UNIVERZA V LJUBLJANI

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO

Zavetiška 5

1000 Ljubljana

Seminar iz predmeta Etnologija Evrope:

Kelti danes – prerojena ali

izmišljena kultura?

AVTORICA: Mira Petek

MENTOR: red. prof. dr. Bojan Baskar

Ljubljana, 23.5.2011

1. KAZALO

1. KAZALO

2

2. POVZETEK

3

3. OPREDELITEV PROBLEMA

4

4. METODE DELA

4

5. CILJ NALOGE / HIPOTEZE

4

6. JEDRO 5

6.1. Kdo je najbolj 'keltski'? 5

6.2. Kelt – barbar in romantik 10

6.3. Ko Kelt je Galec in Galec ni Kelt 13

6.4. Kelti danes – prerojena ali izmišljena kultura?

13

7. SKLEPNA BESEDA

17

8. VIRI IN LITERATURA

18

2. POVZETEK

Kelti so bili starodavno ljudstvo, razpršeno na območju osrednje in zahodne Evrope,

večinoma centralizirani v pokrajini Galiji in kasneje na Britanskem otočju. V prvem stoletju

pr.n.št. naj bi se skoraj v celoti romanizirali in zamrli, a vseeno se je v ozadju uspelo ohraniti

nekaj elementov keltske kulture, ki so ponovno vzniknili v obdobju t.i. »keltske renesanse«

med 4. in 6. stoletjem. V 18. stoletju pa se je z objavo Macphersonovih pesmi barda Ossiana

in posledičnih diskusij o njihovem izvoru razvilo keltsko gibanje oziroma t.i. »keltski

preporod«. Danes je na Britanskem otočju in v Franciji, še posebno v Bretanji, polno

(domnevno) keltskih simbolov, (domnevno) keltsko kulturo pa ohranjajo in oživljajo tudi

skozi različne festivale, kongrese, razprave in raziskave.

Ključne besede: Kelti, keltska renesansa, keltski preporod, bretonsko gibanje, izmišljena

kultura (invented culture).

3. OPREDELITEV PROBLEMA

Keltska kultura je, kot mnoge druge, nejasno definirana. Po eni strani gre za kulturo, ki je svoj

vrhunec že davno izživela, danes pa na območju Bretanje in Britanskega otočja živijo tako

ljudje, ki se smatrajo za keltske potomce, kot ljudje, ki menijo, da so Kelti že davno

pozabljeni. Na drugi strani pa gre za kulturo, ki jo mnogi skušajo ohraniti ali oživiti, pri tem

pa izpostavljajo kar nekaj elementov, za katere ni moč najti dokazov, ki bi kazali na njihovo

avtentičnost oziroma starobitnost. Izobraženci, ki so v 19. stoletju podpihovali t.i. 'keltski

preporod' (celtic revival), so izhajali iz Ossianovih in Herderjevih teorij ljudske poezije in

tako kot takrat je še danes mnogo literature, festivalov in drugih stvari, za katere se moramo

vprašati kako pristen je njihov koncept keltskega. Povrh vsega je tu še lingvističen problem ali

je keltsko enako galsko in pa koliko je 'skupna keltska dediščina' sodobnih samooklicanih

keltskih dežel zares skupna.

4. METODE DELA

Vodilna metoda je preučevanje raznolike literature, primerjava in poskus interpretacije

izsledkov.

5. CILJ NALOGE / HIPOTEZE

Pričakujem, da bom na koncu seminarske naloge potrdila svojo tezo o tem, da koncept

keltskega izhaja tako iz resnično ohranjenih avtentičnih elementov stare keltske kulture, kot iz

izumljenih oziroma izmišljenih elementov, ki se vse bolj prepričljivo oblikujejo v stereotipe

keltske kulture. Obenem pa upam, da bom pri tem prišla do sklepa, kje približno lahko

potegnemo ločnico med obema vidikoma. Prav tako pričakujem zelo raznolike vidike znotraj

keltskih dežel z (načeloma) enotno keltsko identiteto.

6. JEDRO

Moje raziskovanje je večinoma temeljilo na prebiranju antropoloških člankov iz različnih

obdobij od začetka pa do konca 20. stoletja. Zelo kmalu sem ugotovila, da ima antropološka

literatura v nasprotju z zgodovinsko precej bolj fluiden in polemičen pristop do keltske

tematike. Zgodovinska literatura pristopa k bralcu z nizanjem podatkov oziroma zgodovinskih

dejstev, ki načeloma veljajo za (potrjena) dejstva (glej Eluère 1997), medtem ko so

antropološke razprave napisane na podlagi terenskih in esejskih raziskav številnih piscev, ki

se seveda razhajajo v mnenju, virih in zaključkih o tem, kaj je 'resnično' in tako sem med

branjem naletela na toliko raznolikih trditev, da sem hitro prišla do sklepa o prvi polemiki

glede keltske kulture in identitete – da so viri in razprave izredno nekoherentni glede

zgodovinskih podatkov kdo so pravzaprav (bili) Kelti in od kod so izvirali, glede kategorij za

definicijo 'keltskega' (od izvora krvi, jezika, kulture do geografskih pozicij) in celo glede

poimenovanja – ali sta izraza Kelt in Galec sinonima ali pomenita dve različni si ljudstvi?

6.1. Kdo je najbolj 'keltski'? (na primeru Francije)

Izraz 'keltsko' so uvedli Američani v navezovanju na irsko manjšino v ZDA in na škotsko

manjšino v Kanadi ter nato razširili pojem na manj znane Bretonce in Valižane (Dietler 1994:

585 in Porter 1998). Za keltske potomce danes veljajo prebivalci Bretanje, Irske, Škotske,

Walesa, Cornwalla in otoka Isle of Man. Prvi viri o keltskih ljudstvih izhajajo iz antičnih

tekstov, iz poznejše epske in pravniške literature zgodnjekrščanske Irske, iz arheoloških listin

o železni dobi in drugod (Dietler 1994: 586).

Dietler v članku »Our Ancestors the Gauls: Archaeology, Ethnic Nationalism, and the

Manipulation of the Celtic Identity in Modern Europe« piše, da so bili Kelti ena izmed opcij

za podžiganje nacionalne identitete Francozov v post-revolucionarni dobi skozi sklicevanje na

starodavno skupno etnično dediščino; druga možnost so bili Franki, po katerih se država tudi

imenuje, tretja pa Rimljani, ki so si predhodne Kelte podjarmili v 1. stoletju pr.n.št. Francosko

identiteto si je do konca revolucije 1789 prisvajala zgolj aristokracija in tako se je osnovalo

slojno razlikovanje na podlagi njihovih različnih etničnih identitet, ki pa so temeljile

večinoma na rasnih potezah – Comte de Boulainvilliers je v 18. stoletju trdil, da je Francija

sestavljena iz dveh ras oziroma rodov: aristokracije, ki so potomci Frankov, in iz tretjega

stanu, potomcev Kelto-Rimljanov (Gallo-Romans). V času revolucije je keltska identiteta

najprej zavzela vlogo nasprotovanja aristokraciji, kasneje pa simbolno vlogo združevanja v

procesu ljudskega nacionalizma (1994: 587).

Ne le, da verzije o izvoru Keltov variirajo od avtorja do avtorja, do nasprotujočih se

ugotovitev lahko prihaja celo pri enem in istem avtorju. V članku »Celtic Ethnic Kinship and

the Problem of Being English« Maryon McDonald postopoma in skozi oči ideološkega

razvoja t.i. bretonskega gibanja poda dve različni teoriji o migraciji Keltov med Bretanjo in

Britanskim otočjem. Ta (kronološki) pristop je sicer nadvse primeren, že nekoliko pedagoški,

vendar na koncu ni jasno, ali je druga verzija ne le poznejša, temveč tudi pravilnejša, oziroma

katero od verzij so na koncu potrdili ali pa morda sploh nobene.

Prva verzija pravi, da so Kelti dolgo kolebali na meji 'civiliziranega' zahodnega sveta, potem

pa, ko so razvitejši in periferni predeli Evrope začeli spreminjati svoje vloge, so se le

pomaknili naprej proti zahodu in se večinoma ustalili v Galiji. Že Julij Cezar je v svojem delu

Bellum Gallicum opisal Kelte kot enega izmed treh ljudstev v Galiji. Viri iz kasnejše, t.i.

keltske renesanse in ponovnega odkrivanja klasične antike so precej površni in nejasni, a

vseeno so Francozi do konca 17. stoletja svoj izvor projicirali na keltsko ljudstvo, pri čemer

pokrajina Bretanja, ki se v marsičem razlikuje od preostale Francije, ni imela posebne vloge

(McDonald 1986: 335). V začetku 18. stoletja so v zgodbo o keltskem poreklu pomembneje

vstopili tudi Bretonci – izobraženec Pezron je orisal linijo njihovega izvora od prednikov kot

so Gomer, Jupiter, Saturn in Titan, pa skozi keltsko Galijo do Bretanje v sodobni Franciji,

med drugim na podlagi lingvistične teorije, saj je splošna izobrazba takrat že povezovala

sorodnost med bretonskim, galskim, valižanskim in celo hebrejskim jezikom. Za prednika

Francije so torej veljali Kelti, Pezron pa je sugeriral, da je bila Bretanja bolj keltska oziroma

galska in posledično bolj vzvišeno francoska kot preostali del Francije. Bretanja je tako

predstavljala živi dokaz »francoske keltskosti« (McDonald 1986: 335). Sčasoma pa se je vidik

francoskega izvora začel nagibati k romanskim koreninam in zastopniki keltske ideje so

postali slabšalno imenovani »Kelto-fanatiki« (Celto-maniacs). To še ni pomenilo konca

keltske Francije, kajti ideja je ponovno zaživela pod okriljem Napoleona, ki je leta 1805 v

Parizu ustanovil Keltsko akademijo, katere naloga je bila uveljaviti in dokazati na zemljevidu

prikazano shemo keltske Evrope. S tem je hotel z zgodovinskim dokazom upravičeno terjati

in osvojiti čim več teritorija, ki bi ga vključil »nazaj« v francoski imperij. Tokrat je imela

Bretanja dominantno vlogo kot najbolj keltska, pa tudi njene veze z Britanskim otočjem, kjer

je raslo vse večje zanimanje za keltsko tematiko in čeprav je bila v času Napoleona večina

virov iz Britanske strani, kot npr. Ossianove pesmi, ki jih je objavil Macpherson, je Keltska

akademija v Parizu zaničevala vse britanske namige na svoje keltske korenine, saj naj njeno

območje sploh ne bi bilo poseljeno, če ne bi bilo otrok Armorike1. Medtem je valižanski

izobraženec Edward Lhuyd na Oxfordu razvil svojo teorijo o valižanskem in galskem izvoru

iz Galije. Njegovo objavljeno delo leta 1707 je zbudilo zanimanje za Škotsko, kjer so prav

tako zagovarjali svojo keltsko linijo (1986: 335). Britanski Kelti torej nikoli niso veljali za kaj

več kot le obrobno manjšino (večino pa so predstavljali Anglosasi). Medtem, ko so v 19.

stoletju v Britaniji govorili o Keltih kot o manjšini in ne večinskem prebivalstvu Anglije, so v

Franciji govorili ne le o Keltih Bretoncih, temveč o celi Franciji (1986: 336). Največ tega

francoskega »kelticizma« se je razvilo po sramotnem porazu Francozov iz strani Prusije leta

1870 (Dietler 1994: 591). Ironično je, da je Francija s svojim republikanskim entuziazmom

skozi keltsko identiteto skoraj izbrisala edini oprijemljivi dokaz keltskosti – bretonski jezik.

Nekateri izmed prvih »keltofilov«, ki so spodbujali francoski nacionalistični mit, so bili

bretonskega izvora, danes pa Francija na Bretanjo gleda kot na tisto regijo, ki je v antični

skupnosti Galcev (Keltov) predstavljala najbolj primitivne (1994: 593). Bretonci so bili v

političnih delitvah uravnovešeni med sorodstvo z Galci, ki so predstavljali večinsko Francijo,

in pa med opozicijo oziroma odpor do vsega »francoskega«. Ideja o Bretoncih kot potomcih

Galcev je bila vse manj politično primerna (McDonald 1986: 336).

V 19. stoletju pa se je uveljavilo tudi preučevanje jezikov kot raziskovalna metoda in skozi

jezikoslovne raziskave so Bretonci nenadoma postali krvni sorodniki Valižanov. Vprašanje ni

bilo več, ali so Galci poselili antično Britanijo (v tem primeru so Britanci potomci Bretoncev),

temveč ali so Britanci poselili Galijo – skozi ta vidik bretonski Kelt ni več potomec Galca,

temveč Britanca (medtem, ko sta bili figuri Galca in Bretonca od nekdaj povsem neodvisni)

(1986: 336). Med novimi možnostmi zgodbe o izvoru se je politično in metaforično najbolj

prikladna možnost zdel prihod Britancev v Bretanjo v času 5. stoletja. Figura Galca se je

ohranila, a zdaj kot prednik Francozov, kar danes ponosno izkazujejo skozi različne simbole,

kot so stripi o Astérixu in cigarete znamke Gauloises. Za večino predstavnikov bretonskega

gibanja (keltskega preporoda) Bretonci niso Galci in z njimi nočejo imeti nobenih vezi.

Tipičen primer dveh nasprotnih vidikov v bretonskem gibanju sta keltska oddelka na

univerzah v Rennesu in Brestu (obe v Bretanji). Medtem, ko na univerzi v Rennesu niso hoteli

1 Armorika: stara galska beseda za Bretanjo

imeti glaskih korenin, je bilo v Brestu veliko zanimanje za galske korenine Bretoncev in zato

jih imajo tisti iz Rennesa za »Francoze« (McDonald 1986: 337).

Mnoge razlage izraza »keltsko« so torej verjetno povsem zgrešeni kandidati za to, kar danes

Evropa pojmuje pod keltsko kulturo; izraz se je v zgodovinskih virih pojavil kot projiciranje

»out-siderskega« smisla za enotnost na različna ljudstva in se kasneje razvilo v posploševanje

glede njihovih značajev, navad in fizične podobe. K temu so močno prispevali predsodki o

barbarih, ki so bili nujen pogoj kot kontrast pri samo-identifikaciji Grkov in Rimljanov kot

civiliziranih ljudstev. To pa je močno vplivalo na iznajdbo dveh tipov koncepta keltskega –

samo-identifikacijski kontrast (kar npr. uporabljajo danes Irci in Škoti kot kontrast do

Angležev) ali pa kot etnična samo-identifikacija, ki poudarja pripadnost (Dietler 1994: 586).

V obliki keltskega preporodnega gibanja je prišlo do polemik glede tega, kdo je res keltskega

izvora, tudi skozi mnoge diskusije o zloglasnih Macphersonovih pesmih. Med letoma 1760 in

1763 je izdal tri zbirke pesmi (Fragment of Acient Poetry, Fingal in Temora), ki naj bi bile

prevodi pesniških del škotskega barda2 Ossiana, sina morvenškega kralja Fingala, iz 3.

stoletja. Skoraj takoj so se poleg navdušenja pojavili tudi dvomi o avtentičnosti pesmi. Po

skoraj stoletju diskusij je bilo razglašeno, da je James Macpherson sam spisal pesmi na

podlagi nekaterih resničnih zgodb in balad s Škotskega višavja, na katerem je zbiral gradivo

leta 1760, in da je podobnost z resničnimi (še živimi) pesmimi dokaj borna – Macphersonove

pesmi je za ponaredke razglasil nemški kelticist Ludwig Stern leta 1897 in to je obveljalo za

dejstvo (O'Halloran 1989: 69).

Macphersonove pesmi so sprožile velik odziv (kar je Seamus Deane označil za prvi keltski

preporod) (O'Halloran 1989: 73). Lois Whitney je leta 1924 zapisal, da Ossianove pesmi niso

ustvarile novih teorij prvobitnosti, temveč ustrezajo že obstoječim. Konzervativni zagovorniki

so pesmi smatrali za dokumentirane dokaze o načinu življenja in običajih zgodnje človeške

družbe (npr. Lord Kames, škotski zgodovinar, Herder v Nemčiji in Melchiore Cesarotti, ki je

prevedel tudi Homerja). Ta obstoj (domnevne) antične poezije, ki sicer ni sledila pravilom

klasične literarne kompozicije, a je bila vseeno dobro sprejeta, je spodkopal stališče, da naj bi

bila dobra literatura nujno imitacija klasičnih tekstov. V Rusiji je prevod Ossianovih pesmi

celo spodbudil (re)produkcijo izvirne literature. Največji vpliv pa je imel Macpherson v

2 bard: termin iz srednjeveške keltske kulture, pomeni poklicnega pesnika, ki ga je najel kak monarh ali plemič,

da je v pesmih poveličeval njegove dosežke in dejavnosti

Nemčiji – pesnik Klopstock si je po njegovem vzoru zamislil lik nemškega barda in pesmi o

njem (1989: 70-71). Medtem pa so si na Irskem prizadevali za zanikanje barbarske podobe o

Ircih na Britanskem otočju; v Macphersonovem obdobju je bil irski nacionalizem močno

omajan zaradi teh prizadevanj po spodkopavanju kolonialnih stereotipov (predstavo o »divjih

Ircih« so opravičevali kot kolonialno politiko, ki je bila potrebna za razvoj civilizacije). Irski

pisci so željo po spremembah projicirali na mitološko preteklost, ki naj bi bila politično in

kulturno sofisticirana, ne pa primitivna. Nasploh so bili prvi odzivi Ircev na Macphersonova

dela nekoliko razdrobljeni; premalo je bilo analiz izobražencev o Macphersonovih tekstih

(vsaj v primerjavi s Škotsko, kjer je to razmahnilo splošno izobraževanje o Keltih). Zdi se, da

so bili takrat Irci edini, ki v končni fazi niso odobravali Macphersonovih stvaritev (1989: 73).

O'Conor naj bi bil najboljši kandidat za kritiko Macphersonovega sprevračanja irske

preteklosti (Macpherson je v opombah in uvodu v Fingalu in Temori skušal zanikati

potencialno irske zgodovinske in literarne vire, ki bi nakazovali na goljufijo, ter drzno

prilagodil škotsko in irsko zgodovino svojim potrebam), kar je storil z esejem v drugi izdaji

njegovega dela Dissertations leta 1766. Njegova glavna teza je bila, da je bila zgodnja irska

družba visoko kultivirana in izobražena že dolgo pred prihodom krščanstva.

Macphersonovega Ossiana je smatral za novo metodo Škotov, da bi si prilastili irsko

preteklost. Pri tem je opazno, da je O'Conorjevo zaničevanje namenjeno le Macphersonovemu

izkrivljanju zgodovine, ne pa tudi samemu ponarejanju irskih zgodb, čemur pravzaprav sploh

ne nameni pozornosti (morda zato, ker te zgodbe ne prikazujejo tako kultivirane irske družbe,

kot jo je opisal sam) (74-77).

Na drugi strani je Sylvester O'Halloran menil, da so pesmi zares Oisínov3 produkt, le nekoliko

prilagojene skozi naslednje generacije. Ni želel zavreči samih pesmi, kot O'Conor, temveč

dokazati njihov irski izvor (79). V sedemdesetih letih 18. stoletja je tudi O'Halloran zavzel

stališče, da si skušajo Škotski pisci prisvojiti irsko preteklost in jih tega tudi glasno obtožil.

Take obtožbe pa so se zdele kot izključevanje možnosti, da bi Ossianove pesmi lahko služile

kot zgodovinski dokaz za način življenja in običaje irske kulture iz 3. stoletja, a kasneje je

O'Halloran tudi te vire odobril za verodostojne. Naslednji, ki je poudarjal irski izvor

Macphersonovih pesmi, je bil John O'Brien, ki je za interese širšega zanimanja za keltske

jezike leta 1768 spisal irsko-angleški slovar, medtem ko je Charles Vallancey zavračal

Macphersonovo trditev v uvodu Temore, da je škotska galščina »materinski jezik«, irščina pa

3 Oisín: irska različica imena Ossian

samo popačen dialekt in to podkrepil s slovnico Grammar of the Iberno-Celtic. Vendar bi

potrebovali še dostojen slovar in slovnico škotske galščine, kajti brez tega je nemogoče ovreči

Macphersonova zatrjevanja, da so galski originali v njegovih prevodih ostali nedotaknjeni

(O'Halloran 1989: 81-82).

Med angleškimi predstavniki, ki so se vključevali v diskusijo, je bil npr. Richard Stanihurst,

ki se je videl kot interpretatorja galskega sveta angleškemu občinstvu. Thomas Campbell je

celo trdil, da so ti ponarejeni prevodi pravzaprav pomagali pridobiti novo zanimanje za

keltsko poezijo (83). Mathew Young pa je bil prvi irski izobraženec, ki se je odločil dokazati

katere, če sploh, galske vire je Macpherson uporabil in se zato leta 1784 odpravil v Škotsko

višavje, da bi zbral čim več odlomkov balad in zgodb, kar jih lahko. Njegov sklep je bil, da

Macpherson res ni samostojni avtor Ossianovih pesmi, saj so irski originali, na katere se je

Macpherson zanašal, enaki tistim, ki so jih v Fingalu odpravili kot nepristne (84).

6.2. Kelt – barbar in romantik

Ogromne razlike sem med prebiranjem literature opazila tudi glede značajskih opisov Keltov

in njihove kulture. Skozi zgodovinske vire so Kelti večinoma predstavljeni kot robustni ali

vsaj borbeni, saj so se dolgo upirali Rimljanskim legijam. Še posebej je izpostavljen

Vercingetorix, vodja zadnjega galskega upora, ki je kasneje postal nacionalni heroj v Franciji

in verjetno vplival na ideje za strip o Astérixu in Obélixu, kjer so bili Galci prav tako

predstavljeni kot krepki in suvereni.

V članku Is the Celtic Revival Really Irish? Mary K. Ford podaja kritiko številnih piscev

keltskega gibanja, ki so skušali imitirati stare irske pesnike in pisce zgodb. Že to, da se

posveča samo irski literaturi, pomeni pomanjkanje informacij, poleg tega pa je celoten članek

bolj v duhu literarne kritike kot sklepanja dejstev. A vseeno je vredno omembe avtoričina

predstava o pravem Irskem (keltskem) značaju. Na začetku se sprašuje, ali je keltski preporod

emocionalno izražanje zatrte nacionalnosti, ali moderna, zavestna oblika pisanja. Voditeljem

tega gibanja naj bi pogosto primanjkovalo tistih kvalitet, kot so preprostost, hudomušnost in

zanos, ki so bile (izhajajoč iz ljubezni Ircev do njihove vere, domovine in domov) poprej

tipične poteze keltske literature in še posebej poezije, med katero so prevladovale balade. Med

glavnimi (starimi) irskimi pesniki izstopa ime Thomas Moore, ki naj bi bil najboljši primer

irskega pesništva (Ford 1906: 771). Pogosti tematiki balad sta irska ljubezen do domovine in

pa vsakdanje življenje in ravno v pesmih s tematiko vsakdanjih praks so najbolj prisotne

preprostost, hudomušnost in vznesenost, z izjemo »nesrečnega« avtorja Jamesa Clarence

Mangana, ki izraža trpkost in obup, a je kljub temu tudi v njegovih delih prisoten tipičen irski

religiozni element upanja (Ford 1906: 772).

V članku Ramsaya MacMullena The Celtic Renaissance so Kelti predstavljeni kot zelo

umetniški – najraje naj bi ustvarjali s kovino. Veliko so se ozirali na kulturo Grkov in Skitov,

a z oblikovanjem nakita, okrasja, lončenih posod in kamnitih skulptur razvili tudi povsem svoj

umetniški slog. V zadnjih štirih stoletjih pr.n.št. naj bi se v vrhuncu te njihove umetnosti

kazalo nagnjenje k abstraktnosti in geometričnosti; najbolj priljubljeni motivi naj bi bili S-

krivulje, arabeske, chevron (ornamenti s cikcakasto črto), idr. Redko so prikazovali človeško

figuro ali vsaj obraz. Nekoliko pogosteje so se pojavljale živali, a tudi one bolj za zapolnitev

prostora, ne pa kot vodilo zgodbe. Od realnega so se raje obračali k dekorativnemu, od treh

dimenzij k dvema in pa k ploskovitosti, s katero so raje prikazali zgolj linijo, kot obliko

(MacMullen 1965: 93-94).

Umetniške stereotipe o Keltih je oblikoval tudi Matthew Arnold, na katerega naj bi pri tem

močno vplivale Macphersonove pesmi – o tem lahko beremo v Celtic Ethnic Kinship and the

Problem of Being English. V nasprotju z viktorijansko, industrijsko, utilitarno in moško

družbo večinskega prebivalstva Francije, je Arnold definiral Kelte kot posebno duhovne,

sanjaške, iracionalne in feminilne. Predstavljali naj bi tisto, kar je večinski družbi manjkalo in

tako je nastal stereotip o umetniških in pesniških Keltih. Arnold se je pri tem nanašal

predvsem na francoske vire in na podobe o francoskih Keltih, ki so definirali Francijo v

simbolični opoziciji proti Nemcem (McDonald 1986: 336). O Arnoldovem mnenju je govora

tudi v članku Introduction: Locating Celtic Music (and Song): Arnold je iskal bistvene

značilnosti keltske umetniške izraznosti in opozoril na »keltski temperament« ter za njihovo

glavno lastnost označil sentimentalnost. Prehvalil je slog in tehniko keltske literature (glej

Porter 1998).

Nekateri romantični zgodovinarji (npr. Guizot, Thierry, Martin) in fizični antropologi (Broca,

Topinard) so se v obdobju navdušenja nad keltsko kulturo v 19. in 20. stoletju posvetili tudi

domnevni fizični podobi Keltov – v nasprotju z visoko, ozkoglavo nemško raso naj bi bili

Kelti nizki, temni in okrogloglavi. Ta opis naj bi približno predstavljali Bretonci, še bolj

prepričljivi pa naj bi bili prebivalci Auvergna v centralni Franciji (Dietler 1994: 592), pri

čemer je opazno že omenjeno definiranje keltske podobe v opoziciji do Nemcev.

Arthur F. Beringause v The presentness of the past in Ireland opiše tri tipične karakteristike

Ircev tako v preteklosti kot sedanjosti: v Cuchulainovem4 času naj bi vsi oboževali šah,

medtem ko danes obožujejo kartanje; od nekdaj radi pijejo (pa naj bo formalna ali neformalna

priložnost), odlikovala pa naj bi jih še velikodušnost (Beringause 1955: 242). Drastično pa naj

bi se spremenil odnos Ircev do ženskega spola – danes imajo manj svobode. Nekoč so bile

vsaj tako dobro izobražene kot moški (danes pa precej manj), s tem pa so imele tudi več

odgovornosti. Celo po poroki so ženske obdržale svoje ozemlje v svojih rokah. Danes pa je

največja vrednota irske ženske njena sposobnost gospodinjenja in vzgoje otrok. Nekoč so

imele menda tudi višje samospoštovanje in zato (ob poroki) zahtevale plačilo za svojo

zavezanost enemu moškemu. V nekaterih vidikih pa so ženske zelo podobne tistim v

preteklosti – danes ženska nikoli ne potuje sama v tujino tudi v starih časih so imele ob sebi

moške »branilce« (242-243). Odnos do spolnosti naj bi bil na Irskem tako nekoč kot danes

prav puritanski, piše Beringause (na žalost pa ni na voljo nobene primerjave z ostalimi

keltskimi ljudstvi) in se sprašuje ali je to pravzaprav odraz sramežljivosti oziroma skromnosti.

Ussher je zapisal: »Na videz Irci sploh nimajo spolnega življenja nad minimumom, ki je

potreben za ohranjanje njihove nergave vrste« (po Beringause 1955: 243). Nadalje je

Beringause opazil, da v keltski mitologiji ni boga ljubezni. Na Irskem najpomembnejša stvar

v zvezi ni sreča, temveč širjenje in ohranjanje družine. Opazno je močno sorodstveno

zavezništvo in sentimentalne vezi med družinskimi člani. Celo sodobni Irci imajo v hiši

prostor, namenjen shranjevanju predmetov sentimentalne in religiozne vrednosti, imenovan

west room, kar je med drugim posledica tega, da Irci (kljub prizadevanjem Cerkve za

nasprotno) še vedno močno verjamejo v pravljična bitja. V starih irskih zgodbah lahko

opazimo, kako so Irci častili naravne elemente. Druidi naj bi bili primarno učitelji in

interpretatorji kultov narave; v irskih zgodbah ni očitne ločnice med naravnim in nadnaravnim

(244). To predstavo o duhovnosti starih Ircev lahko povežemo z Arnoldovo predstavo o

duhovnih Keltih.

___________________________________________________________________________

4 Cuchulain: irski junak iz zbirke zgodb Ulster Cycle; bil je bojevnik ulstrskega kralja Conchobharja. Živel naj bi

v prvem stoletju pr.n.št., zgodbe o njem pa so začeli pisati v 8. stoletju

6.3. Ko Kelt je Galec in Galec ni Kelt

Kot sem že omenila, je precej razlik pri poimenovanju. Večina avtorjev uporablja oba izraza

kot sinonima, a v članku »Celtic Ethnic Kinship and the Problem of Being English« se Galci

po krajši razpravi smatrajo za prednike Francozov, medtem ko se ima pokrajina Bretanja za

potomce Keltov in v tem primeru Kelti in Galci niso več isto ljudstvo. Bretonci celo nočejo

imeti »nič opraviti z Galci« (McDonald 1986: 336-337). Nekoliko bolj sistematično in

smiselno razlago teh razlik nudi Michael Dietler v članku Our Ancestors the Gauls:

Arhchaeology, Ethnic Nationalism, and the Manipulation of the Celtic Identity in Modern

Europe: Izraz »Kelt« se je prvič pojavil v zgodovinskih zapisih konec 6. stoletja pr.n.št. v

delih grškega geografa Hecataeusa iz Mileta. Kako stoletje kasneje jih je omenil tudi Herodot.

Kelti so bili prvo barbarsko (tuje) ljudstvo na Mediteranskem ozemlju. V 4. stoletju pr.n.št. je

to ljudstvo prečkalo Alpe, da bi se spopadlo s klasičnim svetom (Grki in Rimljani). Od takrat

pa do prvega stoletja pr.n.št. so grški in rimljanski pisci nadomestili prvotne nepopolne zapise

o keltskih kulturnih praksah in fizični podobi. Kelti so postali tudi priljubljen motiv v njihovi

kiparski umetnosti in poslikavi vaz. Grki so ta ljudstva načeloma imenovali »Kelti« (Keltoi),

Rimljani pa »Galci« (Galli, Galatae), čeprav je bilo to neskladno in ni ravno jasno, kako sta

imeni povezani s prvotnim konceptom (keltske/galske) identitete. Julij Cezar je v De Bello

Gallico (oziroma Bellum Galicum) omenil, da Rimljani rabijo izraz »Galci« za ljudi, ki sami

sebe imenujejo Kelti. Na drugi strani pa je Strabo pisal, da so bili Kelti le prebivalci zaledja

grške kolonije Marseille v južni Franciji in da so Grki ta izraz preprosto posplošili na vsa

barbarska ljudstva severno-zahodne Evrope (Dietler 1994: 585-586).

6.4. Kelti danes – prerojena ali izmišljena kultura?

Sodeč po vsem omenjenem v vprašanju, kdo je bolj keltski, kdo ima zares keltske korenine in

kdo ne (glej 6.1.), lahko sklepamo, da so Kelti res obstajali in da tudi danes še burijo duhove

tako ljudstev, ki se imajo (ali dejansko so) za potomce in temu nasprotujočih piscev. Vendar

je pri sodobnem pojmovanju keltskega zelo nejasno, kaj točno je definicija tega pojma, saj se

diskusije nikoli niso zaključile z jasnim sklepom. Poleg tega je, kot pri vseh poskusih

oživljanja starodavnosti, ogromno nekih stereotipov, pretiravanj in drugih poskusov, da bi

predstavniki keltskega preporoda čim bolj prepričljivo upravičili svoje teze in tako se večkrat

lahko vprašamo, ali je sodobno keltsko navdušenje pravzaprav »izmišljena« in ne na novo

oživljena kultura. Vlogo apeliranja na keltsko preteklost dobro predstavi Dietler, ki meni, da

je bila njena vloga v ideološki naturalizaciji sodobnih političnih skupnosti in sicer na

kontradiktornih nivojih, kot so panevropska enotnost v kontekstu nastajanja Evropske unije,

nacionalizem med članicami te unije in regionalni odpor nacionalni hegemoniji (1994: 584)

(Bretanja in Francija sta tu najboljši primer). Poudarjali so jezik, objekte, kraje in osebe z

namenom obuditi starodavnost in avtentičnost na vseh omenjenih nivojih, skozi proces

ustvarjanja in manipuliranja čustveno in simbolično nabite tradicije keltske identitete (1994:

584). Dietler kot arheolog v svojem članku sicer še doda pomen in vpliv arheologije pri

ustvarjanju »izmišljenih« kultur in pravi, da je bila arheologija postavljena v vlogo

»novačenja« elementov (dokazov) za osnovanje in legalizacijo kulturnih meja in izvorov,

pogosto v rasistične in nacionalistične namene (584-585).

Johanneau je v odprtem pismu Keltski akademiji v Parizu zagotavljal, da so skoraj vsa

ljudstva Evrope potomci Keltov; ponovno združeni pa naj bi zopet snovali veliko družino pod

eno federativno vlado, pri čemer naj bi Francija vendarle nosila privilegirano vlogo v tej

»veličastni dediščini«. Kelti so bili uveljavljeni kot primarni etnični temelj francoskega

naroda (588). Kasneje, v pankeltski evforiji (v devetdesetih letih 19. stoletja), je prišlo celo do

predlogov za ustanovitev konfederacije Galcev (Confédération des Gaules) s Francijo,

Belgijo, Nizozemsko in novo Rensko republiko, združenimi proti Nemčiji (592).

Kot že omenjeno, je konec 19. stoletja in začetek 20. stoletja prišlo do razmaha keltske

identitete – Kelti so postali vsesplošna tema v umetnosti, popularni in šolski literaturi, celo za

imena ulic, navdihovali so pisce novel, dram in zgodovinskih razprav. Koncept nacionalne

identitete je tako vzklil v kliše »Galci, naši predniki« (our ancestors the Gauls). Ti dejavniki v

umetnosti in izobrazbi so tako močno zasidrali to novo, »izmišljeno« identiteto, da so celo

vietnamski in afriški otroci v francoskih kolonijah odraščali s citiranjem fraze »Galci, naši

predniki« (590), kar je seveda naravnost absurdno.

Kot v preteklosti, se je nadaljeval boj različic simbolnih pomenov krajev, objektov in oseb ter

strankarski boj v prilaščanju teh simbolov – manipulacija keltske dediščine v strankarstvu

francoske politike (592). Nacionalne etnične mitologije so oblikovala tudi območja prvih

arheoloških izkopavanj (ki jih je spodbudil Napoleon III) in ideologija v subtilni otroški

socializaciji skozi šolsko gradivo in stripe ilustrirane zgodovine, kot je Galec Asterix (Astérix

the Gaul), ki je kasneje spodbudil celo nastanek zabaviščnega parka Parc Astérix, ki naj bi se

kosal z irskim keltsko-obarvanim zabaviščnim parkom. Še danes so v Franciji povsod prisotne

subtilne podobe keltske dediščine, od državnih cigaret Gauloises do barov, imenovanih Le

Gaulois. Celo pri odraslih, izobraženih Francozih je ta evforija vse drugo kot produkt

zanesljivega zgodovinskega znanja (593).

Kot že omenjeno, danes pojem »Kelti« predstavlja dežele s podobnimi jeziki iz indoevropske

jezikovne skupine, ki so bili govorjeni v prvem tisočletju pr.n.št. na ogromnem območju

centralne in zahodne Evrope, danes pa so živi le še na Irskem, Škotskem, v Walesu, Bretanji,

Cornwallu in na otoku Isle of Man. A Dietler piše, da če Strabova teorija (o tem, da so Grki

posplošili izraz »Kelti« iz manjšinskega ljudstva na vsa barbarska ljudstva) drži, potem je

sodobna definicija nestabilna. Našteti govorci keltskih jezikov so sicer opisani v raznolikih

zgodovinskih virih, a njihova materialna kultura kaže na lokalno raznolikost, kar naj bi

potemtakem vodilo do dvoma, ali je mogoče govoriti o homogeni keltski kulturi. Nemogoče

je sklepati, da so vsa ljudstva iz omenjenih virov govorila keltske jezike in obratno, da so vsi

antični keltski govorci participirali v kompleksu skupne materialne kulture, ki naj bi danes

služila za dokaz. Dietler meni, da je primernejša predpostavka, da so bili keltsko govoreči

ljudje fluidna mreža avtonomnih skupnosti s sorodnimi jeziki, obenem pa je zelo dvomljivo,

da so te skupnosti kdaj imele kolektivno identiteto in očitno tudi nikoli niso tvorile kakšne

večje politične unije (Dietler 1994: 586).

Tudi lingvistične raziskave imajo pomembno vlogo pri sodobnem definiranju keltskih

potomcev. V Bretanji, kjer naj bi še kako živel keltski (bretonski) jezik, so v resnici govorci

tega jezika vedno bolj omejeni na vedno manjše območje neformalne regije Spodnja Bretanja.

Lingvistične raziskave za rekonstrukcijo izvora Bretoncev so spet pripeljale do tesnih

zgodovinskih povezav z otočanskimi keltskimi ljudstvi v Cornwallu, Walesu, na Irskem in

Škotskem (1994: 594). Navkljub nezanesljivosti dokazov je bila ideja o etnični sorodnosti

Bretoncev z otočanskimi Kelti uveljavljena kot temeljno načelo oziroma dogma znotraj

bretonskega gibanja in razširila to gibanje na Britansko otočje – Cornwallski, Bretonski,

Valižanski, Irski in Škotski aktivisti se danes redno udeležujejo med-keltskih kongresov,

oživljajo druidske rituale in razpravljajo o tem, kako jih druži upor zoper »kulturnega

genocida« iz strani Francije in Anglije ter misija re-keltizacije njihovih domovin skozi

lingvistični in kulturni preporod (595). Dietler meni, da naj bi keltski preporod služil tudi

interesom v začetkih uveljavljanja Evropske unije, ki je finančno podprla veliko arheoloških

projektov, da bi zgradili evropsko identiteto na podlagi skupne kulturne dediščine. Logična

interpretacija arheoloških dokazov pa izključuje (v ideji vse-evropske keltske dediščine)

regije kot sta npr. Severna Nemčija in Skandinavija, obenem pa zajema velik del zahodne

Evrope, ki takrat še ni bil del Evropskega združenja. Poleg tega se lahko pojavi problem

hegemonije znotraj teh »hčera« keltske kulture, še posebno hegemonija Francije, ki se čuti

najstarejšo in ki je medtem razvila največ mitologije o keltskem izvoru (596).

Beringause meni, da imajo znanstveniki in zgodovinarji boljše možnosti razumeti zgodovino

celotne Evrope zaradi ohranjenosti keltske preteklosti (1955: 246) (njegov primer so stare

irske zgodbe in balade, ki so še danes razširjene). Na Irskem naj bi to široko zanimanje za

galsko preteklost na ravni izobrazbe pripeljalo do ustanovitve Galskega društva pod vodstvom

Theophilusa O'Flanagana, čigar cilj je bil ohranjanje irskega jezika z objavljanjem in

prevajanjem vseh obstoječih rokopisov (O'Halloran 1989: 93). A društvo ni trajalo dolgo,

njihova prva objava periodike Transactions je bila tudi njihova zadnja, vendar jo je potem

prevzelo Ibersko-keltsko društvo, ki pa je prav tako kmalu zamrlo, in za njim Kraljeva irska

akademija, ki je leta 1829 tudi objavila zalogo tekmovalnih esejev na temo avtentičnosti

Macphersonovega Ossiana in sicer v šestnajstem letniku Transcactions (1989: 94).

Ponovno se moram vrniti k opozorilu, da imajo »keltske« države ogromno različic keltske

zgodovine. McDonaldova celo meni, da v tej zgodovini ni bilo t.i. »keltske« solidarnosti

oziroma složnosti, dokler je niso začeli sugerirati intelektualci v 19. stoletju in tudi ideologija

o enotnem keltskem jeziku je precej sporna. »Originalna keltska forma danes velja za

nepotrjeno in hipotetično, nima statusa v resnični zgodovini in ni datirana v realnem času«

(McDonald 1986: 338). Nasprotno MacMullen predpostavlja, da so keltske kulturne prakse

kot predpogoj za kasnejši preporod ves čas skozi zgodovino morale obstajati skrite pod

površjem uvožene (rimljanske) kulture, ki jih je prekrila (1965: 100). James Porter v članku

Introduction: Locating Celtic Music (and Song) dobro povzame, da je bil sodobni koncept

keltskega razširjen tako z raziskavami kot z »iznajdbo« oziroma »izmišljanjem«, še posebej

slednje pa je pomembno oblikovalo današnje predstave o tem, kakšni so (bili) Kelti in njihova

kultura. Rezultat tega so razni moderni festivali, npr. festival Interceltique des Cornemuses v

Lorientu, kjer se srečujejo z irsko, škotsko, valižansko in bretonsko glasbeno dediščino, ne

glede na to ali je glasba tradicionalna, na novo oživljena ali sodobna popularna (glej Porter

1998).

Iznajdba kulture pa brez celotnega (z dokazi podprtega) ozadja nima pomena, zato so

izobraženci od 18. stoletja naprej pospešeno dokumentirali tradicionalne (kmečke) kulture, še

posebej glasbo in pesmi, v vsaki keltsko-govoreči deželi.

7. SKLEPNA BESEDA

Kelti so bili starodavno ljudstvo, razpršeno na območju osrednje in zahodne Evrope,

večinoma centralizirani v pokrajini Galiji in kasneje na Britanskem otočju. Zgodovinski viri o

njih prvič pričajo v 6. stoletju pr.n.št. V prvem stoletju pr.n.št. naj bi se skoraj v celoti

romanizirali in zamrli, a vseeno se je v ozadju uspelo ohraniti nekaj elementov keltske

kulture, ki so ponovno vzniknili v odboju t.i. »keltske renesanse« med 4. in 6. stoletjem. V 18.

stoletju pa se je z objavo Macphersonovih pesmi barda Ossiana in posledičnih diskusij o

njihovem izvoru razvilo keltsko gibanje oziroma t.i. »keltski preporod«, ki je izobražence

spodbudil za širše zanimanje za keltsko oziroma galsko kulturo, za številne lingvistične,

zgodovinske in arheološke raziskave, ki so pripeljale tako do nekaterih pristnih prežitkov kot

do izkrivljanja keltske kulture za potrebe nacionalistične identitete – bodisi za samo-

opredelitev, bodisi za opredelitev »nasprotnikov«. Danes je na Britanskem otočju in v

Franciji, še posebno v Bretanji, polno (domnevno) keltskih simbolov, (domnevno) keltsko

kulturo pa ohranjajo in oživljajo tudi skozi različne festivale, kongrese, razprave in raziskave.

Pri tem pa vsa ta evforija ne nudi konkretnejših in verodostojnih podatkov o tem, kako so

potekale migracije Keltov med Bretanjo oziroma zahodno Evropo in Britanskim otočjem, o

tem ali je izraz »keltsko« enakega pomena kot izraz »galsko«, o tem kakšna naj bi sploh bila

keltska kultura, temperament in fizična podoba, ter o tem kateri keltski viri (če sploh so), so

avtentični in kateri »izmišljeni« (invented).

8. VIRI IN LITERATURA

Beringause, Arthur F.

1955 'The Presentness of the Past in Ireland.' Journal of the History of Ideas 16 (2):

240-246.

Dietler, Michael

1994 ' »Our Ancestors the Gauls«: Arhaeology, Ethnic Nationalism, and the

Manipulation of Celtic Identity in Modern Europe.' American Anthropologist

96(3): 584-605.

Eluère, Christiane

1997 Kelti, prvi gospodarji Evrope. Ljubljana: DZS.

Ford, Mary K.

1906 'Is the Celtic Revival Really Irish?' The North American Review 183(601):

771-775.

Jacobs, Joseph

1994 Celtic fairy tales. London: Senate.

Kornprobst, Markus

2005 'Episteme, nation-builders and national identity: the reconstruction of

Irishness.' Nations and Nationalism 11 (3): 403-421.

Lanier, S.C.

1999 '»It is New-Strung and Shan't be Heard«: Nationalism and Memory in the Irish

Harp Tradition.' British Journal of Ethnomusicology vol.8: 1-26.

MacMullen, Ramsay

1965 'The Celtic Renaissance.' Historia: Zeitschrift für Alte Geschichte 14(1): 93-

104.

McDonald, Mayron

1986 'Celtic Ethnic Kinship and the Problem of Being English.' Current

Anthropology 27 (4): 333-347.

Myths Encyclopedia

2011 'Myths Encyclopedia: Cuchulain.' Internetni vir:

<http://www.mythencyclopedia.com/Cr-Dr/Cuchulain.html>, 19.5.2011, 23:50.

O'Halloran, Clare

1989 'Irish Re-Creations of the Gaelic Past: The Challenge of Macpherson's Ossian.'

Past & Present No. 124: 69-95.

Porter, James

1998 'Introduction: Locating Celtic Music (and Song).' Western Folklore 57 (4):

205-224.

Smith, Brendan

2004 'Wilson McLeod. Divided Gaels: Gaelic Cultural Identities in Scotland and

Ireland c.1200-c.1650.' / Ocena knjige / The American Historical Review

109(5): 1624-1625.

Wikipedia

2011 'Bard.' Internetni vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Bard>, 20.5.2011, 9:51.