato bi Srbi, Hrvati in Slovenci morali skleniti sporazum, po katerem bi se država razdelila na enakopravne federativne enote, ena od njih bi bila tudi Slovenija. Zagotovlje-ni bi morali biti narodna individualnost, simboli, finančna samostojnost, politična in kul-turna svoboda ter močna socialna zakonodaja, ki bi ščitila zlasti nižje sloje.

Spremenjeno politiko SLS so oblasti ocenile kot separatistično, pri čemer so imeli pod-poro liberalcev v Sloveniji. Liberalci (člani Samostojne demokratske stranke in nekdanje Samostojne kmetijske stranke ter drugi pripadniki liberalnega bloka) so vstopili v edino dovoljeno politično stranko (zakonodaja je na osnovi oktroirane ustave namreč dovolje-vala le vsejugoslovanske stranke, tedanji predsednik vlade in notranji minister v eni osebi general Petar Živković pa je dovolil le eno stranko), ki se je sprva imenovala Jugoslovan-ska radikalno-kmetska demokracija (JRKD), na svojem prvem kongresu 20. julija 1933 pa se je preimenovala v Jugoslovansko nacionalno stranko (JNS). Stranka je bila sicer usta-novljena 1. maja 1932, glavnino sta sestavljali nekdanja Narodno radikalna stranka in Sa-mostojna demokratska stranka. Predsednik je postal pripadnik nekdanje Narodne radikal-ne stranke Nikola Uzunović, glavni tajnik pa slovenski liberalni politik dr. Albert Kramar. Program stranke je bil izrazito unitarističen, centralističen in monarhističen.

Za Korošca, ki je bil najprej konfiniran v za – srbske razmere – mondeni Vrnjački banji v sanatoriju Sv. Đorđe, nato v Tuzli (ki jo je zaradi podnebja in izredno slabih pogojev biva-nja zelo težko preživljal), od aprila pa iz zdravstvenih razlogov na letoviškem Hvaru v ho-telu Palace, v političnem smislu »ni bilo mrtvih situacij«. Zato je, ko je bil na Hvaru, znova uspel navezati stike s kraljem Aleksandrom in mu je v zameno za avtonomijo ponujal pod-poro SLS. Korošcu so pripisovali, da si je »na Hvaru…zamislil tudi novo politično tvorbo, ki naj bi prevzela vodstvo državne politike, ko bi se enkrat zrušila diktatura JNS. Zibelka za Jugoslovansko radikalno zajednico – zveza Slovenske ljudske stranke, muslimanov in srbskih radikalov je stekla na Hvaru, kakor sta kasneje potrdila oba njena očeta, Korošec in Stojadinović.« V resnici je bilo pobudnikov več, kot posrednik pa je sodeloval tudi En-gelbert Besednjak.87 Po Stojadinovićevem pričevanju ga je s kraljevo ponudbo, da stopi v novo vlado, obiskal 7. in 8. oktobra 1934 na Hvaru in mu prinesel osnutek pisma, ki naj bi ga Korošec v zvezi s tem kot garancijo poslal kralju, v zameno pa bi bil izpuščen. Korošec je pismo podpisal in Stojadinović se je vrnil v Beograd, kjer je izvedel za kraljevo smrt.88 Atentat in Aleksandrova smrt 9. oktobra 1934 sta tako dogovor prekinili, a hkrati brez po-sebnega akta tudi Koroščevo konfinacijo. Še iz konfinacije je poslal sožalno brzojavko kra-ljici Mariji in predsedniku vlade Nikoli Uzunoviću (1873–1954), nato pa odpotoval v Split, kjer je po Ahčinovem zapisu » dr. Korošec… podal časnikarjem nadvse značilno izjavo, ki prekrasno označuje njegovo domoljubje in plemenito mišljenje. »Ko mrtvega kralja objo-kuje vsa Jugoslavija«, je rekel, »je treba vse pozabiti. Treba je delati in živeti za Jugoslavi-

87 Egon Pelikan, Politični katolicizem na eni in drugi strani rapalske meje (v luči primorskega krščan-skega socialca dr. Engelberta Besednjaka), doktorska disertacija, Oddelek za zgodovino FF, Ljubljana 1997; Egon Pelikan, Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem, Documenta et studia historiae recentioris 12, Maribor 1997; Bojan Godeša, Ervin Dolenc, Izgubljeni spomin na An-tona Korošca, Iz zapuščine Ivana Ahčina, Ljubljana 1999, str. 105.

88 Milan Stojadinović, Ni rat, ni pakt, Jugoslavija između dva rata, Rijeka 1970, str. 277–278.

153

jo!«89 Začete pogovore je nadaljeval z regentom knezom Pavlom in novim najmočnejšim srbskim politikom iz radikalne stranke Milanom Stojadinovićem. 22. oktobra 1934 je beo-grajska Politika objavila kratko vest, da so oblasti Korošca in druge prvake SLS odvezale konfinacije, »ker določeni postopki in manifestacije gospoda dr. Korošca v zadnjem času vsebujejo spremembo prejšnjih stališč«, Korošec je kmalu nato podpisal t.i. »Knjaževački protokol« o ustanovitvi politične zveze med radikali in SLS in se tako zmagoslavno vrnil v vrh jugoslovanske politike, ki ga do smrti ni več zapustil.

Liberalci, ki so od oktroirane ustave do leta 1935 poslednjič vladali v Sloveniji, so SLS-ovske punktacije in dogajanje, ki jim je sledilo, skušali izrabiti za dokončno prevlado nad katoliškim (klerikalnim) taborom. Kot dokaz »klerikalnega separatizma« so punktacije objavili 11. januarja 1933 v svojem časopisu Jutro. Zaostritev odnosov med obema tabo-roma, sicer ena od mnogih v času med obema vojnama, je imela daljši rep. Začela se je spomladi 1932, ko je SLS začela zahtevati avtonomno Slovenijo in v ta namen s podpo-ro katoliške Cerkve organizirala množične manifestacije. Ena prvih je bila 8. maja 1932 v Ljubljani, organizirali so jo v čast Koroščeve šestdesetletnice (rojstni dan je imel 12. maja). Na manifestaciji so vzklikali za SLS nenavadno revolucionarna gesla: »Dol vla-da!« »Živela samostojna Slovenija!«, ipd. Policija je zbrane razgnala in jih nekaj aretira-la. Manifestacije, kurjenje kresov in različne prireditve so se – formalno kot nadaljevanje praznovanja – nato odvijale po raznih krajih Slovenije. Simbol privrženosti SLS in Koro-šcu je postalo nošenje zelene kravate, ko je bila ta prepovedana, pa zelenih nogavic. Sho-de v podporo oblasti in centralizmu pa so prirejali tudi privrženci JRKD. Tako je prišlo do t.i. »šenčurskih dogodkov«, incidenta, ki se je zgodil 22. maja 1932, ko so pristaši SLS v Šenčurju na Gorenjskem v času shoda JRKD organizirali protirežimske demonstracije in napadli zbrane pristaše JRKD, posredovali pa so orožniki, ki so tudi streljali v zrak. Nekaj SLS-ovskih politikov je bilo zato februarja 1933 pred sodiščem za zaščito države obsoje-nih na različne zaporne kazni (najvišja je bila leto in pol), nekaj pa na denarne kazni zaradi vzklikanja protidržavnih gesel. Po »šenčurskih dogodkih« so se množični shodi SLS nada-ljevali, okrilje jim je nudila cerkev, ki je po župnijah organizirala evharistične shode.

Kraljeva smrt, ki je spremenila politično situacijo v Sloveniji, je SLS ponudila priložnost, da pridobljeni politični vpliv zaradi opozicijske drže spremeni tudi v oblast in se tako »upre velikemu navalu liberalcev in Jugoslovanske nacionalne stranke (JNS) v Sloveni-ji.«90 Stranko je »revolucionarna izkušnja« s punktacijami izučila. Na petomajskih voli-tvah junija 1935 avtonomistično-federalističnih zahtev ni več javno postavljala. Je pa v stranki prišlo do delitve: en del (Kulovec, Natlačen in še nekateri) je bil za povezovanje z Mačkom in HSS, medtem ko je Korošec stavil na preizkušeno zvezo z radikali. Njegovo stališče je prevladalo, nastala je vlada Stojadinović–Korošec–Spaho, vladajoče stranke pa so se prilagodile zakonodaji in ustanovile skupno stranko, Jugoslovansko radikalno zaje-dnico). SLS je tako svoje cilje skušala znova uresničiti s prakso »drobtinčarske« politike, ki ji je zagotovila oblast v Sloveniji do začetka druge svetovne vojne, Slovencem je tudi

89 Bojan Godeša, Ervin Dolenc, Izgubljeni spomin na Antona Korošca, Iz zapuščine Ivana Ahčina, Lju-bljana 1999, str. 107.

90 Momčilov Zečević, Neki pogledi u Srbiji na političku delatnost dr. Antona Korošca 1918–1940, Pri-spevki za novejšo zgodovino, 1, 1991, str. 72.



154

prinesla neke vrste »tiho avtonomijo«, vendar prvič tudi šibkejši položaj kot Hrvatom. Ko sta se leta 1939 tedanji predsednik vlade Dragiša Cvetković (1893–1969) in Maček do-govorila za véliko Hrvaško banovino, je bil Korošec izključen iz pogovorov. Tedaj je tudi SLS začela pripravljati pravne akte za oblikovanje banovine Slovenije. Glede na zaostre-ne razmere po začetku vojne v Evropi pa tudi nista ne Korošec in ne stranka upala od-ločno postaviti zahteve po formaliziranju taktično že doseženega oz. po vzpostavitvi tudi slovenske avtonomije, ki bi bila enaka Hrvaški. Korošec tako v času med obema vojnama »…z vsem svojim političnim taktiziranjem slovenskega narodnopolitičnega položaja v bi-stvu ni izboljšal, torej ni spremenil. Seveda pa mora kritični zgodovinar povedati tudi to, da ga je obranil takšnega, s kakršnim smo Slovenci vstopili v jugoslovansko državo to pa je bila popolna in dejanska slovenska narodna avtonomnost. Tudi ta avtonomnost je bila

Volilni rezultati treh glavnih političnih taborov med obema vojnama.

155

srbski politiki neljuba in vse bi storili in pri tem imeli celo med Slovenci nekaj pomaga-čev, da bi jo načeli.«91

Narodna avtonomnost (v časih Avstro-Ogrske je v resnici do določene meje veljala le za Kranjsko, saj so edino v kranjskem deželnem zboru Slovenci imeli večino) se da razložiti predvsem tako, da je na Slovenskem v času med obema vojnama vladal bodisi katoliški, bodisi liberalni tabor, in da neslovenske stranke v to niso mogle odločilno posegati. Sicer pa je politično življenje vedno bolj šlo v smeri vse hujšega kulturnega boja med obema blokoma, kar pa je pripeljalo tudi do cepitev znotraj taborov samih.

Slovenski politiki so v beograjskih vladah v obravnavanem obdobju sodelovali takole (mnogokrat so »vskočili« zaradi ostavk drugih politikov, vlade so imele v povprečju med 15 in 20 članov, včasih tudi kakšnega več, imena ministrstev so se spreminjala, nič nena-vadnega ni bilo, če je ministrski staž trajal le nekaj tednov ali celo le nekaj dni, pogosto je skoraj nespremenjena vlada po »ostavki« nadaljevala z delom, zaradi česar prihaja tudi do manjših razhajanj pri štetju vlad):

Prva vlada Stojana Protića (20.12.1918 – 16.8.1919): Anton Korošec (SLS), podpredse-dnik vlade (od 2. aprila tudi namestnik ministra za prehrano in obnovo države in od 23. februarja do 2. aprila 1919 namestnik ministra za gozdarstvo in rudarstvo); Albert Kramer (JDS), minister priprav za ustavodajno skupščino in izenačitev zakonodaje, tudi name-stnik ministra za kmetijstvo (od 14. marca 1919); Josip Gostinčar (SLS), minister za soci-alno politiko (od 2. aprila 1919 do 18. avgusta 1919).

Prva vlada Ljubomira Davidovića (16.8.1919 – 18.10.1919): Albert Kramer (DS oz. JDS), mi-nister za trgovino in industrijo; Anton Kristan (JSDS), minister za gozdarstvo in rudarstvo.

Druga vlada Ljubomira Davidovića (18.10.1919 – 19.2.1920): Albert Kramer (DS), mini-ster za trgovino in industrijo; Anton Kristan (SDS), minister za gozdarstvo in rudarstvo.

Druga vlada Stojana Protića (19.2.1920 – 17.5.1920): Anton Korošec (SLS), minister za promet; Ivan Roškar (SLS), minister za kmetijstvo in vode.

Prva vlada Milenka Vesnića (17.5.1920 – 18.8.1920): Anton Korošec (SLS), minister za promet; Vekoslav Kukovec (DS), minister za socialno politiko.

Druga vlada Milenka Vesnića (18.8.1920 – 1.1.1921): Anton Korošec (SLS), minister za promet (do 14. decembra 1920); Vekoslav Kukovec (DS), minister za socialno politiko.

Prva vlada Nikole Pašića (1.1.1921 – 26.3.1921): Vekoslav Kukovec (DS), minister za trgovino in industrijo (od 2. januarja 1921), minister za socialno politiko (od 2. januarja 1921), namestnik ministra za prehrano in obnovo države (od 2. januarja 1921).

Druga Vlada Nikole Pašića (26.3.1921 – 24.12.1921): Ivan Pucelj (SKS), minister za kme-tijstvo; Vekoslav Kukovec (DS), minister za socialno politiko.

Tretja vlada Nikole Pašića (24.12.1921 – 16.12.1922): Ivan Pucelj (SKS), minister za kmetijstvo.

91 Janko Prunk, Politični profil in delo dr. Antona Korošca v prvi Jugoslaviji, Prispevki za novejšo zgo-dovino, 1, 1991, str. 49.



156

Četrta vlada Nikole Pašića (16.12.1922 – 4.5.1923): Niko Županič (radikalna stranka – etnolog, Slovenec, ki pa je živel v Beogradu in je bil med prvo svetovno vojno zaslužen za to, da je so bili v Niški deklaraciji omenjeni tudi Slovenci in Hrvati, ki naj bi jih srbska vojska osvobodila, bil pa je tudi član Jugoslovanskega odbora).

Peta vlada Nikole Pašića (4.5.1923 – 27.3.1924): nihče.

Šesta vlada Nikole Pašića, to je prva vlada Pašić–Pribičević (27.3.1924 – 21.5.1924): nihče.

Sedma vlada Nikole Pašića, to je druga vlada Pašić–Pribičević (21.5.1924 – 27.7.1924): nihče.

Tretja vlada Ljubomira Davidovića (27.7.1924 – 6.11.1924): Anton Korošec (SLS), mini-ster za prosveto, tudi namestnik ministra za vere; Ivan Vesenjak (SLS), minister za agrarno reformo; Anton Sušnik (SLS), minister za promet.

Osma vlada Nikole Pašića, to je tretja vlada Pašić–Pribičević (6.11.1924 – 29.4.1925): Gregor Žerjav (SDS), minister za gozdarstvo in rudarstvo.

Deveta vlada Nikole Pašića, to je četrta vlada Pašić–Pribičević (29.4.1925 – 18.7.1925): Gregor Žerjav (SDS), minister za gozdarstvo in rudarstvo, tudi namestnik ministra za pra-vosodje (od 7. julija 1925).

Deseta vlada Nikola Pašića (18.7.1925 – 8.4.1926): nihče.

Prva vlada Nikole Uzunovića (8.4.1926 – 15.4. 1926): nihče.

Druga vlada Nikole Uzunovića (15.4.1926 – 24.12.1926): Ivan Pucelj (SKS), minister za kmetijstvo in vode (namestnik, od 25. maja 1926)

Tretja vlada Nikole Uzunovića (24.12.1926 – 1.2.1927): nihče.

Četrta vlada Nikole Uzunovića (1.2.1927 – 17.4.1927): Dušan Sernec (SLS), minister za gradbeništvo; Andrej Gosar (SLS), minister za socialno politiko; Fran Kulovec (SLS), mi-nister za kmetijstvo.

Prva vlada Velimirja Vukičevića (17.4.1927 – 23.2.1928): Andrej Gosar (SLS), minister za socialno politiko (od 21. septembra 1927).

Druga vlada Velimirja Vukičevića (23.2.1928 – 27.7.1928): Anton Korošec (SLS), mini-ster za notranje zadeve.

Vlada Antona Korošca (27.7.1928 – 6.1.1929): Anton Korošec, predsednik vlade, tudi mi-nister za notranje zadeve.

Prva vlada generala Petra Živkovića, do tedaj komandanta kraljeve garde (6.1.1929 – 3.9.1931): Anton Korošec (SLS), minister za promet (do 5. avgusta 1929), minister za gozdarstvo in rudarstvo (od 5. avgusta 1929 do 28. septembra 1930); Dušan Sernec (SLS), minister za gradbeništvo (od 19. junija 1931 do 2. septembra 1931), tudi minister za goz-darstvo in rudarstvo (od 28. septembra 1930 do 19. junija 1931); Albert Kramer (»disi-dent« od SDS), minister za gradbeništvo (od 2. septembra 1931); Ivan Pucelj (SKS), mi-nister brez listnice (od 2. septembra 1931).

157

Druga vlada generala Petra Živkovića (3.9.1931 – 5.1.1932): Albert Kramer (»disident« od SDS), minister za gradbeništvo.

Tretja vlada generala Petra Živkovića (5.1.1932 – 4.4.1932): Albert Kramer (»disident« od SDS, sedaj JRKD), minister za trgovino in industrijo; Ivan Pucelj (SKS), minister za socialno politiko.

Vlada Vojislava Marinkovića (4.4.1932 – 2.7.1932): Albert Kramer (JRKD), minister za tr-govino in industrijo; Ivan Pucelj (bivša SKS, nato JRKD), minister za socialno politiko.

Prva vlada Milana Srškića (2.7.1932 – 5.11.1932): Ivan Mohorič (prej SLS, nato JRKD), minister za trgovino in industrijo; Ivan Pucelj (JRKD), minister za socialno politiko; Al-bert Kramer (JRKD), minister brez listnice.

Druga vlada Milana Srskića (5.5.1932 – 27.1.1934): Ivan Pucelj (prej JRKD, sedaj JNS), minister za socialno politiko; Albert Kramer (JNS), minister brez listnice.

Peta vlada Nikole Uzunovića (27.1.1934 – 18.4.1934): Albert Kramer (JNS), minister brez listnice, Ivan Pucelj, minister za socialno politiko.

Šesta vlada Nikole Uzunovića (18.4.1934 – 22.10.1934): Fran Novak (JNS), minister za socialno politiko.

Sedma vlada Nikole Uzunovića (22.10.1934 – 20.12.1934): Fran Novak (JNS), minister za socialno politiko.

Vlada Bogoljuba Jevtića (20.12.1934 – 24.6.1935): Drago Marušič (JNS), minister za so-cialno politiko (do 19. junija 1935), nato minister za prosveto (od 19. junija 1935).

Prva vlada Milana Stojadinovića (24.6.1935 – 21.12.1938): Anton Korošec (prej SLS, se-daj JRZ), minister za notranje zadeve; Miha Krek (prej SLS, sedaj JRZ), minister brez li-stnice (od 1. septembra 1935).

Druga vlada Milana Stojadinovića (21.12.1938 – 5.2.1939): Miha Krek (prej SLS, sedaj JRZ), minister za gradbeništvo; Franc Snoj (prej SLS, sedaj JRZ), minister brez listnice.

vlada dragiše Cvetkovića (6.2.1939 – 26.8.1939): Miha Krek (prej SLS, sedaj JRZ), mi-nister za gradbeništvo; Franc Snoj (prej SLS, sedaj JRZ), minister brez listnice.

Vlada Dragiše Cvetkovića in Vladka Mačka (26.8.1939 – 27.3.1941): Anton Korošec (prej SLS, sedaj JRZ), minister prosvete (od 1. julija 1940 do smrti 14. decembra 1940); Miha Krek (prej SLS, sedaj JRZ), minister za gradbeništvo, od smrti Korošca tudi minister za prosveto; Fran Kulovec (prej SLS, sedaj JRZ), minister brez listnice.

Vlada generala Dušana Simovića (27.3.1941 – 9.1.1942): Fran Kulovec (SLS), minister za gradbeništvo; Miha Krek (SLS), minister brez listnice; Franc Snoj, minister brez listnice.92

92 Ferdo Čulinović, Jugoslavija između dva rata, Zagreb 1961; Slovenska kronika XX. stoletja 1900–1941, str. 455–457.



158

avTonoMiZeM in cenTraliZeM: slovenci ali juGoslovani?

»Res je, bil sem zvest Avstrijanec in gabila se mi je očitna in posebno skrivna koruptna agitacija zoper Avstrijo. Želel pa sem od nekdaj, da bi se Jugoslovani v okviru Avstrije združili v eno celoto. Vedel sem pa, da je izvršitev te želje nemogoča brez izredno hude pre-kucije. No, vojska je pa vse tako pretresla in obrnila, da se mi je ta združitev zdela mogo-ča. Ker je na to merila Majniška deklaracija, mi je bila draga. Ker se pa ljudje niso za to vnemali, ali bolj prav, ker se niso znali prav orientirati in se niso gibali, jaz pa sem čutil, da bo vse izgubljeno in bomo ponemčeni, ako se v ugodnem času ne dvignemo, sem storil korake, da smo se podpisale vse stranke. Moj podpis je bil merodajen in začelo se je giba-nje, ki je omogočilo Jugoslavijo.«93

S podpisom je mišljena t.i. ljubljanska izjava z dne 15. septembra 1917, ki so jo na pobudo škofa Jegliča podpisali voditelji Vseslovenske ljudske stranke, Narodno napredne stranke in Katoliške delavske organizacije. Socialdemokrati so podpis zavrnili, zato so se vodstvu uprli Albin Prepeluh, Anton Štebi (1877–1942) in drugi mladi. Z izjavo so se podpisniki obvezali, da bodo podprli Majniško deklaracijo, ki je zahtevala reformiranje Avstro-Ogrske po triali-stičnem načelu, torej jugoslovansko državo znotraj monarhije. Prelomni dogodki so izjavo presegli: avstroogrsko jugoslovanstvo je prešlo v nastanek enomesečne Države Srbov, Hr-vatov in Slovencev s sedežem v Zagrebu in nato v združitev s Kraljevino Srbijo v Kraljevi-no Srbov, Hrvatov in Slovencev. Zapis knezoškofa Jegliča z dne 14. julija 1920 kaže glavni motiv tedanjih slovenskih voditeljev: narodni obstoj. Gotovo bi bilo (že zaradi vere) mno-go več dvomov, če bi vodilni slovenski možje vedeli, da bo na koncu prevladala združitev s Srbijo. Vendar za nazaj vstopa v Jugoslavijo, kljub temu, da je prišlo do neenakopravne in nedemokratične ter centralistične združitve, niso nikoli obžalovali. Tudi ob dvajsetletnici Jugoslavije, ob preživeti diktaturi kralja Aleksandra, in ob vseh krizah, ki so Jugoslavijo pri-peljale na rob obstoja, mnenje ni bilo dosti drugačno: «Slovenski možje, ki so narodu ustvar-jali njegovo kulturo, slovenski narodni buditelji, ki so mu oblikovali njegov narodni obraz, so ga pripravili na velike dni, ko je konec svetovne vojne prinesel s seboj prelom tisočletne zgodovine. Ko je prišel ta čas, smo Slovenci s svojo izgrajeno narodno organizacijo in s svo-jo kulturo, ki ni zaostajala za kulturo naših sosedov, predstavljali narodno enoto, ki je jasno gledala v svojo bodočnost in bila sposobna sama odločiti o svoji usodi. V svobodni jugoslo-vanski državi smo svojo politično zrelost v teku dvajsetih let zadosti dokazali… Mirno in z optimizmom zremo zato v bodočnost. Če smo se obdržali skozi stoletja brez lastne države, nam bo toliko lažje v Jugoslaviji, kjer smo svojo usodo povezali s srbskim in hrvatskim naro-dom…«, je leta 1939 v Spominskem zborniku Slovenije zapisal Anton Korošec.94 Zbornik je izšel na Vidov dan, največji srbski praznik. Na ta dan je bila osemnajst let prej, 28. junija 1921, sprejeta tudi centralistična vidovdanska ustava. Zbornik, ki hvali slovenske uspehe in govori o Slovencih kot o narodu, simbolično pa se povezuje s srbstvom (jugoslovanstvom), zgolj ilustrira protislovni položaj, v katerem so bili Slovenci v Jugoslaviji.

93 Dnevnik škofa A.B. Jegliča od 1918 do 1929, Arhiv Republike Slovenije, dislocirana enota II. Citirano po: Jurij Perovšek, Dvajseta leta v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, Zgodovina v šoli, 3, 1955 str. 25.

94 Dr. Anton Korošec, Verujmo v svoj narod (predgovor), Spominski zbornik Slovenije, Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, Ljubljana 1939.

159

Prvo razočaranje je prinesla že srbska zavrnitev pobude med vojno, da bi ustanovili neke vrste skupni začasni parlament, s čimer bi drugim državam dokazali voljo po politični združitvi (podobno kot Čehi in Slovaki ali Poljaki), hkrati pa bi z njim dali neke vrste ga-rancije za bodočo federacijo. To je rušilo srbski koncept »piemontske« združitve. Srbski politiki so primerjavo z Italijo zelo radi uporabljali, kot je zapisal poleg R.W. Setona-Wat-sona najbolj znani poznavalec balkanske problematike tistega časa G. M Trevelyan (oba sta po začetku prve svetovne vojne, septembra 1914 v The Timesu podprla združitev Srbov in drugih južnih Slovanov z avstroogrskimi v eno državo Južnih Slovanov), so mladi v Sr-biji pred vojno govorili o Srbiji kot Piemontu, v založbah knjigarn so bile razstavljene knji-ge o italijanskem Risorgimentu, prav tako jih je opazil na na mizi v čakalnici zunanjega mi-nistrstva.95 No, Srbi kasneje hitro »pozabili«, da Piemont po združitvi ni ohranil osrednje oz. centralistične funkcije tako kot Srbija, niti nista savojska dinastija in Viktor Emmanuel II. imela enake vloge v državi kot Karađorđevići. Po drugi strani pa je Pašić ob odstopu od ženevske deklaracije, ki naj bi zagotovila federativno združitev (podpisal jo je 2. novembra 1918 s predsednikom Narodnega vijeća v Zagrebu Antonom Korošcem in predstavniki Ju-goslovanskega odbora), to cinično utemeljil s tem, da ne predvideva začasnega parlamenta (kasneje je tudi javno izjavljal, da z ženevskim dogovorom sploh ni mislil resno in se ga ni nameraval držati). Tako je po združitvi državno ureditev tri tedne najprej predstavljal iz-ključno regent Aleksander, nato je bila 20. decembra 1918 ustanovljena prva skupna vlada, ki je deželnim vladam močno oklestila pristojnosti in zmanjšala poverjeništva in se sploh trudila, da bi omejila kakršnokoli izražanje slovenske ali hrvaške državnosti (nasprotovala je sklicu hrvaškega sabora, tudi če bi šlo le za potrditev združitve, prav tako Narodnega od-bora ali deželnega odbora – neke vrste slovenskega parlamenta, do katerega ni prišlo, tudi zaradi nasprotovanja liberalcev in socialdemokratov v Sloveniji). Deželna vlada za Slove-nijo je po prizadevanjih SLS uspela obdržati še največ resorjev (šest), a še vedno polovico manj, kot jih je imela narodna vlada SHS v Ljubljani. Prav tako je ohranila še precej avto-nomije pri izvajanju svojih pristojnosti, čeprav so bile formalno možne pritožbe na njene odločitve na posamična ministrstva v Beogradu. Nekatera ministrstva so tudi začela v Lju-bljani ustanavljati svoje urade. Z ustanovitvijo osrednje vlade se je začela krepiti centrali-zacija, ki jo je dokončno potrdila prva jugoslovanska ustava leta 1921.

Federativni položaj Slovenije v času kratkotrajnega obstoja Države Slovencev, Hrvatov in Srbov je ostal neuresničen cilj slovenskega avtonomističnega gibanja, ki ga kljub pro-tislovnim političnim razmeram in raznim strankarskim kombinacijam lahko označimo za prevladujočo stalnico političnega življenja na Slovenskem med obema vojnama.

Že v prvih mesecih obstoja nove države je vlada poskusila z oktroirano (vsiljeno) začasno ustavo s predvideno monarhijo in centralistično ureditvijo. Ustava je bila 8. februarja 1919 že objavljena v Uradnem listu, nato pa zaradi nasprotovanja v »prečanskih deželah« uma-knjena. 1. marca 1919 je bilo z odlokom vlade sklicano Začasno narodno predstavništvo, ki je s prekinitvami delovalo do 11. novembra 1920, ko ga je regent razpustil. Vlada je do-ločila tudi narodno (pokrajinsko) sestavo 296 poslancev (delovalo jih je vsaj deset manj, občasno je bila številka neaktivnih iz različnih razlogov še višja), ki so bili v svojih pokra-

95 Aims of a Small nation, Leter of G.M. Trevelyan to the editor, The Times, 18. september 1914, citirano po: Dejan Djokić, Elusive compromise, A History of Interwar Yugoslavia, London 2007, str. 22.



160

jinah izbrani na zelo različne načine, v glavnem na osnovi medstrankarskih sporazumov. SLS je v njem imela 16 poslancev, JDS 11 in JSDS 5. V začasnem narodnem predstavni-štvu je bila sicer najmočnejša JDS (82 poslancev), sledila ji je NRS (55 poslancev). Zača-sno narodno predstavništvo je od 47 zakonskih predlogov uspelo sprejeti samo 12, je pa junija 1919 zavrnilo drugi poskus vlade, da bi, v nasprotju z dogovorom ob združitvi, vsi-lila svoj koncept ustave. Med najvažnejšimi zakoni je bil zakon o volitvah, sprejet 2. sep-tembra 1920, ratificirala pa je tudi mirovne pogodbe z Avstrijo, Nemčijo in Bolgarijo.96

Osemindvajsetega novembra 1920 je prišlo do volitev v ustavodajno skupščino. Sodelo-valo je 22 strank, na volitve je prišlo 65 % volivcev. Slovenske stranke so v propagandi izhajale iz svojih strankarskih programov. SLS je v Sloveniji dobila 37 % glasov in 14 oz. po popravku 15 poslanskih mest, Samostojna kmetijska stranka je dobila 215 glasov in 9 (po popravku 8) poslancev. Jugoslovanska socialdemokratska stranka je dobila 18, 6 % in 7 poslancev. Komunistična partija Jugoslavije je dobila 29 % glasov in 5 poslancev (mo-rala bi jih 6, pa je eden pripadel socialdemokratom, a tega niso popravili). Jugoslovanska demokratska stranka je dobila 7,7 % in 3 poslance, Narodna socialistična stranka je dobila 4 % in 2 poslanca. Ustavodajna skupščina je štela 419 poslancev, v njej je bila najmočnej-ša Jugoslovanska demokratska stranka z 92 poslanci (22 %). Narodna radikalna stranka je imela le poslanca manj (91), komunisti 58 (14 %), Hrvaška republikanska kmečka stran-ka 50 (12 %), Savez zemljoradnika 30 (7 %), Jugoslovanska muslimanska organizacija 24 (5,7 %). Druge hrvaške stranke so imele skupaj 13 poslancev (3 %). Socialni demokrati so imeli (skupaj s 7 poslanci JSDS) 10 poslancev (2,4 %), Džemijet je dobil 8 poslancev, nekaj je bilo še poslancev drugih skupin in strank.

Del avtonomistično usmerjenih strank (Slovenska ljudska stranka, Hrvaška ljudska stran-ka in Bunjevško-šokska stranka) se je povezal v Jugoslovanski klub, ki je štel 27 poslan-cev (6,5 %) in ga je vodil dr. Anton Korošec. Korošec je bil v tem času pod vplivom nere-šenega vprašanja meja in siceršnjega prepričanja, da bo močna unitarna država pomaga-la rešiti to ključno vprašanje, glede federalizma zadržan. Poleg tega še ni natančno vedel, kako se bodo po sprejemu ustave oblikovale koalicije in si ni hotel preveč zapirati vrat do srbskih strank. SLS je zato kategorično zavračala Radićeve zahteve po federalizmu (samo-stojni hrvaški državi znotraj Jugoslavije), pa tudi Radićeve zahteve po republiki in socialni program, ki ga je štela skorajda za enakega komunističnemu.

SLS je tako v ustavodajni skupščini zastopala zmerno avtonomistično stališče, poleg nje pa od slovenskih strank le še Narodno socialistična stranka. V začetku februarja 1921 je Korošec v imenu Jugoslovanskega kluba konstituanti predložil ustavni predlog, po kate-rem bi bila jugoslovanska država ustavna, parlamentarna in dedna monarhija, država pa naj bi se razdelila na posamezne pokrajine (Srbijo, Hrvaško, Dalmacijo, Bosno in Herce-govino, Črno goro in Slovenijo), vsaka bi imela pokrajinsko skupščino in pokrajinsko vla-do s široko avtonomijo. Zečević je predlog opredelil kot kompromis med decentralizacijo in federalizmom z delnim upoštevanjem centralističnega načela.97

96 Neda Engelsfeld, Prvi parlament Kraljestva Srba, Hrvata i Slovenaca – privremeno narodno predstav-ništvo, Zagreb 1989.

97 Momčilo Zečević, Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje 1917–1921, Od Majniške deklaracije do vidovdanske ustave, Maribor 1977.

161

Centralistični koncept radikalno-demokratske vlade iz 25. januarja 1921 je bil (z izjemo red-kih skupnih točk, npr. monarhije) v popolnem nasprotju z avtonomističnim. SLS mu je še zlasti nasprotovala zaradi verskih razlogov (kazen za zlorabo vere v politiki, prepoved poli-tične agitacije v cerkvah po določilih »kanclerparagrafa« (po členu nemškega kazenskega zakonika iz leta 1871, ko so v Nemčiji začeli ločevati cerkve od države, kar je še posebej pri-zadelo katoliško), ki pa je bil kasneje vseeno v omiljeni verziji sprejet. Po tem zakonu ni bil predviden obvezni verouk in niso bile predvidene državne podpore zasebnim šolam (kar je skušal v času vladanja radikalov in HSS kot minister za prosveto udejaniti zlasti Radić).

V Sloveniji je zato SLS ob sodelovanju s katoliško Cerkvijo organizirala številne shode proti takim opredelitvam položaja cerkve v osnutku ustave, ustanovljena pa je bila tudi t.i. »Konstituanta za avtonomijo kulturno zgodovinskih enot«. 15. aprila 1921 je Korošec o avtonomiji dejal: »Dajte nam avtonomijo-mi damo vsako garancijo, da se ne bo zlora-bljala! Tako kot mislim jaz in klub, kateremu predsedujem, misli gotovo 99 % Slovencev in Hrvatov. Že naša beseda vam je lahko garancija. Če vam še to ne zadošča, imate na raz-polago dovolj sredstev, ki jih lahko spravite v ustavo, ako hočete centrifugalne tendence onemogočiti. Glavna stvar je to, da boste s tem vse Hrvate in Slovence zadovoljili, če jim daste avtonomijo njihovih pokrajin. Nam ni treba ničesar drugega.«98

Opredelitev za Slovence, in ne za Jugoslovane, je podprla tudi avtonomistična izjava slo-venskih kulturnih delavcev (glavni avtorji so bili Dragotin Lončar, Albin Prepeluh in Fran Erjavec (1893–1960)). Izjava, ki smiselno povzema resolucijo kulturnega odseka Naro-dnega sveta iz novembra 1918, je bila objavljena v reviji Naši zapiski februarja 1921 in se je glasila: »Slovenski kulturni delavci so bili od nekdaj glasniki narodnega in državnega edinstva Jugoslovanov. Oni so duševno pripravljali to, kar sta ustvarila v svetovni vojni meč in politika, zato smatrajo Jugoslavijo za utelešenje svojega ideala, ki ga je treba bra-niti pred zunanjim in notranjim sovražnikom kot najvišjo izmed posvetnih dobrin naroda.

Združenje vsej treh plemen v eni državi z eno suvereno oblastjo na zunaj in znotraj sma-trajo slovenski kulturni delavci za politično nujnost mednarodne varnosti in s tem naro-dne svobode.

Na drugi strani pa uvidevajo potrebo, da država ne absorbira mehansko vseh individual-nosti, ki so doslej vodile posamezne pokrajine in prebivalce. Ne glede na plemensko, ver-sko ali strankarsko pripadnost ne moremo v imenu prirodnega gospodarsko-kulturnega razvoja nasiloma in v hipu pretrgati vse kontinuitete, ako nočemo zadeti države pri kore-nini. Zakaj država ni po svojem bistvu sama sebi namen, ampak le doslej najvišja oblika družabnega življenja. Narodno in državno edinstvo ne vsebuje nujno mehanske unifika-cije, nasprotno, razmere v Jugoslaviji zahtevajo organičen razvoj, ki računa z dosedanjo strukturo gospodarskega in kulturnega življenja in na njeni podlagi zida dalje v smeri viš-je sinteze. V imenu mirnega medsebojnega delovanja in napredovanja, medsebojne brat-ske edinosti, zagovarjajo slovenski kulturni delavci takšno ustavo, ki daje državi potrebno moč na zunaj, a obenem možnost razvoja imanentnim silam posameznikov in posameznih gospodarsko-kulturnih edinic na znotraj.

98 Slovenci skozi čas, Ljubljana 1999, str. 248.



162

Glede na vse to se izrekajo podpisani slovenski kulturni delavci za avtonomijo slovenske-ga, že itak dovolj razkosanega ozemlja, in sicer v takem obsegu, ki bi ne slabil moči dr-žave, ampak jo krepil, dajajoč razmah individualnim silam edinic.« Izjava je imela velik odmev in je prisilila politiko in izobražence k opredeljevanju.

Tako Samostojna kmetijska stranka kot Jugoslovanska demokratska stranka sta odločno zagovarjali unitaristično in centralistično stališče. Bogumil Vošnjak (1882–1959) iz SKS, med vojno član Jugoslovanskega odbora, svetovljan z znanjem več tujih jezikov, a oseb-no unitaristično usmerjen, je avtonomistično izjavo v jugoslovanskem parlamentu ostro kritiziral, podpisnike je obtožil separatizma in protidržavnosti (čeprav so se izrekli za kre-pitev države) in jim očital kulturni snobizem. Vošnjak je bil prepričan, da mora nastati en narod z enim jezikom in je zato nasprotoval definiciji, da bi bil uradni jezik v državi srbo-hrvaščina, v Sloveniji pa bi kot uradni jezik veljal slovenski dialekt. Sprejet je bil njegov predlog, da se uradni jezik imenuje srbsko-hrvaško-slovenski (čemur je nasprotovala celo JSDS, ki je bila sicer tudi za centralizem in unitarizem in predlagala, naj bi bil v Sloveniji poleg srbohrvaščine uradni jezik tudi slovenski, kar pa je bilo zavrnjeno). Unitaristično in centralistično stališče je zagovarjala tudi KPJ, ki pa je bila poleg JSDS za republikansko obliko vladavine. JSDS je sicer tudi zagovarjala Slovenijo kot samoupravno enoto, vendar iz praktičnih in geografskih razlogov, ne pa nacionalnih.

28. junija 1921 je skupščina glasovala le o deloma spremenjenem vladnem predlogu, vsi drugi so bili zavrnjeni. Skupaj je bilo devet predlogov, najbolj v nasprotju s centralistič-nim predlogom je bil predlog Hrvaške republikanske kmečke stranke. Stranka je sicer delo parlamenta bojkotirala, a je predlog (ki je bil hkrati njen strankarski program) poslala. Hr-vaška je bila v njem definirana kot nevtralna kmečka republika s polno suverenostjo. Z drugimi deli Jugoslavije naj bi stopila v konfederativno zvezo. Skupne zadeve naj bi bile omejene na minimum, zvezni parlament pa sestavljen iz delegacij članic konfederacije. V osnutku je bilo tudi zapisano, da se Rapalska pogodba ne prizna in da se zahteva vrnitev Reke in Istre Hrvaški.

Poslanci SLS in KPJ se glasovanja niso udeležili. Poslanca Narodno socialistične stranke sta glasovala proti ustavi, prav tako trije poslanci JSDS (iz načelnih razlogov), drugi so bili odsotni. Vsega skupaj je abstiniralo ali bilo proti kakšnih 70 % slovenskih poslancev. JDS (trije) in SKS (devet) sta predlog podprli. Moralno je kredibilnost izgubila zlasti SKS, ki je z radikali skupaj z Džemijetom, in JMO podpisala sporazum. Begi iz Džemijeta so dobili ugodnosti pri agrarni reformi (ustava naj bi Pašića »stala« kakšnih tristo milijonov dinarjev državnega denarja), SKS pa nekaj kadrovskih ugodnosti (Vošnjak je npr., postal jugoslovanski ambasador v Pragi, Pucelj pa minister). Ustava je bila sprejeta z navadno večino in ne dvotretjinsko, s kakršno se običajno sprejema ustave (tu je šlo tudi za izigra-vanje poprejšnjih dogovorov z Jugoslovanskim odborom in Narodnim vijećem v Zagre-bu). Za sprejem ustave je bilo potrebnih 211 glasov. Za je glasovalo 223 poslancev, kar 161 je abstiniralo, 35 pa je bilo proti.

Slovenska ljudska stranka je – v nasprotju s Hrvaško republikansko kmečko stranko – re-alnost sprejela, vendar se zavezala, da se bo za avtonomijo še borila: »Ker je ustava v kon-stituanti sprejeta in je regent nanjo prisegel, jo bodo vsi, ki hočejo ustavno življenje v dr-

163

žavi, smatrali za sprejeto, četudi proti njihovi volji. S tem pa če avtonomistične stranke priznajo zakonitost ustave, se seveda ne odrečejo nadaljni zakoniti borbi za uveljavljanje avtonomističnih načel v ustavi! Nasprotno! Revizija reakcionarne centralistične ustave, to bo geslo proticentralističnih strank! In to borbo bo Ljudska stranka zakonitim potom vo-dila naprej z vso odločnostjo in doslednostjo, dokler ne bo izvojevala ljudstvu tudi njego-vo notranje osvobojenje…«99

Vidovdanska ustava, ki je razglasila Kraljevino SHS za ustavno, parlamentarno in dedno monarhijo, je bila sicer protislovna, kar zadeva svoboščine in socialno zaščito je bila do-kaj moderna, zagotavljala je svobodo govora, tiska, zborovanja, veroizpovedi, nedotaklji-vost stanovanja, tudi svobodo znanosti in umetnosti. Oblast se je delila na zakonodajno, izvršno in sodno in naj bi bila načeloma ločena. Tudi kar zadeva socialne pravice, je bila ustava precej širokogrudna, a je le malo do tega prišlo v zakonodajo, pa še to postopoma, še manj pa se je uresničevalo. Tudi kar zadeva demokratične pravice, se je udejanilo zelo malo zapisanega, že zakonodaja je številne ustavne pravice omejila. Sodišča so bila le de-loma samostojna, tudi simbolično so sodbe izrekali »v imenu kralja« – ta je sodnike tudi imenoval ali zamenjal na predlog vlade, imel je pravico do pomilostitve in abolicije. Vo-lilna pravica je bila zgolj za moške (žensko volilno pravico naj bi uredil poseben zakon, ki ni bil nikoli sprejet), položaj ver je bil odvisen od tega, ali so zakonsko priznane in kako je zakonsko urejen njihov status, za klasične meščanske svoboščine je veljala vrsta zakon-skih izjem (prva je na udar prišla komunistična partija). Kralj je tudi sicer imel v sistemu izjemen položaj: skliceval in razpuščal je skupščino, imel je pravico do izvršne oblasti, ki jo je uresničeval preko ministrov, ki so mu morali priseči, bil je vrhovni poveljnik vojske, lahko je razglasil vojno in sklenil mir, predstavljal pa je tudi državo v odnosih s tujino.

Najbolj problematičen del ustave je bil tisti, ki je zadeval mednacionalne odnose. Ustava je temeljila na centralizmu in unitarizmu ter izhajala iz enega samega jugoslovanskega na-roda (s tremi plemeni). V smislu narodnega edinstva je moral delovati cel sistem, vključ-no z vzgojo in izobraževanjem. Oblast se je po ustavnem določilu v celi državi izvajala na enak način, zaradi česar je bila na osnovi sprejete zakonodaje država razdeljena na admi-nistrativne enote (33 oblasti) ne glede na nacionalnost ali druge posebnosti.

Razočaranje, ki je sledilo po sprejetju vidovdanske ustave, predvsem pa dejstvo, da SLS ni uspela priti v vlado, je okrog leta 1923 SLS pripeljalo k podobnim zahtevam, kot jih je imela HRSS. Korošec je začel poudarjati tezo, da so Slovenci poseben narod, za kar je po-žel očitke, da je ob koncu prve svetovne vojne govoril o Jugoslovanih kot enem narodu. Branil se je, da je bila situacija takrat pač drugačna. »Slovenci smo zase narod in kot tak imamo pravico, da o svoji usodi sami odločamo. Mi smo se že opredelili in dejali, da ho-čemo ostati v mejah sedanje naše države, da pa hočemo imeti v njej svojo avtonomijo, ki se bistveno ne razlikuje od federacije«, je izjavil v Narodni skupščini julija 1923.100

Podlaga za to in podobne izjave je bila brošura SLS iz marca 1923 z naslovom Sodite jih po delih. Kažipot slovenskim volilcem v boju za slovensko samostojnost, ki so ga napisali

99 Slovenci skozi čas, Ljubljana 1995, str. 39.100 Slovenec, 10. 7. 1923, št. 152.



164

voditelji in strokovnjaki SLS. »Avtonomni Sloveniji na čelu mora stati vlada, ki je izvoljena od domačega slovenskega parlamenta in le njemu odgovorna v vseh avtonomnih zahtevah. Beograjska vlada naj bi se tedaj v avtonomne posle slovenske vlade ne smela vtikati.

Slovenski politični parlament bi moral delati zakone v sledečih zadevah: v razmerju cer-kve do države, cerkvene pravice in dolžnosti, vzgoja mladine in šolstva vobče, organizaci-ja politične in finančne uprave ter sodstva.

Slovenski gospodarski parlament (parlament zbornica) pa bi se pečal: 1. z zakonodajo stanovskega prava ter organizacijo stanovskih zbornic: kmetijske, delavske, obrtne. 2. Ta parlament bi se pečal s socializacijo, nadzorstvom tovarn, produkcije in konsuma. 3. skle-pal in ustanavljal bi strokovne šole 4. skrbel za zdravstvo in se pečal s socialno politiko ter 5. skrbel bi za socialno zavarovanje. S tem je za slovensko samostojno avtonomno de-želo rešeno tudi vprašanje republike. Slovenskemu ljudstvu ne gre toliko za to, kdo vlada v Beogradu, nam mora iti za to, kdo bo vladal na Slovenskem. Po načrtu SLS pa bi na Slo-venskem vladalo slovensko ljudstvo samo s svojo izvoljeno vlado«.101 Za slabi dve leti, od pomladi 1923 do pomladi 1925, je sicer HRSS, SLS in JMO uspelo vzpostaviti proticen-tralistični blok, ki pa je s pridružitvijo Demokratske stranke Ljube Davidovića leta 1924 izgubil prizvok federalizma ali avtonomnosti. Veliko užaljenost, ostre reakcije in posledič-no spremembo politike SLS je povzročila Radićeva zapustitev opozicije in vstop v vlado, še zlasti, ker so bili Radić in njegovi najožji sodelavci pred volitvami leta 1925 aretirani, HRSS pa prepovedana. Slovenski katoliški tabor je v Radiću videl enako nevarnost kot v Pašiću, med beograjskim in zagrebškim centralizmom naj ne bi bilo razlike. Od tod »pro-tiudarec« z Blejskim sporazumom in po vstopu v vlado leta 1927 opustitev avtonomistič-ne politike. Korošec je izraz avtonomija opustil in govoril o samoupravi, leta 1928 pa tudi ni več zavračal nacionalnega unitarizma. Je pa pričakoval daljšo evolucijo združevanja, »nivelizacija« pa naj bi se izvedla na veliko višji ravni, kot jo dopuščajo tedanje razmere med vsemi tremi narodi. V začetku tridesetih let pa se je, kot smo že opisali, znova vrnil k avtonomizmu.

Slovenstvo ali jugoslovanstvo ni bila le dilema politikov. Ostra razprava se je nadaljevala tudi v kulturnih krogih. Okvir ji je, prav tako kot politiki, dala nova realnost, izvršeno dej-stvo po ureditvi odnosov v Kraljevini SHS in sprejetju Vidovdanske ustave in s tem pove-zanimi hudimi razočaranji. Ko je znani profesor na praški univerzi, slavist Matija Murko, v zagrebški reviji Nova Evropa junija 1922 utemeljil potrebo po ohranitvi slovenskega je-zika, je to povzročilo razočaranje tako pri hrvaških intelektualcih, kot pri slovenskih libe-ralcih. Urednik Milan Ćurćin je Murkove teze zavrnil takole:

»Naš ustanovitelj in odlični sodelavec g. profesor Murko, vsekakor – ob starosti g. Jagiču – najbolj ugleden med živečimi slavisti, je napisal za Novo Evropo, na našo prošnjo, čla-nek o slovenskem knjižnem jeziku, ki ga objavljamo v tej številki. Kot se vidi, v njem uče-ni pisec zastopa stališče, da je bil slovenski jezik kot organ slovenske kulture ne le doslej član družine slovanskih jezikov (kar izgleda nesporno), temveč da mora to tudi ostati; vsaj v doglednem času, dokler se vse druge razmere ne spremenijo v korist in v smeri združe-

101 Janko Prunk, Politični profil in delo dr. Antona Korošca v prvi Jugoslaviji, Prispevki za novejšo zgo-dovino, 1, 1991.

165

vanja ter se predhodno ne uresniči politična in ekonomska spojitev in se oblikuje jugo-slovanstvo. Slovenci, misli in pravi g. Murko, se morajo učiti srbohrvaščine in Srbohrvati slovenščine – kot se učijo drugih jezikov, celo še bolj; vendar sta slovenščina in srbohrva-ščina dva knjižna jezika in morata to tudi ostati, mešati bi ju bilo pogubno, posegati v jezik nevarno, ker bi se lahko, pravi, porodilo še kakšno »slovensko vprašanje.«

Takoj moramo izjaviti, da tega mišljenja – ob vsej njegovi solidni argumentaciji, ob kom-petenci in pripravljenosti avtorja – ne delimo. Zdi se nam, da predpostavlja temelj, ki se ga realno ne da braniti iz nobenega izhodišča, niti iz zgodovinskega, niti iz etnološkega, niti iz filološkega: da lahko obstaja narod in država z dvema enakovrednima (splošnima, državnima) knjižnima jezikoma. Tako stališče najbolje kaže, da pri nas slovensko vpraša-nje že obstaja, obstaja, kakor se iz članka g. Murka lepo vidi, tudi ne glede na želje in pri-zadevanja pametnih in miroljubnih ljudi, ki se upravičeno bojijo vsakega novega gibanja in valovanja etničnih razlik in plemenskih občutljivosti. Vendar se ga na ta način ne bodo obvarovali. Ker slovensko vprašanje v Jugoslaviji, čeprav danes latentno in navidezno mi-ruje, zato še ni manj aktualno in nas lahko nekega dne s svojo živostjo in močjo zelo ne-prijetno preseneti. /.../«.

Nekateri slovenski intelektualci, npr. Božidar Borko (1896–1980), so šli v smeri »mehkej-šega jugoslovanstva«, to je dolgotrajnega (večgeneracijskega) jezikovnega in narodnega približevanja Slovencev in Hrvatov oz. »treh plemen«, medtem ko so drugi, npr. Josip Vid-mar, vsakršno »utopitev« narodne individualnosti v jugoslovanstvu odločno zavračali.

Dilema »Slovenci ali Jugoslovani« se je zavlekla v trideseta leta in je bila močno poveza-na s svetovnim nazorom (liberalnim ali katoliškim). Josip Vidmar (1895–1992) jo je sku-šal leta 1932 presekati s knjižico Kulturni problemi slovenstva, v kateri je v uvodu zapi-sal: »Dobrih deset let globoko vznemirjen spremljam debate, razprave, članke, opombe in tudi nelepo prikrita namigavanja, ki se v našem tisku nanašajo na vprašanje slovenstva, in moram krotiti v sebi zla čustva, ki me navdajajo pri pogledu na narodno mlačnost, da ne rečem sovražnost do slovenstva, ki jo goji in previdno skriva naša tako imenovana na-predna javnost. Ta poniglava usmerjenost našega napredništva mi je dovolj mučna sama na sebi; tem bolj me vznemirja, ker spadam zaradi svojega svobodoumja vendarle neka-ko tudi sam v vrste tega izobraženstva, ki se je kompromitiralo kot sovražno narodnosti, iz katere je izšlo… Slovenska javnost, ki se ne manifestira več v strankah, je razdeljena v dva tabora: v slovensko-katoliškega in v protislovensko-svobodomiselnega. Med njima je do nedavnega životaril krog samostojno misleče, strankarsko neopredeljene in tudi neza-slepljene slovenske svobodoumne inteligence, ki je sol tega naroda in pravi izraz njegove najgloblje kulturne volje. To družino proglašam v svoji neskromnosti za edino svoje javno sorodstvo, o katerem sem pravkar govoril. Z mislimi, ki jih bom razvijal v tej knjigi, upam, da bom podal ne le svoje pojmovanje našega narodnega vprašanja, marveč vsaj približno tudi pojmovanje tega kroga, ki živi ali ki je živel še nedavno osamljen in izločen v naši jav-nosti. Osamljen zaradi tega, ker ga je od ene polovice javnosti delil svetovni, od druge na-rodni nazor, dasi je moral, mora in bo moral pri vseh velikih odločitvah dušiti glas svojega svetovnega nazora in slediti glasu svoje krvi in narave, svoji kulturni volji in osnovnemu zakonu svoje duše, ki mu veli stati na strani slovenstva, pa bodisi z ljudmi, od katerih ga tako nepremostljivo deli svetovni nazor. /.../«.



166

Ob vsem Vidmarjevem zavzemanju za slovenstvo, pa je presenetljivo, da niti z besedico ni omenil slovenskih manjšin in njihovega izjemno težkega položaja.

Vidmarju je odgovoril Borko z očitkom, da zahteva »garancijo« za obstoj Slovencev v dr-žavi, ki je bila ustanovljena tudi z njihovo pomočjo. Zameril mu je tudi, da izraža prezir, celo sovraštvo do slovenstva največje skupine (liberalno) usmerjenih intelektualcev in da bi lahko bil to očiten simptom notranjega razkroja in začetek umiranja naroda. Napredni Slovenci »nočejo jezikovnega izenačenja in kulturne nivelacije, vendar zahtevajo sodelo-vanje s Srbi in Hrvati na vseh področjih, tudi na kulturnem – hočejo, da bi imeli vsi Ju-goslovani isto narodno zavest, ki pa naj dopušča različne oblike kulturnega življenja«, je zapisal julija 1932 v zagrebški Novi Evropi.

V razpravo je posegel tudi Oton Župančič, ki je v reviji Ljubljanski zvon septembra zago-varjal tezo, da se Slovenci jeziku lahko tudi odpovejo, ne da bi se s tem svoji kulturi, in to utemeljeval s pisateljem Louisom Adamičem: »..Ko sem mu zastavil intimno in nekoliko indiskretno vprašanje, ali se čuti Amerikanca ali Slovenca, je za trenutek pomolčal, stisnil ustnice, kakor je njegova navada kadar izbira misli, nato je odgovoril: »Čutim se eno in drugo.« Pomisliti je moral, preden je odgovoril. Najbrže o tem prej sploh ni premišljal. – Adamič je ostal Slovenec v prvinah svojega duha, aktivnem pogonu, v tajnem bistvu, ki daje njegovemu delu posebno barvo in ton. Pri nas so vstali zadnje čase budni stražarji, ki so v silnih skrbeh za to notranje slovenstvo, ki je sploh neizgubljivo.

Kako radi to ubogo slovenstvo utesnjujemo. Vsakdo ga hoče prikrojiti po svoje in mu dolo-čiti pravi, pristni slovenski tir. Nekaterim je slovenstvo katolicizem drugim naprednjaštvo, onemu otožnost, liričnost in ne vem kaj še. Tako nas hočejo opredeliti in utesniti za vse več-ne čase. /.../« Ti ljudje bi bili trdili pred Prešernom, da Slovenci nimajo daru za liriko, pred Aškercem, da niso za epiko, pred Cankarjem, da ne vedo ničesar o podzavesti. Pred tisoč leti bi bili rekli, da je bistvo vsakega Slovenca poganstvo in bi mu bili branili v imenu slo-venstva vstop v krščanstvo, kar je pomenilo takrat vstop v evropsko kulturno enoto. Kakor da je narodnost srednjeveški ceh. V večnem strahu za slovenstvo ga ože in ože in potiskajo na tisto deščico, na kateri sami stoje. Resnično slovenstvo pa živi po svoje in uhaja na vse strani iz umetno postavljenih pregraj. Od nekdaj so tekle vse svetovne struje skozenj in mu puščale svoje sledove. In teko danes in bodo tekle jutri. /.../ Res, v tem budnem stražarstvu vidim jaz nevarnost za našo miselnost, da naj se družijo in spajajo in plode naše ideje po nekakem duševnem incestu, ki nas utegne dovesti v osamelost in ozkosrčnost, da se bomo smatrali kakor Izraelci za izvoljeno ljudstvo in vse, kar ni prebilo preizkušnje pred stražarji, za nečisto in zavrženo. Svet bi nam moral vračati in nas izločiti iz vseobčnosti. Jaz vsaj ču-tim, kako je to pojmovanje slovenstva nestrpno in megalomansko, o, in tako jalovo. Daleč od poštene samozavesti, rojeno iz strahopetstva in precenjevanja samega sebe.« Liberalci so uredništvu revije kritiko Župančičevega stališča preprečili, kar je izzvalo njegov odstop in nastanek nove revije Sodobnost.102 V naslednjih letih pa je bila dilema »slovenstvo ali jugoslovanstvo« v intelektualnih krogih v glavnem preseženo in stališča glede nacionalnega vprašanja so se zbližala. Izjema je bila liberalna politika, ki je do vojne in tudi med njo osta-

102 Ervin Dolenc, Kulturni boj, Slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918–1929, Ljubljana 1996.

167

la unitaristična. Vedno večja je bila ogroženost slovenstva tudi od zunaj: ob stopnjujočem fašističnem pritisku na Slovence v Italiji, je leta 1938 z anšlusom meja nacističnega nemške-ga Reicha prišla na Karavanke, glavo so dvigali Volksdeutscherji v Sloveniji in Jugoslaviji (nemška manjšina se je pospešeno nacificirala). Razvilo se je močno narodnoobrambno gi-banje pod okriljem levice, KPS, na katero se je iz katoliškega tabora z liberalcev postopoma preusmerjal kulturni boj, je s čebinskim kongresom v ospredje postavila nacionalno vpraša-nje. V slovenskem kulturno-političnem prostoru je tako »prevladal je pogled na slovenstvo kot na vrednoto, katere kakršnakoli izguba bi bila neizmerno škodljiva.«103

slovensKi avTonoMiZeM Med željaMi, realnosTjo in sTranKarsKiMi boji

Vidovdanska ustava iz leta 1921 je skopo odmerila samoupravo in Slovenijo upravno raz-delila na dva dela. Samouprava se je zaradi odpora centralistov uveljavljala s petletno za-mudo. T.i. oblasti s svojimi skupščinami naj bi bile največje lokalne enote samouprave in naj bi s svojim delovanjem omilile centralizem. V oblastnih skupščinah (in oblastnih od-borih) v ljubljanski in mariborski oblasti, v katerih je imela večino SLS, so bili sicer čla-ni kar iz dvanajstih političnih strank. Obe skupščini sta delovali kratek čas: od februarja 1927 do kraljeve diktature leta 1929. Avtonomizem v novi obliki naj bi se potem, v obdo-bju 1931–1941 uresničil v banski upravi Dravske banovine oz. jugoslovanske Slovenije. Višja oblika, to je banovinska samouprava, ki naj bi nastala po določilih oktroirane ustave iz septembra 1931, pa zaradi odpora centralističnih sil ni zaživela.

Obe slovenski oblastni samoupravi in banski svet ter uprava Dravske banovine so zno-traj ustavnih normativov skušali učinkovito in samostojno reševati težke gospodarske, fi-nančne, zdravstvene, socialne, šolske in kulturne zadeve. S kooperativno politiko SLS in njenimi sklenjenimi koalicijami in dogovori s centralističnimi strankami sredi dvajsetih let sta samoupravi od državne uprave dobili v izvajanje več zadev, tudi upravo več zavo-dov in pravico do sprejemanja uredb z zakonsko močjo. Primerjalno sta imeli največ pri-stojnosti med vsemi 33 oblastnimi samoupravami v državi, kar je zlasti jezilo Hrvate in sprožalo očitke na slovenski račun (pisali so, da sta oblastni skupščini »država v državi«). Oblastni samoupravi v Sloveniji sta z lastnimi dohodki (zlasti davčnimi viri in državnimi dotacijami) uspeli precej izboljšati položaj raznih dejavnosti in ustanov, ki so bile dotlej (in tudi kasneje) centralistično upravljane iz ministrstev in velikih županstev. Šlo je zla-sti za delovanje bolnišnic in zdravstvene službe, javna dela (npr. gradnja in vzdrževanje cest), modernizacijo kmetijstva, razvoj socialnih, šolskih in kulturnih ustanov in organi-zacij. Tako sta npr. nastavili večje število cestarskega osebja (zelo iskano državno cestar-sko službo so v glavnem dobili ljudje, ki so jih priporočili duhovniki ali veljaki SLS) ter poskrbeli tudi za okrog 30 večjih cestnih novogradenj. Na področju neagrarnih panog so načrtno financirali elektrifikacijo, obrtno in trgovsko šolstvo. Na agrarnem področju so izvajali hidrotehnična dela (regulacija rek, melioracija zemljišč itd.), oblastni samoupravi sta poskrbeli tudi za velik razvoj kmetijskega šolstva. Posameznim agrarnim panogam sta

103 Ervin Dolenc, Bojan Godeša, Aleš Gabrič, Slovenska kultura in politika v Jugoslaviji, Ljubljana 1999, str. 13.



168

pomagali z dobavo kakovostnih semen, drevesnih sadik in trsov za vinograde ter za raz-lične mehanizacije. Na področju zdravstva sta financirali več novogradenj, nabavo nove opreme, povečanje števila zdravstvenega osebja v bolnišnicah. Uredili sta zdravniško in babiško službo v okrog 70 zdravstvenih okrožjih. Dajali sta tudi finančno podporo za iz-gradnjo osnovnih šol, delovanje gledališč in drugih kulturnih ustanov ter društev, pa tudi univerze.

Ljubljanska in mariborska oblastna skupščina sta se pri svojem delovanju zgledovali po skup-ščini v Beogradu in sta predstavljali neke vrste fragmentarni slovenski parlamentarizem (med drugim so delovali poslanski klubi, poslovniška določila so posnemala »pravi« parlament. Politična preigravanja, zlasti med absolutno vladajočo SLS in liberalnimi strankami, so bila kopija dogajanja na državni ravni, večinska SLS je s poslovnikom tudi nedemokratično ome-jila delovanje opozicije. V drugi polovici leta 1928 so na delovanje slovenskih oblastnih sa-mouprav pomembno vplivale zaostrene razmere v državi po uboju poslancev HSS v Narodni skupščini, ki jih je tokrat opozicija v mariborski in ljubljanski oblastni skupščini izkoristila za javno obračunavanje z režimsko SLS in še posebej z dr. Korošcem kot tedanjim notranjim ministrom. Na skupščinskih sejah v drugi polovici leta 1928 je prišlo do ostrih medstrankar-skih spopadov. V ljubljanski oblastni skupščini so se končali z začasno abstinenco poslancev Kmečko-demokratske koalicije oziroma SDS in SKS, v obeh pa so zaradi tega vse redkeje sklicevali plenarne skupščinske seje. To je bila tudi posledica SLS-ovske politike, ki je svojo premoč zlorabljala tudi za strankarske koristi, ne zgolj za absolutno splošno strankarsko ka-drovanje (nameščanje svojih privržencev na uradniška mesta) in stiskanje opozicije v obla-stnih skupščinah, ki jim ni dovoljevala nobenih pomembnejših funkcij, ampak tudi za krepi-tev svojega tabora, npr. za podporo društvom in zadrugam katoliškega tabora.

Nikoli pa se skupščini nista sestajali skupaj, čeprav so taki nameni obstajali. Izjema je slavnostna seja skupščine ljubljanske oblasti 29. oktobra 1928 ob desetletnici odhoda iz Avstro-Ogrske in ustanovitve Države SHS. Te se je namreč udeležil celotni oblastni odbor iz Maribora, njegovo sodelovanje pa je predsednik oblastne skupščine dr. Marko Natla-čen označil kot manifestacijo za združeno Slovenijo. »Uspeh naših samouprav pa bo brez dvoma brezprimerno večji, ako se poleg čimvečje proširitve samoupravnih kompetenc ure-sniči tudi veliki ideal vseh Slovencev, odkar je začel slovenski narod živeti svoje lastno po-litično življenje, ako dosežemo zedinjeno Slovenijo«, je dejal in izrazil upanje, da se bosta ljubljanska in mariborska oblast v prihodnjem desetletju združili. 29. oktober so razglasili za slovenski narodni praznik. Na seji so se zavzeli za široko samoupravo združene Slove-nije (kar bi sicer pomenilo spremembo Vidovdanske ustave). No, že po dveh mesecih je bilo z uvedbo diktature iluzij konec.

Ljubljanska in mariborska oblast sta sicer izvolili skupni paritetni uredbodajni odbor, sre-di leta 1927 pa sta prvič predvidevali, da bi o skupnih predlogih razpravljali poslanci obeh skupščin na seji v Celju. Podoben poskus je bil spomladi 1928, ko naj bi na skupni seji sprejeli nekatere uredbe s področja zdravstva, kmetijstva in socialne politike. Tovrstni se-stanki naj bi predstavljali neke vrsto neformalne »skupščine Slovenije«, kar bi bila tudi manifestacija za »enotnost Slovenije«. Zaostrene politične razmere v državi, pa tudi poli-tična razhajanja med strankami ter strah pred reakcijo beograjskega centra pa sta bila pre-velika, da bi ta želja uspela.

169

V ljubljansko oblastno skupščino, ki je štela 54 poslancev, je bilo izvoljenih 40 poslancev SLS, 6 poslancev Samostojne demokratske stranke (SDS) in 4 poslanci Slovenske kmet-ske stranke (SKS), po enega poslanca sta dobili Socialistična stranka in nemška Kočevska kmečka stranka, v Kastavu pa je bil izvoljen poslanec Hrvaške seljačke stranke (HSS). V mariborsko oblastno skupščino s 64 poslanci je bilo v slovenskih volilnih enotah izvolje-nih 41 poslancev SLS, 4 poslanci SDS, po 3 poslanci delavskih strank in HSS, 2 poslanca Narodne radikalne stranke ter en poslanec SKS, v Međjimurju pa 7 poslancev HSS, 2 po-slanca SDS in en poslanec Hrvatske pučke stranke. V ljubljanski oblastni skupščini so bili torej poslanci sedmih strank, v mariborski pa kar devetih. SLS je imela v obeh oblastnih skupščinah absolutno večino od 70 do 75 %, oziroma od 117 poslancev kar 81 svojih pred-stavnikov. Večje pristojnosti in uspeh slovenskih oblastnih samouprav v primerjavi z dru-gimi so bili posledica sodelovanja SLS v vladi, pa tudi osebnih prizadevanj Korošca.

S streli v jugoslovanski skupščini in nato z uvedbo diktature, je bilo oblastnih samouprav in s tem nekakšne delne tihe slovenske avtonomije konec. V prvem letu diktature je kralj Ale-ksander izvedel tudi veliko upravno reformo z oblikovanjem banovin kot novih največjih upravnih enot. Tedaj se je edino Dravska banovina, v katero sta bili združeni ljubljanska in mariborska oblast, menda kot nagrada dr. Korošcu za sodelovanje v prvi vladi diktature, ozemeljsko skoraj v celoti pokrivala z nacionalnim ozemljem. Z zakonom o banski upravi (7. november 1929) so bili ukinjeni še samoupravni uradi kot zadnji ostanek oblastne sa-mouprave. Ponovno je bil uveden enotirni državni upravni sistem v obliki banskih uprav. Bani, ki jih je imenoval kralj in so mu tudi prisegli, so kot najvišji predstavniki vlade v svo-jih banovinah prevzeli vse posle obče uprave in dotedanje samouprave. Prvi ban je bil inž. Dušan Sernec (1882–1962) iz SLS in sicer od oktobra 1929 do decembra 1930 (nekaj me-secev pred tem je postal minister). Sledila sta mu liberalca dr. Drago Marušič (1884–1964) do februarja 1935 (tudi ta je bil pred tem izbran za ministra) in dr. Dinko Puc (1897–1945) dokler ga ni sredi leta 1935, ko je SLS spet prišla na oblast, zamenjal zadnji ban dr. Mar-ko Natlačen (1886–1942), ki je to funkcijo opravljal do okupacije aprila 1941. Kot posve-tovalni organ bana za samoupravne zadeve je bil imenovan banski svet, njegove člane je imenoval minister za notranje zadeve, prvič je zasedal 20. januarja 1931. Avtonomistična prizadevanja so se v tridesetih letih tako osredotočila zlasti v banskem svetu, vendar v od-visnosti od trenutnih političnih razmer. Tako so v času diktature npr. unitaristično-centra-listično usmerjeni liberalni banski svetniki, ki so imeli večino od septembra 1931 (po pre-hodu SLS v opozicijo) do leta 1935, zahtevali le decentralizacijo gospodarsko-socialnih in kulturno-prosvetnih zadev, torej omejeno banovinsko samoupravo po določilih oktroirane ustave (do sprejema ustave pa je bila omejena z okrožnico notranjega ministra). Kljub več-kratnim obljubam tudi nobena vlada v tridesetih letih ni pripravila zakona o organizaciji in pristojnostih banskih svetov in odborov, čeprav so v Sloveniji to pričakovali.

Na prvem zasedanju banskega sveta januarja 1931 pod predsedstvom bana dr. Draga Ma-rušiča(1884–1964), so svetniki izjavili, da so »zastopniki našega naroda bivše Kranjske, Štajerske, Prekmurja... prvič združeno zborovali« in izrazili prepričanje, da so banovine »najprimernejše upravne enote, ki morejo s pravilnim združevanjem državnih in lokalnih interesov vršiti vse posle decentralizacije uprave, ki ji želimo največjega razvoja«. Tovr-stne plahe želje ali odločnejše zahteve (odvisno pač od trenutne politične situacije) so se



170

nato ponavljale vsa trideseta leta, veliko pa je bilo tudi samotolažbe. Dr. Marko Natlačen je banski svet pojmoval kot neke vrste naslednika nekdanjih deželnih zborov in oblastnih skupščin ter ga označil za »slovenski gospodarski parlament.«

V drugem obdobju po letu 1935, se je v režimsko Jugoslovansko radikalno zajednico vključila tudi bivša SLS, novi notranji minister dr. Anton Korošec pa je v banski svet Dra-vske banovine imenoval večino svetnikov. V banskem svetu so se krepile avtonomistične zahteve. Vrh so dosegle leta 1940 s sprejetjem resolucije, v kateri so zahtevali, da se po hrvaškem zgledu ustanovi tudi banovina Slovenija z zakonodajnimi, izvršnimi in finanč-nimi pristojnostmi.

Vloga banskega sveta se je v zadnjih letih pred vojno krepila, po koncu gospodarske krize so se precej povečala tudi finančna sredstva za gospodarstvo, socialo, šolstvo in kulturo v Dravski banovini oziroma Sloveniji. Kljub temu pa je banski svet imel precej manjše pri-stojnosti kot oblastni samoupravi in je lahko le v omejenem obsegu vplival na razvoj Slo-venije. Cena za sicer omejeno, a relativno uspešno avtonomno delovanje oblastnih samou-prav ter banskega sveta in uprave Dravske banovine je bilo sodelovanje vodilne slovenske stranke s centralističnimi strankami in vladami. Sicer je vse do vojne leta 1941 SLS izja-vljala »da je Slovencem potrebno zagotoviti ustavnopravno narodno avtonomijo«, vendar so njeni voditelji hkrati kazali »razumevanje« za odložitev ustanovitve banovine Sloveni-je, kar so opravičevali s težkimi razmerami, vojno ogroženostjo ipd. Njihov cilj je bil še naprej dogovor z Beogradom, pri čemer so odklanjali ostre hrvaške metode (ki so sicer v praksi prav tako imele protislovne učinke). Slovenci v prvi Jugoslaviji tako niso uspeli do-seči celovite zakonodajne in izvršilne samostojnosti (kar bi pomenilo federativno ureditev Jugoslavije), čeprav je bila to njihova želja in cilj vse od odločitve za vstop vanjo.104

poliTična KulTura v Kraljevini

»V novo državo se je šlo kot brez glave. Tisto malo denarja, ki je ostal v državni blagaj-ni, so zapravljali brez reda in računov, na obnovi se ni moglo narediti nič z načrtom in uspehom. O virih državnih prihodkov ni bilo nobenega zdravega načrta. Zaradi stalnega priliva avstrijskih kron je denar vse boj izgubljal vrednost, naraščala je draginja, z njo pa tudi razsulo v državnih financah«, je v beograjskem časopisu Republika leta 1923 za-pisal neznan avtor.105 To ni veljalo zgolj za denar in državno blagajno, ki jo je med vojno na Krfu začel upravljati tedaj ambiciozni mladi politik Milan Stojadinović, ki mu je opra-vljanje političnih funkcij, tako kot večini politikov, prineslo veliko bogastvo. Ne samo, da so si povečali plače (v primerjavi s staro Srbijo kar za dvanajstkrat, Aleksander pa si je odmeril petdesetkrat višjo apanažo, kot jo je imel oče, poleg tega pa si je kopičil boga-stvo v Franciji), glavni posli in provizije so bili pri koncesijah, naročilih, raznih dovolje-njih… Srbski politiki so v jugoslovansko državo vstopili s prakso iz Kraljevine Srbije: z

104 Miroslav Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem 1927–1929, Ljubljana 2000; Miroslav Stiplovšek, Banski svet Dravske banovine 1930–1935, Ljubljana 2006.

105 Zvonimir Kukundžić, Politika i korupcija u Kraljevskoj Jugoslaviji, Zagreb 1968, str. 539.

171

velikimi aferami, poneverbami in celo krajami. Pašiću so v številnih časopisih očitali, da je poneveril nekaj milijonov rubljev iz t.i. Odeske afere, od tega tudi milijon, ki mu ga je dal ruski car Nikolaj II. v dobrodelne namene, da je milijone zaslužil z zaplenjeno nem-ško živino, ki so jo dobili na račun vojnih reparacij, pa od zaplenjenih veleposestev (spa-hilukov) v Makedoniji, s koncesijami pri rudarskih podjetjih in gozdovih (t.i. Našićka in druge podobne afere), pri raznih državnih dobavah… Stojadinović sam je politično men-taliteto nove države opisal na primeru poroke kralja Aleksandra: »Ko se je kralj Aleksan-der leta 1922 ženil z romunsko princeso Marijo, je bilo iz državne blagajne za poroko (po španskem ceremonialu) izplačanih 250.000 000 dinarjev – medtem ko je bilo istočasno za pomoč lačnim in tistim, ki jih je prizadela suša, ki je tega leta zajela dve tretjini države dodeljena dvanjastkrat manjša vsota – samo 20.000.000 dinarjev in to ne kot darilo, am-pak kot posojilo…. Na kosilu so si sledile zdravice in govori, točil se je šampanjec, a po tem, kar mi je potem povedal upravnik kraljevega dvora, je v splošnem navdušenju z mize izginilo pol žlic, nožev in vilic…za spomin. Vsekakor dan je bil zgodovinski, ampak takoj potem so na dvoru sklenili, da se bodo takim svečanim kosilom s številnimi gosti in srebr-no posodo izogibali.«106

Tako diplomati kot »prečanski » politiki so se sprva čudili novim razmeram. Apostolski nuncij Ermenegildo Pellegrini je po prihodu v Beograd, 13. julija 1922, zapisal: »Skratka, mi pravijo, tukaj je vse vprašanje osebnih odnosov, na dopise ne odgovarjajo, nimajo no-benega ozira, stališča se spreminjajo od jutra do večera itd.«107 Ivan Tavčar (1851–1923) pa je v začetku leta 1921 takole strnil svoje vtise: »Kdor opazuje narod srbski ima vtisk, da je ta narod dober in zdrav. Samo z njegovimi politiki ne prihajaj v dotik!... Samo o eni stvari ne smeš pričeti z njimi govoriti: to je o strankah, ali kakor jih oni imenujejo o »par-tijah«... Partija ti je v resnici nekaj orientalskega, nekaj izrednega in za nas, dasi imamo strank na jerbase, nekaj neumljivega. Partija je vse: tik partije se drugega skoraj ničesar ne pozna in nasprotstva in sovražtva, ki vlada med posamnimi partijami, si človek, če ni bil v Beogradu, skoraj ne more predočiti... Ko sem sedel v zbornici, (sem si) nehote stavil vprašanje: Kaj bi se zgodilo sedaj, ko bi dobil vsak poslanec ostro brušen handžar v svoje roke in ko bi se partije začele ravnati po tistih načelih, na katera kot na najvišjo politično modrost prisegajo v posamnih partijah? Nastalo bi brez dvojbe, ako bi vsaka partija hote-la izvršiti svoj program, klanje v skupščini in najbrže bi v prvem hipu bil pobit Draškovič, Svetozar Pribičevič, Stojan Protič in še mnogo drugih.«108 Po mnenju Dolenca ni bila pre-pirljivost tista, ki je naredila vtis na Tavčarja, saj je bila slovenskim politikom tudi doma domača, pač pa temperamentnost in še posebej zvitost, za to, da so jo dojeli, so potrebovali kar nekaj let od Ženevskega sporazuma do Markovega protokola.

Začetek novembra 1918, ko je bil Ženevski sporazum podpisan, je bil tudi sicer prvi nepo-sredni stik vodilnega slovenskega politika Korošca s srbijanskimi politiki (to je politiki iz Srbije), prej je imel izkušnje le s srbskimi iz Avstro-Ogrskih dežel (Hrvaške, Dalmacije in

106 Zvonimir Kukundžić, Politika i korupcija u Kraljevskoj Jugoslaviji, Zagreb 1968, str. 539.107 Bogdan Kolar, Korošec in osrednja cerkveno-politična vprašanja v jugoslovanski državi, ČZN, 2–3,

2006, str. 193.108 Ervin Dolenc, Kulturni boj, Slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918–1929, Ljubljana

1996, str. 106 (izvirno: Dr. Ivan Tavčar, Slovenski narod, 1. 1. 1921)



172

Bosne in Hercegovine). Na srbske politike je naredil dober vtis, saj so ocenjevali, da je bliž-je Pašićevemu konceptu združitve kot Trumbičevemu oz. Jugoslovanskega odbora, podpis sporazuma pa je zanje pomenil veliko razočaranje. Šele, ko je bila združitev opravljena brez njega, in je Korošec sprejel izvršeno dejstvo ter prišel v Beograd, kjer je bil toplo spre-jet in so mu bile dodeljene pomembne funkcije, so se odnosi znova otoplili. Prva izkušnja pa je tako na eni kot na drugi strani izzvala nezaupljivo previdnost in v naslednjih letih ne-prestano medsebojno »nadmudrivanje«, ki je bilo sestavni del jugoslovanske politike.

Slovenski politiki so se zelo hitro navadili na ostre obračune, neodmerjenost v besedah in politično filozofijo, da mora politika prinesti premoženje (tako stranki kot posamezniku), sicer človek velja za nesposobnega. V Sloveniji je bila najbolj odmevna afera v dvajsetih povezana z Jadransko banko leta 1922, ko so mladi liberalni politiki: dr. Gregor Žerjav (1882–1929), dr. Albert Kramer (1882–1943), dr. Vekoslav Kukovec, Adolf Ribnikar, Mil-ko Brezigar (1866–1958) in dr. poneverili več milijonov dinarjev v korist svojega stranki-nega krila, kar je tudi vodilo k razcepu stranke.109 Leta 1929 je tedanji finančni minister S. Švrljuga izvedel veliko špekulacijo z obveznicami za vojno škodo. Pripravil je zakon, da je mogoče v tem letu plačati davek tudi z obveznicami, strogo zaupna informacija pa je »pri-curljala« do pomembnih zagrebških bankirjev. Njihovi agenti so se raztepli po Srbiji in Črni Gori in za banko (pa tudi za ministra) kupovali obveznice, ki so bile daleč pod nomi-nalno vrednostjo. Ko je bil zakon sprejet, pa so jih s 70 % dobičkom prodajali naprej.110

Korupcija je bila del sistema, z njo so se ukvarjali vsi, od vaškega pisarja do kralja Ale-ksandra, prepletanje osebnih in državnih interesov (koncesije raznim podjetjem za uvozne posle, gradnjo mostov in železnic, dobavo posameznih dobrin in materiala, ipd. za visoke provizije ali vračanje političnih uslug) je bilo nekaj povsem običajnega. Kralj je dobičke koval s pomočjo raznih ljudi, zlasti adjutantov in svojih pravnikov, pa tudi posameznih ministrov. V takih primerih je Aleksandrov adjutant (najbolj znan po tovrstnih poslih je bil general A. Dimitrijević) iz dvora po telefonu pri resornem ministru posredoval za do-ločeno podjetje z utemeljitvijo, da je to želja »od zgoraj«. Ena od takih večjih afer je bila leta 1934 gradnja mostu pri Pančevu in dela železniških prog, ki so jih dodelili francoske-mu podjetju Battignolles, čeprav je bila pri tem kršena zakonodaja, proračun pa je izgu-bil okrog 800 milijonov tedanjih dinarjev. Tedanji minister za promet L. Radivojević, ki je zadevo izpeljal, je kljub dokazom in javnim kritikam zgolj izpadel iz naslednje rekon-strukcije vlade, proti njemu ni bil uveden nikakršen postopek.111 Le redke zadeve so kon-čale pred sodiščem, čeprav je tisk odkrival afero za afero, o njih skorajda dnevno poročal in objavljal karikature. Ljudje so se nanje navadili tako, kot na spremembe vremena. Naj-bolj izpostavljen je bil Rade Pašić, sin Nikole Pašića, »človek tisoč in ene afere«, kot so ga poimenovali mediji: brez njegovega posredništva za tuja in domača podjetja in s tem po-vezanih provizij skorajda ni bil sklenjen državni posel, radikalna stranka je bila zaradi tega večkrat na robu razpada. Pašić je bil, kadar kakšne zadeve ni mogel utišati, zaradi tega

109 Afera Jadranska banka, Slovenska kronika 20. stoletja, Ljubljana 1995, str. 272.110 Todor Stojkov, Opozicija u vreme šestojanuarske diktature 1929–1935, Beograd 1969, str. 50 (op.

91).111 Prav tam, str. 51.

173

prisiljen v številne politične kompromise, vsaj enkrat pa je zaradi sina tudi moral odstopiti kot predsednik vlade. Z Radom Pašićem je bil tesno povezan Milan Stojadinović, tako da sta se njegov vpliv in razne povezave tudi z drugimi politiki ohranile tudi v tridesetih letih. Rade Pašić je po drugi svetovni vojni, ko so se razmere spremenile, z groba svojega očeta v beograjski Aleji velikanov celo vzel kip Ivana Meštrovića in ga prodal v tujino, potem pa ga je sodišče prisililo, da je na novo postavil bronasto repliko. Kot original je v petdesetih letih prodal tudi kopijo Rembrandtove slike. Pašiću mlajšemu je bil v aferah enakovreden Puniša Račić, po rodu iz Črne Gore, morilec hrvaških politikov v jugoslovanski skupšči-ni. Račića je Pašić v mladih letih vzel za služabnika, nato je zanj kot politični agent leta 1906 in kasneje opravljal najbolj umazane posle, tudi umore, še posebej v (tedaj še turški) Makedoniji, pa tudi v Sanđaku. Bil je tudi zarotnik proti črnogorskemu kralju Nikoli, med vojno vpleten v Solunski proces in v vrsto drugih kriminalno-političnih zadev. Proglasil se je za neposrednega potomca vojvode Steva Vasojevića (pleme Vasojevićev se je po srb-skem porazu v kosovski bitki izselilo, en del v Črno Goro). Na tej osnovi je od ministrstva za agrarno reformo zahteval velika posestva od samostana v Dečanih in na Kosovu, pa tudi v Makedoniji (kot nadomestilo za tisto, kar so Turki vzeli njegovemu domnevnemu predniku). Na ministrstvu so vlogo vzeli za slabo šalo, po političnih pritiskih in tožbah pa je na koncu Račić velika posestva dobil in po Pašićevi smrti celo prišel v parlament (prej mu Pašić tega nikoli ni dovolil in ga je držal na uzdi). Kandidiral je kot namestnik Milana Stojadinovića, ki je kandidiral v dveh volilnih okrajih in bil v obeh izbran in je (na veliko jezo Črnogorcev, ki so formalno glasovali za Stojadinovića, »dobili« pa osovraženega Ra-čića tako prišel v parlament. Račić, »najmočnejši predstavnik grabeža in nereda«, kot ga je v svoji knjigi označil Kulundžić, je sicer postal najbolj znan zato, ker je 28. junija 1928 stopil za govornico jugoslovanske skupščine v Beogradu, iz zadnjega žepa potegnil veliko pištolo in začel streljati po poslancih Hrvaške kmečke stranke. Do smrti je ustrelil Pavla Radića (nečaka Stjepana Radića) in dr. Đuro Basaričeka, Stjepan Radić pa je ranam pod-legel petdeset dni kasneje. Težje sta bila ranjena še dr. Ivan Pernar in Ivan Granđa. Račić je po streljanju zavpil »Živela velika Srbija!« in mirno odšel iz skupščine. Prepričanje (si-cer na sojenju nikoli dokazano) je bilo, da je šlo za zaroto (verjetno tajne organizacije Bela roka), tesno povezane z dvorom kralja Aleksandra. Atentat je dobil tolikšno publiciteto v svetu in imel take posledice za kraljevino, da so Račića na koncu vendarle morali obsodi-ti. Dobil je dvajset let zapora, ki pa ga je preživljal praktično na svobodi v zgornjem delu vile upravnika zapora v Zabeli pri Požarevcu. Račićeva žena je dobivala apanažo, čeprav je nemoteno lahko opravljal svoje posle in bil zaradi njih in zaradi politike pogosto odso-ten iz »zapora«. Za služabnike je imel določene tri zapornike, ki so mu kuhali in ga stre-gli. Med drugo svetovno vojno je bil v Beogradu, pod zaščito režima srbskega kvislinga Milana Nedića, kjer ga je v njegovem stanovanju aretirala partizanska oblast in ga zaprla v taborišče na Batajnici. Ker ni doumel sprememb, je v skladu s svojimi starimi navada-mi zase zahteval privilegije in tako sprovociral generala Ozne, ki je bil v inšpekciji, da je le-ta preprosto potegnil pištolo in ga – tudi v opozorilo drugim zapornikom – ustrelil. Po drugih interpretacijah naj bi ga obsodili na smrt in ustrelili.

Eskalacija nasilja v jugoslovanski skupščini, ki jo simbolizira Puniša Račić, je bila zgolj vrhunec nizke politične kulture in nerešenih mednacionalnih odnosov. Tudi drugi poslanci so v dvorano pogosto prihajali s strelnim orožjem in noži. Medsebojno zmerjanje in od-



174

stranjevanje iz dvorane tistih poslancev, ki so bili obtoženi, da so kršili poslovnik in jim je bilo zato naloženo, da morajo sejo zapustiti (če so se poslanci upirali je za izvedbo ka-zni skrbela posebna skupščinska policija), je bilo nekaj vsakdanjega in je o jugoslovan-skem parlamentu in parlamentarnem odločanju ustvarjalo zelo slabo sliko. Hrvaški po-slanci, politiki in tisk so Srbe permanentno iritirali s tezami, da imajo v nasprotju s srb-sko, »bizantinsko« in »balkansko« sami višjo kulturo, omalovaževali so srbski prispevek v vojni, medtem ko so Srbi v vsaki zahtevi po avtonomiji in federalizmu videli ogrožanje države, si prilaščali glavne zasluge za nastanek Kraljevine SHS, združitev interpretirali kot razširitev Srbije ali pa rešitev za konflikte videli v odpravi »plemenskih posebnosti« in lokalnih avtonomij (kolikor so sploh obstajale). Stjepan Radić, znan po ostrem jeziku in brezkompromisnih in polemičnih nastopih, je ministre pogosto označeval za »lopove«, »nepridiprave«, »brezdušnike«, »ničle«, »zločince«.112 Bojkotiranje in obstrukcije delo-vanja parlamenta, pogoste izredne volitve v kombinaciji z velikimi razlikami v razvitosti, s strankarskimi spori, aferami, korupcijo in izkoriščanjem politike v osebne interese ter mešanjem dvorne čaršije, ki je iz ozadja usmerjala politiko ne glede na strankarsko poli-tiko, se je tako skozi vsa dvajseta leta vsakič sproti nabirala eksplozivna mešanica, ki bi v parlamentu ali kjerkoli v javnosti lahko eksplodirala že mnogo prej, kot je s streljanjem v skupščini leta 1928. Svoje je k temu prispeval še tisk, saj so nekateri časopisi v slabo pri-kriti obliki pozivali na obračune. Že v dvajsetih letih je bilo samo po sebi razumljivo, da birokratski aparat dela v korist vladajočih strank, tako na državni kot lokalni ravni, v tri-desetih pa je to (vključno z volitvami in propagiranjem zanje) postalo obvezno, če so ura-dniki želeli obdržati službe. Nacionalno nezanesljivi uradniki (v smislu integralnega ju-goslovanstva) so bili sumljivi in nadzirani, kaznovalna politika pa jih je kaj lahko doletela tudi zaradi »neprimernih« sorodnikov.

Še v celem prvem desetletju nove države je »na celotnem ozemlju skupne države vzpore-dno obstajalo kar šest pravnih področij. Še več, v času začasnega narodnega predstavni-štva se je razvila negativna praksa, da se namesto z zakoni, vlada z uredbami, ki so bile narejene površno in na hitro, pa so se zato morale pogosto dopolnjevati ali zamenjeva-ti.« Tako je bilo v tem času sprejetih 748 uredb in samo deset zakonov, pa še ti niso imeli večjega pomena za družbeno, ekonomsko in politično življenje države.113 Ta praksa se je nadaljevala tudi kasneje, v parlamentu so v glavnem ratificirali razne mednarodne pogod-be, medtem ko se je sprejemanje ključnih zakonov (državljanske pravice, kazenski zakon, izenačitev davčnega sistema ipd.) odlagalo iz leta v leto. To je kralj hotel pospešiti zlasti v času diktature, seveda po svojem videnju posameznih področij. Tako je bilo samo v letu 1929 z njegovim dekretom proglašenih 200 zakonov (leta 1925 je bilo npr. izglasovanih le trinajst zakonov, 1926 devetnajst, 1927 štirinajst, leta 1928 pa enainpetdeset.

Eno od temeljnih, še ne odgovorjenih vprašanj je, ali so se – in če koliko – z vstopom v novo državo spremenili slovenski značaj, navade, politična in siceršnja kultura, psihosoci-alne značilnosti, v najširšem smislu narodni značaj.


113 Prav tam.

175

Tedanji politiki so bili seveda v glavnem (samo)zadovoljni, če ni šlo ravno za nasprotni ta-bor, kritični intelektualci pa precej manj. »Med izobraženstvom so se tako oglašali kritiki, ki so razočarani ugotavljali, da se Slovenci – v nasprotju z dobrim mnenjem, ki ga imajo sami o sebi – nikakor ne morejo pohvaliti z resnično demokratičnostjo in politično zrelo-stjo. Po mnenju geografa in zgodovinarja Antona Melika (1890–1966) jim je še posebej primanjkovalo »politične izobrazbe« in pouka »o osnovnih pravicah človeške eksistence«. »Trditvi, da smo politično zrel narod, bom pritrdil šele, kadar bo individualno politično dejstvovanje obsegalo vsa vprašanja in probleme, pravice in dolžnosti človeka ter njegova razmerja do socialnih organizacij naroda in države,« je zapisal leta 1919 v Ljubljanskem zvonu ter pristavil: »Zato pa je treba še močne politične vzgoje ... Meni se zde enostavne politične razmere pri nas znak naše politične – primitivnosti.«114

Zunanji vtis so v dveh desetletjih po drobcih ali strnjeno oblikovali razni diplomati, pu-blicisti, novinarji in seveda ni enoten. Naj za ilustracijo navedemo enega, odlomek pisma generalnega konzula T.C. Rappa ambasadorju Velike Britanije v Beograd, 25. maja 1938: »Slovenska politika je, naravno, odraz značaja naroda. Marljivi, vztrajni in počasnega mišljenja so Slovenci dobri podrejeni uslužbenci, iz njihovih vrst pa izide le malo vodite-ljev. Nekoliko pohlepni (morebiti zato, ker je bil bolj za obstanek zmeraj trd), so neneh-no nezaupljivi in se izrazito zatekajo k laži, pa čeprav brez pravega cilja. Čeprav vdani klerikalizmu, velja pijanstvo kot prvi narodni greh, razvrat pa je takoj za njim na drugem mestu. Od vseh lastnosti pri Slovencih najbolj izstopa okoreli materializem. Potemtakem se ne moremo čuditi, če takšen narod često odprto izraža naklonjenost do nedvomno do-bre državne uprave iz avstrijskih dni, Jugoslavijo pojmuje le kot tržišče, kjer lahko plasira svoje industrijske proizvode in prostor, v katerem lahko njihovi sinovi služijo denar, in če imajo občutek, da niti klerikalci niti liberalci niso uspeli od Beograda izsiliti dovolj dobrih pogojev, zaradi česar so obdavčeni v korist drugih narodov…«115

nasilje v Kraljevini

Opredelitev do Kraljevine SHS in Kraljevine Jugoslavije kot države, v kateri je vladala re-presija, je z današnjega pojmovanja demokracije enostavna. V kontekstu tedanjih razmer na Balkanu in tudi v Evropi pa stvari dobijo bolj relativen pomen. »V Evropi med obema vojnama je treba razlikovati dve ali tri vrste diktature. Sovjetska Rusija je utonila v ko-munizem, Nemčija, Italija, deloma Avstrija pod Dollfussom v nacionalsocializem oziroma fašizem, medtem ko so diktature do prve polovice tridesetih let v največjem delu evropskih držav, npr. v Kraljevini Jugoslaviji, Poljski pod Pilsudskim, Portugalski pod Salazarom, Španiji s Prima de Riviero, Litvi, Latviji, Estoniji bile običajne avtokratske vlade.«116 V večini Jugovzhodne Evrope je bilo stanje zaradi pomanjkanje parlamentarne tradicije, ekonomske krize v nerazvitih, pretežno agrarnih državah, mednacionalnih in drugih vzro-

114 Peter Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države, Ljubljana 2006, str. 193.115 Dušan Biber, Britanski, nemški in ameriški diplomati o Slovencih in dr. Antonu Korošcu, Prispevki za

novejšo zgodovino, 1, 1991, str. 132–133.116 Milorad Ekmečić, Osnovi građanske diktature u Evropi između dva svetska rata, Sarajevo 1965, str.

37–38.



176

kov v povprečju nekje vmes, čeprav (odvisno tudi od časovnega obdobja) bližje diktaturi kot avtokraciji. Vse jugoslovanske sosede so daljši ali krajši čas imele bodisi avtokratske bodisi diktatorske režime (Italija z Mussolinijem od leta 1922, Avstrija pod Dollfussom od leta 1933, Madžarska pod Hortyem že od leta 1919, v Romuniji je kralj Karoly dikta-turo uvedel leta 1938, bolgarski kralj Boris je samovlado uveljavil leta 1934, v Albaniji kralj Zogu leta 1924, v Grčiji je bil neuspel poskus uvedbe diktature generala Panglosa leta 1926, vojno diktaturo je nato desetletje kasneje uvedel Metaxas).

Kraljevina SHS je klice nasilja nosila že v samem nastanku. Vojski, ki naj bi bila uradno nepolitična, v resnici pa je bila orodje kraljeve vladavine (ena od pogostih metod, npr., je bila, da je vojska stavkajoče delavce poklicala na orožne vaje), so se že na začetku pridruži-li žandarji (kakšnih 10.000, njihovo število pa je še naraščalo). Ti so bili zelo nepriljubljeni, precej tudi zato, ker so med drugim spremljali izterjevalce davkov, kar je, še zlasti v času ekonomske krize mnogokrat vodilo v nasilje, saj so dolžnikom rubili vse, kar jim je prišlo pod roko. Najbrž je stereotipno zapisati, da so se na njenem ozemlju prepletali različni sve-tovi in civilizacije (bizantinski, orientalski, srednjeevropski, sredozemski vpliv, različne re-ligije in kulturne tradicije), a to je pač dejstvo, ki ga mora zgodovinar upoštevati. Poleg tega so bile njene meje v začetku nedorečene in raztegljive kot žvečilni gumi. V srbski percep-ciji je bilo stoletja, kot je to zapisal Dragoljub Jovanović (1895–1976), profesor na pravni fakulteti, vplivni publicist in politik, vodja levega krila srbske Zemljoradničke (kmečke) stranke, da je meja na Savi in Donavi, kar naenkrat pa se je znašla na Karavankah.117

Nova jugoslovanska vojska je nastajala počasi, njeno jedro je bila srbska vojska in še po-sebej srbski oficirji. Že pri nastanku države je 5. decembra 1918 prišlo do množičnih de-monstracij na Trgu bana Jelačića v Zagrebu in v tem okviru do upora dveh hrvaških do-mobranskih pešpolkov (25. in 53.). Demonstranti so nasprotovali centralistični združitvi in dinastiji Karađorđevićev in se zavzemali za republiko. Redarstvo je hotelo demonstra-cije razgnati, pri čemer je prišlo med njimi in vojaki do spopadov in streljanja, ubitih je bilo devet vojakov in štirje civilisti, več pa ranjenih.118 V Zagrebu so bile krvave demon-stracije še enkrat deset let kasneje, na državni praznik, 1. decembra 1928. Grozilo je, da se bodo nemiri razširili na vso Hrvaško in se sprevrgli v državljansko vojno. Koroščeva vlada je proti demonstrantom uporabila zakon o zaščiti države. Razpustila je organizacije, »ki so sodelovale pri napadih na državo«, poslanci naj bi odgovarjali pred rednimi sodi-šči, upokojili so zagrebškega velikega župana, ki ga je zamenjal vojaški polkovnik V. Ma-ksimović. Korošec si je s tem prislužil Pribičevićevo oceno, »da je ministrski predsednik samo zato, da pokrije s svojim duhovniškim plaščem in svojim slovenskim imenom sedanji tiranski režim.«119 Ravnanje oblasti je v veliki meri tudi vplivalo na konec Koroščeve vla-de, saj mu niso nasprotovali zgolj Hrvati, pač pa tudi tiste srbske stranke, ki so zagovar-jale parlamentarizem. »V odprtem pismu Ljube Davidovića, poslanem Korošcu 7. decem-bra 1928, se predsednika vlade opozarja, da svojo politiko vodi avtokratsko, da je njegov režim reakcionaren, da postavlja pod vprašaj vprašanje demokracije, parlamentrizma in

117 Branko Petranović, Momčilo Zečević, Agonija dve Jugoslavije, Beograd 1991, str. 48.118 Ivo Perić, Hrvatska u monarhističkoj Jugoslaviji, Zagreb 2006, str. 41–42.119 Franci Čuš, Anton Korošec vodilni slovenski politik v Kraljevini SHS, ČZN, 2–3, 2006, str. 21–35.

177

ustavnosti, in da se, kot posledica vsega, lahko ponovi slab zagrebški presedan.« Korošec je tako kot predan policijski minister z borbo proti vsem vrstam »protidržavnega razpo-loženja« spretno utiral pot prihajajoči diktaturi«.120 Tudi zgoraj omenjeni dr. Dragoljub Jovanović (ki ga je Korošec sicer dal zapreti, enako pa tudi po vojni komunistične obla-sti), je v pogosto citirani oceni iz leta 1937 (različni pisci Jovanovićevo sicer obširno in v glavnem pozitivno oceno citirajo glede na svojo intenco do Korošca, torej precej »samo-postrežno«) med drugim zapisal:

» …Na splošno presenečenje je bil najboljši v policiji. Kot pravi Jugoslovan je preganjal pripadnike opozicije povsod enako. Komuniste je stiskal brez milosti, kjerkoli so se poja-vili. V njihovih vrstah nikoli ni bilo toliko vdorov, sojenj in dolgoletnih robij, kot takrat, ko je on držal notranje zadeve. Svoje uradnike, velike in male, je ščitil. Iz policije je naredil vsedržavno in spceilizirano ustanovo, kakršna se vidi le v totalitarnih državah.« 121

Julija 1919 so se iz socialnih razlogov uprli tudi vojaki v Mariboru, ki so zahtevali višje plače, a tudi republiko. Ponoven poskus upora v mariborski garniziji je bil tudi leta 1932, tokrat pod vplivom komunistov, a so ga prav tako zadušili.

Na slovensko ozemlje so prve enote srbske vojske prišle šele 22. decembra 1918 (čeprav je bilo pričakovanje osvoboditve, še posebej glede na težak mejni položaj, zelo veliko, tudi naivno). Vojska Kraljevine SHS (Dravska divizijska oblast, ki jo je vodil general Kr-ste Smiljanić), pa je v Sloveniji začela nastajati šele januarja 1919, njena osnova so bile obstoječe slovenske enote, ki so se borile za severno mejo, in srbski vojni ujetniki. Divizij-sko oblast so sestavljali štirje polki in nekaj specializiranih enot (topniška, letalska).

Glede na dogodke v Zagrebu in precejšnje upiranje vpoklicu v novo vojsko, je bila rekru-tna politika še posebej občutljiva zadeva, zato je na delu hrvaškega ozemlja in v Sloveniji niso izvajali, pač pa so tja pošiljali rekrute iz južnih in vzhodnih krajev države. Častniki bivše avstroogrske in črnogorske vojske so morali vložiti vlogo za sprejem v skupno voj-sko, srbski pa ne. Iz avstro-ogrske vojske je bilo sprejetih 2590 aktivnih častnikov in 3200 rezervnih, številka slovenskih od tega ni znana. Činov, doseženih v času enomesečne Dr-žave SHS, niso priznali, nezadovoljstvo in proteste pa je povzročalo tudi premeščanje v druge dele novonastale države. Problem je bil tudi srbski jezik in srbska vojaška pravi-la.122 Nezadovoljni pa niso bili le častniki, pač pa tudi rezervisti, ti so se pogosto upirali vpoklicu na vojaške vaje.

Z nastankom nove države, ki jo mnoge sosede niso sprejele prav prijazno, je povezana praktično permanentna zunanja ogroženost in stalni obmejni incidenti (za slovenske meje je na Koroškem boj potekal še do junija 1919). Kaćanci in komiti (bolgarska različica obo-

120 Momčilov Zečević, Neki pogledi u Srbiji na političku delatnost dr. Antona Korošca 1918–1940, Pri-spevki za novejšo zgodovino, 1, 1991, str. 70.

121 Citirano po: Momčilov Zečević, Neki pogledi u Srbiji na političku delatnost dr. Antona Korošca 1918–1940, Prispevki za novejšo zgodovino, 1, 1991, str. 73.

122 Mile Bjelajac, Vojska Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca – Jugoslavije: 1922–1935, Beograd 1994; Janez J. Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919, Ljubljana 1990; Janez J. Švajncer, Vojna in vojaška zgodovina Slovencev, Ljubljana 1992. Glej tudi Slovenska novejša zgodovina, Ljubljana 2005, str. 212–214.



178

roženih banditov) so vdirali iz Albanije in Bolgarije. V prvem desetletju je bilo zabeleže-nih 366 vpadov, ranjenih ali ubitih 166 jugoslovanskih uradnih oseb in 211 civilistov, iz-vršeni številni napadi na vasi, železniške proge in vlake, razne javne stavbe. V Makedoniji (uradno južni Srbiji) in v Sanđaku je bilo do leta 1927, ko so gibanje uspeli močno omejiti, okrog 1200 kaćancev, napadi iz Albanije pa so se dogajali tudi kasneje.123

Sestavni del jugoslovanskega vsakdana je bilo tudi razredno (socialno nasilje). Še pose-bej to velja za prva povojna leta. Revolucija v Rusiji, revolucionarno vrenje v Nemčiji, na Madžarskem in drugje, ter splošno nezadovoljstvo in pomanjkanje v prvih povojnih letih se je izražalo v demonstracijah, zborovanjih, pa tudi plenjenju premoženja (januarja 1919 so npr. kmetje v Moravčah oplenili graščino) ter upiranju oblastem. V Sloveniji je konec leta 1918 prišlo do večjih uporov kmetov, v občini Šmihel so odstavili župana in občinske odbornike in za nekaj dni postavili svoje vodstvo (t.i. »kandijska republika«). Kratkotrajna »viniška republika« je nastala med 21. in 25. aprilom 1919, upirali so se tudi nekateri občinski odbori (v Kostanjevici so se odborniki uprli novim davkom in odrekli poslušnost kralju). Tudi v Halozah so viničarji zahtevali zemljo, »kmečki boljševizem« pa je pod vplivom revolucionarnih razmer na Madžarskem zajel Prekmurje, še preden ga je poleti 1920 zasedla jugoslovanska vojska, vendar so ga madžarske oblasti s silo zadušile in nekaj upornih kmetov pobesile. V drugih delih Slovenije upori niso dobili širših raz-sežnosti.124

Slovenske oblasti so sicer z nekaterimi ukrepi nevarnost socialnih konfliktov skušale ubla-žiti. Uveden je bil osemurni delavnik, že decembra 1918 tudi državna posredovalnica za delo (kasnejša borza dela) v Ljubljani s podružnicami v še nekaterih mestih, uvedene pod-pore za brezposelne ter javna delal, posojila za gradnjo delavskih kolonij pa tudi delavskih zatočišč za brezposelne (npr. Delavski dom v Ljubljani, pa skupne spalnice po večjih me-stih). Vendar je to komajda blažilo najhujše socialne stiske, praksa je daleč zaostajala za ustavnimi pravicami in delavsko zakonodajo. Zato so socialdemokratske, komunistične, krščansko-socialistične in narodno-socialistične strokovne in sindikalne organizacije vo-dile številna mezdna gibanja, ki so se pogosto zaostrila v stavke. Prvi stavkovni val je tra-jal od leta 1919 do leta 1923, drugi pa je bil sredi tridesetih let, po veliki gospodarski krizi. V prvem obdobju je bila najbolj krvava železničarska stavka aprila 1920 na Zaloški cesti. Povod zanjo je bila razveljavitev kolektivne pogodbe in uvedba začasnega pravilnika, s katerim so se železničarjem znižale mezde, odpravljen je bil osemurni delavnik, prav tako pa pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Železničarski delavci so se tej vladni odloči-tvi uprli. Neuspešno so se pogajali (prometni minister je bil tedaj Anton Korošec), potem pa so organizirali stavko, ki je bila del splošne jugoslovanske železničarske stavke. Sprva je potekala mirno. Deželna vlada pod vodstvom dr. Janka Brejca je bila kljub temu pripra-vljena stavko zlomiti s silo, prepovedala je zbore, na železnici uvedla vojaški red in iska-la zaslombo pri poveljstvu Dravske divizijske oblasti. Stavka se je razširila tudi na druge delavce in postala splošna, v Trbovljah pa so rudarji odstavili občinski svet in za nekaj dni

123 Ivana Dobrivojević: Državna represija u doba diktature kralja Aleksandra 1929–1935, Beograd 2006, str. 280.

124 Slovenska novejša zgodovina 1, Ljubljana 2005, str. 231–232.

179

vzpostavili »sovjetsko republiko«. Posredovala je vojska in enega rudarja ubila. Revolu-cionarno razpoloženje je bilo tudi med kočevskimi rudarji. Tudi na Zaloški cesti je prišlo do spopada med stavkajočimi in žandarji, ki so jim hoteli preprečiti pohod v mesto. Žan-darji so ubili 14 demonstrantov, med njimi tudi ženske in otroke, okrog 30 je bilo ranje-nih. Stavka je imela za oblasti zelo neugoden odmev, zato so za žrtve krivili komunistične agitatorje. Stavkovni odbor so aretirali, delavci niso dosegli niti ene svoje zahteve, stav-ka pa je precej prispevala k razkolu v delavskem gibanju. 29. aprila se je stavka končala. Nov stavkovni val, s središčem v revirjih, se je znova začel leta 1923, v njem je sodelo-valo okrog 9400 rudarjev. Tudi tu so oblasti posredovale zelo nasilno (povod zanjo je bila komunistična sabotaža v trboveljski elektrarni, kamor so podtaknili dinamit). Stavkovni voditelji so bili aretirani, več kot 600 rudarjev so odpustili.

V tridesetih letih se je stavkovni val začel z demonstracijami rudarskih žena v Trbovljah leta 1933. Leto kasneje je sledila zasedba rudnikov in gladovna stavka rudarjev. Višek so stavke dosegle leta 1935 in 1936 s stavko kovinarjev na Jesenicah ter nato množično dvo-mesečno stavko tekstilnih delavk. Tudi tu je prišlo do spopada z orožniki.

Razredno obeležje so imeli tudi spopadi med Orjuno, sprva nacionalistično organizaci-jo (ustanovljeno leta 1921 v Splitu), ki je delovala tudi v Italiji. Kmalu je postala tudi te-roristična organizacija za obrambo jugoslovanskega integralizma doma, oblasti pa so jo uporabljale zlasti za boj proti delavcem (tudi kot stavkokaze) in med delavskimi (komuni-stičnimi) organizacijami, zlasti Proletarskimi akcijskimi četami. Več manjšim spopadom je sledil pohod Orjune 1. junija 1924 iz raznih jugoslovanskih mest v Trbovlje. Vnel se je spopad, v katerem je bilo več mrtvih in ranjenih na obeh straneh. Orjunaši so se umaknili, nato pa pod zaščito orožnikov spet zbrali. Orožnikom so vzeli ujetega pripadnika Proletar-skih akcijskih čet in ga kasneje v kamnolomu iz maščevanja ubili. Oblasti so spopad izko-ristile za obračune s slovenskimi komunisti, še posebej vodstvom in njihovimi legalnimi ali pollegalnimi organizacijami, ukinile so tudi ves njihov tisk, medtem ko je bil postopek

Dore Klemenčič – Maj: Zaloška cesta



180

proti Orjunašem s kraljevim ukazom ustavljen. Orjunaši so nastopali tudi proti SLS zaradi njenih avtonomističnih stališč. Pred volitvami leta 1925 so razbili Korošcev shod, kar pa mu je le olajšalo pot do zmage v Ljubljani.

Sodni sistem v kraljevini je bil do leta 1929 zelo različen, zlasti pa je bila razlika med nekda-njimi avstroogrskimi in drugimi deli države, do izenačitve sistema pa je, zlasti na nižji ravni, prišlo šele leta 1933. Vidovdanska ustava je sicer v 109. členu predvidevala neodvisnost so-dne oblasti: »Sodišča so neodvisna. V izrekanju pravice niso pod nobeno oblastjo in sodijo po zakonu«. Čeprav so sodniki sodili v imenu kralja in jih je kralj tudi imenoval, naj bi bila to zgolj formalnost, po členu 112 jim sodniška služba ni mogla biti odvzeta brez lastne vo-lje. Niso mogli biti iz kakršnegakoli vzroka odstranjeni z delovnega mesta brez sodbe rednih ali kasacijskih sodišč. Kljub temu je kralj seveda našel pot za vpliv na sodno vejo oblasti in na imenovanje sodnikov, čeprav je imel pri tem mnogo manj svobode kot pri uradnikih in politikih. Z zakonom iz januarja leta 1929 pa je bila ta relativna svoboda omejena, zapisa-no je bilo, da »premeščanje, upokojevanje in odpuščanje iz službe opravlja kralj na pre-dlog pravosodnega ministra«.125 Pravosodni minister je prav tako lahko dal dovoljenje za začetek postopka proti sodniku in sploh dobil velike pristojnosti nad sodišči, tudi pravico do premeščanja sodnikov. Oktroirana ustava je določila vidovdanske ustave zgolj ponovi-la, vendar so ostala le na deklarativni ravni, saj je bilo zapisano določilo odloženo za pet let, kar je nudilo pravno osnovo za čiščenje »politično neprimernih« sodnikov, v njihovo imenovanje pa so se pogosto vmešavale tudi banske uprave. Sodniki so bili postavljeni na raven drugih uradnikov, njihova naloga je bila, kot je rekel eden od pravosodnih mini-strov, do so »budni čuvarji državne misli«. Stalno je naraščalo tudi število sojenj za dela proti državi in njeni ureditvi (od 88 leta 1923 do 183 v letu 1928, večina na kazen do petih let zapora, kar precej pa tudi na 5–10 in 10–20 let, medtem ko so bile smrtne kazni – upo-


Stavka kovinarjev na Jesenicah leta 1935

181

števajoč razmere – relativno redke, največ leta 1934, to je 10, niso pa bile vse izvršene). To ni bila le posledica naraščajoče državne represije, še posebej kasneje v času diktature, ampak tudi raznih diverzij, atentatov, napadov na državne objekte in prometne komunika-cije, ki so jih izvajali ustaši in člani VMRO. Oblast se je sicer najbolj bala komunistov in drastično obračunavala z njimi, do leta 1931 je Sodišče za zaščito države v glavnem sodilo komunistom, potem, po poskusu organizacije vstaje v Liki, pa vedno bolj ustašem. »Strah pred širjenjem komunizma v Kraljevini je bil v glavnem neosnovan in skoraj paranoičen, če se upošteva realna moč partije, še posebej v času diktature, ustaši pa so predstavljali resnično nevarnost.« Ustaši, ki so se razvili iz frankovskega gibanja (po Josipu Franku, protijugoslovansko usmerjenem politiku iz konca 19. in začetku 20. stoletja, ki je kariero začel v Stranki prava in se nato s privrženci od nje odcepil), so pomemben dejavnik posta-li konec dvajsetih let. Zavzemali so se za Veliko Hrvaško (v katero bi bila vključena tudi Slovenija – z eventualnim plebiscitom). Vodilno mesto si je izboril Pavelić, ki je leta 1929 emigriral in v emigraciji organiziral gibanje po vojaškem sistemu s fanatično strogo disci-plino, cilj pa je bil osvoboditi Hrvaško. Oporišča so imeli v več italijanskih mestih (najbli-že meji je bilo v Gorici) in v že omenjeni Janki Pusti, prav tako zelo blizu jugoslovansko-madžarske meje (sicer je bilo na Madžarskem prav tako več njihovih taborov), sodelovali so z VMRO in podobno organizacijo kosovskih Albancev, to je Kosovskim komitejem. V Jugoslaviji so od leta 1929 dalje organizirali več napadov na razne objekte, policijske in žandarmerijske postaje (najbolj znan je bil leta 1932 v Brušanih, blizu Gospića, ki naj bi bil začetek t.i. »liške vstaje«, a se je ta izjalovila) in manjše vojaške objekte, na železniško infrastrukturo in na vlake, pa tudi atentatov na različne politike (tudi ministre) in sabotaž. Pogosto so podtikali peklenske stroje v razne javne zgradbe, na sodišča in na železniške vagone. Leta 1934 je npr. na mednarodnem vlaku Dunaj–Zagreb podtaknjeno razstrelivo eksplodiralo tudi na slovenskem ozemlju v bližini Krškega, zgorel je ves vagon, v njem pa tri osebe. Novembra 1933 so v Zagrebu izvedli neuspešen poskus atentata na kralja Ale-ksandra, ki je bil njihova glavna tarča (o tem so tudi odkrito pisali v emigrantskem tisku). Tudi to naj bi bil začetek hrvaške revolucije pod ustaškim vodstvom, vendar se je atentat izjalovil, atentatorje pa so, razen enega, polovili.

Podobno, le da po številu akcij nekaj manj aktivno, je delovala tudi VMRO. Jugoslovan-ske oblasti so na vse te napade odgovarjale z okrepljeno žandarmerijo in drugimi represiv-nimi organi, zaščito železniške infrastrukture (zlasti na jugu države so zaradi kaćanskih in komitskih vpadov žandarji proge stražili in po njih patruljirali noč in dan) in z obsodbami na smrt vodilnih članov ustaškega gibanja in VMRO, tajna policija pa je tudi skušala ubiti Pavelića in voditelje in obračunati s tistimi, ki so ostali doma (Mile Budak, znani franko-vec oz. ustaš, je bil npr. leta 1932 napaden v svoji hiši).

Med odmevnimi političnimi sodnimi primeri pa je bil zlasti proces proti hrvaškemu opozi-cijskemu voditelju Vlatku Mačku (ta je bil sicer večkrat zaprt). Za njegovo obrambo se je prijavilo kar 100 odvetnikov, oblasti pa so potem sprejele zakon, da ima obtoženec lahko samo enega branilca. Sodišča vseh vrst (razen Sodišča za zaščito države, ustanovljenega leta 1929 z zelo velikimi pristojnostmi in tudi možnostjo retroaktivnega sojenja, in tistih, ki so sodila za politične delikte) so sicer delovala zelo počasi, tudi zapuščinske razprave npr., niso prišle na vrsto prej kot v petih ali šestih letih. Pogosto je bilo tako tudi s kazenskimi



182

primeri. Deloma je bilo to pogojeno tudi z gospodarsko in drugo modernizacijo v dvajsetih letih, ki ji sodišča niso zmogla slediti (npr. naglo nastajanje in propadanje podjetij ali vse pogostejše pravde zaradi avtomobilskih nesreč). Precej je bila k pravdanju nagnjena tudi mentaliteta jugoslovanskih narodov. V osnovi pa je vendarle šlo za slabo delo, sodni usluž-benci so, podobno kot druga birokracija, delali le, če je bilo to res nujno ali jih je kdo v to prisilil. Sodišča so bila v slabem materialnem stanju, sodne zgradbe zanemarjene, bili so primeri, ko so bile razbite šipe zabite kar z deskami še v tridesetih letih. To ni veljalo samo za nerazviti jug, tudi na Kraljevem sodišču v Zagrebu so npr. kaznjenci opravljali posle v sodni dvorani in celo pisali zapisnike, zaradi pomanjkanja sredstev so zapornikom vzeli razsvetljavo, nato pa še kruh, kar je pripeljalo do upora. Še slabše je bilo stanje v sodnih pri-porih, kjer so bile slamarice, stare konjske odeje, polno bolh in spanje dveh ali treh pripor-nikov na eni postelji nekaj vsakdanjega. V Podgorici je bilo v sobi 8–12 kvadratnih metrov tudi po 15 pripornikov, tedne in mesece pa so za hrano dobivali zgolj kruh. V Sarajevu so decembra 1930 poslali telegram, da bodo zapornike izpustili, ker ni denarja za njihovo hra-no. Varnostni ukrepi so bili šibki, zlasti v priporih, zato je mnogo pripornikov ali zaporni-kov pobegnilo. Podkupljivost sodnikov je bila nekaj običajnega, primeri se navajajo tudi za Slovenijo. Za Antona Kacjana, starešino sreskega sodišča v Novem mestu, neko poročilo pravi, da je »služboval petnajst let v Bosni in tam vse pozabil«. Sodnik v Gnjilanu na Koso-vu pa je še v zadnjem stadiju tuberkoloze živel kar v svoji pisarni, tam spal in jedel.

Najbolj razvpito sodišče je bilo Državno sodišče za zaščito države. Skupno število sojenih in obsojenih pred tem sodiščem ni znano, znani pa so podatki za posamezna leta. V letu 1933 je sodišče tako npr. dobilo 2170 primerov, rešenih je bilo 2011. Postopek je bil usta-vljen v 1440 primerih, 823 je bilo poslanih v postopek na druga sodišča. Obtoženih je bilo 234 ljudi, skupaj je bilo kaznovanih 170 ljudi, pet na smrtno kazen (dva v odsotnosti, od obsojenih je bil eden pomiloščen, usmrtili so dva). Šest je bilo obsojenih na dosmrtno ječo, drugi pa na različno dolge kazni (v povprečju na nekaj več kot šest let). Čeprav so posame-zni sodniki sodili pravično in pošteno, je bilo sodišče simbol represije v kraljevini.126

Poleg žandarmerije127 je zlasti pomembno vlogo imela tajna policija v civilu, ki je pazlji-vo in intenzivno nadzorovala jugoslovanske državljane (kar sicer ni bila kakšna jugoslo-vanska posebnost). Zbiranje informacij o zarotah, pučih, razni vohunski dejavnosti ipd. je zadevalo zlasti običajne državljane, ki v resnici niso imeli nikakršnih tovrstnih namenov. Strah in kontrola sumljivih, zlasti pa nadzor vsakršnih političnih oz. javnih manifestacij, ki bi lahko imele politično konotacijo, je bila vsakdanja naloga policije, žandarmerije in drugih državnih organov, pri čemer je prihajalo tudi do lokalno obarvanih političnih presoj in ravnanj. Ko so leta 1932 po ukazu Kraljeve banske uprave v Ljubljani po vsej banovini obeleževali sedemdesetletnico smrti Antona Martina Slomška, sta zagreti načelstvi v Ro-gaški Slatini in v Slovenskih Konjicah v tem videli protijugoslovansko ravnanje in prire-ditve v šolah in drugod prepovedali.

126 Povzeto po: Ivana Dobrivojević, Državna represija u doba diktature kralja Aleksandra 1929–1935, Beograd 2006.

127 O vlogi orožnikov glej v: Pavle Čelik, Slovenski orožniki 1918–1941, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 1 (jan.–mar. 1999), str. 53–56.

183

Ker je bila Jugoslavija zunanje tudi v resnici ves čas obstoja ogrožena, notranje pa nesta-bilna, so bile neselektivno tarča dejavnosti številne sovražne skupine, resnične in nami-šljene (ustaši, bolgarski komiti, Vmro-jevci, komunisti, anarhisti, socialisti, iredentisti, sovražni agenti..). V času diktature se je sicer represivna dejavnost okrepila, a je bil po-licijski nadzor tradicionalen že od »ujedinjenja«, kar ilustrirajo številne karikature, npr. znana Smrekarjeva o Slovencu, Hrvatu in Srbu z zvezanimi jeziki pred podobo mogoč-nega žandarja s pendrekom v roki. »Ob profesionalnem policijskem aparatu je še v času Koroščeve vlade začela nastajati mreža agentov in konfidentov, ki je bila v dobi diktature še okrepljena«.128 Čeprav naj bi šlo za diskretno delo, so bili neveščost, nizka izobrazba in nerazgledanost policistov in njihovih zaupnikov pogosto predmet posmeha, seveda ne s strani tistih, ki so jim prišli v roke. Kljub skrbnemu spremljanju so ilegalne skupine dokaj uspešno izvajale svoje dejavnosti, policiji pa je pobegnilo mnogo pomembnih ljudi, če-prav so jih nenehno spremljali, med njimi tudi Ante Pavelić. Koroščevi represivni ukrepi proti opoziciji, komunistom, prostozidarjem so izzivali nezadovoljstvo, kar je precej vpli-valo na padec njegove vlade.

diKTaTura Kralja aleKsandra

Kralj Aleksander je streljanje v skupščini leta 1928 in politično agonijo, ki mu je sledila v naslednjih mesecih, 6. januarja 1929 izkoristil za uvedbo diktature. Razočaran nad stranka-mi in parlamentom je za uresničitev ideje integralnega jugoslovanstva brez večjih pomisle-kov žrtvoval parlamentarno demokracijo, ki je bila za njegovo avtokratsko naravo tako ali tako moteča. V resnici je zgolj čakal dobro priložnost, ker pa so krožile govorice in tudi jav-ne politične obsodbe, da za streljanjem stoji dvor in je Puniša Račić zgolj orodje dvora, je z uvedbo diktature odlašal, posledice atentata pa skušal omiliti s takojšnjim obiskom Stje-pana Radića v bolnici. Časopisi so celo propagandno pisali, da mu je Radić poljubil roko, Aleksander pa Radiću čelo, kar pa je bilo po pričevanju Svetozarja Pribićevića, ki je bil navzoč, popolnoma izmišljeno.129 Kralj je tudi povsem resno razmišljal o t.i. »amputaciji«, to je ohranitvi Jugoslavije brez Hrvaške, čeprav ni jasno, kako bi bilo to izvedljivo (zlasti kar zadeva Slovence). Pribičeviću je na avdienci 7. julija 1928 pozno ponoči dejal: »… Zdi se mi, da g. Radić jutri odhaja v Zagreb. Prosim, predajte mu sporočilo, da lahko jutri v Zagrebu proglasi odcepitev. Mi ne moremo več s Hrvati. Glede na to, da ne moremo ostati skupaj, je bolje da se razidemo. Bolje se je ločiti v miru, kot Švedska in Norveška. Če Radić sprejme moj predlog, lahko jutri razglasi odcepitev. Mi bomo umaknili vse naše enote, pu-stili jih bomo samo nekaj na meji, da ne bo kdo rekel, kako smo te kraje pustili Italijanom. Ko bo urejena narodna obramba, bomo umaknili tudi te.« Pribičević si ni bil na jasnem, ali gre za blef ali ne, zavrnil je vlogo kurirja in predlagal federacijo, kar pa je kralj ogorčen zavrnil. Rekel mu je, da se kot kralj postavlja nad narod in ga vprašal, kdo bo »držal ro-čaj noža, s katerim naj bi bila država presekana?« Na naslednjem srečanju, 9. julija, ko je kralj še vedno raje vztrajal na delitvi kot na federaciji, mu je Pribičević predlagal abdika-cijo, saj »...ste v vsej zgodovini edini kralj, ki hoče zmanjšati svojo državo.« Razhod med

128 Ivana Dobrivojević, Državna represija u doba diktature kralja Aleksandra 1929–1935, Beograd 2006.

129 Svetozar Pribičević, Diktatura kralja Aleksandra, Zagreb 1990, str. 60.



184

kraljem Aleksandrom in Pribičevićem je z uvedbo diktature postal dokončen. »Prečanski« politik, ki je goreče zagovarjal unitarizem, v prepričanju, da so Srbi in Hrvati en narod, in ki je verjetno najbolj odločilno prispeval k centralistični združitvi Države SHS s Srbi-jo, Aleksandrove avtokratske politike ni mogel več prenesti. Maja 1929 je bil konfiniran v Brusu, majhni vasi blizu Kruševca, konfinacija je trajala dve leti in tri mesece (nekaj časa vmes je bil v bolnici v Beogradu). Kralj ga je preko generala Živkovića (posrednik je bil Pribičevićev sin) na koncu neuspešno skušal pregovoriti, naj se odreče svojim stališčem in sodeluje z vlado, a je to možnost zavrnil. Ko je bil izpuščen, je leta 1932 emigriral in se do smrti ni vrnil v Jugoslavijo.

Navedeno kaže, da so kralja razsežnosti streljanja v skupščini presenetile, ne glede na to, ali je šlo za (nikoli dokazano) zaroto, ali individualni akt v političnih razmerah, ki so ta-kšno ali drugačno tragedijo kar izzivale.

Hkrati pa se je kmalu pokazalo, da so bili prebliski o »amputaciji« zgolj trenutni ali pred-met političnega testiranja, saj je kmalu po uvedbi diktature začel načrtovati obisk v Za-grebu (kjer je bil uradno na obisku zadnjič že leta 1920, sicer pa zgolj na kratko med po-tovanji), ki naj bi pripomogel k temu, da bi Hrvati (pa tudi drugi »prećanski« kraji) novo stanje sprejeli. Vendar je do obiska prišlo šele konec januarja 1931, bil pa je dobro organi-ziran in ljudje so ga pričakali množično in v veliki meri tudi spontano, kot so ugotavljali tuji diplomati.

Z uvedbo diktature je kralj razveljavil vidovdansko ustavo, razpustil parlament ter volje-ne organe oblastnih in občinskih samouprav, prepovedal stranke in imenoval vlado pod vodstvom svojega častnega adjutanta, generala Petra Živkovića, tipičnega vojaka ozkega duha brez političnih izkušenj, ki je funkcioniranje države razumel zgolj kot subordinativ-no lestvico izpolnjevanja ukazov. Vlada je bila odgovorna samo kralju. Razloge za uved-bo diktature je pojasnil v razglasu z naslovom »Mojemu dragemu narodu! Vsem Srbom, Hrvatom in Slovencem!«. Razložil je, da med njim in narodom ne sme biti več posredni-kov, da dotedanji razvoj v državi ni vodil k njeni boljši urejenosti in utrditvi medsebojnih odnosov. Stranke so izrabljale parlamentarizem, zato je ta postal škodljiv za državo. 6. ja-nuarja je izdal tudi Zakon o kraljevski oblasti in o vrhovni državni upravi, po katerem je bil kralj vrhovni nosilec oblasti v državi, poleg tega, da mu je bila vlada neposredno od-govorna, je tudi izdajal in razglašal zakone, postavljal državne uradnike in podeljeval vo-jaške čine. Zakon je kralja razglašal za nedotakljivega in nad zakoni (tako npr. ni mogel biti tožen). Ustvarjanje »razdora med plemeni« je postalo kaznivo, pod to definicijo pa je spadalo vsakršno izražanje nacionalnih čustev, kar je bilo opredeljeno z Zakonom o spre-membi in dopolnitvi zakona o zaščiti javne varnosti in reda v državi (29. marec 1929). Na osnovi tako poostrenega Zakona o zaščiti države so začeli preganjati nasprotnike režima, mnogi politiki so bili konfinirani, nekateri sojeni in obsojeni, nekateri pa so emigrirali. S kraljevim zakonom je bila država jeseni 1929 razdeljena na devet banovin z Beogradom, Zemunom in Pančevim, kot posebno upravno enoto. Banovine so se imenovale po rekah, razen Primorske v Dalmaciji. Samo Dravska in Vardarska sta zaradi specifičnega položa-ja v glavnem obsegali slovensko in makedonsko ozemlje; niso imele nobene avtonomije, bane je imenoval kralj. Država se je preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. Zaradi splo-šnega nezadovoljstva med vsemi sloji (v času diktature so se zaradi svetovne ekonomske

185

krize močno poslabšale razmere v državi), nerešenega nacionalnega vprašanja in upiranja proti nasilju, je bil diktatorski režim vse bolj v slepi ulici.

Uvedba diktature, čeprav razen vojske, policije, birokracije in posamičnih srbskih strank, ni imela širšega socialnega zaledja, ni naletela na nasprotovanje, še več, večina političnih dejavnikov, tudi v Sloveniji, jo je pozdravila. Slovenski gospodarstveniki so mu v zvezi s tem 23. januarja 1929 celo poslali posebno resolucijo z analizo gospodarskih razmer v dr-žavi in zahtevo po zaščiti šibkega gospodarstva pred tujo konkurenco ter po izdelavi go-spodarskega načrta, za kar naj bi vzpostavili vsedržavni gospodarski svet (kar vse je dišalo po tedaj zelo popularnem korporativizmu, kakršnega je uvedla fašistična Italija, po njem pa so se zgledovale še nekatere države). Sicer pa so oblasti hitro poskrbele, da je vsak, ki je bil kakorkoli povezan z državo, do diktature javno kazal pozitiven odnos. V Beogradu so se v naslednjih mesecih vrstile tudi različne delegacije, od banskih uprav do drugih, ki so izražale lojalnost in podpirale diktaturo. Zgolj njeno pasivno sprejemanje ni bilo dovolj: »…nevključevanje v sokolsko organizacijo (ki je postala edina dovoljena telovadna orga-nizacija, druge so vključili vanj ali prepovedali, op. B.R.) v Sloveniji, Rdeči križ ali neu-deležba na državnih prireditvah so izzvali sumničenja in nezaupanje, pogosta posledica je bila premeščanje v »nacionalno pravilne kraje«. Do kam je šel državni nadzor nad sumlji-vimi, dokazuje tudi dejstvo, da sta bila o banalnih prekrških in »protidržavnih izpadih« posameznikov obveščana tako predsednik Ministrskega sveta kot notranji minister«.130

Edini, ki so se uprli, so bili komunisti. Za šibko komunistično partijo, ki je imela vodstvo v tujini in je bila razdeljena na razne frakcije, sicer neposredno ni prinesla spremembe, nasilje države so občutili že od začetka dvajsetih let, sami pa so tudi vračali udarce (tudi z atentati, kakršen je bil npr. na bivšega notranjega ministra Draškovića, tvorca t.i. obzna-ne). Dopolnjeni zakon o zaščiti države se je zgolj razširil tudi na druge stranke, vendar je hkrati posegel v zaledje oz. možno zaledje delovanja stranke: prepovedani so bili namreč tudi neodvisni sindikati, onemogočene so bile strokovne in tarifne akcije, za nedoločen čas odložene volitve delavskih zaupnikov, v uprave delavskih zbornic so bili postavljeni komisarji, pripravljala se je revizija delavske zakonodaje, policija pa je dobila praktično neomejene pristojnosti (tudi posebna navodila) za preprečevanje in kaznovanje organiza-torjev delavskih akcij. V takih razmerah in pod vplivom ocen Kominterne, da se kriza ka-pitalizma zaostruje in da so razmere v Evropi »predrevolucionarne«, je Centralni komite KPJ sprejel »skrajno sektaško in avanturistično« odločitev o oboroženem odporu.131 Po-ziv na ljudi ni imel skoraj nikakršnega vpliva, je pa prišel prav policiji v brutalnem obra-čunavanju s komunisti. Ti so v glavnem ostali pri propagandnih akcijah, občasnih stavkah in demonstracijah manjšega obsega, branili pa so se ob aretacijah. Policija je v aretacijah ali nato v zaporih (še posebej beograjski Glavnjači) brez sojenja pobila velik del vrha par-tije in Skoja (Zveze komunistične mladine), med njimi kar sedem sekretarjev Skoja, ki so potem zaradi fanatičnega herojstva v socialistični Jugoslaviji postali del legende o boju komunistov, po njih pa se je imenovala tudi najbolj prestižna mladinska nagrada za kul-


131 Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije, Ljubljana 1986, str. 105 in 106.



186

turno ustvarjanje. Ubita sta bila tudi Đuro Đaković (1886–1929), sekretar CK KPJ, in Ni-kola Hečimović, sekretar Rdeče pomoči, uradno pri poskusu ilegalnega prehoda jugoslo-vansko-avstrijske meje, v resnici pa sta bila tja po mučenjih pripeljana in nato ubita, ali pa ubita že prej, trupla pa nato prenesena na mejo. Njun primer je zbudil veliko pozornosti tudi v mednarodnem tisku. Nekaj sto je bilo obsojenih na dolgoletne ječe (»robijo«), med njimi tudi mlada, kasneje vodilna slovenska komunista Edvard Kardelj in Boris Kidrič. Še pred uvedbo diktature, leta 1928, si je na t.i. »bombaškem« procesu v Zagrebu pozornost novinarjev in javnosti s svojim nepopustljivim zagovorom in kritikami na račun oblasti prislužil Josip Broz – Tito, tedaj sekretar zagrebške organizacije.

Diktatura razcepljeni jugoslovanski državi ni prinesla rešitve. Postopoma so ji začeli na-sprotovati tudi drugi, ne zgolj komunisti, pogostejše so bile demonstracije, razni zbori in upori študentov (univerze so večkrat tudi za nekaj mesecev zaprli). Tudi stranke so kljub prepovedi podtalno ostale dejavne, tako propagandno kot programsko (punktacije in dru-ge oblike nacionalnih in političnih zahtev), razne manifestacije in prireditve pa so izvaja-le preko transmisijskih organizacij, pogosto tud s pomočjo cerkve. Vse skupaj pa je kralj z utečenimi mehanizmi vseeno brez večjih težav nadzoroval, vsekakor lažje kot v času strankarskih bojev, in diktatura bi zaradi notranjepolitičnih razmer lahko trajala še nekaj let. Korošec npr., je bil po pričevanju Ivana Ahčina (1897–1960), med leti 1929 in 1941 urednika Slovenca in Koroščevega tesnega sodelavca, še » v poletju 1934 prepričan, da bo diktatura še dolgo trajala. Še v poletju 1934 je bil mnenja, da bo moral živeti še kaki dve do tri leta v izgnanstvu. »Kralj se mora prepričati«, mi je nekoč razlagal, »da je z dikta-turo krenil v napačno pot. O tem je pravzaprav že prepričan, sedaj le ne ve, kako bi prišel v normalen politični tir. Diktaturo je težko likvidirati, ker je treba likvidirati vse tiste lju-di, ki so z njo zvezani. Tega pa kralj še ne more, ker bi moral odstraniti vso svojo sedanjo okolico in poklicati nove ljudi. Tako daleč pa še nismo. Državni voz mora globje zagaziti v močvirje…«132

Glavni pri mehčanju diktature so bili zunanji dejavniki. Kralj je sprva za njeno uvedbo imel podporo tudi zahodnih vlad, še posebej francoske in britanske, ker sta pričakovali, da bo umiril razmere in po kratkem obdobju znova uvedel parlamentarizem. Tako Francija kot Velika Britanija sta menili, da po nastanku Kraljevine SHS ni prišlo tudi do resnične združitve in da bodo ekonomski, socialni, nacionalni in verski razlogi še dolgo pretresali državo. Aleksander je novembra 1928 odpotoval v Pariz (za javnost zasebno, v resnici pa na pogovore s francoskim političnim vrhom), kjer je dobil tiho podporo za ureditev raz-mer. Ante Trumbić je po razgovoru s pomembnimi diplomati francoskega zunanjega mi-nistrstva in drugimi politiki, pisal v Zagreb:

»Tu v Parizu imajo kralja za edino avtoriteto v državi (parlament je samo formalnost), ki bi lahko bil arbiter pri reševanju krize«.133 Britanska diplomacija je o jugoslovanskih politikih

132 Bojan Godeša, Ervin Dolenc, Izgubljeni spomin na Antona Korošca, Iz zapuščine Ivana Ahčina, Lju-bljana 1999, str. 95.

133 Bogdan Krizman, Trumbićeva misija u inozemstvu u oči proglašavanja šestojanuarske diktature, Hi-storijski pregled 3, Zagreb 1962, str. 169, citirano po: Dr. Todor Stojkov, Opozicija u vreme šestoja-nuarske diktature 1929–1935, Beograd 1969, str. 22.

187

imela slabo mnenje, tedanji ambasador je ocenjeval, »da predvsem sledijo svojim osebnim interesom in interesom svojih strank, najmanj pa skrbijo za interese države in narodov«.134 Hkrati je iz objavljenih političnih dnevnikov ambasade razvidno, da kaj dosti boljšega mne-nja niso imeli tudi o jugoslovanskih narodih, ki so jih imeli za anarhične po naravi in da jih je mogoče združiti le s trdo roko. Kralja Aleksandra so imeli za najbolj konstruktivno osebo v političnem življenju Jugoslavije, v ambasadi so ocenjevali, da je od njega odvisna usoda dr-žave in da bo uvedba diktature umirila notranje razmere in preprečila zunanjepolitične posle-dice na občutljivem Balkanu, ki je bil ves čas na robu konflikta, zato je z odobravanjem spre-jela diktaturo. Britanski veleposlanik je še leta 1934 zapisal, da ima »Njegovo Veličanstvo v svojem srcu nedvomno najboljše namene za državo, vendar ni nikogar v njegovi bližini, ki bi mu dal dober ali nepristranski nasvet. Bori se kot osamljena figura in zato zasluži precejšnjo simpatijo, še zlasti, če se upošteva, kakšne zastopnike ima za izvajanje svoje politike.«135 Tudi Jugoslaviji prijateljska Češkoslovaška je diktaturo sprva sprejela naklonjeno, zunanji minister Beneš je vložil veliko napora, da jo je češkoslovaška diplomacija kot nujen ukrep predstavljala v drugih državah, in si tako prislužil posebno zahvalo jugoslovanskih oblasti.

Po nekaj mesecih sta obe podpornici postali z diktaturo nezadovoljni, saj je stanje še po-slabšala, distancirati pa se je začela tudi Češkoslovaška. Kritično javno mnenje v zaho-dnem tisku je začelo vplivati tudi na politiko zahodnih vlad. Tako je npr. vplivni britanski zgodovinar, sicer vnet zagovornik razbitja Avstro-Ogrske in nastanka jugoslovanske drža-ve, R.W. Seton-Watson (1879–1951), napisal nekaj izredno kritičnih člankov o diktaturi, ki niso bili objavljeni zgolj v Veliki Britaniji, pač pa tudi na Češkoslovaškem in drugje.

Doma je sicer kralj dal ustvariti mogočen cenzurni aparat, katerega glava je bil Centralni presbiro. Čeprav je bil po vidovdanski ustavi tisk svoboden in v tem smislu je bil sprejet – sicer šele leta 1925 – tudi zakon, so nekatera določila oblastem omogočala, da so izva-jale razne oblike cenzure in prepovedi, ki so jih lahko odredili tožilci in policija. Pogoste ukrepe so opravičevali s tem, da tisk spodbuja nacionalno in versko nestrpnost in nego-tovost v državi. Kaj naj bi to bilo, je bila seveda stvar subjektivne presoje. Z diktaturo in ustanovitvijo Presbiroja leta 1929 je nastal obširen aparat, ki je pokrival tako domače kot tuje medije in radio, nadzoroval pa je tudi film in gledališče. Vse informacije, ki so prišle iz državne uprave, so morale iti preko Presbiroja (ali državne agencije Avala), ki je imel podružnice po vseh banovinah, skrbel je za državno propagando, glorificiral vlado in po-samezne ministre (cenzuriral je tudi govore poslancev in celo ministrov), kontroliral in usmerjal časopise, kako naj pišejo, hkrati pa tudi skrbno zbiral podatke o razpoloženju ljudi in jih pošiljal v Beograd. Še posebej intenziven je bil v času volitev. Neizkušenost, nizka izobrazba in nerazgledanost posameznih cenzorjev, pa tudi prekrivanje pristojnosti (cenzuro so poleg Presbiroja občasno izvajali tudi tožilci, policija in lokalni politiki), so pogosto pripeljali do tragikomičnih situacij, »lokalne oblasti so v preveliki prizadevnosti in »patriotskem zanosu« skušale državo zaščititi samo pred sabo«. Tako npr. Ivana Dori-vojević navaja primer direktorja Jutra, Alberta Kramarja, iz leta 1929, ko je Presbiro nje-

134 Živko Avramovski, Britanci o Kraljevini Jugoslaviji 1921–1930, prvi del (1921–1930). Godišnji izve-štaji britanskog poslanstva u Beogradu 1921–1938, Beograd, Zagreb 1986, str. 5.

135 Yugoslavia. Political Diaries, 1918–1965, Slough 1997, 2. del, str. 458 (prevod B.R.).



188

gov članek o Sokolu Jugoslavije, objavljen v češkem časopisu Narodni listi, dostavil vsem redakcijam časopisov v državi z željo, da naj ga objavijo, v Slovenskem narodu pa je bila na osnovi prepovedi bana Dravske banovine njegova objava prepovedana. Prav tako je bilo npr. slovenskim časopisom prepovedano pisati o obsodbi tigrovca Vladimira Gortana (leta 1929 je obsojen na smrt in ustreljen), medtem ko so beograjski in zagrebški časopisi obširno poročali o tem.136

Cenzura je sicer segala tudi do literarnih in dramskih del, tako je npr. državni tožilec v Ma-riboru prepovedal širjenje romana Bratka Krefta »Človek mrtvaških lobanj«, ki je izšel pri Proletarski knjižnici v Ljubljani, med vzroki za zaplembo pa je bilo navedeno, da je v roma-nu karikirano predstavljen dr. Anton Korošec in sicer kot veliki duhoven »Šec Šej Kor«.

Težje kot domače, je bilo kontrolirati tuje novinarje. V tujini, še posebej v britanskem tisku, so še posebej po uvedbi diktature stalno, občasno resda tudi senzacionalistično, poročali o barbarskih metodah, ki jih uporablja jugoslovanska policija in jih je nasledila še iz turških časov (pretepanje – »batinanje« po stopalih, in druge še hujše oblike mučenja, ki so jih na-tančno opisovali). Jugoslavijo so predstavljali kot državo, v kateri vlada teror, v njej da je »raj za policijske špijone, agente in izsiljevalce«, mnogi zaporniki pa naredijo samomor, ker torture ne morejo več prenašati. Taki teksti so oblikovali evropsko javno mnenje, kar je vpli-valo na zmanjševanje finančne pomoči zahodnih držav, postopoma pa tudi na umikanje po-litične podpore. Slabo znamenje je bilo tudi, da so se demokratični politiki (npr. Masaryk) že dogovorjenim obiskom izogibali. Tudi zahodne ambasade so namreč poročale o povečani (in pretirani) uporabi sile s strani jugoslovanskih oblasti. Le-te so slab vtis skušale popraviti s plačanimi članki tujim novinarjem za poročanje o pozitivnem oz. normalnem dogajanju v Jugoslaviji. Presbiro je skrbno analiziral pisanje tujih dopisnikov, na tej osnovi pa so oblasti skušale s selektivnim dodeljevanjem ali odvzemanjem akreditivov (tudi predčasnimi izgo-ni) in raznimi oblikami podkupovanja vplivati nanje (»pozitivni« dopisniki so dobivali za-stonj železniške karte in druge privilegije, lahek dostop do ministrov in drugih funkcionar-jev, ipd.). Gibanje dopisnikov po državi je bilo tudi nadzorovano (deloma, zlasti za obmejne kraje je to veljalo tudi za domače novinarje). Velik vpliv na ameriško in angleško javnost je imela tudi knjiga tedaj že slavnega Louisa Adamiča, ameriškega pisatelja slovenskega rodu »The native’s return« (Vrnitev v rojstni kraj), izdana leta 1934, v kateri kritično opisuje ju-goslovanski režim in nasilje (Adamič se je med obiskom srečal tudi z nekaterimi vodilnimi komunisti in drugimi oporečniki režima, ki so izkusili policijska mučenja).

Kralj je sicer 3. septembra 1931 z izdajo t.i. oktroirane ustave (po datumu so jo imenovali tudi septembrska ustava) skušal zunanje in notranje kritike omiliti in vsaj ustvariti videz, da ima Jugoslavija parlamentarno vladavino. V resnici je v ustavo zgolj prelil državni red, uve-den z diktaturo. Ustavo je razglasil sam. Ustava je sicer ohranila nekatere temeljne svobo-ščine iz vidovdanske ustave, vendar z doslednim dodatkom »razen v primerih, ki jih določa zakon«. S hkratno ohranitvijo zakonodaje iz časa diktature, je tako v resnici »v veliki meri onemogočila tudi uresničevanje teh pravic.«137 Kralj je bil določen kot glavni nosilec držav-

136 Ivana Dobrivojević, Državna represija u doba diktature kralja Aleksandra 1929–1935, Beograd 2006, str. 311–312 in 318.


189

ne oblasti. Kraljevina ni bila več definirana kot parlamentarna, ustavna in dedna monarhija, ampak le še kot ustavna in dedna monarhija. Parlament (Narodno predstavništvo) je postal dvodomen, sestavljen je bil iz Narodne skupščine in senata. Polovico senatorjev je imeno-val kralj, polovico so jih volili po banovinah in to narodni poslanci, banski svetniki in župa-ni, kar je v praksi pomenilo, da so bili lahko izvoljeni zgolj režimu lojalni ljudje. Zakone sta morala sprejeti tako Senat kot Narodna skupščina. Pravico do zakonodajne pobude je imela vlada, ki jo je imenoval kralj, in je bilo njegovo, ne pa narodno predstavništvo (politično je bila odgovorna kralju, narodnemu predstavništvu pa le sodno), zakone pa je razglašal kralj. Tako niti en zakon ni mogel biti sprejet brez volje kralja, ki je imel tudi pravico razpustiti tako vlado kot Narodno predstavništvo. Proračun je sicer sprejemalo Narodno predstavni-štvo, vendar je vlada v primeru, da ni bil sprejet, imela pravico financiranja po dvanajstinah, v primeru razpustitve skupščine pa je s kraljevim pooblastilom lahko podaljšala tak način financiranja do naslednjega proračunskega leta. Kralj je imel pravico, da ne samo v vojni ali ob mobilizaciji, pač pa tudi v primeru neredov in nemirov, ki bi ogrožali varnost države, uve-de izredne razmere oz. vse ukrepe, ki bi se mu zdeli potrebni. Tudi celoten državni aparat je bil neposredno odgovoren kralju, neodvisnost sodstva pa je bila, kot smo že omenili, odlože-na za pet let po sprejetju ustave. Kraljev absolutizem je bil tako nedotakljiv, oziroma prikrit. Centralistično ureditev pa naj bi omilile banovinske samouprave, ki pa niso nikdar zaživele. Z državnimi kandidatnimi listami na volitvah (kandidatna lista je morala v vsakem okraju v državi imeti vsaj enega kandidata in je morala biti potrjena z vsaj 200 sodno potrjenimi pod-pisi predlagateljev) je stranke prisilil, da so postale del novoustanovljene vsejugoslovanske (režimske) stranke. Stranka, ki je po vsej državi dobila relativno večino oz. največ glasov, je po volilni zakonodaji imela pravico do dveh tretjin poslanskih sedežev.138

138 Prav tam, str. 325–327.


Bankovec za tisoč dinarjev, po upodobljenem Sv. Juriju popularno imenovan »jur«. Ime se je za tisočaka ohranilo tudi v socialistični Jugoslaviji.


190

Sistem, ki je temeljil na oktroirani ustavi, je tako v svojem bistvu ostal še naprej diktator-ski. Celo tedanji prvak Radikalne stranke, Lazar Marković, je ugotavljal, da vidovdanske ustave niso sprejeli Hrvati (s stisnjenimi zobmi so jo priznali leta 1925, a jo ves čas skušali spremeniti), oktroirane pa da niso sprejemali niti Srbi.

191

slovensKo GospodarsTvo v juGoslaviji in veliKa GospodarsKa Kriza

Sprememba državnega okvira je Sloveniji prinesla tudi drugačen gospodarski prostor. Iz »vzdrževanega« dela avstroogrske monarhije se je v hipu spremenila v najrazvitejši del jugoslovanske države (leta 1910 je bil slovenski bruto proizvod na prebivalca 220 dolar-jev, v Srbiji in Črni Gori pa 70 do 80 dolarjev, slovensko gospodarstvo pa je izvažalo pri-bližno tretjino svoje proizvodnje). Osnova jugoslovanskega gospodarstva so bili rudniki in gozd. Rudniki so bili večinoma v lasti tujega kapitala, les pa so največ izvažali v obliki hlodovine.

Tako kot večina držav, udeleženk v prvi svetovni vojni, se je tudi Kraljevina SHS po vojni srečavala s hudimi gospodarskimi težavami. Te so bile še večje, ker se je ekonomski pro-stor oblikoval na novo in iz zelo raznolikih ekonomskih zmogljivosti. Del države, koder so potekale fronte (Makedonija, Črna Gora, Srbija), je bil med vojno tudi razrušen. Ves čas obstoja države so potekale žolčne polemike o tem, kaj je kdo v državo prinesel, kdo ima več infrastrukture, katere panoge prinašajo več denarja, ipd. Zlasti srbski meščanski vrh je od »prečanskih« dežel zahteval, da – ker so bili sestavni del poražene države – Sr-bom plačajo za »osvoboditev«. Ekonomska politika je bila zastavljena tako, da se je čim več denarja stekalo v Beograd in da bi se s pomočjo politične prevlade doseglo tudi eko-nomske koristi. Državna oblast se je takoj po vojni odločila za prosto trgovino, to pa se je izrodilo v špekulacije in bogatenje na račun prebivalstva. Delavski in srednji sloji so tudi plačali ceno prehoda v novo državo z veliko draginjo, nizkimi mezdami, minimalnim so-cialnim in zdravstvenim skrbstvom, množično brezposelnostjo, prizadele pa so jih tudi fi-nančne transakcije in poenotenje valute (menjava kron, perperjev, levov in mark za dinar-je (dinar : krona v razmerju 1 : 4), katerega tečaj je bil postavljen nerealno visoko. Zlasti zima 1918/1919 je bila zelo težka.

Eden od najpomembnejših ekonomskih ukrepov v pretežno kmetijski državi naj bi bila agrarna reforma in odprava fevdalnih, polfevdalnih in kolonatskih odnosov. K temu so oblast silili tudi množični kmečki upori in samovoljna delitev zemlje. Reforma se je izva-jala počasi in nedosledno, sprva določeni zemljiški maksimum se je stalno povečeval (od 57 na 288 ha), dokler zakonsko ni bila določena formulacija, po kateri je lahko posestvo

Slovensko gospodarstvo v Jugoslaviji in velika gospodarska kriza


192

take velikosti, ki bo »najbolje koristila gospodarskemu razvoju države.« Marsikje se iz političnih razlogov ni spoštoval ali pa do reforme sploh ni prišlo (npr. begovska zemlja na Kosovu, v Makedoniji in Sandžaku je bila izvzeta, ker je begovska politična organizaci-ja s tem povezovala svoj pristanek na vidovdansko ustavo). Izvedena je bila predvsem pri tujih veleposestnikih in za odškodnino (od 396 največjih veleposestev je bilo 310 v lasti tujcev, skupaj pa je to predstavljalo kar 592.000 hektarov zemlje). Reformo je oblast izko-ristila tudi za brezplačno delitev zemlje vojnim prostovoljcem in s tem kolonizacijo srb-skega prebivalstva v Vojvodini, Slavoniji, Makedoniji, na Kosovu in Metohiji, pri čemer je diskriminirala narodne manjšine (t.i. »solunaši« – borci s solunske fronte so npr. dobi-vali v Makedoniji v povprečju 7,5 ha zemlje, Makedonci pa 2,7 ha). Razdeljenih je bilo 1.700.000 ha zemlje, v povprečju 3 ha na osebo. Izvajanje reforme so ovirali tudi močni odpori veleposestnikov, tako domačih kot tujih, ki so skušali s prevzemom državljanstva, prenosom na druge, podkupovanji, ipd. doseči, da bi bili iz reforme izvzeti. Podobno je bilo tudi s cerkvenimi veleposestmi.

Velika večina prebivalstva (v začetku tridesetih let 77 %, prej še več, v Sloveniji okrog 60 %) je živela od kmetijstva, večinoma na majhnih posestvih. Zaradi nerazvite industrije je nezaposleno prebivalstvo, več kot tri milijone ljudi, životarilo po vaseh, opravljalo pri-ložnostna, zlasti dninarska dela, na bogatih posestvih, ali pa odhajala v tujino (v povpre-čju okoli 30.000 vsako leto).

Od industrije je živelo manj kot 10 % ljudi (v Sloveniji 22 %), stopnja zaposlovanja je bila med najnižjimi v Evropi, 1,3 % letno. Največ industrije je bilo v severnih in severo-zahodnih delih države, prevladovala so majhna industrijska in obrtna podjetja, pomemb-no vlogo pa so imeli tudi rudniki in topilnice, v katerih je bil večinski tuji kapital. Razvoj industrije so oteževale slabe prometne zveze (le 9000 km železniških prog ob združitvi), zlasti med severom in jugom.

Nobeni od vlad ni uspelo sestaviti celovitega ekonomsko-finančnega programa, pogoste menjave ministrov, njihova nestrokovnost in zastopanje strankarskih interesov so one-mogočali sprejetje ekonomske zakonodaje, gospodarske funkcije so bile centralizirane, upravni aparat ogromen. Vlada je bila nenasitna: zadolževala se je pri Narodni banki, raz-pisovala notranja in najemala zunanja posojila, zapravljala denar iz reparacij, neprestano povečevala davke, sama pa ni izpolnjevala svojih obvez. Zaradi neenakopravne davčne politike je prihajalo do najhujših političnih konfliktov, zlasti med srbskimi in »prečanski-mi« deželami. Finančni računi večkrat niso bili zaključeni.

Značilnosti prvega obdobja v razvoju gospodarstva po vojni so bile precejšnja inflacija in prilagajanje gospodarstva novemu trgu. Gospodarsko najbolj stabilno obdobje je bilo med leti 1925 in 1931, ko je gospodarstvo napredovalo, proračun je dosegel ravnotežje, Narodna banka je bila večinski lastnik borze, dinar pa je postal konvertibilen. V tem času je pričel tudi pritekati tuji kapital. V prvi polovici tridesetih let je bila Jugoslavija v hudi ekonomski krizi, številna podjetja so propadla, kmetijski pridelki so v posameznih ciklič-nih obdobjih od leta 1929 dalje povsem izgubili ceno. Kmečki dolgovi so se povečevali, nezaposlenost pa je še porasla. Ekonomsko krizo je izkoriščala Nemčija in je povečevala svoj uvoz (leta 1936 je v Nemčijo šlo že skoraj 37 % jugoslovanskega izvoza), povečeval

193

pa se je tudi delež nemškega kapitala v Jugoslaviji (leta 1938 skoraj 7 %). V drugi polovi-ci tridesetih let je proizvodnja oživela, vendar je z začetkom druge svetovne vojne zaradi mednarodnih razmer začela znova usihati.

Med obema vojnama so se oblikovale in si med seboj nasprotovale tri gospodarske strate-gije: srbska buržoazija je izkoriščala politično hegemonijo in vlekla koristi iz davčne poli-tike, raznih sinekur, kreditov, investicij, državnih podjetij, špekulacij z obveznicami, voj-nimi posojili, oskrbovanjem vojske; hrvaška je skušala obvladovati finančni kapital; slo-venska pa je s pridom izrabljala prednosti velikega jugoslovanskega tržišča in poceni su-rovin za svojo predelovalno industrijo. Sicer pa je bila značilnost jugoslovanskega gospo-darstva tudi velika odvisnost od tujega kapitala, v industriji naj bi imel okrog 44 % (90 % v metalurgiji, 73 % v kemijski industriji, 61 % v tekstilni, 55 % v predelovalni, 51 % v lesni, 65 % v rudarski) investicijskega kapitala in od njega naj bi bilo odvisno 42 % de-

Posestna struktura in primerjava kmetijskih in industrijskih cen, ki kaže na nazadovanje kmetijstva (Lazarević, Slovensko gospodarstvo v prvi Jugoslaviji).



194

lovnih mest. V bančništvu naj bi imel tri petine kapitala, od 20 največjih zasebnih bank naj bi bil z večjim ali manjšim deležem navzoč v 15 bankah. Po najbolj kritičnih ocenah je bilo jugoslovansko gospodarstvo v bistvu polkolonialno, njegov temelj pa izvoz suro-vin in polizdelkov.139

V Sloveniji je slaba dva meseca pred koncem vojne (septembra 1918), nastankom enome-sečne Države SHS, in nato prehodom v novo državo, nastal zanimiv narodno-gospodarski program, ki ilustrira tedanja gospodarsko-politična razmišljanja slovenske politične elite. Pod naslovom Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva ga je napisal tedaj eden naj-bolj perspektivnih ekonomskih teoretikov, Milko Brezigar. Gospodarski koncept »Sloven-ske dežele«, kot je imenoval še nedifinirano bodočo želeno državno tvorbo Slovencev, je posvetil dr. Antonu Korošcu, »izvršitelju jugoslovanskega testamenta«. Ni povsem razvi-dno, iz kakšne predpostavke o bodočem državno-političnem položaju je izhajal. Posredno se da razbrati, da še vedno iz trialističnega koncepta (čeprav ga neposredno ne omenja), predpostavke torej, da bo slovensko ozemlje postalo del jugoslovanske države znotraj re-formirane avstro-ogrske monarhije in da bo gospodarsko tesno povezano s Hrvaško. Svoj optimizem je gradil na pričakovanju novega svetovnega reda, v katerem bodo narodi ena-kopravni, s tem pa bo nastopila tudi možnost za postavitev slovenskega in jugoslovanske-ga gospodarstva. Izhajal je iz načela gospodarske samoodločbe (samostojnosti) sloven-skega gospodarstva.

V zasnovi je upošteval kranjski, štajerski in koroški prostor (vključno z današnjo avstrij-sko Koroško), deloma pa tudi Primorsko s Trstom. To bi skupaj naneslo (brez Primorske) okrog 18.600 kvadratnih kilometrov ozemlja in 1.120.000 ljudi. Goriške ni upošteval, ker je bila gospodarsko uničena, njena usoda pa bo »nekaj desetletij odvisna od politične situ-acije«. Podobno gospodarsko (ne) računico je imel tudi pri Trstu, »ki uspeva in propada s pomorsko trgovino. Trgovina je njegovo srce, ona ga preživlja, brez nje bi bil Trst le nepo-membno obrežno mesto. To preje cvetoče mesto, ima sedaj med vojsko značaj v smrt obso-jenega kraja: luka je prazna, dnevno priplujeta ali odplujeta največ po dva obrežna par-nika, zaloge so prazne, brezštevilne železniške proge v luki so porašene s travo, hangarji in druge transportne naprave počivajo..«. Brezigar ni dvomil, da Trst ni del »Slovenske dežele«, le njegovo stanje je bilo zaradi vojne klavrno, in postavljalo se mu je vprašanje, ali se bo severno trgovsko pristanišče Trsta po vojni obnovilo, slovensko gospodarstvo (vključno s Primorskim) pa bi moglo obnoviti zgolj tretjino nekdanjega prometa luke, po-leg tega pa Slovenci niso imeli nobenega ladjevja in 30 odstotkov slovenskega prebival-stva v Trstu nikakor ni imelo temu ustreznega gospodarskega vpliva v mestu. Torej bi Trst slovensko mesto lahko postal le dolgoročno in s premišljeno politiko.

Brezigar je dojemal slovenski narod kot »skupino nadarjenih individualistov«, ki pa bodo morali združiti svoje sile in iz nekdanjih dežel ustvariti skupno narodno gospodarstvo. To naj bi temeljilo na »socializiranem narodnem gospodarstvu«, to je prepričanju, da so go-spodarske dobrine »... integralen del narodnega obstanka in narod kot politična suverena oblast bo dekretiral, da se morajo obrniti njemu v prid.« Na slovenskem ozemlju bi bilo treba izvesti nacionalizacijo in agrarno reformo. »Po načelu nacionalizirane industrije

139 Hrvoje Matković, Povijest Jugoslavije, Hrvatski pogled, Zagreb 1998, str. 142.

195

bodo morali biti v naši državi odkazana vsa mesta od najnižjega do najvišjega našim lju-dem.« Individualistični gospodarski koncept se bo moral v marsikaterih točkah umakniti »socializiranju narodnega gospodarstva«, čeprav je sicer predvidel opustitev produkcij-skega načela »nemško-židovskih kartelov« s pomočjo carin in drugih sredstev, in njegovo zamenjavo s svobodno konkurenco na svetovnem trgu, pač v tistih panogah, za katere ima Slovenija naravne danosti.

Dežela naj bi bila socialna, gospodarski koncept je namreč predvideval tako preskrblje-nost z najnujnejšimi gospodarskimi potrebščinami po takšnih cenah, da bi bili dostopni vsem, tudi najnižjim slojem, zaslužki posrednikov naj bi bili čimbolj omejeni. V »življenj-sko košarico« je Brezigar štel kruh, krompir, riž in zabelo, preprosto obleko in obutev, pe-rilo in kurjavo.

Brezigar je tudi predvideval, da bo za poplačilo ogromnih avstrijskih vojnih in drugih dol-gov potrebno enkratno obdavčenje premoženja v višini med 20 in 35 odstotkov njegove vrednosti, da pa »bomo z vso pravico zahtevali, natančen izračun, predno prevzame Slo-venska dežela del državnega dolga.«140

Vstop v Kraljevino SHS je sicer odnesel mnoga zapisana pričakovanja, tako ozemeljska kot tista, ki so zadevala gospodarsko ureditev, ostala pa sta želja in prizadevanje po vzpo-

140 Milko Brezigar, Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva, v Ljubljani 1918.

Celje v dvajsetih letih (Ilustrirani Slovenec). Eno od treh mest »nemškega trikotnika« na Štajerskem se je po prvi svetovni vojni pospešeno sloveniziralo, a so nemški industrialci še vedno ohranili močan vpliv.



196

stavitvi slovenskega nacionalnega gospodarstva. V sicer omejenem smislu, kljub centra-listični ureditvi in brez politične avtonomije, ga je slovenska politika v obdobju med obe-ma vojnama tudi udejanila. Seveda pa je treba ideje o nacionalnem gospodarstvu jemati v kontekstu zgodovinske slovenske podrejenosti nemštvu, ki se je leta 1918 obrnila, kar so Slovenci v času splošne »deavstrifikacije« in slovenizacije tudi izkoristili.

Sicer podrejeni srbskemu konceptu nastanka Jugoslavije, so bili vendarle hkrati tudi usta-novni element nove države in so si tako v odnosu do nemštva, pa tudi do drugih tujcev (Madžarov, Čehov), pridobili oblastno moč ter tako okrepili lastno samozavest tudi v go-spodarskem smislu. S spremenjeno zakonodajo so tuja podjetja spreminjali v slovenska (jugoslovanska) tako, da so v njih slovenski delničarji dobili vsaj minimalno večino. Pozi-vi, kakršen je bil julija 1917 zapisan v Slovenskem narodu, da je »glavno prizadevanje…ubraniti se prepojitve nacionalnega gospodarstva s tujim podjetništvom«,141 so seveda imeli v ozadju tudi povsem sebične osebne interese in željo po zaslužku. Banko Kreditni zavod za trgovino in industrijo, ki jo je s težavo slovenizirala Jadranska banka, je ta, npr. po opustitvi državnega nadzora lastniške strukture sredi dvajsetih let zaradi likvidnostnih težav postopoma odprodala dunajski Creditanstalt (posredno s tem pa tudi Pivovarno Uni-on in Stavbno družbo). To je izzvalo hude politične in javne polemike in v začetku tride-setih let tudi »rešilno akcijo« posebej za to ustanovljenega slovenskega konzorcija (v ka-terem pa sta pomembno sodelovala tudi dva pomembna slovenska podjetnika nemškega rodu, Josef Luckmann in Avgust Westen). Tedanji ocenjevalec dr. Rudolf Marn je o naci-onalizaciji in sekvestraciji tujih podjetij z obžalovanjem zapisal: »Nepripravljeni nismo znali Slovenci tudi tukaj zagrabiti onega deleža, ki nam ga je ponujal čas naše osvobodi-tve«.142 Sodobni ekonomski zgodovinarji pa so bolj prizanesljivi: »Čeprav je med sodob-niki prevladoval občutek, da Slovenci niso povsem izkoristili priložnosti, ki so se ponuja-le po letu 1918, pa je s historične distance mogoče drugače sklepati. Dejstvo je, da so s procesi slovenizacije Slovenci pridobili pomembne gospodarske vzvode v svoje roke, kar je bilo glede na predhodno obdobje velika sprememba«.143 Trboveljska premogokopna družba npr., ki je morala kljub velikim odporom četrtino delnic odprodati jugoslovanskim bankam in sedež iz Dunaja preseliti v Ljubljano, je bila lastnica vseh rudnikov premoga v Sloveniji ter vrste cementarn in opekarn. Postala je največje jugoslovansko podjetje, nje-na glavnica pa je znašala okrog 35 % vsega slovenskega delniškega kapitala. Načrtovana nacionalizacija tujega premoženja je sicer značilna za prvo polovico dvajsetih let (v tri-desetih »politike nacionalnega gospodarstva« skoraj ni več zaslediti, v ospredju je zaradi krize preživetje tako posameznikov, kot gospodarskih družb). Tudi v dvajsetih je sloveni-zacija gospodarstva potekala počasi, z zastoji, kompromisi, pogosto v odvisnosti od jugo-slovanske politike in zunanjih pritiskov. Izvedena je bila le napol, seveda pa tudi ni bila mišljena v revolucionarnem smislu podržavljenja, ampak tako, da bo večinski delež lastni-štva prešel v roke domačih kapitalistov. Za kaj takega pa ni bilo dovolj kapitala, marsikje so tudi lastniki naknadno prevzeli jugoslovansko državljanstvo ali pa lastništvo fiktivno

141 Slovenski narod, 16. 7. 1919.142 Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939, str. 369.143 Žarko Lazarević, Slovenski nacionalni interes v gospodarstvu do druge svetovne vojne, Zgodovinski

časopis, 1–2, 2005, str. 107–108.

197

prepisali. Še vedno je v mnogih, zlasti v velikih podjetjih (Kranjska industrijska družba, Westen v Celju, Jugočeška v Kranju), imel prevladujoč ali pomemben vpliv tuji kapital: francoski, nemški oz. avstrijski, češki, ponekod tudi angleški, ali pa so bila podjetja v ro-kah domačih Nemcev.

So pa jugoslovanske oblasti relativno hitro in uspešno odkupile in (ali) podržavile prome-tna sredstva: železnice, pošto, telegraf, telefon (okrog 530 km nekdanje Južne železnice v Sloveniji za 265 milijonov zlatih francoskih frankov, odplačali naj bi jih do leta 1968, ter lokalne proge), čeprav so kmalu začele dodeljevati koncesije tudi tujim družbam, zlasti francoskim in angleškim.

V Sloveniji pa so se hkrati oblikovale Zbornica za trgovino, obrt in industrijo, borza, vele-sejem in druge institucije, ki so dajale okvir narodnemu gospodarstvu.

Takoj po vojni, v prehodnem obdobju združitve, je bila slovenska ekonomska politika do-kaj avtonomna in je omogočila sorazmerno miren prehod. Značilnostim povojnega obdo-bja (inflaciji, pomanjkanju hrane in surovin, finančnim težavam zaradi menjave valut, čr-noborzijanstvu ipd.) se sicer ni mogla izogniti, ker pa je razpad monarhije potekal soraz-merno urejeno, so se z novonastalimi državami ohranili najnujnejši gospodarski stiki in se

Ljubljanski sejem v drugi polovici dvajsetih let.



198

– sprva predvsem na podlagi kompenzacij – nadaljevali tudi v povojnih letih. Izguba oze-melj, zlasti izhoda na morje in pristanišča Trst, je Slovenijo gospodarsko zelo prizadela.

Kot doto je v novo državo prinesla izgrajeno železniško infrastrukturo (v času med obe-ma vojnama je bilo zgrajenih le 60 km novih prog v Prlekiji in Prekmurju), ob kateri so se tudi razvijala glavna industrijska središča, solidno električno omrežje (po prvi svetovni vojni 20 milijonov kilovatnih ur, ki so v času med obema vojnama narasle na 300 milijo-nov), razvito finančno-kreditno mrežo in relativno izobraženo prebivalstvo. Ljubljana se je postopoma utrdila kot gospodarsko (tudi kulturno in politično) središče. Gledano v ce-loti, pa je bila slovenska družba vstopu v Jugoslavijo vendarle večinsko agrarna, čeprav je odstotek kmečkega prebivalstva padal in se pred začetkom druge svetovne vojne ustalil pri nekaj nad 50 %.

Reportaža o napredku slovenskih vasi v Ilustriranem Slovencu s konca dvajsetih let (vas Brod pri Dolnjem Logatcu). V resnici je bil napredek podeželja zelo neenakomeren, napre-dovale so vasi, ki so bile bližje mestom, medtem ko so celi predeli ostajali nerazviti, brez elektrike in vodovodov ter urejenih komunikacij.

199

Agrarna reforma se je, tako kot povsod po državi, izvajala počasi. V Sloveniji, ki je bila kmetijsko razdrobljena in prenaseljena, je v agrarno maso prišlo okrog 12 % zemlje (200.000 ha), razlastili pa so manj kot 4 % obdelovalne zemlje. Podobno velja za gozdove: pod agrarno reformo je prišlo 15 % gozdov, razdelili pa so jih 5 %. Največji veleposestni-ki: Attemsi, Auerspergi, Windischgrätzi, Thurni, grofica Zichyi v Prekmurju, ljubljanska škofija, so se razlastitvi izognili. Reforma ni imela kakšnih posebnih gospodarskih učin-kov, v glavnem je šlo za socialne motive. Položaj kmeta so skušali izboljšati z uvajanjem umetnih gnojil, ustanavljanjem osemenjevalnic, spodbujanjem mehanizacije, deloma pa tudi z melioracijami (izsuševanji) ter strokovnim šolanjem kmečkih otrok.

Močno je bila razvita kreditno – zadružna mreža, ki pa je med krizo izgubila kreditno moč in vodilno vlogo na škodo centralistične Priviligirane agrarne banke (PAB). Med gospo-

Reportaža o Kranjski industrijski družbi v Ilustriranem Slovencu, na sliki Jesenice.



200

darsko krizo je bila namreč zadolžena več kot tretjina slovenskih kmetov, od tega kar dve tretjini malih. Cene kmetijskih izdelkov so katastrofalno padle in država je razglasila naj-prej moratorij na odplačevanje kmečkih dolgov, potem je PAB del teh dolgov prevzel, nje-gove terjatve pa so prizadele zlasti kreditne zadruge. Položaj kmetijstva v Sloveniji je bil nekoliko boljši v dvajsetih letih, zelo slab pa v prvi polovici tridesetih. Leta 1936, ko so se cene na svetovnem trgu že začele umirjati, je Slovenijo še dodatno prizadela slaba le-tina. Nekoliko so se razmere znova izboljšale v okviru splošne gospodarske rasti, ki jo je spodbudila oboroževalna tekma in gospodarsko povezovanje Jugoslavije (tudi Slovenije) z Nemčijo in Italijo.

V tridesetih letih so se zaradi kriznih razmer, vpliva sosednjih držav in papeške okrožnice Quadragesimo anno na Slovenskem uveljavljale korporativistične ideje po fašističnem vzo-ru (razmišljanja o rešitvi socialnih vprašanj s stanovsko organiziranostjo so bila sicer nav-zoča že prej, Korošec je npr. leta 1921 predlagal ustanovitev dvodomne skupščine, pri če-mer bi bila ena socialno-gospodarska). Ekonomist Ciril Žebot (pred in med vojno eden od organizatorjev stražarjev, po vojni pa politični emigrant in univerzitetni predavatelj v ZDA ter zagovornik samostojne Slovenije) je v svojih tezah na osnovi preučevanja italijanskega fašističnega političnega in ekonomskega sistema izhajal iz prepričanja, da bodo veliki naro-di v prihodnjega pol stoletja živeli v narodnogospodarskem režimu »organiziranega trga.« Veliki narodi (Italija, Nemčija) so v novem svetu »zavesti in volje« izvedli svoje revolucije, slediti jim bo morala tudi Jugoslavija, ki mora zaradi gospodarskega blagostanja in politič-ne samostojnosti svojo narodnogospodarsko izgradnjo izpeljali po načelih korporativizma. Žebotove ideje sicer v praksi niso imele neposrednega učinka, fašistični korporativizem pa so med drugo svetovno vojno v Ljubljanski pokrajini uvedli Italijani. Vera v liberalno-kapi-talistični model pa je bila omajana tudi pri drugih ekonomskih piscih in ocenjevalcih druž-benih razmer, ki so sicer ohranjali vero v parlamentarizem in tržni sistem, vendar poudarjali tudi nujni državni intervencionizem in okrepljeno zadružništvo na podeželju (tovrstne ideje je najbolj profilirano razvijal dr. Andrej Gosar iz t.i. »katoliške sredine«).

Po prvi svetovni vojni je imela Slovenija 66 % agrarnega prebivalstva, leta 1940 je ta od-stotek padel na 55 %. Kmečko prebivalstvo je zaslužek iskalo v industrijskih središčih, precej pa se jih je tudi izselilo. Število tovarn se je v času med obema vojnama podvojilo (z 275 ob nastanku jugoslovanske države na 523 ob začetku druge svetovne vojne), proi-zvodnja pa povečala za dvakrat in pol. V Sloveniji je bila ustvarjena več kot tretjina jugo-slovanske industrijske proizvodnje. Značilnost slovenskega gospodarstva so bila majhna podjetja z do 200 zaposlenimi. Velik problem pa je ves čas ostajala visoka nezaposlenost, ki je v času krize na začetku tridesetih let dosegala celo 27 %. Sredi tridesetih let je bilo v industriji zaposlenih okrog 130.000 delavcev, od tega okrog 40 % žensk.

Nova manjša podjetja so nastajala večinoma kot družbe z omejeno zavezo (danes d.o.o.), ki so jih lahko družbeniki ustanavljali z nizko osnovno glavnico. Večja podjetja so nasta-jala kot delniške družbe, v njih so bile pogosto udeležene banke, bodisi z deleži v glavni-ci, bodisi s posojili za investicije in obratna sredstva. Najmočnejše gospodarske panoge so bile tekstilna, lesnopredelovalna in metalurška industrija, sledile so živilska, gradbena, papirna, steklarska in usnjarska. Slovenija se je sicer razvijala policentrično, čeprav je bila ovira takemu razvoju slaba cestna infrastruktura. Prva betonska cesta Ljubljana–Jesenice

201

je bila zgrajena šele v drugi polovici tridesetih let, pa tudi sicer je bil motorni promet šele na začetku. V Sloveniji je bilo kakšnih 600 kilometrov slabo vzdrževanih državnih cest in približno 4000 oblastnih in kasneje banovinskih ter 18.500 občinskih cest (za prve je v tri-desetih letih skrbelo okrog 118 cestarjev, za druge pa 650 ter še nekaj deset nadzornikov). Pritožbe na račun slabih cest so bile očitno upravičene, saj jih potrjujejo tudi statistike: na Šentilju je npr. leta 1920 mejo prestopilo nekaj čez 20.000 avtomobilov, ta številka pa je do leta 1932 padala na nekaj čez 17.000. Čeprav iz avstro-ogrskih časov podedovana do-bra železniška mreža, je dobila jugoslovanske specifičnosti. Zamude so postale nekaj sa-moumevnega, povprečna hitrost vlakov pa ni presegala 30 km na uro. Tako stanje je moč-no vplivalo tako na promet kot tudi na razvoj turizma. Še leta 1937 je bilo v vsej Sloveniji registriranih le 2174 avtomobilov, 769 tovornih avtomobilov in 155 avtobusov (letno so na 81 progah v skupni dolžini 2092 prepeljali približno milijon in pol potnikov, povprečna dolžina proge pa je bila le 25 km). Zato pa je bilo 73.440 vprežnih voz in 133.363 koles. Večina prometa je bila torej opravljena z vprežnimi vozovi.144

Turizem se je začel nekoliko bolj razvijati šele sredi dvajsetih let, med vojno je namreč propadlo veliko hotelov, prav tako večina zimsko-športnih objektov in infrastruktura na

144 Slovenska novejša zgodovina 1, Ljubljana 2005, str. 467–468.

Reklamni plakat za Kolinsko. Prehrambena industrija je bila ena modernejših in perspektivnejših v Sloveniji.



202

priljubljenih turističnih točkah (npr. mostovi v Blejskem Vintgarju). V prvih povojnih le-tih je imela Kraljevina SHS zelo togo zakonodajo izdajanja turističnih vizumov (čakalna doba za vstopno vizo je bila tri tedne, potrebno pa je bilo pridobiti tudi izstopno vizo na okrajnem glavarstvu, turisti se niso smeli prosto gibati po državi). Veliko je bilo tudi neza-upanje turistov v novo državo, zlasti glede varnosti, saj so se bali »hajdukov«. Postopoma se je ugled Slovenije dvignil, pripomoglo je živahno diplomatsko življenje na Bledu (ta je poleg Ljubljane in Maribora tudi edini pridobil avtomatsko telefonsko centralo), slava planiške skakalnice, šahovski turnirji. Status turističnega kraja si je pridobilo nekaj več kot sedemdeset krajev, v resnici je bilo poznanih okrog deset, zlasti zdravilišča in kraji s klimatskim značajem (Bled, Rogaška Slatina, Laško, Dobrna, Rimske toplice). Pomemb-nejšo vlogo je imel verski turizem, ki se je moderniziral (ljudje so uporabljali vlake in avtobuse in v glavnem niso hodili več peš). Brezje npr., so imele od 150.000 do 200.000 romarjev letno. Dokaj razvito je bilo planinarjenje, zimski športi pa so močno zaostajali za modernizacijo. Medtem ko so npr., na sosednjem Koroškem imeli že moderne žičnice (Osojsko jezero), je bila v Sloveniji zgolj turna smuka, v zimskih turističnih krajih ni bilo telefonskih in telegrafskih zvez, ali celo pošt (Dravska banovina jih je v celoti premogla manj kot 300, čeprav je bilo občin do leta 1933 kar 1096, potem pa 377 oz. 400).145 Ce-ste niso bile plužene in celo snežne razmere so začeli objavljati šele nekaj let pred drugo svetovno vojno. Krvavec npr., se je kot smučarsko središče začel razvijati leta 1925, ko je Osrednji odbor Slovenskega planinskega društva zgradil Planinski dom na Krvavcu. Smu-čarji so se tedaj z vlakom peljali do Kamnika, potem pa so morali več ur hoditi na Sidraž in čez svetega Ambroža na Krvavec. Smučišča so teptali s smučmi, prva žičnica pa je bila zgrajena šele leta 1958.

Avtobusne povezave so se okrepile šele v drugi polovici dvajsetih let, ko je bilo v Slove-niji 65 avtobusnih podjetij z okrog 150 avtobusi na 102 progah. Leta 1930 je bil turistični obisk v Sloveniji najvišji, skoraj 210.000 gostov z 856.326 nočitvami, od tega približno 67 % jugoslovanskih in slabih 33 % tujih.146

Po vojni so največ domačega kapitala imele tradicionalne in dobro razvite zadruge s cenej-šimi posojili, ki so temeljila na samopomoči in vzajemnosti, vendar zamisel o koncentra-ciji zaradi različnih strankarskih interesov ni uspela. V dvajsetih letih jih je bilo kar 500, vanje je bilo vključenih 15 odstotkov prebivalstva. Najmočnejša med zadrugami je bila Zadružna zveza iz Ljubljane, ki je bila v katoliških rokah. Druga oblika so bile hranilnice, ki so v veliki meri nastale v dvajsetih letih (v celoti okrog 28). S posojili je spodbujala na-stanek in vzpon podjetništva na Slovenskem. Poleg zadrug, ki so v glavnem obvladovale podeželje in skrbele za potrebe kmečkega prebivalstva, in hranilnic, od katerih so nekatere svojo vlogo servisiranja varčevalcev in manjšega ter srednjega podjetništva tudi prerasle in se približale bančnemu poslovanju, so slovenski prostor poleg nekaterih tujih obvlado-vale zlasti tri delniške banke: Ljubljanska kreditna banka, Kreditni zavod za trgovino in industrijo in Zadružna gospodarska banka. V jugoslovanskih razmerah so imele okrog 14

145 Splošni pregled Dravske banovine, Kraljeva banska uprava Dravske banovine 1939, uvod Rudolfa Andrejke.

146 Olga Janša-Zorn, Turizem v času med obema vojnama (1918–1941), v: Razvoj turizma v Sloveniji, 28. zborovanje slovenskih zgodovinarjev, Bled 1996, str. 78–93.

203

odstotkov bančnega kapitala, v slovenskih pa so obvladovale slabo polovico in so bile, kot smo nakazali, najpomembnejši element pri slovenizaciji slovenskega gospodarstva. Vsi denarno zavodi pa so stavili na relativno visoko varčevalno kulturo Slovencev, ki je ime-la tradicijo še v 19. stoletju, a jo je močno omajala prva svetovna vojna in prva inflacijska povojna leta. Raven varčevanja se je na predvojno stanje vrnila šele v poznih dvajsetih le-tih, v kriznih tridesetih pa je znova drastično padla.147

Obdobje gospodarske krize v Sloveniji, pa tudi v Jugoslaviji, sega med leti 1930 in 1934, ko je dosegla dno in so se začeli kazati prvi znaki gospodarskega oživljanja. Kaj je kriza pomenila za že sicer revno prebivalstvo, si danes lahko predstavljamo bolj skozi literarna dela socialnega realizma, kot pa skozi ekonomske študije. V Jugoslaviji je po popisu pre-bivalstva iz leta 1931 še vedno 76,5 % živelo od kmetijstva in le 11 % od industrije, do-hodek od kmetijstva pa je z 51,8 % leta 1926 padel na 43,8 %. Istočasno je v odstotkih v istem obdobju porasel prihodek od industrije (s 27,9 % na 31,9 %), v resnici pa nominal-no padel in to celo ob vedno večjem razkoraku med industrijskimi in kmetijskimi cenami v prid prvih. Gospodarska kriza je v veliki meri sovpadla s šestojanuarsko diktaturo, kar je imelo protislovne posledice. V začetku je kazalo, da diktatura gospodarstvu morda celo koristi, saj so se v nestabilnih svetovnih razmerah, ki jih je kriza zajela že prej, poveča-


Bled je bil prvi slovenski kraj, katerega sliko je objavila znamenita revija National Geografic. Turizem smo ljudje, Zbornik ob 100-letnici Turistične zveze Slovenije 1905–2005.



204

la vlaganja tujega kapitala, zlasti francoskega in angleškega. Velik mednarodni stabiliza-cijski kredit (ki smo ga omenjali ob sprejemanju Nettunskih konvencij) je jugoslovanska vlada uspela doseči maja 1931, zatem ji je francoska vlada pomagala še z enim za uravno-teženje proračuna. V resnici so krediti služili za sprotne stroške in se je državni dolg zgolj povečeval. Vedno večje nezaposlenosti in revščine kljub cenzuri ni bilo mogoče prikrivati (čeprav je ta nedvomno vplivala na njeno omiljeno podobo v časopisih in javnosti), prav tako ne metod, s katerimi so v gospodarstvu skušali reševati krizo: odpuščanje, zmanjša-nje delovnega časa in zaslužka še zaposlenim, nižje plače (v primerjavi s predkriznim ob-dobjem so padle v povprečju za 40 %), zaposlovanje cenejše ženske delovne sile, redke niso bile niti nekajmesečne zamude pri izplačilu plač. Krizi v kmetijstvu in financah se je tako pridružila tudi kriza v gradbeništvu in lesarstvu, ter nato v vsej industriji (z izjemo te-kstilne) in v trgovini (najprej izvozni, nato tudi notranji). Tudi v Sloveniji je bilo najhujše v kmetijstvu, ki je še vedno predstavljalo večinski dohodek, cene kmetijskim izdelkom so se prepolovile, dohodek povprečne kmetije pa je leta 1933 padel na manj kot 30 % tiste-ga iz leta 1926. V praksi je to pomenilo prezadolženost večine kmetij, ki bi zaradi dolgov morale biti prodane (pa še tu ni bilo dovolj kupcev), saj kmetje niso več zaslužili niti za la-stno obleko in obutev, prehraniti pa so se morali zgolj s svojimi izdelki, ker za nakup česa drugega ni bilo denarja. Zamrznitev odplačevanja dolgov in nato odpis polovice dolgov sta položaj kmetov olajšala šele v drugi polovici tridesetih let, brezposelnost industrijskih delavcev pa naj bi lajšala zavarovanja v primeru zaposlenosti ter silovit porast sive ekono-mije, ki je sicer pomagal preživeti marsikomu, a hkrati odnašal velik del davčnega denarja državi. Tudi med zaposlenimi delavci je le dobra tretjina presegala življenjski minimum.

Krizi ne jugoslovanske in ne slovenske oblasti niso bile kos, pokazale so »…veliko nespre-tnost, saj so ukrepe sprejemale z zamudo, pri tem so se najraje zatekale k raznovrstnim moratorijem in upale, da se bodo zadeve uredile same po sebi. Prav to se je na koncu tudi zgodilo.«148 Poleg moratorija in odpisa dolgov kmetom so bili ukrepi oblasti še zmanjše-vanje davkov, uvajanje javnih del (sicer brez večjega učinka), zakonodajni in administra-tivni ter drugi posegi v gospodarstvo, ki naj bi preprečili škodljive povezave, zlasti kar-telizacijo. V Sloveniji je kriza tudi pomenila velik udarec policentričnemu razvoju, saj so manjša in srednja podjetja propadala predvsem v manjših krajih, industrija pa se je kon-centrirala v večjih. Socialne in zdravstvene posledice so se kazale v porastu nalezljivih in drugih bolezni, revmatizma in zlasti tuberkoloze, ki je bila tudi sicer kot »bolezen revnih« eden najhujših zdravstvenih problemov med obema vojnama, v večji umrljivosti otrok (po 4000 in več na leto pri 23.000 rojstvih leta 1937), pa tudi odraslih (40 % moških ni do-čakalo 60 leta), kar vse so le nekaj let po krizi morali priznati tudi pisci sicer slavnostno usmerjenega Spominskega zbornika Slovenije iz leta 1939.149 Slovenska industrija je šele leta 1938 dosegla obseg proizvodnje in zaposlenosti pred krizo, kmetijstvo pa še tedaj ne, širše posledice za družbo pa niso bile v celoti odpravljene niti kasneje, saj je kmalu sledila druga svetovna vojna s še hujšimi razmerami.

148 Prav tam, str. 477.149 Ivo Pirc, Zdravstveno stanje in demografski podatki, Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939,

str. 483.

205

Glavni toKovi v znanoSti in UmetnoSti Ter družabno življenje v Kraljevini shs (juGoslaviji) in v sloveniji

ZnanosT in uMeTnosT v Kraljevini shs (juGoslaviji) in v sloveniji

Raznolikost Jugoslavije se je kazala tudi v kulturi, znanosti, umetnosti in šolstvu. Enotni šolski sistem in unifikacija tipov šol z enim učnim jezikom (izjema so bile slovenske šole in priznane manjšine – madžarska, romunska in nemška) sta bila eden od ključnih meha-nizmov v politiki, ki naj bi pripeljala do nastanka enega jugoslovanskega naroda. Od dva-najstih milijonov prebivalcev jih je sicer osem imelo isti knjižni jezik (srbohrvaščino), a dve pisavi: latinico in cirilico (slednjo so uporabljali tudi Makedonci, a niso imeli prizna-nega jezika).

V Jugoslaviji je bilo pol prebivalstva nepismenega (z izjemo Slovenije, kjer je bila pisme-nost 99,4-odstotna), zaradi patriarhalnih in verskih razmer so v nepismenosti prednjačile ženske. V desetih letih so se razmere izboljšale komaj za 6 odstotkov. Šolski programi so temeljili na načelu unitarne države in poveličevanju dinastije Karađorđevičev, na verski vzgoji in protilevičarstvu. Učitelje z naprednejšimi pogledi so odpuščali ali premeščali v odmaknjene kraje države.

Večja središča z univerzami (Beograd, Zagreb, Ljubljana) so bila del evropskega kulturne-ga prostora ali pa so mu v modernizaciji in kulturi vsaj skušala slediti. Tri radijske postaje so konec tridesetih let imele pri 12 milijonih prebivalcev 140.000 naročnikov, jugoslovan-ski filmi so dobivali nagrade v Berlinu, Parizu in Benetkah. V Jugoslaviji je kljub nepisme-nosti in cenzuri izhajalo 976 časopisov v osmih jezikih, torej en časopis na 14. 275 prebi-valcev. Med 183 politično informativnimi izdajami je bilo 39 dnevnikov v skupni nakladi 250.000 izvodov (podatek je za leto 1932). Beograjska Politika je izhajala v 70.000–90.000 izvodih, Vreme 40.000, Pravda 20.000, zagrebške Novosti 25.000–30.000 in Jutranji list 25.000–30.000, Slovenec pa 20.000–35.000. Prodajalo se je tudi okrog 700 raznih tujih ča-sopisov, največ francoskih (tretjina), nato nemških, čeških, angleških in madžarskih.

V znanosti so nekateri raziskovalci, ki pa so večinoma delali v tujini, dosegli svetovni vrh, npr. Nikola Tesla(1856–1943) in Mihajlo Pupin (1858–1935) na področju elektrotehni-

Glavni tokovi v znanosti in umetnosti ter družabno življenje v Kraljevini SHS …


206

ke, Pavle Savič (1909–1994), ki je delal skupaj z Ireno Joliot-Curie (1897–1956, Nobe-lova nagrada za kemijo 1935) na področju nuklearne kemije, kemika Lavoslav Ružička (1887–1976, Nobelova nagrada za kemijo 1939) in Vladimir Prelog (1906–1998, Nobe-lova nagrada za kemijo 1975), matematik Josip Plemelj (1873–1967). Precejšen vpliv so v znanosti in umetnosti imeli ruski emigranti, v arhitekturi (zlasti v Srbiji) pa francoska šola. Jugoslovanski kulturni prostor je bil razdeljen po nacionalnostih, čeprav je ponekod prihajalo do sodelovanja, npr. književniki in publicisti okrog revij Danas in Pečat, ki ju je urejal hrvaški pisatelj Miroslav Krleža (1893–1981).

V književnosti so se prepletali vsi tokovi od tradicionalističnih do modernističnih. Med znanimi imeni naj poleg Krleže omenimo Gustava Matoša (1873–1914), Iva Andriča (1892–1975, bil je edini s področja Jugoslavije, ki je dobil Nobelovo nagrado za književ-nost in sicer leta 1961 za roman Most na Drini), Miloša Crnjanskega (1893–1977), bri-ljantnega komediografa Branislava Nušiča (1864–1938), ki je na zelo duhovit način raz-galjal jugoslovansko (srbsko) politično neizobraženost, pohlepnost, nepotizem in balkan-ske vzorce obnašanja. Hrvat Jakov Gotovac(1895–1982) je v tridesetih letih ustvaril sve-tovno znano in uprizarjano opero Ero z onega sveta. V kiparstvu je svetovno slavo dosegel Ivan Meštrovič (1883–1962). Poleg Spomenika zahvale Franciji v Beogradu so njegova najbolj znana dela še Grgur Ninski, Škof Strossmayer, Spomenik neznanemu junaku na Avali, podobi dveh Indijancev na konju (lokostrelec in suličar), ki stojita v Chicagu. Na-redil je tudi vrsto mavzolejev, med drugim osnutek Vidovdanski hram v spomin bitke na Kosovu, ki pa ni bil realiziran.

Zmagovalec, kip Ivana Meštrovića na Kalamegdanski trdnjavi v Beogradu. Postavljen je bil po prvi svetovni vojni, v čast srbske zmage nad Avstro-Ogrsko.(http://en.wikipedia.org/wiki/Victor_ %28monument %29).

207

Za kulturne razmere v Kraljevini Jugoslaviji je bil na eni strani značilen oster kulturni boj med obema najštevilčnejšima narodoma, Srbi in Hrvati, zlasti za jezik in pisavo (napisi na javnih ustanovah tudi v cirilici – npr. na železniških postajah – so se po vsej Jugoslaviji, tudi v Sloveniji, ohranili še tja do šestdesetih let), na drugi strani pa nizka kulturna raven, saj je bil velik del jugoslovanskega prebivalstva nepismen.

Slovenci so si izborili neke vrste neformalno kulturno avtonomijo, ki se je odražala v slovenskem šolstvu, univerzi in dejavnosti vrste drugih izobraževalnih in kulturnih usta-nov: Narodne galerije (1918), Ljubljanske filharmonije (1934), glasbenega konservato-rija (1919) in nato Glasbene akademije (1939), vrste muzejev, Narodne in univerzitetne knjižnice (začetek gradnje 1935, odprtje 1941), Akademije znanosti in umetnosti (1938), radia (1928). Slovenija je v času med obema vojnama imela 54 kinematografov (prvič so zvočni film predvajali leta 1924), dve poklicni, več amaterskih gledališč, okrog 2200 knji-žnic in med 6300 in 8000 raznih društev (podatki se v literaturi razlikujejo). V času med obema vojnama je izšlo okrog 15.000 knjig, od tega približno 2000 leposlovnih.

Z vstopom v jugoslovansko državo in nastankom univerze lahko prvič govorimo tudi o slovenski znanosti, saj je prej šlo zgolj za posameznike, delujoče po raznih avstrijskih uni-verzah. To je imelo velik pomen tudi za razvoj slovenskega jezika, ki mu je dotlej znan-stvena komponenta manjkala. Vsaka disciplina je razvijala svoje znanstveno izrazoslovje in začela tudi izdajati znanstvene in strokovne revije. Naj (z nujno subjektivnostjo) na-štejemo nekaj znanih profesorjev in raziskovalcev iz tistega časa: na teološki fakulteti Aleš Ušeničnik (1868–1952), Matija Slavič(1877–1958) in Franc Ksaver Lukman (1880–1958); na Pravni fakulteti Leonid Pitamic (1885–1971), Radoslav Kušej (1875–1941) in Viktor Korošec(1899–1985), na Filozofski fakulteti Rajko Nahtigal (1877–1958), Fran Ramovš (1890–1952), Ivan Prijatelj (1875–1937), France Kidrič (1880–1950) (slove-nistika), France Veber – sprva Weber (1890–1975) (filozofija), Josip Plemelj (matemati-ka), Ljudomil Hauptman (1884–1968), Milko Kos (1892–1972) (zgodovina), Izidor Can-kar (1882–1958), France Stele (1886–1972) (umetnostna zgodovina). Več znanih doma-čih in tujih znanstvenikov je delovalo na tehniški fakulteti: zoolog Jovan Hadži (1884–1972), kemik Maks Samec (1881–1964), arhitekta Jože Plečnik (1872–1957) in Ivan Vur-nik (1884–1971). Elektrotehnik Milan Vidmar (1885–1962), ki je bil zelo znan tudi kot ša-hist (leta 1927 je dosegel četrto mesto na turnirju kandidatov za svetovnega prvaka v New Yorku), je v svetovnih strokovnih krogih postal znan zaradi odkritij na področju transfor-matorjev, prenosa električne energije in centrifugalnih črpalk (knjiga Die Transformato-ren iz leta 1921).

Čeprav v slovenskih razmerah ni pomenil nič, in je bil praktično popolnoma neznan, pa je z današnjega gledišča eden najpomembnejših znanstvenikov tistega časa Herman Potoč-nik – Noordung (1892–1929), pionir kozmonavtike. Konec leta 1928 je v Berlinu v nem-ščini izšla njegova edina knjiga »Das Problem der Befahrung des Weltraums – der Rake-ten motor« (»Problem vožnje po Vesolju – raketni motor«). Potočnik je postal eden izmed utemeljiteljev kozmonavtike (astronavtike). Na začetku so ga jemali resno le Hermann Oberth, s katerim si je dopisoval, in njegovi sodelavci, kasneje pa tudi Wernher von Bra-un in Arthur Charles Clarke. Njegova knjiga je vplivala na nemški krog raketnih tehnikov (Wernher von Braun), najbrž pa tudi na ruskega (Sergej Koroljov). Knjiga je bila namreč v ruščino prevedena že v začetku leta 1935.



208

Skupaj z univerzo naj bi nastala tudi akademija znanosti in umetnosti, vendar je ta nastaja-la počasi, tako zaradi nasprotovanja oblasti, kot še vedno sorazmerno nizke kritične mase znanstvenikov. Leta 1921 je bilo ustanovljeno Znanstveno društvo za humanistične vede, ki je vodilo priprave za njeno ustanovitev. Šele avgusta leta 1938 je bila, tudi po priza-devanjih dr. Antona Korošca, ustanovljena Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani. Člane je sprva imenoval rektor, nato pa kraljevi namestnik. Še šibkejše je bilo stanje na področju institucionalizirane umetnosti: likovne akademije npr., Slovenci med obema voj-nama nismo dobili (po nekaterih ocenah predvsem zaradi lastnih razprtij), Narodna gale-rija je bila formalno zgolj društvo, ki so ga podpirale ljubljanske mestne oblasti, Moderna galerija je bila zasnovana šele konec tridesetih let.

Tisto, kar lahko opazimo v času med vojnama, je kulturna in izobrazbena preusmeritev, ki je bila posledica stoletnega strahu pred prevladujočim nemškim vplivom. Učenje nemšči-ne so opuščali, uveljavljala se je zlasti francoščina. Francoski vpliv je (tudi zaradi tradicio-nalnega srbsko oz. jugoslovansko-francoskega zavezništva) postajal vse močnejši zlasti v filozofiji, literaturi in kulturi sploh. Močan je bil tudi slovanski vpliv, zlasti češki, v tride-setih letih tudi ruski (sovjetski). Slovenski ustvarjalci so na glasbenem, literarnem, likov-nem in drugih področjih v glavnem sledili modernim evropskim tokovom.

Na splošno za obdobje od konca vojne do začetka tridesetih let lahko rečemo, da se je v umetnosti najbolj uveljavil ekspresionizem (ekspressio je izraz, vtis). Nastal je sicer še pred vojno v Nemčiji, tako v literaturi kot v likovni in glasbeni umetnosti, ob njem pa so obsta-jale še druge smeri, stare in nove: moderna, naturalizem, realizem, avantgaradizem. Začel se je kot slutnja prve svetovne vojne. Ekspresionizem izraža angažiran odnos, tudi razdvo-jenost umetnikov ob vojnah, socialnih, nacionalnih in drugih krivicah, za katere vzrok vidi v moderni civilizaciji in kapitalizmu. V ospredje postavlja novega človeka in prevrednote-nje vrednot. Izrazno je njegovo bistvo deformacija stvarnosti: avtor predmet, osebo, deja-nje deformira (v literaturi to počne z besedami) in na tak način izrazi svoja čustva.

V likovni umetnosti se je v dvajsetih letih pri starejših slikarjih: Rihard Jakopič (1869–1943), Matija Jama (1872–1947), Matej Sternen (1870–1940), nadaljeval impresionistič-

Nemška izdaja Noordungove knjige iz leta 1928 (http://noordung.vesolje.net/vsebina/knjiga.htm).

209

ni slog, ob njem pa se je, tako kot drugod po Evropi, uveljavil ekspresionizem: Fran-ce Kralj (1895–1960, Tone Kralj (1900–1975), Veno Pilon (1896–1970), Božidar Ja-kac(1899–1989), Nande Vidmar (1899–1981), Drago Vidmar (1901–1982). V tridesetih letih je opaznega tudi nekaj socialnega realizma, npr. Maksim Sedej(1909–1974), ki pa ni bil tako močan kot v literaturi.

V glasbi je ekspresionizem odstopal od dotedanjih harmonskih, melodičnih, ritmičnih in drugih formalnih pravil kompozicije ter uveljavil atonalnost in dodekafonijo, čeprav so mnogi skladatelji ohranili tudi prvine impresionizma ali sprva ustvarjali impresionistič-no in nato prevzeli nov slog. Na razvoj ekspresionizma je zlasti vplival avstrijski sklada-telj Arnold Schönberg (1874–1951). V slovenskem prostoru je bil vodilni ekspresionist (s primesmi impresionizma oz. pozne romantike) Marij Kogoj (1892–1956), ki pa je za-radi duševne bolezni ustvarjal le kratek čas. Njegovo opero Črne maske so v ljubljanski operni hiši premierno uprizorili maja 1929. Nastala je na podlagi simbolistične drame ruskega pisatelja Leonida Nikolajeviča Andrejeva (1871–1919), zagovornika ponižanih in razžaljenih in ostrega kritika samodrštva in hinavščine meščanske družbe. Kogoj je dodal »optimistično interpretacijo konca…Prav nič po naključju ni skladatelj zapisal za svoje eksistencialno vodilo neustrašnih besed: »Močno živeti. Modro živeti. Živeti prek časa««.150 Črne maske opisujejo razdvojenega vojvodo Lorenza, ki dela obračun s svojo preteklostjo in samim seboj. Na sceni se na eni strani pojavljajo osebe: znanci, prijatelji, podložniki, žena Francesca, na drugi pa maske, ki predstavljajo njegovo notranjost (rde-če maske podzavest in črne njegov duševni razkroj). Simbolno dejanje nastopi, ko vojvo-dov dvorni norec Ecco gospodarja popelje v svetlobo, v njej podobe črnih mask izginejo in Lorenzo je odrešen.

Drugi znan pisatelj tega obdobja Slavko Osterc (1895–1941), ki pa je hkrati ustvarjal tudi v neoklasicističnem slogu (baleta Maska rdeče smrti in Iz satanovega dnevnika, opere Ubežniki, Povodni mož, Krst pri Savici in druge glasbene oblike: simfonije, koncerti…),

150 Igor Grdina, Glasbeni svetovi, Slovenska kronika 20. stoletja 1900–1941, Ljubljana 1995, str. 344.

Ferdo Delak: Tank, letnica: 1927, olje (http://www.isis.si/str_slika.asp?u_ID=224).



210

je bil v tujini sprva bolj priznan kot doma. S svojo, tudi politično angažiranostjo (leta 1940 je bil npr., med pobudniki za ustanovitev Društva prijateljev Sovjetske zveze), je močno vplival na mlajše generacije. Makso Pirnik (1902–1993), kasnejši partizanski skladatelj, ga je označil za svoj glasbeni in politični ideal, večkrat je citiral Osterčevo misel »da ne more dobre glasbe pisati tisti, ki je reakcionar«.151 Znana glasbena imena v slovenskem prostoru so bila še Lucijan Marija Škerjanc (1900–1973), Matija Bravničar (1897–1977), v tridesetih letih tudi Blaž Arnič (1901–1970), zlasti znan po simfonijah, in Emil Ada-mič(1877–1936), ki je v glasbenih naziranjih zelo kolebal in iskal vzore povsod, od ruske glasbe do Wagnerja in Straussa. Manj priznan je Demetrij Žebre (1912–1970), dirigent in ravnatelj mariborske operne hiše, dirigent zagrebške opere, vodja glasbenega prograna radia in po drugi svetovni vojni dirigent ljubljanske opere. Znani so bili še Danilo Švara (1920–1981), Karol Pahor (1896–1974) in Franc Šturm (1912–1943), ki je padel v Iškem Vintgarju in je bil znan zlasti po partizanskih samospevih, med drugim po upesnitvi pesmi Karla Destovnika Kajuha Materi padlega partizana.

Za vodilnega literarnega ustvarjalca dvajsetih in tudi tridesetih let je še vedno veljal pesnik moderne Oton Župančič (1878–1949), ki je napisal tudi dramo Veronika Deseniška, sicer pa predvsem prevajal. Poleg ekspresionizma so se uveljavile še druge zvrsti: modernizem, dramatika absurda, konstruktivizem, slogi so se tudi prepletali. Srečko Kosovel (1904–1926) npr., je bil v začetku svojega ustvarjanja predvsem pod vplivom moderne in impre-sionizma, kasneje je prešel v ekspresionizem, leta 1925 pa je razvil konstruktivizem, t.i. konstruktivistične pesmi (konse), ki so bile po njegovi smrti izdane v pesniški zbirki »In-tegrali 26«. Konstruktivizem se je nakazoval sicer že prej v revijah Trije Labodje in Rde-či piloti v letih 1921–1922, v slovenski prostor sta ga resneje nekaj kasneje vnesla slikar Avgust Černigoj (1898–1985), ki je v slovitem Bauhausu med drugim sodeloval z Vasili-jem Kandinskim, in gledališki režiser Ferdo Delak (1905–1968). Černigoj je leta 1925 pri-pravil razstavo v Jakopičevem paviljonu, a je razočaran nad negativno reakcijo Ljubljano praktično moral zapustiti in se je preselil v Trst. Višek je konstruktivizem na Slovenskem dosegel leta 1927 z izidom dveh številk revije Tank, Černigoj pa je sicer pripravil tudi sce-nografijo za Črne maske in leta 1929 v posebni izdaji nemške revije Der Sturm predstavil dela slovenskih avantgardistov.

v dvajsetih in tridesetih letih so se uveljavili Slavko Grum (1901–1949), ki je zaslovel leta 1929 z dramo Dogodek v mestu Gogi, ki je mešanica naturalizma in psihoanalize, v svojem bistvu pa satira na slovensko malomeščanstvo (zanjo je dobil drugo nagrado ju-goslovanskega prosvetnega ministrstva, kljub temu pa jo je v knjižni obliki moral izda-ti v samozaložbi, prej je izhajala v nadaljevanjih v Ljubljanskem zvonu), Ivan Pregelj (1883–1960), Anton Novačan (1887–1951), Božo Vodušek (1905–1978), Alojz Gradnik (1882–1967), Edvard Kocbek (1904–1981), Vladimir Bartol (1903–1967), ki pa je zaradi romana Alamut iz leta 1938 postal zelo znan šele nekaj desetletij kasneje. Ekspresionizem se je iztekel v začetku tridesetih let. Pod vplivom Sovjetske zveze ga je nadomestil soci-alni realizem, ki je vrh doživel konec tridesetih let. Nekakšna prehodna faza je bil slog t.i. »nove stvarnosti«, ki je bil v prikazovanju bolj stvaren in v deformacijah manj radikalen kot ekspresionizem (včasih tudi simbolističen), ni pa sprejemal revolucionarne (historič-

151 Maks Pirnik, Vse je bilo ozvočeno, vse je pelo, Primorska srečanja, 91/92, 1989, str. 123.

211

no-materialistične) podobe sveta. Pesniška zbirka Edvarda Kocbeka Zemlja iz leta 1934 in Preproste pesmi Mileta Klopčiča (1905–1984) v literarnem svetu kažeta tudi na željo po približevanju krščanskega socializma in marksizma, do katerega je politično potem v resnici prišlo. Socialni realizem, ki je sledil, prikazuje malega človeka in krivice, ki se mu dogajajo, svet kajžarjev in kmečkih proletarcev, delavcev; zavzema se za velike družbe-ne spremembe (revolucijo). Predmet obravnave pa je tudi nacionalna tematika (značilna je pokrajinskost ali regionalnost: Prekmurje, Koroška, Štajerska, Goriška, Tolminska). V literaturi so najpomembnejši predstavniki socialnega realizma Lovro Kuhar–Prežihov Vo-ranc (1893–1950), Miško Kranjec (1908–1983), Ciril Kosmač (1910–1980), France Bevk (1890–1970), Anton Ingolič (1907–1992), Ivan Potrč (1913–1993), Juš Kozak (1892–1964), Ferdo Kozak (1894–1957), Bratko Kreft (1905–1996), Tone Seliškar (1900–1969), Mile Klopčič (1905–1984), Igo Gruden (1893–1949).

Živahno literarno življenje se je izražalo v različnih revijah z močno kulturno noto: Lju-bljanski dom, Dom in svet, Sodobnost, Križ na gori, Dejanje, Književnost, Modra ptica (ki je tudi kot založba izdala mnoga pomembna evropska dela in odprla pot mladim sloven-skim ustvarjalcem). Tudi dnevniki so, pač v skladu s svojo nazorsko in politično opredeli-tvijo, kulturi namenjali veliko pozornosti.

Arhitektura je v enem delu sledila klasični smeri, ki jo je razvijal Jože Plečnik. Plečnik je zlasti upošteval izraznost zunanjščine in iskal harmonijo stavbe z okoljem (NUK, tržnica,


Nebotičnik, ki je nastajal v istem času kot Empire State Building in Rockefellerjev center v New Yorku, je s tempeljčkom (tempietto, glorieta) lovil panoramo ljubljanskih zvonikov. Hkarati naj bi bil, kot piše Bogo Zupančič, falični simbol. Njegovo žensko nasprotje je pasaža v pritličju, ki pa danes nima več tedanjega okrasja: kasetiranega stropa in svetilk (Bogo Zupančič: Ljubljanski nebotičnik, str. 106 in 108).


212

pokopališče na Žalah). Ob secesijskemu slogu (secesijski dekorativizem) je slovenska ar-hitektura upoštevala tudi ekspresionizem in ljudsko motiviko, npr. Ivan Vurnik – Sokolski dom na Taboru, Zadružna gospodarska banka. Kot nov stil se je uveljavil funkcionalizem, v funkcionalističnem stilu je Vladimir Šubic (1894–1946) projektiral vrsto stavb, med dru-gim znani ljubljanski Nebotičnik. Z modernimi meščanskimi vilami v funkcionalističnem slogu z razgibanimi fasadami, vogalnimi okni, podhodi in stebri, ravnimi strehami, so se uveljavili tudi drugi arhitekti mlade generacije, npr. Josip Costaperaria (1876–1951) (si-cer tudi avtor Ljubljanskega dvora in velesejma. Zgodbe meščanskih vil v Ljubljani, ki jih je opisal Bogo Zupančič, so hkrati neke vrste vzporedna zgodovina nastajajoče mlade slovenske buržoazije, katere vzpon je prekinila druga svetovna vojna, zgodovina, ki po-udarja »plemenitost, požrtvovalnost, darežljivost, velikanske napore in odrekanja pri na-stajanju posameznih stavb«, a hkrati »…pripoveduje o intrigah, hudobiji, zavisti, skopo-sti, požrešnosti, lakomnosti, škodoželjnosti in drugih človeških slabostih, ki so spremljale vsako gradnjo«.152

Pomembnejše, a bistveno manjše spremembe so doživele slovenske vasi, zlasti tiste v okolici večjih krajev. Šlo je za večjo urbanistično urejenost, za regulacijo rek, ki so pogo-sto poplavljale, in predvsem za ureditev higienskih razmer, saj večinoma hiše niso imele niti lesenih latrin.

Od športnih dejavnosti v Sloveniji je bila tradicionalna telovadba, obe najpomembnejši društvi Sokol, s starejšo tradicijo in nacionalistično jugoslovansko usmeritvijo, in katoli-

152 Bogo Zupančič, Usode ljubljanskih stavb in ljudi. Ljubljana 2005, predgovor Janeza Suhadolca.

Jugoslovanska (slovenska) telovadna vrsta z olimpijskih iger leta 1928 v Amsterdamu, razglednica. Od leve proti desni: Viktor Murnik (vodnik vrste), Boris Gregorka, Ciotti (Hrvat, Sokol, Sušak), Stane Derganc, Josip Primožič, Anton Malej, Janez Porenta, Edvard Antosiewicz, Leon Štukelj (osebni arhiv dr. Tomaža Pavlina)

213

ški Orel sta hkrati imela daleč širšo moralno, vzgojno-izobraževalno in idejno-politično funkcijo kot le športno. Orodna telovadba je bil paradni konj slovenske družbe, zmagoval-ci pa so prihajali skoraj izključno iz sokolskih vrst. Leta 1924 je jugoslovansko moštvo, sestavljeno skoraj iz samih Slovencev, na olimpijskih igrah v Parizu doseglo četrto mesto, Leon Štukelj (1898–1999) pa je zmagal v mnogoboju in na drogu. Na olimpijskih igrah leta 1928 v Amsterdamu je bila ekipa tretja, Štukelj pa prvi na krogih in tretji v mnogobo-ju, Jože Primožič (1900–1985) drugi na bradlji, Stane Derganc (1893–1981) (ki je bil si-cer kot Verigar upodobljen na znameniti Vavpotičevi znamki s konca prve svetovne vojne) pa tretji v preskoku. V Berlinu, leta 1936, je bilo moštvo šesto, Štukelj pa drugi na krogih. Ponos Slovenije je v tridesetih letih postala Planica, zaradi katere je v svetu prvič tudi po-stala prepoznavnejša. Sicer pa je bilo po statistikah v Dravski banovini okrog 40 nogome-tnih igrišč, 12 atletskih stadionov, dve kolesarski dirkališči, 15 bazenov, 23 skakalnic, 10 teniških grišč in 17 smučarskih domov.

Družabno življenje se je gibalo med tradicionalizmom, značilnim zlasti za prevladujoče podeželje z vasmi in manjšimi mesti, ki so mu utrip dajali stari običaji, verski prazniki in nedeljske veselice, ter modernizmom večjih mest, zlasti Ljubljane, ki je prevzemala nove svetovljanske navade družabnosti in preživljanja prostega časa. Zelo velik pomen v preži-vljanju prostega časa so imela društva (statistično so bila vsaj štiri društva na 1000 prebi-valcev) in amaterska kulturna dejavnost, v katero je bila po nekaterih podatkih vključena vsaj četrtina slovenskega prebivalstva. Tradicionalna oblika sta ostala gledališče s kakšni-mi sedmimi ali osmimi predstavami, tudi modernih tujih avtorjev, in opera in balet (osno-van leta 1918). Oboje je bilo za marsikoga bolj kot kulturni dogodek, priložnost pokazati toaleto, kočijo ali kasneje avto. Pomembna oblika druženja so bile kavarne, ki so se v času med obema vojnama modernizirale. Promenade in koncerti na prostem so bili prav tako še del stare, avstroogrske tradicije, ki se je ohranila v čas med obema vojnama. Nove oblike

Sokolice iz Murske Sobote v dvajsetih letih.



214

pa so bile obiski kinematografov, moderni plesi in glasba, vedno bolj tudi športne prire-ditve ter kopanje v rekah in na javnih kopališčih. Tudi aktivni šport (telovadba, kolesar-jenje, hribolaznišvo, smučanje, drsanje, plavanje, nogomet, tenis) je za mlado generacijo postajal vse pomembnejši.

Mediji in FilM v sloveniji

V Kraljevini SHS (in nato Kraljevini Jugoslaviji) je bilo na strankarsko politiko vezano praktično vse: od gospodarstva do kulturnih in športnih organizacij ter sindikatov, v prvi vrsti pa mediji. Neodvisne revije in časopisi so bila redkost. Politična razklanost na števil-ne politične skupine, struje in podstruje, se je zato izražala tudi v časnikarstvu, ki je bilo (kljub nastanku radia leta 1928) daleč najmočnejše sredstvo obveščanja in tudi strankar-ske in politične ter verske propagande. Čeprav se je poznala izguba močnih publicističnih centrov, Trsta, Gorice in Celovca, se je časopisno založništvo vzpenjalo (od 87 glasil leta 1919 do 292 leta 1940). Zaradi nemirnih razmer je bila fluktuacija velika, rast pa zelo od-visna od moči posameznih političnih skupin in splošnih političnih razmer. Skupine okrog časopisov so dobile še poseben pomen v času diktature, ko so bile stranke prepovedane. Vodilni katoliški časopis je bil Slovenec (1873–1945), sledila sta Domoljub (1888–1944) in Bogoljub (1903–1944), krščanskosocialne strokovne organizacije so izdajale Delavsko pravico. Nekateri časopisi, zlasti pa mladinske revije (Križ na gori), so prešli v opozici-jo proti uradni strankarski politiki. Po razcepu v literarno-umetniški reviji Dom in svet (1888–1944), je konec tridesetih let izhajalo Kocbekovo Dejanje. Ekstremni sta bili klero-fašistični reviji Straža v viharju in Mi mladi borci.

V liberalnem taboru sta izhajala dva pomembnejša časopisa. En del liberalcev je izdajal »Slovenski narod« (1868–1943), drug del (ki je bil del jugoslovanske Samostojne demo-kratske stranke) pa »Jutro« (1920–1945), oba sta bila naravnana centralistično. Konkurent Domoljubu na podeželju naj bi bila liberalno usmerjena Domovina. Izhajala je še vrsta manjših nacionalistično usmerjenih listov.

Socialisti so izdajali »Naprej«, »Rdeči prapor« (ta je nato postal komunističen) in »Dela-vsko politiko«. Komunisti so se zaradi prepovedi naslanjali predvsem na strokovno, oziro-ma sindikalno časopisje, njihove publikacije so izhajale neredno. Med leti 1924–1926 so izdajali »Delavsko kmetski list«. »Delo« (glasilo KPI iz Julijske krajine) je ilegalno izha-jalo v Trstu in Ljubljani. Osrednji komunistični list v tridesetih letih je bila »Ljudska pra-vica«, izhajala pa je še vrsta mladinskih in študentskih časopisov. Poleg »Sodobnosti« je bila odmevna marksistična revija še »Književnost«.

Nov medij, ki se je pojavil med obema vojnama, je bil radio. V Jugoslaviji sta dve radijski postaji delovali že med prvo svetovno vojno: ena v Zagrebu in druga v Beogradu. V resni-ci ni šlo za pravi radio, pač pa v Zagrebu za radijsko postajo, preneseno z ladijske fregate, ki je lahko le prejemala informacije. Ob koncu Avstro-Ogrske je bila pomemben vir infor-macij, ki jih je nato v pisni obliki (kot Radio Grič) novinarski oddelek Narodnega vijeća v Zagrebu v času Države SHS posredoval raznim uporabnikom. Radio je bil v resnici tako

215

neke vrste tiskovna agencija. Prva prava radijska postaja v Kraljevini SHS je bil Radio Za-greb, ki je začel delovati maja 1926. Sledil mu je Radio Ljubljana, ki se je prvič neposre-dno oglasil 1. septembra 1928 s prenosom otvoritve ljubljanskega velesejma, še isti dan pa sta na njem spregovorila dva tedaj najbolj cenjena slovenska ustvarjalca: Oton Župančič in Fran Saleški Finžgar. Največ zaslug za začetni razvoj radia v Sloveniji je imel inženir Marij Osana (1880–1958), ki je kot zvočno znamenje uporabil oglašanje kukavice, ta je spremljala vse kasnejše generacije poslušalcev in je zaščitni znak radia tudi danes. Srbi so medvojno amatersko tradicijo nadaljevali z Radiom Beograd, ki pa je začel oddajati šele marca 1929. V svetovnih razmerah naj bi bil prvi radio v Pittsburghu v ZDA leta 1920, angleški BBC pa je redno začel oddajati novembra 1922. »Pomen tega dejstva je nedogle-den. Brez dvoma ga bo zabeležila zgodovina kot dogodek izredne važnosti. Naša mila slo-venska govorica se bo jela glasiti širom ozračja daleč po svetu in bo stopila kot enakovre-dna družica v kolo drugih narodov. Veljava naše besede bo zrasla, ko se bo čula tudi ona v svetovnem koncertu in pričala o našem obstoju in napredku…«, je ob otvoritvi Radia Lju-bljana septembra 1928 dejal prof. dr. Lovro Sušnik. Število naročnikov se je v Sloveniji od nekaj sto na začetku dvignilo na skoraj dvajset tisoč poslušalcev ob koncu tridesetih let (v celotni Jugoslaviji jih je bilo približno petdeset tisoč). Radio v Sloveniji (še manj v Ju-goslaviji) tudi zaradi majhnega števila poslušalcev ni imel take politične in propagandne funkcije kot v Nemčiji, Veliki Britaniji ali v ZDA. V Sloveniji je radio imel predvsem po-membno kulturno in izobraževalno funkcijo. Igralci, pevci in glasbeniki so bili sprva nanj jezni, češ da jim odjeda kruh in uničuje kulturo in umetnost, potem pa so se nanj navadi-li, začeli nastopati na radiu in z njim tudi dobro služiti. Kljub temu pa je za radio veljala stroga cenzura, celotni program je bilo treba vnaprej predložiti v odobritev ministrstvu za notranje zadeve. Volilne rezultate so po radiu sporočili prvič leta 1931.

Televizije, ki je prva začela oddajati v Nemčiji leta 1936 (prenos olimpijskih iger leta 1936, v oddaji je nastopil kot gost tudi Adolf Hitler), na Slovenskem ni bilo, čeprav je baron Codelli izdelal televizijski oddajnik, ki pa, tako kot še nekaj podobnih patentov po svetu, ni prišel v množično proizvodnjo.

Filmska tradicija v Sloveniji sega do začetnih filmskih gibljivih slik ljutomerškega advo-kata Karola Grossmana (1864–1929), ki je leta 1905 in 1906 posnel kratke filme Odhod od maše v Ljutomeru, Sejem v Ljutomeru in Na domačem vrtu. Film so v Sloveniji prvič začeli prikazovati leta 1896, le dobro leto potem, ko sta brata Lumière v kleti kavarne In-dijski salon v Parizu začela za vstopnino prikazovati prve filmske posnetke. Stalne kinod-vorane so začeli odpirati leta 1907 v hotelih in kavarnah.

Med obema vojnama je bila filmska produkcija šibka. Snemanje dokumentarnih filmov med obema vojnama pa je bilo omejeno na amatersko delovanje filmskih navdušencev, ki so izšli iz vrst fotografov. Najpomembnejša med njimi sta bila Božidar Jakac in Metod Badjura (1896–1971), ki je posnel nekaj prav simpatičnih filmov, npr. o izbiranju Miss Tr-bovlje in Miss Kranja. Iz dvajsetih let je ohranjena vrsta dokumentarnih posnetkov (npr. o obisku kralja Aleksandra, prekopu judenburških žrtev, zdravilišču v Rogaški Slatini, mo-tornih dirkah, lovcih na jelene v Mojstrani…) iz studia ljubljanskega fotografa Veličana Beštra ter še nekaterih avtorjev. Mario Foerster (1907–1975) je bil prvi filmsko izobražen ustvarjalec, ki se je izobraževal in snemal tudi v tujini. Inovativnost pri domačem tehnič-



216

nem razvoju je pokazal Rudi Omota (1910–2008) z izdelavo aparature za optično snema-nje zvoka. Iz časov kraljevine Jugoslavije je ohranjen film »Prihod na prestol in kronanje kralja Petra I«, ki ga je angleški snemalec posnel leta 1905, v Ljubljani pa so že pred tem, leta 1899, posneli film Razgled Ljubljane, vendar se ni ohranil. Prvi slovenski celovečer-ni film V kraljestvu Zlatoroga je nastal leta 1931 v produkciji turističnega kluba Skala iz Ljubljane. Scenarij je napisal Juš Kozak, režiral ga je Janko Ravnik (1891–1982) in gre v bistvu za dokumentarno-igrani film, v katerem igrajo naturščiki, znana gornika in alpini-sta Miha Potočnik in Jaka Čop (1893–1975). Trije ljubitelji gora: ljubljanski študent, je-seniški železar in kmet se dogovorijo za izlet v »kraljestvo Zlatoroga«, to je na Triglav. Med potjo se ustavljajo na raznih mestih: pri koscih, gozdnih delavcih, gozdarskem čuva-ju. Zvečer postavijo šotor, drugi dan obiščejo planšarje in prenočijo pri lepi pastirici. Tretji dan se povzpnejo na Triglav in se prek Bohinja vrnejo na Bled, kjer se razidejo.

Drugi film, Triglavske strmine, je nastal leto kasneje, leta 1932. Producent in snemalec je bil Metod Badjura skupaj s Stankom Tominškom, scenarist znani pisatelj Janez Jalen (1891–1966), montažerka Milka Badjura (1902–1992), režiser pa Ferdo Delak. Vsebina filma je preprosta: kmečki fant Miha povabi svojo zaročenko na ples, toda njegova pri-jatelja ga zvabita plezat v gore. Na vaški veselici poskuša razočarano in osamljeno dekle razvedriti nek ostareli zapeljivec. Tudi onadva se skupaj z Mihovo sestro in njenim prija-teljem odpravita v gore, toda zapeljivec obnemore. Na Triglavu se srečajo in Miha in Min-ka podpišeta poročno pogodbo, v kateri piše, da žena svojemu možu nikoli ne bo branila hoditi v gore.

Oba filma sta bila v času, ko je v svetu že zmagoval zvočni film, nema.

Najbolj znana slovenska igralka iz časa med obema vojnama je bila Ita Rina (Ida Krava-nja, Tamara Djordjević), edina slovenska igralka, ki se je uveljavila tudi v tujini. Rodila se je leta 1907 v Divači. Leta 1926 se je udeležila lepotnega tekmovanja za Miss Jugosla-vije v Zagrebu, za katerega je bila obljubljena nagrada »filmski angažma v Ameriki«. Ida

Ida Kravanja – Ita Rina

217

Kravanja sicer na tekmovanju ni zmagala, so jo pa iz berlinske produkcijske hiše Oster-mayer povabili na poskusno snemanje. Kljub nasprotovanju mame je odšla v Berlin in leta 1927 debitirala v filmu Kaj otroci prikrivajo staršem, takoj za tem pa igrala še v filmu Prebrisana Berlinčanka. Njen najbolj znan film je Erotikon iz leta 1929, ki ga je, prav tako kot prva dva, režiral Gustav Machaty, vmes in potem pa je nastopila še v drugih čeških in nemških filmih. Ponudbo za odhod v Hollywood je zavrnila zaradi poroke in se kot Ta-mara Djordjević posvetila družini, čeprav je občasno še igrala. Po drugi svetovni vojni ni bila zaželena, nastopila je le enkrat, v filmu Veljka Bulajića Vojna leta 1960. Umrla je leta 1979 v Budvi.

univerZa in šolsTvo

Ena največjih pridobitev je bila nedvomno univerza, ki je v času Avstro-Ogrske Slovenci niso uspeli doseči, čeprav so prve zahteve segale v revolucionarno leto 1848, vsaj delo-ma pa je začela nastajati v času Ilirskih provinc. Njena ustanovitev poleti in jeseni 1919 je bila ena redkih uspelih potez tedanje slovenske politike ob vstopu v novo državo. Kot prvi rektor je bil izvoljen prof. dr. Josip Plemelj. Najpomembnejša pobudnika za ustano-vitev slovenske univerze sta bila dolgoletni ljubljanski župan Ivan Hribar in univerzitetni profesor evropskega slovesa dr. Mihajlo Rostohar. Univerza, ustanovljena julija 1919, se je sprva imenovala Univerza kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani. Imela je pet fakultet: filozfsko, teološko, pravno, tehnično in medicinsko.

Zbornična dvorana univerze v Ljubljani, kjer še danes potekajo razglasitve doktoratov in druge svečanosti. Univerza je za svoje delo ob nastanku dobila prestižno zgradbo nekdanjega deželnega dvorca.



218

V Kraljevini SHS oz. Kraljevini Jugoslaviji so v skladu z načelom o »treh plemenih ene-ga naroda« med obema vojnama delovale tri univerze: v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Mnogim (tudi nekaterim slovenskim) politikom se je to zdelo preveč, hoteli so eno univer-zo s fakultetami po vseh treh mestih, kar bi utrjevalo jugoslovanstvo. To idejo je zagovar-jal celo Stjepan Radić, potem ko je leta 1925 vstopil v vlado in postal minister za prosveto. Druga različica je bila, da bi se profesorji vseh treh univerz stalno izmenjevali.

Slovenska univerza je bila kot najmlajša v najšibkejšem položaju in ni imela celotnega univerzitetnega študija, prikrajšana je bila pri investicijah in v veliki meri so zlasti posta-vitev tehničnih študijev financirali slovenski industrialci. Celotno število predavateljev ni preseglo številke 100, med njimi pa sta bili le dve ženski (lektorica za angleški jezik Fan-ny Copeland (1872–1970) in filozofinja Alma Sodnikova (1896–1965). Medicinska fakul-teta je ves čas ostala nepopolna (imela je samo štiri semestre), zato je večina študentov nadaljevala študij v Zagrebu, v času druge svetovne vojne pa v Padovi. Nevarnost, da bi univerzo ukinili, je obstajala ves čas, najbolj je bil njen obstoj ogrožen konec dvajsetih let. To je tedanji rektor dr. Milan Vidmar preprečil tako, da je kralja Aleksandra prosil za protektorat nad proslavo 10-letnice univerze, ta se je nato preimenovala v Univerzo kralja Aleksandra (Universitas Labacensis Alexandrina).

Skupaj z univerzo je raslo tudi študentsko gibanje, točneje študentska gibanja, saj jih je bilo več in so bila politično razdeljena. Čeprav vpisanih študentov ni bilo veliko (v dvaj-setih letih med 1200 in 1400, v tridesetih med 1700 in 1900, pred začetkom druge sve-tovne vojne pa okrog 2000), so bila gibanja zelo intenzivna. Z nastankom univerze so se nanjo prenesla slovenska študentska društva, ki so pred prvo svetovno vojno delovala na Dunaju in v Gradcu. Svoje študentske organizacije so oblikovali vsi trije tradicionalni slo-venski politični tabori. V študentskem gibanju so se odražali procesi političnega življenja in polarizacije, od komunističnih do fašističnih in vseh vmesnih. Po nekajletnem mrtvilu se je v drugi polovici tridesetih let tudi na univerzi okrepil kulturni boj med desno-kato-liškim in levo-komunističnim gibanjem, ki je neredko pripeljal tudi do fizičnih obračuna-vanj med študenti.

V obdobju, ki ga obravnavamo, pa so bila gibanja vidnejša ob nastajanju univerze in nato v letih 1931–1933, ko so akcijsko sodelovala proti diktaturi, za uvedbo demokracije, za slovenske narodne pravice in še posebej za obstoj in avtonomijo univerze ter ustanovitev univerzitetne knjižnice.

Od drugih ravni šolstva je kvalitativno pridobila osnovna šola, ki je bila edino v Slovenji osemletna (res pa jo je veliko učencev končalo že dve leti prej), po drugih delih države so bile šestletne, ponekod zgolj štiriletne. Zlasti od konca dvajsetih let je sicer opazna te-žnja po unifikaciji šolskega sistema, vendar so bile razlike prevelike, da bi to jugoslovan-skim vladam v celoti uspevalo. Število osnovnih šol v Sloveniji ni veliko naraslo (z 835 na 871), se je pa zvečalo število razredov in zmanjšalo število učencev v njih, čeprav niso bili redki primeri, ko jih je bilo v enem razredu tudi do 100 (v povprečju se je število sicer zmanjšalo s 67 na 43). Osnovne šole so materialno vzdrževale občine in kasneje banovi-ne, učitelje pa je plačevala država. V Sloveniji je bilo zgrajenih 68, obnovljenih pa 94 šol. Poučevale so večinoma učiteljice (sprva 57 %, nato 65 %), ki so končale učiteljišče – tedaj

219

ženskam najbolj dostopno šolo. Nekakšno dopolnilno oz. vzporedno izobraževanje osnov-ni šoli so bile štiriletne meščanske šole (učenci so se vanje lahko vpisali po končanih prvih štirih razredih osnovne šole, lahko pa tudi kasneje). Sprva jih je bilo 12, nato 51, usmerje-ne so bile v praktične poklice obrtne, industrijske, trgovske in kmetijske smeri, omogočale pa so še nadaljnje šolanje na obrtnih strokovnih šolah in na učiteljiščih. Strokovno šolstvo, zlasti kmetijsko, vinarsko in sadjarsko, je bilo dobro razvito, daleč najbolj v državi, delo-vale pa so tudi razne druge obrtne, trgovske, gospodinjske, babiške, rudarske šole ter dve trgovski akademiji, na kateri so se lahko vpisali maturanti gimnazij. V strokovnem šolstvu je bilo v približno 82 šolah kakšnih 8000 dijakov in dijakinj.

Dvanajst gimnazij in dve realki (večinoma nemške ali dvojezične), s katerimi je Sloveni-ja vstopila v novo državo, je bilo do leta 1920 postopoma sloveniziranih, ustanovljene pa so bile štiri nove, ena v Murski Soboti, dve (ženski) v Ljubljani in ena v Mariboru. Skupaj je bilo 17 gimnazij, tako državnih kot privatnih (katoliških), vendar niso bile vse popolne. Večina je bila realnih, nekaj pa klasičnih, razlika je bila predvsem pri jezikih. Število gim-nazijcev je s 5000 takoj po vojni naraslo na 13.000 konec tridesetih let, število profesorjev pa z 267 na 605, pri čemer je poveden podatek, da je bilo med njimi le 18 % profesoric (v vsej državi pa kar 36 %).

socialne raZMere, življenje Med obeMa vojnaMa

Velika večina Slovencev je bila med obema vojnama revna, pripadala je kmečkemu ali de-lavskemu sloju. Družine so bile številne in so s priložnostnimi zaslužki – sezonskimi deli, nabiranjem gozdnih sadežev, otroškim delom – komaj preživele. Podeželske družine so se stiskale v majhnih bajtarskih hišah, otroci so spali po klopeh in na peči ali na skednju.

Podeželska kuhinja v času med obema vojnama (Slovenski etnografski muzej).



220

Izobrazbena in s tem socialna struktura delavcev je bila zelo raznovrstna in temu ustrezni tudi dohodki. Kvalificirani delavci v državnih službah (npr. pri železnici), strojni in me-talurški industriji so pred krizo zaslužili solidno, vendar so v večini panog prevladovali nekvalificirani oz. priučeni delavci, ki pa so bili slabo plačani. Največ so zaslužili v gra-fični in papirni industriji, najmanj pa v gradbeni, lesni in tekstilni. Na splošno je bil polo-žaj industrijskih delavcev boljši od položaja priložnostnih delavcev na podeželju, mezde v industrijskih središčih pa višje kot na podeželju. Brezposelnost je država skušala lajšati z javnimi deli, s podporami, ki so jih izplačevale borze dela, čeprav so bile majhne in krat-kotrajne, in z izrednimi podporami. Življenjska raven delavcev (precej manj pa podežel-skega prebivalstva) je po nemirnih prvih povojnih letih zrasla, v letih krize pa se je znova zelo znižala (najnižja je bila leta 1934), več kot polovica jih ni mogla pokrivati eksistenč-nega minimuma. Kratkotrajnemu izboljšanju v drugi polovici tridesetih let je zaradi začet-ka vojne v Evropi in ponovnega vala recesije sledilo novo poslabšanje, tako da so jeseni 1940 (tudi zaradi izvoza hrane v Nemčijo) začeli racionirati živila, v začetku 1941 pa uve-dli nakaznice za kruh in moko.

Prehrana je bila skromna, privoščiti si niso mogli zlasti mleka in mlečnih izdelkov ter mesa. Osnovna živila so pogosto kupovali na kredit, zelenjavo so skušali pridelati doma ali pa so jo dobili od sorodnikov za pomoč pri delu. Blago za oblačila so delavci kupovali, če se je le dalo, na obroke, le redko so si privoščili konfekcijsko obleko. Oblačila so zame-njevali le, ko so dotrajala. Poznali so delovno in nedeljsko obleko. Še posebej skromna, doma sešita, so bila vsakdanja oblačila otrok. Od zgodnje spomladi do pozne jeseni so bili večinoma bosi, sicer so komajda premogli le za en par čevljev in še ti so bili običajno »po-dedovani« in za več številk preveliki.

Stanovanjsko so bile tipične delavske kolonije, najrevnejši sloji so živeli kar v barakah ali gospodarskih poslopjih. Barake so bile zasilno pregrajene v številne majhne prostore, često

Meščanska dnevna soba (Muzej novejše zgodovine).

221

kar s cunjami, v njih je živelo več deset družin. Higienske razmere so bile nevzdržne. Tisti, običajno brezposelni, ki niso mogli plačevati stanarin, so se naselili celo pod mostovi ali v gramoznih jamah. Boljša delavska stanovanja so bila sestavljena iz kleti, kuhinje in ene ali dveh sob, imela so majhen vrt in drvarnico. Najvišji delavski standard so bile enonadstropne vrstne hišice z nekaj vrta. Nekateri tovarnarji, npr. mariborski Ivan Hutter, so skrbeli za dela-vski standard in so s posojili ter na druge načine delavcem pomagali pri reševanju stanovanj-skih problemov, tudi pri gradnjah. Podobno so se v dvajsetih letih trudili v oblastni skupščini in nato banovinske oblasti, vendar so bile finančno zelo omejene, dodatno pa je učinkovite rešitve omejevala centralizirana državna uprava. Delavci so si s pomočjo svojih stanovanj-skih zadrug pomagali tudi sami. Večina delavcev je stanovala v najemniških stanovanjih v predmestjih. Stanovanja so zlasti težko dobile družine z otroki. Stanovanjska kultura je bila nizka (večinoma enosobna stanovanja), brez vode oz. s skupno pipo ali studencem zunaj, in brez elektrike in kopalnic. Umivali so se v emajliranih posodah. Občasno je družina šla v javno kopališče. Stranišča so bila zunaj stanovanjske zgradbe, lesena in brez izplakovanja. Za najemnino je bilo treba plačevati več kot tretjino plače. Življenje se je odvijalo v kuhi-nji, ki so jo tudi edino ogrevali, oprema je bila skromna in funkcionalna: kredenca, štedilnik, stoli brez naslonjala, t.i. »štokerli«, ogledalo, nekaj rož, oltarček, fotografija zakoncev. V ku-hinji se je sušilo tudi perilo, redke hiše so imele skupne pralnice in sušilnice. Tla so bila iz nepobarvanih desk. Delavci so pretežno kupovali ceneno rabljeno pohištvo.

Srednji sloj je bil sestavljen iz uradništva in podobnih poklicev. Živel je bolje, v meščan-skih stanovanjih, lahko si je privoščil dopust in višji kulturni standard. Zgornji, najtanjši sloj družbene lestvice, so predstavljali podjetniki, industrialci, bankirji, politiki, deloma tudi univerzitetni profesorji, zdravniki, založniki. Velik del teh je izšel iz kmečkega oko-lja in je pripadal prvi generaciji nastajajočega meščanstva. Statusni simboli za njih so bili meščanska vila ali stanovanje s kopalnico, telefon (leta 1919 jih je bilo 730, leta 1937 pa 4091), avtomobil, radio, šolanje otrok v tujini, potovanja.

Postopna industrializacija večjih mest v času med obema vojnama je povzročila tudi druga-čen način prehrane, kot v času pred prvo svetovno vojno, čeprav je večina prebivalstva osta-jala kmečkega in se delovni in prehranjevalni ritem na podeželju ni bistveno spremenil. Hra-na je bila, tudi zaradi spomina na vojno, in siceršnjega zgodovinskega spomina, zelo čislana in je tudi premožni niso metali stran. Če je niso pojedli takoj, so jo kasneje ali naslednji dan, v skrajnem primeru so ostanke dali beračem ali živalim. Še posebej simbolni pomen je v tem vrednotenju imel kruh. V mestih so se pojavile »špecerije«, trgovine s kolonialnim blagom, kjer so delavske in uradniške družine kupovale najnujnejše blago, v industrijskih krajih pa so bili tudi t.i. konzumi, v katerih so rudarske in delavske družine običajno kupovale živila za ves mesec (t.i »fasungo«). Kruh se je večinoma pekel doma ali pa je bil zamešen doma, spe-čen pa v bližnji pekarni, zelenjavo so (tudi v mestih, razen v najožjih središčih) gojili doma. Večinoma so kuhali na vzidanih štedilnikih na drva, šele v tridesetih letih so v večjih mestih (Ljubljana, Maribor) boljša stanovanja dobila plinsko napeljavo. Najpomembnejša sestavina hrane so bili kruh, žganci, koruzni močnik, fižol, zelje in repa, le za praznike je bil jedilnik boljši. Za zajtrk sta bila večinoma kava iz nadomestkov, kot je bil npr. Kneipp, Frank, cikori-ja, pražen ječmen, in kruh, za kosilo juhe, fižol, zelje, repa, krompir (tudi riž), drobovina. Od mesa je bila najpogosteje kuhana govedina, pri revnih enkrat, največkrat dvakrat na teden,



222

pri premožnejših pogosteje, tudi vsak dan. Bolje situirane družine so imele gospodinjske po-močnice, v nedeljah pa so na kosilo hodile v gostilne. Sladice so bile palačinke, carski pra-ženec (»šmorn«), puding, ob velikih praznikih krofi, buhteljni in seveda potice. Za večerjo je bilo največkrat tisto, kar je ostalo od kosila. Pili so največ vodo, kavo iz nadomestkov ali čaj, moški pa pivo in vino (ki je bilo pogosto zlasti v vinorodnih krajih). Pri nižjih družbenih slojih je bilo priljubljeno žganje, alkohol pa je bil na splošno velik problem pri Slovencih in so ga skušale razne protialkoholne organizacije s predavanji, brošurami, prepričevanjem, omejiti, kar pa ni imelo velikega učinka in je pogosto izzivalo posmeh.

Meščanske vile ali večja stanovanja so bila sestavljena iz dveh ali treh spalnic, sobe za služ-kinjo, kuhinje z vzidanim ali litoželeznim štedilnikom, shrambe, jedilnice in salona; imele so moderno stranišče, kopalnico z litoželezno kadjo in bojlerjem, ki se je segreval na drva, ponekod pa že tudi na plin ali elektriko. Telefon je tudi za premožnejši sloj vse do tridesetih let, ko so postopoma nameščali avtomatske centrale, ostal redka dobrina. Moderne vile so že imele centralno kurjavo. Med takimi vilami in stanovanji na eni strani in delavskimi na drugi strani, je obstajala vrsta skromnejših meščanskih različic za srednji sloj (uradnike, profesor-je in podobne poklice), ki so se skušali zgledovati po višjem meščanskem sloju. Pohištvo so izdelovali mizarji po naročilu, posamezni trgovci pa so od konca dvajsetih let dalje ponujali tudi že tipizirano narejeno stanovanjsko opremo. Modernih gospodinjskih pripomočkov ni bilo, sem in tja je kdo imel »pralni stroj« (v principu so bili to neke vrste lonci za pranje pe-rila), sicer pa so ženske skrbele za »žehto« s pomočjo raznih praškov (znano je bilo geslo za pralni prašek »Radion pere sam«), tako da so perilo najprej čez noč namakale in ga naslednji dan oprale. Hladilnik je bilo v Sloveniji mogoče kupiti od tridesetih let dalje, vendar so ga imeli le redki premožneži. Od predmetov, namenjenih zabavi, so se uveljavili gramofoni.

Osebna higiena je bila pri srednjih in nižjih slojih skromna, umivali ali kopali so se morda en-krat na teden, zato so si oblasti vsaj v mestih prizadevale za izgradnjo javnih kopališč. Z na-sveti in reklamami skozi časopise se je pri višjih slojih postopoma uveljavljalo čiščenje zob

Vila Bahovec na Erjavčevi cesti (Bogo Zupančič, Usode ljubljanskih stavb in ljudi).

223

(najpogostejša zobna pasta je bila Kalodont). Kozmetika je segla do zaščitnih krem Nivea za kožo, raznih lasnih pomad (popularno je bilo kodranje las z njihovo pomočjo) ter pri meščan-skih ženskah do depilacije dlak in šminkanja ustnic. Prevladovalo je prepričanje, da morajo biti ženske lepe »za moža«, da se jih ta ne bi naveličal, to je bilo tudi bolj ali manj prikrito sporočilo reklamnih oglasov. V drugi polovici tridesetih let se v kakšnem salonu pojavijo tudi luči z ultravijoličnimi žarki, kajti v razvitem svetu je postajala zagorelost moderna.

KulTurni boj

Z nekaj poenostavitve lahko kulturni boj v slovenski družbi razdelimo na tri oz. štiri ob-dobja: konec 19. in začetek 20. stoletja z mahničevsko delitvijo duhov, prvo desetletje oz. desetletje in pol v jugoslovanski državi (z ločnico nekje na začetku tridesetih let), drugo polovico tridesetih let, ko ideološki razkol doseže višek, in obdobje druge svetovne voj-ne z okupacijo, kolaboracijo in odporom (znotraj teh procesov pa je potekalo medseboj-no fizično obračunavanje med protipartizanskim – protirevolucionarnim in odporniškim taborom, ki je kot del protifašistične koalicije zmagal, po vojni pa so nove oblasti izvedle politični, ideološki in tudi fizični obračun – poboj domobrancev – z nasprotno stranjo). V širšem kontekstu bi bilo za celovitejšo osvetlitev treba seči tudi v čase reformacije in pro-tireformacije, pri čemer je ključno, da je bila Avstrija »…od vseh germanskih dežel edi-na, kjer je protireformacija v celoti zmagala, in edina, v kateri se katoliške socialne ideje niso bile prisiljene relativizirati s protestantskimi vplivi. Od tod tudi težavno prilagajanje katoliške cerkve na modernizacijske procese, zlasti na tržno ekonomijo in parlamentarno demokracijo.«153 Upoštevati pa je treba tudi obdobje po letu 1990, ko je z obnovo parla-mentarne demokracije in ponovnim ekonomskim in političnim vzponom katoliške Cerkve in v povezavi z njej naklonjenimi strankami znova vzplamtel boj med katolicizmom oz. moderniziranim klerikalizmom in libertarnim polom družbe.

Prva protislovnost dvajsetih let je tako na eni strani oblikovanje modernih političnih na-zorov, ki pri vseh treh tradicionalnih političnih taborih (z izjemo komunistov) vsaj ver-balno in programsko izhajajo iz parlamentarnega sistema, splošne in tajne volilne pravice, ženske emancipacije, socialne pravičnosti v družbi (delavska zakonodaja, soudeležba de-lavcev pri dobičku, agrarna reforma), na drugi strani pa močno odstopanje od teh načel v praksi (že pri vprašanju republikanizma, npr. načela praktično v celoti odpovejo, enako je z žensko emancipacijo in vrsto drugih programskih postulatov). Druga protislovnost pa je oživitev kulturnega (ideološkega) boja, ki sicer tudi med vojno ni zamrl. Temeljna ločnica je vprašanje ločitve cerkve od države, kjer so se liberalnemu taboru pridružile marksistič-ne stranke, komunistična partija, ki je bila na nasprotnem bregu vseh meščanskih strank, pa je postala predmet njihovega obračuna, pri čemer so zlasti v katoliški SLS v njej zazna-vali največjo aktualno in bodočo nevarnost za slovenski narod.

Temelj razločevanja v dvajsetih in začetku tridesetih let je bila še vedno Mahničeva osmi-slitev ločevanja duhov, zapisana v neke vrste »pravilniku za občevanje z liberalci« (v ob-

153 Srečo Dragoš, Katolicizem na Slovenskem, Socialni koncepti do druge svetovne vojne, Ljubljana 1998, str. 23.



224

dobju med obema vojnama je Mahniča aktualiziral filozof dr. Aleš Ušeničnik). V strnjeni obliki jih je Spomenka Hribar povzela takole: »Ločitveni proces« je ločeval vernike, kri-stjane, katoličane na prave in neprave ljudi kot ljudi – ne le kot katoličane, saj velja ena-čaj: katoličan = človek oziroma človek = katoličan. To je bil proces ločevanja Slovencev na desne in leve, na otroke luči in otroke teme. Ta proces je bil nameren in neprizanesljiv; metodologija tega ločevanja je bila izdelana do potankosti:

»Ne bodi z nobenim liberalcem intimen prijatelj! Sicer bo še potrjen v svoji zlobi.

Ne hvali liberalnih oseb! Sicer poreko, da hvališ njih nazore.

Ne veseli se zmag liberalcev! Sicer bodo tvoje veselje razlagali kot odobravanje svojih brezverskih principov.

Ne podpiraj podjetja, katero imajo liberalci v rokah. /.../

Ne bodi naročen na liberalne liste, tudi iz radovednosti ne. Kajti liberalci bi to izkoristili in rekli: naročen je, ker se ujema z našimi nazori! Isto tako bo o tebi tudi preprosto ljud-stvo mislilo.

Ne bodi naročen na liberalne liste tudi zato, da ne bodeš z denarjem podpiral liberalne propagande. Kar ti je potreba, izveš o njih iz kat. listov.

Ne dopisuj v liberalne liste. Kajti liberalni urednik bode tvoje dobre članke le kot zabelo porabil, da bodo njegove brezverske članke ljudje tem bolj brez skrbi požirali!

Ne voli nikdar liberalnega kandidata, naj bode sicer še tako umen in praktičen v posve-tnih rečeh. /.../

Ne hvali liberalnih časopisov, knjig, tudi če je kaka drobtinica dobrega v njih. Kajti libe-ralci obrnejo tvojo hvalo tudi na vse slabo, ki je v njih.

Ne se udeleževati liberalnih slavnosti, banketov, zabav, veselic, predstav, tudi ne iz gole radovednosti ali raztresenja. Sicer liberalci bodo razlagali tvojo navzočnost za odobra-vanje svojih namenov.

Nikdar se ne tako vesti, da bi liberalci vtegnili te smatrati za svojega pristaša, ali vsaj za moža, ki jih ne obsojaš. Barvo pokazati. Sicer bodo to izkoristili za svoje nazore rekoč: glejte, tudi ta je z nami! Torej naši nazori ne morejo biti tako protikatoliški! To bi si mo-rali zapomniti posebno – duhovniki in sicer čim vgledniši so. Čim vgledniši so, tem več ljudi vlečejo za sabo.

Ne obsojaj katoliških bistveno dobrih pisateljev zaradi enega majhnega pogreška, kaker ne hvali liberalnih bistveno slabih zaradi ene drobtinice dobrega!

Ne zamolčuj, ko te kdo vpraša, kaj je liberalizem, katere knjige, časopisi so liberalni, ka-tera oseba je pristaš liberalne sekte!

Liberalizem je herezija. Ljubezen do bližnjega tirja, da v tem nevednega v šoli, v cerkvi, v spovednici podučimo! « (RK V, 254–155; – gre za glasilo Rimski katolik, ki ga je izdajal Mahnič, op. B.R.)

225

… Naj opozorimo, kar je razvidno tudi iz citiranega pravilnika o obnašanju »pravih katoličanov« do liberalcev, da je bila glavna ost ločitvenega procesa usmerjena na ka-toliški liberalizem ali liberalni katolicizem, se pravi na liberalnejše vernike. Šlo je za injiciranje sovraštva do sovernikov. Za Cerkev je katoliški liberalizem oziroma liberal-ni katolicizem tako in tako »vse eno«, kajti to naj bi bila »neka spojba, zveza katoliških principov z liberalnimi«. (RK I, 26). To dvoje pa je absolutno nespojljivo. Iz načelnega razloge in zaradi načela, principa, ki je popolna zmaga celote Resnice, zmaga luči, Cer-kve nad temo, satanom: »To celoto rušijo liberalni katoličani, ki skušajo katoliško re-snico spojiti z liberalizmom, luč s temo, Boga s hudičem. Zakaj? Kako? »Katoliški libe-ralizem krha katoliško orožje, vlenoblja duhove; uči zaničevati boj za sveto stvar, zani-čevati tisto vojsko, katero je Kristus prinesel na svet.« (RK IV, 259). To so »poštimovci« (RK IV, 260), ki popravljajo katoliško načelnost, in ki hočejo »okrhati katoliške meče«. (Prav tam.) Sveta stvar pa so »koristi Cerkve«. Kdor jim oporeka ali v to le dvomi, je že na strani sovražnikov.

Lažje je celo s čistimi liberalci: »Liberalec je očiten sovražnik, kateri nosi vže na čelu vti-snjen znak brezverstva.« (RK IV, 25.) Teže pa je z liberalnim katoličanom ali katoliškim liberalcem, ki so verniki. Pa prav njih je treba izobčiti iz naroda kot občestva po načelu: »Kdor ni z nami, je proti nam!«154

V zadnjih letih pred prvo svetovno vojno, ko so avstrijski liberalci in socialdemokrati v dunajski parlament vložili predloge zakonov o obvezni civilni poroki, ločitvi, ureditvi šol-stva, državnem vodenju matičnih knjig in drugačnem financiranjem cerkve (preko posebej za to ustanovljenih farnih občin), je to sprožilo nov boj za katoliško politično in kulturno prevlado na Slovenskem. Tega je že vodil Aleš Ušeničnik, katoliška cerkev pa je leta 1913 organizirala še zadnji, četrti množični katoliški shod pred vojno (prvega je leta 1892 in že ta je zahteval, da se morajo umetnost, vzgoja, časopisi in socialno ter politično delo v ce-loti ravnati po katoliških načelih). Še posebej na Kranjskem, kjer je SLS leta 1908 dobila absolutno večino in vladala do konca monarhije, je bilo očitno, kako kulturni boj poteka v praksi, saj je SLS » proti svojemu političnemu nasprotniku uporabljala vsa sredstva, ki jih je kot vladajoča stranka imela na voljo. Ukrotiti je skušala predvsem liberalne učitelje, ki so prav zaradi prizadevanja za obnovitev popolnega cerkvenega nadzora nad šolo najo-streje nastopili proti katoliški cerkvi. Veliko jih je zaradi nizkih plač, kazenskih premesti-tev, disciplinskih kazni, zlasti pa zaradi četrtinskega dodatka k plači za politično pravo-verne učitelje pristopilo h katoliški Slomškovi zvezi ali pa zapustilo poklic.«155

V podobnih razmerah po sprejetju vidovdanske ustave s »kanclerparagrafom« in razni-mi predlogi šolske zakonodaje, ki so vključevali prepoved vstopa katehetom v šole, se je v času vladavine liberalcev v prvi polovici dvajsetih let SLS ponovno oprijela predvojnih preizkušenih metod: organiziranja raznih taborov, shodov, angažiranja svojih društev, še posebej orlovskih, kazanja svoje (dejanske) politične premoči. Leta 1923 (ko so na voli-tvah dobili 21 od 26 poslanskih mest) so znova organizirali množičen katoliški shod v Lju-

154 Spomenka Hribar, Ločevanje duhov, v: Žrtve vojne in revolucije, Ljubljana 2005, str. 71–72.155 Ervin Dolenc, Kulturni boj, Slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918–1929, Ljubljana

1996, str. 103.



226

bljani. Njegova zahteva, oblikovana na osnovi Ušeničnikovih člankov in raznih resolucij katoliških društev, pa je bila združena v načelo, naj o šolstvu enakopravno odločajo starši, cerkev in država. »Država ima pravico zahtevati znanje in državljansko vzgojo, katoliška cerkev in katoliški starši pa katoliško vzgojo in pouk, ki ne bo v nasprotju z načeli katoliške vere. Vse državne šole, osnovne, meščanske, strokovne in srednje naj imajo v vseh razre-dih obvezen verouk in verske vaje, ki naj jih vodi in nadzira cerkev. Poleg države in učite-ljev morajo pouk v šolskih svetih na vseh ravneh nadzirati tudi starši in Cerkev, »da se v šoli ne bo kaj učilo ali delalo proti veri ali nravnosti.« Zasebne šole morajo imeti povsem enake pravice in dolžnosti kot državne.156 Ko je Korošec poleti 1924 v Davidovićevi vladi zasedel mesto prosvetnega ministra, je podobno kot pred vojno SLS, z ostrimi kadrovski-mi potezami in množičnimi premeščanji (s pomočjo Slomškove zveze) zarezal v šolstvo. Že nekaj mesecev kasneje, novembra, ga je nasledil liberalec Gregor Žerjav, in tokrat je li-beralno Jutro objavljalo dolge spiske odpuščenih in premeščenih učiteljev. Politični krite-riji so veljali tudi za podeljevanje štipendij, pa za uradniška in druga mesta. Oster kulturni boj se je v dvajsetih letih znova odvijal med Sokolom in Orlom, ki sta bila že pred vojno njegova najbolj množična protagonista. Leta 1920 je bil v šole uveden sokolski telovadni sistem, kar so po vstopu SLS v Protićevo vlado preklicali. Orli so sokolsko premoč hoteli preseči z graditvijo stadiona leta 1926 v Ljubljani, za katerega so zbirali sredstva na raz-lične načine, zaradi velike investicije pa je bil odprt šele za veliki evharistični kongres leta 1935. V času diktature, leta 1929, sta bili Slovenska orlovska zveza in Slovenska orliška zveza razpuščeni. Sokol je bil s posebnim zakonom razglašen za državno organizacijo, v katero bi se morala vključiti vsa podobna društva, tudi orlovska (česar pa niso storili).

»Dvajseta leta so« kot pravi Dolenc »sicer prinesla razmeroma odprto družbo, občasno sodelovanje, dialog in toleranco med obema sprtima stranema na Slovenskem, vendar sta oba nazorska tabora, včasih nekoliko sramežljivo in prikrito, še vedno vztrajala na izklju-čujočih idejnih temeljih. Katoliški koncept je temeljil na stari dogmi, da je vse tuzemsko samo priprava na večno nebeško kraljestvo, v luči katerega moramo presojati človeško delovanje, pravo pot v nebesa pa predpisuje katoliška cerkev. Liberalci, ki večinoma niso zanikali pomena vere, vendar so religioznost puščali v sferi posameznikove zasebnosti, so po oblikovanju nacionalne države katoliški politiki zoperstavili svoj kategorični impera-tiv: temelj vsakega političnega delovanja naj bi bila skupna in enotna jugoslovanska dr-žava in samo na tej podlagi državne enotnosti so možne različne politične opcije, tudi ka-toliška. Hkrati so katoliške politike obsojali, da delujejo v skladu z navodili zunajdržavne institucije, to je Vatikana. To pa naj bi jim jemalo verodostojnost, ker bi bila lahko vatikan-ska politika Jugoslaviji tudi škodljiva in torej katoliška politika protidržavna.«

Kulturni boj v začetku tridesetih let je zaznamovalo več pomembnih dogodkov, nekateri segajo še v dvajseta leta, a so izrazitejši pomen dobili v začetku tridesetih. Leta 1927 je papež Pij XI. ustanovil Katoliško akcijo (okrožnica Urbi arcano dei Consilio in vrsta dru-gih poslanic in govorov). Njen temeljni namen je bil uveljavljati katoliška načela na soci-alnem in drugih področjih, način dela pa boj proti liberalizmu, sekularizmu in socializmu. Na slovenskem ozemlju sta sicer Katoliško akcijo organizirala še škofa Anton Bonaventu-


227

ra Jeglič v ljubljanski škofiji in Andrej Karlin v mariborski škofiji, izhajala je iz nekaterih poprejšnjih organizacij, ki so si prizadevale za katoliško obnovo, in je sprva skušala ime-ti nepolitičen značaj. Ko pa je leta 1930 ljubljansko škofijo za Jegličem, ki je bil naklo-njen levim skupinam v katoliškem taboru, prevzel Gregorij Rožman (1883–1959), verje-tno prav zato, da bi notranja strujanja poenotil in preusmeril v desno, je začela Katoliška akcija postajati samostojna in elitna organizacija za prenovo krščanskega življenja.. Nje-no delo sta zaznamovala militanten in nepopustljiv boj proti vsem drugače mislečim (tudi znotraj katoliškega tabora), z novimi pravili leta 1936 pa je ta proces preoblikovanja dose-gel višek. Znotraj nje sta delovali predvsem dve elitni organizaciji: Zveza mladcev Kristu-sa kralja, ki jo je med dijaško mladino leta 1931 ustanovil profesor Ernest Tomec (1885–1942), in Katoliška akcija na univerzi, ki jo je prav tako leta 1931 ustanovil profesor teo-logije dr. Lambert Ehrlich (1878–1942) in se je od leta 1934 po časopisu, ki ga je začela izdajati, imenovala Straža v viharju (od leta 1937 Akademski klub Straža). Obe društvi sta si bili sicer tudi v rivalstvu. Stražarje je aktivno usmerjal tudi Korošec. Junija 1934 jih je sprejel na Hvaru in jim predstavil t.i. hvarski program (v zvezi z njegovo avtentičnostjo je sicer nekaj dvomov, saj je bil v Straži v viharju objavljen šele po Koroščevi smrti: »Pov-sod Boga! Proč z liberalnimi in marksističnimi frazami, ki so tuje našemu narodu. Brez moralne obnove v Bogu ne bo rešitve iz gospodarskega in socialnega kaosa. Delujemo zato v tem oziru s Katoliško akcijo! Vera v družino, šolo, literaturo in v vse javno življenje izpovedujmo v pisavi in govoru vselej svojo katoliško stališče, ne bodimo bojazljivci! Skr-bimo za čisto slovensko ozemlje, ob avstrijski, madžarski in italijanski meji! Preprečujmo povsod (v vseh panogah) tujerodno ekspanzijo na slovenskem ozemlju! Potenciranje slo-venske narodne zavesti in kulture v obrambo proti nevarnosti tujerodnih navalov! Družine naj bodo ognjišče narodne, kakor tudi katoliške zavesti! Držeč se smeri, podanih v pape-ževih okrožnicah, se izrekamo za korporativni družbeni in gospodarski red, osnovan na krščanskem organskem pojmovanju družbe, da se zajamči interese skupnosti in svoboda osebnosti! Čuvajmo naše zadrugarstvo, skrbimo za njegovo idealnost in za njegovo raz-širjanje, da bo lahko prevzelo naloge korporativnega gospodarskega reda! Ne izogibajmo se potrebnih socializacij! Obsojamo kapitalistični in komunistični gospodarski red, odkla-njamo totalitarno ureditev države, izoblikovano v komunizmu in fašizmu, ki odvzema osta-lim družbenim edinicam in poedincem vsako avtonomijo in svobodo. Dovedimo socialno pravičnost in socialno ljubezen v človeški družbi do popolne zmage.«157

Napoved za leto 1931, v katerem se je nova usmeritev pod Rožmanovim vodstvom zače-la udejanjati, je nakazal kar osrednji katoliški list Slovenec z obljubo: «Tudi poslej bomo smatrali za eno svojih glavnih nalog, da aktivno pomagamo k zmagi krščanskih princi-pov v zasebnem in javnem življenju…«158 Maja 1931 je papež Pij XI. izdal tudi okrožnico Quadragesimo anno159 (Štirideseto leto, zato, ker je bila izdana štirideset let po prvi so-cialni okrožnici Rerum Novarum, v kateri je papež Leon XIII. leta 1891 opredelil odnose med vlado, kapitalom, delavci in cerkvijo, priznal delavcem pravico do sindikalnega orga-

157 Janko Prunk, Anton Korošec v opoziciji 1930–1934, ČZN, 2–3, 2006, str. 89.158 Metod Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917–1941, Ljubljana 1965, str. 390.159 http://www.vatican.va/holy_father/pius_xi/encyclicals/documents/hf_p-xi_enc_19310515_

quadragesimo-anno_en.html



228

niziranja, a zavrnil socializem). Quadragesimo anno je prvo okrožnico korigirala in nad-grajevala, v bistvu je bila tudi proti liberalizmu (in z njim povezanim razrednim bojem) in še ostrejša proti socializmu (sedaj tudi komunizmu). Nagibala se je k stanovskemu korpo-rativizmu, zaradi česar je katoliški cerkvi postajal všeč Mussolinijev fašizem. Slovenec je leta 1933 zapisal: »Fašizem ima nedvomno mnogo simpatičnih potez tudi za katoličana. Spomnimo se samo na njegovo prizadevanje za moralni dvig, za odpravo razrednega boja in ustvaritev korporativne države. Kar je pozitivnega na fašizmu, to je vzeto iz krščanstva in v tej smeri mora biti fašizem res tudi del protiboljševiške fronte.«160 Okrožnica je na Slovenskem poglobila tudi razcep v katoliškem taboru. »Ušeničnikova smer, tj. krščanska socialna akcija, ki ji je pripadala večina katoliške desnice, je z vztrajanjem pri stanovskem solidarizmu in z avtoritarnimi razlagami razvoja korporacij in stanovskokorporativne dr-žave netila nasprotovanja pri struji Andreja Gosarja, ki je zagovarjala krščanski socialni aktivizem, pa tudi pri krščanskih socialistih, ki so se jasno opredelili za socializem in za vodilno vlogo delavskega razreda pri tem«.161 Desnica v katoliškem taboru je zahtevala, da se vse katoliške organizacije podredijo stališču okrožnice, da je socializem v nasprotju z nauki katoliške cerkve. Jugoslovanska strokovna zveza (krščanskosocialistični sindikat) je znotraj katoliškega tabora postajala vedno bolj pomemben dejavnik in se leta 1932 iz katoliškega tabora zaradi takih sporov tudi izločila (pet let kasneje ji bodo sledili oz. bo katoliška desnica izvrgla tudi intelektualni krog z Edvardom Kocbekom), kar je bil v tri-desetih letih prvi pomemben premik k preusmerjanju slovenskega političnega prostora v levo: »Že spomladi tega leta je izšla papeška enciklika Quadragesimo anno, ki se je izja-snila za korporativistični profašistični družbeni red. Klerikalna stranka se je začela odloč-no navduševati nad duhom te papeške okrožnice. Takšna njena neokonservativna, reakci-onarna idejnopolitična in socialna usmeritev je odbila od stranke njeno delavsko krilo, ki so ga vodili krščanski socialisti. Poleti 1932 je prišlo do končnega razcepa med SLS in kr-ščanskimi socialisti, ki so od tega časa dalje samostojen subjekt v slovenskem političnem življenju, ki se usmerja na levo – na socialistično razredno stališče.

Ta novi socialistični subjekt bo konec tridesetih let nastopil s pomembnimi slovenskimi na-rodnopolitičnimi programi. S tem razcepom je bilo konec enotnosti slovenskega katoliške-ga političnega tabora, kar je imelo odločilne posledice za nadaljnji razvoj v ljudskofron-tnem in narodnoosvobodilnem obdobju.162

Kritično do politike SLS je postajalo tudi križarstvo (po revijah Križ na gori in nato Križ), ki se je močno približalo krščanskim socialistom, najprej sindikatu, nato Kocbekovi sku-pini. Imeli so velik vpliv v Orlu (to je bil tudi eden od razlogov, da je bil leta 1929 razpu-ščen, tu ni šlo zgolj za centralistično potezo beograjske vlade), imeli so vpliv tudi v dru-gih katoliških študentskih društvih (Zarja, Danica, Borba). Podobno kot za križarje velja tudi za Krekovo gibanje (glasilo Ogenj krščanske socialistične mladine in nato Mladi pla-men), ki se je močno približalo levim radikalnim idejam in imelo neformalne stike tudi s komunisti.

160 Ilustrirana zgodovina Slovencev, Ljubljana 1999, str. 321.161 Prav tam.162 Janko Prunk, Slovenski narodni vzpon, Narodna politika (1768–1992), Ljubljana 1992, str. 257.

229

Podobni cepitveni procesi so se začeli dogajati tudi v liberalnem taboru. V intelektualnem delu je ob razpravi o Vidmarjevih Problemih slovenstva leta 1932 liberalno stranko zapustila vidna skupina uglednih kulturnih delavcev. S tem je bila stranka, ki se je hvalila, da združuje vso na-predno inteligenco, v veliki meri miselno ohromljena. Tudi v Sokolu se je postopoma začela oblikovati narodno-liberalna skupina, ki pa se je osamosvojila precej kasneje, leta 1939.

Nekateri intelektualci, tako na levici kot na desnici, so skušali delovati neodvisno, v manj-ših skupinah, zbranih okrog raznih revij, za kar pa je bilo glede na polariziranost težko. Med tovrstnimi poskusi je izstopal časopis Slovenija, ki je bil ustanovljen leta 1932, nje-gov pomemben sodelavec je bil Lojze Ude.

Z mlado generacijo komunistov se je v prvi polovici tridesetih let začela tudi obnova razbite komunistične stranke, ki se je usmerila v ljudskofrontno in narodnoobrambno politiko. Kon-solidacijo je dosegla z ustanovnim kongresom KP Slovenije leta 1937 na Čebinah in v slo-venski politični prostor posegla mnogo bolj, kot je kazalo skromno število nekaj sto članov.

Čeprav je katoliški tabor sredi tridesetih let formalno še vedno obvladoval okrog 65 % slo-venskega političnega prostora, pa so pod površino tekli drugačni procesi, njihov najbolj viden zunanji izraz pa je bil dokončen ideološki razcep v drugi polovici tridesetih let.


231

Mednarodni položaj juGoslavije, nasTaneK slovensKih Manjšin in njihov položaj v 20. sToleTju

Jugoslovanska zunanja politika je bila izraz njenih notranjih protislovij in sporov, različ-nih interesov in različnega položaja posameznih narodov in njihovih manjšin, seveda pa tudi neprijaznih sosedov z neprikritimi ozemeljskimi ambicijami. Slovenci v zunanji po-litiki niso imeli praktično nikakršne vloge, razen tega, da so posamezniki bodisi kot izku-šeni diplomati bodisi zaradi strankarskih kupčij opravljali funkcije ambasadorjev in dru-gih diplomatov. Zunanjo politiko si je v veliki meri prisvojil kralj, ki je tudi skrbel za to, da so ga zunanji ministri obveščali o vsem in izpolnjevali njegova naročila, pri čemer je bil zlasti servilen zunanji minister Momčilo Ninčić, medtem ko vlada ni odločala skoraj o ničemer. Po podpisih mirovnih sporazumov na pariški mirovni konferenci in kasneje do-govorov z Italijo, ki so bili vsi po vrsti neugodni za Kraljevino SHS, si je zlasti kralj moč-no prizadeval (celo preko italijanskega dekoraterja Guida Malagole Cappija), da bi uredil odnose z Italijo in sklenil dolgoročno pogodbo o sodelovanju. Protiusluge, ki jih je zahte-val, so bile ob že podpisanih sporazumih več kot skromne: da Italija ne bi podpirala usta-ških in drugih protijugoslovanskih skupin in da ne bi škodila jugoslovanskim interesom v Albaniji (Mussolini je pomagal vzpostaviti albanskega kralja Zogua in to celo kot kralja vseh Albancev (torej tudi tistih na Kosovu) in ne kot kralja Albanije). Mussolini se je zgolj igral, njegovo sovražno stališče do Jugoslavije je ostalo, »ključ do Jadrana« in prodor v Srednjo Evropo pa temelj njegove politike. Računal je, da bo uboj kralja Aleksandra ali vstaja, ki bi jo dvignili ustaši, razbila Jugoslavijo. Aleksander se z Mussolinijem ni uspel sestati, vse različice sporazuma pa je Italija na koncu zavrnila. Jugoslovanska politika je tako ostala v okvirih tesne odvisnosti od Francije in preko njene politike t.i. Male antante, podpisane s Češkoslovaško in Romunijo (uperjene predvsem proti Madžarski), in posku-sov ustvariti balkanski sporazum. Po štirih balkanskih konferencah med leti 1930–1934 je bil parafiran v Beogradu 4. februarja 1934, podpisale so ga Grčija, Romunija, Jugoslavija in Turčija, odprt pa naj bi bil tudi za Bolgarijo (stalno rivalko Jugoslavije z obojestranski-mi težnjami po ozemlju) in Albanijo. Bolgarija je trdila, da je bil ob paktu podpisan tudi tajni dogovor o vojni proti kaćancem in komitom, ki jih je podpirala, in o delni okupaciji Bolgarije, kar pa ni dokazano. V zadnjem letu Aleksandrovega življenja in po prihodu Hi-tlerja na oblast, je nakazal veliko željo po povezovanju z nacistično Nemčijo, do česar je

Mednarodni položaj Jugoslavije, nastanek slovenskih manjšin in njihov položaj …


232

kasneje tudi prišlo. To naj bi poleg gospodarskih interesov tudi omililo italijanske pritiske na Jugoslavijo in izboljšalo odnose, kar se je v drugi polovici tridesetih let tudi zgodilo. S Sovjetsko zvezo Jugoslavija vse do leta 1940 zaradi izrazito protikomunistične politike ni navezala diplomatskih stikov.

Vse do srede tridesetih let je za jugoslovanske razmere tako veljala diplomatska ocena, da je Beograd ena najbolj nemirnih manjših prestolnic v Evropi, saj redko mine teden, da ne bi prišlo do incidentov, ki nevarno ogrožajo mir na Balkanu, spori in zapleti pa se vrstijo skoraj z vsemi sosedami zlasti pa Bolgarijo, Italijo, Madžarsko in Grčijo.

Eksplozivno stvarnost je (po Pirjevcu) tudi dejstvo, da je imela Kraljevina SHS, takoj za Nemčijo, največ sosedov v vsej Evropi, delno pa so jo povzročale na novo začrtane meje, ki so skoraj povsod tekle čez etnično mešana področja.

priMorsKi slovenci

Primorsko ozemlje, ki ga je ob koncu vojne zasedla Italija in si ga nato z Rapalsko pogod-bo tudi priključila, se je med vojnama imenovala Julijska krajina (Venezia Giulia). Obse-gala je Goriško, Trst, Istro in nekdanje avstrijske okraje: idrijskega, postojnskega, ilirsko-bistriškega in trbiškega. Več kot 300.000 Slovencev je prišlo pod Italijo. Po letu 1923 so prej enotno upravnopolitično enoto razdelili na posamezne province, tako da Slovenci v nobeni niso imeli večine. Ko je bila potegnjena rapalska meja, je ta zelo boleče zarezala v življenje ljudi, saj take ločitve niso bili navajeni. Z novo stvarnostjo se je ob meji začelo donosno tihotapstvo ali kontrabant, kot so ga imenovali. Dobro organizirane in oborožene skupine so preko meje pretihotapile vsako noč, včasih pa tudi podnevi, po več ton blaga (v Italijo tobak, kavo, čaj, moko, sladkor, ker je bilo vse to cenejše, in žganje, ker je bila žganjekuha v Italiji prepovedana; v Jugoslavijo pa so tihotapili manj, predvsem vino, riž in še nekatere izdelke). Skupaj s kontrabanti so čez mejo prehajali tudi ljudje, ki so bežali pred fašizmom ali pa so tihotapili knjige, propagandni material, orožje, diverzantska sred-stva za narodnoobrambne in druge slovenske in hrvaške organizacije, ki so se na različne načine upirale italijanskemu fašizmu in poitalijančevanju.

Med vojno je bila gospodarsko uničena Goriška, čez katero je potekala soška fronta, nova meja pa je pretrgala gospodarske povezave s srednjeevropskim prostorom in to je zlasti prizadelo Trst z okolico. Po vojni je prišlo do hude gospodarske krize, nato si je gospodar-stvo počasi opomoglo, vendar je bilo ves čas labilno in industrijski razvoj nikoli ni dose-gel predvojne stopnje. Država je vlagala predvsem v infrastrukturo in strateško pomemb-ne objekte. Večina gospodarskih panog (rudniki, lesna industrija, predelovalna industrija, elektrarne) je bila v lasti Italijanov, prav tako tudi finančni kapital. Slovenci so bili odvisni predvsem od kmetijstva, ki pa je bilo razdrobljeno in revno. Kmete so zelo prizadeli tudi vojna škoda, posojila, inflacija, menjava denarja, povišani davki, predvsem pa izguba tr-žišča. Vlada si je prizadevala Slovensko Primorje in Istro italijanizirati, s sodelovanjem bank je načrtno odkupovala prezadolžena hrvaška in slovenska posestva in naseljevala italijanske kolone, kmetje, ki niso mogli odplačati dolgov, pa so se izseljevali. Za časa fa-

233

šizma se je raznarodovalna politika še stopnjevala, pritiski so se povečali in postali bolj raznovrstni. (Obrtna dovoljenja so npr. izdajali samo pod pogojem, če se je lastnik vpisal v fašistično stranko.) Slovenska narodna skupnost je do srede tridesetih let izgubila ve-čino že sicer šibke ekonomske podlage, ki je bila finančno večinoma zbrana v zadrugah, posojilnicah in hranilnicah. Gospodarska kriza in fašistični pritisk sta povzročila množič-no izseljevanje vseh slojev, najprej pa inteligence in uradništva. To je močno spremenilo socialno strukturo, saj so Slovenci izgubili skoraj ves srednji sloj. Večina ekonomskih in političnih emigrantov – okrog 70.000 skupaj Slovencev in Hrvatov, Slovencev naj bi bilo od tega 52.000 – se je izselila v Jugoslavijo, 30.000 v Južno Ameriko, nekaj tisoč pa tudi v druge evropske države. Približno toliko ljudi, pretežno uradnikov, učiteljev, policajev, naj bi se v Julijsko krajino preselilo iz notranjosti države. Kljub močni emigraciji pa je pode-želje ostalo slovensko, medtem ko so Italijani obvladovali večja mesta.

Še pred sklenitvijo Rapalske pogodbe so italijanske oblasti izvajale hud pritisk na sloven-sko prebivalstvo: bivše avstroogrske vojake so internirale, pogosti so bili izgoni v Jugo-slavijo, vojaška sodišča so izrekala visoke kazni za politične prekrške. Zborovanja so bila prepovedana, delovala je cenzura, prihajalo je do zaplemb tiska. To je bila deloma tudi po-sledica nemirnih socialnih razmer, porasta delavskega gibanja, ki se je kazalo v množičnih demonstracijah in stavkah, spopadih s fašisti in v pričakovanju revolucije. Spomladi 1921 so rudarji v raških rudnikih zasedli obrate in ustanovili t.i. Labinsko republiko, ki pa jo je po nekaj spopadih zasedla vojska. Upirali so se tudi kmetje. V Marezigah pri Kopru so se s kamenjem branili pred fašističnim napadom in štiri fašiste ubili. Temu so sledile represa-lije in sodni procesi. Oblasti so taka dejanja označevale za »slavokomunizem«.

Kot osrednja nacionalna organizacija je že od leta 1874 delovalo društvo Edinost, v ka-terem sta bila oba politična tabora: narodno liberalni in katoliški (po vojni je v njem pre-vladala krščansko-socialna smer). Društvo si je prizadevalo ohraniti jezikovne in šolske pravice in obnoviti kulturne in gospodarske ustanove. Leta 1924 sta se obe struji razce-pili, oba tabora sta se med seboj javno obtoževala in spopadala, vse dokler so slovenski časopisi izhajali (do leta 1928). Kljub temu pa sta v odnosu do oblasti skušala nastopati enotno, kar velja tudi za oba slovenska poslanca v rimskem parlamentu, Engelberta Be-sednjaka (1894–1968) in Josipa Vilfana (1878–1955). Oba tabora sta imela organizirano široko mrežo kulturnih društev na podeželju. Dokler je bilo možno, sta zastopala pot za-konitosti in lojalnosti do italijanskih oblasti, to pa je omogočilo podaljšanje množičnega društvenega življenja in izhajanja tiska še dve leti potem, ko so bile v Italiji vse opozicij-ske stranke že prepovedane. Konec dvajsetih let je precej vodilnih politikov emigriralo ali pa so bili konfinirani, tisti, ki so ostali, pa so bili strogo nadzorovani. Dejavnost obeh strank in društev je precej upadla, znova pa je zlasti na kulturnem in prosvetnem podro-čju, pretežno v ilegalnih razmerah, oživelo po letu 1932, ko so bili z amnestijo izpuščeni mnogi konfiniranci.

Slovenski socialisti so najprej vstopili v socialistično stranko Italije, nato pa leta 1921 v novoustanovljeno KP Italije. Komunistično gibanje sprva nacionalnemu vprašanju ni da-jalo posebnega poudarka in je poudarjalo predvsem vizijo revolucije, ki da bo rešila tudi druga vprašanja, pa tudi sicer je bil njihov vpliv mnogo manjši kot vpliv obeh meščanskih strank. Kljub temu so na volitvah leta 1924, predvsem zaradi doslednjega antifašizma, do-



234

bili dva poslanca, eden je bil Slovenec, komunist Jože Srebrnič (1884–1944). Sredi dvaj-setih let so odnos do nacionalnega vprašanja definirali natančneje: menili so, da imajo Slo-venci, Hrvati in Italijani v Julijski krajini pravico do samoopredelitve, vključno s pravico do odcepitve in priključitve h kakšni drugi državi ali ustanovitve samostojne republike. Nacionalno politiko pa so italijanski komunisti začrtali šele konec dvajsetih let; leta 1934 je prišlo do podpisa skupne deklaracije treh komunističnih partij – italijanske, avstrijske in jugoslovanske, o rešitvi slovenskega nacionalnega vprašanja. KP v Julijski krajini je de-lovala ilegalno, vendar le izjemoma s terorističnimi akcijami. Njeni člani, organizirani v celice, so trosili listke, pisali gesla, širili komunistični tisk, organizirali proteste in demon-stracije. Vodstvo je bilo v emigraciji, zato so bile ocene razmer često nestvarne, dejavnost pa usmerjena na velike cilje (pričakovanje revolucije) in ne na reševanje vsakdanjih po-treb ljudi. Precej so bili ločeni od podeželja, socialiste in slovenske nacionaliste so imeli za nasprotnike, obenem pa so živeli v iluziji, da bo delavski razred postal združevalec slo-venskega nacionalnega gibanja. Pogosti so bili vdori v organizacijo in aretacije, vendar se je organizacija zlasti po zaslugi mladine uspela obdržati.

Že v začetku dvajsetih let je začelo naraščati fašistično nasilje. Fašisti so v Julijski krajini postali najmočnejša politična sila še pred »pohodom na Rim« (28. oktobra 1922). V Trstu je bilo fašistično gibanje ustanovljeno aprila 1919, v Gorici pa novembra 1920. Fašizem ni priznaval manjšin in je razglašal manjvrednost slovanske rase (parola Slavi – sciavi, to je Slovani sužnji). 13. julija 1920 so fašisti požgali slovenski Narodni dom v Trstu, do pre-vzema oblasti pa so s podobnimi akcijami še nadaljevali: požgali so tiskarno časopisov Il Lavoratore in Delo, napadli tiskarno Edinosti, na t.i. kazenskih ekspedicijah pa so po me-stih in vaseh uničevali šole, delavske in kulturne domove, župnišča. Oblastni organi, vo-jaška poveljstva in karabinjerji so fašiste pri tem odkrito podpirali.

Raznarodovanje je po fašističnem prevzemu oblasti postalo sistematično. Slovenščina je bila odpravljena s sodišč, uradov, javnih napisov in celo nagrobnikov, v letih pred vojno pa je bila prepovedana tudi v cerkvi. Krajevna in osebna imena so bila poitalijančena. Okrog 500 društev, vključno s političnimi, in 450 knjižnic je bilo do leta 1928 razpuščenih, njiho-vo premoženje pa so dobile fašistične organizacije. Podobno se je zgodilo s časopisi. Ves čas med obema vojnama so se nekako obdržale le knjige, ki so jih ljudje skrivali in so kro-žile iz rok v roke, primorski pisatelji pa so pisali in izdajali nova dela, kljub zaplembam na-klad, prepovedim prodaje, policijskim ukrepom proti pisateljem, založnikom in prodajal-cem. Po letu 1937 (sklenitvi pogodbe o prijateljstvu med Italijo in Jugoslavijo) je slovenski tisk – sicer z omejitvami – lahko prihajal čez mejo. Fašisti so si prizadevali poitalijančiti tudi cerkev, v katero so slovenski duhovniki prenesli precejšen del prejšnjega društvenega življenja. Cerkve so bile edini kraj, kjer so Slovenci lahko javno nastopali, in v njih se je slovenska beseda obdržala kljub ukrepom proti duhovnikom, fašističnim vdorom v cerkve, prepovedovanjem pridig v slovenščini, razganjanjem pevskih zborov, zaplembam sloven-skih molitvenikov. Leta 1931 je moral odstopiti slovenski goriški nadškof Frančišek Bor-gia Sedej (1854–1931), leta 1936 pa tudi tržaško-koprski škof Luigi Fogar (1882–1971), ker sta ščitila hrvaške in slovenske duhovnike in zagotavljala vernikom jezikovne pravice.

Samo do konca leta 1921 so fašisti v Julijski krajini razdejali 134 poslopij, večinoma kul-turnih ustanov in šol. Potem, ko so prevzeli oblast, so s t.i. Gentilejevo reformo, imeno-

235

vano po prosvetnem ministru, oktobra 1923 ukinili okrog 400 slovenskih in hrvaških šol. Slovenščina, hrvaščina in nemščina so se lahko poučevale na posebno prošnjo staršev, vendar so bile dodatne ure ukinjene že leta 1925. Do leta 1927 so vse šole postale itali-janske, večino učiteljev so odpustili ali upokojili, večina se je nato izselila v Jugoslavijo. Za poitalijančevanje in fašizacijo slovenske mladine so ustanovili posebne organizacije, ki so zajemale prebivalstvo od vrtca do univerze. Toda Slovenci se niso dali, Engelbert Besednjak je v rimskem parlamentu napovedal, da bo vsaka hiša postala šola in vsi star-ši učitelji.

Fašizem je pri slovenski narodni skupnosti zaradi nacionalnih nagibov izzval splošen od-por. Oblike so bile različne, od spontanih do organiziranih in tudi oboroženih.

Ilegalni dejavni odpor v Julijski krajini je spodbudila Orjuna, ki je bila sicer izrazito uni-taristična in centralistična organizacija, vendar je zaradi izgubljenih ozemelj gojila so-vraštvo do Italije in fašizma in izvajala teroristične, diverzantske, zastraševalne in druge akcije na italijanskem ozemlju. Leta 1924 je poleg organizacij Orjune v Julijski krajini


Seznam poitalijančenih slovenskih priimkov, objavljen v tržaškem časopisu Il Piccolo, 29. 3. 1928.


236

nastala tudi narodnorevolucionarna organizacija za Slovence in Hrvate v Julijski krajini TIGR (ime je dobila po začetnih črkah Trst, Istra, Gorica, Reka). TIGR je nastal iz želje po radikalnejšem odporu in je združeval mladino različnih nazorskih usmeritev. Njegova dejavnost je dejansko zaživela leta 1927, ko so ga mladinci iz razpuščenih društev na Na-nosu obnovili. Njihov namen je bil z nasilnimi akcijami zbuditi pozornost svetovne jav-nosti, ustrahovati organizatorje raznarodovalne politike, Slovence pa spodbujati k uporu in krepiti njihovo zaupanje v možnost združitve z matico. Za zgled so jim bili Irci, ki so z nasiljem skušali doseči svobodo. S propagando, literaturo, orožjem in razstrelivom so se s pomočjo emigrantov, pa tudi jugoslovanske vojaške obveščevalne službe, oskrbovali iz Jugoslavije. Glavne akcije so bile požigi fašističnih otroških vrtcev, šol in drugih usta-nov, bilo je tudi nekaj oboroženih napadov na oddelke fašistične milice in ustrelitev po-sameznikov. Proti osumljencem je fašistična država organizirala sojenja posebnih sodišč za zaščito države. Prvo večje sojenje je bilo leta 1929 v Pulju, tam so obsodili Vladimirja Gortana na smrt z ustrelitvijo (zaradi uboja policista), štiri njegove sodelavce pa na tride-set let zapora. Po eksploziji v uredništvu fašističnega časnika Il Popolo di Trieste februarja 1930 je bila organizacija v glavnem razkrita, na tržaškem procesu pa so bili voditelji Bor-be (tržaškega dela Tigra) Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič obsojeni na smrt in takoj naslednjega dne ustreljeni v Bazovici. Dvanajst soobtožencev je bilo obsojenih na različne zaporne kazni, dva sta bila oproščena. Naslednje leto so v Rimu sodili še tridesetim pripadnikom gibanja in jih šestnajst obsodili. Po teh obsodbah je tero-ristična dejavnost za nekaj let zamrla, oživela pa je znova proti koncu tridesetih let, zlasti v pričakovanju vojne med Jugoslavijo in Italijo. Prišlo je tudi do poskusa ljudskofrontne-ga povezovanja – leta 1935 sta KPI za Julijsko krajino in narodnorevolucionarno gibanje sklenila akcijski sporazum.

Narodni revolucionarji so leta 1938 celo načrtovali atentat na Mussolinija v Kobaridu, do dejanskih akcij pa je prišlo leta 1940 (požigi skladišč, razstrelitev proge pri Trbižu, sabo-

Spomenik bazoviškim žrtvam

237

taže na železnici). Akcije so tigrovci izvajali tudi na avstrijskem Koroškem. Tajna polici-ja je leta 1940 odkrila več skrivališč orožja in razstreliva, radijski oddajnik in tri tiskarske centre. Zaprli so 300 Slovencev in z mučenjem jim je (enako kot leta 1930) uspelo razkriti mrežo. Do procesa proti šestdesetim (druge so izpustili) so odlašali in je do njega prišlo že med vojno, decembra 1941. Na drugem tržaškem procesu so devet voditeljev (obtože-ne so razdelili po skupinah na komuniste, narodne revolucionarje in izobražence) obsodili na smrt in jo nad petimi tudi izvedli: nad komunistom Pinkom Tomažičem (1915–1941) ter narodnimi revolucionarji Viktorjem Bobekom (1909–1941), Ivanom Vadnalom (1901–1941), Simonom Kosom (1911–1941) in Ivanom Ivančičem (1913–1941). Drugi obtoženci so bili obsojeni na zaporne kazni do trideset let, štiri pa so oprostili. Kljub razbitju organi-ziranega protifašističnega gibanja fašistične oblasti niso mogle preprečiti, da se ne bi Pri-morci množično vključevali v nastajajoče osvobodilno gibanje, ki so ga jemali kot nada-ljevanje vztrajnega protifašističnega odpora.163

slovenci v prvi avsTrijsKi republiKi

Avstrija je po prvi svetovni vojni postala republika, ki jo je vodil socialist Karl Renner. Odločitev parlamenta leta 1919, da postane del nemške države, so antantne sile zavrnile, ustava, sprejeta leta 1920, pa je posnemala švicarsko. Zavesti o pripadnosti državi je bilo v času med obema vojnama bolj malo, prevladovala sta deželni patriotizem in pangerman-stvo, pa tudi nostalgija za monarhijo. Podeželje je bilo politično usmerjeno pretežno kle-rikalno, medtem ko je bil Dunaj socialističen. V dvajsetih letih je večkrat prišlo do spo-padov med fašističnimi (Heimwehr) in socialističnimi (Schutzbund) oboroženimi oddel-ki. Gospodarska kriza na začetku tridesetih let je Avstrijo zelo prizadela, še posebej manj razvita območja, kot je bila Koroška. Propadla je tudi največja avstrijska banka Credit Anstalt. Kriza je leta 1932 omogočila nastanek stanovske države oziroma vzpon t.i. kle-rofašizma, ki pa mu je močno konkuriral tudi nacizem. Vedno večja je bila politična nesta-bilnost (leta 1934 so nacisti neuspešno skušali prevzeti oblast, še pred tem je režim razbil prepovedano socialdemokratsko stranko). S priključitvijo Avstrije k Nemčiji 1938 so Slo-venci na Koroškem prvi prišli pod nacistični režim, vsa zaščitna manjšinska določila sen-žermenske mirovne pogodbe so prenehala veljati.

Po plebiscitu so avstrijske oblasti začele koroškim Slovencem omejevati jezikovne pravice, ki so si jih Slovenci skupaj izborili v Avstro-Ogrski. Nemščina je postala edini upravni jezik, dvojezične napise iz časa Avstro-Ogrske so odstranili. V vojni poražena Avstrija se je s sen-žermensko mirovno pogodbo (v nasprotju z zmagovalno Italijo) sicer morala obvezati, da bo Slovencem zagotavljala jezikovne in druge pravice, vendar je te obveznosti izpolnjevala le deloma. V letih po plebiscitu so nemški nacionalisti, združeni v večjih organizacijah, priti-skali na Slovence, zlasti na tiste, ki so glasovali za Jugoslavijo. Večina učiteljstva, precej du-

163 Slovenci skozi čas, Ljubljana 1999; Milica Kacin-Wohinz, Prvi antifašizem v Evropi, Primorska 1925–1935, Bazoviškim žrtvam ob šestdeseti obletnici, Koper 1990;

Milica Kacin-Wohinz, Jože Pirjevec, Zgodovina Slovencev v Italiji 1866–2000, Ljubljana 2000; Du-šan Nećak, Božo Repe, Oris sodobne obče in slovenske zgodovine, Ljubljana 2003.



238

hovnikov, pa tudi pripadniki drugih slojev, so se bili prisiljeni izseliti. Središče protimanjšin-ske dejavnosti je predstavljala Koroška domovinska služba (Karntner Heimatdienst), usta-novljena že pred plebiscitom. Leta 1924 se je preimenovala v Koroško domovinsko zvezo (Karntner Heimatbund), cilj njenega delovanja pa so poleg manjšin postali tudi socialdemo-krati. Poleg drugih akcij so si prizadevali na Koroškem naseliti čimveč nemških družin.

V drugi polovici dvajsetih let so potekala med oblastmi in manjšino pogajanja o kulturni avtonomiji. Oblasti so se zanjo zanimale predvsem iz taktičnih razlogov – koristi nemške manjšine v Jugoslaviji, vendar pogajanja niso prinesla uspeha, leta 1929 so jih zastopniki političnih strank v deželnem zboru prekinili.

Politične interese Slovencev je zastopalo Politično in gospodarsko društvo za Slovence, ki je izšlo iz katoliškega društva. Izdajalo je časopis Koroški Slovenec. V društvu je pre-vladoval katoliški vpliv, člani so bili v glavnem kmetje, ki so predstavljali tudi večino slo-venskega prebivalstva. Na volitvah so slovenski predstavniki v povprečju dobivali med 90.000 in 100.000 glasovi in so v deželnem zboru imeli običajno po dva poslanca. Zelo so bila razvejena kulturno-prosvetna društva, delovalo jih je prek štirideset. Slovenci so lahko obdržali utrakvistično šolo, vendar je njihovo število stalno upadalo (s 84 leta 1912 na 67 leta 1937).

Koroška je bila med obema vojnama nerazvit in gospodarsko zaprt prostor. Prevladova-lo je kmetijstvo, od industrije pa nekaj industrijskih obratov, dve železarski podjetji (Bo-rovlje, Bistrica v Rožu), rudnik svinca in cinka ter topilnica. Ponekod je bila razvita obrt (puškarstvo v Borovljah), žage in lesno-predelovalna podjetja.

Slovenci so živeli predvsem od kmetijstva na majhnih in srednjih posestvih, ki pa so se v Avstriji sorazmerno dobro modernizirala. V kriznih časih se jih je precej izselilo. Podob-no kot v Italiji, so svojo gospodarsko moč skušali ohranjati s pomočjo zadrug, hranilnic in posojilnic, vendar so po anšlusu večino zadrug uničili ali pa so prešle v nemške roke.

Nacistično taborišče Hesselberg, kamor so nacisti izgnali del Koroških Slovencev.

239

Pritisk na koroške Slovence se je stopnjeval postopoma, tako da so nacisti, ki so bili na Koroškem zelo močno zakoreninjeni, najhujše represivne ukrepe izvajali po letu 1941. Koroški Slovenci so namreč na poziv svojih organizacij leta 1938 glasovali za priključi-tev Avstrije k tretjimu rajhu, zaradi česar so jih priznali kot lojalne državljane. To je ko-roške naciste omejevalo pri nameri, da »končno« rešijo slovensko vprašanje. Nacisti so sprva odpravili slovensko utrakvistično šolstvo in zaprli nekatere znane Slovence, nato pa prepovedali prosvetna društva in omejevali kulturne prireditve in tisk. Uzakonili so sicer že prej propagirano delitev na ljudi, ki se deklarirajo kot Slovenci, in na Vindišarje, to je take, ki govorijo poseben jezik (Windisch) in so Nemcem naklonjeni. Nacisti so (ker so hoteli čimveč Slovencev izseliti) našteli leta 1939 na Koroškem več Korošcev s sloven-skim jezikom kot prejšnji štetji v avstrijski republiki (zlasti tisto leta 1923 je potekalo pod velikim pritiskom). Posledice načrtne raznarodovalne politike v času med obema vojnama (pa tudi kasneje) kažejo drastičen upad njihovega števila (pri povojnih štetjih se kot krite-rij jemlje jezik sporazumevanja, prišteta pa je tudi kategorija Windisch): 1910: 66.602 (po privatnem slovenskem štetju 115.807); 1923: 39.292; 1934: 26.792; 1939: 44.708; 1951: 42.092; 1961: 25.472; 1971: 21.894; 1981: 16.421; 1991: 14.850; 2001: 13.141 (12.586 Slovencev in 555 t.i. vindišarjev). Po ocenah sociologov je ljudi, ki se sorodstveno, kul-turno ali na kakšen drug način čutijo povezane s slovenstvom, sicer tri do štirikrat toliko, kot kažejo uradna štetja po kriteriju občevalnega jezika. Slovensko prebivalstvo je bilo naseljeno tudi na avstrijskem Štajerskem (večinoma v mestu Radgona z okolico), po prvi vojni naj bi tam živelo okrog 10.000 ljudi. Nacistično štetje jih je naštelo 4520, po drugi svetovni vojni pa se je njihovo število nenehno zmanjševalo in Avstrija jim ni priznavala narodnostnih pravic. Konec 20. stoletja jih je bilo okrog 240.

Med vojno sta poleg političnega pritiska, ukinjanja slovenske besede, razlaščevanja slo-venskega premoženja in drugih ukrepov koroške Slovence prizadela tudi naseljevanje Nemcev ter izgon v taborišča. Upor se je zaradi težkih razmer začel šele leta 1942, ko so v zahodnem Rožu in v okolici Obirja nastale prve organizacije OF. Avgusta 1942 je prišlo do prvega spopada z SS-enoto. Partizani so napadali zlasti industrijske objekte, partizan-ske enote pa so se okrepile v zadnjih dveh letih vojne. V boju proti partizanom so nacisti na Koroškem uporabljali podobna sredstva kot v Sloveniji. V začetku decembra 1942 je gestapo zajel 36 moških in žensk, ki so se v gozdovih pod Peco skrivali pred vpoklicem v nemško vojsko in drugimi oblikami nasilja. Nekaterim je uspelo zbežati k partizanom. Aprila 1943 so jih pred sodiščem v Celovcu 13 obsodili na smrt zaradi pripadnosti »ko-munistično usmerjenim bandam« in težnje, da bi od rajha »odtrgale« del ozemlja. Vseh trinajst so nato obglavili na Dunaju (selške žrtve), drugi obtoženi pa so bili obsojeni na visoke zaporne kazni in poslani v koncentracijska taborišča. Podobno se je zgodilo tudi z njihovimi sorodniki in prijatelji.164

164 Povzeto po: Dušan Nećak, Božo Repe, Oris sodobne obče in slovenske zgodovine, Ljubljana 2003.



240

porabsKi slovenci

Slovensko Porabje (Monošter s slovensko manjšino in okoliške vasi, vsega skupaj sedem krajev) je po Trianonski pogodbi oz. po potegnitvi mejne črte na konferenci veleposla-nikov velesil novembra 1922 pripadel Madžarski. Na tem ozemlju je živelo nekaj tisoč Slovencev, ki so avtohtono prebivalstvo. Med obema vojnama so jih skušali pomadžariti. Spreminjali so slovenska krajevna imena, slovenščina pa se v javnem življenju ni smela uporabljati. Podobno kot na Koroškem vindišarska, se je na Madžarskem vsiljevala ven-dska teorija. Prebivalci Porabja naj bi ne bili Slovenci, pač pa Vendi. Politične organizacije med obema vojnama porabski Slovenci niso imeli, jezik se je ohranjal predvsem s pomo-čjo cerkve. Gospodarsko so bili kraji, kjer živijo Slovenci zaostali, prebivalci so se veči-noma ukvarjali s kmetijstvom. Že v času Avstro-Ogrske je bilo to odročno območje, tedaj na meji obeh delov monarhije. Na prelomu stoletja je tu živelo nekaj tisoč Slovencev, leta 1921 po uradnem štetju 4680 in so predstavljali večino prebivalstva. Približno toliko naj bi se jih tudi ohranilo v povojni čas, čeprav naj bi jih bilo po jugoslovanskih oz. slovenskih ocenah več. Šele leta 1945 so Slovenci dobili pouk v materinem jeziku, po sporu med KPJ in informbirojem leta 1948 pa so ga izgubili. Tedaj je bilo več slovenskih družin prese-ljenih ali pa so emigrirale v Jugoslavijo. V petdesetih letih se je šolstvo obnovilo in polo-žaj manjšine se je začel izboljševati, sčasoma pa so začeli Porabski Slovenci dobivati tudi druge manjšinske pravice. Po štetju leta 2001 je na Madžarskem živelo 3040 prebivalcev slovenske narodnosti, 3187 pa jih je slovenščino imelo za svoj materni jezik. Po neuradnih ocenah naj bi bilo Slovencev med 5000 in 6000.165

165 Dušan Nećak, Božo Repe, Oris sodobne obče in slovenske zgodovine, Ljubljana 2003.

Izdelovanje opek v tridestih letih v bližini Gornjega Senika (osebni arhiv Dušana Mukiča). Porabje: revna, odmaknjena, pretežno kmečka pokrajina je bila s Trianonsko pogodbo od-rezana od Prekmurja, s katerim je prej stoletja tvorilo celoto. Kljub težkemu življenju in madžarizaciji sta se slovenski jezik in identiteta ohranila.

241

epiloG

Evropa in z njo svet sta se po prvi svetovni vojni znašla v popolnoma drugačnem položa-ju kot pred njo. Nekako po letu 1921 se je Evropa morala soočiti s posledicami pariških mirovnih pogodb in z uresničevanjem tako imenovane versajske Evrope. Novo nastale dr-žave kot Poljska, Litva, Estonija, Latvija, Češkoslovaška, Kraljevina SHS, Avstrija, Ma-džarska, še posebej pa komunistična Sovjetska zveza, so iskale svoje mesto v novi Evropi, stari evropski velesili Francija in Velika Britanija ter novo nastajajoči Italija in Nemčija pa so jih z različnimi povezavami – Mala antanta, Baltska antanta, Balkanski pakt, franco-sko-britanske garancije Poljski, Grčiji, Turčiji in Romuniji, nemško-rusko približevanje, rimski protokoli med Italijo, Avstrijo in Madžarsko, Rapalska pogodba 1922 in cela vrsta bilateralnih pogodb – želele privabiti v svoje vplivno območje. Meščansko demokratič-ne vlade evropskih držav zlasti v dvajsetih letih vidijo največjo nevarnost v komunistični Sovjetski zvezi, vendar z njo kljub temu sklepajo prijateljske pogodbe. Fašizem za evrop-ske meščanske družbe v dvajsetih letih še ni upoštevanja vredna nevarnost za mir na sve-tu. Zato tudi leta 1919 z nemško mirovno pogodbo ustanovljeno Društvo narodov zoper njegove imperialistične težnje in aktivnosti ne ukrepa odločno in je sploh zelo neučinkovi-ta organizacija pri reševanju sporov med državami. V najpomembnejših članicah Društva narodov namreč prevladujeta politika pomirjevanja in prepričanje v možen dogovor med meščanskimi demokracijami in rastočim nacifašizmom.

Prav nastajanje ter rast fašizma in nacizma je ena temeljnih značilnosti časa, ki ga obrav-navamo v knjigi. Komunistična Sovjetska zveza sicer že zgodaj začne opozarjati na toza-devno nevarnost za svetovni mir, vendar sta strah in odpor pred komunizmom pri zaho-dnih demokracijah močnejša. Šele ko je nacizem v Nemčiji sredi tridesetih let jasno po-kazal svojo moč in namen – požig rajhstaga, obračun s SA, julijski puč 1934 v Avstriji, ukinitev strank in uvedba diktature NSDAP, izstop iz Društva narodov, nürnberški rasni zakoni… – se je Sovjetska zveza/Kominterna leta 1935 odločila za novo, tako imenovano ljudsko frontovsko politiko povezovanja vseh demokratičnih sil zoper fašistično in naci-stično nevarnost. Prav velikega uspeha ta politika v boju zoper nacizem in fašizem ni do-segla, čeprav je ta politična opcija v Franciji in Španiji prišla na oblast. Toka zgodovine ni mogla spremeniti. Nasprotno! Španija je s svojo državljansko vojno (1936–1939) po-stala vojaški poligon in generalka za drugo svetovno vojno. Svet je zaradi omahujoče me-ščansko demokratične politike do fašizma in nacizma, zaradi izolacijske politike ZDA in

Epilog


242

zaradi rasti japonske ekspanzijske politike na Daljnem vzhodu, nezadržno drvel v drugo svetovno vojno.

Razloge zato, da je bil tak razvoj sploh mogoč, je najti prav v knjigi opisanih dogajanjih v najbolj relevantnih in za nadaljnji razvoj odločujočih evropskih in svetovnih državah. Ta dogajanja so se odvijala v mednarodni politični krizi, ki je označevala ta čas in je teme-ljila na napačnih izhodiščih, na katerih je zmagovita Antanta postavila versajsko Evropo. Osnova teh izhodišč je bil ponižati in kar se da politično in gospodarsko omejiti Nemči-jo, da ne bi nikoli več mogla ogrožati svetovnega miru. Doseženo je bilo ravno nasprotno. Versajska ureditev in odnos zmagovitih velesil do Nemčije sta bila hrana za razvoj in pri-hod na oblast nacionalistične, revanšistične, šovinistične, rasistične in ekspanzionistične politične opcije v Nemčiji. Od tod do svetovnega vojaškega spopada pa je bil le še korak. Začelo se je s »tisočletno željo« Avstrije po priključitvi k nemškemu rajhu, kar se je zgo-dilo marca 1938, nadaljevalo septembra 1938 z Münchenskim sporazumom, ki so ga pod-pisale Velika Britanija, Francija in Italija z Nemčijo, s katerim je bila razkosana Češkoslo-vaška. Pri tem je najpomembnejšo vlogo odigrala sudetsko nemška, nacificirana narodna manjšina v Sudetih. Zaključilo pa se je s podpisom nenapadalnega pakta med Stalinom in Hitlerjem avgusta 1939, s katerim je bila podpisana smrtna obsodba Poljski in svetovne-mu miru.

Na drugi strani pa so se totalitarne države fašistično nacističnega tipa, zaradi popuščanja zmagovitih sil v prvi svetovni vojni in nekonsistentne politike Sovjetske zveze, mogle in zmogle intenzivno povezovati med seboj ter s tem načrtovati in uresničevati svoje cilje in namene. Potem, ko sta se po »rešitvi« avstrijskega vprašanja leta 1934 približala Musso-lini in Hitler, sta oktobra 1936 sklenila tajno pogodbo o sodelovanju, ki je dobila ime »Os Rim–Berlin«, mesec dni kasneje pa je Hitler še z Japonsko sklenil »Anti-Kominternski pakt«. Temu je septembra 1940 sledil še podpis »Trojnega pakta« – Nemčija, Italija, Ja-ponska. Osnovana je bila prava »os zla« in leto nato se je vojaški spopad v Evropi razširil v pravo svetovno vojno.

Takemu razvoju je botrovalo slabo gospodarsko stanje v povojnem svetu ali povedano drugače: dve gospodarski krizi. Mala gospodarska, ki jo uvrščamo v čas takoj po vojni in katere razlogi ležijo v odpravljanju posledic prve svetovne vojne in zadevnega prestruk-turiranja nacionalnih gospodarstev, ter velika gospodarska kriza, ki je izbruhnila v gospo-darsko pregretem in v izolacijo zaprtem ameriškem gospodarstvu leta 1929. Prva kriza ni zadela vseh držav, predvsem pa ni imela tako katastrofalnih posledic kot druga ter so bili njeni učinki izničeni že v prvi polovici dvajsetih let. Zato so nekateri zgodovinarji in oce-njevalci tistega čas dvajseta leta označevali kot »zlata dvajseta leta«. Res so to bila poli-tično mirna, neekscesna leta. Evropa je bila še vedno središče sveta. Dogajanja v Afriki, večjem delu Azije, Južni Ameriki in drugih kontinentih niso opazno vplivala na svetovni razvoj. Zelo pomembno pa je na razvoj sveta vplivala izolacijska politika ZDA. Bile so največji upnik evropskih držav in že takrat tudi industrijska velesila, ne glede na izolacijo tesno odvisne od evropskih gospodarstev. Zato ni čudno, da je potem, ko se je sesula ne-wyorška borza, ta za sabo potegnila tudi evropska gospodarstva. Na ruševinah evropskih gospodarstev, na rastočem nezadovoljstvu brezposelnega prebivalstva, zlasti nemškega, brezperspektivnosti razvoja in populistično-nacionalistične politike, je bilo lahko zaseja-

243

ti seme vojne. Za tako stanje so namreč nemški, madžarski, italijanski, japonski in še ka-teri politiki, krivili versajski sistem, demokratični družbeni red, ki je nesposoben reševati take probleme, Jude, ki naj bi imeli v rokah največ kapitala, in boljševike-komuniste, ki se z njimi povezujejo. Skratka, slabo gospodarsko stanje, povzročeno z veliko gospodar-sko krizo, ni bilo samo humus za rast nacistično-fašističnih in drugih totalitarnih ideolo-gij, temveč tudi temelj omahljive politike zahodnih evropskih držav do njih. ZDA pa so se tako ali tako vse do leta 1941 ukvarjale predvsem same s seboj, vse dokler jim Japonska z napadom na Pearl Harbour ni dala jasno vedeti, da hoče tudi ona na daljnevzhodnem po-dročju drugačen, zase večji kos pogače.

Do srede tridesetih let, torej v času, ki ga obravnava ta knjiga, so bili ustvarjeni vsi tisti zgodovinski pogoji, ki so pripeljali Evropo in svet, z njima pa tudi Slovenijo in Jugosla-vijo, v drugo svetovno vojno. Običajno zgodovinarji delimo čas med vojnama na dvajseta in trideseta leta, saj naj bi oba dela pomenila nekakšno celoto. Toda nekoliko podrobnejši pogled na to zgodovinsko obdobje pokaže, da gre pravzaprav za samo eno obdobje, če pa se ga že mora deliti, je prvo obdobje treba potegniti vsaj do srede tridesetih let. Nekako do leta 1936. Le tako so lahko namreč prikazani vsi zgodovinski nastavki in pojasnjene poti, ki so pripeljale do druge svetovne vojne. Temu nasproti pa dogajanje v drugi polovici tri-desetih let vsaj v obči zgodovini sodi že v neposredno predzgodovino in zgodovinsko ra-zumevanje druge svetovne vojne.

Obravnavano obdobje od konca svetovne vojne do sredine tridesetih let se je v Jugoslavi-ji v zadnjih letih pred vojno izteklo v brezizhodno krizo. Poskusi reformiranja države so se končali z delitvenim dogovarjanjem dveh največjih narodov, Hrvatov in Slovencev na račun Muslimanov in drugih nepriznanih narodov. Slovenci, ki so izgubili svojo vlogo je-zička na tehtnici, naj bi svoj delež (avtonomno banovino) dobili kasneje, v bolj ugodnih mednarodnih okoliščinah. Proti koncu tridesetih let se je v Jugoslaviji namreč znova zao-strilo hrvaško-srbsko vprašanje. Rešil naj bi ga sporazum med novim predsednikom vlade Dragišo Cvetkovićem in Mačkom, sprejet 26. avgusta 1939. HSS je z njim stopila v vlado, opozicijski blok je razpadel. Z združitvijo Savske in Primorske banovine ter s pridružitvijo delov Bosne in Hercegovine je nastala Banovina Hrvaška. Ta je dobila pristojnosti za go-spodarske zadeve, socialo, zdravstvo, pravosodje in notranjo upravo, imela pa naj bi tudi svoj sabor, ki bi zakonodajno oblast delil s kraljem. To naj bi bil v prihodnje tudi recept za Dravsko banovino (Slovenijo), medtem ko naj bi se vsa druga območja združila v veliki srbski banovini, kar pa se ni uresničilo. Dejansko torej ni šlo za začetek federalizacije, kot so to skušali kasneje prikazovati, temveč za sporazum o delitvi oblasti.

V začetku druge svetovne vojne je Jugoslavija brez kakršnih koli zagotovil velesil razgla-sila nevtralno politiko. Ob odporih zaradi naslanjanja na fašistične države in zaradi pada-nja mezd, je v letih 1939 in 1940 znova izbruhnil stavkovni val. Parlament je po sporazu-mu Cvetković–Maček prenehal delovati. Notranji minister Korošec in vlada sta z ostri-mi ukrepi dušila stavke, prepovedala dejavnost socialističnih sindikatov, sprejela sklep o ustanovitvi koncentracijskega taborišča v Bileči. Jugoslavija je po vzoru fašističnih držav sprejela tudi nekaj protižidovskih zakonov. Proti demonstrantom so v Beogradu 14. de-cembra 1940 uporabili strelno orožje.

Epilog


244

Na zaostrene socialne razmere so se oblasti odzvale z gasilnimi ukrepi: sprejele so odlo-ke o stanarinah, rezervah hrane, rekviziciji, maksimirana je bila cena živil, v začetku leta 1941 pa so celo uvedle karte za moko in kruh.

Vladajoča struktura, ki je imela težave že v normalnih razmerah (kolikor so te kdaj v kra-ljevini sploh bile), spomladi 1941 ni bila več sposobna obvladovati stanja.

Na Slovenskem se je v drugi polovici tridesetih let ideološka in politična razcepljenost sto-pnjevala, tradicionalni politični tabori so razpadali. Slovenija je bila od srede tridesetih let pa do začetka druge svetovne vojne pod absolutno vladavino SLS, ki je s pomočjo katoli-ške Cerkve, sledeč načelom kulturnega boja, na različne načine skušala uveljaviti ideje ka-toliškega integralizma. Enega ključnih razkolov je prineslo opredeljevanje do fašizma (na-cizma) na eni, ali komunizma na drugi strani. Strah pred nacizmom je postal zlasti otipljiv po anšlusu, ko so se meje Reicha premaknile na Karavanke. Tako kot drugje po Evropi, so v parlamentarno demokracijo verjeli le redki posamezniki. Privlačne so postajale ideje, ki so rešitve za družbene probleme iskale v dirigiranem planskem gospodarstvu (korporati-vizmu) in v odpravljanju delitve oblasti. Edvard Kocbek ali Andrej Gosar sta bila, kot smo opisali, npr. kritizirana in izobčena iz svojega političnega in kulturnega kroga. Enako velja za levo krilo Sokola in še nekatere skupine.

Radikalni del katoliškega tabora, naravnan izrazito protikomunistično, si je tudi v razme-rah zunanje ogroženosti za cilj zastavil končanje absolutne katolizacije celotnega druž-benega življenja, ki ga je po vzoru idej škofa dr. Antona Mahniča izvajal od konca prve svetovne vojne. Tradicionalno nasprotovanje med konservativno-katoliškim in liberalnim taborom je zaradi šibkosti liberalcev in krepitve levice izgubljalo pomen, vedno bolj se je zastavljala dilema, kot jo je, kot od začetka dvajsetih let že večkrat, zapisal Slovenec po-leti 1936 »...ali bo bodočnost katoliška ali pa bo komunistična...«.

Komunisti, ki so bili – z izjemo prvih povojnih let – marginalna stranka, so se v drugi po-lovici tridesetih let okrepili, zahvaljujoč ljudsko frontni politiki. Povezovanje demokra-tičnih strank in skupin proti fašizmu, za mir, demokratične svoboščine in socialno pravič-nost, znano pod imenom Ljudska fronta, se je v Sloveniji začelo sredi tridesetih let. Šlo je predvsem za skupine okrog posameznih revij, študentske, kmečke in delavske organi-zacije ter razna društva, zaradi medsebojnih nasprotovanj pa ni prišlo, tako kot v Franci-ji in Španiji, do koalicijskega povezovanja levih in sredinskih strank. Organizacije Ljud-ske fronte so organizirale razne tabore, izlete in kulturne prireditve. Po nemški priključi-tvi Avstrije in razkosanju Češkoslovaške je bilo zaradi ogroženosti slovenskega naroda v ospredju dejavnosti narodnoobrambno gibanje. S temi frontnimi akcijami se je krepil vpliv komunistov. Ustanovitev lastne komunistične organizacije na čebinskem kongresu leta 1937 (prej so bili organizacijsko le »pokrajinska konferenca komunistične partije Ju-goslavije«) je pri slovenskih komunistih povzročilo spremembo: kazali so, da jim je na-cionalno vprašanje vsaj toliko pomembno kot razredni boj in revolucija. Ko so, tako kot celotna Komunistična partija Jugoslavije, leta 1939 zaradi pakta Hitler–Stalin in sovjet-sko-finske vojne opustili ljudsko frontno politiko in znova začeli poudarjati razredne cilje, so izgubili zaveznike med levimi in sredinskimi političnimi skupinami, njihov vpliv pa je ponovno naglo začel upadati. Šele v mesecih pred vojno so začeli v priložnostnih akcijah,

245

kakršna je bila ustanovitev Društva prijateljev Sovjetske zveze, iskati zaveznike v »odpa-dniških« skupinah Sokolov, krščanskih socialistov in svobodoljubno ter liberalno usmer-jenih intelektualcev. Veliko priložnost jim je tako ponudila vojna, saj jo je meščanski ta-bor pričakal sprt, zmeden, nepripravljen, brez jasne vizije in po smrti dr. Antona Korošca tudi brez čvrstega voditelja.

V času kraljevega namestništva po letu 1934, se je začela Jugoslavija ekonomsko in poli-tično povezovati z Nemčijo, po nastanku osi Rim–Berlin pa tudi z Italijo. Brez protesta je sprejela agresivno nemško zunanjo politiko in osvajanja. Proti anšlusu, ki je naciste pripe-ljal na državno mejo na Karavankah, ni protestirala, Münchenski sporazum je pozdravi-la kot akt miru, sprejela je razbijanje Češkoslovaške, čeprav je bila njena zaveznica, prav tako pa tudi okupacijo in aneksijo Albanije istega leta. Na začetku druge svetovne vojne sta obe strani poskušali pritegniti Jugoslavijo na svojo stran, pri čemer je bila Nemčija pre-cej uspešnejša, saj si je Jugoslavijo ekonomsko dejansko podredila in je leta 1940 Italijo celo odvrnila od napada nanjo.

V zelo neugodnih razmerah je država nato sklenila zavezništvo s Sovjetsko zvezo, kar pa je bilo že prepozno, in tudi sicer bi bilo najbrž neučinkovito. Diplomatske odnose z njo je nave-zala junija 1940, 6. aprila 1941, na dan nemškega napada na Jugoslavijo, pa še pakt o prija-teljstvu in nenapadanju. Nemčija je balkanske države zaradi nameravanega napada na Sov-jetsko zvezo eno za drugo prisilila, da so pristopile k trojnemu paktu, in po sestanku Hitlerja s knezom Pavlom je 25. marca 1941 k paktu z nekaterimi omejitvami in nemškimi trajnimi obljubami (da Jugoslaviji ne bo treba sodelovati v vojni proti Grčiji oz., da čez njeno ozemlje ne bo šel prevoz nemške vojske in da bo dobila Solun) pristopila tudi Jugoslavija. Knez Pa-vle je bil sicer britansko usmerjen, vendar je upal, da bo državo tako obvaroval pred vojno.

Podpis pristopa k trojnemu paktu 25. marca 1941 na Dunaju je izzval velike demonstraci-je. Vojaški puč, ki ga je ob pomoči britanske obveščevalne službe izvedla skupina oficirjev pod vodstvom letalskih generalov Borivoja Milkovića in Dušana Simovića, je kralja Petra II. proglasil za polnoletnega, ukinil kraljevo namestništvo, vendar pa po imenovanju nove vlade potrdil pristop k trojnemu paktu. V novo vlado so vstopili tudi predstavniki JMO, SLS in Srbskega kulturnega kluba (ki je nastal leta 1937 in si je prizadeval za veliko Sr-bijo v okviru federativno urejene monarhije). Vlada je jasno zagotavljala, da pakt ostane v veljavi, tajno se je pogajala z Veliko Britanijo. Razcepljenost, zmeda, konflikti med raz-ličnimi frakcijami znotraj nove vlade (v kateri je bila polovica ministrov iz prejšnje strmo-glavljene vlade), tako glede notranje kot zunanje politike, niso bili nič manjši kot pri prej-šnjih vladah. V tedanjih mednarodnih razmerah, ko je nemška vojska že osvojila večino Evrope, Velika Britanija se je bojevala za obstoj, Sovjetska zveza pa je z Nemčijo imela sklenjen sporazum o nenapadanju, tudi ni bilo več nobenega manevrskega prostora. Vlada iz strahu pred Nemčijo celo ni upala izvesti splošne mobilizacije. Upor v državi, ki ga je povzročil podpis pristopa k trojnemu paktu, in vojaški udar, 27. marca 1941, sta razbesne-la Hitlerja, tako da se je – čeprav tega sprva ni predvideval – odločil za napad na Jugosla-vijo in ga 6. aprila 1941 brez vojne napovedi tudi uresničil.

Zaradi zunanje ogroženosti so koncepti avtonomne jugoslovanske Slovenije ostali v pre-dalih vodilnih slovenskih politikov, drvenje Evrope in sveta v vojno pa jih je še za časa

Epilog


246

Koroščevega življenja pripeljalo v razmišljanja, pod katerim potencialnim okupatorjem bi Slovenci (bolje) preživeli. Zgled Slovenije je postala kvislinška Slovaška, pragmati-zem pa je celo protinemško nastrojenega Korošca še v času obstoja Jugoslavije pripeljal do tihega dogovarjanja z nacistično Nemčijo, pri čemer so mu pomagali Volksdeutscher-ji. Defetizem političnih sil, ki so od nastanka strankarstva v devetdesetih letih 19. stoletja, do začetka druge svetovne vojne vodile Slovence, je nakazal politiko med drugo svetovno vojno: politično emigracijo, doma pa t.i. »atentizem« (vdano čakanje, da bo rešitev prine-sel nekdo drug) in kolaboracijo. To je pomenilo konec meščanske politike in omogočilo vzpon novih, nekonvencionalnih političnih sil, izjemno patriotskih in brez pomisleka po-žrtvovalnih v boju za ohranitev naroda, a hkrati tudi do konca razočaranih nad kraljevo Jugoslavijo in meščansko politiko v njej. Nove politične sile, ki so se med vojno združile v Osvobodilni fronti, so imele različne politične koncepte, od krščansko-socialističnega do boljševiško-komunističnega. Družil jih je skupen cilj: osvoboditev in združitev Sloven-cev, nacionalno pravična, federalna in republikanska Jugoslavija, odprava večstrankarstva in socialno pravična družba.

Procesi od srede tridesetih let dalje do konca druge svetovne vojne bodo predmet podrob-nejše obravnave v knjigi, ki bo sledila.

Dušan NećakBožo Repe

247

iZbrana liTeraTura

Magda Ádám, Richtung Selbstvernichtung. Die Kleine Entente 1920–1938. Wien: Österreichischer Bun-desverlag, 1988.Smilja Amon, Tisk in politika v Jugoslaviji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 1996.Jacques Ancel, Peuples et nations des Balkans. Paris: Armand Colin, 1926.Živko Avramovski, Britanci o Kraljevini Jugoslaviji 1921–1930. Godišnji izveštaji britanskog poslanstva u Beogradu 1921–1938. 1. del (1921–1930). Beograd: Arhiv Jugoslavije; Zagreb: Globus, 1986.Theo Balderston, The world economy and national economies in the interwar slump. New York: Palgra-ve Macmillan, 2003.Bojan Balkovec, Parlamentarne volitve v Jugoslaviji v letih 1920–1938, s posebnim poudarkom na Slove-niji. Doktorska disertacija. Oddelek za zgodovino FF. Ljubljana: samozaložba, 1997. Ivo Banac, Nacionalno pitanje u Jugoslaviji. Zagreb: Durieux, 1995.Ana Benedetič, Poti do univerze. Ljubljana: Studia Humanitatis, 1999.Zvonko Bergant, Slovenski klasični liberalizem. Ljubljana: Nova revija, 2000.Volker R. Berghahn, Der Stahlhelm. Bund der Frontsoldaten 1918–1935. Düsseldorf: Droste, 1966.Valerija Bernik Burja, Vsebinske in metodološke spremembe v osnovnošolskih učbenikih zgodovine od konca 19. stoletja do začetka 21. stoletja na Slovenskem. Doktorska disertacija. Oddelek za zgodovino FF. Ljubljana: samozaložba, 2006.Dušan Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933–1941. V Ljubljani: Cankarjeva založba, 1966.Bibliografija od istorija na makedonskiot narod I–IV. Skopje: Institut za nacionalna istorija, 2000. Gerhart Binder, Epoche der Entscheidung. Eine Geschichte des 20. Jahrhunderts mit Dokumenten in Text und Bild. Stuttgart–Degerloch: Seewald Verlag, 1960.Mile Bjelajac, Vojska Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca – Jugoslavije. 1922–1935. Beograd: Institut za noviju istoriju Srbije, 1994. Ljubo Boban, Maček i politika Hrvatske seljačke stranke 1928–1941. Iz povijesti hrvatskog pitanja, 1. knjiga. Zagreb: Liber,1974. Neven Borak, Žarko Lazarević (ur.), Gospodarske krize in Slovenci. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodo-vino; Zveza ekonomistov Slovenije, 1999.Richard J. B. Bosworth, The italian dictatorship. Problems and perspectives in the interpretation of Mus-solini and fascism. London: Arnold, 1998.Karl Dietrich Bracher, Europa in der Krise. Innengeschichte und Weltpolitikszeit 1917. Frankfurt/M.–Ber-lin–Wien: Propyläen Verlag, 1979.Milko Brezigar, Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva. V Celju: Omladina, 1918. Hélene Carrere d’Encausse, Russie, la transition manquée. Nicolas II, Lénine, unité prolétarienne et diver-sité nationale. Paris: Fayard, 2005.Ciril Cvetko, Opera in njeni mojstri. V Ljubljani: Mladinska knjiga, 1963.Dragotin Cvetko, Slovenska glasba v evropskem prostoru. Ljubljana: Slovenska matica 1991.Dragotin Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem. (3. zv.) Ljubljana: DZS, 1958–1960.Časopis za zgodovino in narodopisje, letn. 77, št. 2–3 (2006) (prispevki več avtorjev, zlasti: Feliks J. Bi-ster, Franc Čuš, Stane Granda, Andrej Rahten, Mateja Ratej, Janko Prunk, Jurij Perovšek, Miroslav Sti-plovšek, Jure Gašparič, Bogdan Kolar, Ivan Janez Štuhec, Igor Grdina).Maja Černe, Velika gospodarska kriza 1929 – reševanje v ZDA in Kraljevini Jugoslaviji. Diplomsko delo. Oddelek za zgodovino FF. Ljubljana: samozaložba, 2007.Vasa Čubrilović (ur.), Svetska ekonomska kriza 1929–1934 godine i njen odraz u zemljama jugoistočne Evrope. Beograd, Balkanološki institut SANU, 1976.

Izbrana literatura


248

Ferdo Čulinović, Jugoslavija između dva rata. (Del 1, 2). Zagreb: Izdavački zavod JAZU, 1961. Tomaž Dintinjana, Splošne gospodarske okoliščine in ponovna vpeljava zlatega standarda v najpomemb-nejših državah v letih 1925–1931. Diplomsko delo. Oddelek za zgodovino FF. Ljubljana: samozaložba, 2005.Dejan Djokić, Elusive compromise. A history of Interwar Yugoslavia. London: Hurst&Company, 2007.Ivana Dobrivojević, Državna represija u doba diktature kralja Aleksandra 1929–1935. Beograd: Institut za savremenu istoriju, 2006.Ervin Dolenc, Kulturni boj. Slovenska kulturna politika v Kraljevini SHS 1918–1929. Ljubljana: Cankar-jeva založba, 1996.Ervin Dolenc, Bojan Godeša, Aleš Gabrič, Slovenska kultura in politika v Jugoslaviji. Ljubljana: Modri-jan, 1999.Srečo Dragoš, Katolicizem na Slovenskem. Socialni koncepti do druge svetovne vojne. Ljubljana: Krti-na, 1998.Državni zbor Republike Slovenije 1992–2002. Ljubljana: Državni zbor RS, 2002.DTV–Atlas zur Weltgeschichte. Karten und chronologischer Abriss. Band 2, Von der Französischen Re-volution bis Gegenwart. (25. Aufl.) München: DTV, 1991.Milorad Ekmečić, Osnovi građanske diktature u Evropi između dva svetska rata. Sarajevo: 1965.Neda Engelsfeld, Prvi parlament Kraljevstva Srba, Hrvata i Slovenaca. Privremeno narodno predstavni-štvo. Zagreb: Globus, 1989.Fran Erjavec, Slovenci. Zemljepisni, zgodovinski, politični, kulturni, gospodarski in socialni pregled. V Ljubljani: Jugoslovanska knjigarna, 1923.Renzo de Felice, Breve storia del fascismo. Con i due saggi »Il problema della identita nazionale« e »Dall’eredita di Adua all’intervento«. Milano: Mondadori, 2001.Filip Filipović, Pred novom eksplozijom na Balkanu i Mala Antanta. Beograd: ISI, 1988.Jure Gašparič: SLS pod kraljevo diktaturo. Diktatura kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929–1935. Ljubljana: Modrijan, 2007.Martin Gilbert, Geschichte des 20. Jahrhunderts. (Bd. 1, 2). Düsseldorf–München: List, 1998.Branislav Gligorijević, Kralj Aleksandar Karađorđević. (Del I–III). Beograd: Zavod za uđbenike i nastav-na sredstva, 2002.Branislav Gligorijević, Parlament i političke stranke u Jugoslaviji 1919–1929. Beograd: Institut za savre-menu istoriju; Narodna knjiga, 1979.Bojan Godeša, Ervin Dolenc (ur.), Izgubljeni spomin na Antona Korošca. Iz zapuščine Ivana Ahčina. Lju-bljana: Nova revija, 1999.Maja Godina–Golija, Iz mariborskih predmestij. O življenju in kulturi mariborskih delavcev v letih od 1919 do 1941. Maribor: Obzorja, 1992.Maja Godina-Golija, Prehrana v Mariboru v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Maribor: Obzorja, 1996.Robert Graves, Alan Hodge, The long weekend 1918–1939. A social history of Great Britain. London: Abacus, 1995.Erich Gruner, Eduard Sieber, Weltgeschichte des 20. Jahrhunderts. Erlenbach: E. Rentsch Verlag, 1957.Hans Joachim Härtel, Roland Schöhfeld, Bulgarien. Vom Mittelalter bis zur Gegenwart. Regensburg: Fri-edrich Pustet, München: Südosteneuropa – Gesellschaft, 1998.Eric J. Hobsbawm, Čas skrajnosti. Svetovna zgodovina 1914–1991. Ljubljana: Znanstveno in publicistič-no središče, 2000.Young-Sun Hong, Welfare, modernity and the Weimar State, 1919–1933. Princeton, NJ: Princeton Uni-versity Press, 1998.

249

Ivan Hribar, Moji spomini, I. del. Ljubljana: Slovenska matica,1983.The Hutchinson Encyclopedia. 12th ed. Oxford: Helicon Publishing, 2002.Gerhard Jagschitz, Der Putsch. Die Nationalsozialisten 1934 in Österreich. Graz–Wien–Köln: Styria, 1976.Robert L. Jarman (ur.), Yugoslavia. Political Diaries, 1918–1965. (Del 1, 2). Slough: Archive Editions, 1997.Ivan Jerič, Moji spomini. V Murski Soboti: Zavod sv. Miklavža, 2000.Milica Kacin-Wohinz, Prvi antifašizem v Evropi. Primorska 1925–1935. Bazoviškim žrtvam ob šestdeseti obletnici. Koper: Lipa, 1990.Milica Kacin-Wohinz, Jože Pirjevec, Zgodovina Slovencev v Italiji 1866–2000. Ljubljana: Nova revija, 2000.Hartmut Kaelbe, Auf dem Weg zu einer europäischen Gesellschaft. Eine Sozialgeschichte Westeuropas 1880–1980. München: Beck, 1987.Charles Poor Kindleberger, The world in depression, 1929–1939. Berkeley: University of California Press, 1986.Miroslav Kokolj, Prekmurski Slovenci od narodne osvoboditve do nacistične okupacije 1919–1941. Mur-ska Sobota: Pomurska založba, 1984.Eberhard Kolb, Die Weimarer Republik. München: R. Oldenbourg, 1988.Slavko Kremenšek, Slovensko študentovsko gibanje 1919–1941. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1972.Miroslav Krleža, Deset krvavih let in drugi politični eseji. Ljubljana: DZS, 1962.Joachim Kühl, Föderationspläne im Donauraum und in Ostmitteleuropa. Untersuchungen zur Gegenwart-skunde Südosteuropas. München: R. Oldenbourg, 1958.Stevan M. Kukuleča, Industrija Jugoslavije 1918–1938. Beograd: Balkanska štampa, 1941.Zvonimir Kulundžić, Atentat na Stjepana Radića. Zagreb: Stvarnost, 1967.Zvonimir Kulundžić, Politika i korupcija u Kraljevskoj Jugoslaviji. Zagreb: Stvarnost, 1968.Theodore Hermann von Laue, The world revolution of westernization. The twentieth century in global perspective. New York–Oxford: Oxford University Press, 1987.Jože Lavrič, Josip Mal, France Stele (ur.), Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici Kraljevine Ju-goslavije. Ljubljana: Jubilej, 1939.Žarko Lazarević, Jože Prinčič, Bančniki v ogledalu časa. Ljubljana: Združenje bank Slovenije, 2005.Žarko Lazarević, Kmečki dolgovi na Slovenskem. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1994.Žarko Lazarević, Slovensko gospodarstvo v prvi Jugoslaviji. Korak k industrijski družbi. Ljubljana: Mo-drijan, 1997.Uroš Lipušček, Ave Wilson. ZDA in prekrajanje Slovenije v Versaillesu 1919–1920. Ljubljana: Sophia, 2003.Dragotin Lončar, Politično življenje Slovencev. Ljubljana: Slovenska matica, 1921.Josip Mal (ur.), Slovenci v desetletju 1918–1928. Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Ljubljana, Leonova družba, 1928.Hrvoje Matković, Povijest Jugoslavije 1918–1991. Hrvatski pogled. Zagreb: Naklada Pavičič, 1998.Klaus-Jürgen Matz, Regententabellen zur Weltgeschichte. München: DTV, 1980.Luc Menaše, Svetovni biografski leksikon. Ljubljana: Založba Mihelač, 1994.Ivan Meštrović, Uspomene na političke ljude i događaje. Zagreb: Matica Hrvatska, 1993.Metod Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917–1941. V Ljubljani: Mladinska knjiga, 1965.

Izbrana literatura


250

Metod Mikuž, Svet med vojnama. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1966.Vladeta Milićević, Ubistvo kralja u Marselju, Beograd: Filip Višnjić, 2000.Andrej Mitrović, Jugoslavija na konferenciji mira 1919–1920. Beograd: Zavod za izdavanje udžbenika SR Srbije, 1969.Andrej Mitrović, Srbija u prvom svetskom ratu. Beograd: Srbska književna zadruga, 1984 (prenovljena izdaja 2005).Ivan Mužić, Stjepan Radić u Kraljevini Srba, Hrvata i Slovenaca. Zagreb: Matica Hrvatska, 1988. (3., do-punjeno izdanje).Nicholas M. Nagy-Talavera, The green shirts and the others. A history of fascism in Hungary and Roma-nia. Iaşa–Oxford–Portland: Center for Romanian Studies, 2001.Dušan Nećak, Avstrijska legija II. Maribor: Obzorja, 1995.Dušan Nećak, Božo Repe, Oris sodobne obče in slovenske zgodovine. Ljubljana: Oddelek za zgodovino FF, 2003.Zoran D. Nenezić, Masoni u Jugoslaviji (1764–1980). Beograd: Narodna knjiga, 1987 (2., dopunjeno iz-danje).Matija Ogrin, Janez Juhant, Aleš Ušeničnik – čas in ideje, 1868–1952. Celje–Ljubljana: Mohorjeva druž-ba, 2002.Janko Orožen, Karađorđevići. V Ljubljani: Vodnikova družba, 1938. Richard James Overy, The Penguin historical atlas of the Third Reich. London; New York: Penguin Bo-oks, 1996.Damjan Ovsec, Oris družabnega življenja v Ljubljani od začetka dvajsetega stoletja do konca druge sve-tovne vojne. Ljubljana: Društvo arhitektov Ljubljane, 1979.Milivoje Pavlović, Knjiga o himni. Beograd: Nova knjiga, 1986.Egon Pelikan, Akomodacija ideologije političnega katolicizma na Slovenskem. Maribor: Obzorja, 1997.Egon Pelikan, Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom. Primorski krščanski socialci med Vatikanom, fašistično Italijo in slovensko katoliško desnico – zgodovinsko ozadje romana kaplan Martin Čedermac. Ljubljana: Nova revija, 2002. Ivo Perić, Hrvatska u monarhističkoj Jugoslaviji. Zagreb: Dom i svijet, 2006.Jurij Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva. Nacionalna politika liberalnega tabora v letih 1918–1929. Ljubljana: Modrijan, 1996.Jurij Perovšek, Programi političnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v času kraljevine SHS (1918–1929). Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1998.Branko Petranović, Momčilo Zečević, Agonija dve Jugoslavije. Beograd: Zaslon, 1991.Jože Pirjevec, Jugoslavija 1918–1992. Nastanek, razvoj ter razpad Karađorđevićeve in Titove Jugoslavi-je. Koper: Lipa, 1995.Jože Pirjevec: »Trst je naš!«: boj Slovencev za morje (1848–1954). Ljubljana: Nova revija, 2007.Janko Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič 1863–1925. Pot prvaka slovenskega političnega katolicizma. Ljublja-na: ZRC SAZU, 1998.Janko Pleterski, Branko Božič, Politična in socialna zgodovina Jugoslavije. Maribor: Obzorja, 1975.Janko Pleterski, Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju. Maribor: Obzorja, 1981.Politićki život Jugoslavije 1914–1945. Zbornik radova. Beograd: Radio Beograd, 1973.Svetozar Pribičević, Diktatura kralja Aleksandra. Zagreb: Globus, 1990.Quirino Principe (ur.), La Mitteleuropa negli anni venti. Cultura e societa. Atti del XXIII convegno. Gori-zia: Istituto per gli incontri culturali Mitteleuropei, 1992.

251

Janko Prunk, Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. V Ljubljani: Cankar-jeva založba, 1977.Janko Prunk, Slovenski narodni vzpon. Narodna politika (1768–1992). Ljubljana: DZS, 1992.Mira Radojević, Udružena opozicija 1935–1939. Beograd: Institut za savremenu istoriju, 1994.Vladimir Ravnihar, Mojega življenja pot. Spomini dr. Vladimirja Ravniharja. Ljubljana: Oddelek za zgo-dovino FF, 1997. Mojca Repež (ur.), 75 let Univerze v Ljubljani. 75 let neprekinjenega delovanja Univerze v Ljubljani. 1919–1994. V Ljubljani: Univerza, 1994.Ivan Ribnikar, Monetarna ekonomija II. Mednarodni denarni sistem. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 2003.Franc Rozman, Vasilij Melik, Božo Repe, Zastave vihrajo. Ljubljana: Modrijan, 1999.Jan Rychlík, Miroslav Kouba, Dĕjiny Makedonie. Praha: Nakladatelství Lipové Noviny, 2003.Norbert Schausberger, Österreich. Der Weg der Republik 1918 – 1980. Graz; Wien: Leykam, 1980.Martin Schumacher, Wahlen und Abstimmungen 1918–1933. Eine Bibliographie zur Statistik und Analyse der politischen Wahlen in der Weimarer Republik. Düsseldorf: Droste Verlag, 1976.Nathan Schur, Kurze Geschichte des 20. Jahrhunderts. Die wichstigsten Stationen der Gegenwart. Bergi-sch–Gladbach: Bastei–Lübbe, 1994.Robert William Seton-Watson, Pozadina jugoslovenske diktature. Novi Sad: S. Ćirić, 1967.Milan Skakun, Balkan i velike sile. Smederevo: D. Davidović, 1986.Slovenci skozi čas. Ljubljana: Mihelač, 1999.Slovenska kronika 20. stoletja. 1900–1941. Ljubljana: Nova revija, 1995.Slovenska novejša zgodovina 1848–1992. 1. del. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino; Mladinska knjiga, 2005.Slovensko-avstrijski odnosi v 20. stoletju. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2004.Robert Sobel, The age of giant Corporation. A microeconomic history of american bussines 1914–1970. Westport: Greenwood Press, 1974.Splošni pregled dravske banovine. Ljubljana: Kraljeva banska uprava dravske banovine, 1939.Zeev Sternhell, Die Entstehung der faschistischen Ideologie. Von Sorel zu Mussolini. Hamburg: Hambur-ger Edition, 1999.John Stevenson, British society 1914–45. London [etc.]: Penguin, 1990.Dieter Stiefel, Die grosse Krise in einem kleinen Land. Österreichische Finanz- und Wirtschaftspolitik 1929–1938. Wien–Köln–Graz: Böhlau, 1988.Miroslav Stiplovšek, Banski svet Dravske banovine 1930–1935. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozof-ske fakultete, 2006.Miroslav Stiplovšek, Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem od začetka stavkovnega gibanja do enotnih sindikatov 1868–1945. Maribor: Obzorja; Ljubljana: Znanstveni inštitut FF, 1989. Miroslav Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem 1927–1929. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2000.Milan Stojadinović, Ni rat, ni pakt. Jugoslavija između dva rata. Rijeka: Otokar Keršovani, 1970.Todor Stojkov, Opozicija u vreme šestojanuarske diktature 1929–1935. Beograd: Prosveta, 1969. Holm Sundhaussen, Geschischte Jugoslawiens 1918–1980. Stuttgart: Kohlhammer, 1982.Svetovna zgodovina. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1976.Matija Škerbec, Šenčurski dogodki. Kranj: Tiskovno društvo, 1937.Janez J. Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919. V Ljubljani: Prešernova družba, 1990.

Izbrana literatura


252

Janez J. Švajncer, Vojna in vojaška zgodovina Slovencev. Ljubljana: Prešernova družba, 1992.Emmerich Tálos (ur.), Handbuch des politischen Systems Österreich. Erste Republik 1918–1933. Wien: Manz, 1995.Alice Teichova, Kleinstaaten im Spannungsfeld der Großmächte. Wirtschaft und Politik in Mittel- und Sü-dosteuropa in der Zwischenkriegszeit. Wien: Verlag für Geschichte und Politik, 1988.Anka Vidovič-Miklavčič, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom. Pregled razvoja in dejavnosti mladinskih organizacij, društev in gibanj v liberalno-unitarnem in katoliškem taboru v letih 1929–1941 v jugoslovanskem delu Slovenije. V Ljubljani: Študentska organizacija Univerze, 1994.Peter Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Ljubljana: Modrijan, 2006.Helena Zabavnik, Zgodovina Banke za mednarodne poravnave in njena vloga danes. Ljubljana: Ekonom-ska fakulteta, 2003.Marko Zajc, Kje se slovensko neha in hrvaško začne. Slovensko-hrvaška meja v 19. in na začetku 20. sto-letja. Ljubljana: Modrijan, 2006.Momčilo Zečević, Na zgodovinski prelomnici. Slovenci v politiki jugoslovanske države 1918–1929. Knj. 1. Maribor: Obzorja, 1986.Momčilo Zečević, Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje 1917–1921. Od majniške dekla-racije do vidovdanske ustave. Maribor: Obzorja, 1977.Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije. Ljubljana: Komunist; Državna založba Slovenije, 1986.Bogo Zupančič: Ljubljanski nebotičnik. Denar in arhitektura. Ljubljana: Urbanistični inštitut Republike Slovenije, 2001.Bogo Zupančič, Usode ljubljanskih stavb in ljudi. Ljubljana: KUD Polis, 2005.Življenje in delo dr. Antona Korošca. Prispevki za novejšo zgodovino, letn. 31, št. 1 (1991) (več avtorjev, zlasti: Janko Prunk, Momčilo Zečević, Janez Juhant, Anka Vidovič-Miklavčić).

20. Jahrhundert. Der synchronoptische Überblick. München: Chronik Verlag, 1996.

iZbrani članKi

Božo Benedik, Božo Repe, Bled kot prizorišče politične in diplomatske dejavnosti v obdobjih Karađorđe-vićev in Josipa Broza–Tita, v: Bled 1000 let. Radovljica: Didakta, 2004, str. 265–268.Janez Cvirn, Prizadevanja za reformo poročnega prava v Jugoslaviji, v: Dušan Nećak (ur.), Stiplovškov zbornik. Ljubljana 2005, str. 227–236.Pavle Čelik, Slovenski orožniki 1918–1941, v: Revija za kriminalistiko in kriminologijo, letn. 50, št.1 (jan.–mar. 1999), str. 53–56.Jure Gašparič, Uvedba diktature kralja Aleksandra, v: Prispevki za novejšo zgodovino, letn. 46, št. 1 (2006), str. 241–254.Spomenka Hribar, Ločevanje duhov, v: Žrtve vojne in revolucije. Ljubljana 2005, str. 70–94.Olga Janša – Zorn, Turizem v Sloveniji v času med obema vojnama (1918–1941), v: Razvoj turizma v Sloveniji, 28. zborovanje slovenskih zgodovinarjev. Ljubljana 1996, str. 78–95.Bogdan Krizman, Trumbićeva misija u inozemstvu u oči proglašavanja šestojanuarske diktature, v: Histo-rijski pregled 3, Zagreb 1962.Žarko Lazarević, Slovenski nacionalni interes v gospodarstvu do druge svetovne vojne, v: Zgodovinski časopis, letn. 59, št. 1–2 (2005), str. 101–110.Stanko Majcen, Moji spomini na Antona Korošca, v: Most (Trst), št. 1.Albina Nećak-Lük, Oris položaja madžarske narodne manjšine v Prekmurju v obdobju od 1918 do 1945, v: Zgodovinski časopis, letn. 35, št. 3 (1981), str. 279–286.

253

Jurij Perovšek, Dvajseta leta v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, v: Zgodovina v šoli, letn. 4, št. 3 (1995), str. 21–36.Mateja Ratej, Slovenska ljudska stranka v vladi Antona Korošca – ratifikacija Nettunskih konvencij, v: Zgodovinski časopis, letn. 59, št. 1–2 (2005), str. 111– 127.Božo Repe, Mit in resničnost komunizma, v: Mitsko in stereotipno v slovenskem pogledu na zgodovino. Zbornik 33. zborovanja Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Ljubljana 2006, str. 285–302.Božo Repe, Slovenci, Balkan in Srednja Evropa, v: Anthropos, letn. 31, št. 4–6 (1999), str. 301–312.

Izbrana literatura

Kriza: Svet in Slovenci od prve svetovne vojne do sredine tridesetih

Documents

Transcript of Kriza: Svet in Slovenci od prve svetovne vojne do sredine tridesetih