Dokument o dobrih praksah v zvezi z direktivo EU o živalskih ...

Dokument o dobrih praksah

v zvezi z direktivo EU o živalskih

vrtovih

Dokument o dobrih praksah v zvezi z direktivo EU o živalskih vrtovih Stran | 1

Europe Direct je služba za pomoč pri iskanju odgovorov na vprašanja v zvezi z Evropsko unijo.

Nova telefonska številka (*):

00 800 67891011

(*) Informacije so brezplačne, prav tako tudi večina klicev (nekateri operaterji, telefonske

govorilnice ali hoteli lahko klic zaračunajo).

PRAVNO OBVESTILO

Ta dokument je bil pripravljen za Evropsko komisijo, vendar izraža le mnenja avtorjev in Komisija ne prevzema odgovornosti za morebitno uporabo informacij iz dokumenta. Več informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu (http://www.europa.eu).

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2015 ISBN 978-92-79-49488-8 doi: 10.2779/247108

© Evropska unija, 2015 Reprodukcija je dovoljena z navedbo vira.


Izjava o omejitvi odgovornosti Vsebina tega dokumenta je zgolj informativna. Z njim se ne uvajajo nobene obveznosti za države članice ali razvijalce projektov. Dokončna razlaga prava Unije je v izključni pristojnosti Sodišča Evropske unije. Ta dokument je bil pripravljen na podlagi naročila študije za Evropsko komisijo (070307/2012/635057/SER/B3). Za vodenje projekta je bilo odgovorno svetovalno podjetje VetEffecT Consultancy & Recruiting pod vodstvom Remca Schrijverja in Reine Sikkema. Koordinatorka skupine za pripravo dokumenta in skupine strokovnjakov za dokument je bila Myriam Rodríguez-Guerra iz podjetja Active Life Company. Skupino za pripravo dokumenta so sestavljali Myriam Rodríguez-Guerra, Vanessa Herranz Muñoz, Leonor Galhardo, María Fàbregas Hernández, prispevke pa so zagotovili Reina Sikkema, Heather Bacon in Neil Smith. Skupino strokovnjakov so sestavljali še Michael Fielding, Guna Vitola, Endre Sós, Federico Guillén Salazar in John Fa. Slike in grafike za dokument je pripravila Vanessa Herranz Muñoz. Dokument sta uredila David J. Dewar in Karen Meijer. Sliko na naslovnici je zagotovila Vanessa Herranz Muñoz. Za upravljanje naročila študije in nadzor nad projektom v GD za okolje (enota za naravo) sta bila odgovorna Jorge Savio in Micheal O'Briain.

Zahvala Pri projektu so sodelovali številni deležniki in strokovnjaki. Povezovalna skupina deležnikov, ustanovljena v

okviru tega naročila študije, je pomagala oblikovati dokument o dobrih praksah v zvezi z direktivo EU o

živalskih vrtovih in zanj zagotovila dodatne informacije.

Člani te skupine so bili: Dalia Conde (Max-Planck Odense Center, Univerza južne Danske), Daniel Turner

(Born Free Foundation, Združeno kraljestvo), David Field (Zoological Society of London, Združeno

kraljestvo), Gita Strode (agencija za ohranjanje narave, ministrstvo za okolje, Latvija), Jane Withey (DEFRA

Biodiversity, Združeno kraljestvo), Lesley Dickie (European Association of Zoos and Aquaria), Philip

McGowan (Komisija za ohranitev vrst (IUCN)), Silvia Peeva (agencija za varnost hrane, ministrstvo za

kmetijstvo, Bolgarija), Stacy McLennan (Eurogroup for Animals), Zjef Pereboom (center za raziskave in

ohranjanje, Kraljevo zoološko društvo Antwerpna, Belgija).

Zahvaljujemo se tudi naslednjim posameznikom za njihove prispevke: Aija Pupina (Živalski vrt Latgales,

Latvija), Carlos Ibero Solana (Atecma), Chris Draper (Born Free Foundation, Združeno kraljestvo), Claudia

Gili (Acquaria di Genova, Italija), Dana Bedzdickova (Stichting AAP, Nizozemska), David Van Gennep

(Stichting AAP, Nizozemska), Eckhard Wiesenthal (Deutscher Wildgehegeverband DWV, Nemčija), Emilio

Virgós (URJC, SECEM, Španija), Geert Jorkers (Stichting AAP, Nizozemska), Ido Toxopeus, Íñigo Sánchez

(Živalski vrt Jerez, Španija), João Loureiro (Instituto de Conservação da Natureza, Biodiversidade e

Florestas, Portugalska), Kay Farmer (EARS), Margaret Whittaker (Active Environments, Združene države

Amerike), Maria da Conceição Blasques (Direção Geral de Alimentação e Veterinária, Portugalska), Maria

Jorge Antunes Correia (Direção Geral de Alimentação e Veterinária, Portugalska), Mark Kingston Jones

(Howletts, Združeno kraljestvo), Miguel Angel Quevedo (Živalski vrt Jerez, Španija), Mihails Pupins (Živalski

vrt Latgales, Latvija), Miklós Persányi (madžarska zveza živalskih vrtov), Núria Baylina (Oceanário de

Lisboa, Portugalska), Olga Martin (Stichting AAP, Nizozemska), Pascale Wiesenthal (Deutscher

Wildgehegeverband DWV, Nemčija), Piero Genovesi (predsednik strokovne skupine IUCN/SSC za invazivne

vrste (ISSG), višji uradnik za ohranjanje pri ISPRA (inštitut za varstvo narave in raziskave, Italija), Riccardo

Scalera (vodja programa, IUCN/SSC ISSG), Romain Pizzi, Royal Zoological Society of Scotland, Združeno

kraljestvo), Simonyi Gábor (Živalski vrt Budimpešta), Usukhjargal Dorj (narodni park Hustai, Mongolija),

Valerie Hare (Shape of Enrichment, Združene države Amerike).


Kazalo

Kratice in okrajšave ............................................................................. 8

Namen tega dokumenta o dobrih praksah ........................................... 2

1 Ozadje ........................................................................................... 4

1.1 Uvod ........................................................................................................ 4

1.2 Kratka zgodovina živalskih vrtov .............................................................. 5

1.3 Okvir direktive o živalskih vrtovih ............................................................. 6

1.4 Cilj in področje uporabe direktive o živalskih vrtovih ................................ 7

1.4.1 Člen 1 – Cilj ............................................................................................................ 7

1.4.2 Člen 2 – Področje uporabe direktive o živalskih vrtovih......................................... 9

2 Zahteve za živalske vrtove ........................................................... 13

2.1 Uvod – Ohranitveni ukrepi (člen 3) ........................................................ 13

2.2 Člen 3 – prva alinea – Ohranjanje, raziskave in usposabljanje .............. 13

2.2.1 Področje uporabe ................................................................................................. 14

2.2.2 Kako živalski vrtovi dejavno prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti ....... 14

2.2.3 Ohranitveni ukrepi ................................................................................................ 15

2.2.4 Ohranjanje v praksi .............................................................................................. 18

2.3 Člen 3 – druga alinea – Izobraževanje in ozaveščanje javnosti ............. 29


2.3.2 Kako živalski vrtovi spodbujajo izobraževanje in ozaveščanje javnosti? ............. 30

2.3.3 Izobraževanje, ki ga izvajajo živalski vrtovi, v praksi ........................................... 30

2.3.4 Orodja: izobraževanje, ki ga izvajajo živalski vrtovi ............................................. 33

2.4 Člen 3 – tretja alinea – nastanitev živali ................................................. 37


2.4.2 Nastanitev ............................................................................................................ 37

2.4.3 Obogatitev okolja .................................................................................................. 41

2.4.4 Reja živali ............................................................................................................. 43


2.5 Člen 3 – četrta alinea – Preprečevanje pobega ter vdora škodljivcev in mrčesa

............................................................................................................... 51


2.5.2 Preprečevanje pobega živali ................................................................................ 52

2.5.3 Preprečevanje vdora škodljivcev in mrčesa od zunaj .......................................... 58

2.6 Člen 3 – peta alinea – Vodenje evidenc ................................................ 61


2.6.2 Katere evidence v zvezi z zbirko živali bi moral voditi živalski vrt? ...................... 61

2.6.3 Pomen vodenja popolnih, točnih in posodobljenih evidenc ................................. 62

2.6.4 Informacije, ki se lahko vključijo v evidenco o živalih ........................................... 63

2.6.5 Sistemi vodenja evidenc ...................................................................................... 65

2.6.7 Identifikacija živali ................................................................................................. 66

3 Izvajanje in izvrševanje ................................................................ 69

3.1 Uvod – pristojnosti držav članic ............................................................. 69

3.2 Ureditev izdajanja dovoljenj in inšpekcijskega nadzora ......................... 70

3.2.1 Sistemi inšpekcijskega nadzora živalskih vrtov ................................................... 71

3.2.2 Usposabljanje inšpektorjev živalskih vrtov ........................................................... 79

3.3 Zaprtje živalskih vrtov ............................................................................ 80


3.3.2 Vrste zaprtij .......................................................................................................... 81

3.3.3 Zapiranje živalskih vrtov: preprečevanje preselitve živali in spopadanje s preselitvijo

81

3.3.4 Preselitev živali: vloga živalskih vrtov, zvez živalskih vrtov, reševalnih centrov in zatočišč

83

Glosar izrazov ................................................................................... 86

Bibliografija ....................................................................................... 91

Priloge k poglavju 2 – Zahteve za živalske vrtove ............................... 1

1 Člen 3 – prva alinea – Ohranjanje, raziskave in usposabljanje ...... 2

1.1 Spletna mesta .......................................................................................... 2

1.1.1 Povezave do raziskav o živalskih vrtovih ............................................................... 2

1.1.2 Druga uporabna spletna mesta .............................................................................. 2

1.2 Študije primerov – Ohranjanje, raziskave in usposabljanje ...................... 3

1.2.1 Študija primera 1: Majhni živalski vrtovi in ohranjanje. Živalski vrt Jerez .............. 3

1.2.2 Študija primera 2: Koalicije živalskih vrtov in sodelovanje na zavarovanih območjih:

Madagascar Fauna Group................................................................................................ 4

1.2.3 Študija primera 3: Ponovno naseljevanje vrst v naravo: mongolski divji konj ........ 6

1.2.4 Študija primera 4: Dejavnosti ohranjanja v latvijskem Živalskem vrtu Latgales..... 7

1.2.5 Študija primera 5: Dejavnosti Živalskega vrta Latgales, Latvija in invazivne tujerodne vrste

9


1.2.6 Študija primera 6: Reševanje in rehabilitacija živali za namene ohranjanja ........ 11

1.3 Strokovno usposabljanje v živalskih vrtovih ........................................... 12

1.3.1 Formalne priložnosti za usposabljanje in izobraževanje v živalskih vrtovih......... 12

1.3.2 Strokovno usposabljanje in konference ............................................................... 13

1.4 Dejavniki izumrtja ................................................................................... 14

1.5 Trajnostnost dejavnosti živalskih vrtov ................................................... 15

1.6 Primeri izjav o poslanstvu ...................................................................... 15

1.6.1 Zoološko društvo v Londonu (Zoological Society of London, ZSL) ..................... 15

1.6.2 Živalski vrt København ......................................................................................... 16

1.6.3 Poslanstvo Živalskega vrta Riga: ......................................................................... 16

1.6.4 Poslanstvo in cilji Živalskega vrta Vroclav: .......................................................... 16

1.7 Izbira prednostnih nalog in načrtovanje ohranjanja ................................ 17

1.8 Strateško načrtovanje živalskega vrta ................................................... 20

1.9 Seznam zvez in organizacij živalskih vrtov na nacionalni ravni in ravni EU23

2 Člen 3 – druga alinea – Izobraževanje in ozaveščanje javnosti ... 25

2.1 Spletna mesta ........................................................................................ 25

2.2 Študije primerov ..................................................................................... 26

2.2.1 Študija primera 7: Pobuda nemške zveze parkov za prostoživeče vrste (Deutschen

Wildgehege-Verband e.V. – DWV e.V.) za okoljsko izobraževanje ............................... 26

2.2.2 Študija primera 8: Neformalni izobraževalni pripomočki ZSL v Živalskem vrtu London

29

2.3 Neformalno izobraževanje in oblikovanje razstav v živalskem vrtu ........ 30

3 Člen 3 – tretja alinea – Nastanitev za živali .................................. 35

3.1 Spletna mesta ........................................................................................ 35

3.1.1 Uporabna spletna mesta ...................................................................................... 35

3.1.2 Primeri določenih priročnikov za rejo, ki so na voljo na spletu ............................ 36

3.2 Seznam splošnih standardov, kodeksov ravnanja ali smernic: .............. 36


3.3.1 Nastanitev in okolje .............................................................................................. 37

Študija primera 9: Uspešna nastanitev mravljinčarjev vrste Tamandua tetradactyla ..... 37

Študija primera 10: Spodbujanje gojitve morskih psov vrste Heterodontus portusjacksoni v

ujetništvu s spreminjanjem okolja ................................................................................... 38


Študija primera 11: Ponovna nastanitev ene same velike ribe iz rodu Propterus .......... 39

Študija primera 12: Delavnice na področju obogatitve za spodbujanje dobrobiti živali in

izobraževanje javnosti .................................................................................................... 40

3.3.3 Odnosi med ljudmi in živalmi ................................................................................ 41

Študija primera 13: Spodbujanje slonje matere k vzgoji mladiča ................................... 41


Študija primera 14: Upravljanje veterinarskih postopkov z dresuro delfinov za sodelovalno

vedenje (Tursiops truncatus) .......................................................................................... 42

3.3.4 Veterinarska oskrba in program prehrane............................................................ 43

Študija primera 15: Prehranske in veterinarske raziskave ............................................. 43

3.4 Ocena dobrobiti živali v živalskem vrtu .................................................. 43

3.4.1 Pristop k oceni dobrobiti živali, ki temelji na virih ................................................. 44

3.4.2 Pristop k oceni dobrobiti živali, ki temelji na živalih .............................................. 45

3.4.3 Kazalniki dobrobiti živali ....................................................................................... 46

3.4.4 Ocena čustev pri živalih v živalskih vrtovih .......................................................... 48

3.5 Zasnova ograd ....................................................................................... 49

3.5.1 Zasnova razstavnih ograd (vključno z bazeni in akvariji) ..................................... 49

3.5.2 Prostori za prenočitev in objekti za zadrževanje, do katerih obiskovalci nimajo dostopa

50

3.5.3 Dodatna literatura: ................................................................................................ 50

3.6 Obogatitev okolja ................................................................................... 51

3.6.1 Načrtovanje obogatitve......................................................................................... 51

3.6.2 Razporedi obogatitve in preglednice pogostosti .................................................. 53

3.6.3 Učinki obogatitve okolja ....................................................................................... 56

3.7 Dresura živali ......................................................................................... 56

3.8 Kako izboljšati kakovost interakcij med ljudmi in živalmi? ...................... 59

3.8.1 Kako se lahko spodbuja učinkovitost reje? .......................................................... 59

3.8.2 Kako se lahko spodbuja kakovost interakcij med javnostjo in živalskimi vrstami?59

3.9 Načrtovanje in upravljanje zbirk ............................................................. 61

3.9.1 Upravljanje razmnoževanja .................................................................................. 61

3.9.2 Načrtovanje zbirke ................................................................................................ 61

3.9.3 Vzreja s človeško pomočjo ................................................................................... 62

3.9.4 Evtanazija ............................................................................................................. 62

4 Člen 3 – četrta alinea – Preprečevanje pobega ter vdora škodljivcev in mrčesa .............................................................................................. 63

4.1 Spletna mesta ........................................................................................ 63

4.2 Evropski standardi za storitve zatiranja škodljivcev ............................... 63

5 Člen 3 – peta alinea – Vodenje evidenc ....................................... 65

5.1 Spletna mesta ........................................................................................ 65

5.2 Rutinsko opazovanje živali in vodenje evidenc ...................................... 65

5.3 Kako ustvariti referenčne številke? ........................................................ 66

5.4 Metode označevanja in identifikacije ..................................................... 66

Priloge k poglavju 3 – Izvajanje in izvrševanje .................................. 69

6 Izdajanje dovoljenj in inšpekcijski nadzor ..................................... 70

6.1 Spletna mesta ........................................................................................ 70



6.2.1 Študija primera 16: Usposabljanja inšpektorjev živalskih vrtov v Španiji ............. 70

6.2.2 Študija primera 17: Zaprtje živalskega vrta in premestitev živali (I) ..................... 72

6.2.3 Študija primera 18: Zaprtje živalskega vrta in premestitev živali (II) .................... 73

6.3 Dva primera sistemov inšpekcijskega nadzora živalskih vrtov: Združeno

kraljestvo in Španija ............................................................................... 74

6.4 Zakonodaja držav članic o živalskih vrtovih: primeri dobrih praks .......... 76

6.5 Človeški viri ............................................................................................ 82

6.6 Posvetovalni organi ............................................................................... 86

6.6.1 Kaj je posvetovalni organ? ................................................................................... 86

6.6.2 Vloga posvetovalnih organov ............................................................................... 87


Kratice in okrajšave

ARKS Sistem vodenja evidenc o živalih ASZK Australasian Society of Zoo Keepers (Avstralazijska zveza oskrbnikov v živalskih vrtovih) Awin Kazalniki dobrobiti živali AZA Association of Zoos and Aquariums (Zveza živalskih vrtov in akvarijev) BIAZA British and Irish Association of Zoos and Aquariums (Britanska zveza živalskih vrtov in akvarijev) CBD Konvencija o biološki raznovrstnosti CBSG Strokovna skupina za gojitev za ohranjanje (IUCN) CEC Komisija za izobraževanje in obveščanje (IUCN) CEPA Obveščanje, izobraževanje in ozaveščanje javnosti (IUCN) CITES Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami DAISIE Popis invazivnih tujerodnih vrst v Evropi DEFRA Ministrstvo za okolje, prehrano in podeželje (Združeno kraljestvo) EAAM European Association for Aquatic Mammals (Evropska zveza za vodne sesalce) EARS European Alliance of Rescue Centres and Sanctuaries (Evropska zveza reševalnih centrov in zatočišč) EAZA European Association of Zoos and Aquaria (Evropska zveza živalskih vrtov in akvarijev) EAZWV European Association of Zoo and Wildlife Veterinarians (Evropska zveza veterinarjev v živalskih vrtovih in veterinarjev za prostoživeče živali) EEP Evropski vzrejni program za ogrožene vrste (EAZA) EU Evropska unija FAO Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo FSC Forest Stewardship Council (Svet za nadzor gozdov) GFAS Global Federation of Animal Sanctuaries (Svetovna zveza zatočišč za živali) IAS Invazivne tujerodne vrste ICP institucionalni načrt za zbirko ICZ International Congress of Zookeepers (Mednarodni kongres oskrbnikov v živalskih vrtovih) IPM Integrirano varstvo rastlin pred škodljivimi organizmi ISB Mednarodne rodovniške knjige ISIS Mednarodni sistem za informacije o vrstah IUCN Mednarodna zveza za ohranjanje narave IZE International Zoo Educators Association (Mednarodna zveza izobraževalcev iz živalskih vrtov) MSC Marine Stewardship Council (Svet za nadzor ribištva) NVO Nevladna organizacija OIE Svetovna organizacija za zdravje živali POO Posebna ohranitvena območja SEAL Socialni in čustveni vidiki učenja SSC Komisija za ohranitev vrst (IUCN) SSP Programi za ohranitev vrst (AZA) STB Rodovniška knjiga TAG Svetovalna skupina za taksone WAZA World Association of Zoos and Aquariums (Svetovna zveza živalskih vrtov in akvarijev) WCS Wildlife Conservation Society (Društvo za ohranjanje prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst) WZACS Svetovna strategija za ohranjanje v živalskih vrtovih in akvarijih ZIMS Sistem za upravljanje zooloških podatkov Direktiva o živalskih vrtovih Direktiva Sveta 1999/22/ES ZSL Zoological Society of London (Zoološko društvo v Londonu)

K

P O V Z E T E K


Namen tega dokumenta o dobrih praksah

Glavna prizadevanja za ohranjanje in trajnostno izkoriščanje biotske raznovrstnosti morajo biti osredotočena na

ukrepe v naravi. To je glavni poudarek ukrepov na ravni EU na podlagi direktiv o pticah in habitatih, strategije EU

za biotsko raznovrstnost, uredbe o invazivnih tujerodnih vrstah ter uredb Evropske komisije o trgovini s

prostoživečimi rastlinskimi in živalskimi vrstami za izvajanje konvencije CITES, ki prispevajo k doseganju ciljev

Konvencije o biološki raznovrstnosti in drugih mednarodnih sporazumov.

Za ohranjanje biotske raznovrstnosti je potrebno tudi ohranjanje ex situ. V okviru tega je bila sprejeta direktiva o

živalskih vrtovih (Direktiva Sveta 1999/22/ES) za spodbujanje varstva in ohranjanja prostoživečih živalskih vrst z

okrepitvijo vloge živalskih vrtov pri ohranjanju biotske raznovrstnosti. V ta namen morajo države članice sprejeti

ukrepe za izdajanje dovoljenj za živalske vrtove in njihov inšpekcijski nadzor, da zagotovijo, da živalski vrtovi

spoštujejo predvidene ohranitvene in zaščitne ukrepe, vključno z ustrezno nastanitvijo živali.

Države članice so odgovorne za uporabo določb direktive o živalskih vrtovih in zagotavljanje njihovega potrebnega

izvrševanja. . EU ima zelo omejeno vlogo pri izvajanju, saj v direktivi ni predvidena potreba po odboru niti niso

določene obveznosti poročanja Komisiji. Na podlagi pobud, kot so pobude evropske zveze živalskih vrtov in

akvarijev (European Association of Zoos and Aquaria – EAZA), pa je bilo razvitih veliko dobrih praks, s pomočjo

katerih živalski vrtovi učinkoviteje prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti.

Komisija je na podlagi teh izkušenj objavila naročilo študije, da bi spodbudila izmenjavo izkušenj in dobrih praks za izvajanje direktive o živalskih vrtovih za podporo izvajalcem in državam članicam pri uresničevanju duha in izvajanju zahtev navedene direktive. To je vključevalo posvetovanje s strokovnjaki in izvajalci v različnih državah članicah ter različnimi predstavniškimi organi s področja živalskih vrtov. Poleg tega je bila vključena še namenska strokovna delavnica za izmenjavo osnutka rezultatov študije, ki je bila organizirana novembra v Bruslju.

V dokumentu so predstavljene ugotovitve te študije in sedanje stanje znanja ter poudarjene dobre prakse za

podporo in pomoč izvajalcem in državam članicam pri doseganju splošnega cilja krepitve vloge živalskih vrtov pri

ohranjanju biotske raznovrstnosti.

Struktura dokumenta

Dokument je sestavljen iz treh glavnih poglavij.

V poglavju 1 je predstavljen povzetek zgodovine razvoja živalskih vrtov, umeščenih v okvir razvoja politike

ohranjanja biotske raznovrstnosti.

V poglavju 2 je proučenih pet ohranitvenih ukrepov iz člena 3 direktive o živalskih vrtovih, ki jih morajo živalski

vrtovi izvajati v praksi. V korist držav članic in deležnikov so predstavljene podrobne informacije, primeri in

prostodostopna orodja.

V poglavju 3 so proučene ustrezne določbe o izvajanju in izvrševanju iz členov 4–9 direktive, pri čemer so

navedeni primeri dobre prakse za razvoj in izvajanje sistemov inšpekcijskega nadzora živalskih vrtov.

Dokument je dopolnjen s prilogami, ki vsebujejo dodatne informacije o posameznih vprašanjih. To vključuje

ustrezne študije primera in primere dobrih praks v evropskih državah. Dokument vključuje tudi bibliografijo, v kateri

so navedeni viri, uporabljeni za njegovo pripravo, in glosar izrazov, medtem ko so nekatere opredelitve pojmov

PO

P O V Z E T E K


navedene tudi v samem besedilu za lažjo uporabo dokumenta. Vse opredelitve pojmov so povzete po priznanih

regionalnih ali mednarodnih pravnih instrumentih in/ali institucijah (CBD ali IUCN) ali priznanih avtorjih in

znanstvenih/strokovnih virih.

O Z A D J E


1 Ozadje

1.1 Uvod

Direktiva Sveta 1999/22/ES o zadrževanju prosto živečih živali v živalskih vrtovih (direktiva o živalskih vrtovih) je

bila sprejeta za zaščito in ohranjanje prostoživečih živali z okrepitvijo vloge živalskih vrtov pri ohranjanju biotske

raznovrstnosti.

Direktiva o živalskih vrtovih uvaja pravni okvir za ohranjanje biotske raznovrstnosti v živalskih vrtovih, ki ga

morajo države članice izvesti s sprejetjem sistema izdajanja dovoljenj in inšpekcijskega nadzora za zagotovitev,

da živalski vrtovi izvajajo ohranitvene in zaščitne ukrepe iz člena 3. V členu 3 je določen sklop zahtev za

živalske vrtove, osredotočenih na spodbujanje programov ohranjanja, izobraževanja in ozaveščanja javnosti,

dobrega počutja živali, preprečevanja pobega in ekoloških tveganj ter ustreznega vodenja evidenc o zbirkah.

Ključne neodvisne organizacije, kot so evropska zveza živalskih vrtov in akvarijev (European Association of

Zoos and Aquaria – EAZA) ter britanska in irska zveza živalskih vrtov in akvarijev (British and Irish Association

of Zoo and Aquaria – BIAZA) v Evropi ter zveza živalskih vrtov in akvarijev v Združenih državah Amerike

(Association of Zoos and Aquariums – AZA), so pripravile smernice za izboljšanje rejskih standardov in

strokovne usposobljenosti v živalskih vrtovih ter za podporo znanstvenim raziskavam in ohranjanju svetovne

biotske raznovrstnosti. Poleg tega so nevladne organizacije (NVO), ki se ukvarjajo z dobrim počutjem živali v

živalskih vrtovih, predložile pomembne informacije, na primer na podlagi neodvisne raziskave živalskih vrtov EU

iz leta 2011, pri čemer so poudarile, da je treba izboljšati izvajanje in izvrševanje direktive o živalskih vrtovih.

Ker so za izvajanje direktive odgovorne države članice, je namen priročnika pomagati izboljšati izpolnjevanje

zahtev direktive z izmenjavo izkušenj in dobrih praks. Dokument ima jasen poudarek na ohranjanju biotske

raznovrstnosti, saj je na to osredotočena tudi direktiva o živalskih vrtovih.

Namen dokumenta je podpreti države članice in izvajalce pri izvajanju direktive o živalskih vrtovih, zato je v njem

predstavljeno sedanje stanje znanja o dobrih praksah, zlasti v zvezi z določbami člena 3 direktive.

V skladu s strukturo direktive o živalskih vrtovih je dokument razdeljen na tri glavna poglavja:

poglavje 1: ozadje, cilj in področje uporabe direktive o živalskih vrtovih;

poglavje 2: zahteve za živalske vrtove;

poglavje 3: Izvajanje in izvrševanje.

1 Pobuda dobrodelne organizacije Born Free Foundation.

Poglavje

1

http://www.eaza.net/


http://www.biaza.org.uk/


http://www.aza.org/

https://www.bornfree.org.uk/storage/media/content/files/Publications/FINDINGS%20%26%20RECOMMENDATIONS.pdf

https://www.bornfree.org.uk/storage/media/content/files/Publications/FINDINGS%20%26%20RECOMMENDATIONS.pdf

O Z A D J E


1.2 Kratka zgodovina živalskih vrtov

Različne funkcije živalskih vrtov so se razvijale

skozi zgodovino. Beseda zoo (živalski vrt) se je

pojavila sredi 19. stoletja in je okrajšava izraza

zoological garden (zoološki vrt), ki se je izrecno

nanašal na vrt v londonskem parku Regent’s Park.

V Oxfordovem angleškem slovarju je beseda zoo

opredeljena kot „ustanova, ki je običajno v parku ali

vrtovih in v kateri se hrani zbirka prostoživečih živali

za proučevanje, ohranjanje ali predstavitev

javnosti“.

Živalski vrtovi ali zbirke ujetih živali segajo vse do

leta 3 500 pr. n. št. v mesto Hierakonpolis v Egiptu.

Šele v sodobnih časih pa sta koncept živalskih

vrtov in njihova vloga v družbi postala predmet

razprave, ob kateri se je namen živalskih vrtov

temeljito spremenil.

Slika: Egipčanski relief v Britanskem muzeju (London, Združeno kraljestvo)

V starih časih so bile zasebne zbirke eksotičnih živali znak moči in bogastva. S širitvijo grškega imperija

približno v 3. stoletju pr. n. št. sta se pojavila novo zanimanje za naravo v znanstvenem smislu in želja po

proučevanju živali, kar je pripeljalo do bolj poglobljenega proučevanja in razvrščanja vrst. Na podlagi tega je v

Aleksandriji nastala prva zbirka ujetih živali (ménagerie), odprta za javnost.

Odkritje Amerike in njene ogromne raznolikosti vrst leta 1492 je še en pomemben mejnik za živalske vrtove. To

zanimanje za nove vrste in veliko rast števila zbirk ujetih živali za ogled je spodbujala cvetoča mednarodna

trgovina v 17. stoletju. V 18. in 19. stoletju so se v Evropi pojavili številni sodobnejši živalski vrtovi, za katere je

bil značilen večji poudarek na proučevanju vedenja živali in naravi na splošno. Zaradi povezovanja živali in

rastlin za ustvarjanje bolj naravnega habitata za posamezne vrste se je pojavil koncept živalskega vrta. Živalski

vrt v londonskem parku Regent’s Park je najjasneje izražal izobraževalni in znanstveni pomen teh središč,

namesto njihove privlačnosti kot razstavnih središč. Londonski živalski vrt je svoja vrata javnosti odprl sredi

19. stoletja, sledili pa so mu živalski vrtovi po vsej Evropi, s čimer se je širša javnost srečala z vrstami, ki jih

nikoli prej ni videla. Zaradi velikega števila ogroženih vrst na začetku 20. stoletja se je pojavila čedalje večja skrb

zaradi potrebe po varstvu in ohranjanju biotske raznovrstnosti planeta. To se je še okrepilo v 70. letih prejšnjega

stoletja, ko se je povečal vpliv okoljevarstvenih organizacij ter so se pojavile prve kritike živalskih vrtov in dvomi

o konceptu živalskih vrtov. Ta se je začel preoblikovati iz koncepta živalskih vrtov kot krajev, namenjenih

izključno razstavljanju vrst, v koncept, ki upošteva potrebe in dobrobit živali.

Čeprav imajo živalski vrtovi dolgo zgodovino, so se njihove funkcije šele pred kratkim začele urejati z

zakonodajo. Zaradi čedalje večje družbene zavesti o potrebi po zaščiti prostoživečih živali in njihovih habitatov

ter razumevanja te potrebe in skrbi za dobrobit živali se je pričakovana vloga sodobnih živalskih vrtov temeljito

spremenila. Ker so odprti širši javnosti in lahko vplivajo na odnose ter prispevajo k ohranjanju in varstvu biotske

raznovrstnosti s projekti in situ in ex situ, imajo kot središča za ohranjanje in izobraževanje pomemben

potencial.

Hkrati s širjenjem zavesti civilne družbe, ki je doživelo vrhunec leta 1992 z vrhom o okolju v Riu de Janeiru, se

je v isto smer razvijal tudi sektor živalskih vrtov. Leta 1993 je mednarodna zveza direktorjev živalskih vrtov (zdaj

WAZA) skupaj s CBSG, IUCN in WWF objavila strategijo z naslovom „The World Strategy for Conservation in

Zoos and Aquaria“ (Svetovna strategija za ohranjanje v živalskih vrtovih in akvarijih), ki je bila prva tovrstna

strategija ter je izražala skupne cilje in prakse, ki naj bi jih živalski vrtovi upoštevali pri ohranjanju. V njej je bil

predstavljen razvoj živalskih vrtov iz živih muzejev v sodobna ohranitvena središča, v katerih se izvajajo

izobraževanje, raziskave ter programi gojitve v ujetništvu in ponovnega naseljevanja, ki presegajo le

rekreacijske dejavnosti.

Sektor živalskih vrtov se še prilagaja zahtevam direktive o živalskih vrtovih. Čeprav sprememba vloge živalskih

vrtov prinaša pomembne izzive, so bile že uvedene izboljšave za izpolnjevanje zahtev zakonodaje. Če bodo vsi

živalski vrtovi v sodelovanju z drugimi ustanovami izpolnili svojo nalogo za ohranjanje svetovne biotske

raznovrstnosti, bodo koristi nedvomno neprecenljive.

O Z A D J E


1.3 Okvir direktive o živalskih vrtovih

V preambuli Direktive Sveta 1999/22/ES o zadrževanju prosto živečih živali v živalskih vrtovih (direktiva o

živalskih vrtovih) je navedeno, da je cilj direktive „zagotoviti skupno podlago za zakonodajo držav članic glede

izdajanja dovoljenj za živalske vrtove in njihovega inšpekcijskega nadzora, zadrževanja živali v živalskih vrtovih,

usposabljanja osebja in izobraževanja obiskovalcev“. Šteje se, da je ta skupna podlaga potrebna „zato, da se

zagotovi, da živalski vrtovi ustrezno izpolnjujejo svojo pomembno vlogo pri ohranjanju vrst, izobraževanju

javnosti in/ali znanstvenem raziskovanju“, ter tako prispevajo k izvajanju zakonodaje EU o ohranjanju

prostoživečih živali.

Zato so v preambuli direktive o živalskih vrtovih navedeni naslednji zakonodajni akti EU, ki določajo okvir direktive:

- Direktiva Sveta 79/409/EGS (direktiva o pticah);

- Direktiva Sveta 92/43/EGS (direktiva o habitatih);

- Uredba Sveta (ES) št. 338/97.

V preambuli je navedeno, da so potrebni ukrepi na ravni EU, da bodo živalski vrtovi prispevali k ohranjanju

biotske raznovrstnosti v skladu s členom 9 Konvencije o biološki raznovrstnosti.

Cilji Konvencije Združenih narodov o biološki raznovrstnosti (1992) so „ohranitev biološke raznovrstnosti,

trajnostna raba njenih sestavin ter pravična in nepristranska delitev koristi, nastalih pri izkoriščanju genskih

virov“.

Na podlagi člena 9 Konvencije o biološki raznovrstnosti imajo lahko živalski vrtovi v EU pomembno vlogo pri

ohranjanju biotske raznovrstnosti, zlasti v zvezi z ukrepi, ki jih je treba sprejeti v zvezi z ohranjanjem ex situ. V

tem členu so navedeni ukrepi ohranjanja ex situ, ki jih sprejme vsaka podpisnica konvencije (med drugim tudi

EU) (glej besedilo v okviru). Živalski vrtovi lahko prispevajo zlasti k ukrepom iz točk (b), (c) in (d) (glej tudi

oddelek 2.2.2).

Ustrezne opredelitve pojmov

V Konvenciji o biološki raznovrstnosti je ohranjanje ex situ opredeljeno kot ohranjanje sestavin biološke

raznovrstnosti zunaj njihovega naravnega življenjskega prostora.

Člen 9 Konvencije o biološki raznovrstnosti – ohranjanje ex situ

Vsaka pogodbenica, kolikor je to mogoče in ustrezno, predvsem pa za dopolnitev ukrepov in situ:

(a) sprejme ukrepe za ohranitev sestavin biološke raznovrstnosti ex situ, po možnosti v izvorni državi takšnih

sestavin;

(b) vzpostavi in vzdržuje zmogljivosti za ohranitev in raziskovanje rastlin, živali in mikroorganizmov ex situ,

po možnosti v izvorni državi genskih virov;

(c) sprejme ukrepe za obnovitev in sanacijo ogroženih vrst ter njihov ponovni vnos v njihove naravne

življenjske prostore pod ustreznimi pogoji;

(d) ureja in vodi takšno zbiranje bioloških virov iz naravnih življenjskih prostorov za ohranjanje ex situ, ki

ne ogroža ekosistemov in populacij vrst in situ, razen kadar se na podlagi podtočke (c) zahtevajo posebni

začasni ukrepi ex situ; in

(e) sodeluje pri zagotavljanju finančne in druge podpore za ohranjanje ex situ iz podtočk (a) do (d) ter pri

ustanavljanju in vzdrževanju ohranitvenih zmogljivosti ex situ v državah v razvoju.

Na evropski ravni Uredba Sveta (ES) št. 338/97 o varstvu prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko

ureditvijo trgovine z njimi upošteva vse določbe Konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi

živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES, 1975). Njen namen je preprečiti mednarodno trgovino s prostoživečimi

živalskimi in rastlinskimi vrstami, ki pomeni kritično nevarnost za njihovo preživetje, na podlagi različnih stopenj

varstva in nadzora. Evropska unija je uvedla zakonodajo, s katero je za mednarodno trgovino2 določila še

2 Dodatne smernice v sedanji različici Referenčnega priročnika – Uredbe EU o trgovini s prostoživečimi rastlinskimi in živalskimi vrstami (2013), ki zajema Uredbo Sveta (ES) št. 338/97 in Uredbo Komisije (ES) št. 865/2006, kakor je bila spremenjena.

http://www.cbd.int/convention/text/

https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/ALL/?uri=CELEX:31997R0338


https://www.cites.org/

https://www.cites.org/

http://www.ec.europa.eu/environment/cites/legis_refguide_en.htm

http://www.ec.europa.eu/environment/cites/legis_refguide_en.htm

O Z A D J E


strožje pogoje, kot so tisti iz konvencije CITES. V skladu s to uredbo EU je treba v zvezi z zadrževanjem in

razstavljanjem [domorodnih ali tujerodnih] prostoživečih živali v živalskih vrtovih „dokazati, da so na voljo

ustrezni objekti in naprave za zadrževanje v ujetništvu in oskrbo živih osebkov velikega števila vrst, preden se

dovoli njihov uvoz v Skupnost“. Poleg tega je v skladu z uredbo prepovedano „javno prikazovanje osebkov vrst

iz Priloge A Uredbe v komercialne namene, razen če je bila odobrena posebna izjema za izobraževanje,

raziskovanje ali gojitev“.

Direktiva Sveta 79/409/EGS o ohranjanju prosto živečih ptic ter Direktiva Sveta 92/43/EGS o ohranjanju

naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst naj bi prispevali k ohranjanju biotske

raznovrstnosti v Evropi na podlagi zakonodaje, ki varuje prostoživeče vrste in njihove habitate. Medtem ko

direktiva o pticah določa dolgoročno ohranjanje vseh vrst prostoživečih ptic v Evropski uniji, je cilj direktive o

habitatih zaščititi vse prostoživeče vrste, navedene v prilogah k direktivi, in njihove habitate z vzpostavitvijo

omrežja posebnih ohranitvenih območij (POO). To omrežje, ki zajema tudi posebna območja varstva,

opredeljena v direktivi o pticah, se imenuje omrežje Natura 2000. Nekatere navedene vrste se lahko pridobijo

in/ali uporabijo za namene raziskovanja in izobraževanja, doseljevanja, ponovnega naseljevanja ali gojitev.

Nazadnje, v preambuli direktive o živalskih vrtovih je navedeno, da „so številne organizacije“, kot je evropska

zveza živalskih vrtov in akvarijev3, „izdelale smernice za oskrbo in nastanitev živali v živalskih vrtovih, ki bi lahko,

če je to primerno, pomagale pri razvijanju in sprejemanju nacionalnih standardov“.

POVZETEK 1 – PODLAGA DIREKTIVE O ŽIVALSKIH VRTOVIH

Konvencija o biološki raznolikosti (ZN, 1992), člen 9:

za dopolnitev ukrepov za ohranjanje in situ se sprejmejo ukrepi za ohranjanje ex situ

Direktiva Sveta 79/409/EGS (direktiva o pticah) in Direktiva Sveta 92/43/EGS (direktiva o habitatih):

določata izjeme od prepovedi ujetja in posedovanja določenega števila vrst in trgovine z njimi zaradi raziskovanja, izobraževanja in ohranjanja Uredba Sveta (ES) št. 338/97 o varstvu prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi:

predstavljanje živali javnosti je prepovedano, če ni utemeljeno zaradi izobraževanja, raziskav ali gojitve v ujetništvu (člen 8) Smernice evropske zveze živalskih vrtov in akvarijev za nastanitev in oskrbo živali v živalskih vrtovih (1994):

opredelitev pogojev za oskrbo živali v evropskih živalskih vrtovih.

1.4 Cilj in področje uporabe direktive o živalskih vrtovih

1.4.1 Člen 1 – Cilj

3 Smernice EAZA za nastanitev in oskrbo živali v živalskih vrtovih (1994). Nova različica (2014):

https://www.eaza.net/assets/Uploads/Standards-and-policies/Standards-Accommodation-Care-2014-v2.pdf.

https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:32009L0147



http://www.ec.europa.eu/environment/nature/natura2000/

https://www.eaza.net/assets/Uploads/Standards-and-policies/Standards-Accommodation-Care-2014-v2.pdf

O Z A D J E


Glavna cilja direktive o živalskih vrtovih sta varovati prostoživeče živalske vrste in ohranjati biotsko

raznovrstnost. V ta namen je v členu 1 navedeno, da države članice sprejmejo ukrepe za izdajanje dovoljenj in

inšpekcijski nadzor živalskih vrtov za okrepitev vloge živalskih vrtov pri ohranjanju biotske raznovrstnosti.


Ohranjanje biotske raznovrstnosti pomeni upravljanje človeških interakcij z geni, vrstami in ekosistemi za

zagotovitev čim večjih koristi sedanji generaciji ob ohranjanju njihovih možnosti za izpolnjevanje potreb in

prizadevanj prihodnjih generacij; zajema elemente obvarovanja, proučevanja in uporabe biotske raznovrstnosti

(Konvencija o biološki raznovrstnosti).

Za varstvo in ohranjanje biotske raznovrstnosti so vzpostavljene pomembne politike in zakonodaja EU o

ohranjanju. Med njimi je omrežje Natura 2000, ki je omrežje naravovarstvenih območij, vzpostavljeno na podlagi

direktive o habitatih iz leta 1992, ter velja za osrednji element politike EU o naravi in biotski raznovrstnosti.

Ohranjanje ex situ in ohranjanje naravnih habitatov (ohranjanje in situ) sta dve glavni orodji za ohranjanje

biotske raznovrstnosti. Ukrepi za ohranjanje ex situ so namenjeni ohranjanju genske raznovrstnosti in populacij

vrst zunaj njihovih naravnih habitatov. Na podlagi direktive o habitatih so se države članice EU zavezale, da

bodo dosegle „ugodno stanje ohranjenosti“ za vrste in habitate, pomembne za ohranjanje na evropski ravni.

Poleg tega so se na podlagi direktive o pticah zavezale, da bodo dosegle ugodno stanje ohranjenosti

prostoživečih ptic. Ukrepi za ohranjanje ex situ dopolnjujejo ukrepe za ohranjanje in situ ter lahko prispevajo k

zagotavljanju sposobnosti preživetja nekaterih ogroženih prostoživečih populacij in preprečijo izumrtja. Več

informacij je na voljo v oddelku 2.2.4.1.

Zbirke ex situ vključujejo zbirke rastlin ali živali, živalske vrtove, botanične vrtove, objekte za raziskave

prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst ter zbirke dednine prostoživečih in domačih taksonov.

Številni živalski vrtovi so že sprejeli zavezo za zaščito prostoživečih živali in ohranjanje biotske raznovrstnosti,

kot je od leta 1993 opredeljena v zaporednih strategijah svetovne zveze živalskih vrtov in akvarijev, ter odraža

skupne cilje in prakse, ki bi jih morali živalski vrtovi upoštevati pri ohranjanju biotske raznovrstnosti. V svetovni

strategiji za ohranjanje v živalskih vrtovih in akvarijih iz leta 2015 je poudarjeno, da je „ohranjanje“ glavni cilj

sodobnih živalskih vrtov in akvarijev: „Kot strokovnjaki s področja zoologije, katerih osnovna naloga je skrbeti za

živali, moramo prednostno obravnavati krepitev zavezanosti ohranjanju prostoživečih populacij.“ Svetovna

strategija akvarijev za ohranjanje in trajnostnost iz leta 2009 spodbuja akvarije, naj prispevajo k raziskavam,

ohranjanju in trajnostnosti morskih vrst in habitatov.

Leta 2010 je mednarodna skupnost na 10. konferenci pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti znova

potrdila, da izguba biotske raznovrstnosti pomeni veliko grožnjo, in predlagala cilje iz Aičija glede biotske

raznovrstnosti za spremljanje napredka pri varstvu biotske raznovrstnosti po vsem svetu z namenom

zaustavitve izgube biotske raznovrstnosti do leta 2020. Tudi živalski vrtovi lahko s svojo vlogo in prepoznavnim

javnim profilom, s katerim privabljajo številne obiskovalce, pomembno prispevajo k strategiji EU za biotsko

raznovrstnost do leta 2020 in ciljem iz Aičija glede biotske raznovrstnosti. Zato imajo edinstveno možnost, da

izobražujejo in ozaveščajo o potrebi po varstvu okolja in biotske raznovrstnosti (glej oddelek 2.3).

Če povzamemo, živalski vrtovi imajo v zvezi s svojo možnostjo, da pomagajo ohraniti biotsko raznovrstnost,

strateški položaj in precejšnjo odgovornost kot eden redkih krajev, na katerih ljudje dejansko podrobneje

spoznajo najrazličnejše prostoživeče vrste. Hkrati je družba postala bolj občutljiva za dobrobit živali in zgolj

rekreacijsko vlogo živalskih vrtov; obiskovalci so morda bolj naklonjeni živalskim vrtovom kot krajem, kjer se

lahko učijo o ohranjanju. Živalski vrtovi, ki so dobro upravljani, imajo lahko pomembno vlogo pri izobraževanju

javnosti o prostoživečih živalih in njihovih habitatih ter dejavnostih, ki pomagajo ohraniti biotsko raznovrstnost

ter, natančneje, zaščititi ogrožene prostoživeče živalske in rastlinske vrste.

Za podporo praktičnemu izvajanju direktive o živalskih vrtovih so v poglavju 2 teh smernic proučene specifične

zahteve iz člena 3 direktive. Predstavljene so ustrezne dobre prakse za pomoč državam članicam in živalskim

vrtovom pri ohranjanju biotske raznovrstnosti.

http://www.ec.europa.eu/environment/nature/natura2000/

http://www.waza.org/en/site/media/publications-1264077522/waza-strategies

http://www.cbd.int/

https://www.cbd.int/sp/targets/

https://www.cbd.int/sp/targets/

http://ec.europa.eu/environment/nature/biodiversity/comm2006/2020.htm


O Z A D J E


1.4.2 Člen 2 – Področje uporabe direktive o živalskih vrtovih

1.4.2.1 Opredelitev pojma „živalski vrt“

V skladu z direktivo o živalskih vrtovih „živalski vrt“ pomeni „staln[o] ustanov[o], v kateri[…] se živali prosto

živečih vrst zadržujejo, zato da se 7 ali več dni v letu predstavljajo javnosti. […].“

Pravna opredelitev živalskega vrta [„V tej direktivi“] določa pogoje, ki jih morajo oceniti pristojni organi držav

članic, da ugotovijo, ali ustanova spada na področje uporabe te direktive ali ne ter ali mora upoštevati določbe

člena 3. Ustanove, v katerih se zadržujejo živali prostoživečih vrst, in pogoji, pod katerimi se predstavljajo

javnosti, so tako različni, da se pristojnim organom za sprejetje ustrezne odločitve priporoča, naj posebno

pozornost namenijo naslednjim vidikom opredelitve:

- stalnosti ustanove;

- živalim prostoživečih vrst;

- zadrževanju zaradi predstavljanja javnosti.

O Z A D J E


Stalnost ustanove

V členu 2 je že določeno, da je treba ustanovo šteti za živalski vrt, kadar se živali predstavljajo javnosti „7 ali več

dni v letu“. Za dopolnitev tega je lahko koristno, da se preveri vrsta konstrukcije (začasni ali trajni objekti), ki

lahko državam članicam pomaga ugotoviti, ali je ustanova glede na trajanje dejavnosti začasna ali stalna.

Vendar pa ustanove tega ne smejo uporabiti kot izgovor za to, da bi bile trajno odprte z začasnimi objekti, v

katerih se živali predstavljajo dlje časa, in se tako izognile uporabi direktive o živalskih vrtovih. V teh primerih

lahko pristojni organi prednostno obravnavajo trajno predstavljanje živali, ne značilnosti (začasne ali stalne)

konstrukcije ustanove, in tako zagotovijo skladnost s cilji direktive o živalskih vrtovih.

Ustrezna opredelitev pojma

Prostoživeče vrste: Organizmi v ujetništvu ali v naravi, ki niso bili gojeni tako, da bi bili drugačni od naravnega

stanja (Konvencija o biološki raznovrstnosti, nabor glosarjev za obveščanje, izobraževanje in ozaveščanje

javnosti).

Živali prostoživečih vrst

Zbirke živalskih vrtov večinoma sestavljajo domorodne in eksotične prostoživeče vrste, čeprav lahko vključujejo

tudi domače ali udomačene vrste (proizvodne živali).

Ker sta se pojma „živalski vrtovi“ in „akvariji“ v preteklosti uporabljala skupaj na področju živalskih vrtov, je

treba opozoriti na podobnosti in razlike med njima. Razlika je posledica različnih pogojev, potrebnih za

zadrževanje prostoživečih vodnih in morskih vrst. Vendar pa je „živalski vrt“ v členu 2 opredeljen kot ustanova, v

kateri se živali prostoživečih vrst zadržujejo zaradi predstavljanja javnosti. Ta opredelitev vključuje akvarije, v

katerih se zadržujejo prostoživeče vodne in morske vrste. Zato so akvariji vključeni na področje uporabe

direktive o živalskih vrtovih.

„Varstvo prosto živečih živalskih vrst“ je eden od ciljev direktive o živalskih vrtovih skupaj z „ohranjanjem

biotske raznovrstnosti“. V členu 3 so določeni ohranitveni ukrepi, ki jih države članice zahtevajo od živalskih

vrtov, da lahko izpolnijo ta cilja. Ohranitveni ukrepi se nanašajo na dejavnosti ohranjanja ex situ, ki dopolnjujejo

dejavnosti ohranjanja in situ iz členov 8 in 9 Konvencije o biološki raznovrstnosti. Zato so lahko živali

prostoživečih vrst, ki se zadržujejo v živalskih vrtovih, in tiste, ki živijo v naravi, ciljne živali in/ali vrste, na katere

so osredotočeni in v zvezi s katerimi se uporabijo ohranitveni ukrepi na splošno in specifični varstveni ukrepi.

V zvezi z živalmi domačih in/ali udomačenih vrst, ki so del zbirke živalskega vrta, lahko pristojni organi držav

članic proučijo možnost uporabe zahtev v zvezi z nastanitvijo in rejo živali iz člena 3 direktive o živalskih vrtovih,

in to ne glede na drugo mednarodno ali nacionalno zakonodajo ali zakonodajo EU, ki se morda uporablja za

njihovo stanje in varstvo.

Zadrževanje zaradi predstavljanja javnosti

V skladu z opredelitvijo morajo biti živalski vrtovi odprti za javnost brezplačno ali proti plačilu vstopnine,

obiskovalci pa morajo imeti možnost, da si ogledajo živali, čeprav si nekaterih osebkov morda začasno ali trajno

ne morejo ogledati zaradi dobrobiti, ohranjanja ali varnosti.

V nekaterih primerih so za presojo tega, kako bi bilo treba razlagati „javnost“ v opredelitvi pojma (v smislu števila

obiskovalcev, vrste javnosti ali pogostosti obiskov), morda zadolženi pristojni organi držav članic (npr. zasebne

zbirke, ki jih redno obiskujejo prijatelji lastnika, centri za reševanje, ki dopuščajo omejene obiske po

dogovoru, itd.). V zvezi s tem so koristne smernice na voljo v Prilogi B k priročniku o zakonu o izdajanju

dovoljenj živalskim vrtovom iz leta 1981 (ki ga je pripravilo ministrstvo Združenega kraljestva za okolje, prehrano

in podeželje) (glej okvir s primeri v nadaljevanju).

Vsekakor se morajo države članice zavedati, da ustanove, v katerih se zadržujejo živali prostoživečih vrst,

vendar niso odprte za javnost (npr. zasebne zbirke, centri za reševanje, zatočišča), sicer ne spadajo na

področje uporabe direktive o živalskih vrtovih, vendar jih ureja druga zakonodaja EU in/ali nacionalna

zakonodaja (npr. predpisi o zdravju in higieni). Več informacij je na voljo v oddelku 2.4.4.2.

Šteje se, da vse zbirke in/ali ustanove z značilnostmi, navedenimi v opredelitvi pojma iz člena 2, spadajo na

njegovo področje uporabe ne glede na:

- naziv ali ime (npr. biološki park, morski park, naravni center, naravni rezervat ...);

- javno ali zasebno naravo (npr. občinski živalski vrtovi, zasebne fundacije itd.);

- predstavljene vrste (npr. akvariji, delfinariji, ptičji vrtovi, zbirke metuljev);

O Z A D J E


- druge dejavnosti, ki so na voljo javnosti poleg predstavljanja prostoživečih živali (npr. zabava, nakupi,

restavracije, reševanje in rehabilitacija živali, poligoni, nastanitev itd.).

V nekaterih primerih se lahko pristojni organi srečajo z določenimi težavami pri oceni, ali ustanove spadajo na

področje uporabe direktive o živalskih vrtovih, na primer v primeru javnih parkov, kjer živijo prostoživeče

živalske in rastlinske vrste, razstavljanja nekaterih živali v restavracijah, pri predstavah ali nastopih v ustanovah,

ki niso cirkusi, zbirk živali samo ene ali dveh vrst, malega akvarija v zobozdravniški ordinaciji.

Nekatere države članice so v nacionalni zakonodaji o živalskih vrtovih podrobneje uredile področje uporabe direktive o živalskih vrtovih, da bi pojasnile to in druga „siva območja“ ter podrobneje opredelile pojem „živalski vrt“. Glej Prilogo 6.4.

V nekaterih primerih je bil uporabljen neposreden in celovit pristop za razvrstitev različnih ustanov glede na število živali ali vrst ali raven varstva vrst ali živali, ki se zadržujejo v živalskem vrtu. Druge države članice so v skladu možnostjo iz člena 2 določile tudi nekatera izvzetja s področja uporabe direktive o živalskih vrtovih, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.

Primer dobre prakse:

Priročnik o zakonu o izdajanju dovoljenj živalskim vrtovom iz leta 1981, ki ga je leta 2012 objavilo ministrstvo Združenega kraljestva za okolje, prehrano in podeželje (DEFRA), v Prilogi B vsebuje smernice za pristojne organe Združenega kraljestva za sprejemanje odločitev o tem, ali zbirke spadajo na področje uporabe zakonodaje o živalskih vrtovih, na primer ocenjevanje nekaterih neobičajnih primerov, opredeljenih kot „siva območja“ (trgovine s hišnimi živalmi z nesorazmerno velikimi predstavitvenimi prostori, zbirke živali, ki so na ogled samo prek spletne kamere).

1.4.2.2 Izvzetja s področja uporabe direktive

V členu 2 (zadnji del) sta navedeni dve specifični izjemi, ki ne spadata na področje uporabe direktive, tj. „cirkusi“

in „trgovine s hišnimi živalmi“, poleg tega pa je določena možnost, da države članice pri izvajanju svoje

pristojnosti izvzamejo nekatere ustanove na podlagi merila, ki temelji na „velikem številu“ živali ali vrst, čeprav bi

morale biti na podlagi pravne opredelitve zajete z direktivo o živalskih vrtovih.

Cirkusi in trgovine s hišnimi živalmi so izvzeti iz uporabe direktive o živalskih vrtovih, saj njihove dejavnosti

(le zabava in trgovina z živalmi zaradi dobička) spadajo na področja, ki niso združljiva s cilji direktive. V

najboljšem primeru bi bilo treba pozornost nameniti ustanovam, katerih glavna dejavnost je organizacija

predstav z uporabo prostoživečih živali, ki so odprte za javnost. Ob uporabi ustreznih opredelitev pojmov

„živalski vrt“ in „cirkus“ (glej glosar izrazov) lahko organi lažje ugotovijo, ali so nekatere od teh ustanov samo

cirkusi (ki po navadi nimajo trajnih razstav) ali živalski vrtovi, ki ponujajo predstave z živalmi. V primeru slednjih

se uporablja direktiva o živalskih vrtovih.

Države članice lahko izvzamejo druge ustanove, „ker javnosti ne predstavljajo velikega števila živali ali vrst in

izjema ne bo ogrozila cilja te direktive“.

V najboljšem primeru pristojni organi objavijo merila za presojo, ki subjektom pomagajo razumeti, kaj je živalski

vrt. Države članice so pooblaščene za odločanje o tem, katere ustanove poleg cirkusov in trgovin s hišnimi

živalmi bi se lahko izvzele iz uporabe direktive o živalskih vrtovih. Ko država članica oceni, kaj pomeni veliko

število živali ali vrst, predstavljenih javnosti, je glavno merilo, ki ga je treba upoštevati, dejstvo, da izvzetje

ustanov ne ogroža ciljev direktive o živalskih vrtovih. Tudi v tem primeru sta glavna cilja, ki ju je treba upoštevati,

ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo prostoživečih živalskih vrst.

Pri oceni pomena izraza „veliko število“ se lahko proučijo kvantitativni in kvalitativni vidiki. To merilo je povezano

s stanjem ohranjenosti vrst, določenih in imenovanih v skladu z mednarodnimi konvencijami in zakonodajo EU

pa tudi z nacionalnimi in regionalnimi predpisi o varstvu živalskih vrst, natančneje, prostoživečih živalskih vrst v

interesu Skupnosti na podlagi direktiv o habitatih in pticah.

Primer

Priporoča se, da se na področje uporabe direktive o živalskih vrtovih vključijo ustanove z zbirkami, sestavljenimi iz več živali zgolj ene vrste, ki imajo veliko ohranitveno vrednost, kot je priznana z mednarodnimi instrumenti ali z visoko ravnjo varstva na regionalni, nacionalni ali lokalni ravni ohranjanja.

Države članice so pri prenosu direktive o živalskih vrtovih v nacionalno zakonodajo o živalskih vrtovih v Evropi sprejele nekatere različne pristope za določitev pomena „velikega števila živali ali vrst“ in odločitev o tem, katere ustanove se izvzamejo s področja uporabe direktive. Glej primere v Prilogi 6.4.

https://www.gov.uk/government/publications/zoo-licensing-act-1981-guide-to-the-act-s-provisions

O Z A D J E


Morebitna izvzetja s področja uporabe direktive:

- cirkusi;

- trgovine s hišnimi živalmi;

- ustanove, ki javnosti ne predstavljajo velikega števila živali ali vrst (izvzetje, ki so ga določili pristojni organi

države članice, ne bo ogrozilo ciljev direktive).

Direktiva o živalskih vrtovih je glavni akt za urejanje ustanov, ki so v skladu s členom 2 direktive opredeljene kot

živalski vrtovi. Brez poseganja v drugo nacionalno zakonodajo ali zakonodajo EU (npr. o zdravju živali,

varnosti), ki se uporablja za te ustanove, morajo živalski vrtovi sodelovati pri ohranjanju biotske raznovrstnosti v

skladu z zahtevami iz člena 3.

POVZETEK 2 – CILJ IN PODROČJE UPORABE DIREKTIVE O ŽIVALSKIH VRTOVIH

• Ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo prostoživečih živalskih vrst sta glavna cilja direktive

o živalskih vrtovih.

• Živalski vrtovi morajo sodelovati pri ohranjanju biotske raznovrstnosti z varovanjem prostoživečih

živali in sodelovanjem pri dejavnostih za ohranjanje.

• Države članice sprejmejo ukrepe za izdajanje dovoljenj in inšpekcijski nadzor, da zagotovijo, da

živalski vrtovi upoštevajo ohranitvene ukrepe iz člena 3.

• V skladu s členom 2 direktive o živalskih vrtovih živalski vrtovi pomenijo „stalne ustanove, v

katerih se živali prosto živečih vrst zadržujejo, zato da se 7 ali več dni v letu predstavljajo

javnosti“, pri čemer veljajo nekatere izjeme.

• Direktiva o živalskih vrtovih ne ureja cirkusov ali trgovin s hišnimi živalmi.

• Države članice so pristojne za to, da izvzamejo nekatere ustanove, če menijo, da ne zadržujejo

in javnosti ne predstavljajo „velikega števila živali ali vrst“.

• Izvzetje ustanove s področja uporabe direktive o živalskih vrtovih ne bi smelo ogroziti ciljev

ohranjanja iz direktive.

Z A H T E V E Z A Ž I V A L S K E V R T O V E


2 Zahteve za živalske vrtove

2.1 Uvod – Ohranitveni ukrepi (člen 3)

Člen 3 vsebuje zahteve direktive o živalskih vrtovih za živalske vrtove, ki se nanašajo na različne ohranitvene

ukrepe. Vsebuje tudi sklic na naslednje člene (člene 4, 5, 6 in 7), ki zagotavljajo izvajanje člena 3.

Zahteve iz člena 3 so opredeljene kot „ohranitveni ukrepi“, saj so medsebojno povezane in usmerjene v

doseganje glavnega cilja direktive EU o živalskih vrtovih, tj. ohranjanje biotske raznovrstnosti.

V prvi alinei člena 3 so opredeljene ohranitvene dejavnosti kot take, ki neposredno prispevajo k ohranjanju

biotske raznovrstnosti, ki je splošni cilj direktive o živalskih vrtovih.

Druga alinea se nanaša na ukrepe za izobraževanje in ozaveščanje javnosti v zvezi z ohranjanjem biotske

raznovrstnosti. Število in kompleksnost dejavnosti, ki se izvajajo, bosta odvisna od zmogljivosti in zmožnosti

posameznih živalskih vrtov.

Obseg ohranitvenih in izobraževalnih dejavnosti živalskega vrta se lahko določi sorazmerno glede na njegovo

velikost, vire, raznovrstnost njegove zbirke in ohranitveni interes zbirke. Podobno se lahko pogoji, povezani z

dovoljenji, prilagodijo, da se upoštevata velikost in narava posameznih živalskih vrtov.

Tretja alinea se nanaša na kakovost življenjskih razmer živali v živalskem vrtu, pri čemer je izrecno navedeno,

kako je treba doseči standarde za oskrbo in rejo živali, ki izpolnjujejo ohranitvene in biološke potrebe

posamezne vrste.

V četrti alinei sta poudarjena ekološka nevarnost zaradi pobega živali ter tveganje za zdravje živali v živalskih

vrtovih zaradi vdora škodljivcev in mrčesa. To je treba preprečiti, zato so tako kot pri prejšnji zahtevi za

izvrševanje potrebni jasni pogoji, povezani z dovoljenji.

Peta alinea odraža potrebo po temeljitem nadzoru nad zoološko zbirko. Vodenje posodobljenih evidenc

omogoča uporabo podatkov za namene ohranjanja in zagotavljanje dokazov o tem, da se zbirka upravlja v

skladu s cilji direktive o živalskih vrtovih.

Naslednji oddelki vsebujejo podrobnejše informacije o vsakem od petih ohranitvenih ukrepov, ponazoritve z

dobrimi praksami in metodologijami ter opise koristnih orodij in meril, ki jih lahko države članice uporabijo za

oceno svojega izvajanja.

2.2 Člen 3 – prva alinea – Ohranjanje, raziskave in usposabljanje

Poglavje

2



2.2.1 Področje uporabe

V členu 3 (prva alinea) so navedeni ohranitveni ukrepi, s katerimi se dejavno (neposredno in posredno)

prispeva k varstvu prostoživečih živalskih vrst in ohranjanju biotske raznovrstnosti. V skladu s tem členom

morajo živalski vrtovi sodelovati pri enem ali več od naslednjega:

- raziskavah, ki koristijo ohranjanju vrste, in/ali

- usposabljanju za ustrezne spretnosti in znanja za ohranjanje narave in/ali

- izmenjavi informacij o ohranjanju vrst in/ali

- če je to primerno, gojitvi v ujetništvu, doseljevanju ali ponovnem naseljevanju vrst v naravo.

Ti ukrepi so vključeni v projekte ohranjanja ex situ in in situ, da učinkovito prispevajo k ohranjanju.

Gojitev v ujetništvu, doseljevanje in ponovno naseljevanje vrst v naravo so zapletene tehnike, ki so v središču

metodologij ohranjanja ex situ in se navadno uporabljajo v okviru skupnih projektov ohranjanja.

Uporaba besede „sodelujejo“ nakazuje na sodelovalno naravo ukrepov. Živalski vrtovi lahko s projekti, ki jih

izvedejo sami, zadovoljivo izpolnijo zahteve člena 3 in zagotovijo dragocene prispevke k ohranjanju. Da bi bile

navedene vrste ukrepov za neposredno ohranjanje učinkovite in uspešne, mora navadno pri njih sodelovati več

akterjev (npr. vlade, lokalne skupnosti, univerze, organizacije za ohranjanje). Tako dejavnosti in projekti

živalskih vrtov za ohranjanje postanejo del zbirke orodij za učinkovito delo za ohranjanje ter so vključeni v širšo

skupnost za aplikativno ohranjanje.

Navedeni ukrepi raziskav, usposabljanja in izmenjave informacij so izraženi kot dopolnilne in alternativne

dejavnosti (in/ali). V členu ni določeno najmanjše število ukrepov, dejavnosti ali projektov, pri katerih mora

sodelovati posamezni živalski vrt. Pri tem se upoštevajo ogromna raznolikost in velike razlike med živalskimi

vrtovi. Nerazumno bi bilo pričakovati, da bodo živalski vrtovi različnih velikost in narav izvajali enake ohranitvene

dejavnosti, enako število teh dejavnosti ali enako zapletene dejavnosti.

Z besedilom „če je to potrebno“ v povezavi z gojitvijo v ujetništvu, doseljevanjem in ponovnim naseljevanjem

vrst v naravo se priznava, da so to zapletene dejavnosti, za katere so potrebni ustrezni znanstveni in pravni

pogoji ter sodelovanje, da lahko postanejo koristni in učinkoviti ohranitveni ukrepi. Ob upoštevanju tega je IUCN

leta 2012 revidirala svoje smernice o ponovnem naseljevanju (Smernice IUCN za ponovno naseljevanje in

druge vrste ohranitvene translokacije).

Ohranitveni ukrepi in primeri, opisani v tem oddelku, niso izključni, zanje pa je treba šteti, da prispevajo k

splošnim ohranitvenim dejavnostim živalskega vrsta, in ne, da je mogoče s katerim koli navedenim

ohranitvenim ukrepom ali primerom samim izpolniti zahtevo glede ohranjanja. Pristojni organi držav članic lahko

na lastno pobudo presodijo, ali je kombinacija izvedenih ukrepov ustrezno sorazmerna naravi in zmogljivostim

živalskih vrtov ter tako izpolnjuje zahteve člena 3 (prva alinea).

Pomembne točke v zvezi s členom 3 (prva alinea) so:

- v njem so določene vrste ukrepov za dejavno ohranjanje, pri katerih morajo sodelovati živalski vrtovi;

- z ukrepi se zagotovi količinsko opredeljiv neposreden (in posreden) prispevek k ohranjanju vrst;

- ukrepi so usmerjeni v ohranjanje vrst, ki lahko vključuje njihove habitate; tako lahko vključujejo živali v

ujetništvu in prostoživeče živali (ne glede na to, ali je zadevna vrsta del zbirke) ter se lahko izvajajo v

prostorih živalskega vrta (npr. ohranjanje ex situ) ali v naravnih habitatih (ohranjanje in situ);

- beseda „sodelujejo“ nakazuje, da se lahko navedeni ukrepi izvajajo v sodelovanju z drugimi akterji;

- izmenjava informacij je lahko ohranitveni ukrep, ki koristi dvema ali več stranem; živalski vrtovi lahko

pridobivajo dragocene informacije, ki jih lahko delijo z objavo, poročanjem ali drugačnim zagotavljanjem;

- vsi živalski vrtovi morajo sodelovati pri vsaj enem od navedenih ukrepov;

- v členu niso določene minimalne zahteve. Države članice same določijo pogoje na podlagi zakonodaje in/ali

ureditev izdajanja dovoljenj in inšpekcijskega nadzora.

2.2.2 Kako živalski vrtovi dejavno prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti

V členu 3 (prva alinea) direktive o živalskih vrtovih so navedeni ukrepi, ki se lahko izvajajo ex situ in in situ, pri

čemer je edina izjema gojitev v ujetništvu.

Dejavnosti ohranjanja in situ in ex situ so čedalje pogosteje medsebojno povezane, pri večini pobud za

ohranjanje pa se za zagotovitev celovitosti in učinkovitosti projektov ohranjanja uporablja kombinacija tehnik in

dejavnosti iz člena 3 (prva alinea), pogosto pa tudi člena 3 (druga alinea). Živalski vrtovi se lahko osredotočijo

http://data.iucn.org/dbtw-wpd/edocs/2013-009.pdf




na doseganje pozitivnih rezultatov, tj. na prizadevanja za „uspeh pri ohranjanju“, „celostno ohranjanje“ ali

„uskladitev [človeških interesov in interesov za ohranjanje biotske raznovrstnosti]“4.

Ključni vprašanji sta, kako lahko strokovnjaki v živalskih vrtovih usmerijo svoje ustanove proti najboljšim

ukrepom za doseganje navedenih ciljev ohranjanja in kako lahko inšpektorji živalskih vrtov ocenijo, ali živalski

vrt izpolnjuje zahteve glede ohranjanja?

V zvezi s tem je treba upoštevati več pomembnih točk:

- zakonodaja držav članic (tj. prenos direktive o živalskih vrtovih v nacionalno zakonodajo) lahko določa

dodatne podrobnosti o številu, vrsti in drugih specifikacijah ohranitvenih ukrepov, opisanih v členu 3 (prva

alinea) (glej Prilogo 6.4: Zakonodaja držav članic o živalskih vrtovih);

- komunikacija med organi držav članic, pristojnimi za biotsko raznovrstnost in živalske vrtove, lahko pomaga

pri opredelitvi področij, na katerih bi lahko bilo njihovo sodelovanje najučinkovitejše. Na primer, živalski vrtovi

lahko postanejo dejavni partnerji pri izvajanju ohranjanja zavarovanih območij v okviru omrežja Natura 2000

(glej spletne strani držav članic o omrežju Natura 2000) pa tudi pri doseganju ciljev iz strategije EU za

biotsko raznovrstnost do leta 2020 in ciljev iz Aichija glede biotske raznovrstnosti v okviru Konvencije o

biološki raznovrstnosti;

- da bi živalski vrt kar najbolje prispeval k ohranjanju in zagotovil največje koristi za ohranjanje, je potrebno

natančno načrtovanje. Za pomoč pri načrtovanju ohranitvenih dejavnosti se lahko uporabijo orodja za

načrtovanje: od osnovnih aplikacij, ki pomagajo opredeliti cilje ter rezultate poročanja in napredek, do

naprednejših pristopov, kot je integrirano načrtovanje ohranjanja vrst ob podpori organov za ohranjanje, kot

je strokovna skupina IUCN za načrtovanje ohranjanja (Conservation planning Specialist Group – CPSG);

- koristi lahko, da živalski vrtovi dokažejo svojo stalno zavezanost ohranjanju. Učinkoviti ohranitveni ukrepi so

trajni, ambiciozni, merljivi, ocenljivi, usmerjeni v cilje in prihodnost, pogosto pa vključujejo sodelovanje.

Vprašalniki držav članic za inšpekcijski nadzor živalskih vrtov, poročila o ohranjanju, dokumenti o projektih ali

korespondenca z drugimi, ki sodelujejo pri ohranitvenih dejavnostih, lahko pomagajo dokazati dejavni

prispevek živalskega vrta pri ohranjanju;

- kot je navedeno zgoraj, so živalski vrtovi v EU zelo raznoliki, enako različno pa lahko tudi prispevajo k

ohranjanju. Učinkoviti prispevki so odvisni od strukture in virov posameznega živalskega vrta. Na primer,

male ustanove se lahko osredotočijo na ukrepe na lokalni ravni, sodelovanje z lokalnimi organi, pristojnimi

za prostoživeče živalske in rastlinske vrste, zavarovanimi območji, NVO in univerzami, srednji živalski vrtovi

lahko vzpostavijo take povezave na nacionalni ravni ali se specializirajo ob upoštevanju sestave svojih zbirk

živali, velike ustanove pa lahko sodelujejo tudi pri ohranitvenih ukrepih na mednarodni ravni. Nacionalne

zveze živalskih vrtov in EAZA pomagajo svojim članom pri številnih vidikih, povezanih s temi cilji.

2.2.3 Ohranitveni ukrepi

2.2.3.1 Raziskave, ki koristijo ohranjanju vrste

V členu 3 (prva alinea) direktive o živalskih vrtovih je izrecno navedeno sodelovanje pri raziskavah, ki koristijo

ohranjanju vrste. To pomeni raziskave, ki so smiselno povezane s cilji ohranjanja.

Nekatere raziskave, ki se izvajajo v živalskih vrtovih, se lahko nanašajo na osnovne procese (kot so zdravje,

reja, vedenje živali), ki so zelo pomembni za vključevanje živalskih vrtov v znanstveno skupnost in stalno

izboljševanje dobrobiti živali, za katere skrbijo ljudje. Objavljene raziskave prispevajo k izpolnjevanju zahteve za

izmenjavo informacij (glej oddelek 2.2.3.3 v nadaljevanju). V nekaterih primerih tovrstne raziskave morda niso

povezane s cilji ohranjanja, zato ni mogoče šteti, da izpolnjujejo to zahtevo.

Za raziskave se lahko uporabljajo predpisi države članice. Kakovost raziskav je treba zagotoviti z upoštevanjem

obstoječih protokolov, ki jih uporabljajo sodelujoče akademske ustanove, upoštevanjem standardov strokovnih

zvez (tj. standardov nacionalnih zvez ali standardov EAZA za raziskave) ali oblikovanjem institucionalnih

standardov.

Živalskim vrtovom, ki sodelujejo pri raziskavah, bo koristila priprava pisnih raziskovalnih načrtov z ocenjevalnimi

merili in specifičnimi cilji, povezanimi s cilji ustanove glede ohranjanja. Strategija EAZA za raziskave (2008)

vsebuje ključne informacije in smernice za načrtovanje raziskav živalskih vrtov.

Primeri

4 Calibrating conservation: new tools for measuring success (Kapos idr., 2008); WZACS (2005); Key topics in conservation biology (Macdonald idr., 2007).

http://ec.europa.eu/environment/nature/natura2000/db_gis/index_en.htm#sites



http://www.cbd.int/sp/targets/

http://www.cbd.int/sp/targets/

http://www.cpsg.org/

http://www.eaza.net/assets/Uploads/Standards-and-policies/EAZA-Research-Standards-2003.pdf

http://www.eaza.net/assets/Uploads/Strategies/EAZA-Research-Strategy-2008.pdf



Raziskave, „ki so v korist ohranitvi vrste“, pogosto vključujejo uporabno komponento ter se lahko izvajajo v

okviru projektov ohranjanja ex situ ali in situ. Zajemajo lahko najrazličnejše teme, kot so:

- uporaba podatkov živalskega vrta za pripravo demografskih projekcij, razvoj možnosti za upravljanje

metapopulacije in proučevanje sposobnosti populacij v ujetništvu za preživetje;

- dodatno znanje o raziskovalnih metodologijah in tehnologiji za uporabo na terenu (npr. nameščanje kamer,

neinvazivno določanje sestave hormonov in genotipa, sistemi telemetrije). Na primer, v živalskem vrtu v

Budimpešti so v okviru sodelovanja pri projektu v programu LIFE+ „preskusili“ nekatere naprave za

radiotelemetrijo, ki so jih vstavili v telesno votlino gadov, nato pa so jih uporabili s ponovno naseljenimi

malimi gadi;

- raziskave v zvezi z zdravjem prostoživečih živali, ki lahko neposredno prispevajo k zdravju živali iste vrste v

naravi;

- raziskave za ugotavljanje osnovnih fizioloških parametrov, ki se lahko uporabijo (ali jih je treba izračunati) za

pravilno razlago podatkov s terena in v matematičnih modelih (npr. indeksi frakcioniranja izotopov, stopnje

presnove, bazalna presnova);

- raziskave genskih in vedenjskih prilagoditev ujetništvu in načinov, kako jih preprečiti (npr. spodbujanje

značilnega vedenja vrste, razvoj tehnik mehkega izpusta in predhodnega izpusta);

- reproduktivne tehnologije (oploditev s pomočjo in kontracepcija). Te in druge vrste občutljivih raziskav se

lahko v nekaterih primerih izvajajo z uporabo „nadomestnih vrst“, tj. taksonomsko podobnih neogroženih

vrst, namesto osebkov ogrožene vrste, ki jih je praviloma na voljo malo;

- raziskave na področju okoljske medicine (npr. epidemiologija, parazitologija prostoživečih populacij v

primerjavi s populacijami v ujetništvu);

- raziskave v zvezi z invazivnimi tujerodnimi vrstami. Študija primera: Spopadanje z grožnjo invazivnih

tujerodnih vrst v Živalskem vrtu Latgales (Latvija);

- poskusne tehnike zmanjševanja in obvladovanja konfliktov s prostoživečimi živalskimi vrstami,

npr. raziskave sistemov odganjanja mesojedcev (če ne povzročajo čezmernega vznemirjanja posameznih

živali) ali sistemov privabljanja za namene popisa ali spremljanja;

- raziskave v zvezi z reševanjem vprašanj trajnostnosti. Na primer, pri raziskavah na področju biomimetike se

znanje o bioloških sistemih uporablja za reševanje (pogosto ekoloških) težav, nadzorovani pogoji v živalskih

vrtovih pa so lahko najboljši vir informacij za tovrstne raziskave (npr. pri raziskavah na področju biomimetike

sodelujejo Biomimicry Europa, inštitut Biomimicry 3.8, Živalski vrt v Zürichu in Živalski vrt v San Diegu);

- raziskave na dveh razmeroma novih področjih oziroma v zvezi z integriranima pojmoma „ohranitvena

psihologija“ (veda o povezavah med proučevanjem človeškega vedenja in doseganjem ciljev ohranjanja;

npr. Litchfield in Foster, 2009, Conservation psychology and zoos) in „ohranitvena dobrobit“, v okviru katere

se poziva k boljšemu vključevanju teh disciplin v dejavnosti ex situ in in situ (npr. Walker, 2012, Conservation

welfare; WILDCRU, 2010, Animal welfare in conservation: Working towards a common goal).

Živalski vrtovi lahko izvajajo raziskave sami (če pri načrtovanju in nadzoru projektov sodeluje ustrezno

usposobljeno osebje) ali v sodelovanju z akademskimi ustanovami, javnimi ali zasebnimi raziskovalnimi središči

ali nevladnimi organizacijami (NVO). Slednja možnost je morda boljša za manjše ustanove, ki nimajo virov za

izvajanje svojih raziskovalnih projektov, vendar pa je lahko v teh primerih primerno, da je član osebja imenovan

za osebo za zvezo in koordinatorja raziskav.

Rezultati se lahko razkrijejo in objavijo, po možnosti v medsebojno strokovno pregledanih publikacijah, kadar je

ustrezno, pa tudi na prireditvah, kot so konference, v poljudnih publikacijah, strokovnih publikacijah za živalske

vrtove, spletnih publikacijah in na institucionalnih spletnih mestih (glej Prilogo 1.1: Publikacije z raziskavami

živalskih vrtov).

2.2.3.2 Usposabljanje za ustrezne spretnosti in znanja za ohranjanje narave

Element usposabljanja iz člena 3 (prva alinea) se nanaša na izvajanje usposabljanja za ohranjanje za strokovne

delavce v živalskih vrtovih in zagotavljanje priložnosti za praktično usposabljanje za druge prejemnike v

živalskih vrtovih.

Usposobljeno osebje bo sprejemalo odločitve ob upoštevanju ohranjanja in prispevalo zamisli. Z

usposabljanjem študentov se okrepijo povezave z drugimi ustanovami in rezultati raziskav. Sodelovanje pri

usposabljanju inšpektorjev živalskih vrtov prispeva k ustreznemu izvrševanju zakonodaje ter boljši komunikaciji

med živalskimi vrtovi in okoljskimi organi. Z odprtimi dogodki za usposabljanje se lahko ustvarijo prihodki, zgradi

ugled in vzpostavijo novi stiki.

Usposabljanje osebja:

http://www.rakosivipera.hu/en-news/viper-council-meeting-in-kunszentmiklos/

http://www.biomimicry.eu/

https://biomimicry.net/

http://www.zoo.ch/xml_1/internet/de/intro.cfm

https://bioinspired.sinet.ca/content/biomimicry-san-diego-zoo

http://izea.net/education/ize-journal-current-past/

http://www.cpsg.org/sites/cbsg.org/files/Newsletters/2012_wgreports/CBSG%202012%20Conservation%20Welfare%20Report_2012.pdf

http://www.cpsg.org/sites/cbsg.org/files/Newsletters/2012_wgreports/CBSG%202012%20Conservation%20Welfare%20Report_2012.pdf

https://docplayer.net/20865207-Animal-welfare-in-conservation-working-towards-a-common-goal.html

https://docplayer.net/20865207-Animal-welfare-in-conservation-working-towards-a-common-goal.html



- novi člani osebja morajo imeti ustrezne kvalifikacije in/ali izkušnje za delo. Poleg tega se priporoča, da se

vsakdo, ki v živalskem vrtu prevzame ustrezno odgovorno funkcijo, seznani z vlogo živalskih vrtov pri

ohranjanju, cilji ustanove glede ohranjanja in svojo vlogo pri tem prizadevanju;

- vodstveno osebje (osebje, pristojno za pomembna področja splošne dejavnosti živalskega vrta) morda ima

izobrazbo, ki ni povezana z živalskimi vrtovi ali ohranjanjem. Zato se priporoča, da se osebje udeleži

usposabljanja v zvezi z zahtevami direktive o živalskih vrtovih, ustrezno zakonodajo države članice ter

splošnimi koncepti in metodami živalskega vrta za ohranjanje;

- osebje za oskrbo živali je lahko neposredno odgovorno za nastanitvene pogoje in pogoje reje živali, za

katere skrbi. Zahteve glede nastanitve se stalno razvijajo, ker so specifične glede na posamezno vrsto in

celo na ograjeni prostor. Zato se priporočata začetno in redno (npr. letno) usposabljanje članov osebja za

oskrbo živali za posodabljanje znanja v zvezi z nastanitvijo živali in ravnanjem z njimi, zlasti v zvezi z

vrstami, za katere skrbijo;

- mednarodni kongres oskrbnikov v živalskih vrtovih (International Congress of Zookeepers – ICZ) zagotavlja

zvezo z nacionalnimi zvezami oskrbnikov v živalskih vrtovih, ki pogosto pripravljajo ustrezno dokumentacijo

v različnih jezikih (ABWAK – Združeno kraljestvo, AFSA – Francija, AICAS – Španija/Portugalska, BdZ –

Nemčija, De Harpij – Nizozemska). ICZ in nacionalne organizacije oskrbnikov v živalskih vrtovih organizirajo

tudi prireditve za izmenjavo informacij ter spodbujajo pobude oskrbnikov v živalskih vrtovih za ohranjanje

(npr. „zelene skupine“ načrtujejo in izvajajo številne zanimive pobude na kraju samem);

- EU in nacionalne zveze živalskih vrtov ter druge zoološke organizacije (glej seznam v Prilogi 1.9)

organizirajo prireditve za usposabljanje in srečanja ter pripravljajo dokumentacijo za izmenjavo in razvoj

dobrih praks;

- akademija EAZA ponuja specializirano usposabljanje o najrazličnejših temah v zvezi s strokovnimi

funkcijami v živalskih vrtovih. EAZA in nacionalne organizacije vodijo tudi delovne skupine za trajnostnost za

izmenjavo dobrih praks;

- Evropska zveza veterinarjev v živalskih vrtovih in veterinarjev za prostoživeče živali (European Association

of Zoo and Wildlife Veterinarians – EAZWV) organizira poletno šolo za veterinarje in študente veterinarstva,

na katerih veterinarji iz živalskih vrtov predavajo o najnovejšem razvoju na tem področju;

- vsaj osnovno usposabljanje za ohranjanje ter spretnosti in znanja za raziskave prostoživečih živalskih in

rastlinskih vrst bi bilo zelo koristno za celotno skupino za upravljanje živali, ki bi tako lahko dejavneje

prispevala ter spodbujala in si izmenjevala pobude za ohranjanje ter spretnosti in znanja. Tovrstno

usposabljanje se lahko organizira v sodelovanju z lokalnimi univerzami, NVO ali raziskovalnimi ustanovami;

- usposabljanje o vprašanjih, povezanih z invazivnimi tujerodnimi vrstami, kot so ustrezne metode za

raziskovanje, nadzora ali odstranitve, preprečevanje ter specifične lokalne strategije in strategije držav članic

(dodatne informacije so na voljo v oddelku 2.5);

- več informacij o zmogljivostih na področjih, povezanih z ohranitvenimi ukrepi iz člena 3, je na voljo v

Prilogi 6.5: Človeški viri, več informacij o usposabljanju pa v Prilogi 1.3.

Zbirke živalskih vrtov, izkušnje ter objekti in naprave so lahko osnova za usposabljanje naslednje generacije

strokovnjakov za prostoživeče živali. Usposabljanje študentov in prostovoljcev spodbuja zelo produktivne

povezave z akademskimi ustanovami in lokalno skupnostjo.

- Usposabljanje študentov: Projekti študentov lahko prispevajo k raziskavam živalskih vrtov. Sodelovanje z

univerzami in drugimi akademskimi ustanovami lahko zagotavlja priložnosti za mlade biologe, veterinarje,

znanstvenike s področja okolja in izobraževalce za izvajanje ustreznih koordiniranih projektov in opravljanje

delovnih praks.

- Prostovoljci: Številni živalski vrtovi se pri posebnih pobudah za ohranjanje ali v okviru svojih programov

sodelovanja z javnostjo zanašajo na pomoč prostovoljcev. Zagotavljanje programov prostovoljstva je eden

najneposrednejših načinov, kako spodbujati izobraževanje in sodelovanje javnosti pri ohranjanju biotske

raznovrstnosti, zato ga je treba spodbujati. Prostovoljstvo se pogosto ureja z nacionalno zakonodajo, zato bi

jo bilo treba upoštevati. Prostovoljci morajo upoštevati iste notranje varnostne predpise kot osebje v

živalskem vrtu in dodatne določbe o varnosti.

- Izmenjava znanj in spretnosti: Programi izmenjav izkušenih članov osebja med živalskimi vrtovi z več viri

in tistimi z manj viri podpirajo širše izvajanje direktive o živalskih vrtovih. Za pobude in situ je koristen tudi

neposredni prispevek usposobljenega osebja živalskih vrtov h krepitvi zmogljivosti. Strokovni delavci

živalskih vrtov EU lahko veliko prispevajo k projektom ohranjanja in situ in ex situ na krajih z manj

strokovnega znanja o ohranjanju, kot so države v razvoju, ter delujejo kot osebe za zvezo pri njih.

http://www.iczoo.org/


http://abwak.org/

http://www.afsanimalier.org/


http://www.zootierpflege.de/

http://www.deharpij.com/

http://www.eaza.net/academy/

http://www.eazwv.org/




2.2.3.3 Izmenjava informacij o ohranjanju vrst

Člen 3 (prva alinea) vključuje sklop dejavnosti in tehnik, s katerimi lahko živalski vrtovi dosežejo količinsko

opredeljive rezultate ohranjanja ali vsaj učinke. Ohranjanje mora temeljiti na zanesljivih znanstvenih dokazih.

Izmenjava informacij o ohranjanju vrst poudarja korist uporabe in izmenjave informacij o ohranjanju, zlasti za

dopolnjevanje programov ohranjanja in situ in ex situ. Izmenjavo znanja in spretnosti za ohranjanje,

izobraževanje in rejo je treba spodbujati na vseh ravneh.

Sposobnost za izmenjavo točnih in koristnih informacij je lahko odvisna od pravilne ocene izvedenih dejavnostih

in poročila o njih.

Izmenjava informacij o ohranjanju vrst

Živalski vrtovi zbirajo podatke o ohranjanju na podlagi raziskav, izkušenj in spoznanj, pridobljenih pri projektih

ohranjanja. Informacije se lahko izmenjujejo na številnih ravneh, kot so:

- objavljanje raziskav. Rezultati raziskav so koristni le, če se razširjajo (glej oddelek 2.2.3.1 o raziskavah);

- nekateri živalski vrtovi lahko pridobijo veliko znanja o biologiji in reji določenih vrst, kar je ključno za uspeh

programov gojitve. Te informacije se lahko razširjajo s pripravo in objavo priročnikov za rejo;

- odprto poročanje o napredku, rezultatih in spoznanjih, pridobljenih pri projektih ohranjanja (vključno z

informacijami o tem, kateri ukrepi niso bili uspešni in zakaj ne), prispeva k boljšemu načrtovanju podobnih

pobud.

Vodenje evidence se zahteva samo po sebi, prispeva pa tudi k izmenjavi informacij, kadar so podatkovne

zbirke, ki vsebujejo točne podatke, dostopne in se uporabljajo za namene ohranjanja (npr. uporaba podatkov iz

evidenc za posebne raziskave, izmenjava podatkov z organi, pristojnimi za biotsko raznovrstnost, zbiranje

odprtih nacionalnih registrov in podatkovnih zbirk itd.). Več informacij je na voljo v oddelku 2.6 (Vodenje

evidence).

Izmenjava informacij se nanaša tudi na uporabo točnih in posodobljenih znanstvenih dokazov, zlasti za

odločanje o ohranitvenih dejavnostih. Poleg tega je vsakdanje upravljanje zbirke najučinkovitejše, kadar temelji

na najboljšem razpoložljivem znanju o vsakem osebku.

Ta ohranitveni ukrep lahko odraža tudi pomen sodelovanja pri pobudah za ohranjanje. S članstvom v strokovnih

zvezah (npr. svetovni zvezi živalskih vrtov in akvarijev (World Association of Zoos and Aquariums – WAZA),

EAZA, nacionalnih zvezah, zvezah izobraževalcev v živalskih vrtovih, zvezah oskrbnikov v živalskih vrtovih)

imajo živalski vrtovi možnosti za izmenjavo informacij (npr. na sestankih posebnih odborov).

Sodelovanje in partnerstva z akterji zunaj skupnosti živalskih vrtov, kot so organi, pristojni za biotsko raznovrstnost, akademske ustanove ali organizacije za ohranjanje, so zelo koristni za ohranjanje. Živalski vrtovi so pozvani, naj prevzamejo vodilno vlogo in zagotovijo tovrstne priložnosti za sodelovanje, zlasti v primerih, kadar imajo strokovno znanje o specifičnih taksonih ali ohranitvenih tehnikah.

Primer

Dolgoročno partnerstvo v zvezi z zavarovanimi območji, ki jih je treba podpreti, je ena najkoristnejših strategij za

ohranjanje zadevnih vrst in habitatov, pogosto pa so rezultat tega namenske predstave (npr. živalski vrt v

Zürichu je na podlagi sodelovanja z narodnim parkom Masoala na Madagaskarju postavil deževni gozd

Masoala, razstava afriških lovskih psov v živalskem vrtu Chester pa podpira ohranjanje v narodnem parku

Mkomazi, Kenija). Študija primera: Madagascar Fauna Group.

2.2.4 Ohranjanje v praksi

2.2.4.1 Ohranjanje ex situ

Gojitev živali v ujetništvu (ex situ) samo po sebi ni ohranitveni ukrep. Gojitev za ohranjanje ex situ se uporablja

za programe skupne gojitve ogroženih vrst (kot so navedene v priznanem viru, kot je nacionalna podatkovna

zbirka o vrstah, ki jim grozi izumrtje, ali rdeči seznam IUCN). Pri gojitvi v živalskih vrtovih se lahko upoštevajo

drugi vidiki (več informacij o načrtovanju ohranjanja v živalskih vrtovih je na voljo v oddelku 2.2.4.4 v

nadaljevanju).

Ujetje, zadrževanje in predstavljanje vrst s seznamov vrst, ki jih je treba strogo zaščititi, se ureja z zakonodajo, ki

se uporablja (CITES, predpisi EU o trgovini s prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami, direktivi EU o

https://www.zoo.ch/en/naturschutz-tiere/naturschutzprojekte/masoala

https://www.zoo.ch/en/naturschutz-tiere/naturschutzprojekte/masoala

http://www.chesterzoo.org/must-sees/animal-exhibits/painted-dogs

http://www.iucnredlist.org/



habitatih in pticah, druge konvencije, ki se

uporabljajo – glej sliko 2 – in zakonodaja držav

članic), da se zagotovi njihova vključenost v

ustrezne programe ohranjanja ex situ.

Gojitev v ujetništvu je verjetno ohranitvena

dejavnost, s katero imajo živalski vrtovi največ

izkušenj in strokovnega znanja v skupnosti za

ohranjanje. Z izmenjavo znanja in spretnosti za

ohranjanje ex situ ter spodbujanjem sodelovanja

med izkušenimi živalskimi vrtovi in središči za

gojitev in situ je mogoče zelo učinkovito prispevati

k programom okrevanja vrst, na primer prerijskega

dihurja.

V Evropi se ohranjanje domorodnih vrst ex situ

pogosto izvaja v okviru nacionalnih projektov ali

projektov EU (npr. LIFE+). Države članice in

organi EU razvijejo strategije za ohranjanje

domorodnih ogroženih vrst, ki v nekaterih primerih

vključujejo komponente ohranjanja ex situ in

ponovnega naseljevanja (npr. na podlagi ukrepov

za dejavno ohranjanje v okviru omrežja

Natura 2000). Živalski vrtovi lahko sodelujejo pri

teh pobudah z neposrednim sodelovanjem pri

projektu. Študija z naslovom Ex-situ conservation

programmes for wild species in Europe (Programi

ohranjanja ex situ za prostoživeče vrste v Evropi)5,

ki je bila izvedena v imenu Evropske komisije,

zagotavlja podrobne informacije o strategijah in

metodologijah za ohranjanje ex situ, vključno z

ukrepi, predstavljenimi na sliki 1.

Smernice IUCN vsebujejo osnovne informacije o

upravljanju populacij ex situ, ponovnem

naseljevanju, translokaciji in drugih vprašanjih o

ohranjanju vrst. Poleg tega Komisija IUCN za

ohranitev vrst (SSC) vključuje posebne skupine

strokovnjakov, ki zagotavljajo raziskave in

informacije o najrazličnejših temah, od tem,

povezanih s posameznimi taksoni, do tem v zvezi

z zdravjem živali ali ohranjanjem in situ. Zlasti

posebna skupina za načrtovanje ohranjanja

(Conservation Planning Specialist Group – CPSG)

zagotavlja orodja, informacije in obveščanje za

olajšanje vključevanja dejavnosti ex situ in in situ.

V revidiranih smernicah IUCN SSC o uporabi

upravljanja ex situ za ohranjanje vrst (še

neobjavljene) je določen petstopenjski postopek

odločanja za opredelitev vloge, narave in

izvedljivosti upravljanja ex situ v okviru

integriranega pristopa k načrtovanju ohranjanja

vrst. CBSG z istim ciljem predlaga pristop „en

načrt“, pri katerem se upoštevajo vse populacije (v

naravi in pod vsemi pogoji upravljanja ex situ), vsi

5 Ex-situ conservation programmes for wild species in Europe. Št. naročila: 07.0307/2009/550466/SER/B3. Končno poročilo. 8. junij 2011.

Slika 1: Cilji in povzetek ukrepov iz študije „Ex-situ conservation

programmes for wild species in Europe“ (Programi ohranjanja ex situ

za prostoživeče vrste v Evropi).

http://blackfootedferret.org/

http://blackfootedferret.org/

http://ec.europa.eu/environment/life/

https://www.iucn.org/theme/species/publications/guidelines

https://www.iucn.org/theme/species/about/species-survival-commission

https://www.iucn.org/theme/species/about/species-survival-commission

http://www.cbsg.org/cbsg/


http://www.cbsg.org/one-plan-approach-conservation

http://www.cbsg.org/one-plan-approach-conservation



vključeni akterji in vsi morebitni viri, ki so na voljo, za doseganje resnično integriranega pristopa od samega

začetka vsake pobude za ohranjanje vrste6.

Programi zvez živalskih vrtov za gojitev za ohranjanje se usklajujejo na regionalni ravni. V Evropi EAZA

usklajuje dve ravni vodenih programov gojitve za ohranjanje: evropske vzrejne programe za ogrožene vrste in

evropske rodovniške knjige (EEP in ESB). Na dodatni, nižji ravni se za zbiranje informacij o vrstah v ujetništvu

izvaja spremljanje. Zbirke, vključene v vodene programe gojitve, dejavno sodelujejo pri dejavnostih ustrezne

svetovalne skupine za taksone (Taxon Advisory Group – TAG). Te svetovalne skupine pripravijo regionalne

načrte za zbirke, spodbujajo projekte ohranjanja in situ in so pomemben vir informacij o upravljanju v ujetništvu.

Na svetovni ravni WAZA pripravlja globalne načrte za upravljanje vrst za usklajevanje prizadevanj za gojitev

med regijami po vsem svetu in vodi mednarodne rodovniške knjige.

Pri EEP in ESB lahko sodelujejo samo ustanove, ki so članice EAZA. Nečlanice lahko sodelujejo, če odbor

EAZA za EEP meni, da bi tako sodelovanje nečlanice koristilo programu.

6 WAZA Magazine št. 14: Towards Integrated Species Conservation (Naproti integriranemu ohranjanju vrst).

http://www.eaza.net/conservation/programmes/


http://www.waza.org/en/site/conservation/conservation-breeding-programmes/gsmp

http://www.waza.org/en/site/conservation/international-studbooks

http://www.waza.org/files/webcontent/1.public_site/5.conservation/integrated_species_conservation/WAZA%20Magazine%2014.pdf

http://www.waza.org/files/webcontent/1.public_site/5.conservation/integrated_species_conservation/WAZA%20Magazine%2014.pdf



Primer

Gojitev za ohranjanje ima lahko ključno vlogo v primeru nenadnih kriz zaradi izumrtja, kot je izredno stanje, v

katerem se je v zadnjih letih znašlo veliko vrst dvoživk. Hiter usklajen odziv v okviru pobude Amphibian Ark je

odličen primer skupne gojitve za ohranjanje v praksi za preprečitev izumrtja vrste.

Učinkovitost ohranjanja ex situ pri preprečevanju izumrtja vrst je odvisna od več medsebojno povezanih in

zapletenih dejavnikov (npr. pravilne napovedi, zadostna ustanoviteljska populacija, uspeh pri gojitvi, ohranjanje

genske raznovrstnosti, preprečevanje genskih prilagoditev in prilagoditev vedenja, odpravljanje nevarnosti za

naravne habitate, doseganje uspeha pri ponovnem naseljevanju), ki so povezani tudi z znanjem o ohranjanju in

situ in ukrepov ohranjanja in situ.

Za ustrezne in uspešne ukrepe ohranjanja ex situ je treba nameniti pozornost:

- stalnim znanstvenim raziskavam med celotnim postopkom, zlasti v zvezi z vključevanjem ukrepov

ohranjanja ex situ v akcijski načrt za vrste, ki ga pripravijo živalski vrt in druge sodelujoče organizacije;

- upoštevanju potrjenih načrtov in protokolov ter

- čedalje tesnejšemu povezovanju z ohranjanjem na terenu.

Živalski vrtovi lahko imajo zdaj pomembno vlogo pri vzpostavljanju tesnih povezav med populacijami v

ujetništvu in populacijami v naravi za sodelovanje pri upravljanju vrste, izmenjavo informacij, zbiranje podatkov

in s tem doseganje integriranega pristopa k ohranjanju vrste. Primer tega je ohranjanje norke v Živalskem vrtu

Talin (Estonija).

http://www.amphibianark.org/

http://lutreola.eu/en/tegevus-2/long-term-programmes/

http://lutreola.eu/en/tegevus-2/long-term-programmes/



Slika 2: Ključna zakonodaja, viri informacij in programi za ohranjanje ex situ. Mednarodne sporazume, pomembne za direktivo o živalskih vrtovih (svetlo modri okviri), morajo izvajati vse pogodbenice. Navedene smernice in programi so primeri dobrih praks.

2.2.4.2 Doseljevanje in ponovno naseljevanje vrst v naravo

Ohranitvena translokacija je morda tehnično najkompleksnejša vrsta ohranitvenih ukrepov, za njeno uspešno

izvedbo je treba vložiti veliko finančnih sredstev, poleg tega pa je potreben ohranitveni ukrep le za majhno

število vrst. Živalski vrtovi lahko za projekte ohranitvene translokacije zagotovijo živali, vzgojene v ujetništvu, in

tehnično ali finančno pomoč, vendar po navadi niso glavni pobudniki, financerji ali vodje teh projektov.



Doseljevanje in ponovno naseljevanje vrst v naravo

- Ohranitvena translokacija pomeni namerno selitev organizmov z enega kraja na drugega za izpustitev.

Namenjena mora biti zagotovitvi merljive koristi za ohranjanje na ravni populacije, vrste ali ekosistema, ne le

koristi za preseljene osebke.

- Ohranitvene translokacije zajemajo (I) okrepitev in ponovno naseljevanje na naravnem območju

razširjenosti vrste ter (II) ohranitveno naseljevanje, ki zajema kolonizacijo s pomočjo in ekološko

zamenjavo, zunaj naravnega območja razširjenosti.

- Translokacija je učinkovito ohranitveno orodje, vendar je treba uporabo translokacije same ali v povezavi z

drugimi ohranitvenimi rešitvami jasno utemeljiti. Ocena izvedljivosti bi morala vključevati primerjavo koristi

za ohranjanje ter stroškov in tveganj za translokacijo in alternativne ohranitvene ukrepe.

Vir: IUCN/SSC (2013), Guidelines for reintroductions and other conservation translocations (Smernice za

ponovno naseljevanje in druge ohranitvene translokacije).

Za projekte doseljevanja in ponovnega naseljevanja so potrebni tesno sodelovanje med najrazličnejšimi akterji

(npr. vladami, organizacijami za ohranjanje, ponudniki ustanoviteljskih populacij, lokalnimi skupnostmi),

dolgoročno načrtovanje in financiranje ter obsežne raziskave in spremljanje med celotnim postopkom. Živalski

vrtovi so pomembno prispevali k uspešnim primerom projektov ponovnega naseljevanja (Študija primera 3:

mongolski divji konj).

Ena od posledic podnebnih sprememb je ta, da se območja razširjenosti vrst geografsko premikajo, več vrst pa

bo potrebovalo pomoč, da bodo dosegle primerne habitate. „Migracije s pomočjo“ so translokacije za pomoč pri

tem postopku, vendar je treba njihove morebitne učinke in koristi obsežno raziskati, preden se pripravijo

kakršni koli predlogi. V Smernicah EU o podnebnih spremembah in omrežju Natura 2000 so obravnavne

migracije s pomočjo ter druge pomembne strategije v zvezi z biotsko raznovrstnostjo in podnebnimi

spremembami.

2.2.4.3 Ohranjanje in situ

Ohranjanje in situ je dejansko usmerjeno v zaustavitev ali blažitev vplivov groženj in procesov, ki so povzročili

upad zadevnih habitatov ali vrst, ter obnovitev njihovega „ugodnega stanja ohranjenosti“. Obstaja več dobro

znanih groženj za biotsko raznovrstnost, ki jih Diamon (1989) označuje kot „zlobno četverico“ dejavnikov

izumrtja, ki jih povzroča človek: izguba, spreminjanje in razdrobljenost habitatov; čezmerno izkoriščanje;

vnesene vrste in verižno izumiranje. Pred kratkim so Brook idr. (2008) predlagali, naj se dodata dva nova

dejavnika: globalne spremembe in sinergije izumiranja, ki nastanejo zaradi skupnih učinkov kombinacije več teh

dejavnikov (glej Prilogo 4.1).

Najpomembnejša instrumenta za ohranjanje in situ v EU sta omrežje Natura 2000 ter sistem strogega varstva

vrst, določen z direktivama o pticah in habitatih. Organi držav članic, pristojni za biotsko raznovrstnost, in živalski

vrtovi so pozvani, naj sodelujejo v okviru pobud za dejavno ohranjanje, ki se usklajujejo na podlagi teh

uveljavljenih okvirov. Te dejavnosti lahko vključujejo na primer osredotočene ukrepe za zaustavitev groženj in

zagotovitev varstva, za ugotavljanje stanja populacije ali obnovo habitatov ter živalskih in rastlinskih vrst.

Glede na njihovo velikost, vire in cilje lahko živalski vrtovi izvajajo projekte ohranjanja in situ na različnih ravneh,

od projektov na kraju samem do mednarodnih projektov, ter sodelujejo pri njih. Veliki živalski vrtovi lahko

neposredno prispevajo k ohranjanju in situ na vseh ravneh. Manjše ustanove se lahko bolj specializirajo (npr. za

ohranjanje domorodnih vrst, razvoj poglobljenega znanja o posamezni vrsti ali taksonu) ter razvijejo tesnejše

povezave na lokalni ali nacionalni ravni v skupnosti živalskih vrtov in širši skupnosti za ohranjanje.

V naslednjih pododdelkih so opisani ukrepi, ki jih je mogoče sprejeti na različnih ravneh.

Primer

S specializacijo ter okrepljeno komunikacijo in ozaveščenostjo o vprašanjih, povezanih z lokalnimi vrstami ali

vrstami iz zbirke, lahko manjši živalski vrtovi učinkoviteje neposredno prispevajo k ohranjanju in situ. Glej študijo

primera: Živalski vrt Jerez (Španija).

2.2.4.3.1 Ohranjanje in situ na kraju samem

Sprejemanje ukrepov za stalno izboljševanje trajnostnosti dejavnosti živalskega vrta je lahko koristno za

ohranjanje ter je eden najboljših načinov, kako zagotoviti zglede za izobraževanje in ozaveščanje javnosti; več

informacij je na voljo v oddelku 2.3 – člen 3 (druga alinea). Ti ukrepi so lahko priznani in koristni v okviru



http://ec.europa.eu/environment/nature/climatechange/

http://ec.europa.eu/environment/nature/natura2000/

http://ec.europa.eu/environment/nature/index_en.htm



direktive EU o živalskih vrtovih, vendar sami po sebi niso ohranitveni ukrepi. Glej Prilogo 1.5 za primere in

dokumentacijo o tem, kako izboljšati trajnostnost dejavnosti živalskih vrtov.

Primer

Med ohranitvenimi ukrepi, ki se lahko izvedejo na kraju samem, sta:

- spodbujanje in spremljanje naseljevanja prostoživečih domorodnih vrst v prostorih živalskega vrta, na primer

z zagotovitvijo ptičjih hišic, drogov za gnezdenje, umetnih gnezdišč za netopirje, območij nepokošene

vegetacije, vrtov za metulje (npr. čaplje v Živalskem vrtu Barcelona);

- spodbujanje sodelovanja obiskovalcev in lokalne skupnosti pri dejavnosti za spodbujanje trajnostnih navad v

prostorih živalskega vrta.

2.2.4.3.2 Ohranjanje in situ na lokalni ravni

Ena od ohranitvenih dejavnostih, pri katerih naj bi imeli živalski vrtovi čedalje pomembnejšo vlogo, je

sodelovanje pri upravljanju zavarovanih območij in ogroženih vrst v naravi. Živalski vrtovi lahko sprejmejo

ukrepe v ta namen na vseh ravneh, vsak živalski vrt pa lahko ne glede na svojo velikost izrazi seznanjenost z

možnostmi za sodelovanje z geografsko bližnjimi zavarovanimi območji, zlasti območji omrežja Natura 2000, za

katera so morda že bile določene strategije in kjer je lahko sodelovanje najučinkovitejše in najbolj osredotočeno,

ter raziskuje take možnosti sodelovanja.

Sodelovanje živalskih vrtov pri ohranitvenih dejavnostih na lokalni ravni

Na lokalni ravni lahko sodelovanje živalskih vrtov vključuje na primer:

- sodelovanje v fazah izpusta in spremljanja v okviru lokalnih ali nacionalnih projektov gojitve v ujetništvu.

Sodelovanje živalskega vrta lahko vključuje: sodelovalne raziskave, evidentiranje podatkov o celotnem

projektu, usposabljanje prostovoljcev in osebja, ozaveščanje na lokalni ravni ali zbiranje sredstev;

- sodelovalno upravljanje in spremljanje ogroženih prostoživečih populacij in lokalnih zavarovanih območij;

- sodelovanje pri projektih obnove naravnih območij in ponovnega naseljevanja prostoživečih živalskih in

rastlinskih vrst;

- spodbujanje dejavnosti, ki se izvajajo na lokalnih zavarovanih območjih;

- sodelovanje pri sezonskih ali trajnih dejavnostih za rehabilitacijo domorodnih prostoživečih živalskih in

rastlinskih vrst, ki jih organizira živalski vrt ali se organizirajo v sodelovanju z lokalnimi organi ali NVO

(opozoriti je treba, da so to zelo specializirane dejavnosti, živalski vrt pa mora upoštevati, da so za njihovo

izvedbo potrebni ustrezno znanje ter človeški in materialni viri). Glej študijo primera: Madžarska zveza

živalskih vrtov;

- izmenjavo osebja in znanja z lokalnimi reševalnimi in rehabilitacijskimi centri za prostoživeče živalske in

rastlinske vrste;

- spodbujanje razvoja in izvajanja lokalne okoljske politike ter sodelovanje pri tem;

- dejavnosti, usmerjene v boj proti nevarnosti invazivnih tujerodnih vrst, na primer:

o sodelovanje pri odstranjevanju invazivnih (rastlinskih in živalskih) vrst iz narave;

o sodelovanje pri raziskavah načinov nadzora nad invazivnimi vrstami;

o ocenjevanje sprejema (prostoživečih) eksotičnih domačih živali za zmanjšanje morebitnega ponovnega

vnosa v naravne habitate;

o sodelovanje pri projektih za obnovo rastlinskih in živalskih vrst, katerih upad so povzročile invazivne

tujerodne vrste.

2.2.4.3.3 Ohranjanje in situ na nacionalni ravni

Številne dejavnosti na lokalni ravni je mogoče uporabiti pri ukrepih na nacionalni ravni v sodelovanju z

nacionalnimi organi, večjimi zavarovanimi območji, strokovnimi zvezami, organizacijami za ohranjanje na terenu

in znanstvenimi ustanovami. Z znanjem o nacionalnih strategijah za ohranjanje in tesnim sodelovanjem s temi

akterji bodo živalski vrtovi lažje sodelovali pri projektih na tej ravni ter se dodatno vključevali v širšo skupnost za

ohranjanje.

Primer

Projekti na terenu na nacionalni ravni vključujejo na primer ohranjanje ogroženih domorodnih vrst z

nacionalnega rdečega seznama, raziskave, obnovo ali upravljanje območij Natura 2000, strategije za

obvladovanje invazivnih tujerodnih vrst ali izvajanje projektov EU v okviru programa LIFE+. Študija primera:

projekt HerpetoLatvia v okviru programa LIFE+, ki ga je izvedel Živalski vrt Latgales (Latvija).

http://www.barcelona-metropolitan.com/articles/a-citadel-of-herons/



Nacionalne zveze živalskih vrtov izvajajo projekte in kampanje s sodelovanjem njihovih članov. Poleg tega

zagotavljajo informacije in strokovno znanje o vseh temah, povezanih z živalskimi vrtovi. Članstvo v zvezi

živalskih vrtov pomaga izboljšati uspešnost živalskih vrtov pri ohranjanju. Vendar se lahko manjši živalski vrtovi

na začetku srečajo s težavami zaradi zneska članarine. Priporoča se, da strokovne zveze živalskih vrtov in večji

živalski vrtovi vzpostavijo okvire za sodelovanje, da bi manjšim središčem pomagali izboljšati njihove spretnosti

in znanja za ohranjanje ter prispevek k ohranjanju.

2.2.4.3.4 Ohranjanje in situ na regionalni ravni

Na evropski ravni je pomembno, da živalski vrtovi stalno spremljajo politike EU in zbirko znanja o biotski

raznovrstnosti (npr. evropski informacijski sistem za biotsko raznovrstnost – BISE, Evropska agencija za okolje

– EEA, Evropsko okoljsko informacijsko in opazovalno omrežje – Eionet). Zlasti strategija EU za biotsko

raznovrstnost do leta 2020 vsebuje informacije in cilje za zagotovitev varstva domorodnih habitatov in vrst. Ti

cilji so odlična vodila za določanje ciljev ohranjanja na različnih ravneh, ki so usmerjeni v skupne regionalne

cilje.

Primer

EAZA kot regionalna zveza živalskih vrtov olajšuje, spodbuja in usklajuje razvoj povezav za ohranjanje in situ.

2.2.4.3.5 Ohranjanje in situ na mednarodni ravni

Živalski vrtovi lahko k ohranjanju na mednarodni ravni prispevajo sami, v okviru koalicij ali v okviru nacionalnih

zvez, EAZA ali WAZA. Veliki živalski vrtovi imajo zmogljivosti in vire za sodelovanje pri mednarodnih projektih

ohranjanja in situ. Sodelujejo lahko na različne načine, kot so zagotavljanje specializiranega osebja ali

usposabljanja, izvajanje in načrtovanje raziskav, podpiranje razvoja politike in izvajanje ali razvoj dolgoročnih

partnerstev z zavarovanimi območji ali lokalnimi organizacijami za ohranjanje.

Učinkovitost in poznejši uspeh mednarodnih pobud za ohranjanje in situ sta odvisna od dejavnikov, kot so:

- znanstveno utemeljene prednostne naloge;

- načrtovani časovni okviri. Na mednarodni ravni se najboljši rezultati dosežejo na podlagi dolgoročnih zavez.

V najboljšem primeru se povezave s projektom ali območjem ohranijo in postopoma krepijo, dokler se ne

doseže samozadostnost projekta;

- nadaljevanje sodelovanja z lokalnimi partnerji, skupnostmi in organi;

- stalno ocenjevanje napredka in rezultatov za zagotavljanje povratnih informacij in izboljšanje uspešnosti.

Npr. mednarodni projekti zoološkega društva v Londonu (Zoological Society of London –ZSL); mednarodni

projekti organizacije Durrell Wildlife Conservation Trust.

2.2.4.4 Orodja: načrtovanje ohranjanja v živalskih vrtovih in poročanje o njem

Natančno načrtovanje je ključno za doseganje učinkovitih rezultatov ohranjanja. Rezultate ohranjanja ali učinek

ohranitvenih dejavnosti je lahko težko oceniti, vseeno pa je mogoče o njih poročati. V tem oddelku so

predstavljena orodja za pomoč živalskim vrtom pri načrtovanju ohranjanja in poročanju o njem. Opisana so

orodja, ki jih lahko uporabi vsak živalski vrt, in orodja za oceno, ki jo opravijo pristojni organi držav članic.

2.2.4.4.1 Cilji ohranjanja

Jasna izjava o poslanstvu in opredeljeni cilji ohranjanja pomagajo osredotočiti dejavnosti živalskega vrta na

ohranjanje. Živalske vrtove pogosto usmerjata jasna izjava o poslanstvu in sklop ciljev ohranjanja, ki ustrezata

značilnostim, zmogljivostim in ciljem posamezne ustanove.

Izjava o poslanstvu zagotavlja navdih. Živalski vrt z njo pridobi notranji namen in se predstavi zunanjemu svetu.

Izjava o poslanstvu temelji na viziji končnega cilja in določa pot, po kateri ga namerava ustanova uresničiti.

Z institucionalnimi cilji se opredeli končni cilj, ki ga je treba doseči z dejavnostmi, izvedenimi na podlagi direktive

o živalskih vrtovih: ohranitvenimi ukrepi, raziskavami, usposabljanjem, izmenjavo informacij, izobraževanjem in

visokimi standardi nastanitve živali.

Izjava o poslanstvu in institucionalni cilji odražajo zavezanost okrepljeni vlogi živalskega vrta pri ohranjanju

biotske raznovrstnosti, ki je izražena v direktivi o živalskih vrtovih ter temelji na ciljih in načrtih živalskega vrta

(glej Prilogo 1.6: Izjave o poslanstvu).



https://biodiversity.europa.eu/

http://www.eea.europa.eu/

http://www.eionet.europa.eu/



https://www.eaza.net/

http://www.zsl.org/conservation/regions/

http://www.durrell.org/Conservation

http://www.durrell.org/Conservation



2.2.4.4.2 Kako razviti strategij za ohranjanje

Strategija za ohranjanje vključuje podrobnosti o tem, kako namerava živalski vrt izvajati ohranitvene ukrepe,

vključno z ohranitvenimi ukrepi iz člena 3 (prva alinea).

Na področju ohranjanja je ključna izbira prednostnih nalog ohranjanja, za katere se namenijo sredstva in v

katere se usmerijo prizadevanja. Živalski vrtovi imajo na voljo znanstvene informacije, ki jim pomagajo določiti

prednostne naloge, kar je pomembno zlasti, kadar želijo učinkovito prispevati k ohranjanju na svetovni ravni.

Pododbor IUCN za načrtovanje ohranjanja vrst si prizadeva pomagati organizacijam pri načrtovanju ohranjanja

vrst. Britanska in irska zveza živalskih vrtov in akvarijev (British and Irish Association of Zoos and Aquariums –

BIAZA) je predstavila primere priporočljivih načinov, kako oceniti učinek ohranitvenih ukrepov na terenu, ter

nekatera orodja, ki se uporabljajo pri načrtovanju ohranjevanja in vodenju projektov (glej Prilogo 1.7: Izbira

prednostnih nalog in načrtovanje ohranjanja). Živalski vrtovi lahko izberejo svoje cilje na različnih ravneh tako,

da presodijo, kako lahko s svojimi posebnimi zmogljivostmi prispevajo k strategijam in potrebam za ohranjanje

na mednarodni ravni, ravni EU ter nacionalni in lokalni ravni.

Načrtovanje strategije za ohranjanje vključuje pripravo načrta za izpolnjevanje ciljev ohranjanja. Na sliki 3 je

prikazan primer načrtovanja strategije za ohranjanje. Vključuje možne oddelke, ki se lahko vključijo v strategijo

za ohranjanje (okviri 1, 2 in 3), in preglednico (okvir 4), ki se lahko uporabi za prenos ciljev ohranjanja v ukrepe.

To je primer preprostega sistema, ki se lahko uporabi in prilagodi potrebam živalskih vrtov ne glede na njihovo

tehnično zmogljivost.

Dokumentacija o strateškem načrtovanju živalskega vrta (glej Prilogo 1.8) vsebuje vse informacije, potrebne za

razumevanje delovanja živalskega vrta. Načrtovanje, osredotočeno na ohranjanje, temelji na ciljih ohranjanja

ustanove in zajema različne strategije (poleg druge dokumentacije), ki jih namerava živalski vrt izvajati za

izpolnjevanje svojih ciljev (v skladu z ohranitvenimi ukrepi iz direktive o živalskih vrtovih).

V zvezi z načrtovanjem sta morda potrebna sorazmerna uporaba in ocenjevanje; na primer, manjše ustanove

lahko uporabijo le eno celovito strategijo za ohranjanje in povezano dokumentacijo, medtem ko imajo lahko

večje ustanove različno ustrezno dokumentacijo. V skladu z zakonodajo države članice je morda treba pripraviti

specifične načrte za uporabo ali za namene inšpekcijskega nadzora (glej na primer Prilogo 6.4).

Kar zadeva uspešnost, lahko načrti in strategije med drugim vključujejo:

- specifičen cilj vsake dejavnosti;

- roke;

- odgovorno osebje (glej Prilogo 6.5: Človeški viri);

- sisteme ocenjevanja;

- sisteme poročanja.

Institucionalni načrt za zbirko je orodje, ki se uporablja za nadzorovanje zbirke in načrtovanje premikov živali.

Uporabi se lahko tudi za evidentiranje drugih ustreznih informacij, med drugim informacij o morebitnih

dodeljenih vlogah pri ohranjanju ali povezavah s specifičnimi programi. V Prilogi 1.8 je to dodatno pojasnjeno

skupaj z drugimi koristnimi orodji.

https://www.iucn.org/theme/species/about/species-survival-commission/ssc-leadership-and-steering-committee/sub-committees/species-conservation-planning-subcommittee/about-species-conservation-planning-subcommittee

http://www.biaza.org.uk/conservation/useful-links/

http://www.biaza.org.uk/conservation/useful-links/



Slika 3: Morebitni elementi okvira strategije za ohranjanje7. .

2.2.4.4.3 Načrtovanje zbirke živalskega vrta

Načrtovanje zbirke ob upoštevanju ciljev ohranjanja lahko vključuje več vidikov, med drugim:

- transakcije ali trgovino z živalmi, za katere so potrebni dobro premišljeni in ustrezni postopki. Na primer, v

skladu s standardi državnega sekretarja za sodobno prakso v živalskih vrtovih (DEFRA, Združeno

kraljestvo) se za to dejavnost živalskih vrtov in druge priporoča uporaba politike BIAZA o transakcijah z

živalmi in postopkov etične presoje;

- zlasti je treba odvračati od pridobivanja živali iz narave, razen v okviru vodenih programov ohranjanja ex situ,

pri katerih je zagotovljena skladnost z zakonodajo, ki se uporablja (glej tudi oddelek 2.2.4.1 zgoraj o

ohranjanju ex situ). V primeru živali iz narave, ki pripadajo vrstam s seznamov vrst, za katere je potrebna

nižja raven varstva, so lahko koristne ugotovitve o neškodljivosti na podlagi konvencije CITES;

- izdajanje dovoljenj živalskim vrtom in inšpekcijski nadzor nad njimi sta glavni orodji za izvajanje direktive o

živalskih vrtovih, zato je morda treba s politikami o selitvi živali med živalskimi vrtovi zagotoviti, da je bilo

ustanovi, ki prejme žival, izdano dovoljenje;

- priporoča se, da se pri programih gojitve poskušajo ohraniti samozadostne populacije z ustrezno gensko

raznovrstnostjo (npr. selektivna gojitev živali zaradi pridobivanja določene barve, na primer albino

kameleonov in kač, od katerih imajo številni najrazličnejše dedne napake, bi bila v nasprotju s cilji

ohranjanja).

Več informacij je na voljo v oddelku 2.4.4.4 – Upravljanje zbirke.

7 Prilagojeno na podlagi raziskovalne strategije zoološkega društva v Londonu (Zoological Society of London – ZSL).

https://www.gov.uk/government/uploads/system/uploads/attachment_data/file/69596/standards-of-zoo-practice.pdf


https://www.google.de/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=3&ved=0ahUKEwiApK-n34TYAhWDalAKHdx9Dj0QFggyMAI&url=https://biaza.org.uk/downloader/41&usg=AOvVaw1JOWYGPaMLRdCW8c1zhi1c

https://www.google.de/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=3&ved=0ahUKEwiApK-n34TYAhWDalAKHdx9Dj0QFggyMAI&url=https://biaza.org.uk/downloader/41&usg=AOvVaw1JOWYGPaMLRdCW8c1zhi1c

http://webarchive.nationalarchives.gov.uk/20130402225305/http:/archive.defra.gov.uk/wildlife-pets/zoos/documents/zoo-handbook/1.pdf

http://www.cites.org/eng/res/16/16-07.php



2.2.4.4.4 Poročanje o ohranitvenih dejavnostih

Ker sta izbira prednostnih nalog in izvajanje učinkovitih projektov za ohranjanje zapleteni dejavnosti, je ključno,

da vsaka ustanova razume ukrepe, potrebne za zagotavljanje koristi za ohranjanje, in načine, kako oceniti

njihov učinek.

Na primer, WAZA je dala na voljo obrazec za povzetek učinka projekta na ohranjanje, ki ga je pripravil Živalski

vrt Chester (Združeno kraljestvo) in temelji na metodah, ki jih je opredelila skupina za ukrepe živalskih vrtov8.

Obrazec je orodje za usmerjanje prilagodljivega vodenja projektov, povzemanje dosežkov v zvezi s cilji

ohranjanja in standardizirano oceno učinka na ohranjanje.

Učinek ohranitvenih dejavnosti, ki jih izvajajo živalski vrtovi ali druge organizacije za ohranjanje, na ohranjanje je

težko oceniti. Če pa so v strategiji za ohranjanje za vsako dejavnost, ki se izvaja, določeni sistemi za

ocenjevanje, je mogoče učinke povzeti v poročilu živalskega vrta o ohranjanju. Poročila o ohranjanju se lahko

prilagodijo potrebam ustanove; na primer, veliki živalski vrtovi lahko uporabljajo bolj znanstvene pristope k

ocenjevanju, medtem ko se lahko manjši živalski vrtovi osredotočajo na napredek kot referenčno merilo.

Pristojni organi držav članic lahko zahtevajo, da se jim poročilo o ohranjanju predloži v okviru postopkov

inšpekcijskega nadzora živalskih vrtov, ali pa vključijo ustrezna vprašanja o poročanju o ohranitvenih

dejavnostih na vprašalnike za inšpekcijski nadzor.

V členu 3 (prva alinea) je naveden sklop dejavnosti in tehnik, s katerimi lahko živalski vrtovi dosežejo količinsko

opredeljive rezultate ohranjanja ali vsaj učinke. Skladnost s členom je mogoče presoditi na podlagi ocene

dejavnosti in poročila o njih.

Živalskim vrtovom lahko koristi uporaba različnih orodij za načrtovanje ukrepov in spremljanje rezultatov njihovih

ohranitvenih dejavnosti. Ta orodja so predstavljena v tem oddelku ter prilogah 1.7 in 1.8, so brezplačna in

prosto dostopna vsem. Živalski vrtovi, ki tudi financirajo projekte za ohranjanje, so pozvani, naj uporabljajo ta

orodja kot pripomočke za sprejemanje odločitev o vlaganju svojih virov in za načrtovanje takih naložb ter za

ocenjevanje učinka svojih ohranitvenih ukrepov.

POVZETEK 3 – ČLEN 3 (PRVA ALINEA) – OHRANJANJE, RAZISKAVE IN USPOSABLJANJE

Ohranitveni ukrepi iz člena 3 (prva alinea) so dejavni, merljivi, neposredni (in posredni) prispevki k cilju direktive o živalskih vrtovih, to je ohranjanju biotske raznovrstnosti.

Opisane dejavnosti in tehnike so osredotočene na ohranjanje vrst ter obsegajo ohranitvene ukrepe, ki jih živalski vrtovi izvajajo ex situ in in situ.

Učinkovito ohranjanje pogosto vključuje sodelovanje.

Za raziskave se morda uporablja zakonodaja države članice, najbolje pa ga je razvijati v skladu s priznanimi standardi.

Usposabljanje se nanaša na stalni strokovni razvoj znanj in spretnosti osebja živalskih vrtov za ohranjanje ter na zagotavljanje specializiranega usposabljanja zunanjim prejemnikom.

Podobno se izmenjava informacij nanaša na razširjanje znanja in izkušenj, ki ga izvajajo živalski vrtovi, ter uporabo razpoložljivih posodobljenih informacij drugih živalskih vrtov in strokovnjakov iz živalskih vrtov v zvezi z ohranitvenimi dejavnostmi.

Gojitev v ujetništvu, doseljevanje ali ponovno naseljevanje so zapleteni ukrepi, najbolje pa jih je izvajati na podlagi ustreznih znanstvenih in zakonodajnih okvirov, kakor je ustrezno.

Z uporabo orodij, smernic in metodologij, ki jih razvijajo strokovne organizacije živalskih vrtov (npr. nacionalne zveze živalskih vrtov, EAZA, WAZA) in organizacije za ohranjanje (npr. IUCN) ter se uporabljajo pri ohranjanju na terenu, je mogoče učinkovito prispevati k razvoju navedenih ohranitvenih ukrepov.

8 Mace idr. (2007), Measuring conservation success: assessing zoos' contribution, v: Zoos in the 21st Century: Catalysts for Conservation?

http://www.waza.org/en/site/conservation/conservation-impact



2.3 Člen 3 – druga alinea – Izobraževanje in ozaveščanje javnosti


Ukrepi iz člena 3 (druga alinea) poudarjajo vlogo živalskih vrtov pri izobraževanju obiskovalcev in ozaveščanju o

vprašanjih ohranjanja biotske raznovrstnosti. Ukrepi se neposredno nanašajo na cilj iz Aichija št. 1 v okviru

Konvencije o biološki raznovrstnosti: „Najpozneje do leta 2020 se ljudje seznanijo z vrednostmi biotske

raznovrstnosti in ukrepi, ki jih lahko sprejmejo za njeno ohranjanje in trajnostno izkoriščanje.“

Člen 3 (druga alinea) ima splošen in specifičen poudarek. Splošni poudarek – „spodbujajo izobraževanje in

ozaveščanje javnosti v zvezi z ohranjanjem biotske raznovrstnosti“ – določa pristop k družbeni izobraževalni

vlogi živalskih vrtov. V zvezi s tem lahko dejavnosti živalskih vrtov vključujejo:

- izvajanje javnih izobraževalnih programov, ki so neposredno povezani z vprašanji ohranjanja biotske

raznovrstnosti;

- spodbujanje okoljske, ekonomske, kulturne in bistvene vrednosti biotske raznovrstnosti;

- ozaveščanje o vplivu vsakdanjih navad na ohranjanje biotske raznovrstnosti;

- izobraževanje javnosti o „ukrepih, ki jih lahko sprejme[...] za [...] ohranjanje in trajnostno izkoriščanje

[biotske raznovrstnosti]“;

- izobraževanje javnosti o sprejemanju ustreznega vedenja do prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst za

prispevanje k ohranjanju biotske raznovrstnosti.


Izobraževanje: Organizirana in trajna komunikacija, namenjena učenju. Kontekst: Za komunikacijo v tem

smislu je potreben odnos med dvema ali več osebami, ki vključuje prenos informacij (sporočil, zamisli, znanja,

strategij itd.). „Organizirano“ pomeni načrtovano v obliki vzorca ali zaporedja z določenimi cilji ali učnimi načrti in

vključuje izobraževalno ustanovo, ki organizira učenje, in/ali učitelje, zaposlene za zavestno organizacijo

komunikacije (vključno z neplačanimi prostovoljci). „Trajno“ pomeni, da učna izkušnja vključuje elementa

trajanja in kontinuitete. Kot učenje se obravnava vsaka sprememba vedenja, informacij, znanja, razumevanja,

odnosov, znanj in spretnosti ali zmožnosti, ki se lahko ohranijo in jih ni mogoče pripisati fizičnemu razvoju ali

razvoju podedovanih vedenjskih vzorcev (UNESCO, OECD, 2001).

Ozaveščanje javnosti usmeri pozornost ključnih skupin, ki lahko vplivajo na izide, na vprašanja v zvezi z

biotsko raznovrstnostjo. Ozaveščanje je dejavnost oblikovanja agende in trženja, s pomočjo katere ljudje izvejo,

kaj je pomembno vprašanje in zakaj, kakšna so prizadevanja za doseganje ciljev ter kateri ukrepi se izvajajo in

bi se lahko izvajali v ta namen (Konvencija o biološki raznovrstnosti, nabor glosarjev za obveščanje,

izobraževanje in ozaveščanje javnosti).

Izobraževanje in informacije, ki jih zagotavljajo živalski vrtovi, postanejo družbena referenca za odnos med

ljudmi in živalmi ter naš odnos do narave. To prinaša odgovornost, ki ni omejena le na izobraževalne dejavnosti

živalskih vrtov, ampak se nanaša na vse primere, kadar se živali uporabijo za komunikacijo sporočil. Živalski

vrtovi so odgovorni za podobo živali, ki jo sporočajo in ki bi morala biti realistična, spoštljiva ter ne bi smela

spodbujati neustreznega vedenja do prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst.

Člen 3 (druga alinea) vključuje specifični poudarek: „zlasti tako, da nudijo informacije o razstavljenih vrstah in

njihovih naravnih habitatih“. Te informacije so lahko predstavljene pri vsaki razstavi. Osnovne informacije lahko

vključujejo:

- točne informacije o vrstah, tj. pravilna splošna in znanstvena imena, osnovna ekologija, stanje ohranjenosti

(tj. kategorija z rdečega seznama IUCN, v primeru domorodnih vrst pa tudi nacionalni ekvivalent) in grožnje

za ohranjenost. Zagotovijo se lahko tudi informacije o tem, ali so predstavljene živali vključene v katere

ohranitvene ukrepe iz člena 3 (prva alinea);

- informacije o naravnih habitatih prisotnih vrst, tj. geografsko območje razširjenosti vrst, opis habitata in

grožnje.

https://www.cbd.int/cepa/target1/

https://www.cbd.int/cepa/target1/



Za nekatere vrste se lahko dodajo dopolnilne informacije za izobraževanje in ozaveščanje javnosti, na primer:

- kadar je vrsta navedena kot invazivna tujerodna vrsta ali v drugih ustreznih zakonodajnih aktih EU ali držav

članic;

- kadar so bili osebki zaseženi ali rešeni;

- kadar lahko ravnanje javnosti neposredno vpliva na ohranjanje vrste (npr. če trgovina s hišnimi živalmi

ogroža vrsto);

- kadar zadrževanje živali zadevne vrste kot hišnih živali povzroča težavo za ohranjanje, ker se viri za

ohranjanje preusmerjajo za zasege ali reševanje živali;

- kadar se vrsta morda uporablja za izdelavo spominkov ali nezakonitih izdelkov iz prostoživečih živalskih ali

rastlinskih vrst.

Po potrebi se lahko vključijo druge informacije, kot so:

- informacije o tem, kako lahko pomaga obiskovalec, v zvezi s temami, kot so: prostovoljstvo, donacije za

projekte in situ, ki jih izvaja živalski vrt, ali druge organizacije, dejavnosti kampanj ali spremembe

vsakodnevnih navad, ki lahko pozitivno vplivajo na ohranjanje.

Tako kot pri ohranitvenih dejavnostih je tudi za izpolnjevanje zahtev člena 3 (druga alinea) pomemben celotni

sklop ukrepov za izobraževanje in ozaveščanje. Podobno imajo ocenjevalci diskrecijsko pravico obravnavati

področje uporabe in obseg ukrepov, ki so ustrezno sorazmerni naravi in zmogljivosti posameznega živalskega

vrta.

2.3.2 Kako živalski vrtovi spodbujajo izobraževanje in ozaveščanje javnosti?

Konvencija o biološki raznovrstnosti, WAZA, EAZA in vse nacionalne zveze živalskih vrtov priznavajo

izobraževanje in ozaveščanje javnosti o vprašanjih biotske raznovrstnosti, ohranjanja in trajnostnosti kot ključni

prispevek, ki ga lahko zagotovijo živalski vrtovi k doseganju cilja iz Aichija št. 1 v okviru strateškega načrta

Združenih narodov za biotsko raznovrstnost za obdobje 2011–2020.

Živalski vrtovi imajo pri svojih prizadevanjih za varstvo biotske raznovrstnosti na voljo dragocen vir, tj. žive živali.

Ljudje so po naravi naklonjeni živalim, zato jih vsako leto na milijone obišče živalske vrtove, kar zagotavlja

precejšnje možnosti za izobraževanje in ozaveščanje javnosti o ohranjanju biotske raznovrstnosti.

Navdih za javnost:

„Biotska raznovrstnost je najbolj dovršen znanstveni koncept na svetu, morda pa tudi njegova najpomembnejša

zgodba. Za večino ljudi je ljubezen do narave povezana z občudovanjem, navdušenjem in radostjo, ne s

habitati, ekosistemskimi storitvami ali izumiranjem.“ (Komuniciranje o biotski raznovrstnosti. Obveščanje,

izobraževanje in ozaveščanje javnosti (Communication, Education and Public Awareness – CEPA – Komisija

IUCN za izobraževanje in komuniciranje (Commission on Education and Communication – CEC), CBD).

„Če želijo naravovarstveniki prepričati širšo javnost, da je pomembno zaščititi tudi tiste vrste, ki so najbolj

odmaknjene od zavetja, ki ga zagotavlja uporabnost, imajo najboljše možnosti za to, če razkrijejo njihovo

privlačnost in lepoto.“ (Macdonald idr., 2007, Key topics in conservation biology).

Kar zadeva smernice, Priročnik strokovnega odbora za živalske vrtove (DEFRA, Združeno kraljestvo) vsebuje

primere za ponazoritev, kako se lahko v Združenem kraljestvu izvaja člen 3 (druga alinea) in oceni skladnost z

njim.Standardi izobraževanja EAZA in izobraževalna politika BIAZA zagotavljata dodatne podrobne informacije

o tem, kako lahko živalski vrtovi presežejo osnovne zahteve.

Primer

Izobraževalne dejavnosti živalskih vrtov zagotavljajo odlično priložnost za komuniciranje in pridobivanje podpore

javnosti za dejavnosti EU za ohranjanje narave na podlagi direktiv o pticah in habitatih ter zlasti za omrežje

Natura 2000 (npr. Živalski vrt Artis (Nizozemska).

2.3.3 Izobraževanje, ki ga izvajajo živalski vrtovi, v praksi

Za razvoj strategij živalskih vrtov za izobraževanje so pomembni naslednji cilji:

- povezati ljudi in naravo;

- vzbuditi radovednost, empatijo, spoštovanje in občudovanje naravnega sveta;

https://www.cbd.int/decision/cop/?id=12268

https://www.gov.uk/government/publications/zoos-expert-committee-handbook

http://www.eaza.net/assets/Uploads/Standards-and-policies/EAZA-Conservation-Education-Standards-2016-09.pdf

http://www.biaza.org.uk/education/education-policy/

http://izea.net/wp-content/uploads/2015/06/Europe-Naturally.pdf



- učinkovito komunicirati o vprašanjih ohranjanja, okolja ter odnosa med ljudmi in živalmi;

- ozaveščati ljudi, da bodo razumeli našo vlogo skrbnikov narave in jo sprejeli;

- zagotavljati informacije, izkušnje in priložnosti za spodbujanje pozitivnih sprememb ravnanja;

- dejansko izobraziti obiskovalce in jih navdihniti za spremembe ravnanja, ki prispevajo k ohranjanju biotske

raznovrstnosti.

V zvezi z dobro prakso bi morali živalski vrtovi v najboljšem primeru vključevati:

- vsaj eno ustrezno usposobljeno osebo, odgovorno za izobraževalni program (glej Prilogo 6.5: Človeški viri);

- pisno izobraževalno strategijo in izobraževalne programe, ki se razvijajo (npr. letno revidirajo na podlagi

orodij za ocenjevanje in ustrezno prilagodijo);

- vsaj en prostor, namenjen izobraževalnim dejavnostim/virom;

- svoje specifično gradivo in vire za izvajanje izobraževalnega programa;

- oznake s točnimi informacijami o vrstah, ki vključujejo vsaj: splošno in znanstveno ime; naravni habitat in

geografsko območje razširjenosti; stanje ohranjenosti (tj. kategorijo IUCN) in grožnje; ali so vključene v

program in situ; po potrebi informacije o tem, kako lahko pomagajo obiskovalci (npr. posvojitev živali,

prostovoljstvo, donacije za projekte in situ, ki jih izvaja živalski vrt, ali druge organizacije, dejavnosti

kampanj).

Izobraževalne dejavnosti živalskih vrtov lahko vključujejo formalne in neformalne metode.

2.3.3.1 Formalni izobraževalni program

Formalni izobraževalni program lahko vključuje:

- šolske skupine: obiske, programe sodelovanja, prenočitve (pod pogojem, da ne motijo živali med

počitkom) in tabore. Pri izobraževalnih programih živalskih vrtov, namenjenih šolam, se lahko prouči

naslednje:

povezave z nacionalnimi učnimi načrti – za načrtovanje dejavnosti, razvoj programov na podlagi zahtev

nacionalnih učnih načrtov na različnih ravneh. Spodbujanje povezav z organi, pristojnimi za

izobraževanje, lahko pomaga pri razvoju programov, ki nadaljujejo šolski program učenja;

število učencev na izobraževalca – to razmerje je pogosto določeno v nacionalnih izobraževalnih

politikah, zato bi se uporabilo za dejavnosti živalskih vrtov. Poleg tega so glede na interaktivno naravo

številnih dejavnosti živalskih vrtov za učence morda primernejše manjše skupine;

dejavnosti bi se lahko načrtovale ob upoštevanju posebnih značilnosti posameznih razvojnih faz

(npr. priložnosti za motorično ali senzorično učenje, raziskovanje in odkrivanje, ustvarjanje in krepitev

vrednot, razprava) in bi lahko zagotavljale povezave z drugimi področji, kot so znanost, umetnost, jezik

in tehnologija;

dejavnosti za sodelovanje, s katerimi se spodbuja širša izpostavljenost učenju v živalskem vrtu, kot so

zagotavljanje gradiva učiteljem pred obiskom in po njem, obiski osebja živalskih vrtov v šolah ali

videokonference;

dejavnosti za učence so lahko povezane s pobudami živalskih vrtov za ohranjanje ali raziskave, s čimer

se zagotovita neposreden vpogled v ohranitvene dejavnosti živalskih vrtov in sodelovanje pri njih;

- visokošolsko izobraževanje: živalski vrtovi in univerze pogoste sodelujejo na več ravneh, formalne

izobraževalne priložnosti na podlagi teh partnerstev pa lahko vključujejo:

učnemu načrtu prilagojene seminarje na področjih, v zvezi s katerimi imajo živalski vrtovi strokovno

znanje (npr. reja živali, veterinarska medicina za eksotične živali, ohranjanje, invazivne tujerodne vrste,

etologija, raziskave živalskih vrtov);

nekateri živalski vrtovi sodelujejo v celotnem modulu, pri čemer zagotavljajo specializirane govore in

praktične vaje;

na podlagi sodelovanja univerz in živalskih vrtov so bili pripravljeni tudi celotni programi na stopnji

magistra znanosti (npr. magister znanosti s področja ohranjanja pri univerzi Imperial College London,

sklad Durrell Wildlife Conservation Trust, Zoological Society of London (ZSL) in botanični vrtovi Royal

Botanical Gardens, Kew);

- usposabljanje učiteljev: nekateri živalski vrtovi ponujajo specializirano usposabljanje za učitelje na kraju

samem in prek spleta, pri čemer se obravnavajo področja okolja in ohranjanja, metodologije poučevanja ali

povezovanje dejavnosti živalskih vrtov in učnih načrtov (npr. Živalski vrt Dublin, Živalski vrt Newquay, Wildlife

Conservation Society (WCS));

- odprti seminarji: številni živalski vrtovi javnosti ponujajo specializirane seminarje in tečaje.

http://www3.imperial.ac.uk/lifesciences/postgraduate/courselist/conservationscience

http://www.dublinzoo.ie/100/Teachers-Course.aspx

http://www.newquayzoo.org.uk/learning-zone/formal-education/teacher-training

https://www.wcs.org/education/educators



2.3.3.2 Neformalno izobraževanje

Neformalno izobraževanje je namenjeno ozaveščanju javnosti med samostojnimi obiski živalskega vrta. Sedanji

trendi v zvezi z razlaganjem razstav se pomikajo stran od potopitvenih razstav proti bolj interaktivnim oblikam

posredovanja sporočil z govori, ki jih vodi osebje, in srečanji z živalmi ter čedalje večji uporabi tehnologije.

Predstavitve živali in srečanja z njimi se uporabljajo za privabljanje in usmerjanje pozornosti obiskovalcev na

izobraževalna sporočila, najustrezneje s prikazom naravnega vedenja živali.

Z anketami, izvedenimi med obiskovalci, se lahko sporočila bolje ciljno usmerijo na obiskovalce v posamezni

ustanovi. Pozitivna sporočila, posredovana z uporabo obiskovalcem prijaznega jezika (npr. uporaba izraza

„varstvo narave“, namesto izraza „ohranjanje biotske raznovrstnosti“), ki poudarjajo uspešna prizadevanja za

ohranjanje in vzbudijo upanje, bodo verjetneje pritegnila pozornost obiskovalcev. Živali, ki nastopajo kot

ambasadorji, razstave in tematske kampanje so med metodami, s katerimi se učinkovito vzpostavi povezava

med ohranitvenimi in izobraževalnimi ukrepi. Študija primera: Izobraževalne dejavnosti Živalskega vrta London

(Združeno kraljestvo).

Spletna mesta, glasila in drugi spletni viri, prisotnost v družbenih medijih (npr. na Facebooku, Twitterju) ter

mobilne aplikacije živalskih vrtov omogočajo samostojen dostop do podrobnejših informacij ter spodbujajo

dolgotrajnejše odnose in interakcije med živalskim vrtom in ciljno skupino. Za več informacij glej Prilogo 4.1.

2.3.3.3 Sporočila, ki spodbujajo ohranjanje biotske raznovrstnosti

Sporočila o ohranitvenih ukrepih, ki so jasna, jedrnata, posredovana z uporabo preprostega jezika in pri katerih

se poudarja, kako lahko imajo „preprosti“ ukrepi daljnosežne pozitivne posledice, spodbujajo javnost k

pozitivnim spremembam vsakodnevnih navad, ki prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti.

Za spodbujanje izobraževanja in ozaveščanja javnosti v zvezi z ohranjanjem biotske raznovrstnosti so lahko

živalski vrtovi vir informacij o naslednjih vprašanjih:

- kaj je biotska raznovrstnost?

- Zakaj je biotska raznovrstnost ključna za dobrobit ljudi?

- Zakaj je biotska raznovrstnost ogrožena?

- Katero ravnanje negativno vpliva na biotsko raznovrstnost?

- Katero ravnanje pozitivno vpliva na biotsko raznovrstnost?

Primer – sporočila o ohranjanju

Zeleni namigi in nasveti Živalskega vrta Edinburgh:

Kaj lahko VI storite doma:

- kadar ne uporabljate televizorja, ga izklopite, namesto da preklopite na stanje pripravljenosti. Če bi tako

ravnali vsi v Združenem kraljestvu, bi letno privarčevali več kot 50 milijonov £!

- Kadar kuhate čaj ali kavo, uporabite le toliko vode, kolikor je potrebujete. Če bi vsi tako ravnali le en dan, bi

lahko privarčevali dovolj energije, da bi naslednjo noč prižgali vsako ulično svetilko v Združenem kraljestvu;

- reciklirajte vse, kar lahko, od kartonastih in plastičnih posod do stekla in konzerv;

- varčujte z vodo tako, da med umivanjem zob zaprete pipo;

- zakaj ne bi izbrali ponudnika zelene energije iz obnovljivih virov?

- Kadar imate možnost, izberite izdelke iz pravične trgovine;

- preskusite okolju prijazno kupovanje – kupujte lokalno pridelano hrano in izdelke z manj embalaže;

- namesto z avtomobilom se na kratke poti odpravite z avtobusom, kolesom ali peš;

- če uživate ribe, bodite pozorni na oznako Marine Stewardship Council (MSC) na embalaži. Ta pomeni, da

so bile ribe ulovljene v okviru trajnostnega ribolova na način, ki ne škoduje drugim morskim organizmom;

- na vrtu posadite čebelam prijazno cvetje;

- zmanjšajte porabo vode z uporabo pripomočkov v obliki mehke opeke ali vrečke za varčevanje z vodo, ki se

namestijo v kotliček na straniščni školjki;

- drevesa v deževnih gozdovih se podirajo, namesto njih pa sadijo palme za proizvodnjo palmovega olja za

živila in kozmetiko. Kupujte živila in kozmetiko, ki vsebujejo trajnostno proizvedeno palmovo olje;

- podite pozorni na logotip Forest Stewardship Council (FSC) na lesnih in papirnatih izdelkih.

Živalsko vrtovi zagotavljajo očitno in neposredno povezavo s prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami ter

živalmi na splošno. Nekateri obiskovalci so morda že seznanjeni z vprašanji, povezanimi z živalmi, drugi pa



morda nimajo znanja o tem, kako se je treba v različnih okoliščinah vesti do prostoživečih živalskih in rastlinskih

vrst.

Odnosi do prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst

Živalski vrtovi zagotavljajo možnost za spodbujanje ustreznega vedenja do prostoživečih živalskih in rastlinskih

vrst, kot so naslednja načela:

- ne odstranjuj živali iz narave. Prostoživeče živali niso hišne živali, v večini držav EU so domorodne živalske

vrste zaščitene, njihovo posedovanje pa prepovedano;

- ne približuj se živalim v naravi in jih ne hrani;

- zagotoviti je treba navodila za ravnanje v primeru odkritja poškodovane živali;

- spodbujati je treba prijavljanje kaznivih dejanj zoper prostoživeče živalske in rastlinske vrste pristojnim

organom;

- odvračati je treba od posedovanja (prostoživečih) živali eksotičnih vrst kot hišnih živali. Pri tem je treba

opozoriti na težave pri oskrbi, težave zaradi črnih trgov, nezakonito gojitev in invazivne tujerodne vrste;

- spodbujati je treba spoznavanje živali v okviru dejavnosti, ki jih vodijo strokovnjaki iz živalskih vrtov;

- spodbujati je treba ustrezno izbiro in oskrbo hišnih živali;

- odvračati je treba od kupovanja spominkov, povezanih s prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami, v

tujini.

2.3.4 Orodja: izobraževanje, ki ga izvajajo živalski vrtovi

2.3.4.1 Izobraževalne metodologije živalskih vrtov

Družboslovne raziskave so pokazale, da le učenje dejstev morda ni dovolj za zagotovitev zaželene

ozaveščenosti javnosti in sprememb ravnanja. Izobraževalci iz živalskih vrtov čedalje pogosteje uporabljajo

znanje s področja teorije učenja, s tem pa se pojavljajo nove strategije in tehnike.

Od nekdaj velja, da je čustveni odziv, ki ga živali vzbudijo pri ljudeh, glavni dejavnik, ki omogoča izobraževanje v

živalskih vrtovih, in sredstvo, zaradi katerega se živalski vrtovi razlikujejo od drugih izobraževalnih ustanov.

Živali pri ljudeh (in zlasti otrocih) vzbudijo močan čustven odziv; lahko smo jim naklonjeni ali nas zanimajo, lahko

se jih bojimo ali pa čutimo odpor do njih (kot je opisal E. O. Wilson v svoji hipotezi biofilije).

Izobraževalne metode so lahko uporabne za osredotočanje takih čustev na pozitivno ravnanje v zvezi z

ohranjanjem biotske raznovrstnosti. Da bi lahko izkoristili to intenzivno povezavo ter okrepili empatijo,

osredotočili pozornost, spodbujali učenje in spreminjali navade, mora biti mogoče celoten postopek voditi z

izobraževalnimi metodami.

Spremembe ravnanja

Cilj izobraževanja javnosti v zvezi z ohranjanjem biotske raznovrstnosti ni zgolj zagotoviti biološke podatke,

ampak spodbuditi spremembe ravnanja, ki prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti. Obveščanje samo ne

povzroča sprememb ravnanja; ljudi je treba tudi spodbujati k ukrepanju in okrepiti njihovo vlogo.

Pri načrtovanju izobraževalnih dejavnosti živalskih vrtov so lahko koristna naslednja orodja in viri:

Primeri – metodološki pristopi

Za zbliževanje širše skupnosti za ohranjanje in živalskih vrtov Komisija IUCN za izobraževanje in komuniciranje

(CEC) priporoča uporabo zbirke orodij za obveščanje, izobraževanje in ozaveščanje javnosti (CEPA) v zvezi z

izobraževanjem, ki ga izvajajo živalski vrtovi.

EAZA je začela proučevati uporabo tehnik socialnih in čustvenih vidikov učenja (SEAL), ki se uporabljajo za

razvoj šolskih učnih načrtov v Združenem kraljestvu (npr. SEAL, nacionalne strategije, Združeno kraljestvo).

Poleg tega EAZA proučuje okvire za spodbujanje trajnostnega ravnanja, kot je socialno trženje, ki temelji na

skupnosti (Community-Based Social Marketing – CBSM), pri katerem se uporablja petstopenjski postopek

(izbira ravnanja, opredelitev ovir in koristi, razvoj strategij, izvedba pilotnega projekta ter izvajanje v velikem

obsegu).

Med temami, ki se proučujejo, so še pomen osnovnih vrednot ljudi, odnos med temi vrednotami in načini, kako

najbolje uporabiti to znanje za spreminjanje odnosov in ravnanja. To delo opravlja organizacija Common Cause

Foundation.

http://cmapspublic3.ihmc.us/rid=1LGVGJY66-CCD5CZ-12G3/LearningTheory.cmap

http://www.iucn.org/about/union/commissions/cec/?7358/Zoos-and-CEC

http://www.iucn.org/about/union/commissions/cec/?7358/Zoos-and-CEC

https://www.cbd.int/cepa/toolkit/2008/cepa/index.htm

http://www.devon.gov.uk/seal-governorsguide.pdf

http://www.cbsm.com/public/world.lasso

http://www.cbsm.com/public/world.lasso

http://valuesandframes.org/

http://valuesandframes.org/



Organizacija Zoos Victoria (Avstralija) je razvila model sprememb ravnanja za uporabo pri svojih izobraževalnih

dejavnostih. Model opisuje postopek za: opredelitev groženj za biotsko raznovrstnost, s katerimi se je treba

spopasti, najustreznejših vrst, ki nastopajo kot „ambasadorji“, ali razstave za predstavitev teh groženj

(„povezava“) ter najboljših možnosti pri izobraževalnih dejavnostih živalskega vrta za pojasnitev vprašanj

(„razumevanje“) in najustreznejših sprememb ravnanja za okrepitev vloge obiskovalcev, da bodo lahko imeli

vpliv („ukrepanje“) (Lowry in Grey, 2009, Facilitating behaviour change). Z ustrezno načrtovanimi, ciljno

usmerjenimi in izvedenimi kampanjami, kot so kampanje za ohranjanje, ki jih izvaja organizacija Zoos Victoria,

so lahko živalski vrtovi vplivni zagovorniki biotske raznovrstnosti.

Mednarodna zveza izobraževalcev v živalskih vrtovih (International Zoo Educators Association – IZE)

zagotavlja zelo koristne teoretične in praktične vire, organizacijo delavnic in seminarjev za izvajalce ter

obveščanje o njih.

Tudi center WAZA za vire zagotavlja povezave na smernice in dokumentacijo o izobraževanju in usposabljanju.

Nacionalne zveze živalskih vrtov lahko zagotovijo povezave in gradivo za kampanje ozaveščanja javnosti in

organizacije za ohranjanje ter organizirajo programe usposabljanja za izobraževanje o okolju. Npr.: Študija

primera 7: Pobuda DWV (nemška zveza rezervatov za živali) za kvalifikacije za izobraževanje o okolju.

2.3.4.2 Elementi za strategijo živalskega vrta za izobraževanje

Strategije živalskih vrtov za izobraževanje povezujejo cilje ohranjanja in izobraževanja. Okvir na sliki 4 (v

nadaljevanju) prikazuje elemente, ki jih je mogoče vključiti v izobraževalno strategijo, primere vsake kategorije

ter način, kako jih organizirati za upravljanje in ocenjevanje specifičnih programov. Strategije živalskih vrtov za

izobraževanje se lahko prilagodijo potrebam ustanove; na primer, veliki živalski vrtovi lahko uporabljajo bolj

znanstvene pristope, medtem ko se lahko manjši živalski vrtovi osredotočajo na svoj napredek kot referenčno

merilo za stalno izboljševanje rezultatov.

Napisani program ali strategija za izobraževanje živalskemu vrtu pomaga pri osredotočanju na doseganje

rezultatov izobraževanja, pri ciljnem usmerjanju na različne ciljne skupine in ocenjevanju uspešnosti izvedenih

dejavnosti. Program ali strategija živalskega vrta za izobraževanje lahko vključuje:

- dejavnosti, vključene v načrte formalnega in neformalnega izobraževanja;

- cilje posameznih dejavnosti – jasne, dosegljive in merljive učne izide za vsako dejavnost in ciljno skupino;

- opise dejavnosti, vključno s potrebnimi človeškimi (odgovorno in sodelujoče osebje) in materialnimi viri ter

načinom uporabe zbirke;

- časovne okvire od začetka do ocenjevanja;

- sisteme za ocenjevanje;

- sisteme za poročanje.

http://www.hphpcentral.com/wp-content/uploads/2010/09/5000-paper-by-Jenny-Gray-revised.pdf

http://www.zoo.org.au/fighting-extinction/conservation-campaigns

http://www.izea.net/

http://www.waza.org/en/site/conservation/resource-centre



Slika 4: Okvir strategije za izobraževanje in primeri Prilagojeno po: Developing a Conservation Education Program (Razvoj programa

izobraževanja o ohranjanju) avtorice Kathy Lenhardt, odgovorne osebe za izobraževanje v tematskem parku Disney's Animal Kingdom, 2007.



POVZETEK 4 – IZOBRAŽEVANJE IN OZAVEŠČANJE JAVNOSTI

• V skladu s členom 3 (druga alinea) morajo živalski vrtovi spodbujati izobraževanje in ozaveščanje javnosti o ohranjanju biotske raznovrstnosti ter zagotavljati informacije o predstavljenih vrstah in njihovih naravnih habitatih, kar je neposredno povezano s ciljem iz Aichija št. 1 v okviru Konvencije o biološki raznovrstnosti.

• Zahteva se uporablja za formalne in neformalne izobraževalne dejavnosti ter druge vrste komunikacije živalskih vrtov z javnostjo.

• Metodologije učenja se lahko uporabijo za pomoč pri načrtovanju, razvoju in ocenjevanju izobraževalnih dejavnosti, s katerimi se poveča znanje javnosti o ohranjanju biotske raznovrstnosti ter spodbujajo pozitivni odnosi in ravnanje.



2.4 Člen 3 – tretja alinea – nastanitev živali


V skladu s členom 3 (tretja alinea) morajo živalski vrtovi nastaniti živali v razmerah, ki izpolnjujejo njihove biološke

potrebe in zagotavljajo ohranjanje različnih vrst.

Namen člena 3 (tretja alinea) je zagotoviti dobro počutje in zdravje živali, kot je opisano v kodeksu OIE za zdravje

kopenskih živali (2013), da lahko prispevajo k vlogi živalski vrtov pri ohranjanju biotske raznovrstnosti. V tem

oddelku so opisani primeri ustreznih zahtev, kot sta za vrsto specifična obogatitev okolja v ogradah ter visok

standard reje živali, veterinarske oskrbe in prehrane.

Pristop k nastanitvi živali v živalskih vrtovih je podrobneje obravnavan v smernicah, ki jih je pripravilo več strokovnih

zvez živalskih vrtov, kot so Minimalni standardi za nastanitev in oskrbo živali v živalskih vrtovih in akvarijih, ki jih je

pripravila EAZA in so navedeni v preambuli direktive o živalskih vrtovih9. Po potrebi lahko te smernice pomagajo pri

razvoju in sprejemanju nacionalnih standardov, uporabljajo pa se tudi za izvajanje inšpekcijskih pregledov objektov

zaradi članstva in akreditacije na regionalni ali evropski ravni.

V tem oddelku so opredeljeni ohranitveni ukrepi, ki so pomembni za izpolnjevanje fizičnih, vedenjskih in psiholoških

potreb živali v živalskih vrtovih ter ki tako izpolnjujejo njihove biološke potrebe. Te in druge ustrezne določbe

temeljijo na načelih dobrobiti živali v skladu z ustreznimi viri (npr. opredelitvijo dobrobiti živali po OIE; okvirom

FAWC za pet svoboščin; projekt Welfare Quality). Biološke potrebe je mogoče oceniti na podlagi ocene okoljskih

značilnosti (vložkov) in odzivov živali (rezultatov) (glej Prilogo 3.4).

Ohranitvene potrebe

Ohranitvene potrebe vključujejo varstvo ekoloških procesov in sistemov, ki omogočajo življenje, njihovo trajnostno

uporabo in ohranjanje genske raznovrstnosti. To vključuje sposobnost osebka, da uspešno prispeva k ohranjanju

svoje vrste, na primer z vključitvijo v program gojitve za ohranjanje, v okviru programa ponovnega naseljevanja

vrste v naravo ali kot izobraževalni ambasador za svojo vrsto. Vse te vloge zahtevajo, da je vrsta v dobrem

fizičnem, psihološkem in vedenjskem stanju ter da se je sposobna prilagoditi, spopasti in učiti v spodbudnem

okolju.

Vir: WAZA – Building a future for wildlife: the World Zoo and Aquarium Conservation Strategy (Ustvarjanje

prihodnosti za prostoživeče živalske in rastlinske vrste: svetovna strategija živalskih vrtov in akvarijev za

ohranjanje).

2.4.2 Nastanitev

Za ustrezno okolje in prakse reje je potrebno dobro znanje o potrebah posameznih vrst in osebkov, vendar tega

znanja za številne vrste zdaj primanjkuje. Ne glede na to obstajajo številni priročniki za rejo specifičnih taksonov, ki

temeljijo na naravoslovju ali izkušnjah z gojitvijo v ujetništvu in so na voljo za uporabo (glej Prilogo 3.1 za ustrezna

spletna mesta).

9 Danes so na voljo številni standardi, od katerih je večina dostopna na spletu (glej Prilogo 3 – Seznam koristnih spletnih mest).

http://www.oie.int/international-standard-setting/terrestrial-code/access-online/

http://www.oie.int/international-standard-setting/terrestrial-code/access-online/

http://www.eaza.net/assets/Uploads/Standards-and-policies/Standards-for-the-Accommodation-and-Care-of-Animals-2014.pdf

https://www.oie.int/doc/ged/D5517.PDF

http://webarchive.nationalarchives.gov.uk/20121010012427/http:/www.fawc.org.uk/freedoms.htm

http://webarchive.nationalarchives.gov.uk/20121010012427/http:/www.fawc.org.uk/freedoms.htm

http://www.welfarequality.net/en-us/home/



Odločitve o vrstah, za katere še ni priročnikov za rejo, pogosto temeljijo na analogijah s tesno povezanimi vrstami.

Ta pristop je praktičen in pogosto koristen, vendar pa je treba tudi v primeru zelo tesno povezanih vrst ravnati

previdno, saj imajo posebne ekološke potrebe ter so zato morda zanje potrebna drugačna sredstva in postopki reje

(glej tudi Prilogo 3.3.1: študiji primera 7 in 8).

2.4.2.1 Ograde

V živalskih vrtovih so ustrezna okolja tista, v katerih se lahko živali vseh vrst vedejo tako, da se v največjem

možnem obsegu izpolnijo njihove potrebe.

Opredelitev minimalnih zahtev v zvezi z zasnovo ograde, prostorom in opremo morda ni najboljša metoda, saj je te

značilnosti težko potrditi in le redko zajemajo potrebe vseh osebkov.

2.4.2.1.1 Zasnova ograde (vključno z rezervoarji in akvariji)

Dobra zasnova ograde omogoča, da živali izražajo vzorce naravnega vedenja, ter ustrezne postopke reje in

zagotavljanje privlačne, neinvazivne izkušnje javnosti (glej Prilogo 3.5 in oddelek 2.3). Pomembno je, da se v

ogradi zagotovijo za vrsto specifične vedenjske možnosti, živalim pa določena stopnja nadzora in izbire.

2.4.2.1.2 Velikost ograde, oprema, površine in podlaga

Pomembno je, da se pri odločitvi o prostoru upošteva tudi oprema, ki živalim omogoča, da izražajo naravno

vedenje v vseh fazah razvoja in v celotnem razpoložljivem prostoru. Za to je treba zagotoviti možnosti za zavetje,

gnezdenje, plezanje, letenje, umivanje, kopanje itd.

Prostor je odvisen tudi od velikosti in dinamike socialne skupine. Za vrste z večjimi naravnimi območji razširjenosti,

kot so mesojedci, je lahko prostor v kombinaciji z okoljsko raznolikostjo ključen dejavnik10. Za akvarije so ustrezne

prostorske zahteve odvisne od kakovosti vode, gostote skupine in drugih dejavnikov. Evropska zveza za vodne

sesalce (European Association for Aquatic Mammals – EAAM) je zagotovila dodatne smernice za vodne sesalce.

Vrste ograd

Ali je zagotovljeni prostor ustrezen za zadevno vrsto?

Specifične prostorske zahteve za vrsto je težko opredeliti, če se ne analizirajo skupaj s specifičnimi vedenjskimi

možnostmi vrste. Na primer, drevesne vrste, kot je večina opic roda Cercopithecus, potrebujejo možnosti za

plezanje in bivalni prostor na drevesih, zato zagotovitev velikega območja travišča ne ustreza njihovim vedenjskim

potrebam.

Primer zakonodaje, pri kateri se prednostno obravnavajo specifične vedenjske možnosti vrste kot sredstvo za

urejanje kakovosti ograd, je odlok Švice o varstvu živali (Tierschutzverordnung) iz leta 2008.

Z opremo znotraj ograde je mogoče zagotoviti kompleksno okolje, bolj tridimenzionalno uporabo prostora in

možnosti ter izpolniti specifične biološke in ohranitvene potrebe.

Primer – ograde in ponovna naselitev opic vrste Leontopithecus rosalia

Pri ponovni naselitvi opic vrste Leontopithecus rosalia v 90. letih prejšnjega stoletja se je pojavila zamuda, ker so

bili primati vajeni plezati le po statičnih vejah znotraj ograd v živalskem vrtu. Po preselitvi v naravni habitat so

neizkušene tamarinke padale z dreves in bi se lahko poškodovale, saj niso imele izkušenj s plezanjem in

premikanjem po naravnih vejah, ki jih je zibal veter. S spremembo ograde v živalskem vrtu in uvedbo naravnih

dreves so bile tamarinke sposobne bolje se prilagoditi ponovni naselitvi v naravo.

Pomembno je, da površine omogočajo dobro odvajanje ter so trpežne in udobne za vrste. Za različne vrste so

morda priporočljive različne stopnje hrapavosti ali mehkosti tal. Podlage iz prsti, peska, kamenčkov, vegetacije,

lesnih sekancev, lubja ali druge vrste podlag je treba prilagoditi vedenjskim potrebam vrste.

10 Clubb, R., in Mason, G., 2003, Captivity effects on wide-ranging carnivores. Nature, zvezek 425, str. 473–474.

http://www.eaam.org/jdownloads/Documents%20and%20Guidelines/eaam_standards_and_guidelines_for_the_management_of_bottlenose_dolphins_under_human_care_sept_2009.pdf


http://www.admin.ch/ch/d/sr/4/455.1.de.pdf



Z ogradami z različnimi vrstami površin in podlag se bo povečala vedenjska izbira ter upoštevale različne potrebe

znotraj iste vrste in posameznih osebkov. Pomembno je dobro ravnovesje prednostnih površin in podlag ter

higienskih potreb.

Zakaj je podlaga tako pomembna?

Peščena tla so se pri več vrstah (npr. slonih, nosorogih) izkazala za ugodna za zdravje tac, zdravje kože in vedenje

pri kotenju. To je pomembno, saj je bilo ugotovljeno, da so nehigienski, hrapavi in/ali nenaravni materiali za tla

neudobni ter povzročajo številne bolezni tac in kože. Sistemi globoke stelje iz lubja ali slame so higienski in

biološko ustrezni za številne vrste (npr. primate), saj spodbujajo naravno vedenje pri iskanju hrane, kar je

pomembno za iskanje hrane v naravi.

2.4.2.1.3 Vodna območja

Zaželeno je, da dimenzije in oblika vodnih območij omogočajo naravno vedenje kopenskih, polvodnih ali vodnih

vrst v vodi. Med dejavniki, ki jih je treba upoštevati, so preprečevanje tekmovanja za prostor in tveganja utopitve,

zlasti v kotih ali na posebnih območjih.

Pomembno je zagotoviti varen dostop do vode s primernimi robovi, nakloni in materiali za zadevne vrste. Pri vodnih

vrstah je ključno, da se prepreči nenameren pobeg iz vode. Morski sesalci potrebujejo gladka tla na območjih, kjer

nasedajo, da se pri tem ne bi poškodovali. Za nekatere vrste so potrebna vodna območja s spremenljivimi vodnimi

tokovi (npr. tokovi, ki jih poganjajo slapovi).

2.4.2.1.4 Ograde, skozi katere se obiskovalci sprehodijo ali peljejo

Za ograde, skozi katere se obiskovalci sprehodijo ali peljejo, so priporočljiva pravila za obiskovalce, s katerimi se

pojasnijo morebitni dejavniki tveganja za varnost in tveganja zaradi zoonoz. Pravila za obiskovalce lahko

vključujejo na primer pravila za: dovoljeno število obiskovalcev v ogradi; hranjenje živali; ozaveščanje o morebitni

težavi v primeru pobega živali, preganjanje in dotikanje živali, ki se prosto gibljejo v ogradi. Redno spremljanje

ograd z nenevarnimi vrstami in stalni nadzor nad nevarnimi vrstami pomaga čim bolj zmanjšati morebitne težave.

2.4.2.2 Okolje

Na nekaterih geografskih območjih ali v nekaterih letnih časih morda ni mogoče vzpostaviti okoljskih pogojev, ki

izpolnjujejo potrebe vrst in osebkov oziroma ustrezajo njihovim specifičnim življenjskim fazam. Na splošno se lahko

v primerih, ko so naravni pogoji v ogradah drugačni od tistih, v katerih so se vrste razvile in/ali se lahko prilagajajo,

uporabijo umetni mehanizmi, da se odpravijo te razlike. V takih primerih je ključno rutinsko spremljanje za

odkrivanje morebitne odpovedi mehanizmov11.

Okolje

Pri načrtovanju okolja je treba upoštevati ekološko toleranco vrste.

Vrsta z visoko toleranco za spremembe temperature je bolj prilagodljiva območjem z večjo spremenljivostjo

temperature. Nasprotno je vrsta z manjšo ekološko toleranco za določen okoljski parameter manj sposobna

spopasti se s spremembami, zato mora biti okolje veliko bolj stabilno (npr. številne vrste plazilcev, rib in dvoživk

imajo nizko toleranco za temperaturo in vlažnost).

2.4.2.2.1 Temperatura

V številnih primerih se ustrezne temperature dosežejo samo z uporabo termostatov, nameščenih na grelnike ali

hladilne naprave. Številnim vrstam lahko koristijo lokalni, dobro zaščiteni viri toplote (npr. svetilke).

Toplotne potrebe vrste se najbolje obravnavajo med načrtovanjem zbirke, saj je na nekaterih geografskih območjih

lahko zelo težko izpolniti toplotne potrebe nekaterih vrst (npr. severnih medvedov na območjih z vročim

11 Ta oddelek temelji predvsem na številnih publikacijah, ki sta jih pregledala Morgan, K. N., in Tromborg, C. T., za članek Sources of stress in captivity (2007), Applied Animal Behaviour Science, zvezek 102, str. 262–302; ter Hosey, G.,

Melfi, V., in Pankhurst, S., za Zoo Animals: Behaviour, Management and Welfare (2009). Oxford: Oxford University Press. Drugi viri informacij so del referenčnega seznama za ta oddelek.



podnebjem). Medtem ko je pomembno, da se nekatere vrste zaradi skrbi v zvezi s toploto zadržujejo v zaprtih

prostorih (npr. plazilci), to ni dobra praksa za številne druge vrste, ki se zadržujejo v zaprtih prostorih zaradi

vremena v nekaterih obdobjih med letom.

Temperatura

Dobra praksa je, da se živalim omogoči prosto gibanje med območji z različno temperaturo. Razpone temperature

in vlage je mogoče razširiti z uporabo rastlin in razpršilnikov vode za pingvine, tigre, papige in številne druge vrste;

„vročih območij“ na primer za dvoživke in plazilce ter z bazeni in senčnimi območji za številne druge vrste.

2.4.2.2.2 Prezračevanje in vlažnost

Temperatura, vlažnost in prezračevanje so enako pomembni za zdravje in tesno povezani med sabo.

Prezračevanje pomaga razpršiti previsoke ravni temperature in vlage, onesnaževala in vonje. Pomembno je, da

prezračevanje ne ogrozi temperatura zraka, uporabi pa se lahko za zagotovitev gradientov vlažnosti v ogradi.

Vlažnost zraka se ne sme vzdrževati s slabim prezračevanjem.

2.4.2.2.3 Razsvetljava

Viri naravne svetlobe ali svetlobe polnega spektra so ključni za dnevne in nočne vrste. Posebno pomembna je

izpostavljenost ultravijolični (UV) svetlobi. Steklena okna le deloma prepuščajo UV svetlobo. Ravni UV svetlobe je

treba redno nadzorovati, da ostane v razponu, potrebnem za zadevno vrsto, žarnice ustreznega spektra pa bi bilo

treba po potrebi zamenjati. Poleg tega bi bilo treba upoštevati in spoštovati potrebe večine vrst po obdobjih teme.

V najboljšem primeru so vodna okolja zasnovana tako, da prepuščajo naravno UV in vidno svetlobo, da se

zmanjšajo očesne težave, povezane z bleščanjem. Živalim v popolnoma umetnih sistemih lahko koristi nemoten

prehod s temnih obdobij na svetla in obratno. Dobra naravna ali umetna razsvetljava je potrebna, da se omogoči

ustrezno spremljanje živali.

Razsvetljava

Številni plazilci in dvoživke, tropske ptice, vrečarji in primati, zlasti tisti, ki se trajno zadržujejo v zaprtih prostorih,

potrebujejo dopolnilno UV svetlobo. Nekatere vrste so zelo občutljive za motnje naravnega obdobja osvetlitve,

potrebe nočnih vrst pa je mogoče izpolniti in prilagoditi za razstavljanje (npr. z obratnimi razporedi osvetlitve).

2.4.2.2.4 Hrup

Ponavljajoče se in zlasti nenadne ravni hrupa ter hrupa zaradi infrazvoka in ultrazvoka lahko vznemirjajo številne

vrste živali v živalskih vrtovih, čeprav se lahko številne živali prilagodijo nenavadnemu hrupu brez očitnega

vznemirjanja. Zato je pomembno, da se opredelijo viri morebitnih zvočnih učinkov, ki povzročajo vznemirjanje, kot

je oprema v bližini, pri čemer je treba upoštevati razlike med vrstami, kot so različna slišna območja. Z znanjem o

tem, kako lahko zvoki negativno vplivajo na živali, se lahko zvoki zmanjšajo, kolikor je mogoče.

2.4.2.2.5 Vonji

Kemični signali pripadnikov iste vrste v stiski ali plenilcev lahko povzročajo kronični stres v ujetništvu. Vendar pa je kemično komuniciranje pogosto pomemben komunikacijski kanal med pripadniki iste vrste, motnje tega kanala (npr. med rutinskim čiščenjem) pa lahko pripeljejo do motenj socialnega vedenja in začnejo povzročati stres. Nekateri vonji se lahko uporabijo tudi kot tehnika za obogatitev okolja. Ker so z materialom za steljo, podlago ali drugim materialom povezani tudi morebitni neprijetni vonji, je pomembno spremljati morebitno izogibanje, morda povezano s tem.

2.4.2.2.6 Kakovost sistemov za vodne organizme

V vseh vrstah vodnih okolij se kakovost vode vzdržuje z ustreznim in dobro nadzorovanim filtrirnim sistemom.

Dnevno spremljanje, učinkovit sistem za popravne ukrepe in evidentiranje ustreznih parametrov (npr. temperature,

slanosti, klora, ozona/redoksa, halogenidnih ionov, vrednosti pH, nitritov, amoniaka, kisika) so ključni. Redno

spremljanje je odvisno od uporabljenih parametrov in dinamike akvarijev. Nove akvarije je treba pozorneje

spremljati kot stabilnejša okolja. Neustrezna kakovost vode ali čezmerna količina dezinfekcijskih sredstev lahko

poškoduje kožo in oči.



Pri ravneh slanosti vode je treba upoštevati ekološke potrebe (po sladki vodi, somornici ali slani vodi) zadevne

vrste. Po potrebi se lahko prezračevanje zagotovi z mehanizmom, ustreznim glede na velikost akvarija in gostoto

živali.

2.4.2.2.7 Skrajne vremenske razmere

Za ograde z naravnimi značilnostmi, ki ne zagotavljajo ustreznega naravnega zavetja (npr. drevesa, rovi, votline,

gredi), so priporočljivi trajno dostopni notranji prostori, zavetja in senčna območja, kamor se lahko živali umaknejo

pred skrajnimi vremenskimi razmerami, kot so čezmerna sončna svetloba, dež, veter, suše in poplave.

2.4.2.2.8 Oprema

Za preprečitev motenj delovanja sistemov, ki omogočajo življenje (zlasti v akvarijih), ali poslabšanja kakovosti

okolja zaradi okvare sistema so pomembni rezervni sistemi, alarmi in redne kontrole.

2.4.3 Obogatitev okolja


Obogatitev okolja – zagotavljanje za vrsto specifičnih možnosti v okolju živali za omogočanje izražanja

raznolikega zaželenega in naravnega vedenja v okviru reje.

2.4.3.1 Spodbujanje naravnega vedenja

Živali v ujetništvu v živalskih vrtovih morda ne morejo izraziti celotnega razpona naravnega vedenja, pri čemer

občasno opustijo nekatere vzorce in razvijejo druge. Spremembe nabora vedenjskih vzorcev lahko različno vplivajo

na dobrobit, odvisno od vrste zadevnega vedenja. Če se vedenjske potrebe omejijo, se lahko živali vedejo na

način, ki nakazuje na frustracijo, njihova dobrobit pa je lahko ogrožena.


Naravno vedenje – vedenje, ki ga živali praviloma izražajo v naravnih pogojih, ker spodbuja biološko delovanje in

pri tem morda zaznavajo užitek. Glej tudi opredelitev pojma „običajno vedenje“ v glosarju.

Spremembe nabora vedenjskih vzorcev niso zaželene za programe ohranjanja, saj ogrožajo preživetje v naravnih

razmerah. Iz teh razlogov je pomembno, da se sprejmejo vsi ukrepi za ohranjanje in spodbujanje – kolikor je

pravno in etično mogoče – izražanja za vrsto specifičnih naborov vedenjskih vzorcev.

Naravno vedenje je mogoče doseči z zagotavljanjem ograd, postopkov reje in hranjenja, socialnih skupin in za

vrsto specifičnih programov obogatitve okolja, ki izpolnjujejo naravne fiziološke in vedenjske potrebe vrste.


Vedenjska potreba – vedenje, ki ga večinoma spodbujajo notranji dejavniki in ni odvisno od zunanjih dražljajev niti

od doseganja določenega cilja, saj je samo po sebi namen. Preprečevanje naravnega vedenja lahko pri živalih

povzroči trpljenje. Za vrsto specifične vedenjske potrebe ni enostavno razumeti in jih je treba previdno razlagati,

verjetno pa so za dobrobit živali zelo pomembne.

2.4.3.2 Obogatitev okolja

Z obogatitvijo okolja je mogoče doseči ustrezno spremenljivost in izpolnjevanje specifičnih potreb živali. Z njim se

lahko nadomestijo naravni izzivi, spodbudi ustrezno preživljanje časa, okrepijo zaželene in naravne dejavnosti,

zmanjša nezaželeno vedenje (npr. stereotipi) ter ohranijo ali razvijejo fizične, vedenjske, spoznavne in/ali socialne

sposobnosti (Priloga 3.6).

Po drugi strani bi morala biti obogatitev okolja učinkovita ter ne sme privesti do nenaravnega vedenja in motenj

socialnih interakcij, čezmerno stimulirati osebkov ali povzročati stiske. Priporoča se, da živalski vrtovi izvajajo



programe obogatitve okolja na podlagi dnevnega razporeda, s katerim se zagotovijo dnevne spremembe za

obogatitev (glej Prilogo 3.6.2 in Prilogo 3.3.2: študiji primera 9 in 10).

Primer – obogatitev okolja

Uspešen program obogatitve okolja je treba načrtovati in oceniti. Okvir S.P.I.D.E.R. je primer okvira upravljanja, ki ga

je predlagala ameriška zveza živalskih vrtov in akvarijev (American Zoo and Aquarium Association – AZA) in ki

obsega pet faz: določitev ciljev, načrtovanje, izvedbo, dokumentiranje, ocenjevanje, ponovno prilagoditev

vedenjskih ciljev.

Da se ne bi živali privadile na strategije za obogatitev okolja, se lahko uvede nepredvidljivost (npr. različni časovni

presledki med obogatitvami, različne kombinacije pristopov). Pristopi k obogatitvi, pri katerih je verjetnost, da se

bodo živali nanje privadile, manjša, so tisti, pri katerih se:

- zagotovi izziv s spoznavnega vidika;

- spodbuja vedenje, za katerega so živali že zelo motivirane;

- vzpostavi povezava med vedenjem in nagrado.

2.4.3.3 Socialne skupine

V naravnih razmerah je sestava socialnih skupin različna ter odvisna od ekoloških razmer in družbenih okoliščin.

V živalskih vrtovih se lahko živali v neobičajnih socialnih skupinah prilagodijo tudi, če struktura skupine ni strogo

usklajena z naravnimi vzorci. Raven prilagoditve je odvisna od vrste in posameznih osebkov.

Po možnosti nastanitev vsake vrste ustreza njenim potrebam, pri čemer se osebki vključijo v skupine ustreznih

velikost, razmerij med spoloma in starostne sestave. Kadar se oblikovanju nenaravnih socialnih skupin ni mogoče

izogniti (kot so skupine osebkov brez partnerjev za parjenje pri vrstah, ki takih skupin v naravi ne oblikujejo), je

zaradi zaščite zdravja in dobrobiti pomembno, da vedenje spremlja. Pomembno je tudi, da se pri odstranitvi

posameznih živali iz uveljavljene socialne skupine upoštevajo vplivi na osebek in skupino.

Nekatere vrste so v naravi samotarske zaradi teritorialnega vedenja ali pomanjkanja virov. V živalskih vrtovih lahko

oblikovanje socialnih skupin pomeni dragoceno obogatitev, če se zagotavlja in razdeljuje dovolj virov, da se ohrani

razdalja med osebki in preprečijo konflikti, vendar pa se v teh primerih priporočata previdnost in pozorno

spremljanje.

Če je treba zaradi upravljanja ločiti družabne osebke, se lahko z ohranjanjem delnega stika (npr. v sosednjih

ogradah) zmanjša stiska zaradi ločitve. Nekateri samci lahko v obdobju razmnoževanja postanejo nevarni, zato je

treba pripraviti načrt za njihovo ustrezno upravljanje, da se ohranita dobrobit in varnost celotne skupine. Kadar je

zaradi upravljanja potrebna osamitev, mora biti njeno trajanje pri družabnih vrstah čim krajše. Če živalski vrtovi

nimajo ustreznih objektov in naprav za upravljanje določene vrste, se lahko to upošteva pri načrtovanju zbirke.

2.4.3.4 Razstave mešanih vrst

Razstave mešanih vrst lahko spodbujajo obogatitev in živalim zagotovijo raznolikost, lahko pa tudi povzročajo

kronični stres. Skupine različnih vrst lahko hitro postanejo nepredvidljive, zato sta potrebna pozorno spremljanje in

pripravljenost za prilagoditve spremenjenim okoliščinam. Določen stik med plenilci in njihovimi naravnimi pleni

(npr. v sosednjih ogradah) lahko povzroči kronični stres.

Primer – mešanje vrst

V velikih akvarijih je lahko težko ločiti plenilce od plena. Z ustrezno rabo prostora in ovirami, kot so rastline,

kamni itd., ki zastirajo pogled, se lahko živalim, ki so plen, zagotovijo možnosti, da pobegnejo ali se skrijejo pred

plenilci ali se jim izognejo. Svetuje se pozorno spremljanje.

http://www.animalenrichment.org/spider/



2.4.4 Reja živali

2.4.4.1 Odnosi med ljudmi in živalmi

2.4.4.1.1 Odnosi med oskrbniki in živalmi

Strokovno upravljanje živali je odvisno od usposobljenega osebja živalskega vrta, ki je pri interakcijah z živalmi

dosledno in pozitivno. Oskrbniki z agresivnim, nepredvidljivim ali nedoslednim pristopom k reji živali, lahko

povzročajo stres. Pomembno je, da se oskrbnik zaveda individualnosti živali in je seznanjen z njihovimi vedenjskimi

profili (Priloga 3.8 ter študiji primera 11 in 12).

2.4.4.1.2 Dresura živali

Iz razlogov, povezanih s posameznimi vidiki reje in veterinarskega upravljanja, pa tudi za zagotavljanje pozitivnih

interakcij med živalmi in oskrbniki, spoznavne obogatitve in izobraževanja javnosti, se dresura živali v živalskih

vrtovih izvaja čedalje pogosteje.

Primerno je, da metode dresure temeljijo na pozitivnem operantnem pogojevanju, lahko pa se uporabijo tudi druge

metode (npr. oblikovanje, pri čemer se živali seznanijo z dražljajem na podlagi večkratne in vse pogostejše

izpostavljenosti) (glej Prilogo 3.7).

Usposobljeni dreserji imajo dobro znanje o anatomiji, vedenjskih in spoznavnih sposobnostih živali ter nikoli ne

uporabljajo predmetov, omejevanja gibanja ali metod dresure (npr. negativno utrjevanje, kaznovanje), s katerimi bi

ogrozili njihovo dobrobit. Hrana, ki se uporablja med dresuro, bi morala biti del dnevnega obroka. Dober načrt

dresure vključuje ukrepe za preprečitev čezmerne stimulacije živali, spodbujanja nenaravnega vedenja ali

preseganja njihovih sposobnosti.

2.4.4.1.3 Rutinsko opazovanje

Dober program spremljanja vključuje vsaj dnevno rutino za opazovanje vedenja in znakov v zvezi z zdravjem, pri

čemer pristojni oskrbnik evidentira opažanja.

S hitrim odzivom na znake stresa, bolezni ali poškodbe se prepreči razvoj resnejših težav. Kazalniki, na podlagi

katerih je treba sprejeti kurativne ukrepe ali uvesti pozornejše spremljanje, lahko vključujejo: dokaze o neobičajnem

vedenju, nedavno oblikovane socialne skupine, spremembe okolja, razmnoževalna obdobja, veliko število

obiskovalcev (glej učinek obiskovalcev v nadaljevanju).

Kadar je težko neposredno opazovati živali, se lahko uvedejo alternativni sistemi za spremljanje (npr. televizija

zaprtega kroga).

2.4.4.1.4 Predstavitve, razstave in stik med javnostjo in živalmi

Spoštovanje zdravja živali, naravnega vedenja in telesne nedotakljivosti ter ustrezen nadzor nad fizičnim

omejevanjem gibanja so ključni za splošno dobrobit živali pred predstavitvami in razstavami, med njimi ter po njih

(glej prilogi 3.7 in 3.8).

V primeru neposrednega stika med živalmi in javnostjo je ocena tveganja ključna za zdravje, dobrobit in varnost

ljudi in živali. Poleg tega je zaželeno, da se določijo notranja pravila za predstavitve ter stike med ljudmi in živalmi.

2.4.4.1.5 Učinek obiskovalcev

Živali se na obiskovalce odzivajo različno (glej Prilogo 3.8). Nekatere vrste ali osebki ob prisotnosti obiskovalcev

kažejo znake stresa, medtem ko se jim drugi približajo in celo poskušajo vzpostaviti stik. Vseeno pa za številne

vrste odnos z obiskovalci še ni popolnoma jasen. V takih primerih se priporoča zlasti uporaba rešitev za

zmanjšanje morebitnega negativnega vpliva obiskovalcev (glej Prilogo 3.8.2). Pri obravnavi učinka obiskovalcev je

pomembno, da se prepozna vpliv na posamezne skupine živali in načrtujejo strategije za spodbujanje čim boljšega

ravnovesja.



2.4.4.1.6 Ujetje, rokovanje in prevoz

Ujetje, rokovanje in prevoz so morda med najbolj zapletenimi in dolgotrajnimi postopki, ki se izvajajo z živalmi.

Najboljše smernice so običajno na voljo v specifičnih priročnikih za rejo posameznih vrst in v številnih mednarodnih

sporazumih.

Pomembno je, da izkušeno in pooblaščeno osebje varno ujame živali in ravna z njimi ob kar najmanjšem

vznemirjanju. Ob izbiri najustreznejše metode omejevanja gibanja za medicinski postopek ali postopek reje je treba

upoštevati dobrobit osebka, njegove skupine in osebja.

Za številne vrste je lahko omejevanje gibanja z uporabo kemikalij manj stresno in varnejše za živali in ljudi kot

fizično omejevanje gibanja. Za druge vrste je morda primernejša naprava za omejevanje gibanja. Nekatere vrste se

lahko hitreje pomirijo v temnejših okoljih. Pri vseh postopkih se lahko sprejmejo ukrepi za zagotovitev mirnega in

organiziranega delovnega okolja.

S predhodnim usposabljanjem ter seznanitvijo z vozili in opremo za prevoz se lahko zmanjšajo tveganja in stiska,

kar koristi živalim in ljudem. Ukrepi za zmanjšanje stresa vključujejo upoštevanje specifičnih potreb vrst in

fizioloških potreb (termoregulacija, oskrba z vodo in hrano itd.). S skrbnim načrtovanjem se zagotovita najkrajše

trajanje prevoza in najmanjši stres.

Upravljanje vedenja med rokovanjem in prevozom

Z razumevanjem in upravljanjem vedenja pri rokovanju, ujetju in prevozu se postopki olajšajo:

- ali je vrsta nagnjena k napadu ali pobegu?

- Kakšni so vzorci skrivanja vrste?

- Kakšne so značilne razdalje pri pobegu vrste?

- Kakšen učinek ima premestitev v temnejše prostore?

- Kakšna je sposobnost premikanja navzgor ali navzdol po klancu za potrebe natovarjanja/raztovarjanja?

- Kakšen učinek ima stik z neznanimi osebki?

2.4.4.1.7 Psihološke potrebe

Živali doživljajo najrazličnejša pozitivna in negativna čustvena stanja, ki lahko vplivajo na njihovo sposobnost

spoprijemanja z okoljem. Med temi stanji so dolgčas, strah, bolečina, frustracija, stiska, zadovoljstvo in igrivost.

2.4.4.1.7.1 Obvladovanje čustvenega stanja Dolgčas se lahko pojavi v pustih in čezmerno predvidljivih okoljih s premalo dražljaji. Velja za prvo fazo razvoja

apatije in depresije. Frustracijo zelo pogosto povzročijo omejitve naravnega vedenja. Tesnobo, strah in stisko lahko

povzročijo posebni vidiki okolja, v katerem je žival v ujetništvu, ali dogodki v tem okolju, na primer kronične socialne

napetosti, preveliko nepredvidljivih situacij in čezmerna stimulacija.

Izboljšanje zasnove ograde, ustrezna obogatitev okolja, vključno s socialno stimulacijo ali drugimi rejskimi

praksami, lahko prispevajo k zmanjšanju teh negativnih čustvenih stanj in spodbujanju pozitivnih duševnih stanj.

Čim večje zmanjšanje negativnih čustvenih stanj

Ustrezni izzivi v okolju, ki živalim omogočajo, da izražajo naravna nagnjenja k pregledovanju, raziskovanju, iskanju

hrane in opazovanju sprememb v okolici, pomagajo čim bolj zmanjšati negativna čustvena stanja, kot so dolgčas,

strah in frustracija.

Čim večje povečanje pozitivnih čustvenih stanj

S spodbujanjem ustrezne duševne stimulacije, vedenjske raznolikosti in izražanja naravnega vedenja živali se

spodbujajo pozitivna duševna stanja, kot so zadovoljstvo, udobje, živahnost in igrivost. Pozitivna čustvena stanja je

mogoče dodatno okrepiti s spremenljivostjo, ustrezno kompleksnostjo ter nadzorom nad okoljem in izbiro.



2.4.4.1.7.2 Upravljanje zaznave živali Z upravljanjem zaznave živali se lahko omejijo negativna čustvena stanja in spodbujajo bolj pozitivna. Stres se

lahko zmanjša s postopnim uvajanjem dražljajev, namesto nenadnim, ali predvidljivostjo negativnih dogodkov,

namesto njihove nepredvidljivosti.

Enako je mogoče manipulirati z organizacijo odziva živali na dogodke, da se spodbuja dobro počutje. Nadzor živali

nad okoljem je eden najpomembnejših občutkov, pomembne pa so tudi možnosti za izražanje pomembnega

vedenja ali odpravljanje frustracije.

Primer – Kako je mogoče manipulirati z zaznavo živali

- Pri rezusih nenadno povišanje temperature prostora spodbudi močnejše vzburjenje kot postopno povišanje.

- Pri ostrižnikih predvidljivo omejevanje gibanja povzroča manjšo stisko kot nepredvidljivo.

- Pri finskih gozdnih severnih jelenih prevoz povzroča manj stresa, če se prevažajo skupaj z znanimi osebki in

imajo socialno podporo.

- Podrejene živali, elementi okolja ali izražanje stereotipnega vedenja lahko zagotovijo možnosti za sproščanje

frustracije. Ponavljajoče se vedenje ima lahko škodljive posledice; primer tega so medvedi, ki grizejo drog,

dokler si ne poškodujejo gobca. V nekaterih primerih pa lahko ponavljajoče se vedenje pomaga ublažiti druge

znake stiske.


Stereotipno vedenje – nenormalno ponavljajoče se vedenje, ki ga lahko sproži frustracija, večkratni poskusi

spoprijemanja z okoljem ali napaka v osrednjem živčevju.

V nekaterih primerih je lahko nenormalno vedenje povezano s preteklim stanjem, ne sedanjim. Vsekakor se lahko

z zagotavljanjem ustreznih vedenjskih možnosti pojav teh vzorcev uspešno zmanjša pri različnih vrstah.

Stereotipno vedenje je lahko oralno (npr. lizanje pri žirafah), lokomotorno (npr. kroženje okrog veje pri papigah) ali

vključuje druge telesne gibe, kot je zibanje pri slonih.

2.4.4.2 Veterinarska oskrba

Dobro znanje, dobri objekti in dobra oprema so trije stebri, ki podpirajo veterinarsko oskrbo v živalskih vrtovih. Brez

katerega koli od njih kakovost veterinarske oskrbe ne dosega ustreznih standardov. Veterinarska oskrba v živalskih

vrtovih vključuje kurativno oskrbo, preventivno medicino, ustrezno vodenje evidenc in ukrepe biološke zaščite za

preprečitev poškodb in bolezni pri živalih in ljudeh, ki so v stiku z njimi.

V Direktivi Sveta 92/65/EGS so določeni letni načrti nadzorovanja bolezni za odobrene ustanove (na podlagi

člena 13t) ter postopki za preselitev in karanteno za selitev živali med odobrenimi in neodobrenimi ustanovami12.

Te smernice so koristne za vse živalske vrtove, zahteve, predstavljene v nadaljevanje, pa bi bilo treba šteti za

dopolnilne. Glej tudi študijo primera 13 (glej Prilogo 3.3.4).

2.4.4.2.1 Preventivni zdravstveni programi

Veterinar v živalskem vrtu je odgovoren za razvoj in izvedbo preventivnih zdravstvenih programov, ki vključujejo

spremljanje zdravja, nadzor nad paraziti in cepljenje.

Spremljanje zdravja na splošno vključuje redne svetovalne obiske veterinarja, dnevno opazovanje oskrbnikov,

rutinsko spremljanje teže, celovite fizične preglede, preglede zob, rutinske preglede iztrebkov, redne preglede

prehrane in vodenje evidenc.

Protokoli za rutinsko ugotavljanje bolezni in za cepljenje so odvisni od zadevne vrste in osebka, narave in

prevalence bolezni v živalskem vrtu, epidemiološkega stanja v regiji in populaciji ter nacionalnih predpisov.

12 Glej tudi Transmissible Diseases Handbook (Priročnik o prenosljivih boleznih) evropske zveze veterinarjev v živalskih vrtovih in veterinarjev za prostoživeče živali (European Association of Zoo and Wildlife Veterinarians), poglavje VI.

https://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CONSLEG:1992L0065:20040703:sl:PDF

http://www.eazwv.org/page/inf_handbook



Poleg tega se z opredelitvijo in oceno tveganja okužbe z zoonozo olajša določitev ustreznih preventivnih in

nadzornih ukrepov za čim večje zmanjšanje tveganja za obiskovalce in osebje živalskega vrta (glej

oddelek 2.4.4.2.5 o biološki zaščiti). Pregledi in zdravljenja so lahko potrebni zaradi zdravja živali ali javnega

zdravja ali obojega.

2.4.4.2.2 Veterinarski objekti

Živalski vrtovi potrebujejo objekte za ujetje, omejitev gibanja, prevoz, pregled, zdravljenje in osamitev živali. Živalski

vrt bi moral imeti ustrezne objekte za izvajanje pregledov po smrti ali skleniti dogovor z ustreznim zunanjim

laboratorijem. Čiščenje in razkuževanje vseh objektov mora biti enostavno.

Tudi akvariji potrebujejo objekte in vire za preskušanje kakovosti vode, analizo in vzdrževanje rezervoarjev in

sistemov za vodo.

Zdravila za uporabo v veterinarski medicini in oprema za ujetje se morajo shranjevati v prostoru, ki ga je mogoče

zakleniti, ali v sobi z omejenim dostopom. Uporaba zdravil za uporabo v veterinarski medicini mora biti v skladu z

ustreznimi predpisi.

2.4.4.2.3 Karantena

Zaradi zdravja živali je morda potrebna biološko varna karantena živali, ki prispejo v živalski vrt, da se prepreči

vnos patogenov v populacije, ki so že v živalskem vrtu.

Veterinar živalskega vrta je ustrezni strokovnjak za določitev točnega trajanja karantene v skladu s prevladujočimi

predpisi (kot je Direktiva Sveta 92/65/EGS) ter glede na vrsto, poreklo živali ter morebitne teste in zdravljenja,

opravljena pred selitvijo.

Običajno se živali ob prihodu pregledajo, da se ugotovijo morebitne poškodbe, bolezni in splošno stanje (npr. teža).

Postopki, ki jih je treba opraviti med karanteno, lahko vključujejo fizične preglede; laboratorijske preskuse;

zdravljenje živali (npr. poškodb, bolezni in parazitov); cepljenja; ugotavljanje starosti in spola; pregled zob ter

označevanje za identifikacijo.

Pomembna je tudi osamitev bolnih ali poškodovanih živalih v ločenem prostoru. Osamitev je lahko potrebna, kadar

obstaja tveganje širjenja okužbe ali zaradi intenzivne nege ali nadzora. Če tveganja širjenja okužbe ni, je lahko

osamitev le fizična ali vizualna in ni potrebe po biološki zaščiti.

2.4.4.2.4 Vodenje veterinarskih evidenc

Celovite veterinarske evidence so pomemben element veterinarske oskrbe. Kadar se živali preselijo k novemu

oskrbniku, bi jim bilo treba priložiti veterinarske evidence.

Vodenje evidenc je obravnavano v oddelku 2.6 v nadaljevanju.

2.4.4.2.5 Biološka zaščita

Z ustrezno politiko o biološki zaščiti se čim bolj zmanjšata širjenje in vnos nalezljivih bolezni, vključno z zoonozami.

Za oblikovanje specifičnega protokola za biološko zaščito za živalski vrt je potrebno znanje o poteh, po katerih se

bolezni in patogeni vnesejo v objekt ter širijo v njem (več informacij je na voljo v oddelku 2.5 o preprečevanju

pobega).


Dejavnik tveganja – biološki, kemijski ali fizikalni dejavnik v živali ali izdelku živalskega izvora oziroma lastnost ali

stanje živali ali izdelka živalskega izvora, ki lahko ogroža zdravje (kodeks OIE za zdravje kopenskih živali).

Tveganje – velika ali majhna verjetnost, da bo kateri koli dejavnik tveganja škodoval nekomu, skupaj z navedbo

morebitne resnosti škode (izvršilni organ Združenega kraljestva Health and Safety Executive).

Za opredelitev tveganj in dejavnikov tveganja za biološko zaščito ter razvoj protokola za biološko zaščito se lahko

uporabi metodologija za oceno tveganja. Biološka zaščita živalskih vrtov (med drugim) vključuje: čiščenje in

razkuževanje, zatiranje škodljivcev, dobre sanitarne storitve, karanteno novoprispelih in bolnih živali ter



odstranjevanje odpadkov. Uveljavljena praksa je, da živalski vrtovi uporabljajo metodologijo za oceno tveganja pri

razvoju protokolov za biološko zaščito in pripravi načrtov izrednih ukrepov.

Kako lahko živalski vrtovi uporabijo metodologijo za oceno tveganja, da ocenijo tveganja za biološko

zaščito?

Ustrezna ocena tveganja je lahko sestavljena iz naslednjih faz13:

1. opis ustreznih dejavnosti;

2. opredelitev dejavnikov tveganja;

3. ocena tveganj;

4. nadzorovanje tveganj;

5. redno pregledovanje, ocenjevanje in posodabljanje.

Preudarno je nameniti posebno pozornost dejavnostim, pri katerih je javnost v neposrednem stiku z živalmi, ter

upoštevati dobrobit živali ter vpliv na neciljne rastlinske in živalske vrste.

Za zagotovitev ustreznega upoštevanja rezultatov ocene tveganja je priporočljiva seznanjenost s pomenom

vprašanj biološke zaščite. Pomembno je tudi, da imata vodstvo in osebje živalskega vrta, ki dela z živalmi, znanje o

pomembnih poteh, po katerih se premikajo bolezni in patogeni, ter da izvajata prakse, s katerimi se čim bolj

zmanjša tveganje takih premikov. Dobra praksa je, da se javnost obvesti o morebitnih tveganjih in previdnostnih

ukrepih.

2.4.4.2.6 Kurativna oskrba

Priporoča se, da se vsako zdravljenje izvaja pod nadzorom ustrezno kvalificiranega veterinarja. Osebje živalskega

vrta se lahko usposablja za izvajanje nekaterih postopkov ali zdravljenj. Pristojni organ bi moral potrditi in

nadzorovati odgovornega veterinarja, ki naj bi bil usposobljen na področju medicine, kirurgije in reje vrst, s katerimi

dela.

Veterinar živalskega vrta je odgovoren za poročanje o vsaki sumljivi smrti ali prisotnosti kakršnega koli drugega

simptoma, ki nakazuje, da so se živali okužile z obvezno prijavljivo boleznijo, pristojnim organom.

2.4.4.2.7 Evtanazija

Za vse živalske vrtove se priporoča oblikovanje politike in protokolov za evtanazijo, pri katerih se obravnavajo

medicinski in etični vidiki postopka odločanja ter vidiki postopka odločanja, povezani z dobrobitjo živali.

2.4.4.2.8 Postopki po smrti

Priporoča se, da živalski vrtovi po smrti živali vselej proučijo možnost pregleda po smrti. Za odločanje o tem je po

navadi pristojen veterinar živalskega vrta. Za olajšanje visoke kakovosti pregledov po smrti so dobre prakse hitro

pridobivanje, skladiščenje, stik s specializiranim patologom, odstranjevanje in vodenje evidenc. Primerno je, da se

v protokolu za postopke po smrti upošteva varnost osebja, ki je v stiku s poginulimi živalmi.

2.4.4.3 Program prehrane

Ustrezno in uravnoteženo krmljenje in pitje je mogoče doseči le z dobrim znanjem o specifični prehranjevalni

ekologiji vrst in prehranskih potrebah v vseh fazah življenja. Za številne vrste je še vedno na voljo malo informacij o

njihovih prehranskih potrebah ali pa teh informacij sploh ni, zaradi logističnih razlogov (pridobivanje in pošiljanje) pa

je še vedno lahko težko zagotoviti prehrano na podlagi živil iz narave. Glej tudi študijo primera 13 (Priloga 3.3.4).

13 Priloga o oceni tveganja, mreža za zdravje živali v živalskih vrtovih (Zoo Animal Health Network) in Priročnik strokovnega odbora za živalske vrtove, ministrstvo Združenega kraljestva za okolje, prehrano in podeželje (2012), poglavje 7.

https://zahp.aza.org/wp-content/uploads/2015/06/Risk_Assessment.pdf

https://www.gov.uk/government/uploads/system/uploads/attachment_data/file/69611/pb13815-zoos-expert-committee-handbook1.pdf




2.4.4.3.1 Program prehrane

Z ustreznim programom prehrane se zagotovi količinsko in kakovostno uravnovešena prehrana, prilagojena vrsti,

velikosti in starosti živali ter sezonskim, posebnim zunanjim pogojem ali fiziološkemu stanju osebkov (npr. brejim

samicam ali samicam, ki dojijo, bolnim ali starejšim živalim).

V nekaterih primerih ali pri nekaterih vrstah je lahko priporočljiva uporaba dopolnil. Priporočljivo je, da se ta

uporabljajo previdno in pod nadzorom kvalificirane osebe.

Pomembno je, da načrt prehrane nadzoruje nutricionist, veterinar ali drug strokovnjak. Če je živalski vrt premajhen,

da bi upravičil zaposlitev kvalificiranega strokovnjaka, lahko zaprosi za strokovno svetovanje. Spremembe načrta

se lahko evidentirajo, o njih pa razpravlja s strokovnjakom, odgovornim za nadzor.

Primer – prehrana

Bolezni, povezane s prehrano, kot je pomanjkanje kalcija pri vrstah velikih mačk, plazilcev ali ptic, ki lahko povzroči

zlome kosti ali napade, so težave, povezane z neustrezno rejo, ki pa se jim je mogoče izogniti. Potreba po

dopolnilih je pogosta pri ribojedih vrstah, in to ne zgolj za nadomestitev tiaminaze, ampak tudi v primerih, kadar se

samo s krmljenjem z odmrznjenimi ribami ne zagotovi ustrezna prehrana.

2.4.4.3.2 Voda

Pomembno je, da se vsem živalim v odprtih in zaprtih ogradah zagotovi stalna razpoložljivost čiste, sveže pitne

vode. Za nekatere vrste je morda treba deklorirati pitno vodo ali uporabiti posebne strategije za razdeljevanje. Za

vrste, ki se kopajo, ali plazilce je priporočljiva uporaba ločenega vira pitne vode.

Primer – voda

Kameleoni pijejo samo vodo, ki kaplja z rastlin. Zajci raje pijejo iz skled kot iz steklenic ali nastavkov za sesanje.

2.4.4.3.3 Krmljenje, ki ga izvaja javnost

Na splošno se obiskovalce odvrača od tega, da bi krmili živali. Kadar pa je krmljenje dovoljeno, se lahko izvaja pod

nadzorom odgovornega osebja ter na način, s katerim se ohrani uravnovešenost prehrane in upoštevajo dnevni

obroki, da živali ne bi zaužile neustrezne hrane ali prevelikih količin. Krmljenje, ki ga izvaja javnost, se lahko izvaja

tudi naključno in previdno upravlja, da se prepreči razvoj nenormalnega prosjačenja pri živalih.

2.4.4.3.4 Objekti in oprema

Vselej se priporoča uporaba ločenih prostorov za skladiščenje in pripravo hrane ter hladilnikov za skladiščenje

pokvarljivih živil. Dobra praksa je, da skladiščenje in priprava hrane ustrezata strogim higienskim standardom,

potekata brez kontaminacije ali kvarjenja ter z uporabo opranih in razkuženih posod, opreme, pripomočkov in

površin.

Priporočljiva je uporaba ločenih pripomočkov za pripravo mesa in zelenjave. Pri odtajanju zamrznjenih živil, zlasti

rib, je mogoče omejiti izgubo hranilne vrednosti tako, da se živila odtajajo v hladilnem prostoru ali hladilniku, in ko

dosežejo ustrezno temperaturo, se živali nemudoma z njimi nakrmijo. Morda je treba izvajati zatiranje škodljivcev.

Pomembno je, da so posode za krmljenje po potrebi oblikovane tako, da spodbujajo naravno uživanje hrane,

omogočajo preprosto čiščenje, zagotavljajo varnost ter čim manjšo kontaminacijo zaradi umazanije in tekmovanja.

To velja tudi za avtomatizirane naprave za samostojno uživanje hrane in vode.

Primer – objekti za krmljenje

Pticam, ki se hranijo z nektarjem, koristijo krmilne naprave, ki spodbujajo njihov naravni položaj in spretnosti za

iskanje hrane.

Plenilcem se lahko meso in celotni trupi dajejo tako, da se priklenejo na tla ali obesijo z dreves ali drogov, s čimer

lahko urijo svoje naravne duševne in fizične sposobnosti.



2.4.4.3.5 Vedenje pri hranjenju

V naravi večina vrst veliko časa porabi za iskanje hrane, lov ali obdelavo hrane. V živalskih vrtovih je pomembno,

da se z metodami krmljenja podaljša čas, porabljen za hranjenje, in spodbuja kar najbolj širok nabor za vrsto

specifičnih vzorcev vedenja pri hranjenju.

Varno razdeljevanje hrane je pomembno za živali in oskrbnike. Z omogočanjem naravnega vedenja pri hranjenju

se spodbujata fizična in duševna dejavnost ter predstavljanje naravnega vedenja obiskovalcem, zato velja za

obliko obogatitve okolja.

Primer – vedenje pri hranjenju

Za spodbujanje naravnega vedenja pri hranjenju se lahko hrana daje: v celem kosu, ne razkosana; na različnih območjih znotraj ograde, pri čemer se izbrana območja dnevno spreminjajo; v okviru specifičnih programov obogatitve okolja.

2.4.4.3.6 Vpliv letnih časov

Letni časi pomembno vplivajo na vedenje številnih vrst pri hranjenju, zlasti tistih, ki pozimi spijo.

Živali se morajo pripraviti na zimsko spanje z obdobjem obilne razpoložljivosti hrane, zlasti s povečanjem količine

beljakovin in maščob. Zato je primerno zmanjšati količino hrane le, ko začne žival sama zmanjševati količino, ki jo

zaužije, pri čemer mora biti voda vselej na voljo.

Priporočljivo je dnevno preverjati živali med zimskim spanjem ali mirovanjem, ne da bi se te pri tem vznemirjale.

Nekatere vrste se med zimskim spanjem občasno prebudijo, zlasti v toplejših obdobjih zime, zato bi morala biti na

voljo sveža hrana in voda, da ju lahko živali zaužijejo, preden nadaljujejo zimsko spanje.

2.4.4.4 Upravljanje zbirke

EAZA priporoča, naj živalski vrtovi načrtovano in etično pridobivajo, upravljajo in predstavljajo samo vrste, za katere

imajo potrebne objekte in naprave, vire in usposobljeno osebje, da lahko izpolnijo njihove biološke in ohranitvene

potrebe (npr. Kodeks etike EAZA (2015) in Priloga 3.9). V ta namen je priporočljivo opraviti analizo stroškov in

koristi v podporo odločanju (glej Priročnik strokovnega odbora za živalske vrtove Združenega kraljestva (2012).

Opredeljeni pomembni vidiki, ki jih je treba obravnavati, so med drugim:

- selitev skupine v drugo zbirko: zagotovitev, da lahko živalski vrt, ki sprejme živali, izpolni navedene zahteve;

- gojitev v ujetništvu in nadzor nad populacijo: načrtovanje in upravljanje v skladu z najboljšimi razpoložljivimi

metodami v zadevnih okoliščinah (npr. kontracepcija, začasna ločitev, nadzor nad hibridizacijo, izločitev in

upoštevanje socialnih potreb živali, kolikor je mogoče);

- identifikacija živali: izogibanje bolečinam, motenju socialnega vedenja in/ali omejevanja vedenja;

- presežek živali: izogibanje presežku živali, kolikor je mogoče, po potrebi pa odstranitev presežnih živali na

human in etičen način;

- pridobivanje osebkov, rojenih v naravi, za zbirko: upoštevanje vpliva pridobitve na ohranjanje in dobrobit

(npr. metode ujetja).

http://www.eaza.net/assets/Uploads/Standards-and-policies/EAZA-Code-of-Ethics2015.pdf




POVZETEK 5 – NASTANITEV ŽIVALI

Nastanitev živali na način, s katerim se izpolnijo njihove biološke potrebe, pomembno prispeva k

izpolnjevanju ciljev živalskega vrta glede ohranjanja;

na voljo so standardi dobre prakse in za vrste specifični priročniki za rejo, ki so pomemben vir

informacij za ohranjanje dobrega stanja živali v živalskih vrtovih;

ocene okoljskih značilnosti, fiziološkega stanja in vedenja se lahko uporabijo za ugotavljanje, ali se

izpolnjujejo biološke potrebe živali;

zasnova nastanitvenih objektov, oprema, površine, podlaga in okolje (npr. temperatura, vlažnost,

svetloba) so ključni vidiki za izpolnjevanje nastanitvenih potreb v živalskih vrtovih;

obogatitev okolja spodbuja naravno in zaželeno vedenje živali, jim zagotavlja priložnosti za

preživljanje časa ter spodbuja fizično, socialno in duševno dejavnost;

interakcije med živalmi in ljudmi, tj. oskrbniki in obiskovalci, so lahko pomembne za dobrobit živali;

za zagotovitev dobrega zdravja živali so potrebni ustrezni zdravstveni programi;

pri uravnoteženih programih prehrane se upoštevajo potrebe osebkov in potrebe, povezane z

letnim časom. Usklajevanje s programi obogatitve okolja pomaga izpolniti za vrsto specifične

vedenjske potrebe. Prost dostop do kakovostne vode je vselej pomemben.



2.5 Člen 3 – četrta alinea – Preprečevanje pobega ter vdora škodljivcev in

mrčesa


Zahteva iz člena 3 (četrta alinea) direktive o živalskih vrtovih je v skladu s Konvencijo o biološki raznovrstnosti, v

kateri je poudarjeno, da „[v]saka pogodbenica, kolikor je to mogoče in ustrezno [...] preprečuje vnašanje tistih tujih

vrst, ki ogrožajo ekosisteme, življenjske prostore ali vrste, in jih nadzoruje ali izkoreninja“.

Na evropski ravni je v členu 11 Direktive Sveta 79/409/EGS o ohranjanju prosto živečih ptic določeno, da „[d]ržave

članice zagotovijo, da kakršno koli naseljevanje prostoživečih vrst ptic, ki niso naravno prisotne na evropskem

ozemlju držav članic, ne škoduje krajevnemu rastlinstvu in živalstvu“.

Uredba Sveta (ES) št. 338/97, kakor je bila spremenjena, zajema vse določbe Konvencije o mednarodni trgovini z

ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES), v priloge k uredbi pa je mogoče vključiti vrste,

katerih naseljevanje v Evropsko unijo bi lahko ekološko ogrozilo domorodne vrste. Uporaba uredbe se nadzoruje z

uredbami, ki se redno posodabljajo in s katerimi se določijo začasne ustavitve za naseljevanje nekaterih vrst v

Evropsko unijo.


„Tujerodna vrsta“ pomeni vse žive osebke vrst, podvrst ali nižjih taksonov živali, rastlin, gliv ali mikroorganizmov,

vnesene na območje, ki ni njihovo naravno območje razširjenosti; zajema vse dele, gamete, semena, jajca ali

propagule takih vrst, pa tudi križance, sorte ali pasme, ki bi lahko preživele ter se nato razmnoževale;

„invazivna tujerodna vrsta“ pomeni tujerodno vrsto, za katero je bilo ugotovljeno, da njen vnos ali širjenje ogroža

ali ima škodljive vplive na biotsko raznovrstnost in povezane ekosistemske storitve.

Vir: Uredba (EU) št. 1143/2014 o invazivnih tujerodnih vrstah.

Evropska unija je novembra 2014 objavila Uredbo (EU) št. 1143/2014 o invazivnih tujerodnih vrstah, ki določa usklajen okvir na ravni EU za ukrepe za preprečevanje, čim večje zmanjšanje in ublažitev škodljivih vplivov invazivnih tujerodnih vrst na biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve ter omejevanje njihovih škodljivih vplivov na gospodarstvo in zdravje ljudi. Uredba vključuje tri posebne vrste ukrepov, usklajenih z mednarodno dogovorjenim hierarhičnim pristopom k boju proti invazivnim tujerodnim vrstam: • preprečevanje: predvidenih je več zanesljivih ukrepov za preprečevanje namernega ali nenamernega vnosa novih invazivnih tujerodnih vrst v EU; • zgodnje opozarjanje in hitro odzivanje: države članice morajo vzpostaviti sistem zgodnega opozarjanja, da čim hitreje ugotovijo navzočnost invazivnih tujerodnih vrst, in sprejeti hitre ukrepe za preprečitev njihove naselitve; • obvladovanje že naseljenih invazivnih tujerodnih vrst: nekatere invazivne tujerodne vrste so že naseljene na ozemlju EU, za njihovo obvladovanje pa so potrebni usklajeni ukrepi, da se prepreči njihovo nadaljnje širjenje in čim bolj zmanjša škoda, ki jo povzročajo.

http://www.cbd.int/convention/articles/default.shtml?a=cbd-08



http://www.cites.org/

https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:32014R1143




Izvajanje uredbe podpira odbor, ki ga sestavljajo predstavniki vseh držav članic. Poleg tega znanstveni forum, v katerem se sestajajo predstavniki znanstvene skupnosti, ki jih imenujejo države članice, zagotavlja svetovanje o znanstvenih vprašanjih glede izvajanja uredbe.

Čeprav niso vse tujerodne vrste invazivne, jih je pogosto nemogoče odstraniti, ko se naselijo, ukrepe za blažitev in

nadzor pa je težko izvesti in vključujejo visoke stroške. Preprečevanje njihovega vnosa je glavni in stroškovno

najučinkovitejši ukrep za preprečitev prihodnje škode.

Zato živalski vrtovi preprečujejo pobeg živali, da preprečijo morebitno ekološko ogrožanje domorodnih vrst, in

preprečujejo vdor zunanjih problematičnih vrst. Z besedo „preprečevanje“ v besedilu direktive se poudarja, da

ukrepi, ki jih je treba sprejeti, temeljijo na predvidevanju. Nesprejemljivo je, da se ukrepi sprejmejo šele, ko žival

pobegne ali ko so škodljivci že navzoči v živalskem vrtu.

Ukrepi iz člena 3 (četrta alinea) [preprečevanje pobega živali ter vdora škodljivcev in mrčesa] dopolnjujejo druge

ohranitvene ukrepe iz člena 3, saj so namenjeni ohranjanju zbirke zdravih živali s čim večjim zmanjšanjem okužb

zaradi zunanjih vrst in zagotavljanju, da zbirka živali ne ogroža domorodnih vrst zunaj meja živalskega vrta.

Pojasniti je treba dva vidika področja uporabe tega ohranitvenega ukrepa:

- preprečevanje pobega živali iz živalskega vrta in vdora problematičnih vrst v živalski vrt bo zagotovo koristilo

ljudem (obiskovalcem in osebju), saj bodo tako zaščiteni pred morebitnimi fizičnimi poškodbami, ki jih lahko

povzročijo pobegle živali, ali boleznimi, ki jih prenašajo zunanje vrste. Kot pa je navedeno v členu 1 direktive, je

varstvo, ki ga zagotavlja, usmerjeno v biotsko raznovrstnost na splošno in zlasti v prostoživeče živalske vrste,

ne v ljudi same po sebi. Čeprav bo uporaba navedenih ukrepov koristila ljudem, se niti ta člen niti drugi členi

sedanje zakonodaje ne nanašajo izrecno na varstvo/varovanje ljudi, zato mora živalski vrt obravnavati take

ukrepe za varstvo/varovanje (npr. pregrade za preprečevanje padca obiskovalcev v jarek ali ukrepe za

zmanjšanje tveganja poškodb med predstavami svobodno letečih ptic) v skladu z veljavno lokalno, nacionalno

in regionalno zakonodajo v zvezi s tem;

- številne rastline in alge, ki se v živalskih vrtovih uporabljajo za okrasne namene, niso domorodne na območju,

kjer je živalski vrt, in predstavljajo morebitno grožnjo za okolje. Ker pa so v besedilu direktive EU o živalskih

vrtovih izrecno navedene „živali“, so druge tujerodne vrste, kot so rastline ali alge, izključene z njenega področja

uporabe. V zvezi s tem se izvaja več mednarodnih sporazumov glede tujerodnih vrst, ki vključujejo določbe za

preprečevanje njihovega vnosa in za nadzor nad invazivnimi tujerodnimi vrstami ali njihovo odstranitev. Na

primer, v skladu z Direktivo Sveta 92/43/EGS o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in

rastlinskih vrst morajo države članice zagotoviti, „da je namerno naseljevanje katerih koli tujerodnih vrst v

naravo urejeno, tako da to ne škoduje naravnim habitatom na njihovem naravnem območju razširjenosti ali

domorodnim prosto živečim živalskim in rastlinskim vrstam, če pa menijo, da je to potrebno, tako naseljevanje

prepovejo“ (člen 22(b)). Podobno se v skladu s členom 11(2)(b) Bernske konvencije zahteva, da morajo

pogodbenice „strogo nadzira[ti] naseljevanje tujerodnih vrst“.

2.5.2 Preprečevanje pobega živali

V živalskih vrtovih so številne živalske vrste, večina od njih pa so tujerodne (nekateri živalski vrtovi pa so

specializirani za domorodne živalske vrste). Pobegi iz živalskih vrtov se dogajajo po vsem svetu, zato so živalski

vrtovi morebiten vir tujerodnih vrst. Čeprav je prispevek živalskih vrtov k vnosu invazivnih tujerodnih vrst majhen v

primerjavi z drugimi dejavnostmi, kot sta vrtnarstvo in trgovina s hišnimi živalmi, morajo živalski vrtovi sprejeti vse

ukrepe, potrebne za preprečitev pobega njihovih živali.

2.5.2.1 Ali vsi pobegi živali predstavljajo ekološko grožnjo?

Vse vrste v živalskem vrtu dejansko ne ogrožajo ekosistema, če pobegnejo. Tudi če žival (ali živali) pobegne iz

ograde, jo je še vedno mogoče prestreči v živalskem vrtu, preden pobegne iz njega. Poleg tega jo je mogoče tudi

po pobegu iz živalskega vrta ujeti in vrniti, preden povzroči škodo domorodnim vrstam, pa tudi če dokončno

pobegne, se mora v novem ekosistemu naseliti in razširiti, da postane invazivna.

https://ec.europa.eu/transparency/comitology-register/screen/home?lang=sl



http://conventions.coe.int/Treaty/en/Treaties/Html/104.htm



2.5.2.2 Doseganje novega ekosistema

- Znanstveni podatki kažejo, da na splošno večina organizmov v primeru prevoza in (namerne ali nenamerne)

izpustitve v drug habitat pogine med prevozom ali kmalu po izpustitvi.

- V primeru pobegov je uspeh zadevne živali ali vrste pri doseganju popolne svobode odvisen od njenih

posebnih fizičnih značilnosti in vedenja. Na primer, predvideti je mogoče, da bodo fizično velike vrste manj

verjetneje uspešno pobegnile kot manjše živali, saj so bolj vpadljive in jih je mogoče lažje odkriti.

- Pri nevarnih vrstah je verjetnost, da bodo uspešno dosegle naravo, manjša, saj bodo zaradi grožnje, ki jo

predstavljajo javnosti, v njihovo ujetje usmerjena večja prizadevanja.

- Vzorec premikanja vrste je prav tako pomemben dejavnik pri pobegu, in to tako v smislu hitrosti kot v smislu

načina premikanja. Pri letečih živalih je verjetnost uspešnega pobega večja, saj jih je težje uloviti in vrniti.

2.5.2.3 Sposobnost vrste, da se naseli in razširi v novem ekosistemu: ocena tveganja biološke invazije

Za oceno tveganja biološke invazije je potrebna poglobljena ocena:

- možnosti, da se vrsta naseli, razmnoži in razširi, ter možnosti, da bo imela nezaželene ekološke vloge na

območjih vnosa;

- možnosti nezaželenih vplivov na biotsko raznovrstnost ali ekosistem;

- območja neposrednega vpliva morebitnega pobega ter območja morebitne srednje- in dolgoročne razširitve.

Kompleksni in medsebojno povezani negativni vplivi invazivne tujerodne vrste lahko postanejo opazni šele

desetletja po vnosu;

- sposobnost geografske razširitve vrste (gibljivost, razpršitev zaradi vetra, razpršitev v sladkovodnih ali morskih

okoljih itd.);

- območja, na katerega bi lahko vplival pobeg.

2.5.2.4 Nevarnost vrste: ekološka grožnja v primerjavi z grožnjo za ljudi

Države članice morajo zagotoviti, da živalski vrtovi vzpostavijo ustrezne varnostne ukrepe za preprečitev pobega.

To velja za vrste, ki so nevarne ljudem, in tudi za vrste (tujerodne vrste in/ali invazivne tujerodne vrste), ki bi lahko

ogrožale domorodne vrste zunaj živalskega vrta.

Na primer, standardi evropske zveze živalskih vrtov in akvarijev (EAZA) ter drugih nacionalnih/regionalnih

strokovnih zvez živalskih vrtov glede nastanitve in reje pogosto vključujejo seznam vrst, nevarnih za ljudi, za

zagotovitev, da so vse ustanove seznanjene z nevarnostjo svojih zbirk živali in da sprejmejo ustrezne varnostne

ukrepe.

S podobnim seznamom vrst, nevarnih za okolje, bi se izboljšala varnost v zvezi s tujerodnimi in invazivnimi

tujerodnimi vrstami ter povečala ozaveščenost osebja živalskih vrtov. Tako kot za vrste, ki veljajo za nevarne

ljudem, se morajo člani osebja zavedati pomena varnostnih ukrepov za vrste, ki so lahko nevarne za okolje.

Primer

Številne tujerodne vrste, ki so se uspešno naselile v novih ekosistemih v Evropi, so bile nekoč hišne živali, ki so bile

izpuščene ali so pobegnile v naravo (npr. zeleni legvan (Iguana iguana) ali popisana sklednica (Trachemys

scripta)).

Poudariti je treba, da večina invazivnih tujerodnih vrst ni neposredno škodljiva za ljudi. Na primer, z izjemo

nekaterih meduz ni nobena od vrst s seznama 100 najhujših invazivnih vrst za Evropo, pripravljenega v okviru

projekta DASIE (popis invazivnih tujerodnih vrst v Evropi), neposredno nevarna za ljudi.

Varovanje je torej potrebno za nekatere vrste, ker so nevarne za ljudi, in za druge, ker so nevarne za okolje.

Kako vedeti, katere vrste so v zadevni državi tujerodne ali invazivne tujerodne vrste?

https://www.eaza.net/assets/Uploads/Standards-and-policies/EAZA-Code-of-Ethics2015.pdf

http://www.eaza.net/about/Documents/Standards_2008.pdf

http://www.europe-aliens.org/speciesTheWorst.do

http://www.europe-aliens.org/default.do



Projekt DAISIE se financira v okviru šestega okvirnega programa Evropske komisije in zagotavlja točko „vse na

enem mestu“ za informacije o bioloških invazijah v Evropi.

Z neposrednim dostopom do nacionalnih zbirk znanja z vse Evrope je mogoče enostavno pridobiti podatke o tem,

katere vrste so v posameznih habitatih invazivne ali bi lahko bile invazivne.

Podatki so bili zbrani za vretenčarje, nevretenčarje, morske organizme in organizme, ki živijo v celinskih vodah, ter

rastline iz 97 držav/regij (vključno z otoki) iz širše Evrope. Zbranih je bilo več kot 248 naborov podatkov, ki so jih

preverili strokovnjaki in sestavljajo največjo zbirko podatkov o invazivnih vrstah na svetu. Ta vir je dostopen prek

treh glavnih iskalnih instrumentov za:

- iskanje informacij o eni od 12 122 tujerodnih vrst, navzočih v Evropi;

- iskanje informacij v zvezi z enim od 839 strokovnjakov za biološke invazije v Evropi;

- iskanje regij za proučitev groženj, ki jih predstavljajo tujerodne vrste po vsej Evropi, za 81 držav/regij (vključno z

otoki) ter 57 obalnih in morskih območij.

2.5.2.5 Evropski kodeks ravnanja za živalske vrtove in akvarije ter invazivne tujerodne vrste

Evropski kodeks ravnanja za živalske vrtove in akvarije ter invazivne tujerodne vrste je dokument, ki ga je Svet

Evrope pripravil skupaj s strokovno skupino IUCN za invazivne vrste in EAZA. Vsebuje pet priporočil za

preprečevanje, da bi bile zbirke živali v evropskih živalskih vrtovih vir invazivnih tujerodnih vrst, ter zagotovitev

okrepljene splošne zavezanosti in prizadevanja teh ustanov v zvezi z njihovo vlogo pri ohranjanju, raziskavah in

izobraževanju na področju invazivnih vrst.

V skladu s temi petimi priporočili je treba:

- sprejeti učinkovite ukrepe za preprečitev nenamernega vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst;

- upoštevati tveganja vnosov invazivnih tujerodnih vrst pri vseh projektih upravljanja prostoživečih živalskih in

rastlinskih vrst ter habitatov;

- dejavno sodelovati pri dejavnostih ozaveščanja in terenskega dela, osredotočenih na invazivne tujerodne vrste

in njihove vplive;

- sprejeti dobre prakse za podporo sistemu zgodnjega opozarjanja in hitrega odzivanja za invazivne tujerodne

vrste;

- poznati vse ustrezne predpise v zvezi z živalskimi vrtovi in akvariji ter invazivnimi tujerodnimi vrstami.

Navedena priporočila se lahko obravnavajo kot prvi korak, potreben za spodbujanje prostovoljnih pobud za

živalske vrtove v skladu z načeli evropske strategije o invazivnih tujerodnih vrstah. Njihov namen je preprečiti, da bi

zbirke živalskih vrtov postale vir invazivnih tujerodnih vrst in tako ogrožale okolje.

2.5.2.6 Kako preprečiti pobeg živali v živalskem vrtu

2.5.2.6.1 Prva raven ukrepov: ograde, zavarovane pred pobegom živali

Preprečevanje pobega živali iz ograd (če so nastanjene v njih) ali živalskega vrta je odvisno od dveh osnovnih

dejavnikov:

- žival ne more prestopiti pregrade okoli ograde, ker je zgrajena iz ustreznih materialov, ustrezno zasnovana, se

ustrezno vzdržuje in redno pregleduje;

- obiskovalci ne morejo osvoboditi živali niti neposredno, tj. z odvzemom iz ograde, niti posredno z olajšanjem

njihovega pobega.

Ker so zbirke rastlin čedalje pomembnejše v številnih ustanovah (med drugim tiste, ki se uporabljajo za prehrano,

kot so semena za ptice, obogatitev okolja, zasnovo razstave/rezervoarja in izobraževanje o okolju), se je treba

zavedati, da lahko uporaba invazivnih rastlin povzroči njihovo širjenje na sosednja naravna območja. Alternativna

možnost je, da se opredelijo neinvazivne in po možnosti domorodne rastline, ustrezne z estetskega in

hortikulturnega vidika, ter uporabijo za nadomestitev znanih ali morebitnih invazivnih tujerodnih vrst.

http://www.europe-aliens.org/

https://rm.coe.int/16806c0687

http://www.issg.org/

https://www.cbd.int/doc/external/cop-09/bern-01-en.pdf



Ograde morajo biti zasnovane tako, da se prepreči pobeg nastanjenih živali in rastlin, njihovih propagulov,

parazitov in patogenov ter vseh drugih organizmov, ki lahko škodujejo okolju. Zasnova je odvisna od vrste. Splošno

pravilo je, da je treba pri vrsti ograde, materialih, uporabljenih za njeno izgradnjo, ter zasnovi fizične pregrade

upoštevati telesno moč, vedenje in spoznavne sposobnosti nastanjenih živali.

Za zadrževanje in zavarovanje živali so ključne tri komponente ograde:

- fizična pregrada;

- zapornice in vrata;

- odtočni sistem.



Fizična pregrada

Pregrade je treba zasnovati, postaviti in vzdrževati za zadrževanje živali v ogradah, pri čemer je treba vegetacijo, plezalne strukture ali druge objekte vzdrževati tako, da ne olajšajo pobega. Poleg tega morajo biti pregrade dovolj trpežne, da jih ne poškodujejo nepričakovane vremenske razmere (sneg, močni vetrovi itd.). Najboljši način, kako zagotoviti redno vzdrževanje infrastruktur za zadrževanje, kot so kletke, voljere, ograje, pregrade itd., je, da se vzpostavi postopek ocenjevanja, ki vključuje odgovorno in redno spremljanje ter inšpekcijske preglede objektov in naprav (npr. za ugotavljanje poškodb ograj). Zlasti v primeru uporabe električne ograje za zadrževanje živali bi bilo treba dnevno pregledati sistem in zagotoviti rezervni vir napajanja za primer prekinitve oskrbe z električno energijo.

Primer

Mreža za ribe, pobarvana črno za zmanjšanje uničevanja zaradi ultravijolične svetlobe, se uporablja kot varna

pregrada za razstave ptic, s katero je mogoče ograditi velik prostor brez oviranja zaradi vmesnih opornikov.

Ker živalski vrtovi vključujejo najrazličnejše taksone, potrebujejo enako raznolike vrste ograd. Na primer, za živali, ki

kopljejo rove, so potrebna umetna „tla“ na določeni globini pod zemljo (ta globina je odvisna od vzorcev

izkopavanja, značilnih za vrsto), s katerimi se omogoči kopanje rovov in hkrati prepreči pobeg.

Pri vrstah, ki plezajo ali skačejo, je treba upoštevati najmanjše priporočene višine pregrad, navedene v standardih

nacionalne ali mednarodne skupnosti živalskih vrtov (npr. EAZA, rejske smernice ASZK). V primeru vrst, ki so tako

gibljive, da pregrade z večjimi razmahi niso praktične, je morda treba ograde popolnoma zapreti z mrežo.

Pri zasnovi in izgradnji ograd je treba v celoti upoštevati tveganja, povezana z močjo, vedenjem in spoznavnimi

sposobnostmi živali. Posebne značilnosti so potrebne za živali, ki lahko skačejo, plezajo ali kopljejo rove, na primer:

- dovolj trpežna streha, ki pokriva celotno ogrado;

- ograja ustrezne višine, ki je lahko na vrhu nagnjena navznoter za dodatno varnost;

- podzemni podaljški ustrezne širine, ki so povezani s horizontalnimi elementi in usmerjeni navznoter.

Pri načrtovanju pregrad je treba upoštevati, ali bo omogočen fizični stik med obiskovalci in živalmi, bodisi skozi

varovalno pregrado ali v sami ogradi. Pri stiku med ljudmi in živalmi lahko pride do fizičnih poškodb osebe in živali

ter prenosa zoonoz (glej oddelek 2.4.4.2.5 – Biološka zaščita).

Primer

Odprtine za ogled v ogradah morajo biti dovolj trpežne, da se ne poškodujejo pri napadih živali. V primeru uporabe

stekla za živali, kot so gorile, ki lahko močno in večkrat udarijo po steklu, je morda treba uporabiti trpežno

neprebojno steklo (npr. z debelino 25 mm ali več). Okvir stekla mora biti dovolj odporen in trpežen. Kadar se

uporablja steklo, ga je treba označiti ali uporabiti elemente, s katerimi postane jasno vidno.

Ali bi morale države članice dovoliti svobodno gibanje določenih vrst v živalskih vrtovih?

Živalski vrt bi moral pred odločitvijo o svobodnem gibanju vrst v živalskem vrtu (npr. v primeru predstavljenih

svobodno letečih papig ali ujed) opraviti specifične ocene, da se ugotovi, ali bi lahko take vrste v primeru pobega

ogrožale domorodne vrste, habitate in ekosisteme (tudi v zvezi s širjenjem bolezni).

Pri vrstah, ki so lahko v državi, kjer je živalski vrt (in sosednjih državah, odvisno od sposobnosti razpršitve zadevne

vrste), invazivne vrste, obstaja veliko tveganje, če se lahko svobodno gibljejo v živalskem vrtu.

Sprejmejo se lahko učinkovite tehnike za zmanjšanje možnosti vrst, razstavljenih na prostem, da postanejo

invazivne, na primer z izpustitvijo izključno samcev, namestitvijo sledilnih naprav na živali ali trajnim ali začasnim

omejevanjem sposobnosti letenja ptic (kadar je izvedljivo in ustrezno ter v skladu s predpisi in najboljšimi praksami

za zdravje in dobrobit živali).

Če se lahko ptice svobodno gibljejo bodisi za predstave bodisi za okrasne namene (npr. pavi), jih lahko živalski

vrtovi spodbujajo k temu, da ne pobegnejo iz živalskega vrta, tako da jim zagotovijo počivališča, gnezdišča in

http://www.australasianzookeeping.org/Husbandry%20Manual%20Guidelines.htm



krmilne točke. Varneje je, da se živalski vrtovi pri predstavi ali okrasnih pticah, ki se gibljejo v vrtu, izognejo

svobodnemu gibanju.

Zapornice in vrata

Zapornice in vrata morajo biti trpežna in učinkovito zadrževati živali. To med drugim pomeni, da jih živali ne morejo

dvigniti s tečajev ali sprostiti sistema za zaklepanje. Zapornice in vrata ograd morajo biti varno zaklenjena, da se

prepreči nepooblaščeno odpiranje.

V primeru ograd, v katere lahko obiskovalci vstopijo (peš ali v zaprtem vozilu), bi koristila uporaba enega vhoda in

enega izhoda, raven nadzora pri tem pa bi morala ustrezati razstavi. V ogradah za leteče vrste (npr. žuželke, ptice,

netopirje) ali vrste, ki plezajo (npr. primate), bi bilo treba uporabiti dvojne zapornice, da se prepreči nenačrtovan

pobeg. Med zapornicama mora biti dovolj prostora, da se lahko pri vstopu oseb ali vozil za in pred njimi popolnoma

zapreta.

Med drugim je treba pri zasnovi vrat in zapornic zagotoviti, da lahko osebje – ne pa tudi živali – na notranji strani

enostavno uporablja vse ključavnice ali zapahe. Ko so delavci v ogradi, morajo biti notranja vrata in zapornice

zaprta, da se živalim prepreči vstop na prehodno območje. Z zapornicami ali vrati, ki se odpirajo navznoter (v

ogrado), se prepreči, da bi bilo treba zapreti zapornico ali vrata zoper silo teže živali.

Odtočni sistem

Na splošno lahko kateri koli del celotne strukture sistemov za odvajanje in filtriranje odpadne vode omogoči

nenamerno izpustitev živali. Zato se priporoča, da živalski vrtovi z akvariji, zlasti tisti blizu obalnih črt, upoštevajo

stroge varnostne ukrepe v zvezi s tem.

S pregledovanjem vode iz ograd in akvarijev (ali drugih vodnih teles v živalskem vrtu) se zmanjša verjetnost

izpustitve živali v naravno okolje.

Primer

Tisolista kavlerpa Caulerpa taxifolia je invazivna vrsta alg, ki povzroča resne okoljske probleme v Sredozemskem

morju. Upravljavci akvarijev so leta 1980 izbrali podvrsto te alge, ki uspeva v hladni vodi. Leta 1984 je bila ta

podvrsta roda Caulerpa nenamerno izpuščena iz evropskega akvarija v Sredozemsko morje, kjer se je naselila.

Zdaj se je razširila na več tisoč hektarih morskega dna v Sredozemlju in je prisotna v vodah od Francije do

Hrvaške, medtem ko se bo njeno območje razširjenosti v Sredozemlju verjetno povečalo. Invazivna podskupina

roda Caulerpa v Sredozemskem morju zaduši druge vrste alg, morske trave in združbe nevretenčarjev, pritrjenih

na dno. Zaradi velikih površin alg rodu Caulerpa se je zelo zmanjšala raznovrstnost domorodnih vrst in skrčil

habitat za ribe. V telesu domorodnih rib, ki se lahko prehranjujejo s temi algami, kot je sredozemska orada, se

kopiči strup iz alg, zato so neprimerne za prehrano ljudi.

2.5.2.6.2 Druga raven ukrepov: zunanja meja

Zunanja pregrada okrog živalskega vrta je najočitnejše sredstvo za preprečevanje pobega živali iz živalskega vrta.

Pregrade (vključno z dostopovnimi točkami) je treba zasnovati, postaviti in vzdrževati tako, da odvračajo od

nepooblaščenega vstopa in – kolikor je razumno izvedljivo – preprečujejo pobeg živali (tudi skozi odtočne cevi ali

druge cevi za vodo).

Primer

Na nenadzorovanih dostopovnih točkah živalskega vrta (npr. službenih zapornicah) se lahko namestijo samodejni

mehanizmi za zapiranje, nadzor s televizijo zaprtega kroga in/ali alarmni sistem.

2.5.2.6.3 Tretja raven ukrepov: varnostni ukrepi v primeru nenačrtovanega pobega živali

Živalske vrtove se odločno poziva, naj pripravijo načrt izrednih ukrepov za pobeg živali v primeru varnostnih napak

ali drugih nepredvidenih dogodkov (npr. naravnih nesreč, požarov). Pobegi živali so lahko dejavnik tveganja za ljudi

in okolje.



Z upoštevanjem invazivnih tujerodnih vrst v načrtu izrednih ukrepov živalskega vrta se lahko čim bolj zmanjša

tveganje vnosa tujerodnih vrst v okolje, če so vzpostavljeni in učinkoviti vsi drugi varnostni ukrepi (pregrade,

vrata/zapornice in odtočni sistem).

Kolikor je razumno izvedljivo, je zaželeno, da se vse pobegle živali (žive ali poginule) vrnejo kot previdnostni ukrep.

V ta namen bi bilo treba zagotoviti ustrezno opremo (npr. mreže, orožja, protistrup), usposabljanje in ustrezna

dovoljenja za uporabo take opreme.

Za pomoč pri prednostnem razvrščanju vrst, ki v primeru pobega predstavljajo največje biološko tveganje, se lahko

uporabijo seznami invazivnih tujerodnih vrst in potencialnih invazivnih tujerodnih vrst za regijo.

Odločno se priporoča uporaba načrta izrednih ukrepov s protokoli in ukrepi (ujetje živali, varovanje javnosti, zaprtje

zunanjega območja, obveščanje policije itd.), ki jih je treba izvesti v primeru pobega, ter hierarhijo odgovornosti za

te ukrepe. Kadar bi lahko pobeg pomenil grožnjo v sosednji državi, bi bilo treba uporabiti komunikacijski

mehanizem za obveščanje pristojnih organov.

Vidiki, ki jih je treba obravnavati za vključitev v izredne postopke v primeru pobega živali (opredeljenih kot nevarne

ali nenevarne), so:

- imenovanje osebe za vodenje primera in sprejemanje pomembnih odločitev ter njenega namestnika;

- čimprejšnje opozarjanje in sporočanje incidentov ustreznemu osebju;

- komunikacija z vhodi/izhodi; po potrebi dodelitev odgovornosti za zaprtje;

- ureditve za evakuacijo ali varno zadrževanje oseb v živalskem vrtu, pri čemer se zagotovi, da tisti, ki so stran od

zgradb, čim prej prejmejo potrebno pomoč;

- varno ravnanje z množicami v izrednih razmerah in dajanje navodil;

- strategija za ponovno ujetje, ustrezna glede na vrsto živali, ki se zadržujejo;

- ureditve za zvezo z višjim osebjem živalskega vrta, veterinarji itd. za načrt za ponovno ujetje, vključno z

uporabo radiev, opreme, vozil, strelnega orožja, in opredelitev ključnih zaposlenih;

- obveščanje članov osebja o njihovih vlogah in odgovornostih pri postopku za ponovno ujetje, vključno s

ponovnim ujetjem živali, ki so pobegnile iz živalskega vrta;

- ureditve za ugotavljanje lokacije pobegle živali;

- ureditve za ohranjanje vizualnega stika z živaljo med pripravo načrta za ponovno ujetje in premik ključnega

osebja na območje, ko se ugotovi lokacija pobegle živali;

- zagotovitev in lokacija potrebne opreme za ujetje (npr. mrež, strelnega orožja, opreme za izstrelitev puščic); v

primeru pobegov ponoči so dragocene ročne svetilke, zato bi jih bilo treba shraniti na določeni lokaciji;

- po potrebi opozarjanje zunanjih služb za ukrepanje v izrednih razmerah in policije;

- ureditve za prenehanje ob zaključku operacije za ponovno ujetje, vključno z obveščanjem vseh ustreznih članov

osebja in sodelujočih zunanjih organizacij.

- Osebje živalskega vrta bi moralo biti ustrezno usposobljeno za načrte za izredne ukrepe, ki bi jih bilo treba

redno poskusno izvajati, da bodo učinkoviti.

2.5.3 Preprečevanje vdora škodljivcev in mrčesa od zunaj

V skladu z direktivo o živalskih vrtovih morajo države članice zagotoviti, da živalski vrtovi sprejmejo ukrepe za

preprečitev vdora problematičnih vrst, ki bi lahko ogrozile zdravje ljudi ali živali, od zunaj.

Nadzor takih vrst je ključni vidik preventivne medicine v živalskih vrtovih. Pri preprečevanju vdora škodljivcev in

patogenov se uporabijo strogi protokoli za biološko varnost (npr. karantena, odstranjevanje odpadkov), da se

zmanjšajo tveganja, ter ustrezni načrti izrednih ukrepov za preprečitev takih tveganj (glej oddelek 2.4.4.2:

Veterinarska oskrba).

Škodljivci so vektorji ali rezervoarji bolezni, ki lahko škodujejo živalim v živalskih vrtovih.

Živalski vrtovi bi morali proučiti možnost določitve in posodabljanja varnega in učinkovitega programa za zatiranje

ali odganjanje škodljivcev in mrčesa, po potrebi pa tudi plenilcev. Čeprav so ukrepi za preprečevanje omejeni, se

lahko proučijo očitni ukrepi, kot so ograje, odporne proti lisicam, ter nadzor nad glodavci in žuželkami v živalskem



vrtu. Po potrebi se lahko na kraju živalskega vrta spodbujajo ukrepi za zatiranje in preprečevanje zunaj živalskega

vrta (glej oddelek 2.4.4.2.5: Biološka zaščita).

2.5.3.1 Programi za zatiranje škodljivcev

Uspešen program za zatiranje škodljivcev združuje temeljito znanje o biologiji zadevnih škodljivcev in o učinkih

predlaganih metod zatiranja na škodljivce ter na zbirko živali, zaposlene in obiskovalce v živalskem vrtu ter druge

neciljne živali, ki niso del zbirke živali živalskega vrta, vendar so navzoče v njem.

Pri najuspešnejših programih za zatiranje v živalskih vrtovih se kot strategija za zatiranje škodljivcev uporablja

integrirano varstvo pred škodljivci, pri čemer se lahko naravni procesi (naravni dejavniki smrtnosti škodljivcev,

odnosi med škodljivci in plenilci ter genska odpornost) manipulirajo, da se zagotovi njihova čim večja učinkovitost.

Na splošno se kemikalije uporabijo za zatiranje le, kadar naravni procesi zatiranja in druge metode niso uspešne, in

to na način, s katerim se čim bolj zmanjšajo ekonomska, zdravstvena in okoljska tveganja. Cilj integriranega

varstva pred škodljivci je zmanjšati obseg škodljivcev na dopustno raven z metodami, ki povzročajo najmanj škode

za okolje. Ne glede na uporabljeno metodo bi bilo treba previdno upoštevati dobrobit vseh živali, vključno z

neciljnimi vrstami.

Opredelitev pojma

Integrirano varstvo pred škodljivci je temeljita proučitev vseh razpoložljivih tehnik zatiranja škodljivcev in

poznejše vključevanje ustreznih ukrepov za preprečevanje razvoja populacij škodljivcev ter ohranjanje pesticidov in

drugih ukrepov na ravneh, ki so ekonomsko upravičene in s katerimi se zmanjšajo ali čim bolj zmanjšajo tveganja

za zdravje ljudi in okolje. Pri integriranem varstvu pred škodljivci se spodbujajo naravni mehanizmi zatiranja

škodljivcev (prilagojeno po FAO).

Ključna vprašanja v zvezi z zatiranjem škodljivcev v živalskih vrtovih se nanašajo na zatiranje podgan in miši,

potepuške mačke, nadzor nad žuželkami (predvsem ščurki), učinke na neciljne živali in opredelitev nekemičnih

alternativ. Živalski vrt vključuje posebne težave, saj je treba zatiranje škodljivcev izvajati, ne da bi se poškodovali

razstavljeni osebki. Upoštevati bi bilo treba primarno in sekundarno toksičnost uporabljenih materialov (npr. v

primeru, ko živali v živalskem vrtu zaužijejo žuželke in poginule glodavce, ki vsebujejo pesticide).

Zaradi teh tveganj ima uporaba pasti za odstranitev škodljivcev, ki so vretenčarji, prednost pred uporabo vabe,

razen v primeru resne prenaseljenosti glodavcev. Zamegljevanje in zaplinjevanje je treba strogo nadzorovati ter

uporabiti le cetificirane in izkušene izvajalce. Za program za zatiranje škodljivcev bi moralo biti odgovorno višje

vodstvo (omejeno na le nekaj oseb), seznanjeno z načeli zatiranja škodljivcev.

Vidiki programa za zatiranje škodljivcev, ki jih je treba pregledati in o njih razpravljati pred izvajanjem, so med

drugim skladiščenje kemikalij, inventarji, varnostni postopki, tehnike uporabe in pravni vidiki (npr. spoštovanje

predpisov agencije za varstvo okolja o pesticidih ter nacionalnih ali lokalnih predpisov in zahtev za certificirane

izvajalce, pesticide z omejeno uporabo in koncentracije).

Osebje, ki je neposredno odgovorno za program za zatiranje škodljivcev, mora imeti znanje z vseh področij

postopkov za zatiranje škodljivcev in ga redno osveževati z usposabljanjem za strokovno za zatiranje škodljivcev.

Številni živalski vrtovi pa se danes zanašajo na strokovne zunanje službe (tj. licencirana podjetja za zatiranje

škodljivcev), ki načrtujejo, upravljajo in izvajajo programe za zatiranje škodljivcev.

Uspešen program integriranega varstva pred škodljivci v živalskem vrtu vključuje več faz za zatiranje, zmanjšanje

števila ali odstranjevanje škodljivcev: te lahko vključujejo inšpekcijski nadzor, onemogočanje dostopa in upravljanje

habitata, sanitarne storitve, lov s pastmi, lov z vabami, repelente in druge metode. Pri rutinskih inšpekcijskih

pregledih objektov za živali kot preventivnih ukrepih se lahko težava s škodljivci odkrije, preden se razvije v napad.

Fizične pregrade (npr. ograje, mreže in strehe) zagotavljajo prvo raven zaščite pred napadom škodljivcev.

Upravljanje habitata je namenjeno zmanjšanju privlačnosti ograde škodljivcem.

Sanitarne storitve ter ustrezna shranjevanje in odstranjevanje trdnih odpadkov (stelje, krme, izdelkov za obogatitev,

zemlje in odpadnih delcev) so pomembni koraki pri zatiranju škodljivcev. Z ustreznimi in tesno zaprtimi posodami

za shranjevanje hrane se zmanjšajo morebitne težave zaradi škodljivcev. Posode za hrano in vodo bi bilo treba



redno čistiti in razkuževati. Javne površine (npr. steze, prostori za koncesijske stojnice) bi bilo treba redno čistiti,

javnost pa odvračati od krmljenja živali. Nacionalni ali regionalni predpisi lahko vključujejo specifične zahteve glede

sanitarnih storitev za določene živali v ujetništvu (npr. primarne ograde za primate v zaprtem prostoru).

Za resnejše napade škodljivcev so morda potrebna fizična (pasti), kemična (vabe, repelenti in zaplinjevanje) in

biološka sredstva za zatiranje (plenilci, kontracepcijska cepiva, za vrsto specifična bolezen). Z lovom škodljivcev s

pastmi se zmanjša tveganje sekundarnega in neciljnega zastrupljanja, ki se lahko pojavi v živalskih vrtovih, tak lov

pa se na splošno obravnava prednostno, razen v primerih hudega napada glodavcev.

Primer

Biološka sredstva za nadzor se lahko uporabijo v zelo specifičnih okoliščinah in ob pozornem spremljanju, na

primer uporaba oralnega kontracepcijskega sredstva (imunokontracepcija z virusnim vektorjem) za nadzor nad

divjimi zajci in navadno lisico.

Uporaba kemikalij bi morala veljati za skrajni ukrep za zatiranje škodljivcev zaradi skrbi v zvezi s toksičnostjo.

Sporočeni so bili številni primeri zastrupitve s kemikalijami, uporabljenimi v živalskih vrtovih. Uporaba pesticidov v

živalskih vrtovih povzroča skrbi zaradi morebitnih vplivov na zdravje živali. Priporoča se, da upravljavci živalskih

vrtov pred uporabo pesticidov ali rodenticidov opravijo oceno tveganja za neciljne vrste. Pri pregledu ustreznosti

izdelkov bi bilo treba upoštevati tudi dobrobit vrste škodljivcev in etične vidike.

Ugotovljena je bila povezava med rodenticidi z antikoagulantom druge generacije ter zastrupitvijo, v nekaterih

primerih pa tudi poginom več vrst ptic, na primer rac vrste Asarcornis scutulata, puranjih jastrebov, vodomcev rodu

Dacelo, kljunorožcev vrste Tockus deckeni in kur vrste Rollulus rouloul.

POVZETEK 6 – PREPREČEVANJE POBEGA ŽIVALI TER VDORA ŠKODLJIVCEV IN MRČESA OD ZUNAJ

Invazivne tujerodne vrste veljajo za drugi najbolj uničujoči vpliv človeka na biotsko

raznovrstnost za izgubo habitata in razdrobljenostjo krajine. Pobegi iz živalskih vrtov se dogajajo po vsem svetu, zato so živalski vrtovi morebiten

vir tujerodnih vrst. Preprečevanje pobega živali iz živalskih vrtov je prvi in stroškovno najučinkovitejši

ukrep za preprečevanje ekoloških groženj. Večina invazivnih tujerodnih vrst ni neposredno škodljiva za ljudi. Številne tujerodne

vrste, ki so se uspešno naselile v novih ekosistemih v Evropi, so bile nekoč hišne živali, ki so bile izpuščene ali so pobegnile v naravo.

V okviru projekta DAISIE se zagotavlja celovit popis invazivnih tujerodnih vrst za vsako evropsko državo.

Tri ravni ukrepov za preprečevanje pobega živali so:

zunanja meja, ki pomaga zadrževati vse živali na območju živalskega vrta;

ograde za živali, ki so zasnovane in postavljene ter se vzdržujejo ob upoštevanju

telesne moči, vedenja in spoznavnih sposobnosti zadevnih živali;

načrt izrednih ukrepov, v katerem so upoštevane invazivne tujerodne vrste.

Škodljivci so vektorji ali rezervoarji bolezni, ki lahko škodujejo živalim v živalskih vrtovih. Vzpostaviti je treba vse ustrezne ukrepe za preprečevanje škodljivcev in mrčesa v živalskem vrtu.

Ključna vprašanja v zvezi z zatiranjem škodljivcev v živalskih vrtovih se nanašajo na zatiranje podgan in miši, nadzor nad žuželkami (predvsem ščurki), skrbi v zvezi z neciljnimi živalmi in opredelitev nekemičnih alternativ.

http://www.europe-aliens.org/default.do



2.6 Člen 3 – peta alinea – Vodenje evidenc


V skladu z direktivo o živalskih vrtovih imajo evidence o živalih dve dobro opredeljeni funkciji: (i) so vir informacij za

pristojne organe med inšpekcijskim nadzorom in izdajanjem dovoljenj ter (ii) so ključne za živalski vrt pri

načrtovanju in izvajanju programov za ohranjanje, izobraževanje in veterinarsko oskrbo. Ohranitvene dejavnosti so

odvisne od dobrih evidenc o živalih.

Na notranji ravni podatkovne zbirke z evidencami o živalih pomagajo osebju, pristojnemu za upravljanje živali, pri

oskrbi živali in upravljanju vrst na ravni populacije. Posodobljen register živali je pomemben za upravljanje in

spremljanje zbirke živali ter nadzor nad njo, pa tudi za dobrobit živali.

Na zunanji ravni točne evidence olajšujejo izmenjavo informacij z drugimi živalskimi vrtovi ter so dragocen vir

informacij za znanstvenike in raziskovalce (npr. demografski parametri, stopnje preživetja) na področju ohranjanja.

Štirje izrazi v členu 3 (peta alinea) določajo področje uporabe besedila:

- sprotno dopolnjevanje se nanaša na najnovejše razpoložljive informacije o zadevnem osebku. Sprotno

dopolnjevanje evidenc je stalna rutinska naloga v vseh živalskih vrtovih;

- evidenca vsebuje informacije o posamezni živali ali skupini živali. Evidenca o posamezni živali lahko vsebuje

informacije o njenem poreklu, zgodovini, dnevni oskrbi in zdravstvenem stanju. Primeri evidenc o živalih so:

dokumenti o transakciji (vključno z dokazilom o zakonitem lastništvu, pogodbami o nakupu, dovoljenji ali

certifikati, ki jih izdajo organi, kot je konvencija CITES, itd.), informacije o identifikaciji, poročila o spremembah

zbirke (vključno z notranjimi selitvami), rodovniki/linije, veterinarske informacije, vključno s slikami, rezultati

preiskav itd., informacije o prehrani in telesnem stanju, informacije o vzorčenju in distribuciji delov/izdelkov itd.;

- v skladu z direktivo o živalskih vrtovih so potrebne evidence o zbirki živali živalskega vrta. Zbirka živali

živalskega vrta vključuje vse vrste živali, ki se zadržujejo v živalskem vrtu in za katere je odgovoren živalski

vrt, pri čemer so izključene živali v živalskem vrtu, ki niso del zbirke živali živalskega vrta, na primer divje

mačke;

- v skladu z besedilom mora biti evidenca o živalih v obliki, ki ustreza vpisanim vrstam. Glede na posamezno

vrsto se lahko evidentirajo različne informacije, vendar morajo biti evidence popolne, točne in logično

organizirane, da so koristne v zvezi s skladnostjo z drugimi ohranitvenimi ukrepi in splošnimi cilji direktive o

živalskih vrtovih.

Pri prejšnjih študijah je bilo pomanjkanje popolnih in ustreznih evidenc opredeljeno kot najpogostejša kršitev petih

zahtev glede ohranjanja na podlagi direktive o živalskih vrtovih.

2.6.2 Katere evidence v zvezi z zbirko živali bi moral voditi živalski vrt?

Živalski vrt lahko poleg evidenc o posameznih živalih vodi tudi evidence o zbirki: informacije, evidence, utemeljitve

v zvezi z zbirko živali kot celoto, ki lahko dopolnjujejo ali pojasnjujejo informacije iz evidence o živali.

Evidence o zbirki živalskega vrta lahko vključujejo: dokumentacijo o odločitvah v zvezi z zbirko in spremembah

zbirke, dokazila o strukturnih spremembah ustanove, dokazila o spremembah imen zgradb in dokumentacijo o

protokolih in spremembah reje na ravni ustanove ali enote.

Primeri dokumentov, ki se lahko vključijo v evidence o zbirki za dopolnitev ali pojasnitev evidence o posamezni

živali, so: načrti za zbirko, dovoljenja, letni popisi (ki vključujejo uskladitve s popisi iz prejšnjega leta),

dnevniki/zapisniki za območje (vključno z informacijami za drugo osebje za oskrbo živali, informacijami, ki jih

zagotovi navedeno osebje, ali informacijami, ki si jih izmenja navedeno osebje), poročila oskrbnikov itd.



Nazadnje, letni popis ali evidenca popisa je koristno orodje. S popisom se priskrbi odgovor na vprašanje „koliko?“

v zvezi z vsako vrsto v zbirki na določen datum. Pri popisu se uskladijo podatki iz prejšnjega popisa, tj. število živali

na začetku sedanjega popisa je enako številu na koncu prejšnjega popisa, pri čemer se vsaka razlika evidentira s

pojasnilom. V primeru skupinskih evidenc namesto evidenc o posameznih živalih (več informacij je na voljo v

oddelku 2.6.4.1) so lahko podatki iz evidenc popisov le približni.

Evidence popisov lahko med drugim vključujejo:

- število osebkov vsake vrste na začetni datum;

- število živali, ki so se skotile/izvalile v obdobju poročanja, za vsako vrsto;

- število živali, ki so bile drugače dodane (pridobitve brez skotitve/izvalitve) v obdobju poročanja, za vsako vrsto;

- število živali, ki so poginile v obdobju poročanja, za vsako vrsto;

- število živali, ki so bile drugače odstranjene (odstranitve) v obdobju poročanja, za vsako vrsto;

- število osebkov vsake vrste na končni datum.

Evidence o živalih so ključne za programe gojitve v ujetništvu. So neprecenljiva zbirka podatkov za znanstvene

raziskave (temeljne raziskave in raziskave za ohranjanje) in podlaga za ustrezno rejo živali.

2.6.3 Pomen vodenja popolnih, točnih in posodobljenih evidenc

Ena od posledic neustreznih evidenc o živalih je lahko (neposredna ali posredna) nezmožnost živalskega vrta, da

izvaja druge ohranitvene ukrepe, ki se zahtevajo na podlagi direktive o živalskih vrtovih. Na primer:

- genska tveganja nenamernega oplojevanja v ožjem sorodstvu zaradi negotovega (ali nepravilnega) razmerja

med starši in mladiči lahko vključujejo: večje število prirojenih motenj, nižjo stopnjo preživetja mladičev in nižjo

stopnjo reprodukcije;

- nepotrebne selitve (s tem pa tudi nastali stroški pošiljanja in povezana tveganja) ali nepravilna priporočila zoper

gojitev (ker se pri programih skupnega upravljanja uporabljajo podatki iz evidenc živalskih vrtov);

- upravljanje je lahko ovirano, če se zgodovina reje, zlasti veterinarske informacije ali informacije o vedenju, ne

evidentira natančno;

- na podlagi opominov zaradi nepopolnih ali netočnih evidenc se lahko naložijo drage kazni in prekličejo

dovoljenja, kar škoduje ugledu;

- slabo vodenje evidenc ovira izboljšave pri upravljanju in reji živali;

- pojavijo se lahko negativne posledice za dobrobit živali.

V okviru načrtov za skupno upravljanje (vključno s programi gojitve v ujetništvu) so potrebni točni in zanesljivi

podatki, da se lahko oblikujejo priporočila.

Primer – evidenca popisa

Splošno ime1 Znanstveno ime1 Skupina na dan

1. 1. 20132

Prihod3 Rojstvo4 Pogin5 Odhod6 Skupina na dan

31. 12. 20137

Južnokitajski

tiger

Panthera tigris

amoyensis

2.1.1 0.2.1 0.0.2 1.0.0 0.1.0 1.2.4

… … … … … … … …

1 splošna in znanstvena imena vrst; 2 skupno število v zbirki prvega januarja (oznaka „1.2.3“ pomeni en samec,

dve samici, trije osebki brez določenega spola); 3 število prihodov za zbirko iz vseh zunanjih virov med letom; 4

število živali v zbirki, ki so se skotile ali izvalile med letom; 5 število poginulih živali, vključno z izločitvami; 6 število

živali, ki so zapustile zbirko, vključno s prodajami, posojili za gojitev itd.; 7 skupno število preostalih živali v zbirki na

dan 31. decembra.



2.6.4 Informacije, ki se lahko vključijo v evidenco o živalih

Evidence o živalih lahko vsebujejo toliko informacij, kolikor jih zahteva vodstvo živalskega vrta. Nekatere države

članice imajo posebne zahteve v zvezi z evidencami o živalih (npr. Španija14). V tistih, ki nimajo specifične

zakonodaje, lahko zahteve določijo inšpektorji živalskih vrtov.

Ustrezne informacije, ki jih je treba vključiti v evidenco o posamezni živali za potrebe ohranjanja na podlagi

direktive o živalskih vrtovih, lahko vključujejo:

- vrsto (znanstveno in splošno ime);

- ID številko osebka/skupine (ki jo dodeli živalski vrt);

- spol osebka;

- datum skotitve ali ocenjeno starost;

- vrsto skotitve (npr. v naravi, v ujetništvu, neznano);

- kraj skotitve (če žival ni bila ujeta v naravi);

- razmerje med starši in osebkom (v primeru gojitve v ujetništvu);

- invazivni znašaj vrste (ali vrsta pomeni grožnjo za okolje);

- prejšnje lokacije in številke ID, če obstajajo;

- vse transakcije (z datumi in imeni drugih oseb), v katere je vključen osebek, vključno z informacijami,

evidentiranimi na prejšnjih lokacijah, če so znane;

- informacije za identifikacijo, kot so številke oznake, žiga, tetovaže in/ali oddajnika, njihove lokacije in datumi

nanosa ter identifikacijske oznake ali fizične značilnosti;

- dovoljenja v zvezi z osebkom;

- številke iz rodovniške knjige, če obstajajo;

- informacije o zdravju živali, vključno s podrobnostmi in datumi preiskav, zdravili, cepljenji in drugimi zdravljenji,

ter informacije o zdravstvenem stanju živali;

- datum pogina (po potrebi) in rezultat morebitnega pregleda po smrti;

- druge informacije, kolikor je razumno, da se zahtevajo, in jih je mogoče pridobiti.

Evidence o posameznih živalih se lahko spremenijo tako, da „ustreza[jo] vpisanim vrstam“.

2.6.4.1 Evidence o posameznih živalih v primerjavi s skupinskimi evidencami

Evidence o posameznih živalih niso ustrezne za vse vrste. Zanje je treba identificirati osebek in evidentirati

edinstvene številke. Pri zelo majhnih živalih, kot so nekateri nevretenčarji, ki živijo le nekaj tednov in pri katerih ni

mogoče razlikovati med osebki, to ni izvedljivo. Evidentiranje podatkov o posamezni živali zahteva tudi več dela,

kar pri nekaterih vrstah morda ni utemeljeno.

Namesto tega se lahko vodi skupinska evidenca, pri čemer se pripravi spis za vrsto ali skupine, ki pripadajo

določeni vrsti in imajo skupne značilnosti. Na primer, v primeru nevretenčarjev z nespolnim razmnoževanjem se

lahko z vsak skupek jajčec v ovojnici (zlasti pri kobilicah) šteje kot en osebek. Kadar je to dovoljeno v skladu s

politiko ustanove, se lahko vsem potomcem enega osebka ali celotni koloniji dodeli ena številka, kadar osebkov ni

mogoče pozitivno in dosledno razločevati ali to nima konkretnih koristi.

Točnost evidenc o posameznih živalih ima prednost pred točnimi skupinskimi evidencami. Skupinske evidence pa

imajo prednost pred nepopolnimi ali netočnimi informacijami v evidencah o posameznih živalih.

Ker je vnašanje podatkov za skupino nepriročno, povezane evidence pa manj točne, je primerno le v nekaterih

okoliščinah. Skupinske evidence se priporočajo v naslednjih primerih:

- osebki iste vrste se preselijo in oskrbujejo kot celota;

- posameznih osebkov ni mogoče identificirati;

14 Zakon št. 31/2003 z dne 27. oktobra o ohranjanju prostoživečih živalskih vrst v živalskih vrtovih. Člen 6 – Register vrst in osebkov: „[...] register vključuje vsaj datume prihoda in odhoda živali, pogine in vzroke zanje, skotitve, poreklo in namembni kraj živali ter informacije, potrebne za identifikacijo in določitev lokacije živali.“



- velikost skupine je morda le približno ocenjena;

- stopnji plodnosti in smrtnosti sta praviloma visoki.

Te značilnosti po navadi veljajo za skupine živali, nastanjene v rezervoarjih, kot so ribe ali žabe, ali velike skupine

izvaljenih mladičev, dokler niso dovolj stari, da se obravnavajo posamično. Lahko se posamezne živali iz skupine

posamično evidentirajo in se jim dodelijo nove (nadomestne) ID številke, ko se začnejo obravnavati kot osebki.

Zgodovini skupine se lahko doda opomba z navedbo dodeljene nove ID številke, nova evidenca o osebku pa lahko

poleg drugih potrebnih informacij vključuje opombo, da je bil osebek premeščen iz navedene skupine (npr. „iz

skupine #123“). Priporoča se tudi opomba z navedbo razloga za spremembo evidentiranja (npr. „združiti z #456“).

Možen je tudi obraten postopek, pri čemer se lahko več evidenc o posameznih živalih (iste vrste) v primeru izgube

individualnih identitet osebkov združi v skupinsko evidenco. V tem primeru morajo evidence o posameznih živalih

vsebovati opombe z razlogom, zakaj so bili osebki združeni, in novo (skupinsko) ID številko. V najboljšem primeru

nova skupinska evidenca vsebuje prejšnje ID številke osebkov in opombe o poreklu teh osebkov.

Tudi v zvezi s skupinami je treba v rednih presledkih opraviti popis, pri čemer ta presledek po možnosti ni daljši od

obdobja med dvema skotitvama. Popis je lahko tako podroben, kolikor je mogoče, pri čemer se evidentirajo

številke za posamezna življenjska obdobja ali kategorije, kot so novorojenec, nedorasel osebek, samec ali samica.

Če je posamezni osebek iz skupine mogoče identificirati pozneje, bo za vodenje evidence o njem bolje, da se

evidentira posamično.

Primer

Beloglavček z oznako #3565 v mednarodni rodovniški knjigi je ista žival kot beloglavček z oznako #474 v evropski

regionalni rodovniški knjigi, z oznako #1287 v Živalskem vrtu London in oznako #1098 v Živalskem vrtu Barcelona.

Vsaka številka se mora nanašati na druge številke v spisu evidence; evidenca za osebek z oznako #1098,

evidentiran v Živalskem vrtu Barcelona, zajema opombo o številkah v rodovniških knjigah in ID številko v Živalskem

vrtu London.

2.6.4.2 Referenčne številke

Osebku se v življenju verjetno dodeli več identifikacijskih številk, vendar se vsaka od teh številk nanaša na druge

vidike preteklosti živali. Osebek ima v vsaki ustanovi, v kateri se zadržuje, drugo referenčno številko. Poleg tega

lahko ima dodeljene številke v mednarodni in regionalni rodovniški knjigi, ki mu jih dodeli zadevni imetnik

rodovniške knjige.

Kadar je mogoče, je treba številke natančno prepisati. Ker je ničla številka, ima vrednost na katerem koli mestu v

referenčni številki. Priporoča se, da se uvodne ničle ne spregledajo ali izpustijo, saj „00011“ ni enako kot „11“.

Poleg tega mora biti mogoče razlikovati med črko „O“ in ničlo (0), ki se uporablja veliko pogosteje. Pomišljaje,

poševnice itd. bi bilo treba prepisati, kadar se pojavijo, vendar jih je morda treba izpustiti. Tako lahko oznaka

„1234/AB“ postane „1234AB“, kadar je na voljo samo šest mest. V takih primerih lahko ustanova zagotovi

informacije o tem, kateri znaki so ključni. Odločno se priporoča, da se referenčne številke v ustanovi ne ponavljajo.

Za primer načina, kako oblikovati referenčne številke, glej Prilogo 5.3.

Primer

Referenčna številka lahko zagotavlja informacije o sebi:

- nekatere ustanove uporabljajo sistem zaporednih številk (npr. 123456);

- druge za opredelitev razreda živali uporabljajo črke ali določene številke na izbranih mestih ID številke

(npr. 112345 ali M12345, pri čemer prvi znak označuje sesalce);

- specifični deli številke so lahko namenjeni tudi letu evidentiranja (npr. 910123 ali 91M123, pri čemer prva dva

znaka izražata leto);

- z uporabo črk v referenčnih številkah se povečajo možnosti, vendar pa lahko nastane zmeda zaradi podobnosti

nekaterih črk in številk (npr. 0 in O, 1 in I, 2 in Z).



2.6.5 Sistemi vodenja evidenc

Priporoča se, da se za vodenje evidence zagotovijo ustrezni viri glede na velikost in obseg zbirke, poleg tega pa se

odločno priporoča, da se kot uradna evidenca vzpostavi enotna podatkovna zbirka evidenc o živalih.

Odločno se priporoča oblikovanje standardov za usmerjanje pristojnih za vodenje evidenc ustanov pri oblikovanju

in vzdrževanju stalnih, nedvoumnih podatkovnih zbirk za vodenje evidenc, ki so drugim preprosto razumljive. Za

lažjo razlago bi bilo priročno, da bi se v posamezni ustanovi, v najboljšem primeru pa v vseh ustanovah uporabljal

usklajen format za evidentiranje podatkov. S to standardizacijo se olajša razumevanje evidenc drugih ustanov.

Poleg tega bi standardizacija pomagala preprečiti nedoslednosti ter izboljšati zanesljivost v ustanovi in med

ustanovami.

Pomembno je, da je vsaka evidenca samostojna in da se vse informacije hranijo na enem mestu. Ko mora bralec

preveriti drug spis, je treba navesti jedrnat sklic na lokacijo drugih informacij.

Pomembno je, da se vključijo izvodi vseh dopisov, sporazumov in vlog za dovoljenja, saj se mora ustanova

pogosto sklicevati na prejšnjo korespondenco in občasno znova predložiti ali dokumentirati vloge. Nazadnje, ID

številka osebka (ali skupine v primeru skupinske evidence) mora biti navedena na vseh dokumentih.

2.6.5.1 Oblike evidenc in podatkovnih zbirk

Priporoča se, da se spisi evidenc o posameznih živalih in skupinskih evidenc shranjujejo v fizični in/ali elektronski

obliki, ki omogoča hiter dostop do podatkov. Species 360 (Global Information Serving Conservation) je neprofitna

organizacija za člane, ki hrani računalniške podatke o živalih v ujetništvu na mednarodni ravni, ki jih zagotovijo

sodelujoče ustanove. Združuje podatkovne zbirke ustanov v eno globalno podatkovno zbirko evidenc o živalih.

Organizacija Species 360 je razvila več standardiziranih sklopov programske opreme, združenih v sistem ZIMS

(Zoological Information Management System – sistem za upravljanje zooloških podatkov). Podobne sklope

zagotavljajo tudi druga podjetja ali organizacije (tj. ASPE).

Uporaba standardiziranih sklopov programske opreme sicer ni obvezna, vendar pa se priporoča, saj se tako

spodbujajo standardizirane evidence v ustanovi in olajša izmenjava informacij med ustanovami. Ne glede na

uporabljeni sistem bi moral imeti živalski vrt popolne in posodobljene evidence za vsak osebek ali skupino, odvisno

od okoliščin.

Primer

Nemško podjetje ASPE je razvilo sklop programske opreme na podlagi obstoječe programske opreme, ki jo

uporabljajo nacionalni organi. Tako kot AKS ali ZIMS ta programska oprema uporabniku zagotavlja vsa orodja za

vodenje evidenc. Dodatna prednost je navedba vseh pravnih vprašanj v okviru letne posodobitve, s čimer je

podatkovna zbirka živalskega vrta ustrezna za inšpekcijski organ.

2.6.6 Varnost

Upoštevati je treba dejavnike tveganja, kot so mrčes, požar, poplava, svetloba, izbris in vandalizem. Poleg tega je

treba zagotoviti celovitost podatkov. Za zaščito pred takimi dejavniki tveganja se priporočajo naslednji ukrepi:

- kadar se uporabljajo dokumenti v papirni obliki, je koristna uporaba arhivske kakovosti materialov. Priporočata

se uporaba ognjevarnih arhivskih omar in shranjevanje v suhem/hladnem prostoru stran od neposredne

dnevne svetlobe;

- za računalniške evidence je pomembno, da se izdelujejo in redno posodabljajo varnostne kopije na CD-jih ali

zunanjih trdih diskih, ki se shranjujejo na vsaj dveh različnih in fizično ločenih lokacijah. Izogibati bi se bilo treba

poškodbam zaradi toplote, vlage, magnetizma in fizičnim poškodbam. Računalništvo v oblaku se lahko uporabi

kot sredstvo za dodatno varnostno kopiranje, po možnosti pa ne kot edini sistem hrambe evidenc, saj varnost

še vedno povzroča velike skrbi. Poleg tega lahko zaradi ene same okvare v centru nastane nepopravljiva škoda

na gradivih;

https://www.species360.org/

https://www.species360.org/products-services/zoo-aquarium-animal-management-software/

https://aspe-institut.de/leistungen/zoo.php

https://aspe-institut.de/leistungen/zoo.php



- poleg kopij CD-jev/trdih diskov bi bilo treba v rednih presledkih izdelati kopije (izpise) poročil o osebkih in jih

varno hraniti z drugimi evidencami v papirni obliki. To je lahko nepraktično za velike zbirke živali; boljša možnost

v tem primeru so elektronske varnostne kopije;

- elektronske arhive je morda treba po več letih vzdrževati, zato bi koristila uporaba postopka načrtnega

vzdrževanja evidenc;

- samo pooblaščene osebe bi morale imeti možnost, da vnašajo, spremenijo ali izbrišejo informacije;

- med dodatnimi previdnostnimi ukrepi, ki se lahko sprejmejo, sta uporaba neizbrisnega črnila za ročno napisane

evidence in gesla za omejitev računalniškega dostopa.

2.6.7 Identifikacija živali

V zvezi z vodenjem evidenc je identifikacija živali, ki so del zbirke živalskega vrta, nujna. Uporabljeni sistem

identifikacije bi moral ustrezati identificirani vrsti in upoštevati dobrobit živali ter nacionalne/regionalne predpise.

Če obstaja specifična zakonodaja, je treba uporabiti zakonsko določeni sistem, nikakor pa metodo identifikacije,

prepovedano v skladu z lokalno/nacionalno zakonodajo, niti če je splošno priznana v drugih državah ali skupnosti

živalskih vrtov. Inšpektor mora zagotoviti, da živalski vrt upošteva in spoštuje take predpise (za podroben opis

razpoložljivih metod identifikacije za različne taksone glej Prilogo 5.4).

Za nekatere osebke vrst, navedene v Uredbi Sveta (ES) št. 338/97, je potrebna edinstvena oznaka ali etiketa, na

primer za potrebe notranjega nadzora trgovine EU (npr. žive živali iz Priloge A). Te zahteve glede označevanja so

namenjene preprečevanju goljufij in omejevanju nedovoljene trgovine z osebki in izdelki, ki se urejajo s predpisi EU

za trgovino s prostoživečimi rastlinskimi in živalskimi vrstami. Na primer, na dovoljenju ali potrdilu morajo biti

navedene podrobnosti oznake, kot je edinstvena številčna oznaka, to pa pomaga zagotoviti, da so osebki, s

katerimi se trguje, dejansko tisti, ki so navedeni v spremnih dokumentih. Povzetek ustrezne zakonodaje v zvezi z

identifikacijo in označevanjem v EU je na voljo na tej povezavi.

Vse žive vretenčarje (sesalce, ptice, dvoživke in ribe) iz Priloge A, ki so izvzeti iz prepovedi komercialne uporabe

(člen 8(3) Uredbe Sveta (ES) št. 338/97), na primer osebki, gojeni v ujetništvu, je treba označiti z edinstveno

oznako v skladu s členom 66 Uredbe Komisije (ES) št. 865/2006, preden se lahko izda spričevalo za notranjo

trgovino za njihovo komercialno uporabo. V dovoljenju ali potrdilu osebka morajo biti navedene popolne

podrobnosti o oznaki (člen 68(2) Uredbe Komisije (ES) št. 865/2006).


http://ec.europa.eu/environment/cites/info_marking_en.htm




POVZETEK 7 – VODENJE EVIDENC V dobrih evidencah se vodijo in navedejo točne informacije o zbirki živali, s čimer se:

dokumentira celotna zgodovina vsake živali ali skupine živali, ki jih ima živalski vrt v lasti ali jih zadržuje. Z vključitvijo identifikacijskih številk, ki so jih podelile prejšnje in poznejše ustanove, se vzpostavi povezava med evidencami vsakega osebka z evidencami iz navedenih drugih ustanov, s čimer se razširi znana zgodovina navedenega osebka in zagotovi njegova sledljivost;

zagotovi smiselno arhivsko gradivo za prihodnost. Zbrani podatki o številnih osebkih so koristnejši od informacij o enem samem osebku posamezne vrste. Z vodenjem celovitih informacij o vseh osebkih, ki se zadržujejo, se omogočijo smiselne analize;

zagotovi pravna dokumentacija, vključno z dokazili o lastništvu in poročili za dovoljenja. Popolne evidence in kartoteke s korespondenco, dovoljenji in sporazumi podpirajo argumente za utemeljitev ukrepov ali pomagajo pri obrambi v sodnih postopkih;

zagotovijo genska zgodovina (rodovnik) in osnovne demografske informacije, ki se uporabljajo pri lokalnem in globalnem upravljanju vrst. Ob vsakodnevnem izginjanju vrst zoološke ustanove in akvariji potrebujejo posodobljene evidence za ohranjanje stabilnih populacij v ujetništvu z genskim materialom, potrebnim za prihodnjo izpustitev živali v njihove naravne habitate;

zagotovijo podatki za raziskave in rejo. Raziskave so odvisne od podatkov, evidence pa lahko zagotovijo informacije za razvoj in izboljšanje rejskih praks;

organizacija Species 360 (Global Information Serving Conservation) in druga podjetja ali organizacije ponujajo zelo koristne sklope programske opreme za vodenje evidenc.

https://www.species360.org/

I Z V A J A N J E I N I Z V R Š E V A N J E




3 Izvajanje in izvrševanje

3.1 Uvod – pristojnosti držav članic

Za ustrezno uporabo direktive o živalskih vrtovih je v členih 4 do8 podrobno opisan sistem za izdajanje dovoljenj in

inšpekcijski nadzor živalskih vrtov. Države članice lahko z izvrševanjem tega postopka zagotovijo, „da vsi živalski

vrtovi izvajajo [...] ohranitvene ukrepe“ iz člena 3 in izpolnijo cilje direktive o živalskih vrtovih.

V skladu s členom 7 države članice imenujejo pristojne organe za namene direktive. Države članice lahko

ustanovijo oddelke javne uprave za naloge, ki se jim zdijo pomembne za obravnavo izvajanja direktive. Ob

upoštevanju, da so cilji direktive o živalskih vrtovih povezani zlasti z okoljskimi vprašanji, navedeni organi s

specifičnimi nalogami v zvezi z ohranjanjem biotske raznovrstnosti ter varstvom prostoživečih živalskih in rastlinskih

vrt v najboljšem primeru sodelujejo pri postopku izdajanja dovoljenj.

Namen oddelkov v nadaljevanju je državam članicam zagotoviti informacije o nalogah za izdajanje dovoljenj in

inšpekcijski nadzor, ki jih opravljajo pristojni organi, ter povezane primere, vključno z okoliščinami v zvezi z

zaprtjem živalskih vrtov.

Sistem za izdajanje dovoljenj in inšpekcijski nadzor, za katerega so pristojne države članice, je namenjen

predvsem izvrševanju zahtev iz člena 3, ki jih morajo izpolniti živalski vrtovi, s tem pa okrepitvi njihove vloge pri

ohranjanju biotske raznovrstnosti.

V zvezi z njegovim izvajanjem je v členu 9(1) direktive o živalskih vrtovih določeno, da „[d]ržave članice sprejmejo

zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 9. aprila 2002“. Države, ki so se

pridružile EU po tem datumu, morajo uporabljati direktivo od datuma pristopa k EU.

V direktivi o živalskih vrtovih je bilo določeno štiriletno obdobje za prilagoditev (člen 4(2)), v katerem bi morali

obstoječi živalski vrtovi uskladiti svoje objekte in naprave ter prakse z novimi ohranitvenimi ukrepi ter pridobiti novo

dovoljenje. V ta namen so pristojni organi pozvani, naj urejajo in izvajajo inšpekcijski postopek (člen 4(3) in (4)) za

spremljanje skladnosti živalskih vrtov s temi ohranitvenimi ukrepi ter preverijo, ali so pogoji za izdajo dovoljenja

izpolnjeni.

V primeru neskladnosti lahko pristojni organi za največ dve leti podaljšajo obdobje, v katerem mora živalski vrt

zagotoviti skladnost (člen 4(5), ali pa zaprejo živalski vrt za javnost in zagotovijo ustrezno oskrbo zadevnih živali

(člen 6).

Nazadnje, za dokončno oblikovanje ureditve izdajanja dovoljenj mora vsaka država članica določiti sklop sankcij, ki

se uporabljajo za kršitve nacionalnih predpisov na podlagi direktive o živalskih vrtovih (člen 8).

V skladu s členom 9 direktive o živalskih vrtovih „[d]ržave članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za

uskladitev s to direktivo“, za zagotovitev izpolnjevanja cilja direktive in upoštevanja ohranitvenih ukrepov iz člena 3

na podlagi:

- ustrezne ureditve izdajanja dovoljenj in inšpekcijskega nadzora (člena 4 in 5);

- postopka za zaprtje živalskih vrtov v primeru neskladnosti (člen 4(5) in člen 6);

- sistema učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih sankcij za kršitve skladnosti (člen 8).

Poglavje

3



3.2 Ureditev izdajanja dovoljenj in inšpekcijskega nadzora

Države članice lahko s specifičnimi postopki izdajanja dovoljenj in inšpekcijskega nadzora (vključno z zaprtjem) iz

členov 4 in 5 zagotavljajo, da živalski vrtovi izvajajo in ohranjajo ohranitvene ukrepe.

V skladu z direktivo o živalskih vrtovih mora imeti dovoljenje vsak živalski vrt (člen 4):

- novi živalski vrtovi: pred odprtjem za javnost;

- obstoječi živalski vrtovi: potrebujejo dovoljenje, pred izdajo katerega se vsekakor opravi inšpekcijski nadzor.

Za ugotavljanje, ali živalski vrt izpolnjuje zahteve člena 3 glede ohranjanja, sta možni dve vrsti inšpekcijskega

nadzora v naslednjih okoliščinah:

- v skladu s členom 4(4) se inšpekcijski nadzor opravi pred:

izdajo prvega dovoljenja živalskemu vrtu;

zavrnitvijo dovoljenja;

podaljšanjem veljavnosti dovoljenja;

znatno spremembo veljavnega dovoljenja;

- v skladu s členom 4(3) se z rednimi inšpekcijskimi pregledi izvaja spremljanje za izvrševanje zahtev člena 3 in

zagotovitev sprejetja ustreznih ukrepov za ohranjanje skladnosti.



Direktiva o živalskih vrtovih ne določa pogostosti rednih inšpekcijskih pregledov, ki jo lahko države članice določijo

v nacionalni zakonodaji. Pristojni organi s temi inšpekcijskimi pregledi zagotavljajo, da živalski vrtovi izvajajo

ohranitvene ukrepe.

Direktiva o živalskih vrtovih ne določa trajanja dovoljenj. V skladu s členom 4(4) je treba pred podaljšanjem veljavnosti dovoljenja opraviti inšpekcijski nadzor. Države članice so pristojne za določitev obdobja veljavnosti dovoljenja v nacionalnih predpisih za določitev pogostosti rednih inšpekcijskih pregledov.

Člen 4(3) in (4): Pred izdajo dovoljenja živalskemu vrtu je vselej potreben inšpekcijski nadzor, da se preveri, ali so

izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja ali predlagani pogoji za izdajo dovoljenja. Za spremljanje, ali živalski vrt stalno

izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja, so potrebni redni inšpekcijski pregledi.

V skladu s členom 5 lahko države članice za izvrševanje pogojev člena uporabijo enakovreden sistem za urejanje

in registracijo živalskih vrtov. Za uporabo te možnosti morajo države članice izpolniti naslednja pogoja:

- države članice morajo Komisiji dokazati, da so cilj direktive o živalskih vrtovih (člena 1) in zahteve, ki se

uporabljajo za živalske vrtove (člen 3), izpolnjeni in trajno zagotovljeni;

- države članice izvajajo sistem za urejanje in registracijo, ki (med drugim) vključuje določbe o inšpekcijskem

nadzoru in zaprtju živalskih vrtov, enakovredne tistim iz člena 4(4) in (5).

Če torej lahko država članica dokaže, da je cilj direktive o živalskih vrtovih izpolnjen, na podlagi enakovrednega

sistema ni potrebno novo dovoljenje za živalske vrtove. Vseeno pa mora vključevati predhodne inšpekcijske

preglede, da se ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji, in omogoči zaprtje živalskih vrtov, če pogoji niso izpolnjeni.

Člen 5: Države članice, ki izberejo alternativni sistem za urejanje in registracijo, Komisiji dokažejo, da njihovi

živalski vrtovi izpolnjujejo cilje direktive: glede varstva prostoživečih živalskih vrst in ohranjanja biotske

raznovrstnosti.

3.2.1 Sistemi inšpekcijskega nadzora živalskih vrtov

Ob upoštevanju izkušenj z dobrimi praksami so oddelki v nadaljevanju namenjeni podpori državam članicam pri

urejanju, načrtovanju in organiziranju sistemov inšpekcijskega nadzora živalskih vrtov, ki ustrezajo njihovim

specifičnim potrebam. Za več informacij so v Prilogi 6.2 opisane različne značilnosti dveh sistemov inšpekcijskega

nadzora živalskih vrtov, vključno s povezavami na zadevne smernice in vire, ki so na voljo na spletu.

3.2.1.1 Postopek inšpekcijskega nadzora živalskih vrtov

Postopek za izdajo dovoljenja in inšpekcijski nadzor lahko obsega tri faze, za katere se predlaga uporaba več

orodij in postopkov, kot je navedeno v nadaljevanju in ponazorjeno na sliki 5:

- pred inšpekcijskim pregledom:

vprašalnik pred inšpekcijskim pregledom;

dokumentacija živalskega vrta;

prejšnje poročilo o inšpekcijskem pregledu;

dodatne informacije (npr. pritožbe); - inšpekcijski pregled:

obisk/vizualni pregled;

sestanek z osebjem živalskega vrta; - po inšpekcijskem pregledu:

poročilo o inšpekcijskem pregledu;

pogoji za izdajo dovoljenja/sankcije;

priporočila.


Dokument o najboljših praksah v zvezi z direktivo EU o živalskih vrtovih Stran | 72

Slika 5: Pripravil avtor Faze inšpekcijskega nadzora živalskih vrtov. Orodja in postopki, ki se lahko uporabijo v posameznih fazah.



Inšpekcijski pregledi živalskih vrtov lahko prispevajo k temu, da se priskrbita odgovora na dve pomembni vprašanji:

1. ali se cilj direktive o živalskih vrtovih izpolnjuje?

Priporoča se, da inšpektorji živalskih vrtov upoštevajo, da sta cilja direktive o živalskih vrtovih varstvo prostoživečih

živalskih vrst in ohranjanje biotske raznovrstnosti na podlagi sprejetja ohranitvenih ukrepov ter sistemov za

izdajanje dovoljenj in inšpekcijski nadzor.

Za obravnavo vprašanja, ali se izpolnjuje cilj direktive o živalskih vrtovih, se lahko v fazi pred inšpekcijskim

pregledom pripravi pregled zbirke in dejavnosti. Dokumentacija se lahko uporabi za ugotavljanje, kako so

vsakdanje dejavnosti živalskega vrta povezane z njegovimi cilji ohranjanja in ciljem direktive o živalskih vrtovih.

Pomembna vprašanja, ki jih je treba obravnavati, so med drugim:

- ali ima živalski vrt specifične cilje ohranjanja?

- Ali ima dolgoročni načrt/strategijo ohranjanja za doseganje navedenih ciljev?

- Ali se pri načrtu/strategiji ohranjanja po potrebi upoštevajo cilji in instrumenti EU in države članice v zvezi z

ohranjanjem narave?

- Ali selitve živali na podlagi institucionalnega načrta za zbirko odražajo ukrepe za doseganje ciljev ohranjanja?

- Ali katere koli druge evidentirane spremembe (npr. spremembe infrastrukture, osebja) odražajo ukrepe za

doseganje navedenih ciljev?

- Ali je bil od zadnjega inšpekcijskega pregleda dosežen napredek v skladu s cilji?

2. Ali se zahteve iz člena 3 ustrezno izpolnjujejo?

V nadaljevanju so obravnavani nekaterih osnovni vidiki v zvezi z oceno zahtev direktive o živalskih vrtovih. Namen

„okvirov za inšpekcijski nadzor“ za vsako zahtevo je pomagati pristojnim organom držav članic pri opredelitvi

načina, kako ciljno usmeriti orodja, postopke in protokole inšpekcijskega nadzora.

Za več informacij glej Prilogo 6.5, ki vsebuje podrobnosti o človeških virih v zvezi z vsako zahtevo.

Člen 3 (prva alinea)

Ohranitveni ukrepi iz člena 3 (prva alinea) so dejavni prispevki živalskega vrta k ohranjanju biotske raznovrstnosti.

To so zapleteni ukrepi, ki jih je na začetku najbolje oceniti v fazi pred inšpekcijskim pregledom tako, da se pregleda

dokumentacija živalskega vrta in/ali vprašalnik.

Zato je priporočljivo, da se sprejme eden od naslednjih začetnih ukrepov ali oba:

- država članica bi morala proučiti možnost, da od živalskih vrtov zahteva predložitev načrta/strategije ohranjanja

in poročil o ohranitvenih dejavnostih za prejšnje obdobje;

- za oceno najpomembnejših vidikov izvajanja ukrepov iz člena 3 (prva alinea), na primer načrtovanja,

utemeljevanja, virov, uspešnosti, rezultatov, ocenjevanja/samoocenjevanja, napredka, se lahko uporabi

vprašalnik,

V fazi inšpekcijskega pregleda:

- inšpektorji morajo pri vizualnem pregledu objektov in naprav živalskega vrta preveriti informacije, ki so bile

organom sporočene v zvezi z dejavnostmi na podlagi člena 3 (prva alinea), in metodologije, ki jo izvaja živalski

vrt;

- organizirani sestanki so namenjeni razpravi o dejavnostih na podlagi člena 3 (prva alinea) z odgovornim

osebjem.



Okvir za inšpekcijski pregled 1 – ustrezna vprašanja o ohranjanju, raziskavah in usposabljanju, ki jih je

treba obravnavati (člen 3, prva alinea)

Ohranitvene ukrepe iz člena 3 (prva alinea) je treba oceniti v zvezi s količino in kakovostjo. Posamezne države

članice lahko zahtevajo, da se za izpolnitev zahteve izvede določeno število ali določena vrsta projektov. V

nadaljevanju so predstavljene nekatere od najpomembnejših točk, ki jih morajo inšpektorji živalskih vrtov upoštevati

pri ugotavljanju, ali sta količina in kakovost ustrezni.

Ohranjanje

- Institucionalni cilji živalskega vrta (npr. ali so v skladu z nameni direktive EU o živalskih vrtovih glede

ohranjanja? Ali odražajo strategije, ki jih namerava izvajati živalski vrt za doseganje ciljev ohranjanja?).

- Strategija ohranjanja (npr. ali se zdi ustrezna glede na značilnosti, velikost in vire živalskega vrta? Ali vključuje

jasne cilje ohranjanja, časovne okvire in sisteme ocenjevanja? Ali se pri njej po potrebi upoštevajo cilji in

instrumenti EU in države članice v zvezi z ohranjanjem narave? ).

- Poročilo o ohranjanju (npr. ali so v njem jasno navedeni rezultati živalskega vrta v zvezi z ohranjanjem? Ali so v

njem opisane vse ohranitvene dejavnosti, pri katerih sodeluje živalski vrt, in obseg njegovega sodelovanja? Ali

vsebuje oceno izvedenih dejavnosti in pridobljena spoznanja?).

- Institucionalni načrt za zbirko (npr. ali prejšnje in načrtovane selitve živali odražajo prizadevanja za doseganje

ciljev ohranjanja in izvajanje strategije?).

- Ali je bil od zadnjega inšpekcijskega pregleda dosežen ustrezen napredek v zvezi s količino, kakovostjo ali

rezultati sporočenih ohranitvenih ukrepov?

- Ali so človeški in materialni viri, namenjeni ohranitvenim ukrepom, ustrezni glede na zmogljivosti živalskega

vrta?

Raziskave

- Ali se pri raziskovalnih dejavnostih živalskega vrta upoštevajo ustrezni standardi in zakonodaja, ki se uporablja?

- Ali so človeški in materialni viri, namenjeni raziskavam, ustrezni za vsak projekt?

- Ali so upoštevane koristi za ohranjanje vrste (ali nadomestne vrste)?

- Ali so bili rezultati raziskav objavljeni ali razširjeni?

Usposabljanje

- Ali so se člani osebja udeležili usposabljanja v zvezi z ohranjanjem?

- Ali je usposabljanje osebja ustrezno glede na značilnosti zbirke in sporočene ohranitvene dejavnosti?

- Ali živalski vrt izvaja druge vrste usposabljanja? Ali se ustrezno nadzoruje?

Izmenjava informacij

- Ali je živalski vrt objavil ali dal na voljo specifične informacije v zvezi z ohranjanjem vrst?

- Ali strategija živalskega vrta za ohranjanje kaže, da se sedanje ustrezne informacije o ohranjanju uporabljajo za

sprejemanje odločitev ter podporo izvajanju in načrtovanju dejavnosti?

- Ali ima živalski vrt dejavne povezave z organi ali ustanovami, pristojnimi za ohranjanje, in z njimi sodeluje?

Gojitev v ujetništvu, doseljevanje in ponovno naseljevanje

- Ali živalski vrt sodeluje v programih skupne gojitve v ujetništvu?

- Ali so izbrani programi ustrezni glede na značilnosti živalskega vrta ter znanja in spretnosti, s katerimi

razpolaga?

- Ali se ustrezni zakonodajni akti, smernice in protokoli programov ustrezno upoštevajo?

- Ali so programi povezani s kakšnimi dejavnostmi in situ?

- Ali so programi povezani s kakšnimi izobraževalnimi dejavnostmi?

Ohranjanje in situ



- Ali živalski vrt sodeluje pri neodvisnih ali skupnih dejavnostih za ohranjanje in situ?

- Ali je navedeno sodelovanje pri dejavnostih za ohranjanje in situ ustrezno sorazmerno zmogljivostim živalskega

vrta?

- Ali so ukrepi za ohranjanje in situ povezani s kakšnimi izobraževalnimi dejavnostmi?

Člen 3 (druga alinea)

Podobno kot v zvezi s členom 3 (prva alinea) se lahko ocenjevanje začne s pregledom dokumentacije živalskega

vrta, poročila o izobraževanju ali vprašalnika (odvisno od zahtev na podlagi zakonodaje države članice).

V fazi inšpekcijskega pregleda se pregledajo vsi izobraževalni materiali in sredstva; inšpektorji se lahko udeležijo

izbranih predstavitev živali živalskega vrta, da pregledajo njihovo izobraževalno vsebino. Vse podrobnosti o

spremnih sporočilih in metodah usposabljanja, uporabljenih za predstavitve – ki jih je treba oceniti glede na ukrepe

iz člena 3 (tretja alinea) – se lahko pridobijo na podlagi dokumentacije živalskega vrta o izobraževanju ali

vprašalnika.

Okvir za inšpekcijski pregled 2 – ustrezna vprašanja o izobraževanju in ozaveščanju javnosti, ki jih je treba

obravnavati (člen 3, druga alinea)

Skladnost s členom 3 (druga alinea) vključuje izvajanje izobraževalnih dejavnosti, zagotavljanje potrebnih

informacij ter zagotavljanje ustreznosti in kakovosti navedenih dejavnosti in informacij. Nekatere najpomembnejše

informacije, ki so morda na voljo inšpektorjem živalskih vrtov za oceno te zahteve, so:

- Institucionalni cilji živalskega vrta (npr. ali so v skladu z izobraževalnimi nameni direktive EU o živalskih vrtovih?

Ali odražajo strategije, ki jih namerava izvajati živalski vrt za izobraževanje za cilje ohranjanja?).

- Strategija za izobraževanje (npr. ali se zdi ustrezna glede na značilnosti, velikost in vire živalskega vrta? Ali

vključuje jasne izobraževalne cilje, časovne okvire in sisteme ocenjevanja? Ali so sporočila ustrezna glede na

značilnosti živalskega vrta in namene direktive EU o živalskih vrtovih? Ali se pri njej po potrebi upoštevajo cilji in

instrumenti EU in države članice za izobraževanje v zvezi z ohranjanjem narave?).

- Poročilo o izobraževanju (npr. ali so v njem jasno navedeni rezultati živalskega vrta v zvezi z izobraževanjem?

Ali so v njem opisane vse izobraževalne dejavnosti, ki jih izvaja živalski vrt, in navedene ustrezne podrobnosti o

informacijah, ki se zagotavljajo pri navedenih dejavnostih? Ali vsebuje oceno izvedenih dejavnosti in pridobljena

spoznanja?).

- Ali je bil od zadnjega inšpekcijskega pregleda dosežen ustrezen napredek v zvezi s količino, kakovostjo ali

rezultati sporočenih izobraževalnih dejavnosti?

- Ali so izobraževalna sporočila ustrezna glede na značilnosti in ciljne skupine živalskega vrta? Ali so sporočila v

skladu s cilji in instrumenti EU in države članice za izobraževanje v zvezi z ohranjanjem narave?

- Ali so razstave pravilno označene? Ali se vzdržuje ustrezno stanje znakov in drugega izobraževalnega gradiva?

- Ali so izobraževalne dejavnosti, ki neposredno vključujejo živali, z vidika izobraževanja in ozaveščanja ustrezno

utemeljene in se ustrezno izvajajo? Ali se izvajajo v skladu z rejskimi tehnikami, ki dosegajo ustrezno visoke

standarde?

- Ali živalski vrt pri izobraževalnih in komunikacijskih dejavnostih spodbuja ustrezno podobo živali?

Člen 3 (tretja alinea):

V fazi pred inšpekcijskim pregledom:

- pregled dokumentacije, ki velja za pomembno, in/ali oddelek vprašalnika v zvezi z oskrbo in rejo živali;

- ocena, ali so namenjeni človeški in materialni viri ustrezni za skladnost zbirke.


- vizualni pregled vseh vidnih in nevidnih objektov in naprav za živali (vključno s prostori za pripravo hrane in

drugimi objekti za oskrbnike živali);

- vizualni pregled vseh živali, če je mogoče (npr. živali, ki se dojijo ali počivajo, morda niso vidne, njihovo

vznemirjanje pa je lahko škodljivo);



- na vsa vprašanja, ki se pojavijo pri vizualnem pregledu živali, lahko najbolje odgovorijo primarni oskrbniki živali

in osebe, pristojne za nastanitev in oskrbo živali.

Okvir za inšpekcijski pregled 3 – ustrezna vprašanja o nastanitvi, reji in oskrbi živali, ki jih je treba

obravnavati (člen 3, druga alinea)

Pri oceni nastanitve živali v razmerah, ki izpolnjujejo njihove biološke in ohranitvene potrebe, je treba obravnavati

sredstva za osebke vseh starosti in bioloških stanj. Razmere bi morale omogočati izražanje naravnega, ustrezno

prilagojenega vedenja. Ta sredstva je mogoče neposredno opazovati in/ali pri osebju živalskega vrta je mogoče

opraviti poizvedbe. Tako lahko postopek inšpekcijskega nadzora vključuje:

pripravljalna faza:

- predhodni dostop do zemljevida živalskega vrta, na katerem so označene ograde ter ustrezni objekti in

naprave;

- dostop do podrobnega seznama vrst in osebkov iz zbirke;

- pregled druge dokumentacije in evidenc, ki lahko pomaga pri oceni specifičnih področij (npr. zdravja, občasnih

vedenjskih težav, podatkov o gojitvi) pri izbranem vzorcu živali;

med obiskom:

a) opazovanje splošnih sredstev za živali:

- nastanitev in okolje: ali so izpolnjene fiziološke in ekološke potrebe osebkov in vrst? Ali so na voljo ustrezne

možnosti za specifično vedenje, značilno za vrsto (npr. izkopavanja, letenje, počivanje, gnezdenje)?

- Obogatitev okolja: ali je bil pripravljen načrt? Ali so živalim zagotovljene možnosti za preživljanje časa ter ali se

spodbuja naravno in zaželeno vedenje? Ali obstajajo znaki negativnih učinkov (agresivno vedenje, dolgčas,

poškodbe)? Kako se izvajajo postopki usposabljanja (če je ustrezno)?

- Odnosi med ljudmi in živalmi: Ali so odnosi z oskrbniki pozitivni in ustrezni za vrste? Ali je vzpostavljeno

rutinsko spremljanje? Ali so zagotovljena sredstva za nadzor nad vplivom obiskovalcev na živali (območja za

ogled, hrup, interakcije, krmljenje)?

- Program veterinarske oskrbe: Ali se uporabljajo program veterinarske oskrbe (npr. preventivni načrt, vključno

z ukrepi za biološko zaščito), objekti in naprave ter sistem veterinarskih evidenc? Ali so vzpostavljene politike za

upravljanje zbirke (npr. odstranitev živali, evtanazija)?

- Program prehrane: Ali je program prehrane prilagojen potrebam osebkov (vključno s sezonskimi vidiki)? Ali je

razdeljevanje pitne vode ustrezno? Ali se pri strategijah krmljenja upoštevajo vedenjske potrebe živali?

b) Opazovanje odzivov živali na okolje. Poudariti je treba, da se lahko pri inšpekcijskem pregledu pridobi le trenutna slika vedenja, to pa je treba dopolniti z informacijami, ki jih zagotovi ustrezno osebje.

- Splošno vedenje: Ali živali kažejo naravne vzorce vedenja (npr. negovanje, prehranjevanje, počivanje in

iskanje hrane/raziskovanje)? Ali živali izkoriščajo prostor, ki jim je na voljo?

- Socialno vedenje: Ali živali kažejo običajne socialne odnose (npr. negovanje, nizke stopnje odkritega

agresivnega vedenja)? Ali oskrbniki poročajo o dolgotrajnem ali pretiranem agresivnem vedenju v skupini? Ali

živali pobegnejo ali se zaščitijo pred drugimi živalmi?

- Interakcije med živalmi in ljudmi: Ali živali prekinejo svoje dejavnosti zaradi obiskovalcev? Ali se območjem

za ogled približajo ali se jih izogibajo oziroma ali so naklonjene interakciji ali se je izogibajo? Ali imajo možnost,

da se skrijejo? Kakšen je odnos med živalmi in njihovimi oskrbniki?

- Nenormalno vedenje: Ali se zdi, da so živali zdolgočasene in/ali omejene na določeno območje ograjenega

prostora? Ali živali izražajo kako obliko nenormalnega vedenja?

- Fizično stanje in zdravje: Ali so živeli po videzu zdrave? V kakšnem stanju je krzno ali perje živali? Ali so živali

nepoškodovane? Ali se gibanje zdi normalno? Ali živali izražajo kakršno koli vedenje za samozaščito (simptomi

bolečine)? -

c) Ustrezna vprašanja o nastanitvi in reji, ki se obravnavajo za vsak primer posebej in lahko dopolnijo ugotovitve, pridobljene z opazovanjem.



d) Opazovanje in ocena podpornih objektov in naprav, kot so prostori za karanteno ali zdravljenje ali območja za pripravo hrane, v skladu s priporočenimi sredstvi.

Člen 3 (četrta alinea)

V fazi pred inšpekcijskim pregledom:

- pregled načrtov izrednih ukrepov v primeru pobega in vseh posebnih določb za invazivne tujerodne vrste,

vključno z ocenami tveganja;

- ugotavljanje, ali je bilo osebju zagotovljeno usposabljanje ali informacije v zvezi z invazivnimi tujerodnimi

vrstami/tujerodnimi vrstami;

- preverjanje obstoja poročil ali pritožb iz okolice v zvezi z navzočnostjo invazivnih tujerodnih vrst/tujerodnih vrst.


- pri vizualnem pregledu ograd za živali se ugotovi, ali so ustrezno zgrajene za preprečevanje pobegov;

- preverjanje, ali morebitni dodatni varnostni sistemi (npr. električne ograje) delujejo in se ustrezno vzdržujejo.

Okvir za inšpekcijski pregled 4 – ustrezna vprašanja o preprečevanju pobega za preprečitev ekološkega

ogrožanja ter vdora škodljivcev in mrčesa od zunaj, ki jih je treba obravnavati (člen 3, četrta alinea)

Uporabljajo se lahko zelo različna merila za izgradnjo ograd za nastanitev zbirke živalskega vrta. Ne glede na

izbrano zasnovo in gradbene materiale so lahko naslednja vprašanja zelo koristna pri oceni varnosti ograde:

- ali se uporablja popolna fizična pregrada, ki zadostuje za preprečitev pobega živali, nastanjenih v ogradi (tudi po

odtočnem sistemu za odpadno vodo, sistemih za filtriranje vode in na splošno skozi vsako odprtino ali ventil, ki

je del celotne strukture)? Pri oceni varnosti ograde bi bilo treba upoštevati fizično moč, vedenje in spoznavne

sposobnosti nastanjenih živali.

- Ali so v ogradi nastanjene vrste, ki lahko letijo (ali jo lahko nese veter), so nenevarne za ljudi (zlasti če se zdi, da

so zaupljive, kot so nekdanje hišne živali), majhne ali izpolnjujejo vsa navedena merila? Če je odgovor pritrdilen,

bi bilo treba nameniti posebno pozornost varnosti ograde, saj je take vrste v primeru pobega težje vrniti.

- Ali je zaščita pred pobegom ustrezna za vrste, ki so lahko nevarne za ljudi, in vrste, ki so lahko nevarne za

okolje (tujerodne vrste in/ali invazivne tujerodne vrste)? Upoštevati je treba, da večina invazivnih tujerodnih vrst

ni škodljiva za ljudi.

- Ali imajo ograde, v katerih so nastanjene živali, ki lahko letijo (npr. žuželke, ptice, netopirji) ali plezajo

(npr. primati), in v katere lahko obiskovalci vstopijo (peš ali v zaprtem vozilu), dvojne zapornice za preprečitev

nenačrtovanega pobega?

- Ali obstaja možnost neposrednega fizičnega stika med javnostjo in živalmi, bodisi skozi zaščitno pregrado ali v

ogradi?

- Kar zadeva vodo v ogradah in akvarijih (ali katerem koli drugem vodnem telesu v živalskem vrtu), ali se

ustrezno pregleduje in/ali po potrebi obdela (npr. sterilizira)? V zvezi s čiščenjem in/ali odstranjevanjem vode bi

se morali inšpektorji sklicevati na lokalno in nacionalno zakonodajo.

- Ali se v primeru uporabe električne ograje za omejevanje gibanja živali sistem dnevno pregleduje? Ali je za

objekte in naprave zagotovljen rezervni vir napajanja za primer prekinitve oskrbe z električno energijo?

- Ali lahko javnost osvobodi živali v ogradi? Živali je mogoče izpustiti namerno (npr. ujetje in odstranitev iz

ograde) ali nenamerno (npr. odpiranje nezaklenjenih vrat ali oken brez nadzora osebja, uničenje mreže, ograje

ali drugih sistemov za omejevanje gibanja itd.).

- Ali živalski vrt izvaja redno spremljanje in preglede objektov in naprav (npr. za ugotavljanje poškodb ograj)?

Inšpektorji lahko zahtevajo informacije o postopku ocene, ki vključuje odgovorno in redno vzdrževanje vseh

infrastruktur za zadrževanje, npr. kletk, volier, ograj, pregrad.

- Ali je osebje živalskega vrta od glavnega direktorja (ali drugega položaja, na katerem oseba sodeluje pri

sprejemanju odločitev) do oskrbnikov, seznanjeno z morebitno nevarnostjo za biotsko raznovrstnost, ki jo

predstavlja nenačrtovana izpustitev (tj. pobeg) tujerodnih vrst v okolje?



- Ali ima živalski vrt načrt izrednih ukrepov v primeru pobega živali? Ali so z njim seznanjeni vsi člani osebja?

Inšpektor lahko priporoča, da se v načrtih izrednih ukrepov živalskega vrta izrecno obravnavajo invazivne

tujerodne vrste; seznam invazivnih tujerodnih vrst za zadevno regijo in vrst z velikimi možnostmi za uspešno

naselitev v primeru izpustitve bi pomagal pri prednostnem razvrščanju vrst, ki jih mora živalski vrt v primeru

pobega vsekakor vrniti.

V zvezi z nadzorom problematičnih vrst v živalskem vrtu:

- Ali se izvajajo rutinski inšpekcijski pregledi objektov za živali, s katerimi se lahko odkrije težava s škodljivci,

preden se razvije v napad?

- Ali se ograde za živali ustrezno čistijo (npr. sanitarne storitve ter ustrezna shranjevanje in odstranjevanje trdnih

odpadkov, kot so stelja, krma, izdelki za obogatitev, zemlja in odpadni delci)?

- Ali se hrana pravilno shranjuje v kuhinji in skladiščih? Z ustrezno zaprtimi posodami se zmanjšajo morebitne

težave s škodljivci.

- Ali se posode za hrano in vodo redno čistijo in razkužujejo?

- Ali se javne površine (npr. steze, prostori za koncesijske stojnice) redno čistijo?

- Ali živalski vrt upošteva nacionalne ali regionalne predpise v zvezi s specifičnimi zahtevami glede sanitarnih

storitev za določene živali v ujetništvu (npr. primarne ograde za primate v zaprtem prostoru)?

Člen 3 (peta alinea)

Pregleda se lahko reprezentativen vzorec evidenc živalskega vrta, da se oceni, ali:

- vsebujejo ustrezne informacije;

- so posodobljene;

- vsebujejo pravilne in popolne informacije.

Okvir za inšpekcijski pregled 5 – ustrezna vprašanja o vodenju evidenc, ki jih je treba obravnavati (člen 3,

peta alinea)

Dober način, kako ugotoviti, ali živalski vrt vodi popolne, točne in posodobljene evidence za vse osebke v zbirki

živali, je, da se naključno izbere več vrst (npr. 10 ali 20), ki zajemajo vse glavne skupine živali v zbirki (npr. sesalci,

ptice, plazilci, dvoživke, ribe in nevretenčarji), in obravnavajo naslednja vprašanja:

- ali je vrsta dejansko navzoča v živalskem vrtu?

- Ali se za žival (ali skupino živali, odvisno od vrste) vodijo popolne, posodobljene evidence? Če je odgovor

pritrdilen, ali take evidence vsebujejo točne informacije?

- Ali ima vsaka žival (ali skupina živali, odvisno od vrste) individualno referenčno številko?

- Ali je referenčna številka vključena v vso dokumentacijo v zvezi z navedeno evidenco?

- Ali sta znanstveno in splošno ime pravilno zapisani ter ustrezata druga drugi ter evidentirani živali?

- Ali je žival (ali skupina živali) ustrezno identificirana v skladu z lokalno/regionalno zakonodajo?

Faza po inšpekcijskem pregledu:

- Z živalskim vrtom se lahko opravi razprava o ugotovitvah, da se pridobijo dodatne informacije.

- Pripravijo se lahko priporočila za izboljšanje ugotovljenih manjših pomanjkljivosti ali splošnega izvajanja


- V skladu z zakonodajo države članice:

zaradi resnih pomanjkljivosti se lahko živalski vrt zapre (člen 6) ali pa se naložijo sankcije;

v skladu s členom 8 morajo biti sankcije „učinkovite, sorazmerne in odvračilne“. Za odpravo resnih

pomanjkljivosti je morda treba predlagati takojšnje rešitve;

zaradi drugih pomanjkljivosti pa se lahko predlagajo pogoji za izdajo dovoljenja. Pogoji so lahko

najučinkovitejši, če so jasni in specifični ter vključujejo rok za izvedbo. Za izvrševanje pogojev za izdajo

dovoljenja so lahko najkoristnejši strokovno znanje in viri informacij ter nasveti, ki jih lahko zagotovijo

inšpektorji živalskih vrtov.



3.2.1.2 Inšpektorat za živalske vrtove

Da bi bil inšpektorat za živalske vrtove učinkovit, bi moral vključevati izobražene strokovnjake s področja živalskih

vrtov (npr. z znanjem o praktičnih vidikih obratovanja živalskih vrtov) in drugih ustreznih področij (npr. varovanje

narave na ravni države članice/EU, ohranjanje biotske raznovrstnosti, znanost, izobraževanje ali druga področja).

Večdisciplinske skupine imajo znanja in spretnosti, ki se dopolnjujejo, ter omogočajo oceno vseh vidikov izvajanja

direktive o živalskih vrtovih).

Pristojni organi držav članic se lahko odločijo ustanoviti na primer skupine, sestavljene iz državnih uradnikov z

različnih ustreznih področij, lokalnih uradnikov, ki jih dopolnjuje izbrano zunanje osebje z ustreznim strokovnim

znanjem, vladnih ali akademskih strokovnjakov ali katere koli druge kombinacije.

Drugo koristno orodje, ki so ga razvile nekatere države članice, so svetovalni organi, ki lahko zagotavljajo podporo

za izdajanje dovoljenj in inšpekcijski nadzor živalskih vrtov. Države članice lahko v skladu s specifičnimi potrebami

ustanovijo svetovalne organe, ki jih sestavlja katera koli kombinacija vladnih, akademskih strokovnjakov,

strokovnjakov iz živalskih vrtov, neodvisnih ali drugih strokovnjakov. Priloga 6.6 vsebuje več informacij o morebitnih

vlogah svetovalnih organov v okviru direktive o živalskih vrtovih.

3.2.2 Usposabljanje inšpektorjev živalskih vrtov

Skupine inšpektorjev živalskih vrtov potrebujejo posodobljeno in zadostno znanje o številnih temah, povezanih z

vsako zahtevo direktive o živalskih vrtovih, kot so (med drugim):

- zoologija in ekologija;

- ohranjanje biotske raznovrstnosti (tehnike in sedanja vprašanja, vključno z invazivnimi tujerodnimi

vrstami/tujerodnimi vrstami);

- zakonodaja in strategije države članic/EU na področju narave ter druga ustrezna zakonodaja in strategije;

- znanstvene raziskave (sedanje tehnike in ustrezna zakonodaja držav članic);

- izobraževanje in komuniciranje;

- veterinarska medicina (natančneje, v zvezi s prostoživečimi živalskimi vrstami);

- oskrba in reja živali;

- metodologije za ocenjevanje dobrobiti živali;

- ukrepi živalskih vrtov za zaščito (vključno z ekološko zaščito in zaščito pred invazivnimi tujerodnimi

vrstami/tujerodnimi vrstami) in varnost;

- vodenje evidenc živalskih vrtov;

- upravljanje živalskih vrtov;

- specifične izkušnje/znanje, odvisno od živalskega vrta, v zvezi s katerim se izvaja inšpekcijski nadzor

(npr. plazilci, akvariji, primati).

Ustrezno usposobljen inšpektorat za živalske vrtove je pomemben dejavnik pri izvajanju in izvrševanju direktive o

živalskih vrtovih. Ustrezno usposobljeni inšpektorji lahko pri postopku inšpekcijskega nadzora pridobijo potrebne

ugotovitve, uporabijo pogoje za izdajo dovoljenja, ki jih je mogoče izpolniti, ter pripravijo ustrezna priporočila za

pomoč pri njihovem izvrševanju in spodbujanju ciljev direktive o živalskih vrtovih.

Ne glede na to, kako države članice strukturirajo ureditve inšpekcijskega nadzora in izdajanja dovoljenj za živalske

vrtove, je zelo koristno, da inšpektorji opravijo usposabljanje, ki je neposredno povezano z živalskimi vrtovi, ali

imajo izkušnje, ki so neposredno povezane z živalskimi vrtovi. V zvezi s tem bi lahko bilo zelo plodno sodelovanje

med izkušenimi živalskimi vrtovi in pristojnimi organi za izvajanje specializiranega usposabljanja inšpektorjev.

Sodelovanje je mogoče doseči ob pomoči nacionalnih zvez, njihovih članov in EAZA (več informacij je na voljo v

Prilogi 6.2.1: Študija primera 16, ki vsebuje primer večdisciplinskih tečajev na področju inšpekcijskega nadzora

živalskih vrtov, ki vključujejo več deležnikov).



Naloga inšpektorja živalskih vrtov zahteva stalno prilagajanje in razvoj, usposabljanje in izkušnje. Zaželeno je, da

inšpektorji živalskih vrtov stalno izboljšujejo svoja znanja in spretnosti z rednim specializiranim usposabljanjem ter

povezovanjem z drugimi inšpektorji na nacionalni in evropski ravni.

3.3 Zaprtje živalskih vrtov


V skladu z direktivo o živalskih vrtovih se lahko živalski vrtovi v primeru neupoštevanja ohranitvenih ukrepov iz

člena 3 zaprejo.

Kadar živalski vrt ne izpolnjuje teh zahtev, ga pristojni organi države članice zaprejo za javnost, živali iz zaprtega

živalskega vrta pa je treba ustrezno preseliti, njihovo nastanitev in ravnanje z njimi pa uskladiti s cilji direktive EU o

živalskih vrtovih. Kadar teh živali ni mogoče preseliti, jih je morda treba odstraniti z evtanazijo, če je to pravno

mogoče.

V skladu s členom 4(5) pristojni organi zaprejo živalski vrt ali njegov del za javnost, ko:

- živalskemu vrtu ni izdano dovoljenje v skladu z direktivo o živalskih vrtovih;

- živalski vrt ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja.

Kadar živalski vrt ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja, lahko pristojni organi naložijo ustrezne zahteve, ki jih

mora živalski vrt izpolniti v največ dveh letih. V primeru neskladnosti se živalski vrt ali njegov del zapre.

V členu 6 so določene splošne določbe za zagotovitev ustreznega ravnanja z živalmi ali njihove odstranitve v

primeru zaprtja živalskega vrta za javnost. Trije pomembni vidiki tega člena so:

- pristojni organ države članice zagotovi, da se z živalmi ustrezno ravna ali da se ustrezno odstranijo;



- živalski vrtovi se lahko zaprejo začasno ali trajno ter v celoti ali deloma. V vsakem od teh primerov je treba

uporabiti načrt za oskrbo in nastanitev živali. Pri takem načrtu se lahko obravnavajo naslednje možnosti:

ohranitev nekaterih živali v živalskem vrtu, ko je mogoče izpolniti ustrezne pogoje;

preselitev v druge ustanove, če ustreznih pogojev ni mogoče izpolniti ali se živalski vrt trajno zapre;

evtanazija, če ni mogoče najti ustrezne ustanove za preselitev ali če so živali tako bolne ali poškodovane, da

se evtanazija priporoča in je pravno dovoljena v skladu z notranjimi predpisi države15;

- način, kako bi bilo treba z živalmi ravnati ali jih odstraniti ob zaprtju živalskih vrtov. V vseh primerih bi bilo treba

živalim zagotoviti razmere, ki izpolnjujejo njihove posebne biološke in ohranitvene potrebe. V skladu s členom 6

morajo države članice uporabiti pogoje, ki so ustrezni ter skladni z nameni in določbami direktive o živalskih

vrtovih. To pomeni, da se morajo živali dovolj dobro počutiti in biti dovolj zdrave, da lahko dejavno sodelujejo pri

strategijah živalskega vrta za ohranjanje.

Če živalski vrt v ustreznem obdobju ne izpolni cilja direktive EU o živalskih vrtovih glede ohranjanja in zahtev

člena 3, se mu ne bi smelo izdati dovoljenje ali dovoliti, da še naprej obratuje. V skladu s členom 5 se to uporablja

tudi, kadar država članica izvaja direktivo EU o živalskih vrtovih z enakovrednim sistemom inšpekcijskega nadzora

in registracije živalskih vrtov.


Evtanazija je usmrtitev z metodo, ki povzroči hitro in nepovratno izgubo zavesti ob čim manjši bolečini in stiski

živali16.

3.3.2 Vrste zaprtij

3.3.2.1 Začasno ali trajno zaprtje

Živalski vrtovi se lahko začasno ali trajno zaprejo, odvisno od verjetnosti, da bodo izboljšali svoje pogoje:

- začasno zaprtje: pristojni organ meni, da je treba živalski vrt zaradi kakršne koli neskladnosti, ki jo je mogoče

kratkoročno odpraviti, zapreti za določen čas, če to ne ogroža ciljev direktive o živalskih vrtovih;

- trajno zaprtje: pristojni organ meni, da živalski vrt ne bo mogel izpolniti obveznosti ter da nastanitev živali in

ravnanje z njimi nista skladna z zahtevami, kar pomeni resno tveganje za njihovo dobrobit.

3.3.2.2 Delno ali popolno zaprtje

V skladu s pogoji, ki jih naloži pristojni organ, se lahko zapre celotni živalski vrt ali njegov del. Pogoji so lahko

odvisni od stopnje neskladnosti in/ali delov živalskega vrta, ki ne izpolnjujejo zahteve:

- delno zaprtje: neskladnost se nanaša na določene dele živalskega vrta (nekatere ograde ali nekatere vrste itd.),

večina ohranitvenih ukrepov pa se izvaja zadovoljivo;

- popolno zaprtje: stopnja neskladnosti je tako visoka, da utemeljuje začasno ali trajno zavrnitev izdaje dovoljenja

ali njegov odvzem.

Od teh različnih okoliščin zaprtja je odvisen najustreznejši načrt za nastanitev in oskrbo zadevnih živali. V

najslabšem primeru, tj. v primeru trajnega in popolnega zaprtja živalskega vrta, je treba preseliti celotno zbirko

živalskega vrta, hkrati pa ohraniti ustrezne pogoje, skladne z „nameni in določbami“ direktive o živalskih vrtovih.

3.3.3 Zapiranje živalskih vrtov: preprečevanje preselitve živali in spopadanje s preselitvijo

Preselitev živali po zaprtju živalskega vrta pomeni veliko težavo za številne pristojne organe EU, saj je težko

zagotoviti ustrezne pogoje za pogosto veliko število živali in najrazličnejše vrste.

15 Standardi Združenega kraljestva za prakso živalskih vrtov (2012).

16 OIE (2013), Kodeks za zdravje kopenskih živali (glosar).


http://www.oie.int/en/international-standard-setting/terrestrial-code/access-online/

http://www.oie.int/en/international-standard-setting/terrestrial-code/access-online/



Na splošno je najtežje preseliti velike živali z dolgimi življenjskimi dobami. V številnih primerih živalski vrt, ki se

zapre, nima sredstev za izvedbo preselitve, s tem pa organi postanejo tisti, končno odgovorni za iskanje ustreznih

rešitev za izpolnitev potreb živali.

V nadaljevanju so predstavljeni nekateri vidiki, ki lahko pristojnim organom pomagajo pri spopadanju s to težavo s

preventivnimi in reaktivnimi pristopi.

3.3.3.1 Preprečevanje potrebe po preselitvi živali

V fazi izdaje dovoljenja je morda mogoče ugotoviti nekatere znake verjetne trajnostnosti živalskega vrta. Taki znaki

so na primer:

- dokazi, da ima živalski vrt vzpostavljeno strategijo za nadzor gojitve ter po potrebi politiko o evtanaziji za

preprečitev presežka živali in čim večje zmanjšanje potrebe po njihovi odstranitvi;

- dokazi o vzdržnih finančnih virih (ali ima živalski vrt dodaten proračun za izredne primere?);

- dokazi, da ima osebje potrebno znanje in spretnosti ter se udeležuje dejavnosti usposabljanja za nadaljnje

zagotavljanje visokih rejskih standardov;

- dokazi, da ima živalski vrt razširjeno mrežo strokovnih kontaktov, na podlagi katere lahko sodeluje z drugimi

organizacijami, kot so živalski vrtovi, reševalni centri ali zavetišča.

3.3.3.2 Spopadanje s preselitvijo živali

Živalski vrt se lahko zapre v različnih okoliščinah, od popolne nerazpoložljivosti direktorja živalskega vrta do

njegovega popolnega sodelovanja z organi.

Za obravnavanje zaprtja živalskih vrtov je potrebno učinkovito usklajevanje sodelujočih subjektov (živalskega vrta,

ki se zapre, pristojnih organov, ustreznih NVO, drugih živalskih vrtov in reševalnih centrov/zatočišč itd.).

Iz tega razloga in ker so pristojni organi po zaprtju končno odgovorni za živali, je primerno, da se pripravi nacionalni

akcijski načrt za obravnavo zaprtij in preselitev. Ta akcijski načrt lahko med drugim vključuje naslednje vidike:

- ocenjevalno strategijo za analizo morebitnih rešitev za živali in strani. Tesno sodelovanje z ustreznimi

nevladnimi organizacijami je bilo plodno v številnih primerih, ko so delovale kot posredniki med pristojnimi

organi in organi, ki so sprejeli živali. S takimi posredniki se lahko skrajša čas, potreben za oblikovanje rešitve;

- organizirano mrežo nacionalnih (po potrebi pa tudi mednarodnih) stikov za nastanitev živali, ki je po potrebi

takoj na voljo;

- ustrezen načrt usklajevanja in imenovanje koordinatorja različnih nacionalnih organov, ki bo sodeloval v

postopku; načrt je mogoče kadar koli takoj izvesti;

- ugotavljanje lastništva zadevnih živali ter oseb, odgovornih za njihov prevoz, oskrbo in vse druge povezane

stroške, za vsak primer posebej;

- morebitno strategijo za zaprtje (postopen ali nenaden postopek), prednostne naloge za premestitev, izboljšave,

ki jih je mogoče uvesti za preostale živali in oskrbo na kraju samem za živali, ki začasno ostanejo v živalskem

vrtu.

3.3.3.3 Morebitne rešitve za živali

Kadar živalski vrt ne zagotavlja več sprejemljivih pogojev za živali in ga je treba trajno zapreti, je treba načrtovati

rešitev za živali. Smernice IUCN za nastanitev odvzetih živali vsebujejo tri možnosti za upravljanje, in sicer

preselitev, vrnitev v naravo in evtanazijo, na podlagi ustreznih analiz odločitvenih dreves.

Druga možnost, tj. „vrnitev v naravo“, se obravnava v zelo majhnem številu primerov in v zelo specifičnih

okoliščinah, saj v praksi ni verjetno, da bodo živali iz ograde v živalskem vrtu izpolnjevale potrebne pogoje za

uspešnost tega prehoda, razen v skladu s Smernicami IUCN/SSC (2013) za ponovno naseljevanje in druge

ohranitvene translokacije. Poudariti je treba tudi, da je treba v primeru zgolj začasnega zaprtja živalskega vrta ali

njegovega dela zagotoviti ustrezne pogoje, da lahko živali ostanejo v živalskem vrtu.

https://portals.iucn.org/library/sites/library/files/documents/2002-004.pdf





V resoluciji konference CITES 10.7 je navedeno, da je treba žive osebke, ki jih odvzamejo organi zaradi

nedovoljene trgovine, odstraniti na način, s katerim se spodbuja ohranjanje, ki ne vključuje tveganja za zdravje

živali, odvrača od nedovoljene trgovine in prinaša ustrezno rešitev, bodisi ujetništvo, ponovno naseljevanje v

naravo bodisi evtanazijo.

3.3.4 Preselitev živali: vloga živalskih vrtov, zvez živalskih vrtov, reševalnih centrov in

zatočišč

Preselitev živali v druge živalske vrtove ali reševalne centre ali zavetišča je zapletena naloga. Opraviti bi jo bilo

treba v sodelovanju s pristojnimi organi, ki imajo glede na okoliščine nadzorniško ali proaktivno vlogo.

Pomembno je, da je bilo ustanovi, v katero se živali pošljejo, izdano dovoljenje, v primeru zavetišč in reševalnih

centrov pa, da so bili ustrezno akreditirani v skladu s priznanim standardom (nacionalnim ali mednarodnim17) ter

imajo izkušnje z zadrževanjem zadevne vrste, kolikor je to mogoče.

Nekateri reševalni centri in zatočišča spadajo na področje uporabe direktive o živalskih vrtovih ter jim je mogoče

izdati dovoljenje na podlagi ustrezne nacionalne zakonodaje ali drugih zakonov o dobrobiti in sanitarnih storitvah.

Reševalne centre in zatočišča, ki ne spadajo na področje uporabe direktive o živalskih vrtovih ter za katere ni

specifične zakonodaje ali zakonodaje, ki se uporablja, je mogoče potrditi na podlagi priznanih standardov dobrobiti

in upravljanja živali (glej okvir v nadaljevanju). Pomembno je, da se živali preselijo v razmere, ki izpolnjujejo njihove

posebne biološke in ohranitvene potrebe.

3.3.4.1 Vloga živalskih vrtov in zvez živalskih vrtov

Zveze živalskih vrtov, kot so EAZA in druge na nacionalni ali regionalni ravni, lahko zagotavljajo dragoceno

podporo pri preprečevanju zaprtja živalskega vrta in preselitvi živali po zaprtju. To lahko vključuje: krepitev

zmogljivosti včlanjenih živalskih vrtov; spodbujanje politik gojitve za preprečevanje presežka živali; pomoč

pristojnim organom in drugim pri opredelitvi osebkov, ki se lahko vključijo v mednarodne programe gojitve.

V zvezi s tem je lahko koristno posvetovanje s svetovalnimi skupinami za taksone, da se oceni genska

pomembnost živali. Po možnosti se lahko preselitev osebkov, ki spadajo v evropske vzrejne programe za

ogrožene vrst (EEP), rodovniške knjige (STB) in mednarodne rodovniške knjige (ISB), nato opravi pod nadzorom

in po navodilih ustreznih subjektov.

Vloga živalskih vrtov se lahko razširi na osebke z manjšo ohranitveno vrednostjo, saj so jih nekateri živalski vrtovi

morda še vedno pripravljeni sprejeti. V nekaterih primerih lahko obstajajo vzroki za sprejem živali, povezani z

dobrobitjo (npr. osebek, ki pripada družabni vrsti, se preseli, da bi se pridružil osebku iste vrste, ki je sam).

Pomembno je, da se vzpostavijo povezave med živalskimi vrtovi, zvezami živalskih vrtov in reševalnimi centri, da

se za vsak primer posebej poišče najboljša rešitev. Živali je treba preseliti v živalske vrtove z ustreznim

dovoljenjem, ki jim lahko zagotovijo dobrobit. Glej tudi študijo primera 17 (Priloga 6.2.2).

Primer

V skladu z madžarskim zakonom o živalskih vrtovih morajo živalski vrtovi delovati kot reševalni centri za

domorodne vrste:

„Živalski vrt mora sodelovati pri znanstvenih raziskavah in ohranjanju vrst, zlasti s sodelovanjem pri zaščiti

nacionalno ali mednarodno priznanih zavarovanih vrst, ter opravljati funkcijo centra za reševanje domorodnih

vrst. Živalski vrtovi ne smejo opravljati komercialnih dejavnosti“ (člen 1(2) JD3/2001)18.

17 Npr. standardi svetovne zveze zatočišč za živali (Global Federation of Animal Sanctuaries).

18 Born Free Foundation (2011), Raziskava živalskih vrtov EU – Madžarska.

https://www.cites.org/sites/default/files/eng/res/all/10/E10-07R15.pdf

http://www.sanctuaryfederation.org/gfas/for-sanctuaries/standards/

https://www.bornfree.org.uk/storage/media/content/files/Publications/HUNGARY.pdf



3.3.4.2 Vloga reševalnih centrov in zatočišč

Strokovno vodeni in kakovostni reševalni centri in zatočišča so po svoji naravi subjekti, ki lahko zagotovijo ustrezno

rešitev za nastanitev živali iz zaprtih živalskih vrtov. Vendar pa lahko imajo nekateri od njih politike in prednostne

naloge v zvezi s prihodi, ki omejujejo sprejemanje živali v skladu z razpoložljivim prostorom in viri.

Reševalni centri na splošno omogočajo le kratkoročno nastanitev in si prizadevajo poiskati trajen dom za rešene

živali, zelo pogosto v živalskih vrtovih. Eni ali drugi bi morali imeti ustrezno dovoljenje in/ali biti akreditirani.

Če povzamemo, za nastanitev velikega števila živali različnih vrst sta potrebni komunikacija in analiza možnosti,

morda pa tudi uporaba več rešitev.

Številni reševalni centri in zatočišča v EU so specializirani za specifične taksonomske skupine, z ustanovitvijo

nacionalnih mrež reševalnih centrov in zatočišč pa bi bilo mogoče olajšati usklajen odziv, če bi bil potreben.

Pogosto imajo nacionalni reševalni centri in zatočišča prednost pred reševalnimi centri in zatočišči v tujini, ker se

tako verjetno skrajša potovanje in zmanjša vznemirjanje živali, ki jih je treba preseliti, vendar pa mora končno biti

najustreznejši kraj za živali najpomembnejši dejavnik. Ne glede na to bi koristila mreža reševalnih centrov in

zatočišč v EU in sosednjih državah. Glej tudi študijo primera 18 (Priloga 6.2.3).


Zatočišče za živali – ustanova za reševanje ter nastanitev in oskrbo zlorabljenih, poškodovanih ali zapuščenih

živali ali živali v drugačni stiski, pri čemer je glavno vodilo vseh ukrepov dobrobit vsake posamezne živali. Poleg

tega bi morala ustanova izvajati politiko izogibanja gojitvi in bi morala živali nadomeščati zgolj z reševanjem,

odvzemom ali darovanjem19.

Primer

Svetovna zveza reševalnih centrov in zatočišč (European Alliance of Rescue Centres and Sanctuaries – EARS) je

mreža, ki podpira in zastopa reševalne centre in zatočišča po vsej Evropi, pri čemer jim omogoča, da sodelujejo pri

doseganju skupnih ciljev glede dobrobiti živali in ohranjanja.

EARS si prizadeva spodbujati in dosegati stalne izboljšave dobrobiti živali ter obravnavati vzroke za obstoj

reševalnih centrov in zatočišč. Da bi ustanove postale partnerice EARS, morajo sodelovati v postopku notranjega

pregleda za zagotovitev, da izpolnjujejo merila EARS glede dobrobiti in upravljanja živali.

EARS si prizadeva vzpostaviti in upravljati sistem v Evropi za olajševanje najustreznejše nastanitve živali v skladu z

individualnimi potrebami glede dobrobiti in specifičnimi potrebami posamezne vrste ter zagotavlja strokovne

standarde za oskrbo in upravljanje.

Za več informacij o EARS glej http://www.ears.org/EARS.

Svetovna zveza zatočišč za živali (Global Federation of Animal Sanctuaries – GFAS) je neprofitna organizacija,

ustanovljena izključno za okrepitev in podpiranje dela zatočišč za živali po vsem svetu.

GFAS spodbuja sodelovanje med zatočišči in odličnost pri upravljanju zatočišč.

GFAS z neodvisnim preverjanjem, ali zatočišča ter reševalni in rehabilitacijski centri izpolnjujejo medsebojno

strokovno pregledane visoke standarde oskrbe živali in operativnega upravljanja, ter zagotavljanjem izobraževalnih

virov podpira zatočišča pri zagotavljanju pomoči živalim.

GFAS ima certificirane izpostave v Severni in Srednji Ameriki, Evropi in Afriki ter sodeluje z zatočišči in povezanimi

ustanovami po vsem svetu.

Za več informacij o GFAS glej https://www.sanctuaryfederation.org/.

19 Global Federation of Animal Sanctuaries (Svetovna zveza zatočišč za živali).

http://www.ears.org/

http://www.ears.org/EARS

http://www.sanctuaryfederation.org/

https://www.sanctuaryfederation.org/

http://www.sanctuaryfederation.org/

G L O S A R I Z R A Z O V


Glosar izrazov

Referenčna številka: enkraten niz znakov – največ šest znakov za namene ISIS – ki ga osebku (ali skupini) dodeli

ustanova, ki evidentira osebek (ali skupino), in se uporablja za identifikacijo osebka (ali skupine) v spisih navedene

ustanove. Referenčna številka je povezana s fizičnimi lastnostmi (oznaka, tetovaža, značilni barvni vzorci) in

informacijami o transakciji v zvezi z osebkom (ali skupino). V bistvu pomeni ključ ali kodo v zvezi z osebkom in

njegovo zgodovino (Živalski vrt Buffalo).

Tujerodna vrsta: Vsi živi osebki vrst, podvrst ali nižjih taksonov živali, rastlin, gliv ali mikroorganizmov, vneseni na

območje, ki ni njihovo naravno območje razširjenosti; zajema vse dele, gamete, semena, jajca ali propagule takih

vrst, pa tudi križance, sorte ali pasme, ki bi lahko preživele ter se nato razmnoževale (vir: Uredba (EU)

št. 1143/2014 o invazivnih tujerodnih vrstah).

Evidenca o živali: Podatki – ne glede na fizično obliko ali nosilec – za pridobivanje informacij o posameznih živalih

ali vzorcih ali njihovih delih ali skupinah živali (AZA, Projektna skupina za evidence o živalih).

Transakcija z živaljo: Prenos lastništva osebka in/ali pošiljka osebka z ene lokacije na drugo ter poznejša

izmenjava podatkov in dokumentov. Rojstvo in smrt sta posebni vrsti transakcij (Miller, J., in J., Block, 2004).

Zatočišče za živali: Ustanova za reševanje ter nastanitev in oskrbo zlorabljenih, poškodovanih ali zapuščenih

živali ali živali v drugačni stiski, pri čemer je dobrobit vsake posamezne živali glavno vodilo vseh ukrepov. Poleg

tega bi morala ustanova izvajati politiko izogibanja gojitvi, živali pa nadomeščati zgolj z reševanjem, odvzemom ali

darovanjem (GAFS).

Odnos: Sorazmerno trajna organizacija prepričanj, občutkov in vedenjskih tendenc v zvezi z družbeno

pomembnimi predmeti, skupinami, dogodki ali simboli (Hogg in Vaughan, 2005).

Ozaveščenost: Znanje o situaciji ali dejstvu ali zavedanje situacije ali dejstva. Zanimanje in dobro informiran

interes za posamezno situacijo ali razvoj dogodkov (Slovar Oxford).

Pusto okolje: Okolje z malo opreme ali obogatitve okolja, če sploh obstaja (Hosey idr., 2009).

Vedenjska potreba: Vedenje, ki ga večinoma spodbujajo notranji dejavniki in ni odvisno od zunanjih dražljajev niti

od doseganja določenega cilja, saj je samo po sebi namen. Preprečevanje naravnega vedenja lahko pri živalih

povzroči trpljenje. Za vrsto specifične vedenjske potrebe ni enostavno razumeti in jih je treba previdno razlagati,

verjetno pa so zelo pomembne za dobrobit živali (Dawkins, 1990, Jensen in Toates, 1993).

Vedenjska raznovrstnost: Merilo števila in raznolikosti vedenjskih vzorcev, ki jih izraža žival ali skupina živali

(Broom in Johnson, 1993).

Vedenjski profil: Nabor vedenjskih vzorcev, ki pomenijo odziv na dražljaje iz okolice ter so sorazmerno dosledni

ne glede na čas in okoliščine. Dva skrajna profila se razlikujeta po vedenjskih in fizioloških vzorcih, značilnih zanju.

Za aktivni odziv so značilni teritorialno in agresivno vedenje ter nizke ravni kortikosteroidov. Za reaktivni odziv so

značilni večja nepremičnost, manjša agresivnost in višje ravni kortikosteroidov. V literaturi sta ta dva profila

poimenovana tudi „posnemovalni načini“, „osebnost“ in „temperament“ (Koolhaas idr., 1999).

Omejevanje vedenja: Omejevanje izražanja nabora naravnih vedenjskih vzorcev živali (Broom in Johnson, 1993).

Biološke potrebe: Potrebe, s katerimi se zagotovi sposobnost osebka za preživetje in razmnoževanje. V

ujetništvu se izpolnijo z zagotavljanjem ustreznih sredstev, vključno z ustreznim okoljem za izražanje nujnih, za

vrsto specifičnih vedenjskih vzorcev. Biološke potrebe se navadno delijo na fiziološke in vedenjske potrebe. Za

fiziološke potrebe je treba zagotoviti sredstva za doseganje fiziološkega ravnovesja osebkov (npr. hrano, vodo,

G





spolne odnose, zavetje). Vedenjske potrebe se nanašajo na izražanje vedenjskih vzorcev, ki jih močno spodbujajo

notranji dejavniki. Če se ne izražajo, se lahko pojavijo simptomi frustracije (Broom in Johnson, 1993).

Biotska raznovrstnost: Raznolikost živih organizmov iz vseh virov, vključno s kopenskimi (na površini in pod njo),

morskimi in drugimi vodnimi ekosistemi ter ekološkimi kompleksi, katerih del so. To zajema raznovrstnost genov,

vrst in ekosistemov (Konvencija o biološki raznovrstnosti in Strategija EU za leto 2020/ocena učinka). /

Biodiverziteta – krajša oblika pojma „biotska raznovrstnost“ – pomeni raznolikost živih organizmov vseh oblik –

raznolikost vrst, genskih variabilnosti znotraj vrste in ekosistemov. Pomen biotske raznovrstnosti za človeško

družbo je težko preceniti. Po ocenah 40 % svetovnega gospodarstva temelji na bioloških izdelkih in procesih. Revni

ljudje, zlasti tisti, ki živijo na območjih z nizko kmetijsko produktivnostjo, so zelo odvisni o genske raznovrstnosti

okolja (Konvencija o biološki raznovrstnosti, nabor glosarjev za obveščanje, izobraževanje in ozaveščanje javnosti).

Biofilija: „Naravna težnja po osredotočanju na življenje in življenju podobne procese“ (Wilson, 1984, str. 1),

„naravna čustvena naklonjenost ljudi drugim živim organizmom“ (Wilson, 1993, str. 31) ali „prirojena naklonjenost

ljudi drugim oblikam življenja, občutek povezave, ki ga v različnih okoliščinah vzbudi užitek, občutek varnosti,

občudovanje ali celo kombinacija navdušenja in odpora“ (Wilson, 1994, str. 360).

Cirkus: Skupina nastopačev, občasno skupaj z dresiranimi živalmi, ki izvajajo spretna in zabavna dejanja ter so

del potujoče predstave, ki se seli z enega kraja na drugega (Slovar Oxford).

Spoznavna sposobnost: Sposobnost zaznati, obdelati in shraniti zunanje informacije ter ukrepati na podlagi teh

informacij. Sega lahko od preproste oblike odzivanja na dražljaje do veliko bolj zapletenih duševnih procesov

(Brydges in Braithwaite, 2008)

Nadzor: Sposobnost dejavnega vedenjskega odziva na pozitiven dražljaj ali izogibanja negativnemu dražljaju ali

izbiranja med prednostnimi alternativami (Bassett in Buchanan-Smith, 2007).

Ohranjanje: Vrsta ukrepov, ki so potrebni za vzdrževanje ali obnovitev ugodnega stanja naravnih habitatov in

populacij prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (direktiva o habitatih, različica iz leta 2007).

Ohranjanje biotske raznovrstnosti: Pomeni upravljanje človeških interakcij z geni, vrstami in ekosistemi za

zagotovitev čim večjih koristi sedanji generaciji ob ohranjanju njihovih možnosti za izpolnjevanje potreb in

prizadevanj prihodnjih generacij; zajema elemente obvarovanja, proučevanja in uporabe biotske raznovrstnosti


Ohranitvena translokacija: Namerna selitev organizmov z enega kraja na drugega za izpustitev. Namenjena

mora biti zagotovitvi merljive koristi za ohranjanje na ravni populacije, vrste ali ekosistema, ne zgolj koristi za

preseljene osebke (IUCN).

Izločitev: Zmanjšanje populacije prostoživečih vrst s selektivnim zakolom (spletni slovarji Oxford).

Nadomestno vedenje: Vedenje v odziv na nepovezan dražljaj, tj. v napačnih okoliščinah. Običajno se pojavi,

kadar se žival znajde v konfliktni situaciji in je ne more takoj rešiti (Dawkins in Manning, 1992).

Udomačene (ali gojene) vrste: Vrste, na evolucijski proces katerih je vplival človek zaradi zadovoljevanja svojih

potreb (Konvencija o biološki raznovrstnosti).

Ekološka grožnja: Vsak zunanji dejavnik, ki bi lahko negativno vplival na vrste, procese ali ekosisteme, ne glede

na to, ali je povezan s človekom ali ne (prilagojeno po besedi „grožnja“ v slovarju).

Ekosistem: Dinamična celota rastlinskih, živalskih združb in združb mikroorganizmov ter njihovega neživega

okolja, ki vzajemno delujejo kot funkcionalna enota (Konvencija o biološki raznovrstnosti).

Ograda: Vsaka nastanitev za živali v živalskih vrtovih in akvarijih (Smernice EAZA).

Endemična vrsta: Vrsta, ki obstaja samo na geografsko omejenem območju (Konvencija o biološki

raznovrstnosti).

Obogatitev okolja: Zagotavljanje za vrsto specifičnih možnosti v okolju živali za omogočanje izražanja raznolikega

zaželenega in naravnega vedenja v okviru reje (Hosey idr., 2009).

https://en.oxforddictionaries.com/definition/cull



Okoljska trajnostnost: Izpolnjevanje potreb sedanjih generacij brez ogrožanja zmožnosti zadovoljevanja potreb

prihodnjih generacij. Zajema na primer ohranjanje gostote prebivalstva na ravneh, ki ne presegajo zmogljivosti

regije, olajševanje obnavljanja obnovljivih virov, ohranjanje in določanje prednostnih nalog za uporabo

neobnovljivih virov ter ohranjanje vpliva na okolje na ravni, ki je nižja od ravni, potrebne za to, da lahko prizadeti

sistemi okrevajo in se še naprej razvijajo (ZN).

Naselitev: Proces, s katerim tujerodna vrsta v novem habitatu uspešno ustvarja potomstvo, sposobno preživetja,

pri katerem obstaja verjetnost nadaljnjega preživetja (Sklep VI/23 konference pogodbenic, Konvencija o biološki

raznovrstnosti).

Ohranjanje ex situ: Ohranjanje sestavin biotske raznovrstnosti zunaj njihovega naravnega življenjskega prostora


Oprema: Vsi elementi, dodatni osnovni zasnovi ograde, vključno s površinami, plezalnimi napravami, zavetji in

notranjimi vizualnimi pregradami itd. (Hosey idr., 2009).

Gensko prilagajanje: Sprememba genske sestave osebkov zaradi naravne selekcije. Zaradi nje je organizem

bolje prilagojen svojemu okolju in bolj sposoben preživeti. Populacije z različnimi genskimi prilagoditvami različnim

okoljem se razlikujejo tudi po fenotipu, saj gensko prilagoditev določa naravna selekcija. Taka prilagoditev se

podeduje in je epifenomen spremenjenih evolucijskih poti. V praksi je težko razlikovati med genskim prilagajanjem

in fenotipsko plastičnostjo v različnih okoljih (Fa idr., 2011).

Dejavnik tveganja: Biološki, kemijski ali fizikalni dejavnik v živali ali izdelku živalskega izvora oziroma lastnost ali

stanje živali ali izdelka živalskega izvora, ki lahko ogroža zdravje (Kodeks OIE za zdravje kopenskih živali).

Habitat: Kraj ali vrsto območja, kjer se organizem ali populacija pojavljata v naravi (Konvencija o biološki

raznovrstnosti).

Genska raznovrstnost: Genska variabilnost med osebki. Opisati jo je mogoče z več spremenljivkami za oceno, ki

niso enakovredne in se nanašajo na različne vidike raznovrstnosti. Med njimi sta ugotovljena (Ho) in predvidena

(He) heterozigotnost, polimorfizem na lokusu (Fa idr., 2011).

Nevarna vrsta: Vsaka vrsta, ki lahko zaradi svoje individualnega razpoloženja, spolnega ciklusa, materinskih

nagonov ali iz drugih razlogov človeku povzroči resno poškodbo ali nanj prenese bolezen, bodisi z ugrizom,

praskanjem, udarcem, stiskanjem, vbrizganjem strupa bodisi drugače (Smernice EAZA).

Priročniki za rejo: Smernice za vsakodnevno oskrbo živali ali vrst, ki zajemajo najrazličnejša vprašanja v zvezi z

nastanitvijo in vzdrževanjem za izpolnjevanje bioloških potreb živali ali vrst (Hosey idr., 2009).

Ohranjanje in situ: Ohranjanje ekosistemov in naravnih habitatov ter vzdrževanje in obnavljanje za preživetje

sposobnih populacij vrst v njihovem naravnem okolju, pri udomačenih in gojenih vrstah pa v okolju, kjer so razvile

svoje razločevalne značilnosti (Konvencija o biološki raznovrstnosti).

Domorodna vrsta: Vrsta ali nižji takson, ki živi na svojem naravnem (preteklem ali sedanjem) območju

razširjenosti, vključno z območjem, ki ga lahko doseže in se na njem naseli prek svojih naravnih sistemov

razpršitve (prilagojeno po Konvenciji o biološki raznovrstnosti, GISP).

Integrirano varstvo pred škodljivci: Temeljita proučitev vseh razpoložljivih tehnik zatiranja škodljivcev in

poznejše vključevanje ustreznih ukrepov za preprečevanje razvoja populacij škodljivcev ter ohranjanje pesticidov in

drugih ukrepov na ravneh, ki so ekonomsko upravičene in s katerimi se zmanjšajo ali čim bolj zmanjšajo tveganja

za zdravje ljudi in okolje. Pri integriranem varstvu pred škodljivci se spodbujajo naravni mehanizmi zatiranja

škodljivcev (FAO).

Nameren vnos: Nameren prenos in/ali izpustitev tujerodne vrste zunaj njenega naravnega območja razširjenosti s

strani človeka (Sklep VI/23 konference pogodbenic, Konvencija o biološki raznovrstnosti).

Vnos: Prenos tujerodne vrste iz njenega (preteklega ali sedanjega) naravnega območja razširjenosti zaradi

posrednega ali neposrednega človekovega vpliva. Ta prenos lahko poteka v državi ali med državami ali območji

zunaj nacionalne pristojnosti (Sklep VI/23 konference pogodbenic, Konvencija o biološki raznovrstnosti).



Invazivna tujerodna vrsta: Tujerodna vrsta, za katero je bilo ugotovljeno, da njen vnos ali širjenje ogroža ali ima

škodljive vplive na biotsko raznovrstnost in povezane ekosistemske storitve (vir: Uredba (EU) št. 1143/2014 o

invazivnih tujerodnih vrstah).

Osamitev: Fizična ločitev živali iz kakršnih koli razlogov. V zakonodaji Evropske unije pojma „osamitev“ in

„karantena“ nista vselej natančno opredeljena, pri čemer je en pojem navadno opisan s sklicevanjem na drugega

(EAZA; DEFRA).

Domorodna vrsta: Vrsta, podvrsta ali nižji takson, prisoten na svojem (preteklem ali sedanjem) naravnem

območju razširjenosti in možnosti razpršitve (tj. zunaj območja razširjenosti, na katerem je naravno prisoten ali bi

lahko bil naravno prisoten brez neposrednega ali posrednega vnosa ali posredovanja človeka) (IUCN).

Naravno vedenje: Za vrsto specifično vedenje, ki ga živali praviloma izražajo v naravnih pogojih, ker spodbuja

biološko delovanje in pri tem morda zaznavajo užitek (Bracke in Hopster, 2006).

Normalno vedenje: Vedenje, ki spodbuja dobro prilagajanje živali naravnim ali umetnim razmeram ter ga po

navadi izraža večina populacije. Lahko je enako naravnemu vedenju ali ne (Fraser, 1992; Wechsler, 2007)

Trgovina s hišnimi živalmi: Trgovina, v kateri so naprodaj živali za posedovanje kot hišne živali (slovar Collins

English Dictionary).

Populacija: Skupno število osebkov določenega taksona. Iz funkcionalnih razlogov in zlasti zaradi razlik med

živimi organizmi populacija izraža samo število zrelih osebkov. V primeru taksonov, ki se za celotno življenjsko

dobo ali njen del odvisni od drugih taksonov, bi bilo treba uporabiti biološko ustrezne vrednosti za gostiteljski takson

(IUCN).

Pregled po smrti: Pregled poginule živali ali delov njenega telesa, organov ali tkiv (Hosey idr., 2009).

Propagul: Struktura (potaknjenec, seme ali tros) za razmnoževanje rastline (Slovar Merriam Webster Dictionary).

Kakovost življenja: Subjektivna in dinamična ocena okoliščin in obsega, v katerem te izpolnjujejo pričakovanja, ki

jo opravi posameznik in ki povzroča čustvene odzive, ki jih je mogoče oceniti na podlagi poročanja (Scott idr.,

2007).

Karantena: Prostor, ki ga nadzoruje veterinarski organ in v katerem se zadržujejo živali, ki nimajo neposrednega

ali posrednega stika z drugimi živalmi, zaradi opazovanja za določen čas, po potrebi pa tudi za preskuse in

zdravljenje (Kodeks OIE za zdravje kopenskih živali).

Evidenca: Informacije, ki se vnesejo, prejmejo in hranijo kot dokaz ter informacije organizacije ali osebe za

izpolnjevanje pravnih obveznosti ali poslovanje (ISO 15489-1, mednarodni standard 15489-1, Mednarodna

organizacija za standardizacijo, 2001).

Registrator: Oseba, pristojna za nadzor v zvezi s funkcijo vodenja evidenc o živalih, upravljanjem evidenc,

pošiljanjem živali, pridobivanjem dovoljenj za prostoživeče živalske in rastlinske vrste ter povezanimi zahtevami za

poročanje in pravno skladnostjo (Zveza zooloških registratorjev (Zoological Registrars Association – ZRA)).

Okrepitev in ponovno naseljevanje: Namerna selitev organizmov z enega kraja na drugega za izpustitev na

naravnem območju razširjenosti vrste ter ohranitveno naseljevanje, ki zajema kolonizacijo s pomočjo in ekološko

zamenjavo, zunaj naravnega območja razširjenosti (IUCN).

Tveganje: Velika ali majhna verjetnost, da bo kateri koli dejavnik tveganja škodoval nekomu, skupaj z navedbo

morebitne resnosti škode (izvršilni organ Združenega kraljestva Health and Safety Executive).

Stereotipno vedenje: Nenormalno ponavljajoče se vedenje, ki ga lahko sproži frustracija, večkratni poskusi

spoprijemanja z okoljem ali napaka v osrednjem živčevju. V nekaterih primerih je lahko nenormalno vedenje

povezano s preteklim stanjem, ne toliko s sedanjim. Vsekakor se lahko z zagotavljanjem ustreznih vedenjskih

možnosti pri različnih vrstah uspešno zmanjša pojav teh vzorcev. Stereotipno vedenje je lahko oralno (npr. lizanje

pri žirafah), lokomotorno (npr. kroženje okrog veje pri papigah) ali vključuje druge telesne gibe, kot je zibanje pri

slonih (Mason idr., 2007).





Trajnostni razvoj: Razvoj, ki izpolnjuje potrebe sedanjih generacij brez ogrožanja zmožnosti zadovoljevanja

potreb prihodnjih generacij (ZN).

Takson: Imenovana ali neimenovana taksonomska enota, tj. populacija ali skupina populacij organizmov, za

katere se po navadi domneva, da so v filogenetskem sorodstvu, in ki imajo skupne značilnosti, po katerih se enota

(npr. geografska populacija, rod, družina, red) razlikuje od drugih takih enot. Takson vključuje vse nižje taksone in

posamezne organizme (Kodeks ICZN).

Izobraževati: Zagotavljati intelektualne, moralne in socialne nauke (Slovar Oxford).

Nenameren vnos: Vsak vnos, ki ni nameren (Sklep VI/23 konference pogodbenic, Konvencija o biološki

raznovrstnosti).

Prirojeno neizzvano vedenje (vacuum activity): Vedenje, ki se izraža brez dražljaja, ki bi ga po navadi sprožil

(Dawkins in Manning, 1992).

Vrednote: Naša vodilna načela: naše najsplošnejše motivacije, ki vplivajo na naše odnose in vedenje (Schwartz,

2011).

Prostoživeče vrste: Organizmi v ujetništvu ali v naravi, ki niso bili vzrejeni tako, da bi bili drugačni od naravnega

stanja (Konvencija o biološki raznovrstnosti, nabor glosarjev za obveščanje, izobraževanje in ozaveščanje

javnosti).

Zoonoza: Vsaka bolezen in/ali okužba, ki se naravno neposredno ali posredno prenaša med živalmi in ljudmi

(člen 2 Direktive 2003/99/ES o spremljanju zoonoz in povzročiteljev zoonoz).

Druge koristne opredelitve pojmov v zvezi z biotsko raznovrstnostjo in invazivnimi tujerodnimi vrstami:

https://www.cbd.int/cepa/toolkit/2008/doc/CBD-Toolkit-Glossaries.pdf

http://www.cbd.int/invasive/terms.shtml

https://www.cbd.int/cepa/toolkit/2008/doc/CBD-Toolkit-Glossaries.pdf

http://www.cbd.int/invasive/terms.shtml

B I B L I O G R A F I J A


Bibliografija

Appleby, M. C., 1997. Life in a variable world: Behaviour, welfare and environmental design. Applied Animal Behaviour

Science, zvezek 54, str. 1–19.

Appleby, M. C., 1999. What should we do about animal welfare? Oxford, Anglija: Blackwell Science.

Appleby, M. C., Mench, J. A., Olsson, A., in Hughes, B. O. (ur.), 2011. Animal welfare. second edition. CABI Publishing:

Wallingford, Anglija.

Ashley, P. J., 2007. Fish welfare: Current issues in aquaculture. Applied Animal Behaviour Science, zvezek 104,

str. 199–235.

Bassett, L., in Buchanan-Smith, H. M., 2007. Effects of predictability on the welfare of captive animals. Applied Animal

Behaviour Science, zvezek 102, str. 223–245.

Beck, B., Walkup, K., Rodrigues, M., Unwin, S., Travis, D., in Stoinski, T., 2007. Best Practice Guidelines for the Re-

introduction of Great Apes. Gland, Švica: Strokovna skupina IUCN/SSC za primate.

Boissy, A., Arnould, C., Chaillou, E., Désiré, L., Duvaux-Ponter, C., Greiveldinger, L., Leterrier, C., Richard, S., Roussel,

S., Saint-Dizier, H., Meunier-Salaün, M. C., Valance, D., in Veissier, I., 2007. Emotions and cognition: a new approach to

animal welfare. Animal Welfare, zvezek 16, str. 37–43.

Bracke, M. B. M., in Hopster, H., 2006. Assessing the importance of natural behavior for animal welfare. Journal of

Agricultural & Environmental Ethics, zvezek 19, str. 77–89.

Bracke, M. B. M., 2006. Providing cross-species comparisons of animal welfare with a scientific basis. NJAS –

Wageningen Journal of Life Sciences, zvezek 54, str. 61–75.

Broad, S., in Smith, L., 2004. Who educates the public about conservation issues? Examining the role of zoos and the

media. International Tourism and Media Conference Proceedings, 24.–26. novembra 2004, Frost, W., Croy, G., in

Beeton, S. (ur.), Melbourne: Oddelek za raziskave na področju turizma, Monash University, str. 15–23.

Brook, B. W., Sodhi, N. S., in Bradshaw, C. J., 2008. Synergies among extinction drivers under global change. Trends in

Ecology & Evolution, zvezek 23, št. 8, str. 453–460.

Brooks, T. M., Mittermeier, R. A., da Fonseca, G. A. B., Gerlach, J., Hoffmann, M., Lamoreux, J. F., Mittermeier, C. G.,

Pilgrim, J. D., in Rodrigues, A. S., 2006. Global biodiversity conservation priorities. Science, zvezek 313, št. 5783,

str. 58–61.

Broom, D. M., in Johnson, K. G., 1993. Stress and animal welfare. Dordrecht, Nizozemska: Kluwer Academic.

Brydges, N. M., Braithwaite, V. A., 2008. Measuring Animal Welfare: What Can Cognition Contribute? Annual Review of

Biomedical Sciences, zvezek 10, str. 91–103.

Chelluri, G. I., Ross, S. R., in Wagner, K. E., 2012. Behavioral correlates and welfare implications of informal interactions

between caretakers and zoo-housed chimpanzees and gorillas. Applied Animal Behaviour Science, zvezek 147,

str. 306–315.

Claxton, A. M., 2011. The potential of the human–animal relationship as an environmental enrichment for the welfare of

zoo-housed animals. Applied Animal Behaviour Science, zvezek 133, str. 1–10.

Clayton, S., Myers, O. G., 2009. Conservation psychology: Understanding and promoting human care for nature.

Hoboken, New Jersey: Wiley-Blackwell.

Clubb, R., Mason, G., 2003. Animal welfare: captivity effects on wide-ranging carnivores. Nature, zvezek 425, str. 473–

474.

B



Clubb, R., in Mason, G. J., 2007. Natural behavioural biology as a risk factor in carnivore welfare: How analysing species

differences could help zoos improve enclosures. Applied Animal Behaviour Science, zvezek 102, str. 303–328.

Conde, D. A., Flesness, N., Colchero, F., Jones, O. R., in Scheuerlein, A., 2011. An emerging role of zoos to conserve

biodiversity. Science, zvezek 331, št. 6023, str. 1390–1391.

Cuaron, A. D., 2005. Further role of zoos in conservation: Monitoring wildlife use and the dilemma of receiving donated

and confiscated animals. Zoo Biology, zvezek 24, str. 115–124.

Dawkins, M. S., 1990. From an animal’s point of view: Motivation, fitness, and animal welfare. Behavioral and Brain

Sciences, zvezek 13, str. 1–61.

Dawkins, M. S., 2003. Behaviour as a tool in the assessment of animal welfare. Zoology, zvezek 106, str. 383–387.

Dawkins, M. S., 2006. Through animal eyes: What behaviour tells us. Applied Animal Behaviour Science, zvezek 100,

str. 4–10.

Dawson, E., in Jensen, E., 2011. Towards A Contextual Turn in Visitor Studies: Evaluating Visitor Segmentation and

Identity-Related Motivations. Visitor Studies, zvezek 14, št. 2, str. 127–140.

De Jonge, F. H., Tilly, S.-L., Baars, A. M., in Spruijt, B. M., 2008. On the rewarding nature of appetitive feeding behaviour

in pigs (Sus scrofa): Do domesticated pigs contrafreeload? Applied Animal Behaviour Science, zvezek 114, str. 359–

372.

Désiré, L., Boissy, A., in Veissier, I., 2002. Emotions in farm animals: a new approach to animal welfare in applied

ethology. Behavioural Processes, zvezek 60, str. 165–180.

DeVries, A. C., Glasper, E. R., in Detillion, C. E., 2003. Social modulation of stress responses. Physiology and Behavior,

zvezek 79, str. 399–407.

Diamond, J. M., Ashmole, N. P., in Purves, P. E., 1989. The present, past and future of human-caused extinctions [in

razprava]. Philosophical Transactions of the Royal Society B, Biological Sciences, zvezek 325, št. 1228, str. 469–477.

Earnhardt, J. M., Thomson, S. D., Turner-Erfort, G., 1998. Standards for data entry and maintenance of North American

zoo and aquarium animal records databases.

Fa, J. E., Funk, S. M., in O'Connell D., 2011. Zoo Conservation Biology. Prva izdaja. Cambridge. Cambridge University

Press.

Fàbregas, M. C., Guillén-Salazar, F., in Garcés-Narro, C., 2010. The risk of zoological parks as potential pathways for

the introduction of non-indigenous species. Biological Invasions, zvezek 12, str. 3627–3636.

Fàbregas, M. C., Guillén‐Salazar, F., in Garcés‐Narro, C., 2012. Unravelling the Complexity of the Zoo Community:

Identifying the Variables Related to Conservation Performance in Zoological Parks. Zoo Biology, zvezek 31, št. 1,

str. 55–70.

Fernandez, E. J., Tamborski, M. A., Pickens, S. R., in Timberlake, W., 2009. Animal–visitor interactions in the modern

zoo: Conflicts and interventions. Applied Animal Behaviour Science, zvezek 120, str. 1–8.

Fraser, D., 2009. Animal behaviour, animal welfare and the scientific study of affect. Applied Animal Behaviour Science,

zvezek 118, str. 108–117.

Fraser, D., 2010. Toward a synthesis of conservation and animal welfare science. Animal Welfare, zvezek 19, št. 2,

str. 121–124.

Funk, S. M., in Fa, J. E., 2010. Ecoregion Prioritization Suggests an Armoury Not a Silver Bullet for Conservation

Planning, PLOS ONE, zvezek 5, št. 1: e8923. doi:10.1371/journal.pone.0008923.

Galhardo, L., in Oliveira, R. F., 2009. Psychological stress and welfare in fish. Annual Review of Biomedical Sciences,

zvezek 11, str. 1–20.

Galhardo, L., Almeida, O., in Oliveira, R. F., 2011. Measuring motivation in a cichlid fish: an adaptation of the push-door

paradigm. Applied Animal Behaviour Science, zvezek 130, str. 60–70.

Galhardo, L., Vital, J., in Oliveira, R. F., 2011. The role of predictability in the stress response of a cichlid fish. Physiology

and Behavior, zvezek 102, str. 367–372.



Game, E. T., Kareiva, P., in Possingham, H. P., 2013. Six Common Mistakes in Conservation Priority Setting.

Conservation Biology. doi:10.1111/cobi.12051

Gartner, M. C., in Weiss, A., 2013. Personality in felids: A review. Applied Animal Behaviour Science, zvezek 144, str. 1–

13.

Gilbert-Norton, L. B., Leaver, L. A., in Shivik, J. A., 2009. The effect of randomly altering the time and location of feeding

on the behaviour of captive coyotes (Canis latrans). Applied Animal Behaviour Science, zvezek 120, str. 179–185.

Gippoliti, S., 2012. Ex situ conservation programmes in European zoological gardens: Can we afford to lose them?

Biodiversity and Conservation (Impact Factor), zvezek 21, str. 1359–1364.Grand, A. P., Kuhar, C. W., Leighty, K. A.,

Bettinger, T. L., in Laudenslager, M. L., 2012. Using personality ratings and cortisol to characterize individual differences

in African Elephants (Loxodonta africana). Applied Animal Behaviour Science, zvezek 142, str. 69–75.

Grandin, T. (ur.), 2007. Livestock handling and transport. CAB International: Oxfordshire, Združeno kraljestvo.

Gusset, M., in Dick, G., 2010. ‘Building a Future for Wildlife’? Evaluating the contribution of the world zoo and aquarium

community to in situ conservation. International Zoo Yearbook, zvezek 44, št. 1, str. 183–191.

Harding, E. J., Paul, E. S., Mendl, M., Draganski, B., Gaser, C., Busch, V., Schuierer, G., Bogdahn, U., in May, A., 2004.

Cognitive bias and affective state. Nature, zvezek 427, str. 312.

Heinrichs, M., Baumgartner, T., Kirschbaum, C., in Ehlert, U., 2003. Social support and oxytocin interact to suppress

cortisol and subjective responses to psychosocial stress. Biological Psychiatry, zvezek 54, str. 1389–1398.

Held, S. D. E., in Špinka, M., 2011. Animal play and animal welfare. Animal Behaviour, zvezek 81, str. 891–899.

Hill, S. P., in Broom, D. M., 2009. Measuring zoo animal welfare: theory and practice. Zoo biology, zvezek 28, str. 531–

44.

Hogan, L. A., Lisle, A. T., Johnston, S. D., in Robertson, H., 2012. Non-invasive assessment of stress in captive

numbats, Myrmecobius fasciatus (Mammalia: Marsupialia), using faecal cortisol measurement. General and

Comparative Endocrinology, zvezek 179, str. 376–383.

Hosey, G. R., 2005. How does the zoo environment affect the behaviour of captive primates? Applied Animal Behaviour

Science, zvezek 90, str. 107–129.

Hosey, G. R., 2008. A preliminary model of human–animal relationships in the zoo. Applied Animal Behaviour Science,

zvezek 109, str. 105–127.

Hosey G., Melfi V., in Pankurst, S., 2009. Zoo Animals Behaviour, Management, and Welfare. Oxford University Press:

Oxford.

Hulme, P. E., 2012. Weed risk assessment: a way forward or a waste of time? Journal of Applied Ecology, zvezek 49,

str. 10–19.

Hurst, J. L., in Barnard, C. J., 1996. Welfare by Design: The Natural Selection of Welfare Criteria. Animal Welfare,

zvezek 5, str. 405–433.

Hutchins, M., in Conway, W. G., 1995. Beyond Noah’s Ark: The evolving role of modern zoos and aquariums in field

conservation. International Zoo Yearbook, zvezek 34, str. 117–130.

Hutchins, M., in Thompson, S. D., 2008. Zoo and aquarium research: priority setting for the coming decades. Zoo

Biology, zvezek 27, str. 488–497.

International Symposium on Conservation Welfare, University of Oxford.

http://www.bornfree.org.uk/comp/compconsymp2010.html.

Jensen, E., 2010. Learning About Animals, Science and Conservation: Large-Scale Survey–Based Evaluation of the

Educational Impact of the ZSL London Zoo Formal Learning programme. Celotno poročilo: Large Scale Pupil Survey.

Jensen, P., in Toates, F. M., 1993. Who Needs Behavioral Needs – Motivational Aspects of the Needs of Animals.

Applied Animal Behaviour Science, zvezek 37, str. 161–181.

Kapos, V., Balmford, A., Aveling, R., Bubb, P., Carey, P., Entwistle, A., Hopkins, J., Mulliken, T., Safford, R.,

Stattersfield, A., Walpole, M., in Manica, A., 2008. Calibrating Conservation: New Tools for Measuring Success.

Conservation Letters, zvezek 1, str. 155–164.

http://www.bornfree.org.uk/comp/compconsymp2010.html



Kapos, V., Balmford, A., Aveling, R., Bubb, P., Carey, P., Entwistle, A., Hopkins, J., Mulliken, T., Safford, R.,

Stattersfield, A., Walpole, M., in Manica, A., 2009. Outcomes, not implementation, predict conservation success. Oryx,

zvezek 43, str. 336–342.

Kawata, K., 2008. Zoo Animal Feeding: A Natural History Viewpoint. Der Zoologische Garten, zvezek 78, str. 17–42.

Kelly, J. D., 1997. Effective conservation in the twenty-first century: the need to be more than a zoo. One organization’s

approach. International Zoo Yearbook, zvezek 35, str. 1–14.

Kendrick, K. M., 2007. Quality of life and the evolution of the brain. Animal Welfare, zvezek 16, str. 9–15.

Kistler, C., Hegglin, D., Würbel, H., in König, B., 2011. Preference for structured environment in zebrafish (Danio rerio)

and checker barbs (Puntius oligolepis). Applied Animal Behaviour Science, zvezek 135, str. 318–327.

Kleiman, D. G., Allen, M. E., Thompson, K. V., in Lumpkin, S., 1996. Wild Mammals in Captivity: Principles and

Techniques. University of Chicago Press: Chicago.

Koolhaas, J. M., Korte, S. M., De Boer, S. F., Van Der Vegt, B. J., Van Reenen, C. G., Hopster, H., De Jong, I. C., Ruis,

M. A. W., in Blokhuis, H. J., 1999. Coping styles in animals: current status in behavior and stress-physiology.

Neuroscience and Biobehavioral Reviews, zvezek 23, str. 925–935.

Kuczaj, S., Lacinak, T., Otto, F., Trone, M., Solangi, M., in Ramos, J., 2002. Keeping environmental enrichment

enriching. International Journal of Comparative Psychology, zvezek 15, str. 127–137.

Lane, J., 2006. Can non-invasive glucocorticoid measures be used as reliable indicators of stress in animals? Animal

Welfare, zvezek 15, str. 331–342.

Lees, C. M., in Wilcken, J., 2009. Sustaining the Ark: the challenges faced by zoos in maintaining viable populations.

International Zoo Yearbook, zvezek 43, št. 1, str. 6–18.

Less, E. H., Kuhar, C. W., Dennis, P. M., in Lukas, K. E., 2012. Assessing inactivity in zoo gorillas using keeper ratings

and behavioral data. Applied Animal Behaviour Science, zvezek 137, str. 74–79.

Lindemann-Matthies, P., in Kamer, T., 2005. The influence of an interactive educational approach on visitors’ learning in

a Swiss Zoo. Science Learning in Everday Life, Dierking, L. D., in Falk, J. H., področna sourednika. London: Wiley

Periodicals, Inc.

Litchfield C., in Foster W., 2009. Conservation psychology and zoos. Journal of the International Zoo Educators

Association, zvezek 45, str. 6–11.

López de la Osa Escribano, P., 2013. El Régimen Jurídico de los Parques Zoológicos y Acuarios. Thomson Reuters

(Legal). Omejena izdaja. Aranzadi.

Lowry R., in Grey J., 2009. Facilitating behaviour change – Visitor Based Conservation Campaigns at Zoos Victoria.

Journal of the International Zoo Educators Association, zvezek 45, str. 11–14.

Macdonald, D. W., Service, K. (ur.), .2007. Key Topics in Conservation Biology. Oxford. Blackwell Publishing.

Mace, G. M., Balmford, A., Leader-Williams, N., Manica, A., Walter, O., West, C., in Zimmermann, A., 2007. Measuring

conservation success: assessing zoos' contribution. V: Zoos in the 21st Century: Catalysts for Conservation?

(Zimmermann, A., Hatchwell, M., Dickie, L. A., in West, C. (ur.)), str. 322–342. Cambridge: Cambridge University Press.

Manning, A., in Dawkins, M. S., 1992. An Introduction to Animal Behaviour. Četrta izdaja. Cambridge University Press:

Cambridge, Združeno kraljestvo.

Manteuffel, G., Langbein, J., in Puppe, B., 2009. Increasing farm animal welfare by positively motivated instrumental

behaviour. Applied Animal Behaviour Science, zvezek 118, str. 191–198.

Martins, C. I. M., Galhardo, L., Noble, C., Damsgård, B., Spedicato, M. T., Zupa, W., Beauchaud, M., Kulczykowska, E.,

Massabuau, J. C., Carter, T., Planellas, S. R., in Kristiansen, T., 2011. Behavioural indicators of farmed fish welfare. Fish

Physiology and Biochemistry, zvezek 38, str. 17–48.

Mason, G. J., in Latham, N. R., 2004. Can’t stop, won't stop: is stereotypy a reliable animal welfare indicator? Animal


Mason, G. J., in Rushen, J., (ur.), 2006. Stereotypic Animal Behaviour – Fundamentals and Applications to Welfare.

Druga izdaaja. CAB International: Oxfordshire, Združeno kraljestvo.



Mason, G. J., 2010. Species differences in responses to captivity: stress, welfare and the comparative method. Trends in

ecology & evolution, zvezek 25, str. 713–21.

Mason, G., Clubb, R., Latham, N., in Vickery, S., 2007. Why and how should we use environmental enrichment to tackle

stereotypic behaviour? Applied Animal Behaviour Science, zvezek 102, str. 163–188.

Mcphee, M. E., 2002. Intact carcasses as enrichment for large felids: Effects on on- and off-exhibit behaviors. Zoo

Biology, zvezek 21, str. 37–47.

Meehan, C. L., in Mench, J. A., 2007. The challenge of challenge: Can problem solving opportunities enhance animal

welfare? Applied Animal Behaviour Science, zvezek 102, str. 246–261.

Melfi, V., 2009. There are big gaps in our knowledge, and thus approach, to zoo animal welfare: a case for

evidence‐based zoo animal management. Zoo Biology, zvezek 28, str. 574–588.

Mellor, D. J., 2012. Animal emotions, behaviour and the promotion of positive welfare states. New Zealand Veterinary

Journal, zvezek 60, str. 1–8.

Mendl, M., in Paul, E. S., 2008. Do animals live in the present? Current evidence and implications for welfare. Applied

Animal Behaviour Science, zvezek 113, str. 357–382.

Mendl, M., Burman, O. H. P., Parker, R. M. A., in Paul, E. S., 2009. Cognitive bias as an indicator of animal emotion and

welfare: Emerging evidence and underlying mechanisms. Applied Animal Behaviour Science, zvezek 118, str. 161–181.

Miller, B., Conway, W., Reading, R. P., idr., 2004. Evaluating the conservation mission of zoos, aquariums, botanical

gardens and natural history museums. Conservation Biology, zvezek 18, str. 86–93.

Miller, J., in Block, J., 2004. Animal Records-Keeping. Buffalo Zoo.

Miller, R. E., 1996. Quarantine protocols and preventive medicine procedures for reptiles, birds and mammals in zoos.

Revue scientifique et technique (International Office of Epizootics), zvezek 15, št. 1, str. 183–189.

Morgan, K. N., in Tromborg, C. T., 2007. Sources of stress in captivity, Applied Animal Behaviour Science, zvezek 102,

str. 262–302.

Mormède, P., Andanson, S., Aupérin, B., Beerda, B., Guémené, D., Malmkvist, J., Manteca, X., Manteuffel, G., Prunet,

P., Van Reenen, C. G., Richard, S., in Veissier, I., 2007. Exploration of the hypothalamic-pituitary-adrenal function as a

tool to evaluate animal welfare. Physiology and Behavior, zvezek 92, str. 317–339.

Moss, A., in Esson, M., 2010. Visitor interest in zoo animals and the implications for collection planning and zoo

education programmes. Zoo Biology, zvezek 28, str. 1–17.

National Research Council, 2004. Animal Care and Management at the National Zoo Interim Report. Washington, DC:

The National Academies Press.

Newberry, R. C., 1995. Environmental enrichment: Increasing the biological relevance of captive environments. Applied


Norton, B. G., Hutchins, M., Stevens, E. F., in Maple, T. L., 1995. Ethics on the Ark: Zoos, Animal Welfare and Wildlife

Conservation. Washington: Smithsonian Institution Press.

O’Connor, T., 2010. Trends in Zoo and Aquarium Exhibit Interpretation. Report for the Oregon Coast Aquarium.

Ogden, J., Gentile, C., in Revard, B., 2004. Trends in conservation education. A primer. AZA Communique, avgust 2004,

str. 18–20.

Himalajski živalski vrt Padmaja Naidu. Standardization of Records Keeping In Indian Zoos And Marking Animals For

Identification. Indija.

Paquet, P. C., in Darimont, C. T., 2010. Wildlife conservation and animal welfare: two sides of the same coin? Animal

Welfare, zvezek 19, št. 2, str. 177–190.

Patrick, P. G., Mathews, C. E., Ayers, D. F., in Tunnicliffe, S. D., 2007. Conservation and education: prominent themes in

zoo mission statements. Journal of Environmental Education, zvezek 38, str. 53–59.

Phillips, C., in Peck, D., 2007. The effects of personality of keepers and tigers (Panthera tigris tigris) on their behaviour in

an interactive zoo exhibit. Applied Animal Behaviour Science, zvezek 106, str. 244–258.



Pifarré, M., Valdez, R., González-Rebeles, C., Vázquez, C., Romano, M., in Galindo, F., 2012. The effect of zoo visitors

on the behaviour and faecal cortisol of the Mexican wolf (Canis lupus baileyi). Applied Animal Behaviour Science,

zvezek 136, str. 57–62.

Prescott, M. J., Sussex, W., in Buchanan-Smith, H. M., 2003. Training non-human primates using positive reinforcement

techniques. Applied Animal Behaviour Science, zvezek 6, str. 157–161.

Price, E. E., in Stoinski, T. S., 2007. Group size: Determinants in the wild and implications for the captive housing of wild

mammals in zoos. Applied Animal Behaviour Science, zvezek 103, str. 255–264.

Quirke, T., in O’ Riordan, R. M., 2011. The effect of different types of enrichment on the behaviour of cheetahs (Acinonyx

jubatus) in captivity. Applied Animal Behaviour Science, zvezek 133, str. 87–94.

Ramirez, K., 1999. Animal training: successful animal management through positive reinforcement. Shedd Aquarium

Society.

Robinson, M. H., 1988. Education through Bioparks. BioScience, zvezek 38, str. 630–634.

Rodríguez-Guerra, M., in Guillén-Salazar, F., 2012. The zoological park: a new ally for biodiversity. Fundación

Biodiversidad. Madrid, druga izdaja, angleška različica.

Ross, S. R., 2006. Issues of choice and control in the behaviour of a pair of captive polar bears (Ursus maritimus).

Behavioural processes, zvezek 73, str. 117–20.

Ross, S. R., Schapiro, S. J., Hau, J., in Lukas, K. E., 2009. Space use as an indicator of enclosure appropriateness: A

novel measure of captive animal welfare. Applied Animal Behaviour Science, zvezek 121, str. 42–50.

De Rouck, M., Kitchener, A. C., Law, G., in Nelissen, M., 2005. A comparative study of the influence of social housing

conditions on the behaviour of captive tigers (Panthera tigris). Animal welfare, zvezek 14, str. 229–238.

RSPCA, 2007. Evaluation of the effectiveness of zoos in meeting conservation and education objectives. V: The Welfare

State: Measuring animal welfare in the UK in 2006, ur., RSPCA, Horsham, West Sussex, Združeno kraljestvo: Royal

Society for the Prevention of Cruelty to Animals, str. 95–98.

Savastano, G., Hanson, A., in McCann, C., 2003. The development of an operant conditioning training program for new

world primates at the Bronx Zoo. Journal of applied animal welfare science, zvezek 6, str. 247–61.

Shepherdson, D. J., Mellen, J. D., Hutchins, M. (ur.), 1998. Second nature: Environmental enrichment for captive

animals. Smithsonian Institution Press: Washington, DC.

Spelman, L. H., 1999. Vermin Control. V: Zoo & Wild Animal Medicine: Current Therapy 4. Fowler, M. E., in Miller, R. E.

(ur.). W.B. Saunders Company: Philadelphia, str. 114–120.

Stroud, P., 2007. Defining issues of space in zoos. Journal of Veterinary Behavior: Clinical Applications and Research,

zvezek 2, str. 219–222.

Swaisgood, R. R., in Shepherdson, D. J., 2005. Scientific Approaches to Enrichment and Stereotypies in Zoo Animals:

What’s Been Done and Where Should We Go Next?. Zoo Biology, zvezek 24, str. 499–518.

Tunnicliffe, S. D., Scheersoi, A., 2009. Engaging the interest of zoo visitors as a key to biological education. IZE Journal,

zvezek 45, str. 18–20.

Ugaz, C., Valdez, R. A., Romano, M. C., in Galindo, F., 2012. Behavior and salivary cortisol of captive dolphins (Tursiops

truncatus) kept in open and closed facilities. Journal of Veterinary Behavior: Clinical Applications and Research,

zvezek 8, str. 285–290.

Veasey, J. S., Waran, N. K., in Young, R. J., 1996. On comparing the behaviour of Zoo housed animals with wild

conspecifics as a welfare indicator. Animal Welfare, zvezek 5, str. 13–24.

Videan, E. N., Fritz, J., Schwandt, M. L., Smith, H. F., in Howell, S., 2005. Controllability in environmental enrichment for

captive chimpanzees (Pan troglodytes). Journal of applied animal welfare science, zvezek 8, str. 117–30.

Wagoner, B., in Eric J., 2010. Science learning at the zoo: Evaluating children’s developing understanding of animals

and their habitats. Psychology & Society, zvezek 3, str. 65–76.

Waitt, C., in Buchanan-Smith, H. M., 2001. What time is feeding? How delays and anticipation of feeding schedules

affect stump-tailed macaque behavior. Applied Animal Behaviour Science, zvezek 75, str. 75–85.



Walker S., 2012. Wildlife Conservation & Animal Welfare need one another... “Conservation Welfare”. ZOO’s PRINT,

zvezek XXVII, št. 1.

Wall, P., 2010. Conservation and animal welfare: consensus statement and guiding principles. Conservation and Animal

Welfare Science Workshop. Animal Welfare, zvezek 19, št. 2, str. 191–192.

Wechsler, B., 2007. Normal behaviour as a basis for animal welfare assessment. Animal Welfare, zvezek 16, str. 107–

110.

Wells, D. L., 2005. A note on the influence of visitors on the behaviour and welfare of zoo-housed gorillas. Applied


Wemelsfelder, F., 2007. How animals communicate quality of life: the qualitative assessment of behaviour. Animal


Wemelsfelder, F., Hunter, E., Mendl, M., in Lawrence, A., 2000. The spontaneous qualitative assessment of behavioural

expressions in pigs: first explorations of a novel methodology for integrative animal welfare measurement. Applied


Whitham, J. C., in Wielebnowski, N., 2009. Animal-Based Welfare Monitoring: Using Keeper Ratings as an Assessment

Tool. Zoo Biology, zvezek 28, str. 545–560.

Woollard, S. P., 2001. Zoo education for a sustainable future. Journal of the International Association of Zoo Educators,

št. 37.

Young, R.J., 2003. Environmental enrichment for captive animals. Blackwell Science: Oxford, Anglija.

Zimmerman A., Hatchwell M., Dickie L., West, C. (ur.), 2007. Zoos in the 21st Century: Catalysts for Conservation?

Cambridge: Cambridge University Press.

Dokument o dobrih praksah v zvezi z direktivo EU o živalskih

vrtovih

– Priloge -

Dokument o dobrih praksah v zvezi z

direktivo EU o živalskih vrtovih

Priloge

Vodenje projekta: VetEffecT Consultancy & Recruiting Remco Schrijver Reina Sikkema Koordinatorka skupine za pripravo dokumenta in skupine strokovnjakov: Active Life Company Myriam Rodríguez-Guerra Skupina za pripravo dokumenta: Myriam Rodríguez-Guerra Vanessa Herranz Muñoz

Leonor Galhardo María Fàbregas Hernández Prispevke so zagotovili: Reina Sikkema Heather Bacon Neil Smith Skupina strokovnjakov: John Fa Michael Fielding Federico Guillén Salazar Endre Sós Guna Vitola Uredila: David J. Dewar Karen Meijer Slika na naslovnici: Vanessa Herranz Muñoz

Kazalo

Kratice in okrajšave ............................................................................. 8

Namen tega dokumenta o dobrih praksah ........................................... 2

1 Ozadje ........................................................................................... 4

1.1 Uvod ........................................................................................................ 4

1.2 Kratka zgodovina živalskih vrtov .............................................................. 5

1.3 Okvir direktive o živalskih vrtovih ............................................................. 6

1.4 Cilj in področje uporabe direktive o živalskih vrtovih ................................ 7

1.4.1 Člen 1 – Cilj ............................................................................................................ 7

1.4.2 Člen 2 – Področje uporabe direktive o živalskih vrtovih......................................... 9

2 Zahteve za živalske vrtove ........................................................... 13

2.1 Uvod – Ohranitveni ukrepi (člen 3) ........................................................ 13

2.2 Člen 3 – prva alinea – Ohranjanje, raziskave in usposabljanje .............. 13


2.2.2 Kako živalski vrtovi dejavno prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti ....... 14

2.2.3 Ohranitveni ukrepi ................................................................................................ 15

2.2.4 Ohranjanje v praksi .............................................................................................. 18

2.3 Člen 3 – druga alinea – Izobraževanje in ozaveščanje javnosti ............. 29


2.3.2 Kako živalski vrtovi spodbujajo izobraževanje in ozaveščanje javnosti? ............. 30

2.3.3 Izobraževanje, ki ga izvajajo živalski vrtovi, v praksi ........................................... 30

2.3.4 Orodja: izobraževanje, ki ga izvajajo živalski vrtovi ............................................. 33

2.4 Člen 3 – tretja alinea – nastanitev živali ................................................. 37


2.4.2 Nastanitev ............................................................................................................ 37


2.4.4 Reja živali ............................................................................................................. 43

2.5 Člen 3 – četrta alinea – Preprečevanje pobega ter vdora škodljivcev

in mrčesa ............................................................................................... 51


2.5.2 Preprečevanje pobega živali ................................................................................ 52

2.5.3 Preprečevanje vdora škodljivcev in mrčesa od zunaj .......................................... 58

2.6 Člen 3 – peta alinea – Vodenje evidenc ................................................ 61


2.6.2 Katere evidence v zvezi z zbirko živali bi moral voditi živalski vrt? ...................... 61

2.6.3 Pomen vodenja popolnih, točnih in posodobljenih evidenc ................................. 62

2.6.4 Informacije, ki se lahko vključijo v evidenco o živalih ........................................... 63

2.6.5 Sistemi vodenja evidenc ...................................................................................... 65

2.6.7 Identifikacija živali ................................................................................................. 66

3 Izvajanje in izvrševanje ................................................................ 69

3.1 Uvod – pristojnosti držav članic ............................................................. 69

3.2 Ureditev izdajanja dovoljenj in inšpekcijskega nadzora ......................... 70

3.2.1 Sistemi inšpekcijskega nadzora živalskih vrtov ................................................... 71

3.2.2 Usposabljanje inšpektorjev živalskih vrtov ........................................................... 79

3.3 Zaprtje živalskih vrtov ............................................................................ 80


3.3.2 Vrste zaprtij .......................................................................................................... 81

3.3.3 Zapiranje živalskih vrtov: preprečevanje preselitve živali in spopadanje s

preselitvijo ....................................................................................................................... 81

3.3.4 Preselitev živali: vloga živalskih vrtov, zvez živalskih vrtov, reševalnih

centrov in zatočišč .......................................................................................................... 83

Glosar izrazov ................................................................................... 86

Bibliografija ....................................................................................... 91

Priloge k poglavju 2 – Zahteve za živalske vrtove ............................... 1

1 Člen 3 – prva alinea – Ohranjanje, raziskave in usposabljanje ...... 2

1.1 Spletna mesta .......................................................................................... 2

1.1.1 Povezave do raziskav o živalskih vrtovih ............................................................... 2

1.1.2 Druga uporabna spletna mesta .............................................................................. 2

1.2 Študije primerov – Ohranjanje, raziskave in usposabljanje ...................... 3

1.2.1 Študija primera 1: Majhni živalski vrtovi in ohranjanje. Živalski vrt Jerez .............. 3

1.2.2 Študija primera 2: Koalicije živalskih vrtov in sodelovanje na zavarovanih

območjih: Madagascar Fauna Group ............................................................................... 4

1.2.3 Študija primera 3: Ponovno naseljevanje vrst v naravo: mongolski divji konj ........ 6

1.2.4 Študija primera 4: Dejavnosti ohranjanja v latvijskem Živalskem vrtu Latgales..... 7

1.2.5 Študija primera 5: Dejavnosti Živalskega vrta Latgales, Latvija in invazivne

tujerodne vrste .................................................................................................................. 9

1.2.6 Študija primera 6: Reševanje in rehabilitacija živali za namene ohranjanja ........ 11

1.3 Strokovno usposabljanje v živalskih vrtovih ........................................... 12

1.3.1 Formalne priložnosti za usposabljanje in izobraževanje v živalskih vrtovih......... 12

1.3.2 Strokovno usposabljanje in konference ............................................................... 13

1.4 Dejavniki izumrtja ................................................................................... 14

1.5 Trajnostnost dejavnosti živalskih vrtov ................................................... 15

1.6 Primeri izjav o poslanstvu ...................................................................... 15

1.6.1 Zoološko društvo v Londonu (Zoological Society of London, ZSL) ..................... 15

1.6.2 Živalski vrt København ......................................................................................... 16

1.6.3 Poslanstvo Živalskega vrta Riga: ......................................................................... 16

1.6.4 Poslanstvo in cilji Živalskega vrta Vroclav: .......................................................... 16

1.7 Izbira prednostnih nalog in načrtovanje ohranjanja ................................ 17

1.8 Strateško načrtovanje živalskega vrta ................................................... 20

1.9 Seznam zvez in organizacij živalskih vrtov na nacionalni ravni in

ravni EU ................................................................................................. 23

2 Člen 3 – druga alinea – Izobraževanje in ozaveščanje javnosti ... 25

2.1 Spletna mesta ........................................................................................ 25


2.2.1 Študija primera 7: Pobuda nemške zveze parkov za prostoživeče vrste

(Deutschen Wildgehege-Verband e.V. – DWV e.V.) za okoljsko izobraževanje ........... 26

2.2.2 Študija primera 8: Neformalni izobraževalni pripomočki ZSL v Živalskem vrtu

London ............................................................................................................................ 29

2.3 Neformalno izobraževanje in oblikovanje razstav v živalskem vrtu ........ 30

3 Člen 3 – tretja alinea – Nastanitev za živali .................................. 35

3.1 Spletna mesta ........................................................................................ 35

3.1.1 Uporabna spletna mesta ...................................................................................... 35

3.1.2 Primeri določenih priročnikov za rejo, ki so na voljo na spletu ............................ 36

3.2 Seznam splošnih standardov, kodeksov ravnanja ali smernic: .............. 36


3.3.1 Nastanitev in okolje .............................................................................................. 37

Študija primera 9: Uspešna nastanitev mravljinčarjev vrste Tamandua tetradactyla ..... 37

Študija primera 10: Spodbujanje gojitve morskih psov vrste Heterodontus

portusjacksoni v ujetništvu s spreminjanjem okolja ........................................................ 38


Študija primera 11: Ponovna nastanitev ene same velike ribe iz rodu Propterus .......... 39

Študija primera 12: Delavnice na področju obogatitve za spodbujanje dobrobiti

živali in izobraževanje javnosti ....................................................................................... 40

3.3.3 Odnosi med ljudmi in živalmi ................................................................................ 41

Študija primera 13: Spodbujanje slonje matere k vzgoji mladiča ................................... 41

Študija primera 14: Upravljanje veterinarskih postopkov z dresuro delfinov za

sodelovalno vedenje (Tursiops truncatus) ...................................................................... 42

3.3.4 Veterinarska oskrba in program prehrane............................................................ 43

Študija primera 15: Prehranske in veterinarske raziskave ............................................. 43

3.4 Ocena dobrobiti živali v živalskem vrtu .................................................. 43

3.4.1 Pristop k oceni dobrobiti živali, ki temelji na virih ................................................. 44

3.4.2 Pristop k oceni dobrobiti živali, ki temelji na živalih .............................................. 45

3.4.3 Kazalniki dobrobiti živali ....................................................................................... 46

3.4.4 Ocena čustev pri živalih v živalskih vrtovih .......................................................... 48

3.5 Zasnova ograd ....................................................................................... 49

3.5.1 Zasnova razstavnih ograd (vključno z bazeni in akvariji) ..................................... 49

3.5.2 Prostori za prenočitev in objekti za zadrževanje, do katerih obiskovalci

nimajo dostopa ............................................................................................................... 50

3.5.3 Dodatna literatura: ................................................................................................ 50

3.6 Obogatitev okolja ................................................................................... 51

3.6.1 Načrtovanje obogatitve......................................................................................... 51

3.6.2 Razporedi obogatitve in preglednice pogostosti .................................................. 53

3.6.3 Učinki obogatitve okolja ....................................................................................... 56

3.7 Dresura živali ......................................................................................... 56

3.8 Kako izboljšati kakovost interakcij med ljudmi in živalmi? ...................... 59

3.8.1 Kako se lahko spodbuja učinkovitost reje? .......................................................... 59

3.8.2 Kako se lahko spodbuja kakovost interakcij med javnostjo in živalskimi

vrstami? .......................................................................................................................... 59

3.9 Načrtovanje in upravljanje zbirk ............................................................. 61

3.9.1 Upravljanje razmnoževanja .................................................................................. 61

3.9.2 Načrtovanje zbirke ................................................................................................ 61

3.9.3 Vzreja s človeško pomočjo ................................................................................... 62

3.9.4 Evtanazija ............................................................................................................. 62

4 Člen 3 – četrta alinea – Preprečevanje pobega ter vdora škodljivcev in mrčesa ........................................................................ 63

4.1 Spletna mesta ........................................................................................ 63

4.2 Evropski standardi za storitve zatiranja škodljivcev ............................... 63

5 Člen 3 – peta alinea – Vodenje evidenc ....................................... 65

5.1 Spletna mesta ........................................................................................ 65

5.2 Rutinsko opazovanje živali in vodenje evidenc ...................................... 65

5.3 Kako ustvariti referenčne številke? ........................................................ 66

5.4 Metode označevanja in identifikacije ..................................................... 66

Priloge k poglavju 3 – Izvajanje in izvrševanje .................................. 69

6 Izdajanje dovoljenj in inšpekcijski nadzor ..................................... 70

6.1 Spletna mesta ........................................................................................ 70


6.2.1 Študija primera 16: Usposabljanja inšpektorjev živalskih vrtov v Španiji ............. 70

6.2.2 Študija primera 17: Zaprtje živalskega vrta in premestitev živali (I) ..................... 72

6.2.3 Študija primera 18: Zaprtje živalskega vrta in premestitev živali (II) .................... 73

6.3 Dva primera sistemov inšpekcijskega nadzora živalskih vrtov:

Združeno kraljestvo in Španija ............................................................... 74

6.4 Zakonodaja držav članic o živalskih vrtovih: primeri dobrih praks .......... 76

6.5 Človeški viri ............................................................................................ 82

6.6 Posvetovalni organi ............................................................................... 86

6.6.1 Kaj je posvetovalni organ? ................................................................................... 86

6.6.2 Vloga posvetovalnih organov ............................................................................... 87


Dokument o dobrih praksah v zvezi z direktivo EU o živalskih vrtovih – Priloge Stran | 1

Priloge k poglavju 2 – Zahteve za živalske vrtove

O H R A N J A N J E , R A Z I S K A V E I N U S P O S A B L J A N J E


1 Člen 3 – prva alinea – Ohranjanje, raziskave in

usposabljanje

1.1 Spletna mesta

1.1.1 Povezave do raziskav o živalskih vrtovih

Animal Conservation

Animal Welfare

Applied Animal Behaviour Science

Conservation Biology

Der Zoologische Garten (strokovna revija WAZA in VDZ)

International Zoo News

International Zoo Yearbook

Japanese Journal of Zoo and Wildlife Medicine

Journal of Threatened Taxa

Journal of Zoo and Wildlife Medicine

Journal of Zoo and Aquarium Research

Oryx: The International Journal of Conservation

Wildpro electronic library. Wildlife Information Network

Zoo Biology

Zoos’ Print Journal (Zoo Outreach Organization)

1.1.2 Druga uporabna spletna mesta

Konvencija o biološki raznovrstnosti

IUCN

Rdeči seznam ogroženih vrst IUCN

Strokovna skupina IUCN za načrtovanje ohranjanja

EU narava in biotska raznovrstnost

Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020

Pomembna območja za ptice in biotsko raznovrstnost organizacije BirdLife International

Svetovna zbirka zavarovanih območij (WDPA)

Zaščitena območja v okviru Konvencije o biološki raznovrstnosti

Poglavje

1

http://onlinelibrary.wiley.com/journal/10.1111/(ISSN)1469-1795

http://www.ingentaconnect.com/content/ufaw/aw

http://www.journals.elsevier.com/applied-animal-behaviour-science/


http://www.sciencedirect.com/science/journal/00445169

http://www.izn.org.uk/


https://www.jstage.jst.go.jp/browse/jjzwm

http://threatenedtaxa.org/

http://zoowildlifejournal.com/

http://www.jzar.org/

http://www.oryxthejournal.org/

http://www.oryxthejournal.org/

http://www.wildlifeinformation.org/home.aspx

http://www.wildlifeinformation.org/home.aspx


http://www.zoosprint.org/

http://www.cbd.int/

http://www.iucn.org/

http://www.iucnredlist.org/

http://www.google.com/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=1&cad=rja&ved=0CCsQFjAA&url=http://www.cbsg.org/&ei=HMQIUvC3JfTb7AbfhYHwBQ&usg=AFQjCNFpUkgu4V7cGo8w0h7rpQznQXMoKg&bvm=bv.50500085,d.ZGU


https://ec.europa.eu/environment/strategy/biodiversity-strategy-2030_sl

http://www.birdlife.org/datazone/geomap.php?r=i&bbox=-150%20-50%20150%2080http://www.birdlife.org/datazone/geomap.php?r=i&bbox=-150%20-50%20150%2080v

https://www.iucn.org/theme/protected-areas/our-work/quality-and-effectiveness/world-database-protected-areas-wdpa

https://www.iucn.org/theme/protected-areas/our-work/quality-and-effectiveness/world-database-protected-areas-wdpa

http://www.cbd.int/protected



1.2 Študije primerov – Ohranjanje, raziskave in usposabljanje

1.2.1 Študija primera 1: Majhni živalski vrtovi in ohranjanje. Živalski vrt Jerez

Študija primera 1: Majhni živalski vrtovi in ohranjanje. Živalski vrt Jerez

Živalski vrt Jerez je majhna javna institucija na jugu Španije. Izvaja različne dejavnosti ohranjanja in

sodeluje pri njih, na primer:

Živalski vrt Jerez sodeluje v programu vzreje iberskih risov

v ujetništvu vse od začetka programa (pobuda, ki se

večinoma financira iz instrumenta EU LIFE+), in sicer

vzdržuje objekte za gojitev iberskih risov, ki se spremljajo

na daljavo in niso dostopni obiskovalcem, zadržuje in goji

nadomestne vrste (rdečerjave rise) za raziskave,

promocijo in ozaveščanje o projektu, pred kratkim pa je

odprl tudi posebno razstavo z živalmi, ki ne sodelujejo več

v programu.

Živalski vrt izvaja raziskave o invazivnih tujerodnih vrstah

in vsaj desetih domorodnih vrstah ter sodeluje pri njih.

Živalski vrt izvaja tudi naslednje projekte ohranjanja:

- evropske rodovniške knjige (ESB) in evropski vzrejni

programi za ogrožene vrste (EEP);

- reševanje jajc navadne žličarke (pred uničenjem zaradi

spomladanskega plimovanja) in njihova inkubacija ex

situ; vzreja mladičev s človeško pomočjo in izpust s

tehnikami postopnega privajanja („hacking“). Članek

na spletnem mestu EAZA;

- reševanje jajc močvirskega lunja (pred uničenjem

zaradi strojev za izkopavanje) in njihova inkubacija ex

situ. Vzreja mladičev s človeško pomočjo in izpust s

tehnikami postopnega privajanja („hacking“);

- rehabilitacija velikih uharic;

- obnova avtohtonega rastlinstva;

- gojitev različnih vrst jastrebov v ujetništvu za programe

ponovnega naseljevanja v EU;

- gojitev klavžarjev v ujetništvu in njihovo ponovno

naseljevanje.

http://www.zoobotanicojerez.com/

http://www.zoobotanicojerez.com/fileadmin/documentos/Conservaci_n/p30.pdf

http://www.zoobotanicojerez.com/fileadmin/documentos/Conservaci_n/p30.pdf



1.2.2 Študija primera 2: Koalicije živalskih vrtov in sodelovanje na zavarovanih

območjih: Madagascar Fauna Group

Študija primera 2. Koalicije živalskih vrtov in sodelovanje na zavarovanih območjih: Madagascar

Fauna Group.

Organizacija Madagascar Fauna Group je bila

ustanovljena leta 1987, ko je madagaskarska vlada

objavila prošnjo za podporo. Ustanovljena je bila

koalicija, ki je sčasoma povezala 39 živalskih vrtov

iz Evrope, ZDA, Avstralije in Afrike, da bi podprla

ohranjanje na Madagaskarju, in sicer s:

- tehnično podporo;

- nudenjem pomoči pri varovanju naravnih parkov

in rezervatov;

- terenskimi raziskavami;

- programi gojitve;

- načrtovanjem ohranjanja;

- izobraževanjem;

- zbiranjem sredstev.

Živalski vrt v Zürichu, ena od ustanov, ki sodelujejo

od leta 1992, je na primer postavil dvorano

Masoala, ki je neposredno povezana z dejavnostmi

v narodnem parku Masoala. Zgrajena je bila za

izobraževanje in zbiranje sredstev ter Živalskemu

vrtu v Zürichu omogoča, da pokrije eno tretjino

letnih stroškov nacionalnega parka Masoala,

spodbuja trajnostni ekoturizem na območju ter

zagotavlja tehnično podporo in gradiva.

Kampanja EAZA za Madagaskar (2006–2007) je

podprla nekatere projekte organizacije Madagascar

Fauna Group in druge pobude z izvajanjem

ohranitvenih ukrepov v tem močno ogroženem

središču biotske raznovrstnosti.

http://www.savethelemur.org/

https://www.zoo.ch/en/conservation-animals/nature-conservation-exhibitions/masoala-rainforest

https://www.zoo.ch/en/conservation-animals/nature-conservation-exhibitions/masoala-rainforest

https://www.eaza.net/assets/Uploads/Campaign-factsheets/madagascar0610.pdf



1.2.3 Študija primera 3: Ponovno naseljevanje vrst v naravo: mongolski divji konj

Študija primera 3: Ponovno naseljevanje vrst v naravo. Mongolski divji konj

Vir podatkov: Usukhjargal Dorj (nacionalni park Hustai, Mongolija)

Mongolski divji konj ali „takhi“ je edina še prostoživeča vrsta konja na svetu. V naravi je izumrl v šestdesetih

letih prejšnjega stoletja zaradi konkurence, ki jo je predstavljala domača živina, in ekstremnih podnebnih

pojavov.

Projekt ponovnega naseljevanja je vodila nizozemska

fundacija za ohranjanje in zaščito mongolskega

divjega konja (Foundation for the preservation and

protection of the Przewalski Horse), sofinancirali pa so

ga predvsem nizozemska vlada v narodnem parku

Hustai, mongolska vlada in nemška fundacija

„Christian Oswald“ na zavarovanem območju Gobi B.

Projekt je leta 2003 prejel

podporo zveze WAZA in

možnost uporabe njene

„blagovne znamke“. Med

letoma 1992 in 2004 je bilo

v naravo ponovno

naseljenih 90 konjev,

vzrejenih v 24 ustanovah.

Od takrat je populacija v

parku Hustai zrasla, saj so

se ponovno naseljene živali

ustrezno prilagodile življenju v naravi. Glavni vzrok

smrtnosti konj so trenutno volkovi, ki jih plenijo,

človeške nevarnosti, zaradi katerih je vrsta prvotno

izumrla, pa so bile premagane. V obdobju gojitve v

ujetništvu ni prišlo do težav.



1.2.4 Študija primera 4: Dejavnosti ohranjanja v latvijskem Živalskem vrtu Latgales

Študija primera 4: Dejavnosti Živalskega vrta Latgales (Daugavpils, Latvija) za ohranitev močvirske

sklednice (Emys orbicularis), smokulje (Coronella austriaca) in nižinskega urha (Bombina bombina)

na severni meji njihovega evropskega območja.

Avtorja: Mihails Pupins, Aija Pupina

Več informacij je na voljo v študiji primera 5. Dejavnosti Živalskega vrta Latgales (Daugavpils, Latvija) na

področju invazivnih tujerodnih vrst.

Živalski vrt Latgales je majhna občinska institucija, ki vodi aktiven program dejavnosti ohranjanja narave ter izobraževalnih in znanstvenih dejavnosti, usmerjenih v redke vrste evropskih dvoživk in plazilcev, ki jih je mogoče najti v Latviji. Projekti vključujejo praktične ukrepe ex situ ter in situ za ohranjanje vrst ter razvijanje in izvajanje izobraževalnih ukrepov.

Močvirska sklednica Emys orbicularis, nižinski urh

Bombina bombina in smokulja Coronella austriaca

so v Evropi zaščitene vrste. Severna meja

evropskega območja teh vrst poteka skozi Latvijo.

Močvirska sklednica je v Latviji tako redka, da je

uradno uvrščena med zaščitene živali Latvije, vendar

pa je v latvijski rdeči knjigi (2003) uvrščena v

kategorijo „nič“ že izumrlih vrst v državi. Bombina

bombina in Coronella austriaca se uvrščata v prvo

kategorijo: „kritično ogrožene vrste“. Projekt LIFE-

Nature „Zaščita habitatov in vrst v naravnem parku

Razna“ (LIFE04 NAT/LV/000199) je zaključen

projekt ohranjanja, ki ga je sofinancirala Evropska

komisija. Živalski vrt Latgales je bil partner pri

projektu, odgovoren za vzrejo Bombine bombine v

živalskem vrtu in izpust mladičev v novonastale

ribnike v naravi. Evropska komisija sofinancira tudi

trenutni projekt LIFE-Nature „Ohranjanje redkih

plazilcev in dvoživk v Latviji“ (LIFE-HerpetoLatvia

LIFE09 NAT/LV/000239). Nujno je bilo treba izvesti

načrte za ohranitev vrst Emys orbicularis, Bombina

bombina in Coronella austriaca v Latviji.

Najpomembnejše težave, s katerimi se spopadajo te

tri vrste, so: 1) degradirani vodni in kopenski habitati;

2) majhne populacije izumirajo, preostalih osebkov je

zelo malo; 3) degradirani koridorji za stike med

populacijami; 4) stari objekti središča za gojitev za

dolgoročno zadrževanje gojitvene skupine; 5) nizka

raven znanja v zvezi z vrstami Emys orbicularis,

Bombina bombina, Coronella austriaca med lastniki

zemljišč in prebivalci Latvije.

Dejavnosti projekta LIFE-HerpetoLatvia in glavni rezultati za navedene tri vrste so: 1) predhodna študija

populacij, ki so pred izumrtjem; 2) priprava načrtov za upravljanje populacij naravnega parka Silene,

naravnega parka Kemeri in območja Demene; 3) obnovitev habitatov; 4) prenova središča za gojitev redkih

plazilcev in dvoživk; 5) vzreja mladičev Emys orbicularis in Bombina bombina; 6) povečanje skoraj izumrlih

populacij z izpuščanjem mladičev Emys orbicularis in Bombina bombina v naravo; 6) izobraževanje

splošnega prebivalstva Latvije.

Statistika skupnih rezultatov dejavnosti ohranjanja, ki jih je izvajal Živalski vrt Latgales v okviru

http://ec.europa.eu/environment/life/project/Projects/index.cfm?fuseaction=search.dspPage&n_proj_id=2600&docType=pdf





projekta LIFE-HerpetoLatvia v obdobju 2010–2013, sofinanciranega iz programa LIFE Evropske

komisije:

- Vzreja gojitvene skupine 22 preverjeno domorodnih odraslih osebkov E. orbicularis poteka od leta 1985.

- Leta 2013 je bilo v okviru projekta LIFE-HerpetoLatvia prenovljeno središče za gojitev redkih plazilcev in

dvoživk.

- Izdelan bo načrt za ohranitev vrste Coronella austriaca v Latviji.

- Gojitvena skupina E. orbicularis vsako leto izleže jajca (72 jajc leta 2013); leta 2013 je bilo vzrejenih in

izpuščenih v naravo več kot 1 000 osebkov Bombina bombina, leta 2014 pa 2 000. Proces se je

nadaljeval tudi po zaključku projekta LIFE.

- Vsako leto se v inkubatorjih izvalijo mlade želve

(leta 2012 je bilo vzpostavljenih 24 valilnic).

- Vzreja mladih želv poteka nekaj let, dokler ne

preidejo v fazo mladih odraslih, s čimer se

zagotovi boljša prilagoditev na prihodnji izpust v

naravo.

- Zookultura E. orbicularis „od jajca do jajca“ je

bila v Latviji vzpostavljena leta 2012: prejeta so

bila prva jajca želv, izvaljenih v središču.

- Leta 2014 je bilo prvič v zgodovini Latvije

42 mladih želv, ki so bile vzrejene v središču,

izpuščenih v naravo.

- Prvič v zgodovini Latvije so bili obnovljeni ribniki in mesta za odlaganje jajc vrste E. orbicularis ter habitati

vrste Coronella austriaca, vzpostavljeni sta bili dve novi območji Natura 2000 za Bombino bombino ter

ustvarjeni številni ribniki, ki ustvarjajo zelene koridorje za stike med populacijami v Latviji in s populacijami

v Belorusiji.

- Od začetka projekta je bilo skupno izdanih 16 sporočil za javnost. Projekt je bil izpostavljen v 17 objavah v

strokovnih revijah in časopisih Latvije in ZDA (Diena, Seichas, Nasha Gazeta, Dinaburg itd.), pri čemer je

skupna naklada (izračunano na podlagi uradnih informacij o velikostih iz izdaj določenih časopisov in

revij) dosegla več kot 300 000 izvodov; projekt je bil predstavljen na 25 javnih prireditvah, ki se jih je

skupno udeležilo več kot 80 000 ljudi, ter latvijskemu predsedniku g. V. Zatlersu. Predstavljen je bil tudi v

več televizijskih intervjujih, med drugim v najbolj priljubljeni oddaji Latvije, podelitveni slovesnosti Latvia’s

Pride, o čemer so govorili najbolj priljubljeni množični mediji po vsej državi.

- Izvedena sta bila dva seminarja z lokalnimi lastniki zemljišč: 1) Demene, 21. 12. 2011, za lastnike zemljišč

v okrožju Demene – bodoče ozemlje Nature 2000, razprave predvsem o ohranjanju nižinskega urha; 2)

Silene, 30. 8. 2012, za lastnike zemljišč v naravnem parku Silene, razprave predvsem o ohranjanju

močvirske sklednice. Seminarja sta bila potrebna za pojasnitev vloge LIFE in projekta pri ohranjanju ciljnih

vrst v Latviji ter doseganje dogovorov z njimi.

- Za lastnike zemljišč in organe za varstvo okolja je bilo od začetka projekta organiziranih 17 dodatnih

brezplačnih seminarjev in delavnic (skupaj 351 udeležencev).

- V okviru projekta LIFE-HerpetoLatvia je bila organizirana mednarodna delavnica „Research and

Conservation of European Herpetofauna and its Environment: Bombina bombina, Emys orbicularis, and

Coronella austriaca” (Raziskovanje in ohranjanje evropskih dvoživk in plazilcev ter njihovega okolja:

Bombina bombina, Emys orbicularis in Coronella austriaca), ki je potekala v Daugavpilsu 8. in

9. oktobra 2012. Cilj delavnice je bilo srečanje s predstavniki drugih projektov LIFE ter izmenjava izkušenj

o različnih vidikih raziskav, upravljanju populacij ter ohranjanju treh projektnih vrst in situ in ex situ.

Dvodnevne brezplačne delavnice so vključevale predstavitve, razprave, terenske oglede lokacij prihodnjih

prizadevanj za izboljšanje habitatov in obisk prenovljene stavbe centra. 37 avtorjev iz 8 držav (Nemčija,

Poljska, Litva, Latvija, Nizozemska, Latvija, Belorusija in Estonija) je skupaj izvedlo 24 predstavitev, ustno

ali v obliki plakata, 21 udeležencev – strokovnjaki, predstavniki drugih projektov LIFE, znanstveniki in

študenti – pa se je osebno udeležilo delavnice.

- Projekt LIFE-HerpetoLatvia je bil predstavljen na 21 znanstvenih srečanjih (4 obiski, financirani iz

projekta) v Latviji, Rusiji, Poljski, Belorusiji, Italiji, Nemčiji, Luksemburgu itd., pri čemer je bilo skupaj

pripravljenih 61 predstavitev in plakatov; objavljenih je bilo 14 člankov in 22 povzetkov.

- Spletne informacije o treh navedenih vrstah v Latviji so na voljo na spletnem mestu projekta LIFE-

HerpetoLatvia in spletnem mestu Živalskega vrta Latgales.

- Na lokacijah projekta LIFE-HerpetoLatvia je postavljenih 10 oglasnih desk z informacijami o treh vrstah.

http://ec.europa.eu/environment/life/project/Projects/index.cfm?fuseaction=search.dspPage&n_proj_id=3825

http://ec.europa.eu/environment/life/project/Projects/index.cfm?fuseaction=search.dspPage&n_proj_id=3825

http://www.latgaleszoo.eu/



- Vsako leto več kot 30 000 obiskovalcev Živalskega vrta Latgales prejme informacije o programu LIFE EU

ter o ohranjanju treh vrst v Evropi in Latviji.

- Izdelane so bile tri brošure o ohranjanju vrst v Latviji in programu LIFE EU, ki so jih prejeli lastniki zemljišč

in drugi ljudje.

- Coronella austriaca je bila v Latviji razglašena za „žival leta 2012“.

- E. orbicularis je bila v Latviji razglašena za „žival leta 2013“.

1.2.5 Študija primera 5: Dejavnosti Živalskega vrta Latgales, Latvija in invazivne

tujerodne vrste

Študija primera 5: Dejavnosti Živalskega vrta Latgales (Daugavpils, Latvija) na področju invazivnih

tujerodnih vrst.

Avtorja: Mihails Pupins, Aija Pupina

Več informacij je na voljo v oddelku 1.2.4 Študija primera 4: Dejavnosti ohranjanja v latvijskem Živalskem vrtu Latgales

Biologa Mihails Pupins in Aija Pupina sta začela

proučevati Emys orbicularis leta 1985 s staro

samico močvirske sklednice, pridobljeno pri

lokalnem prebivalcu. Emys orbicularis je v Latviji

zelo redka žival. Zato je bila kot prvotna metoda

proučevanja razširjenosti Emys orbicularis

uporabljena raziskava med lokalnimi prebivalci o

želvah, ki so jih videli v naravi. Pri preverjanju

odgovorov prebivalcev o prisotnosti Emys

orbicularis v Latviji sta biologa ugotovila, da so

nekateri prebivalci videli tujerodne, eksotične vrste

želv v Latviji. Bombina bombina, ki se proučuje od

leta 2004, je v Latviji zelo redka. Biologa sta

ugotovila, da se je v njenih habitatih naselila riba

kitajska sladkovodna dremavka (Perccottus glenii),

ki je za želve zelo nevarna.

Tako Bombina bombina kot Emys orbicularis sta

bila v Latviji ogrožena zaradi kitajske sladkovodne

dremavke, zato se Živalski vrt Latgales od leta 1995

spopada s to invazivno tujerodno vrsto. To

dejavnost izvaja s kombinacijo štirih strateških

usmeritev: predhodnimi študijami, temeljnimi in

uporabnimi raziskavami, ukrepi za ohranjanje

narave in situ in ex situ ter izobraževanjem.

Prvi korak: Predhodna študija

Biologi ocenijo in analizirajo informacije, zbrane od

lokalnih prebivalcev na intervjujih ter med

odpravami v naravo, znanstvenimi srečanji in

konferencami. Prejete informacije se analizirajo, da

se oceni, kakšno težavo predstavlja ciljna invazivna

tujerodna vrsta za lokalno ozemlje, in oblikujejo

hipoteze.

Rezultati

- V Latviji so prvič najdene alohtone vrste želv;

- tujerodna invazivna vrsta Perccottus glenii je prvič najdena v habitatih Bombine bombine v Latviji.

Drugi korak: Temeljne in uporabne raziskave

Biologi iz Živalskega vrta Latgales so proučevali razširjenost ciljne invazivne tujerodne vrste z intervjuji



prebivalcev in terenskimi odpravami; analizirali so nekatere vidike ekologije ciljne invazivne tujerodne vrste v

naravi in v eksperimentalnih pogojih ter ekologijo ciljnih vrst Bombina bombina in Emys orbicularis, da bi

bolje razumeli nevarnost, ki jo predstavlja invazivna tujerodna vrsta.

Rezultati

- Leta 2006 je bila v Latviji prvič najdena

tujerodna invazivna vrsta rdečevratka

(Trachemys scripta elegans); registrirana je bila

skupina petih odraslih Trachemys scripta

elegans.

- V Latviji je bilo prvič registriranih sedem

alohtonih vrst in podvrst želv (Trachemys

scripta troostii, Mauremys caspica, Mauremys

rivulata, Pelodiscus sinensis, Testudo

horsfieldii, Testudo hermanni hercegovinensis,

Trachemys scripta elegans), večinoma

posamezne odrasle živali.

- Prvič v Latviji je bilo zabeleženo uspešno

prezimovanje skupine Trachemys scripta

elegans v zunanji ogradi Živalskega vrta

Latgales; v zunanjem zavetišču živalskega vrta

pa je bilo zabeleženo odlaganje jajčec Trachemys scripta elegans. Prvič v Latviji je bilo

zabeleženo tudi uspešno prezimovanje skupine Trachemys scripta elegans v naravi.

- V Živalskem vrtu Latgales je bilo zabeleženo neposredno plenilsko vedenje vrste Trachemys

scripta elegans do vrste Emys orbicularis.

- Raziskana je bila razširjenost Perccottus glenii v habitatih Bombine bombine in v povodjih jezer

lososov v Latviji, gradivo pa je bilo objavljeno v znanstvenih revijah.

-

V okviru projekta LIFE-HerpetoLatvia je bila leta 2012 v Daugavpilsu organizirana mednarodna delavnica

(osem držav). Cilj delavnice je bila izmenjava izkušenj o različnih vidikih raziskav, upravljanja populacij in

ohranjanja ter o nevarnostih za glavne vrste: invazivne tujerodne želve, Perccottus glenii.

- Informacije o tujerodnih invazivnih želvah Perccottus glenii v Latviji so bile predstavljene v šestih

predstavitvah na šestih znanstvenih konferencah. Poleg tega so bili objavljeni trije znanstveni članki in

šest povzetkov.

Tretji korak: Razvoj strategije in taktik za ohranitev avtohtone ciljne vrste

Biologi iz Živalskega vrta Latgales so na podlagi rezultatov raziskav razvili načela za boj proti ciljnim

invazivnim tujerodnim vrstam v Latviji, da bi se ohranile avtohtone ciljne vrste.

Rezultati

- Biologi Živalskega vrta Latgales so leta 2007

pripravili nacionalni strateški načrt za ohranitev

E. orbicularis v Latviji, ki ga uradno odobrilo

ministrstvo za okolje. V načrtu je bila opisana

glavna nevarnost – invazivne tujerodne vrste

želv in njihovi zajedavci – ter priporočeni ukrepi

za boj proti njim.

- Podobno je bil leta 2006 pripravljen in uradno

odobren nacionalni strateški načrt za ohranitev

vrste Bombina bombina. V načrtu so bile

opisane glavne nevarnosti – invazivne

tujerodne vrste želv, Perccottus glenii in

invazivni tujerodni zajedavci eksotičnih dvoživk

– ter priporočeni ukrepi za boj proti njim.

- V okviru projekta LIFE-HerpetoLatvia je bil pripravljen načrt upravljanja največje populacije Bombina

bombina s protiukrepi proti Perccottus glenii za dve novi območji NATURA 2000.

Četrti korak: Ohranjanje ex situ in in situ

Biologi iz Živalskega vrta Latgales so ujeli invazivne tujerodne vrste želv ali jih prejeli od prebivalcev ali



lastnikov, ki so jih ujeli. Dejavnost je potekala v zelo močnem in širokem sodelovanju s prebivalci Latvije.

Živalski vrt Latgales je ustvaril tudi zavetišče za eksotične želve, ki so jih zapustili lastniki ali ki so jih ujeli v

naravi.

Rezultati

- Iz narave v Latviji je bilo odstranjenih skupno 24 vodnih in kopenskih želv (in njihovih zajedavcev).

- Od lastnikov, drugih živalskih vrtov in agencije za ohranjanje narave je bilo prejetih skupno 54 vodnih in

kopenskih želv.

- Tudi nekatere druge posamezne tujerodne vrste (in njihovi zajedavci) so bile odstranjene iz narave

(Pygocentrus naterreri, ki so bili odstranjeni z ribolovom s trnkom, eksotičen kuščar in vrste pajkov).

- V Živalskem vrtu Latgales je bilo ustvarjeno zavetišče za vodne in kopenske želve (zunanji bazen in

notranji terariji).

- Najdeni so bili novi lastniki eksotičnih želv.

- Leta 2013 je bilo v zavetišču 32 vodnih in kopenskih želv.

- Leta 2008 je bilo iz habitatov Bombine bombine na območjih Natura 2000 Ilgas in naravni park Silene

odstranjenih več kot 2 000 osebkov Perccottus glenii.

- V naravnem parku Silene in drugod je bilo ustvarjenih 30 novih ribnikov za Bombino bombino,

nepovezanih z vodnimi telesi, v katerih se je naselila Perccottus glenii (projekt LIFE-HerpetoLatvia je

sofinanciran iz programa LIFE Evropske unije).

Peti korak: Izobraževanje

Biologi iz Živalskega vrta Latgales izobražujejo prebivalce o nevarnosti, ki jo ciljne in druge invazivne

tujerodne vrste lahko predstavljajo za naravo Latvije. V Živalskem vrtu Latgales imamo kakovostne

strokovnjake za izobraževalno delo.

Rezultati

- Vsako leto se po telefonu opravi posvetovanje s približno 70 respondenti glede zadrževanja invazivnih

tujerodnih vrst in eksotičnih želv.

- Vsako leto več kot 30 študentov biologije obišče Živalski vrt Latgales, kjer se poučijo o ciljnih invazivnih

tujerodnih vrstah.

- Leta 2012 je bil kot učni pripomoček pripravljen in objavljen terenski vodnik o eksotičnih želvah, ki jih je

mogoče najti v naravi Latvije, na voljo tudi v prostodostopni obliki PDF.

- Latvijci, zlasti otroci, študenti, strokovnjaki in lastniki zemljišč, se vsako leto izobražujejo o invazivnih

tujerodnih želvah in drugih invazivnih tujerodnih vrstah v Latviji: Med letoma 2010 in 2013 je bilo

organiziranih 25 javnih dogodkov, na katerih je sodelovalo več kot 22 000 udeležencev.

- Spletne informacije o nevarnosti, ki jo predstavljajo invazivne tujerodne želve in Perccottus glenii v Latviji,

so bile objavljene na spletnem mestu Živalskega vrta Latgales: www.latgaleszoo.biology.lv.

- V zavetišču Živalskega vrta Latgales stojijo štiri table o eksotičnih želvah s pozivi lastnikom, naj jih ne

izpustijo v naravo, ampak jih pripeljejo v Živalski vrt Latgales.

- Od začetka projekta LIFE-HerpetoLatvia in posredovanja informacij o invazivnih tujerodnih želvah je bila

Perccottus glenii v Latviji predstavljena na 25 javnih dogodkih za skupno več kot 80 000 ljudi, projekt in

informacije o invazivnih tujerodnih vrstah pa so bile predstavljene tudi predsedniku Latvije, g. V. Zatlersu.

- Vsako leto več kot 30 000 obiskovalcev Živalskega vrta Latgales prejme informacije o invazivnih

tujerodnih želvah Perccottus glenii v Latviji.

- Naslednje brošure so bile izdane in distribuirane leta 2007 v prostodostopni obliki PDF. Brošure so bile

posodobljene leta 2012:

o ohranjanju E. orbicularis v Latviji, ko so bile opisane invazivne tujerodne želve v Latviji;

o ohranjanju Bombine Bombine v Latviji, kjer je bila opisana Perccottus glenii v Latviji.

1.2.6 Študija primera 6: Reševanje in rehabilitacija živali za namene ohranjanja

Študija primera 6: Reševanje in rehabilitacija živali za namene ohranjanja

Avtor: Simonyi Gábor (madžarska zveza živalskih vrtov; Živalski vrt Budimpešta, Madžarska)

Zaščitene živali pogosto utrpijo hude telesne poškodbe v naravi ali pa so lahko ranjene zaradi človekovih

dejavnosti, kot so preganjanje ali konflikti, zastrupitve, incidenti na javnih cestah itd. Organi od živalskih vrtov

pogosto zahtevajo tudi, naj sprejmejo odvzete živali, ki spadajo v kategorije CITES. Živalski vrtovi so med

najbolj usposobljenimi ustanovami za reševanje teh živali. Pripravljeni morajo biti pomagati in zagotoviti

http://www.latgaleszoo.biology.lv/



ustrezno veterinarsko oskrbo za živali. Reševalne operacije živalskih vrtov so pomembne za ohranjanje

narave in se pogosto izvajajo v sodelovanju z organi za ohranjanje narave ter drugimi organizacijami za

ohranjanje živali in njihovo dobrobit.

Osebje živalskega vrta, zlasti veterinarji, zoologi in

oskrbniki živali, imajo potrebno znanje in izkušnje na

področju sprejemanja, zdravljenja, rehabilitacije in

ponovnega naseljevanja živali z velikim številom

prostoživečih taksonov. Ljudje na Madžarskem

vsako leto pripeljejo na tisoče primerkov zaščitenih

vrst v živalske vrtove, najpogosteje razširjene vrste,

kot so ježi, kosi, štorklje, velike sinice in vrste

netopirjev, občasno pa tudi zelo redke in strogo

zaščitene vrste. Njihovo ponovno naseljevanje v

naravo prispeva k ohranjanju zdravih ekosistemov.

Poleg tega je reševanje ranjenih ali osirotelih živali

zelo pomembno pri ozaveščanju javnosti o

ohranjanju vrst.

Po drugi strani je lahko reševanje redkih značilnih

vrst zelo pomembno za ohranjanje zdrave populacije

prizadetih vrst. Kraljevi orel (Aquila heliaca) je na

primer svetovno ogrožena vrsta, saj svetovna

populacija šteje le nekaj tisoč gojitvenih parov.

Madžarska ima največjo populacijo (približno

117 parov, ki gnezdijo) v Evropski uniji, ki predstavlja

približno 60 % celotne populacije v EU. Živalski vrt

Budimpešta je v zadnjih desetih letih prejel

17 osebkov kraljevega orla in 9 osebkov belorepca

(Haliaeetus albicilla), ki so bili bodisi zastrupljeni

bodisi so jih ranile krogle lovcev. Izpuščene živali so

po izpustu spremljali in večkrat opazili ter so

ponovno postale del gojitvene populacije.

Živalski vrt Budimpešta je leta 2012 rešil približno 1 700 osebkov (predvsem ptice in majhne sesalce) – v Evropi (zlasti v osrednjem in vzhodnem delu) je običajno, da živalski vrtovi nudijo zatočišče tudi prostoživečim zaščitenim vrstam.

1.3 Strokovno usposabljanje v živalskih vrtovih

1.3.1 Formalne priložnosti za usposabljanje in izobraževanje v živalskih vrtovih

Sodelovanje živalskega vrta pri usposabljanju za pridobitev ustreznih veščin ohranjanja narave v skladu s

členom 3 (prva alinea) direktive o živalskih vrtovih lahko zajema zagotavljanje usposabljanja, udeležitev

usposabljanja ali oboje. V vsakem primeru bi morali biti živalski vrtovi pripravljeni zaposlenim ponuditi načrt

usposabljanja, ki ustreza njihovim potrebam. V idealnem primeru se bo osebje živalskega vrta udeleževalo

stalnih in posodobljenih usposabljanj.

Naslednje informacije se uporabljajo kot primeri:



Diploma na področju upravljanja živali v živalskih vrtovih in akvarijih (DMZAA)

FdSc, Tečaj o celovitem ohranjanju prostoživečih vrst, Bristol

BSc Hons Biologija živali v živalskih vrstah, Šola za znanosti o živalih, podeželju in okolju, Univerza v

Nottingham Trentu, http://www.ntu.ac.uk/ares/

MSc Mednarodna etika in pravo na področju dobrobiti živali (na spletu), Univerza v Edinburgu,

https://www.ed.ac.uk/vet/studying/postgraduate/taught-programmes/animal-welfare

MSc Uporabno vedenje in dobrobit živali, Univerza v Edinburgu,

https://www.ed.ac.uk/vet/studying/postgraduate/taught-programmes/applied-animal-behaviour-welfare

MVetSci Varstvena medicina (na spletu), Univerza v Edinburgu,

https://www.ed.ac.uk/vet/studying/postgraduate/taught-programmes/conservation-medicine

MSc Varstvena biologija živali v živalskih vrtovih, Univerza v Plymouthu,

https://www.plymouth.ac.uk/courses/postgraduate/msc-zoo-conservation-biology

Upravljanje živalskih vrtov/prostoživečih živalskih vrst, https://www.hvhl.nl/

Usposabljanje za oskrbnike živalskih vrtov, izobraževalni center Groenhorst College v Barneveldu,

https://www.aeresmbo.nl/onze-scholen/barneveld

Podiplomski študij „Comportamento e Bem-Estar Animal“, ISPA – univerzitetni inštitut;

Lizbonahttps://www.veterinaria-atual.pt/na-clinica/ispa-abre-nova-edicao-pos-graduacao-comportamento-

bem-estar-animal/

1.3.2 Strokovno usposabljanje in konference

Dogodki EAZA, http://www.eaza.net/events/events-calendar/

Akademija EAZA, http://www.eaza.net/academy/

Usposabljanje na področju ohranjanja Durrell, http://www.durrell.org/training/

Dogodki BIAZA, https://biaza.org.uk/events

Seminar na področju dresure živali, park Chessington World of Adventures Resort

Mednarodna zveza izobraževalcev na področju živalskih vrtov, http://izea.net/education/lesson-plans-2/

Dresura živali v Živalskem vrtu Twycross, https://biaza.org.uk/events/detail/international-animal-training-

conference

Zoološko društvo v Londonu, http://www.zsl.org/education/careers-and-courses/

Strokovni odbor DEFRA za živalske vrtove, priročnik,

https://www.gov.uk/government/uploads/system/uploads/attachment_data/file/69611/pb13815-zoos-expert-

committee-handbook1.pdf

Organizacija The Shape of Enrichment, http://www.enrichment.org/

Organizacija Animal Concepts, http://www.animalconcepts.eu/

Usposabljanje na področju dobrobiti živali, http://www.aware-welfare.eu/aware/45674/7/0/60

Evropska zveza veterinarjev v živalskih vrtovih in veterinarjev za prostoživeče živalske vrste,

https://eazwv.site-ym.com/page/capacity_building

Britansko veterinarsko zoološko društvo, http://www.bvzs.org/

Evropska zveza za bolezni prostoživečih živalskih vrst, http://www.ewda.org/

Inšpekcijski pregledi DEFRA v živalskih vrtovih https://www.gov.uk/government/publications/zoo-inspections

Poletni tečaj organizacije Stichting AAP http://www.aap.nl/english/news/news/aap-summer-course-2013-

husbandry-of-rescued-primates.html

https://www.sparsholt.ac.uk/subject/animal-zoo-management/

http://courses.uwe.ac.uk/F750/integrated-wildlife-conservation

https://www.thecompleteuniversityguide.co.uk/courses/details/16454536

http://www.ntu.ac.uk/ares/

https://www.ed.ac.uk/vet/studying/postgraduate/taught-programmes/animal-welfare

https://www.ed.ac.uk/vet/studying/postgraduate/taught-programmes/applied-animal-behaviour-welfare

https://www.ed.ac.uk/vet/studying/postgraduate/taught-programmes/conservation-medicine

http://www.biaza.org.uk/uploads/MSCconsBiology.pdf

https://www.plymouth.ac.uk/courses/postgraduate/msc-zoo-conservation-biology

https://www.hvhl.nl/

https://www.aeresmbo.nl/onze-scholen/barneveld

https://www.veterinaria-atual.pt/na-clinica/ispa-abre-nova-edicao-pos-graduacao-comportamento-bem-estar-animal/

https://www.veterinaria-atual.pt/na-clinica/ispa-abre-nova-edicao-pos-graduacao-comportamento-bem-estar-animal/

http://www.eaza.net/events/events-calendar/

http://www.eaza.net/academy/

http://www.durrell.org/training/

https://biaza.org.uk/events

http://www.animalconcepts.eu/styled-4/styled-8/index.html

http://izea.net/education/lesson-plans-2/

https://biaza.org.uk/events/detail/international-animal-training-conference

https://biaza.org.uk/events/detail/international-animal-training-conference

http://www.zsl.org/education/careers-and-courses/



http://www.enrichment.org/

http://www.animalconcepts.eu/

http://www.aware-welfare.eu/aware/45674/7/0/60

https://eazwv.site-ym.com/page/capacity_building

http://www.bvzs.org/

http://www.ewda.org/

https://www.gov.uk/government/publications/zoo-inspections

http://www.aap.nl/english/news/news/aap-summer-course-2013-husbandry-of-rescued-primates.html

http://www.aap.nl/english/news/news/aap-summer-course-2013-husbandry-of-rescued-primates.html



1.4 Dejavniki izumrtja

Pripravila Vanessa Herranz Muñoz. Notranji grafi: Millennium Ecosystem Assessment.



1.5 Trajnostnost dejavnosti živalskih vrtov

Primeri, kako izboljšati trajnostnost dejavnosti:

- izboljšanje učinkovitosti porabe energije in vlaganje v obnovljive tehnologije, kot so sončni paneli ali

generatorji energije iz biomase, za zmanjšanje zunanje porabe;

- izvajanje okoljsko ozaveščene politike zalog, pri čemer se upoštevata izvor ter vpliv vseh uporabljenih

materialov in virov;

- boljše ravnanje z odpadki in spodbujanje recikliranja v okviru dejavnosti in med obiskovalci;

- uvedba sistemov za gospodarjenje z vodo in ponovno uporabo sive vode;

- izvajanje standardov okoljske odgovornosti, kot sta ISO 14001 ter sistem EU za okoljsko ravnanje in

presojo (EMAS).

Obstajajo tudi posebni standardi za trajnostnost v živalskih parkih, na primer certifikat „Biosphere Parks

Animal Embassy“, ki sta ga razvila Loro Parque (Španija) in španski inštitut za odgovorni turizem (povezan z

Unescom) za akreditacijo trajnostnosti in dobrih praks pri upravljanju živalskih vrtov.

Drugi primeri trajnostnosti v živalskih vrtovih so na voljo na spletnem mestu zveze EAZA.

Trajnostni razvoj se ureja z drugimi predpisi EU in državnimi predpisi. Oddelek WAZA za okoljsko

trajnostnost, dokumentacija EAZA in dokument z naslovom „How to become a more sustainable zoo BIAZA

Guidelines“ (Smernice BIAZA o tem, kako postati bolj trajnosten živalski vrt) zagotavljajo obširne informacije

in priporočila na zadevnem področju. Poleg tega je fundacija Arcus objavila prostodostopen dokument z

naslovom „Building Sustainable Sanctuaries“ („Gradnja trajnostnih zavetišč“), ki lahko koristi živalskim

vrtovom, ki želijo pri gradnji novih ograd upoštevati vidik trajnostnosti.

Primer: Živalski vrt Paignton (ZK)

Okolju prijaznejši živalski vrt. Okoljski park Živalski vrt Paignton si prizadeva delovati skladno s svojim

imenom. Prizadevamo si biti zgled obiskovalcem in preizkusiti ideje, ki lahko pomagajo planetu. Te zajemajo

vse od sončnih panelov in kompostiranja do etičnega trgovanja in neuporabe palmovega olja, kadar je to

mogoče (nasadi uničujejo habitat orangutanov v jugovzhodni Aziji).

Nekatere nenavadnejše ideje vključujejo biološko zatiranje škodljivih organizmov v rastlinjakih, do katerih

obiskovalci nimajo dostopa, sistem za filtriranje vode iz trstičja in ogrevanje na biomaso v močvirju s

krokodili. Zgradba pri glavnem vhodu ima tako imenovano živo streho.

Imamo sistem okoljskega upravljanja in mednarodno akreditacijo ISO14001 za ravnanje z okoljem. Živalski

vrt Paignton je bil leta 2008 imenovan za najboljše trajnostno turistično podjetje in prejel nagrado za

najboljše trajnostno podjetje v Devonu, ki jo podeljuje organizacija Devon Environmental Business Initiative

(DEBI). Živalski vrt je prejel tudi nagrade programa Green Tourism Business Scheme za zeleni turizem.

Najpomembnejša pobuda zadnjih let je Verti Crop. VertiCrop je bil prvi javni vertikalni pridelovalni sistem z

visoko gostoto na svetu. Ta delujoči prototip je pokazal, kako lahko tovrstna tehnologija pomaga pri

reševanju svetovnih težav s proizvodnjo hrane. VertiCrop združuje kratko pot pridelkov od vira do končne

lokacije, pridelavo z veliko gostoto in manjšo porabo virov, kot sta zemlja in voda – to pomeni, da lahko kar v

živalskem vrtu pridelamo sveža in okusna zelišča ter listnato zelenjavo za živali.

1.6 Primeri izjav o poslanstvu

1.6.1 Zoološko društvo v Londonu (Zoological Society of London, ZSL)

Vizija ZSL: Svet, v katerem so živali cenjene, njihova ohranitev pa zagotovljena.

Poslanstvo ZSL: Spodbujati in doseči svetovno ohranitev živali in njihovih habitatov.

Strateški cilji ZSL:

- Strateški cilj št. 1: Izvajati in spodbujati ustrezne visokokakovostne zoološke in naravovarstvene

raziskave, ki nam pomagati doseči cilje ohranjanja, obveščati in vplivati na politiko ohranjanja.

- Strateški cilj št. 2: Spodbujati in motivirati vse deležnike, da podpirajo ohranjanje in sodelujejo pri njem.

- Strateški cilj št. 3: Izvajati učinkovite in ustrezne programe za ohranjanje in situ in ex situ za prednostne

vrste in habitate.

- Strateški cilj št. 4: Voditi in zagotavljati vzorne živalske vrtove, da se spodbuja poslanstvo ZSL.

https://www.iso.org/standard/60857.html

http://ec.europa.eu/environment/emas/index_en.htm

https://www.biospheretourism.com/en/entity/loro-parque/152

https://www.biospheretourism.com/en/entity/loro-parque/152

http://www.eaza.net/about-us/eazadocuments/

http://www.waza.org/en/site/conservation/environmental-sustainability

http://www.waza.org/en/site/conservation/environmental-sustainability

http://www.eaza.net/about-us/eazadocuments/

http://www.biaza.org.uk/climate-change-and-sustainability/



http://www.arcusfoundation.org/images/uploads/downloads/Arcus_Building_Sustainable_Sanctuaries.pdf

https://www.paigntonzoo.org.uk/about-us/our-history

http://www.verticrop.com/

http://www.zsl.org/about-us/



- Strateški cilj št. 5: Okrepiti poslanstvo ZSL s povečanjem priložnosti za pridobivanje sredstev.

1.6.2 Živalski vrt København

Poslanstvo živalskega vrta

Živalski vrt mora:

- s sodobnim prikazom in značilnimi živalskimi vrstami, ki ustrezajo lokalnim razmeram, delovati kot

kulturna ustanova na področjih:

kulture;

informiranja/izobraževanja;

znanosti;

- povečati zanimanje za naravo in njeno raznovrstnost ter razumevanje področja z izkušnjami, ki temeljijo

na ustreznem, vključujočem in zabavnem izobraževanju in prikazovanju;

- aktivno sodelovati v mednarodnih prizadevanjih za ohranitev živalskih vrst in habitatov ter tako prispevati

k ohranjanju biotske raznovrstnosti.

- Vse te dejavnosti morajo temeljiti na znanosti.

Vizija živalskega vrta

Živalski vrt bo v naslednjih petih letih:

- vodilna danska kulturna institucija, kar zadeva inovativno komunikacijo, izobraževanje in prikaze, tudi v

zvezi z vidiki okolja in trajnosti;

- znan in cenjen zaradi svojih visokih standardov in kakovosti na področju zadrževanja živali in standardov

ograd za živali ter kot atrakcija, v kateri privlačna arhitektura in dizajn povečujeta vrednost in kakovost

izkušnje.

- znan in cenjen kot vodilni danski informacijski center na področju eksotičnih živalih in ohranjanja njihovih

naravnih habitatov;

- znan in cenjen kot aktivna naravovarstvena organizacija s svetovno perspektivo in mrežo;

- podjetje z visokimi etičnimi standardi;

- podjetje, ki se osredotoča na obiskovalce;

- eno od podjetij z najbolj motiviranimi, visoko usposobljenimi in visoko izobraženimi zaposlenimi v svetu

evropskih živalskih vrtov in akvarijev;

- podjetje z ekonomsko podlago, ki zagotavlja izpolnjevanje poslanstva živalskega vrta.

1.6.3 Poslanstvo Živalskega vrta Riga:

družbi predstaviti raznolikost naravnega sveta in jo izobraziti na tem področju;

sodelovati pri raziskavah in ohranjanju različnih vrst živali v Latviji in po svetu;

spodbujati ohranjanje prostoživečih živalskih vrst in habitatov;

spodbujati ljudi k razumevanju narave okoli nas in zavedanju njihove vloge v njej.

1.6.4 Poslanstvo in cilji Živalskega vrta Vroclav:

Poslanstvo Živalskega vrta Vroclav je ohranjanje biološke raznovrstnosti za pravilen in celovit razvoj

prihodnjih generacij.

Kot pristojni za živalske predstavnike v človeškem svetu se ukvarjamo z ohranjanjem narave, od gojitve

ogroženih vrst ex situ, znanstvenih raziskav in spodbujanja rešitev v skladu z načeli ekologije do zaščite in

situ in ponovnega naseljevanja gojenih osebkov v njihovo naravno okolje.

Poudarek namenjamo izobraževanju, saj lahko le popolna ozaveščenost družbe vodi do zavestnih ukrepov

za ohranjanje ogroženih vrst. Živalim zagotavljamo razmere, podobne njihovemu naravnemu habitatu. Te

težnje se odražajo v nenehnih spremembah infrastrukture živalskega vrta in modernizaciji ograd za živali.

Institucionalni cilji določajo, kako bo živalski vrt izpolnil poslanstvo s posebnimi cilji ali strategijami, ki jih je

mogoče oblikovati z odgovori na vprašanja, kot so:

- Kaj je glavni ohranitveni cilj živalskega vrta? Na primer: domorodne vrste ali habitati, taksonomske

skupine, določene regije ali ekosistemi, raziskave, izobraževanje ali usposabljanje na področju

ohranjanja, ohranjanje in situ, gojitev v ujetništvu, ponovno naseljevanje v naravo itd.

https://www.zoo.dk/en/about/organization/

http://www.rigazoo.lv/en

http://www.zoo.wroclaw.pl/index.php?strona=247&id_kat=258



- Kateri so dolgoročni ali najpomembnejši programi, ki jim je zavezan živalski vrt? Na primer

programi gojitve v ujetništvu, pobude EU, državni projekti, sodelovanje z akademskimi institucijami ali

institucijami ohranjanja itd.

- Kakšen je pristop živalskega vrta k spodbujanju izobraževanja in ozaveščenosti javnosti? Na

primer z navdihujočimi ali interaktivnimi razstavami, vzpostavljanjem čustvenih povezav, vzpostavljanjem

vozlišč biološkega znanja na njihovem področju vpliva, dejavnim vključevanjem javnosti v pobude

ohranjanja, vodenjem ohranitvenih projektov v lokalni skupnosti itd. – več v členu 3(2).

- Drugi cilji, ki na primer odražajo pristop k zagotavljanju visokih standardov nastanitve živali, zavezanost

trajnostnemu razvoju, sodelovanje na drugih področjih ohranjanja, kot so vplivanje na politiko,

ustanovitev rezervatov itd.

Opomba avtorja: Te izjave o poslanstvu so prepisane neposredno iz izvirnika, brez kakršnih koli popravkov

ali sprememb.

1.7 Izbira prednostnih nalog in načrtovanje ohranjanja

Na področju ohranjanja je ključna izbira prednostnih nalog ohranjanja, za katere se namenijo sredstva in v

katere se usmerijo prizadevanja. Na področju ohranjanja so prednostne naloge pogosto kategorizirane kot

naloge za posamezno območje ali naloge za posamezno vrsto. Pristopi, ki temeljijo na posameznem

območju, navadno predlagajo posebna območja za različne ohranitvene ukrepe na podlagi značilnosti, kot

so:

- preprečevanje izumrtja vrst. Zveza Alliance for Zero Extinction (AZE) na primer obsega na desetine

nevladnih organizacij, ki si prizadevajo rešiti območja, na katerih živi skoraj celotna populacija kritično

ogrožene ali ogrožene vrste. Izginotje teh območij bi povzročilo izumrtje vrste;

- splošna številčnost vrst. Koncept „središč biotske raznovrstnosti“ je bil prvič uveden leta 1988 in se od

takrat uporablja za razmejitev delov sveta, ki so biotsko zelo raznovrstni, kar se običajno kaže v številu in

raznolikosti vrst. Trenutno je opredeljenih 34 središč;

- število endemičnih vrst. V okviru enega prvih programov za določanje prednostnih nalog, ki je skušal

opredeliti območja planeta za ciljno usmerjene ohranitvene ukrepe, so bila določena območja

endemičnih vrst ptic na začetku 90. let 20. stoletja. Pozneje so bila opredeljena mednarodno pomembna

območja za ptice v manjšem obsegu, da so se lahko opredelila posebna območja za podporo

ohranjanju.

Reprezentativnost. Zadnji primer določanja prednostnih nalog z geografskega in ne taksonomskega vidika je

izbor, ki temelji na ekoregijah. Ta pristop si prizadeva ohraniti najbolj izjemne primere vseh glavnih habitatnih

tipov, ne samo tistih, ki vsebujejo vrste s posebnimi značilnostmi (npr. tiste, ki so zelo ogrožene in/ali

lokalizirane). Vsak od teh geografskih pristopov izraža določeno vizijo o tem, kaj bi moral biti cilj

ohranitvenega ukrepa. Nekateri so ambiciozni in si prizadevajo, da bi ohranili trenutno biotsko raznovrstnost,

drugi pa poskušajo spodbujati ukrepe v najnujnejših primerih, da bi se preprečilo izumrtje.

Enak pristop se uporablja tudi pri določanju prednostnih vrst. Najprej je pomembno določiti, katere vrste bi

morale biti cilj programa za ohranjanje. Nekateri izberejo določeno taksonomsko skupino in veliko

organizacij je namenjenih določenim skupinam, na primer sesalcem, rastlinam in nevretenčarjem. Čeprav je

zgoraj omenjeni pristop zveze Alliance for Zero Extinction usmerjen v določena območja za ukrepanje, so ta

območja opredeljena na podlagi tega, da gre za najpomembnejša območja na svetu za nekatere najbolj

ogrožene vrste: njihovo varovanje bo zelo pripomoglo k preprečitvi izumrtja vrst, ki so še posebej blizu

izumrtja. Tretji primer ohranjanja, ki temelji na posamezni vrsti, je usmerjanje ukrepov in pozornosti na

najširši spekter evolucijske raznolikosti, ki je prav tako ogrožena. Te vrste so znane kot evolucijsko posebne

in svetovno ogrožene vrste.

Izbrani pristop izraža posebne interese posameznikov, ki oblikujejo program za ohranjanje. Obstaja tudi

praktična komponenta: s skrbno analizo se ugotovi, kaj je izvedljivo z vidika ukrepov, potrebnih za

obravnavanje groženj, in razpoložljivih sredstev (denarja in ljudi). Živalski vrtovi imajo veliko možnosti,

odvisno od tega, v kolikšni meri želijo: delovati v partnerstvu ali sami; voditi lastne programe ali podpirati

projekte drugih organizacij in sprejeti pristop, ki temelji na posamezni vrsti, ali širše prispevati k habitatom ali

drugim ciljem ohranjanja.

Organizacije želijo denar porabiti čim pametneje. Da bi dosegli ta cilj, so v laboratoriju Possingham

(Univerza v Queenslandu v Avstraliji) pred kratkim analizirali stroškovno učinkovitost projektov. Laboratorij je

http://www.zeroextinction.org/

http://www.conservation.org/where/priority_areas/hotspots/Pages/hotspots_main.aspx

http://www.birdlife.org/datazone/eba

http://www.birdlife.org/datazone/eba

https://en.wikipedia.org/wiki/List_of_ecoregions_(WWF)

http://www.edgeofexistence.org/

http://www.edgeofexistence.org/

http://www.possinghamlab.org/



oblikoval protokol za določanje prednostnih nalog projekta (PPP), ki se uspešno uporablja za načrtovanje

ohranjanja na Novi Zelandiji. Zaenkrat še ni jasno, kakšna je splošna uporabnost tega protokola.

Načrtovanje ohranjanja. Mreža Cambridge Conservation Forum (CCF) in organizacija Conservation

Measures Partnership (CMP) sta preučila nekatere vidike, ki jih je treba upoštevati pri načrtovanju programa

za ohranjanje, in elemente, potrebne za njegov uspeh. Organa sta ubrala različna pristopa, vendar

spodbujata razmišljanje o vlogi raziskav, upravljanja in drugih dejavnikov pri učinkovitosti ohranjanja (CCF:

glej sliko 1) ter o tem, kaj natanko je treba upoštevati pri načrtovanju projekta, da bo imel kar najboljše

možnosti za uspeh (CMP: glej sliko 2).

Slika 1: Merjenje uspešnosti ohranjanja (povzeto po CCF, 2008)

Slika 2: Cikel upravljanja odprtih standardov (povzeto po „Open Standards for the Practice of

Conservation“ (Odprti standardi za izvajanje ohranjanja), Conservation Measures Partnership, 2013)

http://decision-point.com.au/article/the-project-prioritisation-protocol/

http://www.cambridgeconservationforum.org.uk/

http://www.conservationmeasures.org/

http://www.conservationmeasures.org/

http://www.conservationmeasures.org/initiatives/standards-for-project-management

http://www.conservationmeasures.org/initiatives/standards-for-project-management



Pododbor IUCN za načrtovanje ohranjanja vrst spodbuja natančno načrtovanje na področju vrst v skladu s

smernicami Komisije za ohranitev vrst (IUCN SSC 2008). Prizadeva si oblikovati strategije, razvite v

partnerstvu z vsemi posamezniki, ki se ukvarjajo z vrsto ali skupino vrst oziroma imajo interes zanjo. To

lahko vključuje vladne uradnike, lovce, lokalne skupnosti, raziskovalce in skupine za ohranjanje

prostoživečih vrst. Prvi korak je priprava pregleda stanja, o katerem se razpravlja, se ga po potrebi revidira in

nato potrdi. Nato udeleženci (ali deležniki) razvijejo dolgoročno vizijo za vrsto (ali skupino vrst), na podlagi

katere se lahko opredelijo cilji in ukrepi. Postopek načrtovanja na splošno omogoča natančen razmislek o

praktičnih korakih, ki jih je treba sprejeti za dosego dolgoročnih ciljev in vizije.

Živalski vrtovi so pogosto posebej zainteresirani za razvoj programov, ki na določen način vključujejo njihove

zbirke v ujetništvu. To lahko storijo neposredno z uporabo osebkov v programih gojitve ali posredno kot

ambasadorji in izobraževalci. Komisija IUCN za ohranitev vrst pripravlja nove smernice o upravljanju

populacij ex situ. V tem osnutku smernic20 je predlagan petstopenjski postopek za ugotavljanje, ali je

populacija v ujetništvu koristna in, če je, v kakšni obliki naj njeno sodelovanje poteka. Ti koraki so:

Slika 3: Komponente strategije ohranjanja vrst IUCN/SSC (Povzeto po IUCN SSC 2008)

Petstopenjski postopek odločanja za odločitev, kdaj je upravljanje ex situ primerno orodje ohranjanja:

- 1. KORAK. Priprava pregleda stanja za posamezno vrsto, vključno z analizo ogroženosti.

- 2. KORAK. Opredelitev vloge, ki jo ima lahko upravljanje ex situ pri splošnem ohranjanju vrste.

- 3. KORAK. Določitev značilnosti in obsega populacije ex situ, potrebnih za izpolnitev opredeljene vloge

pri ohranjanju.

- 4. KORAK. Opredelitev virov in strokovnega znanja, potrebnih za program upravljanja ex situ, da se

izpolni vloga ter ocenijo izvedljivost in tveganja.

20 Te smernice naj bi bile na voljo leta 2014. Do takrat pa je več informacij na voljo v Traylor-Holzer in drugi (2013).

https://www.iucn.org/theme/species/about/species-survival-commission/ssc-leadership-and-steering-committee/sub-committees/species-conservation-planning-subcommittee/about-species-conservation-planning-subcommittee



- 5. KORAK. Sprejem informirane (tj. z uporabo zgoraj zbranih informacij) in pregledne (tj. prikaz, kako in

zakaj je bila odločitev sprejeta) odločitve.

Nujno je tudi, da živalski vrtovi skrbno izberejo programe za ohranjanje ex situ, pri katerih želijo sodelovati.

Strokovna skupina IUCN za načrtovanje ohranjanja (CPSG) „spodbuja prispevke naravovarstvene gojitvene

skupnosti k ohranjanju vrst“, tako da med drugim izvaja analize populacij (tj. analize sposobnosti preživetja

populacij [PVA] ter analize sposobnosti preživetja populacije in habitata [PHVA]) z uporabo specializirane

programske opreme, kot je Vortex. Sledi priprava načrtov in priporočil za ohranjanje vrste, ki povezujejo

populacije v ujetništvu in prostoživeče populacije. CBSG izvaja tudi postopke načrta za oceno in upravljanje

ohranjanja (CAMP), katerih cilj je dati prednost raziskavam in ukrepom upravljanja, ki jih zahtevajo različne

vrste.

Sklic. Traylor-Holzer, K., Leus, K. and McGowan, PJK (2013). Integrating Assessment of Ex Situ

Management Options into Species Conservation Planning. WAZA Magazine št. 14: 6–9.

Pripravil avtor v sodelovanju s: Philip McGowan (Projektna skupina Komisije IUCN za ohranitev vrst za

strateško načrtovanje ohranjanja vrst)

1.8 Strateško načrtovanje živalskega vrta

Glede na institucijo lahko dokumentacija o strateškem načrtovanju živalskega vrta vsebuje naslednje

informacije, ki so lahko pomembne za izvajanje direktive EU o živalskih vrtovih:

- institucionalni cilji;

- institucionalni načrt za zbirko (ICP);

- načrt gojitve;

- načrt ohranjanja;

- raziskovalni načrt;

- načrt usposabljanja osebja;

- načrt izobraževanj;

- načrt veterinarske oskrbe;

- načrt prehranjevanja;

- načrt obogatitve okolja/dobrobiti;

- načrt okoljske varnosti (določbe o invazivnih tujerodnih vrstah);

- načrti za zdravje in varnost / načrti izrednih ukrepov;

- sistem vodenja evidenc;

- načrt likvidacije;

- načrt/potrdila na področju okoljske trajnostnosti;

- načrt gospodarske trajnostnosti.

Primer dokumentacije za načrtovanje živalskega vrta je strateški načrt Živalskega vrta Bristol.

Institucionalni načrt za zbirko ali ICP je orodje, ki se uporablja za nadzor vseh vrst v zbirki in njihove vloge pri

ohranjanju, povezav do programov, načrtov za pridobivanje ali odstranjevanje osebkov in drugih ustreznih

informacij. Ena najpomembnejših funkcij ICP je dodelitev vloge pri ohranjanju za vsako vrsto v zbirki.

Regionalni načrt za zbirke (RCP) svetuje institucijam članicam EAZA o vlogah in ukrepih za prednostne

vrste na regionalni ravni ter se upošteva tudi pri oblikovanju ICP. EAZA je opredelila več kategorij

regionalnega načrta za zbirke ali vlog, ki jim je vrsta lahko dodeljena. Slika 4 spodaj prikazuje, kako je lahko

videti ICP, in katere podrobne informacije lahko vključuje.

Zveza EAZA in nekateri njeni člani so vložili ogromno dela v način določanja in opredelitve vloge vrst pri

ohranjanju. Posledično na primer Živalski vrt Chester in ZSL uporabljata sistem kategorizacije, povzet po

sistemu Živalskega vrta Riga, ki preučuje vloge z vidika treh funkcij: ohranjanja, izobraževanja in raziskav.

Oddelek za načrtovanje zbirke Živalskega vrta Chester zagotavlja nadaljnje informacije o vlogah vrst pri

ohranjanju, ki se uporabljajo.

Pridobivanje novih vrst za zbirko mora biti ustrezno utemeljeno ter v skladu z ICP in cilji ohranjanja živalskega vrta. Svetovalne skupine EAZA za taksone (Taxon Advisory Groups, TAG) in organizacija


http://www.vortex10.org/Vortex10.aspx

http://www.bristolzoo.org.uk/zoo-information/about-us/accounts-reviews-and-plans



https://www.chesterzoo.org/education/case-studies/collection-planning



Amphibian Ark so razvili vprašalnik v obliki drevesa odločanja, ki ga je Živalski vrt Chester nadalje prilagodil in se uporablja v ta namen (glej dokument o načrtovanju in utemeljitvi zbirke). Pridobivanje in odstranjevanje vrst iz zbirke živalskega vrta je lahko občutljiva tema. Politika BIAZA o transakcijah z živalmi vsebuje vrsto priporočil, ki bi jih bilo lahko koristno vključiti v politiko živalskega vrta na področju pridobivanja in odstranjevanja živali.

https://www.chesterzoo.org/~/media/Files/Education/Diploma/Conservation%20Roles%20and%20Species%20Justification.ashx

file:///C:/Users/goerrut/Downloads/Animal%20Transfer%20Policy%202014%20(1).pdf

file:///C:/Users/goerrut/Downloads/Animal%20Transfer%20Policy%202014%20(1).pdf



Slika 4: Preglednica kategorij ICP. Povzeto po zoološkem društvu v Londonu (Zoological Society of London, ZSL).



1.9 Seznam zvez in organizacij živalskih vrtov na nacionalni ravni in

ravni EU21

Priloga 1.9: Seznam zvez in organizacij živalskih vrtov na nacionalni ravni in ravni EU

Avstrija Avstrijska zveza živalskih vrtov Österreichische Zoo Organisation (OZO)

http://www.ozo.at/

Češka republika Zveza čeških in slovaških zooloških vrtov – UCSZOO

http://www.zoo.cz

Danska Danska zveza živalskih vrtov in akvarijev – DAZA

http://www.daza.dk

Francija Association Française des Parcs Zoologiques – AFdPZ

http://www.afdpz.org

Union des Conservateurs d'Aquarium – UCA

http://aquariumsdefrance.fr/

L'Association Francophone des Soigneurs Animaliers – AFSA


Nemčija Zoološko društvo za ohranitev vrst in populacij – ZGAP

https://www.zgap.org/index.php/en/

Stiftung Artenschutz http://www.stiftung-artenschutz.de

Berufsverband der Zootierpfleger – BdZ

http://www.zootierpflege.de

Inštitut Leibniza za preučevanje živali v živalskih vrtovih in prostoživečih živalskih vrst – IZW

http://www.izw-berlin.de

Verband Deutschsprachiger Zoopädagogen e.V. – VZP

http://www.vzp.de

Nemška zveza oskrbnikov v živalskih vrtovih. Berufsverband der Zootierpfleger e.V. – BdZ


Nemška zveza parkov za prostoživeče živalske vrste. Deutscher-Wildgehege-Verband e. V. – DWV

http://www.wildgehege-verband.de

Nemško govoreča zveza direktorjev živalskih vrtov. Verband Deutscher Zoodirektoren – VDZ

http://www.zoodirektoren.de/

Deutsche Tierparkgesellschaft – DTG

http://www.deutsche-tierparkgesellschaft.de/

Frankfurtsko zoološko društvo – ZGF

http://www.zgf.de/?id=14&language=en

Italija Unione Italiana Zoo ed Acquari – UIZA

http://www.uiza.org

Nizozemska Nizozemska zveza živalskih vrtov http://www.nvdzoos.nl

Alertis http://www.alertis.nl

Stichting 'De Harpij' http://www.deharpij.nl

Romunija Romunska zveza živalskih vrtov in akvarijev – RZAF

http://www.federatiazoo.ro/

21 Opomba. Ta seznam ni izčrpen.

http://www.ozo.at/

http://www.zoo.cz/

http://www.daza.dk/

http://www.afdpz.org/

http://aquariumsdefrance.fr/




http://www.stiftung-artenschutz.de/


http://www.izw-berlin.de/

http://www.vzp.de/


http://www.wildgehege-verband.de/

http://www.zoodirektoren.de/





http://www.uiza.org/

http://www.nvdzoos.nl/

http://www.alertis.nl/

http://www.deharpij.nl/

http://www.federatiazoo.ro/



Španija Iberska zveza živalskih vrtov in akvarijev – AIZA

http://www.aiza.org.es

Iberska zveza oskrbnikov prostoživečih živalskih vrst – AICAS

http://www.aicas.org/

Švedska Švedska zveza živalskih vrtov in akvarijev – SAZA

http://svenska-djurparksforeningen.nu/

Združeno kraljestvo Britanska in irska zveza živalskih vrtov in akvarijev – BIAZA

http://www.biaza.org.uk

Zveza britanskih in irskih oskrbnikov prostoživečih živalskih vrst – ABWAK

http://www.abwak.org/

Britansko veterinarsko zoološko društvo – BVZS


Škotsko kraljevo zoološko društvo – RZSS

http://www.rzss.org.uk/

EU Evropska zveza živalskih vrtov in akvarijev – EAZA


Evropska zveza za vodne sesalce – EAAM

http://www.eaam.org/

Evropska zveza državnih veterinarskih uradnikov – EASVO

http://www.fve.org/about_fve/sections/EASVO.php

Evropska zveza veterinarjev v živalskih vrtovih in veterinarjev za prostoživeče živalske vrste – EAZWV


http://www.aiza.org.es/

http://www.aicas.org/




http://www.abwak.org/


http://www.rzss.org.uk/


http://www.eaam.org/




I Z O B R A Ž E V A N J E I N O Z A V E Š Č A N J E J A V N O S T I


2 Člen 3 – druga alinea – Izobraževanje in ozaveščanje

javnosti

2.1 Spletna mesta

Izobraževanje AZA

Izobraževanje BIAZA

CEC, Komisija IUCN za izobraževanje in komunikacijo

Priročnik za izobraževanje na področju ohranjanja (AZA, 2010)

Izobraževanje EAZA

Poročilo „Evaluating the Effectiveness of the Educational Delivery Models at Zoos Victoria“ (Ocenjevanje

učinkovitosti izobraževalnih modelov v Živalskem vrtu Viktorija)

Mednarodna zveza izobraževalcev iz živalskih vrtov IZEA

Izobraževanje WAZA

Izobraževanje zveze akvarijev in živalskih vrtov (Avstralija in Nova Zelandija)

Osrednji načrt za izobraževanje v živalskih vrtovih (osrednji organ za živalske vrtove v Indiji – Central Zoo

Authority)

Organizacija za zasnovo živalskih vrtov ZooLex

Poglavje

2

http://www.aza.org/conservation-education/

http://www.biaza.org.uk/education/

http://www.google.com/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=1&ved=0CCoQFjAA&url=http://www.iucn.org/about/union/commissions/cec/&ei=XcQIUu6MC4-f7gb56oGYAQ&usg=AFQjCNGB4XFXEMXdi4dyo92vL4XA86Y5oA&bvm=bv.50500085,d.ZGU&cad=rja

http://izea.net/wp-content/uploads/2015/06/CEC-Con-Ed-Course-Manual-for-IZE.pdf

http://www.eaza.net/conservation/education/

http://www.wpi.edu/Pubs/E-project/Available/E-project-042913-233036/unrestricted/Zoo_Final_Report_2013.pdf

http://www.izea.net/

http://www.waza.org/en/site/conservation/environmental-education

http://www.waza.org/en/site/conservation/environmental-education

http://www.zooaquarium.org.au/index.php/education/

http://www.ceeindia.org/cee/project_pages/cza.html

http://www.ceeindia.org/cee/project_pages/cza.html

http://www.google.com/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=1&cad=rja&ved=0CCwQFjAA&url=http://www.zoolex.org/&ei=pMMIUuvIIuus7Qax1oHoBA&usg=AFQjCNHYDO-8tA-dZ-617BbeCiMfhA4gbA&bvm=bv.50500085,d.ZGU



2.2 Študije primerov

2.2.1 Študija primera 7: Pobuda nemške zveze parkov za prostoživeče vrste

(Deutschen Wildgehege-Verband e.V. – DWV e.V.) za okoljsko izobraževanje

Študija primera 7: Pobuda nemške zveze parkov za prostoživeče vrste (Deutschen Wildgehege-

Verband e.V. – DWV e.V.) za okoljsko izobraževanje

Avtorja: Eckhard Wiesenthal in Pascale Wiesenthal

Pobuda nemške zveze parkov za prostoživeče vrste (DWV) za okoljsko izobraževanje poziva k celostnemu pristopu k operativni organizaciji svojih članov. „Pečat kakovosti na področju okoljskega izobraževanja“ je zasnovan v skladu s cilji direktive EU o živalskih vrtovih in svetovne strategije za ohranjanje v živalskih vrtovih in akvarijih. Cilji okoljskega izobraževanja temeljijo na agendi za trajnostni razvoj (BnE v Nemčiji), načelih Unescovega Desetletja Združenih narodov za vzgojo in izobraževanje za trajnostni razvoj (2005–2014) ter Agendi 21, Deklaraciji iz Ria o okolju in razvoju. Ukrepi za naloge na področju ohranjanja, znanosti in izobraževanja so odvisni od velikosti posamezne institucije (število zaposlenih, živali in obiskovalcev na leto). Izobraževalni certifikat priznava to zapletenost in raznolikost s celotno ponudbo usposabljanja (glej preglednico 1). Eden od končnih ciljev je tudi doseganje najvišjih možnih standardov zadrževanja živali.



Preglednica 1: Usposabljanje, ki ga zagotavlja

DWV

Raven/trajanje

Vsebina Cilji Nadaljnje naloge Akreditacija

Raven 1 (4 dni)

• Neformalno okoljsko izobraževanje / formalno okoljsko izobraževanje • Vodeni ogledi • Oblikovanje izobraževalnega gradiva

• Zagotoviti praktičen vpogled v načrtovanje neformalnega izobraževanja • Vključiti najboljše prakse formalnega okoljskega izobraževanja in agende za trajnostni razvoj v živalske vrtove

Jih ni (ta raven ponuja sveženj začetnih seminarjev, ki se osredotoča na glavna vprašanja okoljskega izobraževanja na podlagi izkušenj, da bi se vzpostavila skupna raven kakovosti)

Certifikat/dokument Značke / osnovni certifikat

Raven 2 (4 dni)

• Osnove upravljanja kakovosti I • Trženje • Ograda za živali – oblikovanje parka • Ocena/raziskava med obiskovalci

• Upravljanje kakovosti: izjave o poslanstvu, možnosti, omejitve in izvajanje • Strategija trženja, načrtovanje in ukrepi • Reja živali: celovit model, ki se osredotoča na žival • Raziskava med obiskovalci: metode in praksa

Živalski vrtovi bi morali biti sposobni dokazati, da so uvedli konkretne izboljšave v svojih ukrepih formalnega okoljskega izobraževanja in da so postavili temelje za upravljanje kakovosti

Certifikat/dokument Značke/certifikat Premium

Raven 3 (3 dni)

• Osnove upravljanja kakovosti II • Upravljanje prostovoljskega dela • Sheme izobraževanja/usposabljanja

• Upravljanje kakovosti II: naloge. Ocena lastnega razvoja za trajnostno izvajanje • Zagotavljanje uspešnega in učinkovitega prostovoljskega dela • Svetovna strategija za ohranjanje v živalskih vrtovih in akvarijih, Agenda 21, sodelovanje in ohranjanje vrst

Živalski vrtovi predstavijo nadaljnje izboljšave in celovitejše upravljanje kakovosti, ki ustrezajo zahtevam večjih vrtov

Certifikat/dokument Značke/certifikat Premium plus



Pomen upravljanja kakovosti v okviru certificiranja

Upravljanje kakovosti je strukturiran element na

dveh ravneh, ki vključuje posebne dejavnosti:

a) opredeljene zahteve se spremljajo eksterno.

Redno nadaljnje spremljanje izvajanje

inšpekcijskega nadzora zagotavlja, da se

nenehno izboljšujejo strokovne izkušnje in

znanje na področju neformalnega okoljskega

izobraževanja ter da so izobraževalne dejavnosti

trajnostno zasnovane. Na primer določitev

razvojnih ciljev za obdobje med certificiranjem in

ponovnim certificiranjem;

b) zahteve vključujejo okvirne pogoje, ki so

bistveni za uspeh neformalnega okoljskega

izobraževanja in razvoj kakovosti na splošno. Na

primer: organizacija dela.



Ravni I in II se osredotočata predvsem na potrebe manjših parkov z nekaj zaposlenimi. Raven III upošteva

dodatne potrebe večjih parkov, ki so posledica večjega števila zaposlenih in bolj zapletenih operativnih

postopkov.

Osrednji vidik upravljanja kakovosti je, da parki sami določijo svoje cilje in potrebe na usposabljanju. Zato so je raven III na voljo tudi majhnim parkom, če želijo vzpostaviti obsežnejše upravljanje kakovosti. Vključevanje znanstvenih, naravoslovnih in ohranitvenih tem

DWV podpira znanstvene projekte na področju ohranjanja narave in živali. Ustrezne informacije se vsaki

instituciji posredujejo prek interneta, revije DWV, biltenov in sestankov. Institucije nato vključijo posredovano

znanje v svoje izobraževanje. Skupina DWV za upravljanje vzpostavlja sodelovanje z naravovarstvenimi

organizacijami. Organizacija BUND (Friends of the Earth Nemčija) in zveza NABU (Nature and Biodiversity

Conservation Union; Zveza za ohranjanje narave in biotske raznovrstnosti) trenutno uporabljata živalske

vrtove, ki so člani DWV, kot platformo za promocijo projektov na kraju samem. Tovrstno sodelovanje je zelo

učinkovito in uspešneje združuje strokovno znanje na področju ohranjanja narave in živali.

Več informacij: http://www.wildgehege-verband.de/ Pobuda za okoljsko izobraževanje.Novice WAZA, 4/10,

str. 2–4.

2.2.2 Študija primera 8: Neformalni izobraževalni pripomočki ZSL v Živalskem vrtu

London

Študija primera 8: Neformalni izobraževalni pripomočki ZSL v Živalskem vrtu London

„Zoološko društvo v Londonu (Zoological Society of London, ZSL), ustanovljeno leta 1826, je mednarodna

znanstvena, ohranitvena in izobraževalna dobrodelna organizacija, katere poslanstvo je spodbujati in

doseči ohranitev živali in njihovih habitatov po vsem svetu.

Poslanstvo uresničujemo z revolucionarno znanostjo ter našimi aktivnimi projekti ohranjanja v več

kot 50 državah in dveh živalskih vrtovih, Živalskem vrtu ZSL London in Živalskem vrtu ZSL Whipsnade

(ZSL).“

Neformalni izobraževalni pripomočki, ki se uporabljajo v Živalskem vrtu London, so prikazani na spodnjih

slikah. Ti pripomočki prikazujejo pomembnost ohranjanja biotske raznovrstnosti na kreativen in interaktiven

način.

Domiselne izobraževalne tehnike ne zahtevajo dragih materialov, da bi navdihovale, informirale in

pritegnile ljudi.

Od leve proti desni v smeri urnega kazalca: Interaktivna tabla, ki obiskovalcem predstavlja vloge različnih

posameznikov v projektu ohranjanja na terenu in predlaga donacijo v višini 1 funta za izbranega

posameznika. Plakat s koristnimi nasveti za sprejem domorodnih prostoživečih živalskih vrst. Sporočila o

http://www.wildgehege-verband.de/

http://www.wildgehege-verband.de/upload/Umweltbildung/Artikel_Qualifizierungsoffensive_DWV_in_der_WAZA-News_2010-04_web.pdf



http://www.zsl.org/



podnebnih spremembah v ogradi želve.

Spodaj: Povorka pingvinov iz recikliranih materialov, ki govori o posledicah podnebnih sprememb.

Spodnji primeri kažejo, kako pritegniti ljudi prek ljudi (tj. oskrbnikov in njihovega znanja). Od leve proti desni v

smeri urnega kazalca: Plakat, ki obiskovalce opozarja, naj bodo pozorni na lokacije, kjer je obogatitev skrita,

da bi pritegnila opice. Programi „Oskrbnik za en dan“ omogočajo še tesnejšo izkušnjo z živalmi in živalskim

vrtom. Informativne table in nasveti oskrbnikov poučujejo o živalih in obiskovalcem pomagajo, da jih opazijo.

2.3 Neformalno izobraževanje in oblikovanje razstav v živalskem vrtu

Živalski vrtovi se zanašajo na vir, ki ga nima nobena druga organizacija za ohranjanje, ki skuša zaščititi

biotsko raznovrstnost: žive živali. Naravna privlačnost, ki jo ljudje čutijo do živali, v živalske vrtove privabi na

milijone obiskovalcev. Ta vir je mogoče uporabiti za navdihovanje, izobraževanje in ozaveščanje, vendar pa

lahko nenamerno posreduje tudi škodljiva sporočila. Nekaj premislekov v zvezi s tem:

- Kar zadeva oddelke živalskih vrtov za ohranjanje, izobraževanje in trženje, je lahko koristno, da

vzdržujejo stalno komunikacijo in se učijo drug od drugega, da se vedno zagotovi posredovanje pravih

sporočil.



- „Rekreacija“ ne spada na področje uporabe direktive EU o živalskih vrtovih, vendar pa raziskave kažejo,

da nekateri obiskovalci lahko verjamejo, da sta glavni nalogi živalskega vrta ohranjanje in izobraževanje,

pri številnih pa bo glavni razlog za obisk „rekreacija“, „prijeten dan z otroki“, „zabava“ ali „preživljanje časa

na prostem“. Argument, da je „rekreacija“ tisto, kar ljudi privabi v živalski vrt (in prinaša prihodke za druge

dejavnosti), je bil uporabljen kot utemeljitev za sprejemanje odločitev, sprememb ali dejavnosti, pri katerih

ima prednost tržni vidik in ne ohranitvene in izobraževalne vrednote, ki so pogosto sekundarni ali zadnji

argument oziroma jih morda sploh ni. Nekatere rekreacijske dejavnosti so lahko v nasprotju s cilji

ohranjanja, zato bi jih bilo treba oceniti v okviru direktive EU o živalskih vrtovih.

- Osredotočanje na privabljanje obiskovalcev (zlasti otrok) da lahko napačen vtis, da so prostoživeče

živalske vrste zgolj prikupne in nenevarne živali ali da so primerne kot hišni ljubljenčki. V zadnjih letih se

je izkazalo, da trgovanje z eksotičnimi hišnimi ljubljenčki (tako zakonito kot nezakonito) in lastništvo

eksotičnih hišnih ljubljenčkov dolgoročno negativno vplivata na ohranjanje nekaterih vrst; lahko je to vir

invazivnih tujerodnih vrst, sredstva na področju biotske raznovrstnosti je treba preusmeriti v reševanje

zapuščenih živali, poleg tega pa lastniki pogosto nimajo potrebnega znanja, da bi zagotovili ustrezne

pogoje za dobrobit, kar je skrb vzbujajoče za organe, ki delujejo na področju zaščite prostoživečih

živalskih vrst. Nasprotno so živalski vrtovi še posebej dobro opremljeni za izobraževanje o odgovornem

lastništvu eksotičnih hišnih ljubljenčkov in ustrezni reji eksotičnih vrst ali za nudenje možnosti

prostovoljnega dela, da se lahko ljudje varno približajo živalim in da se odvrnejo od neodgovornega

lastništva eksotičnih hišnih živali.

- Za izobraževalna sporočila, posredovana na nastopih, predstavitvah ali dejavnostih z neposrednim

stikom, je lahko potrebna ocena v okviru direktive o živalskih vrtovih.

Oblikovanje razstav

Oblikovanje razstav v živalskih vrtovih se nenehno spreminja. Poleg zagotavljanja ustrezne nastanitve za

živali je cilj razstav vključiti obiskovalce in komunicirati z njimi. Trenutni trendi se še bolj oddaljujejo od

potopitvenih razstav in se usmerjajo v bolj interaktivne razstave, na katerih subtilnejša predstavitev informacij

in neposredno sodelovanje osebja živalskega vrta spodbudita čustveno povezavo z obiskovalci. Trenutna

načela oblikovanja razstav so med drugim:

Monika Fiby (ustanoviteljica organizacije za zasnovo živalskih vrtov ZooLex) upošteva štiri načela pri

zasnovi živalskih vrtov:

- Privlačnost: Estetske izkušnje spodbujajo pozitivno razmišljanje. Zasnova privlačnih območij v živalskih

vrtovih je temelj za prijetno izkušnjo obiskovalcev živalskih vrtov.

- Učinkovitost: Zasnova, ki upošteva naravne procese, je trajnostna. Trajnostnost je dolgoročno

stroškovno učinkovita.

- Prilagodljivost: Zahteve za ohranjanje ex situ se hitro spreminjajo. Zasnova, ki omogoča prilagodljivost,

je odgovor na spreminjajoče se potrebe upravljanja živali.

- Brezčasnost: Narava je vedno privlačna. Naravne pokrajine so temelj oblikovanja živalskih vrtov.

Akvarij Oregon Coast je izvedel raziskavo o interpretativnih trendih razstav v institucijah AZA. Ugotovitve so razkrile naslednje trende:

- Vsebina – prehod s konceptov živali in habitatov na ohranjanje ekosistemov ter vključevanje kulture in

zgodb lokalnih prebivalcev. Osredotočanje na upanje in uspeh kot učinkovita pristopa k spreminjanju

vedenja.

- Občinstvo – razlaga razstave, ki temelji na raziskavah o tem, kako se ljudje učijo. Večjezična razlaga za

vključitev širšega občinstva. Usmerjenost v različne starosti in stopnje pismenosti na področju ohranjanja.

Poudarek na tehniki pripovedovanja zgodb. Razlagalne table, ki sprožijo tako čustveni kot intelektualni

odziv.

- Ohranjanje – zagotavljanje informacij o tem, kako institucija sodeluje pri lokalnem ohranjanju, in

možnosti za vključitev obiskovalcev v projekte živalskega vrta.

- Interakcija z osebjem in prostovoljci – razlaga v živo je najboljši način za vzpostavitev povezave z

gosti; zdaj več osebja in prostovoljcev sodeluje pri razlagi razstav.

- Srečanja z živalmi – omogočanje obiskovalcem, da opazujejo dresuro živali in interakcijo oskrbnikov z

živalmi.

- Barve in besedilo – manj napisov, ki so živobarvni, krajša besedila in močnejša vsebina. Za bolj

poglobljene informacije se lahko navedejo internetne povezave.

- Interaktivnost – na razstavah se uporabljajo tridimenzionalni predmeti za vključevanje obiskovalcev

vseh starosti, vključno s praktičnimi predmeti, rekviziti in izkušnjami, ki vključujejo vse čute.

http://www.zoolex.org/



- Tehnologija – tehnologija mora biti vključena v razstave, saj ljudje prek nje komunicirajo s svojim svetom

in dostopajo do informacij. Vse več ljudi uporablja mobilne aplikacije in tekstovna sporočila. Tehnologija

naj bo družinam in skupinam prijazna.

Uporaba interneta in družbenih medijev za komunikacijo z ljudmi tudi po tem, ko zapustijo institucijo.

(Trendi pri razlagi na razstavah v živalskem vrtu in akvariju, akvarij Oregon Coast. Terry O'Connor

Consulting, 2010)

Pripomočki in dejavnosti za neformalno izobraževanje. Smernice, trendi in primeri.

Pripomoček/dejavnost: Znaki in grafični prikazi

Smernice Usmeritve/trendi

Navedite natančne informacije o vrstah (glej zgoraj). Trendi na področju grafičnih prikazov v živalskih

vrtovih segajo od živali in habitatov do ekosistemov,

pokrajin ter razmerij s človekovimi dejavnostmi in

kulturami.

Bolj vizualno: fotografije, večja pisana pisava in

večplastno navajanje informacij.

Interaktivni prikazi

Spodbujajte ozaveščenost o vzrokih in posledicah

ter sodelovanje.

Povečana uporaba vseh čutil in tehnologije.

Omogočite sprejemanje odločitev in opazovanje

posledic.

Sodelovanje v pobudah za ohranjanje živalskih

vrtov.

Interakcija po obisku.

Na primer sestavljanke, zvočne naprave, biomateriali, ki se jih je mogoče dotakniti, igre, videoposnetki,

kvizi, zasloni na dotik, mobilne aplikacije.

Interaktivna središča za obiskovalce (Živalski vrt Adelaide, Živalski vrt Zürich).

Tiskane informacije

Uporabljajte jih pametno. Če je mogoče, jih

nadomestite z okolju prijaznejšimi alternativami.

Uporabljajo se skupaj z drugimi dejavnostmi.

Natančnejše in koristne informacije o sodelovanju pri

ohranjanju in situ, kampanjah, izbiri življenjskega

sloga, sporočilih o ohranjanju, nadaljnji udeležbi in

sodelovanju.

Na primer zemljevidi, brošure, vodniki.

Pogovori / govori skrbnikov / srečanja z živalmi

Posredujte natančne biološke informacije in

informacije glede ohranjanja.

Zagotovite ustrezno vedenje do prostoživečih

živalskih vrst (glej dokument o dobrih praksah v

zvezi z direktivo EU o živalskih vrtovih: člen 3 – prva

alinea).

Čim bolj zmanjšajte manipulacijo z živalmi in raje

uporabljajte obogatitev/dresuro, da prikažete

naravno vedenje vrst.

Upoštevajte navodila glede stika z živalmi in

Pogovori, ki jih vodi osebje med hranjenjem ali

dresuro živali, postajajo vse bolj priljubljeni. Pogosto

pripovedujejo zgodbe, podajajo zanimiva dejstva in

statistiko ter spodbujajo vprašanja za razvoj debate.

V središču teh dejavnosti je lahko skoraj katera koli

vrsta, kar omogoča več priložnosti za neposredno

komunikacijo z obiskovalci.

Nekateri živalski vrtovi izdelajo okna, skozi katera je

mogoče opazovati oskrbnike, znanstvenike in

prostovoljce pri delu.

http://izea.net/education/training-materials/trends-in-zoo-and-aquarium-exhibit-interpretation/



preprečevanja zoonoz (glej dokument o dobrih

praksah v zvezi z direktivo EU o živalskih vrtovih:

člen 3 – tretja alinea).

Vključenemu osebju zagotovite usposabljanje na

področju javnega nastopanja.

Predstavitve o živalih in predstave z živalmi

Vse smernice v zgornjem polju veljajo tudi za

predstavitve.

Izkoriščanje živali za fotografiranje in vožnjo je

morda treba natančno oceniti glede na to, ali ima

izobraževalno vrednost, in se prepričati, da nima

škodljivih učinkov na dobrobit živali.

Nenaravno vedenje in triki, ki spominjajo na cirkus,

nimajo izobraževalne vrednosti.

Spremljati je treba dobrobit vključenih živali glede na

obseg dresure in nastopov, ki jih izvajajo, ter

zagotoviti skladnost z ukrepi iz člena 3 (tretja alinea)


Izbira vrste se mora utemeljiti z vidika izobraževanja

in reje.

Predstave in srečanja se uporabljajo za spodbujanje

empatije in usmerjanje pozornosti na sporočila o

ohranjanju.

Javnost se vse bolj zaveda, kaj lahko obsega

določena oblika predstavitve, zato nekatere

predstavitve vzbujajo pomisleke.

Nekatere vrste in posamezne živali lahko uživajo v

stiku s človekom in imajo koristi od duševne

stimulacije, zato so primernejše za tovrstne

dejavnosti kot druge vrste oziroma posamezne

živali.

Programi „Oskrbnik za en dan“

Upoštevajte smernice glede stika z živalmi in

varnosti – direktiva o živalskih vrtovih, člen 3 (tretja in

četrta alinea) in dokument o dobrih praksah v zvezi z

direktivo EU o živalskih vrtovih.

Osebju zagotovite usposabljanje o življenju vrste v

naravi in odnosih z javnostmi.

Skupine naj bodo majhne, programu pa namenite

nekaj dni v tednu.

Ti programi vključujejo oglede „v zakulisju“ ali

celodnevno pomoč izkušenemu oskrbniku.

Oskrbniki lahko posredujejo svoje intimno znanje o

živalih in tako spletejo močnejše vezi.

Te dejavnosti lahko omogočijo intimnejša, a manj

vsiljiva srečanja in stike z živalmi.

Spletna mesta

Izrazite izjave o poslanstvu, programe za ohranjanje,

raziskovanje in izobraževanje.

Spodbujajte realistično in spoštljivo predstavitev

živali.

Spletna mesta in spletni viri lahko zagotovijo

informacije pred obiskom in po njem za formalno in

neformalno izobraževanje, poglobljene informacije o

vrstah, podrobnosti o programih za ohranjanje in

raziskovalnih programih, možnostih dolgoročnega

sodelovanja, informacije o izbirah za trajnostni

življenjski slog itd.

Na primer program Seafood Watch akvarija Monterey Bay

Posebni dogodki

Dnevi ali tedni, posvečeni kampanji ali temi ohranjanja. Obsegajo lahko širok nabor dejavnosti, kot so

informativne table, skrinje za donacije, igre, tekmovanja, govori itd.

Na primer Kampanja za jugovzhodno Azijo (EAZA-IUCN/SSC)

Odnosi z mediji

Zavedajte se, kako so živali predstavljene v medijih Sporočila za javnost in televizijski nastopi se vse

http://www.montereybayaquarium.org/cr/seafoodwatch.aspx

http://www.eaza.net/conservation/campaigns/



in kako se v njih ravna z njimi. pogosteje uporabljajo ne le za oglaševanje in

povečanje prepoznavnosti živalskega vrta, temveč

tudi za sporočanje informacij v zvezi z ohranjanjem

in za komentiranje okoljskih zadev, kot so ekološke

katastrofe ali odkritja novih vrst.

Ukrepanje

Živalske vrtove se poziva k sprejetju ukrepov za

večjo trajnostnost.

Nadomestni in novi elementi se lahko

izberejo/oblikujejo z upoštevanjem trajnostnosti.

Če bodo obiskovalci videli praktične primere, kako

živalski vrtovi ukrepajo v smeri trajnostnosti, bodo

morda tudi sami prej ukrepali.

Na primer vsi gostinski objekti v Živalskem vrtu Helsinki ponujajo samo izdelke pravične trgovine in lokalne

ekološke pridelke.

Živalska vrtova Adelaide in Monarto ukrepata, vodita kampanjo in ozaveščata glede opuščanja palmovega

olja, saj večina virov ni trajnostnih, nasadi pa ogrožajo preživetje orangutanov.

„Kaj lahko storite“

Živalske vrtove se spodbuja, naj obiskovalcem z

vsemi razpoložljivimi sredstvi predlagajo ustrezne

ohranitvene ukrepe.

Predlogi za ohranitvene ukrepe so vse bolj vključeni

v vsak izobraževalni program/dejavnost.

Kampanje združenj živalskih vrtov zagotavljajo

izobraževalno gradivo, navajajo ustrezne

ohranitvene ukrepe ter načrtujejo dejavnosti

ozaveščanja in zbiranja sredstev za člane.

Nekateri živalski vrtovi omogočajo obiskovalcem, da

izberejo okolju prijazne ukrepe na kraju samem, in

sicer za prevoz in v gostinskih obratih ali trgovinah.

Živalski vrt Bristol ponuja popuste za obiskovalce, ki prispejo z javnim prevozom.

Zavihek „Kaj lahko storite“ Živalskega vrta Dublin.

http://www.korkeasaari.fi/en/services/visitorinformation/refreshmentsandshops

https://www.zoossa.com.au/conservation/how-you-can-help/

http://www.bristolzoo.org.uk/zoo-information/special-offers-and-discounts

http://www.dublinzoo.ie/43/What-You-Can-Do.aspx

N A S T A N I T E V Z A Ž I V A L I


3 Člen 3 – tretja alinea – Nastanitev za živali

3.1 Spletna mesta

3.1.1 Uporabna spletna mesta

Ameriško veterinarsko združenje (npr. evtanazija, razkužila)

Avstralsko-azijski priročniki za rejo

Priročnik za biološko zaščito v avstralskih živalskih vrtovih in kontrolni seznam za samorevizijo (biološka zaščita)

Priročniki in smernice AZA za rejo (npr. prehrana, karantene, priročniki za živalsko oskrbo)

Brien, M. L., Cherkiss, M. S., Parry, M. W., Mazzotti, F. J. (2010) Housing Crocodilians in Captivity: Consideration

for Central America and Caribbean

Britanska zveza živalskih vrtov in akvarijev (npr. prehrana, zasnova ograd, biološka zaščita, strupeni plazilci,

dvoživke, ribe in nevretenčarji, zoonoze, obogatitev okolja, učinki obiskovalcev, ocena dobrobiti živali)

Smernice CITES za neletalski prevoz živih prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst

Comparative Nutrition Society (Društvo za primerjalno nutricionistiko)

Uredba Sveta (ES) št. 1/2005 z dne 22. decembra 2004 (npr. zaščita živali med prevozom)

DEFRA, Združeno kraljestvo (2012), Priročnik strokovnega odbora za živalske vrtove (npr. ocena dobrobiti živali)

Disneyjev program dresure živali (npr. dresura, obogatitev okolja, odnosi med ljudmi in živalmi)

Evropska komisija, dobrobit živali med prevozom

Izjava EFSA o uporabi ukrepov, ki temeljijo na živalih, za oceno dobrobiti živali

Smernice za obogatitev okolja. Zveza britanskih in irskih oskrbnikov prostoživečih živalskih vrst (ABWAK)

Evropska zveza živalskih vrtov in akvarijev (npr. prehrana, seznam nevarnih vrst, izjava o evtanaziji, zoonoze,

biološka zaščita)

Skupina EGZAC o kontracepciji za živali v živalskih vrtovih

Evropska skupina za prehrano v živalskih vrtovih

Evtanazija rib in dvoživk, Univerza v Cornellu, 2012

Profili vrst floridske komisije za ohranjanje rib in prostoživečih živalskih vrst

Predpisi IATA o živih živalih

Mednarodni kongres oskrbnikov v živalskih vrtovih (npr. odnosi med ljudmi in živalmi, obogatitev okolja)

Veterinarski priročnik o eksotičnih in laboratorijskih živalih družbe Merck (zdravje živali v živalskih vrtovih)

Minimalne zahteve za zadrževanje prostoživečih živalskih vrst – švicarski standardi

Proceedings of the Eighth International Conference on Environmental Enrichment (Postopki osme mednarodne

konference za obogatitev okolja)

Poglavje

3

https://www.avma.org/KB/Policies/Pages/default.aspx

http://www.australasianzookeeping.org/Husbandry%20Manuals.htm

https://wildlifehealthaustralia.com.au/Home/Playground/WHANewsMedia/TabId/220/ArtMID/928/ArticleID/2056/National-Zoo-Biosecurity-Manual.aspx

http://www.aza.org/animal-care-manuals/

http://edis.ifas.ufl.edu/pdffiles/uw/uw25500.pdf





https://www.cites.org/eng/resources/transport/index.php

https://www.cites.org/eng/resources/transport/index.php

http://www.cnsweb.org/

http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/ALL/?uri=CELEX:32005R0001


http://www.animaltraining.org/

http://ec.europa.eu/food/animal/welfare/transport/index_en.htm

http://www.efsa.europa.eu/en/efsajournal/doc/2767.pdf

https://abwak.org/

https://abwak.org/


http://www.egzac.org/pages/7/contraception-uses

http://www.egzac.org/pages/7/contraception-uses

http://www.eaza.net/conservation/research/eaza-nutrition-group/

http://www.eaza.net/conservation/research/eaza-nutrition-group/

http://www.research.cornell.edu/care/documents/ACUPs/ACUP306.pdf

http://myfwc.com/wildlifehabitats/profiles/

http://www.iata.org/whatwedo/cargo/live-animals/Pages/index.aspx


http://www.merckmanuals.com/vet/exotic_and_laboratory_animals/zoo_animals/overview_of_zoo_animals.html

file:///C:/Users/goerrut/Downloads/Animal_Welfare_Ordinance_(TSchV)_position_as_at_1.4.2011%20(1).pdf

http://moscowzoo.su/upload/iblock/46d/46dc74908633da2229b637887b9dfadf.pdf

http://moscowzoo.su/upload/iblock/46d/46dc74908633da2229b637887b9dfadf.pdf



Saeugetiergutachten (zahteve glede dobrobiti živali za zadrževanje prostoživečih sesalcev in drugih prostoživečih

živalskih vrst v nemško govorečih državah)

The shape of enrichment (obogatitev okolja

Programska oprema za zasnovo ograd v živalskih vrtovih

Organizacija za zasnovo živalskih vrtov ZooLex

Zootrition – Programska oprema za upravljanje prehrane

3.1.2 Primeri določenih priročnikov za rejo, ki so na voljo na spletu

Code of Practice: Captive Reptile and Amphibian Husbandry (Kodeks obnašanja: Reja dvoživk in plazilcev v ujetništvu)

Priročnik AZA z viri za rejo dvoživk

Skupne smernice AZA in EAZA za rejo plamencev

Priročnik AZA svetovalne skupine za slone

Priročnik AZA za rejo orangutanov

Priročnik AZA za oskrbo pingvinov iz leta 2014 Codes of Practice for the Welfare of Animals – Private Keeping of Reptiles (Victoria) (Kodeks obnašanja za dobrobit živali – zasebno lastništvo plazilcev (Viktorija))

Smernice EAZA za rejo marmozetk

Standardi in smernice EAAM za Tursiops truncatus

Priročnik za rejo morskih psov in skatov

Smernice za upravljanje slonov (BIAZA) (2010)

Smernice za uporabo dvoživk in plazilcev na terenu in v laboratorijskih raziskavah

Vodnik za oskrbo konjev. Britanska veterinarska zveza Reja in upravljanje vrst papig

Smernice IWRC za rehabilitacijo prostoživečih vrst

Smernice MYFWC za ohranjanje morskih želv

Priročnik za rejo tukanov

Politika o razstavljanju primatov v Novem Južnem Walesu

Zveza oskrbnikov nosorogov

3.2 Seznam splošnih standardov, kodeksov ravnanja ali smernic:

Ameriška zveza živalskih vrtov in akvarijev (2011) Akreditacijski standardi in povezane politike

Švicarski odlok o zaščiti živali (Tierschutzverordnung).Švicarski zvezni svet (2008) Kodeks obnašanja in povezane smernice (2000) Avstralsko-azijske regionalne zveze živalskih vrtov in akvarijev

Avstralski standardi in smernice glede dobrobiti živali: razstavljene živali

Priročnik organizacije Canada's Accredited Zoos and Aquaria za oskrbo in nastanitev živali (2008)

DEFRA, Združeno kraljestvo (2012), Standardi državnega sekretarja za sodobno prakso v živalskih vrtovih

http://www.saeugetiergutachten.de/

http://www.enrichment.org/

http://softwaretopic.informer.com/zoo-enclosure-designing-software/


http://www.zootrition.org/

https://www.ehp.qld.gov.au/assets/documents/plants-animals/wildlife-permits/cp-wm-captive-reptile-amphibian-husbandry.pdf

https://www.ehp.qld.gov.au/assets/documents/plants-animals/wildlife-permits/cp-wm-captive-reptile-amphibian-husbandry.pdf

https://www.aza.org/assets/2332/amphibianhusbandryresourceguide.pdf

http://aviansag.org/Husbandry/Unlocked/Care_Manuals/Flamingo%20Husbandry%20Guidelines.pdf

http://www.elephanttag.org/Professional/professional_exhibitdesign.html

https://ams.aza.org/iweb/upload/Orangutan%20Care%20Manual%20DRAFT-0a71e9d2.pdf

https://ams.aza.org/iweb/upload/Orangutan%20Care%20Manual%20DRAFT-0a71e9d2.pdf

https://www.speakcdn.com/assets/2332/penguin_care_manual_aza_final_2014.pdf

https://www.speakcdn.com/assets/2332/penguin_care_manual_aza_final_2014.pdf

http://pandora.nla.gov.au/pan/54233/20051117-0000/ag1134.pdf

http://www.marmosetcare.com/downloads/EAZA_HusbandryGuidelines.pdf


https://sites.google.com/site/elasmobranchhusbandry/manual

http://www.santuariodeelefantes.org.br/docs/BIAZA_management_guidelines_elephants_2010.pdf

http://www.asih.org/sites/default/files/documents/resources/guidelinesherpsresearch2004.pdf

http://www.asih.org/sites/default/files/documents/resources/guidelinesherpsresearch2004.pdf

http://www.thehorse.com/topics/horse-care

http://www.thehorse.com/topics/horse-care

http://www.theparrotsocietyuk.org/keeping-parrots/husbandry

http://theiwrc.org/resources/guidelines-for-wildlife-rehabilitation

http://myfwc.com/wildlifehabitats/managed/sea-turtles/protection/

http://myfwc.com/wildlifehabitats/managed/sea-turtles/protection/

http://aviansag.org/Husbandry/Unlocked/Care_Manuals/Toucan-manual.pdf

http://www.dpi.nsw.gov.au/__data/assets/pdf_file/0006/121569/primate-policy-welfare.pdf

https://www.rhinokeeperassociation.org/management

https://www.rhinokeeperassociation.org/management

https://www.aza.org/assets/2332/aza-accreditation-standards.pdf




http://www.business.qld.gov.au/__data/assets/pdf_file/0003/47883/exhibiting-wildlife-queensland.pdf

http://www.business.qld.gov.au/__data/assets/pdf_file/0003/47883/exhibiting-wildlife-queensland.pdf

https://www.zooaquarium.org.au/index.php/australian-animal-welfare-standards-and-guidelines-for-exhibited-animals/

ftp://50-199-14-216-static.hfc.comcastbusiness.net/misc/CAZA/CAZA Animal Care and Housing Manual October 1 2008.pdf




Minimalni standardi evropske zveze živalskih vrtov in akvarijev za nastanitev in oskrbo živali v živalskih vrtovih in akvarijih:

Novozelandski svetovalni odbor na področju dobrobiti živali (2005). Kodeks dobrobiti živali (živalski vrtovi)

Živalski vrt, novi zaveznik biotske raznovrstnosti (smernice za izvajanje zakonodaje o živalskih vrtovih v Španiji, špansko ministrstvo za kmetijstvo, hrano in okolje)


3.3.1 Nastanitev in okolje

Študija primera 9: Uspešna nastanitev mravljinčarjev vrste Tamandua tetradactyla

Avtorica in fotografiji: Jennie Westander (generalna upraviteljica ter vodja izobraževanja in raziskav v

Živalskem vrtu Parken)

Mravljinčarji vrste Tamandua tetradactyla v Živalskem vrtu Parken v Eskilstuni na Švedskem živijo v

družinski skupini, ki jo sestavljajo samci in samice z dvema mladičema, rojenima v živalskem vrtu. Kot

poroča ESB, je mravljinčarje te vrste na splošno težko gojiti v živalskih vrtovih.

Mravljinčarji vrste Tamandua tetradactyla se zadržujejo v ogradi z dostopom do zunanjih in notranjih

območij. To je nenavadno, saj se večina mravljinčarjev zadržuje v sorazmerno temnih notranjih ogradah.

Ograda je sestavljena iz več delov, da lahko živali izbirajo, ali bodo v bližini drugih članov družine ali ne.

Obogatitev okolja obsega številne plezalne strukture, stare hlode, kamne, na prostem pa tudi naravno

rastlinje. Čeprav živali niso dresirane, so po naravi tako mirne, da lahko oskrbniki vstopijo v ogrado ter jih

nahranijo in očistijo razstavni prostor.

Na tej razstavi je reja mravljinčarjev vrste Tamandua tetradactyla zelo uspešna, obiskovalcem ponujajo

zelo dober vpogled in se spontano naravno vedejo, saj je ograda podobna naravnemu habitatu. Rezultati

vedenja in gojitve, pridobljeni v tovrstni ogradi, kažejo, da tej vrsti koristi dostop do zunanjih območij.



file:///C:/Users/goerrut/Downloads/zoo-code.pdf

file:///C:/Users/goerrut/Downloads/zoo-code.pdf

https://portals.iucn.org/library/sites/library/files/documents/Bios-Cons-Wil-Zoo-017-En.pdf



Študija primera 10: Spodbujanje gojitve morskih psov vrste Heterodontus

portusjacksoni v ujetništvu s spreminjanjem okolja

Avtorica in fotografija: Núria Baylina (upraviteljica, lizbonski akvarij)

Dva para morskih psov vrste Heterodontus portusjacksoni živita v lizbonskem akvariju od leta 2000. Samici

sta spolno dozoreli leta 2005, ko sta začeli leči jajčeca. Vendar ni bilo prisotnih znakov parjenja ali oplojenih

jajčec. Samca sta spolno dozorela leta 2009.

Ker je bilo znano, da v naravi poteka obdobje razmnoževanja, v katerem samci najdejo samice v obalnih

vodah, medtem ko je temperatura vode v akvariju enaka skozi vse leto, je osebje menilo, da je

nerazmnoževanje morda povezano s pomanjkanjem temperaturnih sprememb med letom. Zato je bila

temperatura v bazenu maja 2011 nastavljena tako, da je posnemala letni temperaturni cikel (13–26 ºC).

Opazili so prve znake parjenja in novembra 2011 je bilo izleženo prvo jajčece, sposobno preživetja, nato pa

januarja 2012 še drugo in tretje jajčece, sposobno preživetja. Jajčeca so spremljali z ultrazvokom, da bi

ugotovili, ali so oplojena, in spremljali razvoj zarodka. Prva mladiča sta se rodila leta 2013.

Ta poseg je vodil do uspešne gojitve morskih psov

vrste Heterodontus portusjacksoni v lizbonskem

akvariju. Avstralija ima sicer zabeležena rojstva v

ujetništvu iz jajčec prostoživečih živalskih vrst, to pa

je bila verjetno prva gojitev te vrste v ujetništvu.



3.3.2 Obogatitev okolja

Študija primera 11: Ponovna nastanitev ene same velike ribe iz rodu Propterus

Avtorica in fotografiji: Valerie O’Hare, Shape of Enrichment

Osebje akvarija v Živalskem vrtu Sofija je bilo zaskrbljeno, ker je ta velika karizmatična riba živela v neoptimalnih

razmerah. Akvarij je bil majhen, njegova vsebina pa ni bila zapletena ali raznolika. Riba je bila že nekaj časa v tem

akvariju in ga je sčasoma prerasla.

Osebje je napelo možgane, da bi opredelilo metode za izboljšanje kakovosti življenja ribe z razvojem in senzorično

obogatitvijo njenega fizičnega habitata. Izvedli so naslednje spremembe:

3. Velikost prostora: ribo so prestavili v skoraj dvakrat večji akvarij.

4. Zatočišče 1: prozorna plastična cev, katere premer je le nekoliko večji od ribe, prerezana po dolžini in položena ob sprednje steklo. Cev je zagotovila območje, v katerem je bila riba lahko skrita pred očmi javnosti.

5. Zatočišče 2: z uporabo različno velikih kamnov, skrilavca in prozorne plastične folije je bila ustvarjena jama, pri čemer je bila ena stranica sestavljena iz sprednjega stekla akvarija, kar je javnosti omogočilo opazovanje.

6. Kritje: s skupinami umetnih rastlin na vrhu jame in drugod na podlagi sta nastali dve veliki skrivališči, pri čemer je bila riba dobro vidna skozi rastlinje. Za dodatno kritje je bil dodan kos naplavljenega lesa, ki je segal od sredine dna do zgornjega roba akvarija.

7. Dvignjeno območje: iz obstoječega proda in dodanih kamnov sta bili ustvarjeni dve dvignjeni podlagi. Tretje dvignjeno območje je bilo ustvarjeno na stropu jame.

8. Tekstura: dodani so bili različno veliki kamni za raznoliko podlago; nov plavajoči les, umetne rastline, jama in cev so zagotovili nove otipljive priložnosti.

9. Osvetljenost: z dodatkom jame, rastlinja, gričkov in naplavljenega lesa so v akvariju nastali svetlejši in temnejši predeli.

Z neformalnim opazovanjem je bilo ugotovljeno, da je riba Protopterus uporabljala vse dodatke v akvariju.

Zatočišče iz prozorne cevi, veliki kamni in skupine umetnih rastlin so bili še posebej priljubljeni. Osebje je menilo,

da je novo okolje koristno za ribo. Postala je bolj aktivna in zanimiva za obiskovalce.



Študija primera 12: Delavnice na področju obogatitve za spodbujanje dobrobiti živali

in izobraževanje javnosti

Avtor in fotografija: M. Kingston-Jones (nadzornik izobraževanja, obogatitve in raziskav v parkih za

prostoživeče živalske vrste Howletts in Port Lympne)

Parka za prostoživeče živalske vrste Howletts in Port Lympne v Kentu v Veliki Britaniji zadržujeta približno

100 vrst, predvsem sesalcev. Osebje izobraževalnega oddelka, ki ima izkušnje na področju dobrobiti živali,

sodeluje z oskrbniki pri spodbujanju dobrobiti živali z obogatitvijo, hkrati pa dodaja novo dimenzijo

možnostim izobraževanja v parkih. Oskrbniki zbirk v ujetništvu po svojih najboljših močeh spodbujajo

dobrobit živali, vendar nimajo vedno dovolj časa in sredstev, da bi ustvarili predmete za obogatitev, kot bi si

želeli.

Da bi se odpravile te omejitve, je bila leta 2008 ustanovljena pobuda „Delavnice na področju obogatitve“,

pri kateri javnost plačuje za izdelavo predmetov za obogatitev, ki jih nato vidijo v ogradah.

- Šolske skupine se lahko udeležijo kratkih in cenovno ugodnih delavnic za 15–20 otrok, na katerih

izdelajo velike količine preprostih predmetov za obogatitev (npr. šivanje paketkov za hrano iz raševine*1

ali pa otroci čistijo plastenke in jih polnijo z majhnimi prehrambnimi izdelki).

- Skupine podjetij ali skupine, ki želijo okrepiti ekipni duh, predhodno rezervirajo delavnico za izdelavo

obsežnih predmetov za obogatitev, ki traja 1–2 uri, po višji ceni pa lahko izberejo tudi poldnevno

delavnico. Skupine se razdelijo v ekipe, ki lahko tekmujejo druga proti drugi pri izdelavi enakega

predmeta v določenem času (npr. naprave za hranjenje primatov za nov sistem škripcev*2), ali pa vsaka

ekipa ustvari eno komponento veliko večjega predmeta (npr. dinamičnega sistema vej za pavijane*3).

Pokazatelji uspešnosti so pozitivne povratne informacije skupin

(vključno z dokazi o večji povezanosti z živalmi), število izdelanih

predmetov in pridobljena finančna sredstva. Povratne informacije

so bile zelo pozitivne. Učitelji pravijo, da je bil najboljši del obiska

opazovati, kako živali prejmejo svoje predmete. V nadaljevanju je

primer povratnih informacij podjetja:

„Ideja projekta obogatitve je fantastična, odlična je bila za krepitev

ekipnega duha. Fantastično je bilo opazovati, kako so vse gorile

uporabljale predmete, ki smo jih izdelali. Še danes sem

navdušena, ko pomislim na tisti dan.“

Te delavnice so se izkazale za neverjetno koristne. Oskrbniki lahko preizkusijo novo zasnovane in izdelane

predmete, se osredotočijo na bolj zapletene obogatitve in živalim ponudijo bolj raznolike pristope. Poleg

tega prinašajo dobiček, ki ga je mogoče ponovno vložiti v razvoj novih idej.

*1 http://www.youtube.com/watch?v=N5cp4FbYwcY

*2 http://www.youtube.com/watch?v=UZEZBQOWuMs

*3 https://www.facebook.com/photo.php?v=10150722797150207&set=vb.185861671462824&type=3&theater

http://www.youtube.com/watch?v=N5cp4FbYwcY

http://www.youtube.com/watch?v=UZEZBQOWuMs

https://www.facebook.com/photo.php?v=10150722797150207&set=vb.185861671462824&type=3&theater



3.3.3 Odnosi med ljudmi in živalmi

Študija primera 13: Spodbujanje slonje matere k vzgoji mladiča

Avtor: Endre Sòs (glavni veterinar v Živalskem vrtu Budimpešta) Fotografija: Živalski vrt Budimpešta

Angele, desetletna slonja samica, je v Živalski vrt Budimpešta prišla na priporočilo evropskega vzrejnega programa

za ogrožene vrste (EEP). Angele je prispela jeseni 2010 kot nedresirana žival. EEP je priporočil, naj se s to živaljo

vzpostavlja stik le skozi zaščitno pregrado. V tem času je tudi ekipa oskrbnikov slonov neomejene stike

nadomestila s stiki skozi zaščitno pregrado. Strinjali so se, da bi se morala dresura začeti takoj.

Poklicni dreser živali je sodeloval z oskrbniki in veterinarji pri praktičnem in teoretičnem delu usposabljanja.

Pomembni prednostni nalogi sta bili vzpostavitev zaupanja med živaljo in oskrbniki ter medicinsko usposabljanje za

zdravljenje tac in zbiranje vzorcev. Končni cilj je bil, da se žival pari z mladim samcem. O rezultatih se je

razpravljalo ves čas, tudi po vsaki dresuri. Napredek je bil počasen, saj je bilo treba paziti, da se Angele ne

napreza preveč, da ne bi izgubili njenega zaupanja ali da ne bi nazadovala zaradi prezgodnje ali boleče poteze.

Kljub temu je bil napredek neverjeten, saj se je Angele izkazala za pridno „učenko“ in je delo potekalo sistematično.

Nekateri ukrepi so trajali dlje in jih je bilo treba po potrebi ponoviti. Za preverjanje, ali je breja, so ji morali tri mesece

vsak teden vzeti kri.

Program dresure se je izkazal za izjemno

pomembnega, ko je Angele februarja 2013 skotila

prvega mladiča. Mladič se je skotil prezgodaj in skoraj

50 ur ni hotel sesati mleka, vendar se je skušala na

vsak način preprečiti vzreja s človeško pomočjo. Angele

je bila dresirana za sodelovanje, zato so jo ročno molzli,

da bi mladiča spodbudili k povezovanju mleka z

bradavico. Da bi zagotovili ustrezen dostop do mleziva,

je bilo treba Angele enkrat uspavati in mladiča ročno

pristaviti. Izvajalo se je tudi hranjenje po steklenički,

vendar so se nadaljevala prizadevanja, da bi mladiča

spodbudili k sesanju bradavice. Po 48 urah je mladič

končno začel iskati bradavico na pravem mestu, vendar

je bila Angele že zelo utrujena in mu ni pustila sesati.

Z nadaljnjo dresuro so pritegnili njeno pozornost in omogočili ročni vnos sredstva proti bolečinam. Ko sta se mama

in mladič počutila bolje, sta vzpostavila vez in začela se je normalna materinska vzgoja. Brez predhodne dresure in

zavezanosti spodbujanju materinske vzgoje bi bila edina možnost vzreja s človeško pomočjo, ki pa ima pri slonih

nizko stopnjo uspešnosti.



Študija primera 14: Upravljanje veterinarskih postopkov z dresuro delfinov za

sodelovalno vedenje (Tursiops truncatus)

Avtorica in fotografija: Claudia Gili (direktorica znanstvenih in veterinarskih storitev, Acquario di Genova)

Leta 2001 se je začela delfinja samica v ženevskem akvariju vesti nenavadno, in sicer je potonila na dno

svojega bazena, kot da bi se „onesvestila“. To vedenje je trajalo le nekaj minut, vendar se je v naslednjih

dneh še večkrat ponovilo. Po prvem incidentu je bila samica stalno pod nadzorom, osebje pa je bilo 24 ur na

dan v bližini bazena, da bi jo lahko rešili v primeru stiske. Diferencialna diagnoza problema je vključevala

hipotezo, povezano z morebitnimi nevrološkimi težavami, epilepsijo in povezanimi sindromi, srčnimi

okvarami itd. Vendar pa je zaradi dejstva, da žival nikoli ni izgubila pozornosti in apetita (prehranjevala se je

tudi kmalu po incidentih), veterinarsko osebje posumilo, da gre za vedenjski incident (in ne patološki). Sum

se je okrepil, ko so s pomočjo rib priklicali žival nazaj na gladino.

Veterinarska ekipa je opravila nevrološki pregled, ehokardiogram, ultrazvok trebuha in jajčnikov ter odvzela

kri. Vsi ti medicinski postopki so bili izvedeni z dresuro sodelovalnega vedenja. To je zlasti vključevalo

pogojevanje živali, da ima na telesu pritrjeno nadzorno napravo (Holter), ki bi omogočila elektrokardiogram

na daljavo. Ta je bil primerjan z videoposnetkom vedenja, kar je omogočilo analizo delovanja srca med

apnejo in potopom. Žival je morala pol ure prosto plavati z opremo, ki je bila nanjo pritrjena s seski, da so

zabeležili stanje, nato so jo poklicali nazaj in spodbudili vedenje.

Primerjanje teh rezultatov in preverjanje hormonskih

ciklov je pokazalo, da je žival zdrava, ter nakazovalo,

da je njeno vedenje povezano z ovulacijskim ciklom

in izvedeno za privabljanje drugih živali. V tem

primeru tudi trenerjev, saj se je vedenje nehote

spodbujalo.

Raziskave vedenja drugih delfinov v ujetništvu in

natančnejše spremljanje vedenja v ženevskem

akvariju so potrdile, da je šlo za vedenje pred

parjenjem, prisotno pri samcih in samicah. Ta

vedenjski vzorec ni bil tako redek, opazili in opisali

so ga tudi pri delfinih v naravi. Ta študija primera je

bila predstavljena na mednarodni konferenci ter je

prispevala k boljšemu razumevanju in

prepoznavanju tega vedenjskega vzorca v

ujetništvu.



3.3.4 Veterinarska oskrba in program prehrane

Študija primera 15: Prehranske in veterinarske raziskave

Avtor in fotografija: Romain Pizzi, Škotsko kraljevo zoološko društvo

Oslovski pingvini, ki živijo v veliki, dolgoročni in samooskrbni populaciji v ujetništvu v živalskem vrtu Edinburg, so

vsi nameščeni v zunanji ogradi z velikim bazenom. Osebje je menilo, da je populacija oslovskih pingvinov v

zadnjih letih manj uspešna. Sklepali so, da sta k temu morda pripomogla sprememba prehrane konec leta 1997 s

svežega mola (Merlangius merlangus) na zamrznjenega atlantskega sleda (Clupea harengus) in vitaminski

dodatek, vendar pa so sumili tudi druge dejavnike, kot so nalezljive bolezni. Opravljena je bila analiza

743 obdukcij oslovskih pingvinov (1964–2004), ki so s svežega mola prešli na zamrznjenega sleda z dodatkom

vitamina.

Pri odraslih oslovskih pingvinih, ki so uživali zamrznjenega sleda z dodatkom, je bilo ugotovljeno:

1. 19-odstotno zmanjšanje petletne kumulativne verjetnosti preživetja ptic, ki so uživale zamrznjenega sleda z dodatkom, v primerjavi s pticami, ki so uživale svežega mola;

2. povečanje povprečne letne stopnje umrljivosti odraslih ptic s 5,95 % na 23,36 %.

Prehranska analiza razpoložljivih vrst rib za krmo in

primerjava s krilom (Euphausia superba)

Svež mol Zamrznjen sled

z dodatkom

Kril

Olje 3,9 % 15,9 % 2,8 %

Vitamin E 0,74 mg/kg 28,08 mg/kg 0,78 mg/kg

Sprememba prehrane v naslednjih petih letih na sinjega mola (Micromesistius poutassou), ki vsebuje 3,5 % olja in

0,73 mg vitamina E na kilogram, je zmanjšala letno umrljivost odraslih za 5,75 %, uspešnost razmnoževanja

(preživetje piščancev do izletenja) pa se je izboljšala s 50 % (n = 26) na 93 % (n = 46).

Po letu 2010 so prešli na trajnostno ulovljene vrste osliča, ki ima zelo podobno hranilno vrednost kot mol, ter

spremljali smrtnost in preživetje mladičev do izletenja. Rezultati so bili podobni kot pri sinjemu molu. Drugim

zbirkam, ki imajo prav tako oslovske pingvine, je bilo priporočeno hranjenje z zamrznjenim molom z nizko

vsebnostjo maščob (Merlangius in Micromesistius spp.) ali vrstami osliča (Merluccius spp.), ki so po hranilni

vrednosti bolj podobne krilu (Euphasia superba), s katerim se vrsta naravno prehranjuje, z dodatkom 25–50 mg

tiamina (vitamin B1) dvakrat tedensko.

3.4 Ocena dobrobiti živali v živalskem vrtu

Ocena dobrobiti živali je del odgovornega upravljanja živalskih vrtov. Rutinsko upravljanje živali v živalskih vrtovih in spremembe praks reje ali ograd lahko spremlja znanstvena ocena dobrobiti živali. Za tako sistematično oceno sta potrebna dobro poznavanje in razumevanje ciljnih vrst in njihovih posebnih okoliščin. Ocena dobrobiti živali lahko temelji na ukrepih v zvezi z viri (pristop, ki temelji na virih) ali na odzivih živali na okolje (pristop, ki temelji na živalih).



3.4.1 Pristop k oceni dobrobiti živali, ki temelji na virih

Zakonodaja in sheme certificiranja so se osredotočile na ukrepe v zvezi z viri, ki jih je morda lažje in bolj praktično

preveriti. Ocena nastanitve zahteva, da viri omogočajo izražanje naravnega vedenja pri živalih ne glede na starost

in fiziološko stanje ter ponujajo možnosti za izražanje naravnega vedenja. Zato morajo inšpektorji pridobiti posebno

znanje za prilagoditev splošnih ocenjevalnih pristopov specifičnim okoliščinam. Splošni viri se lahko opazujejo

neposredno in/ali pa se o njih vpraša osebje in lahko vključujejo:

Nastanitev in okolje

- Ali je zasnova ograde (tridimenzionalni prostor, uporabljeni materiali, različni predeli, notranje in zunanje

območje itd.) primerna za živali?

- Ali je podlaga ustrezna? Ali obstajajo različne vrste podlage, ki živalim omogočajo različno vedenje?

- Ali oprema omogoča prikaz naravnih dejavnosti? Ali dovoljuje samozaščito ali umik pred javnostjo, če je to

potrebno?

- Ali so temperatura, svetloba, prezračevanje, kakovost vode in drugi okoljski parametri dobro prilagojeni? Ali je

mogoče izbrati različne intenzivnosti teh parametrov?

Obogatitev okolja

- Ali se uporablja obogatitev okolja? Če je odgovor pritrdilen, ali je obogatitev ustrezna (npr. možnosti za

plezanje, raziskovanje)? Ali je z njo povezan načrt/rutina? Ali se redno ocenjuje?

- Ali obogatitev okolja zagotavlja zapletenost in določeno stopnjo okoljskega nadzora za živali?

- Ali je družbena skupina primerna za zadevno vrsto in osebke?

- Ali so vzpostavljeni postopki dresure? Kako se izvajajo in za kakšne namene?

Odnosi med ljudmi in živalmi

- Kako poteka interakcija z oskrbniki? Ali je ustrezna za posamezne vrste v smislu vzpostavljanja vezi in

varnosti?

- Ali je vzpostavljeno rutinsko spremljanje vedenja živali? Kako poteka in kakšne informacije se beležijo?

- Kakšen je učinek obiskovalcev v določeni skupini? Kateri ukrepi so bili sprejeti za obvladovanje motenj, ki jih

povzročajo obiskovalci (npr. vizualne ovire)?

- Ali imajo obiskovalci neposreden stik z živalmi? V kakšnih okoliščinah? Ali je tak stik nadzorovan?

- Ali je vzpostavljen postopek za ravnanje z živalmi, njihovo zadrževanje in prevoz?

Program veterinarske oskrbe

- Ali je vzpostavljen program veterinarske oskrbe (npr. preventivni pristop)? Ali obstajajo objekti, ki omogočajo

dobro preventivno in kurativno veterinarsko prakso? Ali ima živalski vrt sistem veterinarskih evidenc?

- Ali so vzpostavljeni ukrepi biološke zaščite? Ali so postopki po prihodu živali primerni z vidika biološke zaščite?

- Ali ima živalski vrt politiko na področju evtanazije? Ali so vzpostavljeni protokoli?

- Ali živalski vrt uporablja posmrtni material?

- Ali se pri upravljanju zbirke (pridobivanje in odstranjevanje živali, identifikacija živali, nadzor gojitvene

populacije) upoštevajo vidiki, povezani z dobrobitjo?

Program prehrane

- Ali je program prehrane prilagojen potrebam osebkov? Ali je razdeljevanje pitne vode ustrezno?

- Ali obstajajo objekti in oprema za izvajanje programa prehrane v ustreznih razmerah?

- Ali se pri razdelitvi hrane upoštevajo vedenjske potrebe živali in posebni sezonski vidiki, kot je hibernacija?



3.4.2 Pristop k oceni dobrobiti živali, ki temelji na živalih

Kljub običajnemu pristopu k merjenju dobrobiti živali, ki temelji na virih, se je pozornost preusmerila na

neposrednejši in natančnejši pristop, povezan s tem, kako se živali dejansko odzivajo na svoje okolje.

Dobrobit je nevtralen izraz, ki lahko sega od zelo slabega do zelo dobrega. V preteklosti se je ocena dobrobiti

osredotočala na odsotnost trpljenja, zato so bili kazalniki povezani s fiziološkim in vedenjskim odzivom na stres.

Danes se pozornost namenja tudi temu, kako se živali počutijo. Kombinacija teh kazalnikov se uporablja tudi za

ugotavljanje čustev živali.

Obseg, v katerem se žival prilagodi okolju, vključuje pristope, ki vključujejo merjenje vedenjskih odzivov, fizioloških

odzivov in zdravja. Nobeden od že opredeljenih kazalnikov, ki temeljijo na živalih, sam po sebi ne more zagotoviti

ustrezne ocene dobrobiti, po drugi strani pa lahko preveč kazalnikov skupaj povzroči nedosledno oceno. Celostni

pristop bo najverjetneje zagotovil najboljši vpogled v stanje živali.

Kratek obisk živalskega vrta na splošno ni dovolj za celovito oceno dobrobiti živali, ki temelji na živalih, lahko pa

osebje priskrbi zelo pomembne podatke in dopolni opazovanje. Vedno je pomembno poznati kontekst, v katerem

se živali vedejo na določen način, pogostost določenega vedenja ter njihovo fiziološko in zdravstveno stanje.

Opazovanje vedenja je bolj zapleteno kot preprosto enkratno opažanje. V nadaljevanju je navedenih nekaj

običajnih vprašanj, ki lahko pomagajo dopolniti pristop, ki temelji na virih:

Splošno vedenje

- Ali živali izvajajo naravne dejavnosti (tok naravnih vzorcev vedenja)?

- Ali živali med svojimi dejavnostmi uporabljajo prostor in njegove elemente?

- Ali živali izvajajo naravne vzorce vzdrževalnega vedenja (urejanje, hranjenje, počitek)?

- Ali živali kažejo vzorce iskanja hrane ali raziskovanja? Ali se igrajo?

Socialno vedenje

- Ali imajo živali normalne socialne odnose (normalno negovanje, nizka stopnja očitne agresije)?

- Pri družabnih vrstah so določene nizke stopnje agresije običajne, toda ali so vzorci agresivnega vedenja

dolgotrajni ali pa se hitro stopnjujejo do očitne agresije?

- Ali živali uspešno pobegnejo ali se zaščitijo pred drugimi živalmi?

Interakcije med živalmi in ljudmi

- Ali se živali uspešno izogibajo obiskovalcem?

- Ali živali zlahka nadaljujejo svoje dejavnosti, potem ko jih zmotijo obiskovalci? Ali pa jih povsem prenehajo

izvajati?

- Ali skušajo živali pobegniti pred interakcijami z ljudmi ali pa so poslušne in pripravljene sodelovati v takih

interakcijah?

- Kadar je to ustrezno, ali se živali bojijo oskrbnika ali posegov oskrbnika v ogradi? Ali pa je med oskrbnikom in

živalmi vzpostavljen pozitiven odnos?

Nenormalno vedenje

- Ali se zdi, da so živali zdolgočasene in/ali omejene na določeno območje ograde?

- Ali se katere živali vedejo nenormalno (samopohabljanje, stereotipi, čezmerno hranjenje ali pitje, pretirana

neaktivnost, hiperaktivnost itd.)?

Fizično stanje in zdravje

- Ali so živali videti zdrave (oči, nos, splošen videz, teža)?

- V kakšnem stanju je krzno ali perje živali?

- Ali so živali nepoškodovane?

- Ali se gibanje zdi normalno?



- Ali živali izražajo kakršno koli vedenje za samozaščito (simptom bolečine)?

- Ali imajo živali kakršen koli drug simptom bolezni?

3.4.3 Kazalniki dobrobiti živali

Priročnik strokovnega odbora za živalske vrtove Združenega kraljestva vsebuje podroben opis vedenjskih odzivov

ter fizioloških in zdravstvenih ukrepov, pa tudi prednosti in slabosti njihove uporabe kot kazalnikov dobrobiti.

Uporaba kazalnikov vedenja

Vedenjski odzivi živali najbolj neposredno prikazujejo, kako živali obvladujejo okolje. Merjenje vedenja je praktično,

saj pogosto ne moti trenutnih dejavnosti živali. Priporočljivo je, da se živali dlje časa opazuje ter ocenjuje njihove

odzive na obiskovalce, oskrbnike, nastanitev in rutine pri reji. Ocenjevanje vedenja zlahka izvajajo usposobljeni in

pozorni oskrbniki, zato je to najzgodnejši potencialni znak zdravstvenih težav in slabega počutja.

Vedenje, ki lahko kaže na slabo počutje: Vedenje, ki lahko kaže na dobro počutje:

- Odziv vzburjenja s kratkotrajno prekinitvijo trenutne

aktivnosti

- Zamrznitev in druga omejevalna vedenja

- Izogibanje/beg (osebek ali skupina – spontano ali v

okviru testov preferenc in motivacije)

- Bojevito vedenje na visoki ravni ali zunaj konteksta

(nenormalen pristop, pregon, grizenje, ritualno

razkazovanje, podredljive drže itd.)

- Izoliranost od družbene skupine

- Spremembe v običajnih vzorcih dejavnosti (pretirana

neaktivnost ali čezmerno gibanje)

- Spremembe vedenja pri hranjenju (izguba apetita ali

pretiran apetit)

- Spremembe reproduktivnega vedenja (vključno z

motnjami v materinski negi, uboj mladiča itd.)

- Spremembe v drži in/ali gibanju (npr. pretirano tekanje,

skakanje, zibanje)

- Spremembe v vedenju proti plenilcem

- Spremembe kognitivnih funkcij (izguba učne

sposobnosti/spomina)

- Čezmerno negovanje sebe ali drugih (ali čiščenje

drugih), praskanje ali samopohabljanje (npr. vlečenje

krzna ali kljuvanje perja)

- Stereotipno vedenje (gibalno, oralno ali drugo)

- Izvajanje neprimernih dejavnosti ali dejavnosti brez

očitnega dražljaja

- Pristopno vedenje (izveden spontano ali v

okviru testov preferenc ali motivacijskih

testov za pozitivne vire).

- Naravna aktivna vedenja (npr. plezanje,

iskanje hrane, plavanje)

- Raziskovanje

- Igra

- Ustrezne ravni negovanja ali čiščenja sebe

ali drugih

- Primerno sproščujoče vedenje (počitek)

- Splošna raznolikost funkcionalnega vedenja

- Obrazna mimika, telesne drže

- Oglašanje




Kaj uporabiti kot izhodišče za vedenjske kazalnike?

Pri oceni vedenja bi se kot izhodišče lahko uporabilo:

- vedenje osebkov, skupin ali medinstitucionalnih populacij v ujetništvu, kadar njihove vedenjske možnosti niso

bile omejene, ali;

- vedenjski vzorci, opisani za isto vrsto, ki živi v naravi.

Vedenjski kazalniki so zelo pomembni za zagotovitev pravega konteksta za razlago fizioloških ukrepov. Kljub temu

imajo tudi omejitve zaradi težav pri opazovanju in razlagi.

Uporaba fizioloških kazalnikov

Širok razpon fizioloških kazalnikov lahko zagotovi koristne informacije o tem, kako vrsta obvladuje svoje okolje. Ker

pa so zunaj raziskovalnega konteksta pogosto nepraktični, se v praksi le nekateri uporabljajo v okviru živalskih

vrtov.

Neinvazivni pristopi, kot je merjenje vsebnosti kortizola v blatu, so pogosto boljši pristopi, da se preprečijo stresni

odzivi zaradi ravnanja in vzorčenja, ki bi prikrili rezultate analize.

Alternativen in sodoben pristop je dresura živali za veterinarske postopke, po kateri živali prostovoljno ponudijo

dele telesa za zbiranje biološkega materiala. Kadar to ni mogoče, se lahko uporabijo preverjeni protokoli za

vzorčenje, da se čim bolj ublaži stres, ki ga povzroča postopek.

Primeri fizioloških kazalnikov so med drugim:

- glukokortikoidi in metaboliti;

- adrenalin, noradrenalin;

- srčni utrip;

- temperatura;

- krvni tlak;

- hitrost dihanja;

- sestava krvi (npr. hematokrit).

Zakaj je kortikosteroide težko interpretirati?

- Sodelujejo predvsem pri uravnavanju presnovne energije, zato se lahko zaznajo najvišje ravni, ko telo potrebuje

energijo, vendar ni pod stresom (npr. cirkadiani ritmi, spol, reproduktivno stanje, prehrana, sezonskost, družbeni

položaj).

- Kažejo fiziološko vzburjenost, ne pa tudi, ali se živali zaradi dražljaja počutijo dobro ali slabo. Spolna aktivnost,

prostovoljna telesna vadba ali strah so na primer zelo različni čustveni konteksti, v katerih nastajajo ti hormoni.

S komplementarno analizo vedenja se hormoni interpretirajo v kontekstu.

- Primerjava s potrjenimi izhodiščnimi ravnmi osebkov ali celo vrst ni vedno preprosta.

Uporaba zdravstvenih kazalnikov

Zdravje je eden najpomembnejših vidikov dobrobiti živali, vendar pa obstajajo primeri, ko slabo zdravstveno stanje

ne povzroči slabih subjektivnih izkušenj, kot sta bolečina ali nelagodje.

Za oceno slabega in dobrega zdravstvenega stanja se lahko uporabijo preprosti kazalniki. Odziv na dolgotrajni

stres vključuje spremembe v celotnem organizmu in oslabljen imunski sistem, kar je po navadi povezano z večjo

pojavnostjo bolezni. Kazalniki teh dolgotrajnih stanj vključujejo meritve rasti, fizične sposobnosti, reproduktivnega

stanja (mrtvorojenosti, intervali med rojstvi, vedenje staršev itd.), incidenco bolezni in umrljivost.



Kazalniki slabega zdravstvenega stanja Kazalniki dobrega zdravstvenega stanja

- Zmanjšanje običajne aktivnosti ali izolacija od družbene

skupine

- Izguba telesne kondicije

- Nesvetleča dlaka ali perje

- Šepavost in/ali nenormalna telesna drža

- Motnje apetita

- Prebavne motnje (bruhanje, nenormalno blato itd.)

- Izcedek iz oči in nosu ali nenormalna hitrost dihanja

- Povišana telesna temperatura

- Poškodbe in rane

- Izguba dlake ali perja in kožni izpuščaji

- Pretirano praskanje

- Nenormalno vedenje

- Neoglašanje ali pretirano oglašanje

- Za bolečino značilno vedenje, specifično za vrsto

- Normalna aktivnost in obdobja počitka

- Dobra telesna kondicija

- Čista dlaka ali perje

- Normalno gibanje in telesne drže

- Normalni vzorci prehranjevanja in pitja

- Navidez normalna prebava

- Čiste oči in nos ter normalno dihanje

Pri analizi zdravja živali je pomembno prepoznati znake bolezni, značilnih za vrsto, stopnjo resnosti in obseg, v

katerem vpliva na dobrobit živali. Včasih je treba neposredno opazovanje in rutinsko presejanje dopolniti z drugimi

diagnostičnimi metodami.

Znaki bolečine

Pri mnogih vrstah v živalskih vrtovih znaki bolečine in trpljenja niso dobro opredeljeni. Z evolucijskega vidika

izražanje takih znakov ne prinaša koristi, saj bi le povečalo možnosti za napad ali prihod plenilcev. Večina vrst se je

zato razvila tako, da kaže zelo malo vedenjskih znakov bolečine. Opozoriti je treba, da fiziološki, vedenjski in

anatomski dokazi kažejo, da imajo vsi vretenčarji in mnogi raki sposobnost čutenja in s tem tudi trpljenja. Če bi bil

sindrom, bolezen ali stanje boleč pri enem vretenčarju, na primer človeku, je treba torej upoštevati, da bi bil

podobno boleč pri drugem vretenčarju, čeprav žival morda ne kaže simptomov bolečine na enak način kot ljudje.

Ostarele živali

Živali v živalskih vrtovih živijo vedno dlje, zato so tudi starostne bolezni vse pogostejše. Starost sama po sebi ni

bolezen. Starejše živali navadno ne postanejo počasnejše ali manj aktivne. Lahko pa postanejo počasnejše ali

manj aktivne zaradi osteoartritisa, okvare delovanja srca, ledvic ali jeter ali drugih starostnih bolezni. Vidni simptomi

so lahko subtilni in nespecifični. Zato je pomembno, da veterinarji in oskrbniki skupaj beležijo manjše vedenjske

spremembe in raziščejo tiste, ki bi lahko predstavljale subtilne simptome zapletene bolezni. Po postavitvi diagnoze

je pomembno, da se te bolezni zdravijo do stopnje, ko je še zagotovljena kakovost življenja. Če ni virov ali

terapevtike za vzdrževanje dobre kakovosti življenja živali, se lahko razmisli o evtanaziji.

3.4.4 Ocena čustev pri živalih v živalskih vrtovih

Ocena čustev se lahko izvede le posredno, saj živali ne morejo izraziti čustev z besedami. Vedenjski in fiziološki

kazalniki se pogosto kombinirajo z argumenti v zvezi z analogijo z ljudmi (ocena bolečine in strahu glede na vrsto).

Posebna pozornost se namenja vedenju, ki lahko kaže pozitivna duševna stanja, na primer igra ali naravna

vedenja, kot so plezanje, negovanje, plavanje ali iskanje hrane, ter vedenju, ki lahko kaže negativna duševna

stanja, na primer nenormalna vedenja, kot je kompulzivno puljenje dlake, brezciljna hoja ali pretirano počivanje ali

skrivanje.

Ocena čustev pri živalih v živalskih vrtovih



Preskus Cilj Opis Primer

Testi preferenc Opredeliti posebne potrebe ter ugotoviti pozitivna in negativna duševna stanja

Živali so izbirale med viri Za makake vrste Macaca nigra je lubje primernejša podlaga kot slama

Testi motivacije

Živali morajo „plačati ceno“ (npr. potiskanje obteženih vrat, pritiskanje gumbov, hoja proti vetru, plezanje po klančinah) za dostop do želenega vira

Minki so zelo motivirani za dostop do vode

Testi kognitivne pristranskosti

Prepoznati pesimizem ali optimizem pri živalih

Živali se morajo odzvati na dvoumen dražljaj (s pozitivnimi in negativnimi komponentami)

Škorci so bolj optimistični v obogatenih in velikih kletkah

Testi, povezani z tesnobo

Meriti tesnobo in strah

Različni testi, kot so testi na odprtem terenu, testi z dvignjenim labirintom v obliki križa, testi strahu pred novim

Izolirane ribe se bolj bojijo novih stvari kot ribe, ki imajo socialne stike

Uporaba kakovosti življenja in kvalitativnih pristopov

Koncept „kakovosti življenja“ je pripeljal do razvoja večdimenzionalnih indeksov vrednotenja, povezanih z različnimi

vidiki slabega in dobrega počutja. To so kazalniki, ki temeljijo na živalih, povezani z vedenjem in fiziologijo.

Kakovost življenja pri ljudeh temelji na lastnih izjavah, pri živalih v živalskih vrtovih pa se uporabljajo vprašalniki, ki

jih izpolni oskrbnik. V skladu s tem pristopom je kvalitativno vrednotenje vedenja živali, v okviru katerega so se

razvile znanstveno potrjene metode za kvalitativno opisovanje osebnostnih lastnosti in čustev živali s

povezovanjem teh s kvantitativnimi merili vedenja in fiziologije.

Ti pristopi, ki se uporabljajo za upravljanje živali v živalskih vrtovih, izkoriščajo oskrbnikovo poznavanje posameznih

živali in njihovih lastnosti. To se uporablja za dopolnitev razpoložljivih kvantitativnih informacij. Dokazi kažejo, da je

ta pristop zanesljiv (merila istega opazovalca ob različnih časih ali različnih opazovalcev so si podobna) in veljaven

(izmerjeni elementi ocenjevanja so bili najprimernejši in so povezani z drugimi že znanimi merili).

Primer

V čikaškem zoološkem društvu so na podlagi kvalitativne ocene oskrbnikov sestavili 12 listov za oceno dobrobiti

(Welfare Score Sheet, WSS), s katerimi spremljajo dobrobit posameznih vrst. Ta postopek je vključeval zasnovo

WSS, navzkrižno potrditev nekaterih elementov WSS in preizkusno aplikacijo za upravljanje WSS (za dodatne

podrobnosti glej Whitham in Wielebnowski, 2009).

3.5 Zasnova ograd

3.5.1 Zasnova razstavnih ograd (vključno z bazeni in akvariji)

Dobra zasnova notranjih in zunanjih ograd omogoča:

- da lahko živali izvajajo najpomembnejše naravne vedenjske vzorce (vključno s tem, da lahko ptice varno letijo,

vzletajo in pristajajo); da se po potrebi skrijejo, umaknejo ali poiščejo zatočišče pred viri motenj (npr. drugimi

živalmi, obiskovalci, neugodnimi vremenskimi razmerami);



- da lahko oskrbniki odstranijo in izolirajo bolne ali zdrave živali, nemoteno nastanijo nove živali ter spremljajo

zdravstveno stanje in vedenje. Ograde, ki so dovolj prilagodljive, da omogočajo popolno ločitev podskupin

živali, so lahko za nekatere vrste zelo koristne v obdobjih razmnoževanja;

- preprosto čiščenje in vzdrževanje prostora;

- da imajo obiskovalci varno, poučno in prijetno izkušnjo ob opazovanju živali in njihovega okolja.

Dobra zasnova notranjih in zunanjih ograd preprečuje:

- tekmovanje med živalmi in nastanek konfliktov znotraj skupine;

- motnje zaradi preveč vsiljive prisotnosti obiskovalcev, plenilcev ali kakršnih koli drugih neprijetnih dražljajev

(npr. sprehajalnih poti ali mehanskih naprav nad ogradami za živali; prevelika odprtost ali vidnost ograde);

- širjenje bolezni in varnostne težave, ki bi lahko prizadele živali in ljudi.

3.5.2 Prostori za prenočitev in objekti za zadrževanje, do katerih obiskovalci nimajo

dostopa

Potreba po prostorih za prenočitev je odvisna od zasnove ograde, reje, podnebja in vrste vrst (npr. tveganih ali

nevarnih).

V zadnjem času se pojavlja težnja, da se živalim omogoči večinsko preživljanje časa v glavni ogradi. Zelo pogosto

je sestavljena iz notranjih in zunanjih prostorov, živali pa so dresirane, da gredo za posebne namene v prostore, do

katerih obiskovalci nimajo dostopa.

Prostori za prenočitev so namenjeni nočnemu počitku ali začasnemu omejevanju živali, v nekaterih primerih pa se

lahko uporabljajo tudi za zadrževanje bolnih ali poškodovanih živali.

Objekti, do katerih obiskovalci nimajo dostopa, so lahko zasnovani tako, da se lahko živali v njih zadržujejo dlje

časa. Dobri prostori živalim omogočajo udoben nočni počitek v prostoru z ustrezno opremo, podlago in okoljem, v

katerem se lahko premikajo in kamor se umaknejo pred grožnjami drugih živali.

Kakšna oprema je ustrezna za počitek?

Območja prenočevanja za peteline; dvignjene spalne ploščadi za številne sesalce (npr. tigre); spalne mreže za

nekatere primate; valilnice za številne vrste ptic in sesalcev; peščena območja za slone.

Izvajanje običajnih vzorcev naravnega vedenja je pomembno tudi na območjih zadrževanja, do katerih obiskovalci

nimajo dostopa. Ti prostori lahko oskrbnikom omogočijo preprosto odstranjevanje in izolacijo živali, spremljanje

zdravja in vedenja ter preprosto čiščenje in vzdrževanje prostora.

3.5.3 Dodatna literatura:

www.zoolex.org

Zasnova živalskih vrtov Jon Coe

Standardi državnega sekretarja za sodobno prakso v živalskih vrtovih. (DEFRA, Združeno kraljestvo) (strokovne

razstave, Dodatek 8)

Britanska in irska zveza živalskih vrtov

Evropska zveza veterinarjev v živalskih vrtovih in veterinarjev za prostoživeče živalske vrste


http://www.joncoedesign.com/







3.6 Obogatitev okolja

Za obogatitev živalskih okolij morajo biti že vzpostavljeni osnovni vidiki nastanitve živali, ki izpolnjujejo biološke in

ohranitvene potrebe živali. To vključuje ustrezno zasnovo ograde, interakcije z oskrbnikom in obiskovalci ter

vsakodnevne rutine pri reji.

Pomembno je, da se obogatitev dolgoročno ne uporablja kot nadomestilo za neustrezno nastanitev ali rejo živali,

vendar pa je lahko sprejemljiva kot kratkoročni ukrep za izboljšanje fiziološkega in psihološkega delovanja živali,

dokler se ne uredi druga, izboljšana nastanitev.

Osiromašene ograde se lahko izboljšajo z razvojem interaktivnega programa dejavnosti za prebivalce, vendar pa

to ne bi bila obogatitev v pravem pomenu besede, ampak poskus dviga dobrobiti na osnovno raven s

spodbujanjem naravnih ravni dejavnosti. Na koncu se lahko živali iz osiromašenih okolij preselijo v primerna okolja.

Obogatitev koristi vsem vrstam.

Zagotavljanje elementov, ki ne bogatijo okolja, ni obogatitev

Avtorica in fotografija: Heather Bacon (Univerza v Edinburgu)

Ograda iz golega cementa ni ustrezna za izpolnitev

vedenjskih zahtev ameriškega črnega medveda

(plezanje, plavanje, kopanje, iskanje hrane).

Hrana, voda in zatočišče so zagotovljeni, vendar

ohranitvene in biološke zahteve vrste presegajo to

osnovno podporo in niso izpolnjene. Zagotovitev

hlodov ni mogoče šteti za obogatitev iz dveh

razlogov:

1. preden se lahko obogati življenje živali, mora zasnova ograde zadostiti biološkim zahtevam vrste;

2. medveda se s tem ne spodbuja, da bi s hlodi kar koli delal, zato ne zagotavljajo fizične obogatitve.

3.6.1 Načrtovanje obogatitve

Pomembno je, da so programi obogatitve načrtovani in zabeleženi. Najprej se to morda zdi kontraproduktivno, saj

se zdi, da oskrbniki zmanjšujejo možnosti za spontanost. Toda celovit program obogatitve zahteva ustrezne zaloge

elementov za obogatitev okolja, usposabljanje oskrbnikov in preprečevanje ponavljanja, kar je skoraj nemogoče,

če se ne sestavi načrt obogatitve.

Načrt se lahko začne z izdelavo seznama elementov za obogatitev, ki so varni in primerni za posamezno vrsto ter

obsegajo vse kategorije obogatitve. Elementi za obogatitev okolja so začasne značilnosti, ki jih je mogoče dodati v

okolje živali. Ne gre za trajne značilnosti ali opremo v ogradi. Pomembno je, da obogatitev vključuje vse kategorije,

kot je prikazano v naslednji preglednici:



Kategorije obogatitve

Avtorica fotografij: Heather Bacon (Univerza v Edinburgu)

Vrsta obogatitve Opis Primeri

Fizična obogatitev Material za steljo, strukture iz vej,

jame, valilnice, bazeni, podlaga,

primerno rastlinje itd.

Obogatitev za

dejavnosti

Naravni ali umetni predmeti, s

katerimi je mogoče manipulirati, na

primer igrače, prometni stožci.

Obogatitev za

hranjenje

Zagotavljanje dejavnosti, povezanih s

hrano, novih prehrambnih izdelkov in

naprav, raztresenih živil itd.

Senzorična

obogatitev

Zagotavljanje novih ali znanih vonjev,

zvokov, vizualnih ali otipljivih

dražljajev itd.



Kategorije obogatitve


Vrsta obogatitve Opis Primeri

Kognitivna

obogatitev

Ta obogatitev se lahko prekriva z

drugimi pristopi, vendar se zlasti

nanaša na vire, ki predstavljajo

mentalne izzive, ki izkoriščajo lastnost

številnih živali, da želijo delati za

nagrado (izbira težje poti do hrane).

Socialna

obogatitev

Zagotavljanje socialnih dražljajev

znotraj ene vrste ali med vrstami;

dresura ter odnosi med živalmi in

ljudmi se lahko prav tako štejejo za

primerne tehnike obogatitve pri

nekaterih vrstah, odvisno od

končnega cilja takih dejavnosti (v

nekaterih primerih je za zagotavljanje

naravnega vedenja vrst nujno, da so

stiki med človekom in živali čim bolj

omejeni).

3.6.2 Razporedi obogatitve in preglednice pogostosti

Obstajajo številni razporedi obogatitve okolja. Nekateri so razmeroma preprosti, drugi bolj zapleteni. Več raziskav

in načrtovanja je vloženih v program obogatitve, večja je verjetnost, da bo učinkovit za živali. V nadaljevanju sledi

nekaj primerov razporedov za obogatitev okolja medvedov:

Preprost razpored za obogatitev okolja medvedov

Naravno vedenje Ali se vedenje izvaja v

živalskem vrtu?

Obogatitev za spodbujanje

določenega vedenja

Projekti za

doseganje

določenega vedenja

Osebna nega:

drgnjenje in plavanje

Da Zagotovite možnosti za

drgnjenje s pritrditvijo ščetk

na ograde

Plavajoče igrače v bazenu

Namestite škropilni

sistem v bazen

Čutila: vonj Da, vendar le ob naključnih

dražljajih

Uporabite različne obogatitve

za vohalno zaznavanje

Pripravljanje

območja na prihod

mladiča

Da, slama na območju

zadrževanja

Zagotovite slamo, suho listje

in možnosti za pripravo

območja na prihod mladiča v

ogradi



Zgornji razpored ima naslednje omejitve: - omejena uporaba različnih kategorij obogatitve;

- ni posebnih navodil za obogatitev vohalnih zaznav;

- ni navodil glede pogostosti obogatitve;

- postane lahko nespremenljiv in dolgočasen (torej ne bogati).

V nadaljevanju je boljši primer razporeda obogatitve, ki zajema več kategorij obogatitve (kot je opisano zgoraj):

Obsežen razpored za obogatitev okolja medvedov

Prvi teden

Dan 1 Kup suhega listja, korenje, ki ga živali iščejo po območju, prometni stožci, listi bananovca

Dan 2 Nabiranje plodov murve, krmilnice iz hlodov, pri katerih se morajo živali potruditi, da

pridejo do hrane, sivkino razpršilo, kupi kamenja

Dan 3 Jogurtov preliv, slama, bambusove krmilnice, pnevmatika

Dan 4 Igralna gasilna cev, kokosi, svež bambus, vreče iz raševine

Dan 5 Igrača Kong, odišavljeno razpršilo, razmazana mačja hrana, iskanje plodov murve

Dan 6 Ostružki lesa, listi bananovca, razmazano arašidovo maslo, nežvečljiva žogica (Boomer)

Dan 7 Kup suhega listja, igralna gasilna cev, jogurtov preliv, jabolka, ki jih živali iščejo po

območju

Drugi teden

Dan 1 Kupi kamenja, vodno razpršilo, svež bambus, razmazano arašidovo maslo

Dan 2 Bambusova krmilnica, paradižniki, ki jih živali iščejo po območju, sivkino razpršilo

Dan 3 Ostružki lesa, razmazana marmelada, jogurtov preliv, listi bananovca

Dan 4 Kup suhega listja, cele lubenice, iskanje plodov murve

Dan 5 Slama, krmilnice iz hlodov, pri katerih se morajo živali potruditi, da pridejo do hrane,

prometni stožci

Dan 6 Kartonske škatle s hrano, arašidovo maslo, jabolka, ki jih živali iščejo po območju

Dan 7 Kokosi, odišavljeno razpršilo, igrače Kong, napolnjene s hrano

V tem obsežnejšem razporedu:

- predstavljeni elementi zajemajo nabor različnih kategorij obogatitve;

- predstavljeni elementi spodbujajo vrsto različnih vedenj (pripravljanje območja za mladiča, vonjanje, iskanje

hrane, manipulacija predmetov, spoznavanje);

- elementi se zagotavljajo redno;

- vsak dan so ponujeni različni elementi.

Pogostost učinkovite obogatitve je ključna. Občasna obogatitev lahko povzroči čezmerno navdušenje in

tekmovalnost ob končni zagotovitvi obogatitve ter frustracije v vmesnih obdobjih. Po drugi strani lahko prepogosta

uporaba določenega elementa za obogatitev okolja postane dolgočasna in zato ne bogati. Pomembno je

ravnovesje.



Idealno je, da živalski vrtovi pripravijo preglednice pogostosti, kot je prikazano spodaj, s katerimi lahko preverjajo

svoj razpored obogatitve in ga spremenijo, če opazijo pretirano uporabo določenega elementa.

Primer preglednice pogostosti določenih elementov

za obogatitev okolja

Element Pogostost

(v 14-dnevnem

obdobju)

Suho listje III

Jabolka II

Slama II

Prometni stožci II

Razmazano arašidovo maslo III

Vreče iz raševine I

Pnevmatike I

Bambusove krmilnice II

Svež bambus II

Preglednica pogostosti kaže, da so v 14-dnevnem obdobju različni predmeti predstavljeni enkrat do trikrat.

Oskrbniki po navadi prevečkrat uporabijo predmete, do katerih imajo lahek dostop ali jih je preprosto zagotoviti.

Taki predmeti lahko hitro postanejo dolgočasni za žival, ki se pogosto srečuje z njimi. Uporaba razporeda v

kombinaciji s preglednico pogostosti preprečuje, da bi prišlo do tega.

3.6.3 Učinki obogatitve okolja

Ustrezno načrtovan program obogatitve spodbuja raznoliko vedenje, podobno tistemu, ki ga je navadno mogoče

opaziti pri isti vrsti v naravi. Neustrezni programi obogatitve lahko povzročijo dolgčas ali celo strah, frustracije in

stisko. Iz teh razlogov se oskrbnikom svetuje, naj vedno spremljajo in ocenjujejo izvajanje novega programa

obogatitve.

Pomembno je, da se odstranijo nestimulativni elementi ali elementi, ki postanejo potencialno nevarni. Izdatna

obogatitev preprečuje tekmovalnost in celo agresijo pri živalih, nastanjenih v skupinah.

Programi obogatitve se lahko prilagodijo potrebam osebka in vrste. Ustrezno premišljen program obogatitve je

lahko koristen za vse vrste v vseh taksonih.

3.7 Dresura živali

Dresura živali je lahko koristen sestavni del svežnja ukrepov za zagotavljanje, da so izpolnjene biološke in

ohranitvene potrebe živali v živalskih vrtovih. Da se zagotovi njena uspešnost, je pomembno, da je program

dresure kognitivno zahteven, vendar izvedljiv za žival, in da je žival pozitivno motivirana za izpolnjevanje dresurnih

izzivov.

Dresura omogoča dobre postopke reje in veterinarske postopke. Nekateri živalski vrtovi uporabljajo demonstracije

dresure, na katerih javnost poučujejo o svojih strategijah upravljanja živali. Dresura se lahko izvaja tudi v zvezi z



nastopi živali. Pri tem se odsvetuje dresura nenaravnega vedenja zaradi morebitnih tveganj v zvezi z dobrobitjo in

izobraževalno vrednostjo.



Primeri poučnih prikazov dresure in nenaravnega vedenja


Poučni prikazi dresure Nenaravno vedenje

Na voljo so različne metode dresure:

- Dresura na podlagi pozitivne stimulacije je najprimernejša in priporočena metoda. Obsega povezovanje

odziva nove živali na dani dražljaj s pozitivno stimulacijo (npr. hrana za nagrado); dodana je lahko tudi

sekundarna stimulacija (npr. piščalka).

- Metode dresure, ki temeljijo na strahu ali izogibanju, niso priporočljive. Negativna stimulacija obsega

odstranitev negativnega dražljaja, ko se doseže želeni odziv. Kazen obsega povezovanje neželenih odzivov z

negativnimi posledicami. V okviru dobre prakse se ne uporabljajo pripomočki za dresuro, ki vzbujajo strah, kot

so vodne cevi (npr. da bi se živali premaknile), ankusi oziroma vodila za slone, biči ali palice.



Dresura na podlagi pozitivne stimulacije se lahko uporablja kot vrsta kognitivne obogatitve, če se žival aktivno uči in

uživa v izkušnji. Dresura ne bogati, če se ponavlja, je kognitivno nezahtevna ali frustrirajoča. Učinkovite tehnike

dresure lahko prinesejo odlične rezultate pri živalih, ki se lahko mirno in sodelovalno odzovejo na vrsto postopkov

reje in veterinarskih postopkov.

Slabe tehnike dresure lahko zlahka povzročijo frustracije, ki lahko sčasoma pripeljejo do neprimernega ali

nenormalnega vedenja. Dresura je strokovno in tehnično delo, vsi dreserji živali pa se morajo ustrezno usposobiti

na področju vedenja živali in teorij učenja. Nedosledna, dolgočasna ali na strahu temelječa dresura živali pripelje

do vedenjskih težav in težav v zvezi z dobrobitjo.

Obstajajo subtilnejše oblike učenja, ki lahko potekajo med vsakodnevnimi rutinami in povzročijo nepričakovane

vedenjske rezultate. Če so te oblike učenja dobro upravljane, se lahko z njimi spodbudi želeno vedenje do okolja,

drugih živali in ljudi. Med drugim so to:

- navajanje – žival zmanjša negativni odziv na trajni ali ponavljajoči se dražljaj;

- klasično pogojevanje – žival se nauči povezati obstoječi odziv z novim dražljajem;

- oblikovanje vedenja – žival se z zaporedno in vse večjo izpostavljenostjo dražljaju spoznava z njim.

3.8 Kako izboljšati kakovost interakcij med ljudmi in živalmi?

3.8.1 Kako se lahko spodbuja učinkovitost reje?

Učinkovita reja se lahko spodbuja s:

- protokoli, ki jasno navajajo dolžnosti, pričakovane od zaposlenih;

- sprejetjem obstoječih priročnikov za rejo posamezne vrste ali, če ti ne obstajajo, pripravo podobnih protokolov

za vrste v zbirki na podlagi najnovejših razpoložljivih informacij;

- nadzorom nad dejanji, ki se izvajajo v okviru vsakodnevne rutine, s strani bolj izkušenih strokovnjakov;

- priložnostmi za neformalno usposabljanje v živalskem vrtu (npr. starejši oskrbniki določeno obdobje

usposabljajo nove oskrbnike; zagotavljanje ustrezne in posodobljene literature; ocena vsebine in izida

usposabljanja);

- rednimi sestanki za razpravo, na katerih se pregledajo postopki;

- rednim nadzorom kakovosti pri izvajanju postopkov;

- možnostmi za formalno usposabljanje v živalskem vrtu ali drugje (npr. združenja živalskih vrtov, univerze ali

zasebna podjetja v nekaterih državah EU ponujajo usposabljanja za oskrbnike);

- udeležbo na konferencah in podobnih forumih, kjer je mogoče obnoviti znanje in si izmenjati izkušnje;

- vpisom v akademske tečaje s sorodnih področij (dolgoročnejši in nekoliko posrednejši ukrep).

3.8.2 Kako se lahko spodbuja kakovost interakcij med javnostjo in živalskimi vrstami?

Obiskovalci so sestavni del okolja živalskega vrta in posledično življenja živali v živalskem vrtu. Vpliv obiskovalcev

na živali se preučuje že mnoga leta.

Bližina obiskovalcev po navadi spreminja vedenje živali na različne načine. Fiziološke meritve na primer kažejo, da

na številne vrste primatov vpliva negativno. Pri drugih vrstah, na primer nekaterih vrstah mačk, ni mogoče opaziti

motenj vedenja ob prisotnosti obiskovalcev. Učinki na živali so močno odvisni od zasnove ograde ter lokacije in

vedenja obiskovalcev živalskega vrta.

Primer – kje bi morala biti območja opazovanja za obiskovalce?

Pri jaguarjih je zaznana visoka raven kortizola v slini, če jih obiskovalci gledajo od zgoraj. Če je območje

opazovanja za obiskovalce na isti ravni kot ograda ali nekoliko pod njo, se ravni kortizola ne zvišajo.

Ker se ve vse več o učinku obiskovalcev na posamezne vrste, se razvija tudi vse več rešitev za zmanjšanje

njihovega morebitnega škodljivega vpliva na razstave. Primeri so med drugim:



- območja opazovanja za obiskovalcev so postavljena tako, da obiskovalci ne gledajo zviška na živali, na primer

z znižanjem javnih pešpoti;

- območja opazovanja za obiskovalce so zasnovana tako, da živali ne vidijo obiskovalcev, na primer z

ustvarjanjem posebnih vogalov, lukenj v neprosojnih predelnih stenah in enosmernih ogledal na določenih

območjih;

- območja opazovanja za obiskovalce so skrita, da se zmanjša učinek na živali, na primer s postavitvijo rastlinja

pred razstavo;

- živali imajo v ogradi dovolj zatočišč, da se lahko izognejo pogledu obiskovalcev, na primer rastline, skale, debla,

zavetišča;

- tla so zasnovana tako, da blažijo hrup, ki ga povzročajo obiskovalci;

- okrog razstave so postavljeni znaki, ki obiskovalce pozivajo k primernemu vedenju (npr. da ne trkajo po steklu v

akvarijih; ne povzročajo hrupa; ne mečejo predmetov ali hrane v ograde);

- živali so dresirane tako, da prenašajo prisotnost ljudi.

Primer – kako se lahko preprečijo negativni vplivi obiskovalcev?

V živalskem vrtu, ki zadržuje skupino goril (Gorilla gorila), je bilo ugotovljeno, da so obiskovalci in raven hrupa z javnega območja povzročili motnje v skupini in povečali agresivno vedenje. S sorazmerno omejenimi finančnimi stroški in brez fizičnih sprememb notranje ograde je bilo javno območje izboljšano, in sicer z:

- izdelavo lesenega okvirja, odmaknjenega od velikih razglednih oken;

- prekritjem okvirja z izolacijskim materialom in oblogo iz bambusa;

- zagotovitvijo majhnih razglednih oken, umeščenih v bambusovo mrežo na različnih višinah in razdaljah, ki so preprečevala poseganje javnosti v zasebnost živali.

V nekaj dneh po zaključku projekta so oskrbniki poročali o bistvenih spremembah v socialnem vedenju skupine: interakcija med samicami je bila veliko pogostejša, samci so postali manj agresivni in živali so sprejemale normalno prevladujočo strukturo.

Avtor in fotografija: Michael Fielding (svetovalec na področju veterine)

Kadar se med predstavitvami ali posebnimi interaktivnimi programi v živalskih vrtovih spodbujajo fizične interakcije

med obiskovalci in živalmi, je pomembno, da se te izvajajo pod nadzorom osebja in v okviru načrtovanega

pristopa, da se tako zmanjša tveganje za ljudi in živali.

Kateri vidiki bi se lahko upoštevali pri interakcijah med javnostjo in živalskimi vrstami?

- Nobena interakcija ne bi smela ogroziti telesne ali psihološke integritete živali;

- vrste in osebke, ki bodo vključene v interakcijo, mora izbrati izkušen dreser ali drug ustrezen član osebja;

- živali z mirnim značajem, ki jih je mogoče dresirati in nimajo zgodovine napadov na ljudi, so primernejše za

sodelovanje v interakcijah;

- uporaba predvidljivega okolja, ki ga vključene živali poznajo;

- kolikor je le mogoče, imajo živali možnost umika pred človeškim stikom; načrtuje se lahko shema rotacije živali

z ustreznimi obdobji počitka;

- interakcije so dovoljene le, če jih spremlja in nadzoruje odgovorna oseba ter če so v skladu s posebnimi pravili,

tudi glede dovoljenega trajanja stikov;

- objekti, ki omogočajo vse potrebne higienske postopke za varno interakcijo (npr. mesta za umivanje rok; kopel

s hrano; prhe, če gre za potopitev v vodnih okoljih);



- spremljanje vedenja in zdravstvenega stanja živali, vključenih v interakcije, ter vodenje evidenc in redno

ocenjevanje;

- prehrambni izdelki, uporabljeni med interakcijami, so načrtovani v skladu z dnevnimi dovoljenimi količinami za

posamezne osebke;

- fizični stiki so v največji možni meri omejeni ter v skladu z ukrepi biološke zaščite in higienskimi ukrepi (glej

razpoložljive javnozdravstvene smernice o zoonozah);

- interakcije z obiskovalci niso pomemben del vsakodnevne vedenjske rutine živali;

- socialne ali nedorasle živali niso vključene v interakcije, če interakcija povzroča motnje v socialni skupini.

3.9 Načrtovanje in upravljanje zbirk

Prispevek veterinarjev je zelo koristen pri nekaterih posebnih vidikih upravljanja zbirk živalskih vrtov. Pri upravljanju

zbirk v živalskih vrtovih so lahko potrebne težke in včasih kontroverzne odločitve, ki obsegajo vprašanja, kot so

upravljanje razmnoževanja, načrtovanje zbirk, vzreja s človeško pomočjo in evtanazija.

3.9.1 Upravljanje razmnoževanja

Živalski vrtovi v Evropi in Severni Ameriki imajo drugačna etična stališča glede izločitve in kontracepcije pri

čezmerno zastopanih populacijah.

V Severni Ameriki je kontracepcija za nadzor populacij zelo razširjena. V mnogih evropskih državah se spodbuja

razmnoževalna dejavnost. Kadar se čezmerno zastopani osebki ali vrste razmnožujejo, se njihovi mladiči zadržijo

do starosti naravne razpršenosti, ko jih humano izločijo.

Oba pristopa imata prednosti in slabosti. Severnoameriški pristop zavira naravno razmnoževalno vedenje, ki je del

naravnih vedenjskih vzorcev živali ter je lahko tudi del bioloških in ohranitvenih potreb vrste. Evropski pristop

omogoča razvoj in izvajanje naravnega razmnoževalnega vedenja, vendar pa vodi v evtanazijo mladih, zdravih

osebkov, kar je obiskovalcem živalskih vrtov in medijem težko pojasniti.

Tretji pristop k nadzoru populacij je nastanitev skupin osebkov istega spola, kar pa prav tako povzroča težave pri

upravljanju, povezane s socialnim vedenjem, povečano agresivnostjo in preprečevanjem naravnega

razmnoževalnega vedenja.

3.9.2 Načrtovanje zbirke

Pomembno je, da ima živalski vrt ustrezne vire in strokovno znanje za zagotavljanje potrebnih ukrepov za

ohranjanje vrst v svoji zbirki.

Živalski vrtovi morajo razmisliti o objektih, ki jih živali potrebujejo skozi vse leto, pri čemer morajo upoštevati

sezonskost, gojitev in upravljanje ostarelih vrst v okviru ohranitvenih in bioloških zahtev vrst. V primeru vrst, ki se

upravljajo prek evropske rodovniške knjige, je treba pred prenosom ali rejo živali pridobiti dovoljenje imetnika

rodovniške knjige. Pomembno je tudi, da so prenosi živali med zbirkami v skladu z zahtevami iz Direktive

Sveta 92/65/EGS.

Primer

Lemurji so priljubljena atrakcija v živalskih vrtovih po vsem svetu. Čeprav gre za vrsto, ki jo je razmeroma preprosto

upravljati, se ne smejo pozabiti njihove edinstvene biološke in ohranitvene potrebe. V živalskih vrtovih s hladnim

podnebjem, ki ga lemurji niso vajeni, je treba zagotoviti dodatne vire, ki ustrezajo biološkim in ohranitvenim

zahtevam lemurjev.

Z zaklepanjem živali v zaprt prostor za zadrževanje med hladnimi obdobji se lahko omeji zmožnost lemurjev, da se

gibljejo, plezajo in dostopajo do ultravijoličnega sevanja, razen če je notranja ograda zasnovana ob upoštevanju

teh vidikov. Zelo dobra praksa je zagotovitev temperaturnega gradienta, ki zajema celotno ogrado in ponuja

možnost izbire želenega habitata.



Zelo pomembno je, da živalski vrtovi s hladnim podnebjem zagotovijo ustrezne vire za zadovoljevanje bioloških in

ohranitvenih zahtev tropskih vrst ter da lahko živalski vrtovi s sredozemskim podnebjem zadovoljivo izpolnjujejo

biološke in ohranitvene zahteve vrst, ki prihajajo z območij s hladnim podnebjem.

Avtorica: Heather Bacon (Univerza v Edinburgu)

Poleg tega imajo živalski vrtovi etično odgovornost zagotoviti, da se premeščene vrste preselijo v ustanove, ki

lahko zagotovijo podobne ali izboljšane objekte za izpolnitev ohranitvenih in bioloških potreb vrste. Ni priporočljivo,

da se vrsta prenese v zbirko, kjer so standardi za nastanitev ali rejo živali nižji kot v zbirki, kjer je vrsta trenutno.

3.9.3 Vzreja s človeško pomočjo

Trenutne znanstvene raziskave o živini in vrstah primatov jasno kažejo, da je stres v prenatalnem, perinatalnem in

neonatalnem obdobju lahko pomemben dejavnik tveganja za nenormalen razvoj možganov in poznejše psihološke

motnje.

Vrste stresa lahko vključujejo ravnanje z brejimi samicami ali njihovo zadrževanje, pomanjkanje materinskega

socialnega stika in neoptimalno okolje. Ti učinki so bili dokazani pri številnih taksonih, vključno z glodavci, živino in

primati, in nobenih dokazov ni, da bi bila iz tega katera živalska vrsta izvzeta.

Ob upoštevanju tega spoznanja se močno odsvetuje ločevanje mladih živali od mater z namenom vzreje s

človeško pomočjo, razen če ima vrsta pomembne ohranitveno vrednost ali če so vzpostavljeni dobro

dokumentirani programi vzreje s človeško pomočjo, ki zagotavljajo normalen razvoj živali. Neuspeh pri gojitvi in

vzreji se povezuje z neoptimalnimi okolji in postopki reje živali. Taka neoptimalna okolja imajo kontraproduktiven

učinek za ohranitvena prizadevanja živalskih vrtov. Živalskim vrtovom bo koristila usmeritev prizadevanj v

zagotavljanje optimalnega okolja za spodbujanje uspešne gojitve in materinske vzgoje.

3.9.4 Evtanazija

Če živalski vrt s programom proaktivne veterinarske oskrbe, ki omogoča tako fizično udobje kot vedenjsko

raznolikost, ne more več zadovoljiti bioloških in ohranitvenih potreb vrste, lahko razmisli o evtanaziji kot alternativi

kroničnim vedenjskim motnjam ali telesni bolečini. Priporočljivo je, da živalski vrtovi ustanovijo posvetovalne

organe, vključno z zunanjimi znanstveniki, da se zagotovi uravnotežen pristop k sprejemanju teh težkih odločitev.

P R E P R E Č E V A N J E P O B E G A I N V D O R A

Š K O D L J I V I H O R G A N I Z M O V I N M R Č E S A


4 Člen 3 – četrta alinea – Preprečevanje pobega ter vdora

škodljivcev in mrčesa

4.1 Spletna mesta

DAISIE: Zagotavljanje popisov invazivnih tujerodnih vrst za Evropo.

Vodniki in objave o raziskavah CIESM (Sredozemska raziskovalna mreža za pomorsko znanost): Vodnik

sredozemskih inštitutov za pomorske raziskave; Atlas eksotičnih vrst v Sredozemskem morju.

Gupta B. 2008.Zasnove ograd za živalske vrtove. Organ Central Zoo Authority, ministrstvo za okolje in gozdove.

Indija.

GISP (svetovna podatkovna zbirka o invazivnih vrstah)

Obalni viri programa MIT Sea Grant: informacije o morskih bioloških invazijah, vključno s potmi, preprečevanjem in

nadzorom.

Institut Méditerranéen d'Océanologie: Informacije o morski algi Caulerpa taxifolia

4.2 Evropski standardi za storitve zatiranja škodljivcev

Evropski odbor za standardizacijo (CEN) je začel projekt za vzpostavitev evropskih standardov za storitve zatiranja

škodljivcev. Nacionalni standardi, ki zajemajo storitve zatiranja škodljivcev, že obstajajo na Malti, v Španiji, Nemčiji

in Franciji. Evropski standard določa zahteve in pristojnosti, ki jih morajo izpolnjevati profesionalni ponudniki storitev

zatiranja škodljivcev, da bi se zaščitili javno zdravje, premoženje in okolje. Standard se uporablja za osebe,

odgovorne za zagotavljanje storitev zatiranja škodljivcev, pri čemer vključuje oceno, priporočila in poznejše

izvajanje opredeljenih postopkov nadzora. Tehnični odbor članskih delegacij in opazovalcev je pripravil osnutek

standarda, ki je bil jeseni 2013 posredovan nacionalnim vzporednim skupinam, da bi v zvezi z njim predložile

pripombe. Leta 2014 so bile pripombe obravnavane in končni evropski standard za storitve zatiranja škodljivcev je

bil objavljen za uporabo v industriji.

Poglavje

4

http://www.europe-aliens.org/

http://www.ciesm.org/atlas/index.html

http://cza.nic.in/final%20manual%20on%20barrier%20design.pdf

http://cza.nic.in/final%20manual%20on%20barrier%20design.pdf

http://www.issg.org/database/welcome/

http://massbay.mit.edu/exoticspecies/index.html

http://doczz.fr/doc/27464/caulerpa-taxifolia---institut-méditerranéen-d-océanologie

https://www.cabdirect.org/cabdirect/abstract/20153376224

https://www.cabdirect.org/cabdirect/abstract/20153376224

V O D E N J E E V I D E N C




5 Člen 3 – peta alinea – Vodenje evidenc

5.1 Spletna mesta

Priporočen kodeks obnašanja BIAZA za vstavljanje mikročipov v živali v živalskih vrtovih.

Projektna skupina za evidence o živalih, AZA: Smernice za izdelavo in skupno rabo evidenc o živalih

Standardizacija vodenja evidenc v indijskih živalskih vrtovih in označevanje živali za identifikacijo. Himalajski

živalski vrt Padmaja Naidu (Indija).

Standardi za vnos podatkov in vzdrževanje zbirk podatkov z evidencami o živalih v severnoameriških živalskih

vrtovih in akvarijih

Wildlife Information NetworkIdentifikacija sesalcev (Bourne, D., 2012).

Predpisi CITES za označevanje.

Referenčni vodnik – Predpisi EU o trgovini s prostoživečimi vrstami (februar 2013)

5.2 Rutinsko opazovanje živali in vodenje evidenc

Dober program spremljanja vključuje vsaj dnevno rutino za opazovanje vedenja, znakov v zvezi z zdravjem in

okoljskega konteksta, čemur sledi ustrezno evidentiranje ugotovitev.

Dobra praksa je, da oskrbniki po opazovanju živali pripravijo kratek dnevni zapisnik za vsako žival ali skupino živali,

ki vključuje zdravstveno stanje, aktivnost, program prehrane in uživanje hrane, rezultate testov, opravljena

zdravljenja in ključne okoljske dejavnike, kot so temperatura in vlažnost za nižje vretenčarje ter parametri za

spremljanje vode za vodne živali. Višje osebje in veterinarji v skladu z dobro prakso pregledajo ta zapisnik.

Veterinarji bodo v celoti odgovorni za zdravniška poročila o živalih v karanteni ali bolnišnici in živalih, ki se zdravijo v

svojih ogradah.

S tedenskimi poročili se lahko izpostavijo morebitne težave, posegi ali opravljena zdravljenja, premiki živali ali

spremembe v nastanitvi ali reji živali, pregledajo pa jih višje osebje in veterinarji.

Na mesečnih sestankih višjega osebja se lahko pregledajo trenutni načrt za zbirko, strategija in napredek ter

razpravlja o uporabi ograd, premestitvah živali in karanteni ter usposabljanju in razvoju osebja. Zapisniki s

sestankov so pomembni za prihodnjo uporabo.

Za višje veterinarsko in upravljavsko osebje je lahko koristno, da vsake tri do šest mesecev pripravijo poročila o

obolevnosti, umrljivosti in vedenjskih težavah. Lahko je potreben sestanek z zunanjo skupino strokovnjakov, da se

pregledajo strategije za odpravo teh težav, razpravlja o zdravljenju in ugotovi, kako rešiti osnovne težave, ki

prispevajo k takim težavam. Priporočila za prihodnje terapije, spremembe reje ali nastanitve se lahko vključijo v

strategijo načrtovanja zbirke.

Primerna bi bila letna revizija evidenc, da se zagotovita preglednost in uporabnost postopkov evidentiranja.

Evidence se uporabljajo kot dokazila za letni inšpekcijski nadzor dovoljenj živalskega vrta.

Poglavje

5

https://biaza.org.uk/policies-guidelines

https://www.aza.org/assets/2332/guidelines_for_creating_and_sharing_animal_and_collection_records_final.pdf

http://www.cza.nic.in/Final%20Report%20of%20the%20Project%20on%20Record%20Keeping%20in%20zoos%20by%20Darjeeling%20Zoo.pdf

http://www.lpzoo.org/sites/default/files/data_entry_standards.pdf

http://www.lpzoo.org/sites/default/files/data_entry_standards.pdf

http://wildpro.twycrosszoo.org/S/00Man/MammalHusbandryTechniques/Mammal_Id.htm

http://wildpro.twycrosszoo.org/S/00Man/MammalHusbandryTechniques/Mammal_Id.htm

http://ec.europa.eu/environment/cites/info_marking_en.htm

http://www.ec.europa.eu/environment/cites/pdf/2007_referenceguide2_en.pdf



Slika 5: Povzetek različnih vrst vodenja evidenc za temeljit program spremljanja, ki ga je pripravila María Fàbregas

Hernández

5.3 Kako ustvariti referenčne številke?

Primer 1: Prvi dve števki predstavljata leto vnosa v evidenco; zadnje štiri števke so zaporedne:

št. 920006 = šesti osebek, vnesen leta 1992

Primer 2: Uporablja se le zaporedje:

prva žival = 000001, druga žival = 000002 itd.

Primer 3: Sistemi, v katerih vsaka serija številk predstavlja drug razred:

100000–199999 = sesalci

200000–299999 = ptice

300000–399999 = plazilci

400000–499999 = dvoživke

500000–599999 = ribe

600000–699999 = nevretenčarji

V tem sistemu številka 101234 predstavlja sesalca

Primer 4: Prva dva znaka številke = zadnji dve števki leta, v katerem je bila žival vnesena v evidenco; tretji znak =

M, B, R, A (sesalec (Mammal), ptica (Bird), plazilec (Reptile), dvoživka (Amphibian)); zadnji znak = zaporedni vrstni

red prihoda:

št. 92M6 = šesti sesalec, vnesen leta 1992

5.4 Metode označevanja in identifikacije

Za natančno vodenje evidenc je potrebna identifikacija osebkov ali skupin živali v zbirki živalskega vrta. Uporabljeni

identifikacijski sistemi bi morali ustrezati identificiranim vrstam in vsaki ustrezni zakonodaji.

TEDENSKO Evidence oskrbnika Veterinarska evidenca

DNEVNO Oskrbniki, upravitelji in

veterinarji • Dnevni pregled oskrbnika

in pisni zapisnik • Oskrbnik poroča višjemu

osebju o kakršnih koli težavah v zvezi z zdravjem ali dobrobitjo

• Oceni se vrsta težave • Sestavi se potreben načrt

veterinarskega zdravljenja • Nadaljnja oskrba,

spremljanje in ponovna ocena

MESEČNO Višje osebje se sestane ter pogovori o načrtu za zbirko, strategiji in razvoju

NA 3–6 MESECEV Zdravstveni pregled, pregled dobrobiti in etični pregled

LETNO Izdajanje dovoljenj živalskim vrtovom Inšpekcijski pregled s strani usposobljenega inšpektorja



Nobena metoda identifikacije ni primerna za vse vrste in osebke ali v vseh okoliščinah. Včasih je kombinacija dveh

ali več metod identifikacije koristna iz praktičnih razlogov, na primer barvne ušesne znamke (zlahka opazne) v

kombinaciji z vstavljenimi transponderji (edinstveni).

Ne glede na določeno uporabljeno metodo je pomembno, da ima naslednje značilnosti:

- je varna za žival, ne vpliva na njeno vedenje, zdravje ali preživetje;

- ne povzroča stresa ali bolečin med namestitvijo in po njej (kolikor je le mogoče);

- je varna in zaščitena pred posegi;

- dovolj dolgo zdrži (v zoološki zbirki to pomeni do smrti živali);

- pozitivno in edinstveno identificira označeni osebek ali skupino;

- se zlahka odčita/je zlahka vidna na daleč;

- zagotavlja dovolj informacij za ustrezno vodenje evidenc;

- je preprosta za uporabo in se hitro namesti, s čimer se zmanjša stres za žival med namestitvijo;

- je na voljo po razumni ceni;

- neopazna za javnost, ne vpliva na videz živali.

Metode za identifikacijo posamezne živali (Hosey in drugi, 2009)

Metoda Opis/lokacija Trajanje Opombe Primeri

Naravne

oznake

Barva kožuha ali

vzorec na njem,

fizične deformacije,

velikost

Trajno Poceni in preprosto.

Potrebni so

usposobljeni zaposleni

in očitne razlike med

živalmi

Okapi: proge

Tiger: obrazni vzorci

Žigosanje Boki, rogovi Trajno Boleče Kače: hladno žigosanje

Tetoviranje Koža okoli oči,

zadnjice, prstov

Trajno Boleče Makaki: zadebeljeno tkivo

na zadnjici

Identifikacijsk

e zareze

Ušesa, rogovi, prsti Trajno Potencialno boleče Gnuji: zareze na rogovih

Nosorogi: luknje v ušesih

Kuščarji: odstranitev prsta

Mikročipi,

transponderji

Vstavljeni pod

kožo

Začasno Potencialno boleče,

lahko je potrebna

sedacija. Potencialno

premikanje pod kožo

Vse, od polhov do slonov

Okrasni

dodatki

Oznake, perlice,

vstavljene skozi

kožo, obročki,

ovratnice

Začasno Potencialno boleče.

Običajno se namestijo

na mlade živali. Obstaja

nevarnost zapletanja

Legvani vrste Cyclura

lewisi: perlice Mara:

ušesne znamke

Obročkastorepi makiji:

ogrlice

Ptice: obročki na nogah

Pingvini: obročki na

plavutih

Prirezovanje Dlaka, perje Začasno Včasih ga je težko videti

od daleč

Redko se uporablja v

živalskih vrtovih

Barvila/označ

evalci

Blazinice za ovne,

razpršilo, barva,

lepljivi označevalci

Začasno Lahko se prenesejo na

druge živali.

Zagotoviti je treba

uporabo nestrupenega

Hrošči: številke iz papirja

Kopenske želve: barvni

krogci



materiala

Za izčrpen seznam metod označevanja in identifikacije za različne taksone kliknite tukaj

http://www.cza.nic.in/Final%20Report%20of%20the%20Project%20on%20Record%20Keeping%20in%20zoos%20by%20Darjeeling%20Zoo.pdf



Priloge k poglavju 3 – Izvajanje in izvrševanje

I Z D A J A N J E D O V O L J E N J I N I N Š P E K C I J S K I N A D Z O R


6 Izdajanje dovoljenj in inšpekcijski nadzor

6.1 Spletna mesta

Standardi državnega sekretarja za sodobno prakso v živalskih vrtovih (DEFRA, Združeno kraljestvo)

Priročnik strokovnega odbora za živalske vrtove (DEFRA, Združeno kraljestvo)

Živalski vrt, novi zaveznik biotske raznovrstnosti (MAGRAMA, Španija) (Na voljo na spletu)

Priročnik za inšpektorje na področju akreditacije (Zveza živalskih vrtov in akvarijev, AZA, ZDA)

Akreditacijski standardi in povezane politike (Zveza živalskih vrtov in akvarijev, AZA, ZDA)

Referenčni vodnik – Predpisi EU o trgovini s prostoživečimi vrstami (2013)

Vodnik DEFRA v zvezi z zakonom o izdajanju dovoljenj živalskim vrtovom (1981): zapiranje živalskih vrtov,

DEFRA, Združeno kraljestvo

Smernice za nastanitev odvzetih živali (2000), IUCN

Strategija za odvzete živali (2007), Eurogroup for Animals

Gradnja trajnostnih zavetišč (2012), Fundacija Arcus

Standardi za reševalne centre, Global Federation of Animal Sanctuaries (Svetovna federacija živalskih zavetišč)


6.2.1 Študija primera 16: Usposabljanja inšpektorjev živalskih vrtov v Španiji

Študija primera 16: Usposabljanja inšpektorjev živalskih vrtov v Španiji

Vir: Active Life Company, S.L

Direktiva EU o živalskih vrtovih 1999/22/ES je bila v

špansko zakonodajo prenesena kot zakon 31/2003

o ohranjanju prostoživečih živalskih vrst v živalskih

vrtovih. Pred tem so morali živalski vrtovi upoštevati

le zdravstvene in varnostne predpise. Izvajanje

novih zahtev, katerih cilj je, da so vsi živalski vrtovi

centri, usmerjeni v dobrobit živali in ohranjanje

biotske raznovrstnosti, je bilo zapleteno za živalske

vrtove in tudi za organe, zadolžene za izvrševanje.

Poleg tega je odgovornost za izvrševanje padla na

17 avtonomnih skupnosti, v postopek odobritve pa

so bili pogosto vključeni trije oddelki: okolje, zdravje

živali in javna varnost.

Poglavje

6

https://www.gov.uk/government/publications/secretary-of-state-s-standards-of-modern-zoo-practice



http://issuu.com/vherranz/docs/the_zoological_park_a_new_ally_for_biodiversity?e=1900654/2983417

https://www.aza.org/assets/2332/accred_vchandbook.pdf


http://www.ec.europa.eu/environment/cites/pdf/2007_referenceguide2_en.pdf

https://www.gov.uk/government/publications/zoo-licensing-act-1981-guide-to-the-act-s-provisions


http://eurogroupforanimals.org/files/policies/downloads/66/strategyconfiscatedanimals_jan_2007.pdf

https://www.sanctuaryfederation.org/wp-content/uploads/2018/07/Building-Sustainable-Sanctuaries_English.pdf

http://www.sanctuaryfederation.org/gfas/for-sanctuaries/standards/



Po prenosu direktive je bila izvedena poglobljena študija za oceno položaja živalskih vrtov v Španiji. Študija je

pokazala potrebo po nadaljnjih smernicah za izvajanje zahtev in oceno skladnosti z zakonom 31/2003. Da bi se

naslovila ta potreba, sta ministrstvo za okolje in fundacija za biotsko raznovrstnost objavila publikacijo z

naslovom „The zoological park, a new ally for biodiversity. Guide for the application of law 31/2003 on the

conservation of wild fauna in zoological parks („Živalski vrt, novi zaveznik biotske raznovrstnosti. Priročnik za

uporabo zakona 31/2003 o ohranjanju prostoživečih živalskih vrst v živalskih vrtovih“) (2006). Leta 2012 je bila

objavljena angleška različica.

Da bi zagotovili specializirano usposabljanje za inšpektorje živalskih vrtov in druge izvršilne organe, je bilo ob

podpori španskega ministrstva za okolje (zdaj ministrstvo za kmetijstvo, prehrano in okolje) in njegove fundacije

za biotsko raznovrstnost organiziranih sedem tečajev za javne uslužbence s postopno napredujočimi vsebinami

(glej sliko 1). Usposabljanja so združevala multidisciplinarno strokovno znanje akademikov, strokovnjakov iz

živalskih vrtov (v sodelovanju z ibersko zvezo živalskih vrtov in akvarijev [AIZA]), strokovnjakov za okoljsko

pravo, vključno z uradniki CITES, izkušenih britanskih inšpektorjev živalskih vrtov in nevladnih organizacij,

specializiranih za reševanje prostoživečih živalskih vrst. Struktura tečaja je segala od teoretičnih pogovorov do

razprav in okroglih miz, analize hipotetičnih primerov in študij dejanskih primerov. V okviru praktičnih vaj so bili

izvedeni simulirani inšpekcijski obiski živalskih vrtov, pri čemer sta bila zelo koristna dostop do sodelujočih

živalskih vrtov in sodelovanje njihovega osebja.

Povratne informacije udeležencev so pokazale, da je bilo usposabljanje zelo koristno; večina je imela zelo drugačne izkušnje, multidisciplinarni pristop, potreben za inšpekcijske preglede živalskih vrtov, pa je bil zanje precej nov. Praktična srečanja, simulirani inšpekcijski pregledi in nadaljnje razprave so bili še zlasti cenjeni, saj so omogočali prenos teorije v prakso in primerjavo pristopov, za katere so menili, da jih je treba čim bolj standardizirati. Prosili so tudi za redno nadaljnje usposabljanje. Povratne informacije udeležencev so

pokazale, da je bilo usposabljanje zelo

koristno; večina je imela zelo drugačne

izkušnje, multidisciplinarni pristop,

potreben za inšpekcijske preglede

živalskih vrtov, pa je bil zanje precej nov.

Slika 1: Glavne teme zanimanja pri inšpektorjih živalskih vrtov,

anketiranih pred nadaljevalnim usposabljanjem (2011), da bi se

vsebina tečajev prilagodila na najprimernejši način.

Praktična srečanja, simulirani inšpekcijski pregledi in nadaljnje razprave so bili še zlasti cenjeni, saj so omogočali

prenos teorije v prakso in primerjavo pristopov, za katere so menili, da jih je treba čim bolj standardizirati. Prosili

so tudi za redno nadaljnje usposabljanje.

Sodelujoči inšpektorji so poudarili tudi pozitiven učinek, ki ga ima učenje organiziranja in načrtovanja pristopa k

posameznemu inšpekcijskem pregledu v skladu z značilnostmi živalskega vrta. Poleg tega je usposabljanje

spodbudilo sodelovanje in komunikacijo med vsemi vključenimi oddelki ter živalskimi vrtovi, v katerih so potekali

inšpekcijski pregledi.

Druga pobuda, razvita v okviru usposabljanj, je bila spletna izobraževalna in komunikacijska platforma za

inšpektorje živalskih vrtov (skupina inšpektorjev živalskih vrtov, forum in knjižnica na interaktivni platformi

španske zbirke naravne dediščine in biotske raznovrstnosti – biodiversia.es).


http://www.biodiversia.es/



Glavna spoznanja, pridobljena s to izkušnjo, so pokazala, kako pomembni so naslednji elementi (med drugim):

- multidisciplinarno usposabljanje, ki omogoča

celovit pregled celotnega obsega izvajanja in

ocene direktive EU o živalskih vrtovih;

- inšpektorati za živalske vrtove morajo biti jasno

organizirani, imeti dobro interno komunikacijo ter

delovati na podlagi protokolov, smernic in podpore,

prilagojenih nacionalnim potrebam (in v tem

primeru potrebam regionalne vlade);

- usposabljanje mora biti čim bolj neprekinjeno in

obsežno;

- tesno sodelovanje s sektorjem živalskih vrtov, da

se tako izkoristijo njihove izkušnje in omogoči čim

bolj praktično usposabljanje;

- povečana uporaba informacijskih tehnologij za

centralizacijo virov, komunikacije in obdelave

podatkov o živalih.

Zahvala: Pri usposabljanju inšpektorjev živalskih vrtov je bilo v veliko pomoč sodelovanje živalskega vrta in

akvarija Madrid, naravnega parka Faunia (Madrid), muzeja CosmoCaixa (Alcobendas), tematskega parka Safari

Madrid in naravnega parka Cañada Real (El Escorial) ter njihovega osebja.

6.2.2 Študija primera 17: Zaprtje živalskega vrta in premestitev živali (I)

Študija primera 17. Zaprtje živalskega vrta in premestitev živali (I)

Vir: Tehnična ekipa safari parka Costa Blanca (Španija) Vodstvo zadruge safari parka Costa Blanca (Španija) se je leta 2010 odločilo zapreti park. Po tej odločitvi je tehnično osebje parka oblikovalo strategijo za premestitev vseh živali v kar najboljših okoliščinah. Da bi se opredelila končna lokacija teh živali, so bile načrtovane in izvedene tri naloge, pri čemer so se upoštevali ohranitveni status, programi gojitve ter vse s tem povezane upravne in zakonske zahteve: 1. Opredelitev posojanja in podarjanja živali. 2. Opredelitev posebnih okoliščin, evropskega vzrejnega programa za ogrožene vrste in evropske rodovniške knjige ter drugih institucionalnih obveznosti. 3. Izdelava zbirke naslovov institucij, parkov in posrednikov, ki bi lahko sodelovali pri premestitvi živali.



Pripravljen je bil prednostni seznam osebkov za premestitev, pri čemer so se upoštevale: – nujna premestitev živali, ki niso bile v lasti safari parka; – regularizacija živali, ki jih je safari park „posodil“ v okviru predaje ali posojanja; – premestitev drugih živali, zaščita njihove dobrobiti in zagotovitev integritete institucij prejemnic. Skupno je bilo treba premestiti 571 živali (411 sesalcev, ki so pripadali 46 različnim vrstam, 148 ptic, ki so pripadale 17 različnim vrstam, in 12 plazilcev, ki so pripadali 2 različnima vrstama). Majhna skupina oskrbnikov je poskrbela za oskrbo, usposabljanje in prevoz živali. V nekaterih primerih je bila potrebna tudi zunanja pomoč. Tehnična ekipa parka je bila zadolžena za opredelitev in sklenitev formalnih dogovorov z institucijo, ki je sprejela živali, regionalnimi veterinarskimi službami ter vsemi drugimi potrebnimi subjekti in organi. Splošni postopek premestitve je vključeval mrežo komunikacije na visoki ravni, da bi se zagotovili vsi vidiki, povezani z: 1. odobritvijo končne lokacije (s strani EEP/ESB, vodstva safari parka, veterinarskih služb); 2. zdravstvenimi zahtevami (veterinarske analize vzorcev, potni listi, prevoz, karantene itd.); 3. zahtevami CITES (samo za vrste na seznamu CITES); 4. zahtevami v okviru predpisov, povezanih z ohranjanjem vrst; 5. organizacijo prevoza v skladu z mednarodnimi predpisi; 6. razpoložljivostjo vse potrebne opreme za nalaganje in prevoz; 7. varovanim prevozom, vključno s posredovanjem vse pomembne dokumentacije; 8. zapiranjem evidenc, zbiranjem informacij in shranjevanjem datotek. Časovni okvir in število vključenih institucij:

Datum zaprtja 7. september 2010 Vzpostavitev stikov za premestitev živali: Prvo vzpostavljanje stikov

17. september 2010 Sodelovalo je 31 zooloških institucij (od tega 14 institucij AIZA; 7 institucij EAZA) 26 neuspelih stikov Prva premestitev 4. oktober 2010

Zadnja premestitev Oktober 2011

6.2.3 Študija primera 18: Zaprtje živalskega vrta in premestitev živali (II)

Študija primera 18: Zaprtje živalskega vrta in premestitev živali



Avtor: Geert Jonkers (koordinator iskanja nadomestnih lokacij, Stichting AAP)

Leta 2006 je majhen živalski vrt v Franciji, ki je bil hkrati tudi zabaviščni park, bankrotiral in se zaprl. Živalski vrt je

bil v zasebni lasti, vendar je lastnik pobegnil in pustil vse živali brez oskrbe.

Regionalni veterinarski organi so posredovali ter zagotovili vsaj minimalno dnevno hranjenje in napajanje živali.

Vmes so urgentno iskali možnosti za evakuacijo živali. Francoska organizacija za zaščito živali je predlagala

Stichting AAP, nizozemski center za reševanje eksotičnih živali, vsaj za obstoječo skupino primatov.

Zaradi velikega števila živali, ki jih je bilo treba rešiti, in različnih značilnosti, potrebnih za njihovo zadrževanje, so v

postopku sodelovali trije različni subjekti. Francoski veterinarski organ je skupaj s francosko organizacijo za

zaščito živali izvedel vsa usklajevalna dela. Odločeno je bilo, da bodo živali premeščene v:

- Stichting AAP, ki je sprejel 23 lemurjev vrste Varecia rubra, 11 navadnih varijev, 1 lemurja vrste Eulemur

fulvus, 22 obročkastorepih makijev, 1 ježevca in 20 degujev;

- francosko zavetišče, ki je vzelo vse kopitarje (npr. govedo pasme ankole, gvanako, antilopa vrste Kobus leche,

zebra);

- francoski živalski vrt, ki je vzel vse ptice (npr. papige).

Za vrste, ki so ostale v Franciji, niso bili potrebni posebni dogovori glede dokumentacije. Za vrste, premeščene na

Nizozemsko (lemurji), ki so navedene v CITES I, so bila potrebna potrdila, ki pa so bila pridobljena brez težav.

Posebne zdravstvene ureditve niso bile potrebne. Reševalni center je zagotovil zabojnike in kopenski prevoz. Tudi

karantenski ukrepi ob prihodu so bili del rutinskih postopkov reševalnega centra. Zaradi izjemno poslabšane

dobrobiti živali je bil postopek izveden zelo hitro in učinkovito, vse formalnosti in praktične podrobnosti za

premestitev so bile namreč pripravljene v manj kot dveh tednih.

6.3 Dva primera sistemov inšpekcijskega nadzora živalskih vrtov: Združeno

kraljestvo in Španija

ZDRUŽENO KRALJESTVO (DEFRA) ŠPANIJA

Zakonodaja Zakon o izdajanju dovoljenj živalskim vrtovom iz

leta 1981

Zakon 31/2003 o ohranjanju

prostoživečih živalskih vrst v živalskih

vrtovih.

Regionalne vlade (odgovorne za

izvajanje) so zakon 31/2003 vključile v

svoje zakonodaje z diskrecijsko pravico,

da povečajo zahteve.

Inšpektorji živalskih

vrtov

Strokovnjaki na področju živalskih vrtov, ki jih

imenuje vlada, in predstavniki lokalnih organov.

Uradniki regionalne vlade, ki delajo v

oddelkih:

- biotske raznovrstnosti / okolja;

- zdravja živali;

- javne varnosti.

(Vsi trije oddelki so vključeni)

Pred inšpekcijskim

pregledom

Direktor živalskega vrta izpolni obrazec za revizijo

pred inšpekcijskim pregledom in ustrezno

dokumentacijo.

Vsaka regionalna vlada ima svojo

zakonodajo in protokole, prilagojene na

podlagi preučevanja zadevnega sektorja.

Nekatere uporabljajo vprašalnike pred





inšpekcijskim pregledom.

Ustrezna dokumentacija se zahteva

vnaprej.

Nova dovoljenja in

dovoljenja za bistvene

spremembe

Dokumentacija o tem, kako namerava prosilec

izpolniti zakonske zahteve, se zahteva vnaprej.

Izvede se inšpekcijski pregled, poročilo o

inšpekcijskem pregledu za izdajo dovoljenja

živalskemu vrtu se uporabi za oceno splošne

skladnosti in verjetnosti izpolnjevanja zahtev.

Dovoljenja se lahko podelijo ob izpolnjevanju

določenih pogojev.

Dokumentacija o tem, kako namerava

prosilec izpolniti zakonske zahteve, se

zahteva v vlogi ali vnaprej, vključevati

mora tudi načrte za uskladitev z

zakonom 31/2003 (načrti za ohranjanje,

izobraževanje in napredno veterinarsko

oskrbo) in vsemi drugimi zahtevami

lokalne zakonodaje.

Inšpekcijski pregled S poročilom o inšpekcijskem pregledu živalskega

vrta se oceni skladnost z ukrepi iz člena 3 in

britanskim zakonom o izdajanju dovoljenj

živalskim vrtovom iz leta 1981, pri čemer se

uporabljajo vprašanja z odgovori v obliki „Da / Ne /

Ni relevantno“ ter pojasnila/pripombe.

V primeru pomanjkljivosti se vključijo licenčni

pogoji ali priporočila.

Za oceno skladnosti s členom 3

zakona 31/2003 in zahtevami regionalne

zakonodaje se uporabljajo tudi

vprašalniki.

V primeru pomanjkljivosti se vključijo

licenčni pogoji ali priporočila.

Informacije in

usmeritve

Standardi državnega sekretarja za sodobno

prakso v živalskih vrtovih. Določa minimalne

standarde, ki jih naj bi izpolnjevali živalski vrtovi v

Angliji.

Priročnik strokovnega odbora za živalske vrtove.

Zagotavlja nadaljnje smernice.

Živalski vrt, novi zaveznik biotske

raznovrstnosti1

Priročnik za uporabo zakona 31/2003 o

ohranjanju prostoživečih živalskih vrst v

živalskih vrtovih.

1Na voljo na spletu

Nadaljnje informacije

za inšpektorje

Strokovni odbor za živalske vrtove

Interna komunikacija strokovnega odbora za

živalske vrtove (npr. smernice za izboljšanje

doslednosti inšpekcijskih pregledov)

Spletna komunikacijska skupina za

inšpektorje živalskih vrtov (vključno s

forumom, knjižnico in dnevnim redom) na

nacionalni platformi, posvečeni biotski

raznovrstnosti (biodiversia.es)

Usposabljanje

inšpektorjev

Dvoletni izobraževalni seminarji. Multidisciplinarni tečaji o inšpekcijskem

nadzoru živalskih vrtov, ki jih organizira

ministrstvo za okolje. Glej Prilogo 6.2.1.

https://www.gov.uk/government/publications/zoo-licence-inspection-report

https://www.gov.uk/government/publications/zoo-licence-inspection-report

https://www.gov.uk/government/publications/zoo-inspection-report

https://www.gov.uk/government/publications/zoo-inspection-report






http://issuu.com/vherranz/docs/the_zoological_park_a_new_ally_for_biodiversity?e=1900654/2983417

http://www.biodiversia.es/



6.4 Zakonodaja držav članic o živalskih vrtovih: primeri dobrih praks

Vir: Pripravil avtor v sodelovanju z organizacijo Born Free Foundation (november 2013)

Država članica

Zadevna zakonodaja

Člen 2: Opredelitev Naslednji primeri dobrih praks kažejo, kako so nekatere države članice razdelile živalske vrtove glede na zadrževane vrste in določile različna merila, ki upoštevajo zahteve Direktive 1999/22/ES.

Avstrija

Zvezni zakon za zaščito živali 2004/2007 in predpisi o živalskih vrtovih BGBL II št. 30 (2006)

Živalski vrtovi se delijo na tri kategorije glede na zadrževane vrste:

Kategorija A: dovoljeno je neomejeno število vseh taksonov; upravitelj živalskega vrta mora imeti pomembno ustrezno znanje in izkušnje; zadostno število usposobljenih oskrbnikov živali; izvesti mora VSE ukrepe za ohranjanje vrst, kot so določeni v členu 2(1)5 (s tem presega zahteve iz člena 3(1) Direktive).

Kategorija B: dovoljeno je zadrževanje do 20 vrst prostoživečih živalskih vrst poleg tistih, navedenih v kategoriji C, ni pa mogoče zadrževanje nevarnih prostoživečih vrst / varstveno odvisnih prostoživečih vrst iz členov 6(1) in 6(2) uredbe št. 491/2004; vodstvo in oskrbniki morajo imajo dovolj znanja, poleg tega pa jih mora biti dovolj glede na število zadrževanih živali; izvesti mora vsaj enega od ukrepov za ohranjanje vrst, določenih v členu 2(1)5.

Kategorija C: dovoljeno je zadrževanje določenih vrst prostoživečih živalskih vrst iz uredbe št. 491/2004 (med njimi so majhni sesalci, ptice in ribe, ki naj ne bi zahtevali posebne oskrbe in ki v naravi niso nevarni); na lokaciji bi moral biti ves čas vsaj en oskrbnik živali; ti živalski vrtovi morajo izvesti vsaj enega od ukrepov iz člena 2(1)5.

Slovenija

Zakon o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/1999) (nazadnje spremenjen 22. aprila 2004) ter Uredba o živalskem vrtu in živalskem vrtu podobnem prostoru (Uradni list RS, št. 37/2003)

Delitev na dve kategoriji glede na zadrževane vrste in njihovo število:

„Živalski vrtovi“: prostori z večjim številom vrst in posameznimi prostoživečimi živalmi, kot je določeno spodaj. Izvesti morajo enega ali več ukrepov za ohranjanje vrst, določenih v členu 4(1)1 Uredbe št. 37/2003 (ta zahteva in druge so v skladu z Direktivo).

„Živalskemu vrtu podobni prostori“: prostori, ki imajo največ „šest vrst velikih sesalcev ali dvajset drugih vrst sesalcev; šest vrst sov ali ptic ujed ali dvajset drugih vrst ptic: deset vrst dvoživk ali plazilcev; dvajset vrst rib, glavonožcev ali višjih rakov; sto vrst metuljev ali sto vrst drugih nevretenčarjev.“ Ti prostori niso izvzeti iz ohranitvenih zahtev iz člena 2(1)5 uredbe št. 491/2004, vendar morajo izvajati program okoljskega izobraževanja in izpolnjevati zahteve „o bivalnih razmerah in oskrbi živali prostoživečih vrst v ujetništvu“, odredba 11/2001. (V skladu s členom 3 Direktive)

Izvzetja: kadar se živali uporabljajo „v času prireditev; z namenom gojitve živali; z namenom opreme prostora, vključno z okrasnimi akvariji in terariji; ali v trgovinah z živalmi.“ (Člen 1(2) Uredbe št. 37/2003)

Prepovedana je uporaba vrst iz reda kitov in delfinov v „komercialne namene“, na primer v delfinariju, ali v terapevtskih programih. (Uradni list



RS, št. 39/2008)

Belgija

Belgijska komisija za živalske vrtove je pred kratkim odobrila spremembe, ki jih bo vključila v naslednjo posodobitev zakonodaje o živalskih vrtovih.

Predlog vključuje opredelitev živalskega vrta s posebnimi parametri za izjeme (glej spodaj) ter sezname „domačih vrst“ in „pogosto zadrževanih vrst“.

- Opredelitev živalskega vrta: Živalski vrt: vse ustanove, ki so za javnost odprte najmanj sedem dni na leto, vključno z živalskimi parki, safari parki, delfinariji, akvariji in specializiranimi zbirkami, ki so zadrževane za razstave živih nedomačih živalskih vrst.

Iz te opredelitve so izključeni: - cirkusi in potujoče razstave; - komercialni obrati za živali; - ustanove, ki zadržujejo samo govedo, ovce, koze, prašiče, jelene in

tekače v proizvodne namene ter jih odobri pristojni zdravstveni organ; - ustanove, v katerih ni več kot pet pogosto zadrževanih vrst, kot je

določeno na seznamu iz Priloge B, in v katerih ni nobene druge nedomače živali, razen tistih z navedenega seznama;

- ustanove, ki imajo največ pet akvarijev s skupno prostornino vode do 5 000 l.

Zakonodaja o živalskih vrtovih v Belgiji vključuje tudi nacionalne standarde za različne taksone (npr. plazilce, ptice, T. truncatus).

Člen 3: Zahteve za živalske vrtove

Člen 3 (prva alinea): Ohranjanje, raziskave in usposabljanje

Naslednji primeri dobrih praks kažejo, kako so nekatere države članice prenesle zahteve iz člena 3 (prva alinea) Direktive 1999/22/ES v svojo zakonodajo.

Bolgarija

Člen 60.2 zakona o biotski raznovrstnosti in odlok št. 1 z dne 9. maja 2006 o postopkih za izdajo dovoljenj za živalskih vrtov.

Živalski vrtovi morajo izpolnjevati VSE naslednje zahteve:

„sodelujejo pri posebnih oblikah raziskav in ohranjanj (…), vključno s tistimi, povezanimi z naseljevanjem prostoživečih vrst v naravo,

sodelujejo v programih za ohranjanje ogroženih vrst ex situ, da bi se ohranili genska raznolikost in verjetnost ponovne naselitve v naravo, ter

izmenjujejo informacije s podobnimi institucijami.

Francija

Arrêté du 25 mars 2004

Živalski vrtovi, v katerih se zadržujejo „ohranitveno občutljive“ vrste (kot določata Le Code de l’environnement in Uredba (ES) št. 338/97), morajo zagotavljati strožje ohranitvene ukrepe:

„sodelovati pri izmenjavi živali, ki spodbujajo ohranjanje in upravljanje živalskih populacij v ujetništvu. Prispevati k nacionalnim in mednarodnim programom gojitve ter zadrževati živalske vrste, vključene v te programe.

Prispevati h gojenju nedomačih vrst ali v primeru organizacij, ki sodelujejo pri ohranjanju biotske raznovrstnosti, k izmenjavi informacij o tehnikah gojenja prostoživečih živalskih vrst v ujetništvu, poznavanju njihove biologije ali znanju, pomembnem za ohranjanje biotske raznovrstnosti.“

(Člena 54 in 55, uredba št. 25/03/2005)

Madžarska

Zakon o zaščiti živali (1998) in skupna uredba št. 13/2003

Živalski vrtovi „morajo sodelovati pri znanstvenih raziskavah in ohranjanju vrst, zlasti s sodelovanjem pri zaščiti nacionalno ali mednarodno priznanih zavarovanih vrst, ter opravljati funkcijo centra za reševanje



(IX.9)

domorodnih vrst. Živalski vrtovi ne smejo opravljati komercialnih dejavnosti.“

(Člen 1(2) skupne uredbe št. 13/2003)

Živalski vrtovi morajo pri oddaji vloge za obratovalno dovoljenje pripraviti „načrt gojitve“, ki mora vsebovati podrobnosti o vključenih vrstah, ravnanju z mladiči in njihovi predvideni lokaciji. V dodatkih k uredbi so navedene nacionalno in mednarodno zavarovane vrste, ki bi morale biti vključene v programe.

Latvija

Zakon o zaščiti živali, poglavje VI (12/09/1999) in odredba Kabineta ministrov št. 1033 (2010)

Živalski vrtovi bi morali

- „zagotoviti raziskave o ohranjanju vrst in izmenjevati ustrezne informacije ter

- sodelovati pri ohranjanju prostoživečih živalskih vrst, zlasti ogroženih vrst, gojitvi v ujetništvu in programih ponovne naselitve vrst“.

(Člena 4.3.1 in 4.3.3 odredbe št. 1033/2010)

Portugalska Zakonski odlok DL104/2012

Živalski vrtovi morajo izpolnjevati VSE naslednje zahteve: - „sodelovati pri raziskavah, ki koristijo ohranjanju vrst, brez poseganja v

dobrobit vključenih živali“

(Člen 4(3) poglavja II in člen 23(1) poglavja IV Priloge k zakonskemu odloku št. 104/2012)

- „gojitev vrst, ki jih IUCN uvršča na seznam v naravi izumrlih ali ogroženih

vrst, v ujetništvu, naj bo, kadar je to mogoče, vključena v mednarodne,

državne ali regionalne sodelovalne programe gojitve“

(Člen 19(2) poglavja III Priloge k zakonskemu odloku št. 104/2012) - „živalski vrtovi bi morali tudi, kadar je to primerno, zagotoviti usposabljanje na

področju ohranitvenih tehnik, izmenjavo informacij v zvezi z ohranjanjem

vrst, gojitev v ujetništvu, doseljevanje ali ponovno naseljevanje vrst v naravo“

Člen 23(2) Poglavja IV Priloge k zakonskemu odloku št. 104/2012). Poljska

Zakon o ohranjanju narave, 16. april 2004

Za „vrste, ki jim v naravnem okolju grozi izumrtje, bi morali živalski vrtovi zagotoviti ohranjanje ex situ“ z namenom „naselitve osebkov iz določenih vrst v njihov naravni habitat“ (člen 47 zakona o ohranjanju narave). Minister za okolje je pristojen tudi za sestavo seznama vrst, za katere je na Poljskem potrebna dodatna zaščita (člen 49 zakona o ohranjanju narave), in vzpostavitev programov ex situ za ogrožene vrste (člen 57 zakona o ohranjanju narave). Poleg tega morajo živalski vrtovi:

„sodelovati pri znanstvenih raziskavah, ki koristijo ohranjanju vrst“

(Člen 69(1) poglavja 3 zakona o ohranjanju narave)

„zadrževati in gojiti ogrožene vrste za njihovo ohranjanje ex situ in ponovno naseljevanje v naravno okolje“

(Člen 69(3) poglavja 3 zakona o ohranjanju narave)

Romunija

Zakon št. 191 (2002) in ministrski odlok št. 1798 (2007)

„Vsaka dejavnost, ki se izvaja, mora zagotoviti trajnostno rabo naravnih virov in ohranjanje biotske raznovrstnosti.

Živalski vrt, ki zadržuje ogrožene vrste, mora aktivno sodelovati v raziskovalnih programih, ki prispevajo k ohranjanju vrst v naravi.

Živalski vrt mora dokazati merljiv uspeh na področju ohranjanja, izobraževanja in raziskav.



Raziskovalne dejavnosti morajo biti združljive z nacionalnimi ali mednarodnimi raziskovalnimi programi.“

(ministrski odlok št. 1798/2007, členi 119, 121, 122 in 128 seznama 5 poglavja 2 oddelka 1(V))

Člen 3 (druga alinea): Izobraževanje in ozaveščanje javnosti

Naslednji primeri dobrih praks kažejo, kako so nekatere države članice prenesle zahteve iz člena 3(2) Direktive 1999/22/ES v svojo zakonodajo.

Italija

Zakonodajni odlok z dne 21. marca 2005 št. 73 in ministrski odlok št. 469 (2001), ki se nanaša na zadrževanje delfinov vrste Tursiops truncatus v ujetništvu.

Živalski vrtovi, ki zadržujejo Tursiops truncatus, morajo zagotavljati informacije o biologiji, ekološki etologiji ter ohranjanju kitov in delfinov s pomočjo prilagojenih izobraževalnih programov za javnost in šolske skupine, ki jih izvaja usposobljeno in izkušeno osebje. To bi moralo vključevati različne dejavnosti, kot so interaktivne avdio/video razstave, slikovne razstave, izobraževalno gradivo, in vodene oglede. Vse predstavitve delfinov se morajo „osredotočati zlasti na naravno vedenje živali“ in vključevati razlago o biologiji vrste (Priloga k ministrskemu odloku št. 469/2001).

Romunija

Zakon št. 191 (2002) in ministrski odlok št. 1798 (2007)

„Živalski vrtovi morajo oblikovati strategijo in akcijski načrt za izobraževanje javnosti.

Živalski vrtovi morajo vzpostaviti prostore za izobraževalne namene.

Informativne table o vrstah morajo vključevati ohranitveni status.“

(Ministrski odlok št. 1798/2007, členi 125, 126 in 127 seznama 5 poglavja 2 oddelka 1(V))

Člen 3 (tretja alinea) Nastanitev živali

Naslednji primeri dobrih praks kažejo, kako so nekatere države članice prenesle zahteve iz člena 3(3) Direktive 1999/22/ES v svojo zakonodajo.

Francija

Arrêté du 25 mars 2004

Živalski vrtovi morajo zagotoviti tudi naslednje:

- „Sestava skupin živali je določena glede na razpoložljiv prostor ter vedenje in

fiziologijo živali.

- Dobrobit živali in preprečevanje nenormalnega vedenja se večinoma

zagotavljata z ustreznimi izboljšavami pogojev za gojitev, ki ustrezajo

biološkim potrebam posamezne vrste.

- Živali je treba zaščititi pred plenilci zunaj ustanove.

- Skrb za živali vključuje zmanjšanje virov stresa, nelagodja in tveganja za

poškodbe. Vsakršne posege ali motnje je treba prepovedati. Prepovedano je

izzivanje/vznemirjanje živali v prisotnosti ali odsotnosti javnosti.“

(Arrêté du 25 mars 2004, členi 11, 12, 13 in 15 poglavja 3)

- „Ograde in njihova obogatitev morajo biti prilagojeni navadam posamezne

vrste, da se zagotovita varnost živali in njihovo izražanje naravnega vedenja.

- Prostori jim morajo omogočati, da lahko pobegnejo pred sovražnim ali

agresivnim vedenjem drugih živali v kletki, s čimer se omogoči izražanje

običajnega vedenja v smislu obrambe ali bega.

- Živali v zunanjih ogradah bi morale imeti dostop do zatočišč ali drugih

prostorov, da se lahko umaknejo negativnim vremenskim razmeram.“

(Arrêté du 25 mars 2004, člena 27 in 29 poglavja 4)

Madžarska

Zakon o zaščiti živali (1998) in skupna uredba št. 13/2003

Osebe, odgovorne za oskrbo živali, so dolžne zagotoviti, da so „življenjske razmere živali ustrezne za njeno vrsto, spol in starost ter biološke, reproduktivne, etološke in zdravstvene zahteve, vključno z ustrezno nastanitvijo, prehrano, prostorom, veterinarsko oskrbo, higieno, počitkom,



(IX.9)

oskrbo, dresuro, izobraževanjem in varnostjo“. (Člen 4 zakona o zaščiti živali)

Člen 5 določa minimalne zahteve za posamezne vrste, ki temeljijo na švicarski zakonodaji in mnenju strokovnjakov.

Člena 6 in 7 navajata vse prepovedane dejavnosti, ki vključujejo živali. Sem spadajo mučenje, borbe, prisilno hranjenje, vzdrževanje živali v neustreznih razmerah (tudi med prevozom) in siljenje živali k nenaravnim ali samopoškodbenim dejavnostim in vedenju.

Italija

Zakonodajni odlok z dne 21. marca 2005 št. 73 in ministrski odlok št. 469 (2001), ki se nanaša na zadrževanje delfinov vrste Tursiops truncatus v ujetništvu.

Dodatni minimalni standardi glede oskrbe, dobrobiti, zdravja in higiene živali so med drugim:

- „Osebje živalskega vrta bi moralo dnevno preverjati zdravstveno stanje

živali.“

- „Nastopi, koncerti, umetniške razstave in razvedrila se lahko izvajajo samo

na posebnih območjih, stran od ograd za živali (…), da ne motijo živali.“

- „Živali bi morale biti nastanjene v ogradi (ali akvarijih, če gre za vodne živali),

ki zagotavljajo ustrezen prostor in okolje ter živalim omogoča gibanje v

skladu z zahtevami vrste.“

- „Živali se ne sme pozivati k nenaravnemu vedenju za zabavo občinstva.“

- „Temperatura, svetloba in prezračevanje ograd morajo biti ves čas primerni,

da se zagotovita udobje in dobrobit živali.“

- „Zunanje ograde morajo biti zasnovane tako, da ščitijo živali pred čezmernim

dežjem ali soncem.“

- „Ograde ali bazene za živali je treba glede na potrebe zadevne vrste

obogatiti z materialom za steljo, vejami, vrvmi, brlogi, valilnicami, kopelmi, v

primeru vodnih vrst pa z materiali, kot so rastline, drobni kamni ali druga

ustrezna oprema.“

- „Hrana in pijača morata z vidika prehranske vrednosti in količine izpolnjevati

potrebe vsake posamezne vrste in vsakega osebka te vrste …“

(Priloga 1 iz člena 3(1)e, odlok št. 73/2005)

Poleg tega priloga k ministrskemu odloku št. 469/2001, ki se nanaša na delfine, vključuje specifikacije o prostornini, premeru, globini bazena, prostornini vode, potrebi po ločenih „čistilnih bazenih“, kakovosti vode, vsebnosti ionov in zagotavljanju rednih pregledov, pa tudi specifikacije v zvezi z okoljskimi dejavniki zunaj bazena in oskrbo živali.

Portugalska Zakonski odlok DL104/2012

Živalski vrtovi bi morali zagotoviti, da „pogoji nastanitve, razmnoževanja, reje, vzdrževanja, namestitve, potovanja in zadrževanja živali v živalskih vrtovih zagotavljajo dobrobit živali“ ter „nobena žival ne sme biti zadržana v živalskem vrtu, če [ti] pogoji niso zagotovljeni ...“

(Člen 4 poglavja II DL104/2012) Nadaljnje zahteve so med drugim: - „Živali, katerih medsebojni odnosi lahko povzročijo pretiran stres in

motnje, ne bi smele biti v neposredni bližini.“ (Člen 1(6) poglavja I)

- „Vsak neposreden stik z javnostjo bi moral potekati pod strogim nadzorom odgovornega osebja ... in v skladu s shemo rotacije. Vedno se varujejo javno zdravje, varnost ter dobrobit ljudi in živali.“

(Člen 2 poglavja I) - „Živalski vrt ima lahko strukture za javno rekreacijo, če najverjetneje ne

bodo motile dobrobiti živali in se nahajajo na območjih, ki so daleč stran od [nastanitev] za živali.“

(Člen 10(5) oddelka I poglavja II)



- „Živali morajo imeti dovolj prostora za izražanje naravnega vedenja in zadovoljevanje svojih fizioloških potreb.“

(Člen 11 oddelka II poglavja II zadeva nastanitev živali) - „Ravnanje z živalmi mora biti tako, da jim ne povzroča bolečin, trpljenja

ali nepotrebnih motenj.“ (Člen 1(4) poglavja I)

- „Nastanitev mora biti opremljena glede na specifične potrebe živali.“ (Člen 11 Oddelka II Poglavja II zadeva nastanitev živali)

Poljska

Zakon o ohranjanju narave, 16. april 2004

Živalski vrtovi morajo „obdržati samo tiste živalske vrste, za katere je mogoče zagotoviti pogoje, ki ustrezajo njihovim biološkim potrebam“.

(Člen 72 zakona o ohranjanju narave)

Člen 70 zakona o ohranjanju narave se nanaša na RZ12/2004, natančneje na minimalne standarde za zadrževanje in rejo živali v živalskih vrtovih. RZ12/2004 vključuje podrobnosti o:

„prostorih in opremo, potrebnih za žival, glede na vrste in skupine vrst“;

„minimalni prostorski pogoji za gojitev in zadrževanje živali vsake vrste ali skupine vrst“ ter

„potrebni pogoji za razmnoževanje živalskih vrst ali skupin vrst“.

(Člen 1 RZ12/2004)

Slovenija

Zakon o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/1999) (nazadnje spremenjen 22. aprila 2004) ter Uredba o živalskem vrtu in živalskem vrtu podobnem prostoru (Uradni list RS, št. 37/2003)

„[Vse živali se zadržujejo] skladno s predpisi, ki urejajo minimalne pogoje za zadrževanje v ujetništvu, v razmerah, ki so odraz ustreznega naravnega življenjskega prostora vrste ter [zagotavljajo] tudi vrsti ustrezno (varno in prijazno) ograditev.“

(Člen 4(1)3 Uredbe št. 37/2003)

V členu 4 poglavja II Uredbe št. 11/2001 je navedeno, da so bivalne razmere ustrezne, če ima žival:

„dovolj prostora, da niso omejene osnovne fiziološke, etološke in druge biološke potrebe, primerne vrsti, starosti, stopnji razvoja in prilagoditvi posamezne živali, v skladu s strokovnimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji,“ ter

„ustrezno svetlobo, dnevno-nočni ritem, temperaturo, vlažnost, zračnost, koncentracijo plinov [...] ter čim manjšo intenzivnost hrupa in drugih motečih dejavnikov.“

(Člen 4 Odredbe št. 11/2001)

Dodatne zahteve

Madžarska

Zakon o zaščiti živali (1998) in skupna uredba št. 13/2003 (IX.9)

Poleg podrobnosti o lokaciji in strukturi predlaganega živalskega vrta mora prosilec v vlogi predložiti tudi „načrt gojitve“ živalskega vrta: zagotovitev podrobnosti o kakršni koli gojitvi zaščitenih vrst; „načrt za živali“: podrobno opisuje oskrbo in rejo živali, programe za ohranjanje in preprečevanje bolezni; „akcijski načrt“: vključno z oceno tveganja in postopki v primeru pobega živali; „načrt likvidacije“: če bi se živalski vrt moral zapreti na lastno pobudo ali tujo zahtevo; ter dokazilo o izkušnjah in usposobljenosti direktorja in osebja živalskega vrta.

(člen 3 skupne uredbe št. 3/2001; člen 39(2–3) poglavja VI Zakona o zaščiti



6.5 Človeški viri

Direktiva EU o živalskih vrtovih ne določa, da bi morali živalski vrtovi nameniti določene človeške ali materialne vire

za izpolnjevanje zahtev iz člena 3. Vendar živalski vrtovi potrebujejo ustrezno osebje in opremo za izvajanje

ukrepov iz navedenega člena. Za izpolnjevanje zahtev, povezanih z vrsto in velikostjo določene zbirke, so potrebni

človeški in materialni viri. Za izvajanje ukrepov, opisanih v členu 3, ni pomembno le izobraženo in usposobljeno

osebje, temveč tudi zmožnost usklajenega načrtovanja, razvoja in ocenjevanja različnih dejavnosti in ukrepov.

Nekateri materialni viri in osebje so nujni za ustrezno izvajanje dodeljenih nalog, drugi pa so neobvezni, kar je

odvisno predvsem od vrste, velikosti ali ciljev živalskega vrta. Potrebno je usposobljeno tehnično osebje, ki skrbi za

zoološko zbirko ter izvaja dejavnosti načrtovanega ohranjanja, izobraževanja, varovanja in vodenja evidenc.

Ne glede na to, ali posamezne ohranitvene ukrepe iz direktive izvaja eden ali več strokovnjakov, zaposlenih v

živalskem vrtu, je zelo zaželeno, da je ena oseba odgovorna za upravljanje in zagotavljanje, da so izpolnjene vse

zahteve. To priporočilo temelji na dveh razlogih, povezanih z dvema ciljema: interno, da lahko živalski vrtovi

živali)

Španija

Zakon št. 31/2003 z dne 27. oktobra o ohranjanju prostoživečih živalskih vrt v zooloških parkih (španski uradni list št. 258 z dne 28. oktobra 2003

Da bi delovali v skladu z ohranitvenimi ukrepi iz člena 3 direktive o živalskih vrtovih, morajo živalski vrtovi oblikovati, razviti in izvajati najmanj tri od naslednjih programov:

a) Programi za ohranjanje prostoživečih živalskih vrst ex situ. Potekajo zunaj naravnega habitata, zaradi česar bi morali biti osredotočeni na prispevke k ohranjanju biotske raznovrstnosti in vključevati eno ali več naslednjih dejavnosti:

1. sodelovanje v znanstvenoraziskovalnem programu, ki koristi vrstam v smislu ohranjanja; 2. izobraževanje na področju tehnik za ohranjanje vrst; 3. izmenjava informacij o ohranjanju vrst z živalskimi vrtovi ter javnimi ali zasebnimi organi, ki sodelujejo pri ohranjanju vrst; 4. sodelovanje, kjer je to primerno, pri programih gojitve v ujetništvu za doseljevanje ali ponovno naseljevanje vrst v naravo ali za ohranjanje vrst.

b) Izobraževalni programi za ozaveščanje javnosti o ohranjanju biotske raznovrstnosti, ki vključujejo naslednje dejavnosti:

1. informacije o razstavljenih vrstah in njihovih naravnih habitatih, zlasti o stopnji ogroženosti; 2. izobraževanje javnosti o ohranjanju prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst na splošno; 3. sodelovanje, kjer je to primerno, z drugimi javnimi in zasebnimi subjekti pri posebnih ukrepih izobraževanja in ozaveščanja na področju ohranjanja prostoživečih živalskih vrst.

c) Napreden program veterinarske oskrbe, ki vključuje:

1. izvajanje ukrepov za preprečevanje ali zmanjšanje izpostavljenosti živali v živalskih vrtovih patogenom in parazitom, krepitev njihovega imunskega sistema in preprečevanje poškodb ali zastrupitve; 2. medicinska oskrba za bolne živali z uporabo ustreznih veterinarskih in kirurških postopkov ter rutinski veterinarski pregled zdravih živali; 3. ustrezen načrt prehranjevanja živali.

(Člen 4. Programi)



učinkovito načrtujejo in spremljajo različne dejavnosti, ki se izvajajo in beležijo; eksterno, da se olajša komunikacija

s pristojnimi organi, in sicer tako, da se inšpektorjem zagotovi „predstavnik“ za vsako zahtevo.

Vendar se mora vsak živalski vrt sam odločiti za najprimernejšo strukturo upravljanja, število zaposlenih in

razporeditev odgovornosti glede na svojo velikost in zapletenost. V nekaterih primerih se lahko odloči, da se bodo

za določene funkcije (npr. prehranske ali veterinarske storitve) uporabljali zunanji strokovnjaki ali da bo zaprosil za

nasvet organizacije živalskih vrtov, svetovalne organe ali druge vire.

Da bi se olajšali inšpekcijski pregledi, so v naslednjih poljih predlagane zaželene odgovornosti in funkcije, ki naj bi

se izpolnile v zvezi z vsakim od petih ohranitvenih ukrepov iz člena 3 direktive o živalskih vrtovih. Kvalifikacije ali

spretnosti vključenega osebja niso omenjene, ker gre za odločitev, ki je v pristojnosti ustreznih organov držav

članic.

Polje Človeški viri 1 – Člen 3 (prva alinea) Ohranjanje, raziskave in usposabljanje

Vrsta in zapletenost ohranitvenih ukrepov iz člena 3 (prva alinea), ki jih lahko izvaja živalski vrt, bo v veliki meri

odvisna od človeških in materialnih virov, s katerimi razpolaga. Oseba ali osebe, odgovorne za te dejavnosti

ohranjanja, bi morale biti sposobne opravljati naslednje naloge:

- raziskovanje, načrtovanje in spremljanje dejavnosti ohranjanja z uporabo najnovejših razpoložljivih znanj;

- pisanje poročil in publikacij o dejavnostih ohranjanja;

- omogočanje razširjanja informacij s strani izobraževalnega oddelka v živalskem vrtu in njihove primerne

uporabe s strani oddelka za trženje;

- povezovanje s sodelujočimi institucijami in spodbujanje novih sodelovanj;

- oblikovanje, vzdrževanje in prilagajanje institucionalnega načrta za zbirko;

- svetovanje vodstvu pri odločitvah glede zbirke živali;

- nadzorovanje in zagotavljanje usposabljanja na področju ohranjanja tako za osebje živalskih vrtov kot za

zunanje prejemnike.

V idealnem primeru te naloge zahtevajo usposobljenost in/ali znanje na področju:

- zoologije;

- tehnik za ohranjanje biotske raznovrstnosti;

- zasnove, spremljanja in prilagajanja projektov;

- oblikovanja in analize raziskav;

- vsaj osnovne genetike;

- komuniciranja in odnosov z javnostmi na področju ohranjanja.



Polje Človeški viri 2 – Člen 3 (druga alinea) Izobraževanje in ozaveščenost

Oseba ali osebe, odgovorne za ohranitvene ukrepe iz člena 3 (druga alinea), bi morale biti sposobne opravljati

naslednje naloge:

- oblikovanje, vzdrževanje in prilagajanje izobraževalne strategije;

- raziskovanje, načrtovanje in spremljanje izobraževalnih dejavnosti z uporabo najnovejših razpoložljivih znanj;

- pisanje poročil in publikacij o izobraževalnih dejavnostih;

- vodenje razširjanja informacij s strani izobraževalnega oddelka v živalskem vrtu in zagotavljanje njihove

primerne uporabe s strani oddelka za trženje;

- povezovanje s sodelujočimi institucijami in spodbujanje novih sodelovanj;

- svetovanje vodstvu pri odločitvah glede komunikacije z javnostjo;

- nadzorovanje in zagotavljanje usposabljanja na področju izobraževanja tako za osebje živalskih vrtov kot za

zunanje prejemnike.

Te naloge zahtevajo usposobljenost ali znanje na področju:

- zoologije in ohranjanja biotske raznovrstnosti (vključno s trenutnimi vprašanji in strategijami za biotsko

raznovrstnost, ki jih podpira država);

- splošnih okoljskih znanosti;

- teorije izobraževanja in učenja ter zlasti tehnik za okoljsko izobraževanje;

- vrednotenja izobraževanja;

- poročanja o izobraževanju;

- komunikacije in odnosov z javnostmi;

- tehnik reje in dresure živali (kadar so živali neposredno vključene v izobraževalne dejavnosti).

Polje Človeški viri 3 – Člen 3 (tretja alinea) Nastanitev za živali

Človeški viri, potrebni za visoke standarde nastanitve in reje živali, so odvisni od velikosti živalskega vrta in potreb

njegove zbirke. Spretnosti, ki jih mora imeti ustrezno osebje živalskega vrta za zagotovitev tega, in njihove

odgovornosti so lahko med drugim:

Oskrbniki v živalskih vrtovih:

- priprava hrane in hranjenje oskrbovanih živali;

- ravnanje z živalmi ter njihovo zadrževanje in upravljanje v njihovih prostorih;

- razvoj in izvajanje programov za obogatitev okolja glede na posamezno vrsto;

- zagotavljanje ustrezne varnosti pri vseh postopkih;

- čiščenje prostorov za živali;

- izvajanje postopkov dresure živali (kjer je to primerno);

- spremljanje in beleženje vedenja, količine zaužite hrane, zdravstvenih znakov in drugih pomembnih vidikov za

rejo in vzdrževanje živali;

- posredovanje poučnih informacij obiskovalcem;

- povezovanje z drugim osebjem živalskega vrta za zagotovitev ustrezne oskrbe živali in ustrezne skladnosti

ciljev živalskih vrtov za zbirko.

Upravitelji:

- usklajevanje in upravljanje vseh vidikov oskrbe živali, kar vključuje različne vidike upravljanja zbirk

(npr. pridobivanje živali, gojitev, vodenje evidenc);



- sodelovanje pri izobraževalnih dejavnostih;

- razvoj ali obnova habitata v sodelovanju z arhitekti in/ali gradbenimi delavci;

- v nujnih primerih (kadar veterinar ni prisoten) dajanje anestezije na daljavo in nadzor ali upravljanje uporabe

strelnega orožja;

- zagotavljanje usposobljenosti osebja.

Veterinar živalskega vrta:

- spremljanje zdravja vseh živali neposredno s pregledi, kadar je to potrebno, in prek poročil oskrbnikov;

- izvajanje preventivnega zdravstvenega programa;

- usklajevanje programa prehrane, prilagojenega vsem specifičnim potrebam (veliki živalski vrtovi lahko zaposlijo

nutricionista, ki prevzame to odgovornost);

- zagotavljanje programa reaktivne veterinarske oskrbe za reševanje zdravstvenih in socialnih težav, ko se

pojavijo;

- usklajevanje in izvajanje kurativnega pristopa v vseh situacijah, ki vključujejo bolezni ali poškodbe;

- sodelovanje pri ukrepih, ki vključujejo gojitev živali;

- usklajevanje in spremljanje prenosa, prevoza in po potrebi izolacije ali karantene živali;

- zagotavljanje nujne oskrbe;

- izvajanje humane evtanazije, kadar je to potrebno za reševanje zdravstvenih težav, dobrobiti ali genetske

čezmerne zastopanosti.

- dajanje anestezije na daljavo ali, če je ogrožena javna varnost, sodelovanje pri morebitni uporabi strelnega

orožja za lov na pobeglo žival;

- opravljanje obdukcij;

- redno posodabljanje veterinarskih evidenc;

- specifično znanje o živalskih vrtovih in vrstah v določenem živalskem vrtu.

Okvir Človeški viri 4 – Člen 3 (četrta alinea) Preprečevanje pobega ter vdora škodljivcev in mrčesa

Ne glede na velikost institucije ali vrsto zbirke živali v živalskem vrtu mora biti osebje zmožno opravljati in/ali

nadzorovati naslednje naloge:

- zagotavljanje, da zasnova vsake ograde v živalskem vrtu onemogoča pobeg živali, ne glede vrsto, ki je

nastanjena v njem;

- redno spremljanje in pregledovanje objektov, da bi se odkrile morebitne poškodbe struktur;

- zagotavljanje, da je voda v zaprtih prostorih in akvarijih (ali katerem koli drugem vodnem telesu v živalskem

vrtu) ustrezno pregledana in/ali po potrebi obdelana (ali npr. sterilizirana);

- dobro poznavanje veljavne lokalne in nacionalne zakonodaje na področju čiščenja in/ali odstranjevanja vode;

- priprava načrta izrednih ukrepov v primeru pobega živali in zagotovitev, da so vsi uslužbenci seznanjeni z njim;

- določitev odgovornosti posameznikov v primeru pobega živali inverige odgovornosti;

- zagotovitev, da so vsi uslužbenci seznanjeni s težavami, ki jih predstavljajo invazivne tujerodne vrste;

- zagotovitev, da je okoljska grožnja, ki jo predstavljajo invazivne tujerodne vrste, navedena v njihovih evidencah;

- poznavanje razporedov, odobritev, dokumentacije in poročil, povezanih z dejavnostmi zatiranja škodljivcev, ter

informacij o tem, kateri pesticidi se uporabljajo in kje, lokaciji opreme za nadzor nad glodavci, potrdilih o

dovoljenjih in certificiranjih ter kopijah vseh ustreznih dokumentov in nalepk v zvezi z varnostnimi listi (MSDS).



Okvir Človeški viri 5 – Člen 3 (peta alinea): Vodenje evidenc

Dolžnosti osebe, zadolžene za vodenje evidenc, se določijo glede na velikost in zapletenost institucije. Ta oddelek

je zato mogoče prilagoditi za kateri koli živalski vrt.

Vse osebe, pristojne za vodenje evidenc, so odgovorne za (ali nadzirajo):

- beleženje vseh transakcij z živalmi in s tem povezanih podatkov;

- dodeljevanje identifikacijskih številk za osebke in ustvarjanje evidenc za vnose novih živali;

- zagotavljanje varnosti evidenc z varnim skladiščenjem, potrebnimi kopijami in računalniškimi varnostnimi

kopijami;

- omejitev dostopa za vnos podatkov (omejen na pooblaščeno osebje);

- pridobivanje čim natančnejših informacij o osebkih in po potrebi dopolnjevanje ali popravljanje evidenc;

- posredovanje informacij ustreznemu osebju institucije (npr. veterinarskemu osebju, upraviteljem, oskrbnikom) in

drugim institucijam, če je to potrebno.

-

Večina oseb, pristojnih za vodenje evidenc, poleg tega:

- zagotavlja informacije za ankete in vprašalnike, lokalna, državna, regionalna dovoljenja ali licence, rodovniške

knjige in posodobitve v zvezi s posojanjem živali;

- pripravi dokumentacijo za prevoz in/ali obrazce za transakcije z živalmi;

- pripravi poročila (npr. popis, statistika);

- deluje kot predstavniki institucije/uradniki za zvezo za ISIS (če živalski vrt pripada tej organizaciji).

-

Druge dolžnosti osebe, pristojne za vodenje evidenc, lahko vključujejo:

- vzdrževanje zdravstvene ali druge evidence, povezane z živalmi;

- pripravo sporazumov o posojanju živali za gojitev;

- pomoč pri posodabljanju in objavi rodovniških knjig;

- vzdrževanje datoteke s publikacijami o živalih.

Nekatere osebe, pristojne za vodenje evidenc, so REGISTRARJI, ki:

- lahko zagotavljajo, da so vse transakcije z živalmi v skladu z zakonskimi in političnimi zahtevami;

- imajo lahko vodstveni položaj;

- so lahko del odbora za upravljanje živali;

- lahko skrbijo za dogovore o neposrednem prevozu/karanteni;

- lahko spremljajo zakonodajo o živalih in so odgovorni za pridobivanje dovoljenj.

Živalski vrtovi in države članice se morajo odločiti, katere kategorije delovnih mest, akademske kvalifikacije in/ali

minimalne izkušnje so potrebne za osebje v živalskem vrtu in na področju ohranjanja. Zelo zaželeno je, da osebje

živalskega vrta zajema zadostno število dobro usposobljenih strokovnjakov.

6.6 Posvetovalni organi

Ustanavljanje posvetovalnih organov je pomembno orodje za pomoč živalskim vrtovom in/ali pristojnim organom

držav članic pri izpolnjevanju zahtev iz direktive o živalskih vrtovih.

6.6.1 Kaj je posvetovalni organ?

Posvetovalni organ je neodvisna skupina, sestavljena iz različnega števila strokovnjakov z različnim, a ustreznim

ozadjem. Namen skupine je analizirati, razpravljati ter zagotavljati tehnične in etične nasvete v zvezi z živalskimi

vrtovi.



6.6.2 Vloga posvetovalnih organov

Posvetovalni organi lahko zagotavljajo podporo in pomoč tako pristojnim organom kot živalskim vrtom pri njihovih

dejavnostih. Posvetovalni organi, povezani s pristojnimi organi, lahko opravljajo naslednje vloge:

- zagotavljanje neodvisnih tehničnih nasvetov nacionalnim organom v zvezi z zakonodajo o živalskih vrtovih,

izvajanjem in drugimi zadevami v živalskih vrtovih;

- zagotavljanje nasvetov o tem, kako javnosti sporočiti zadeve, povezane z živalskimi vrtovi;

- v nekaterih državah, kjer je en oddelek pristojen za vse zadeve v zvezi z dobrobitjo živali, lahko organom

pomagajo tudi pri etični odobritvi raziskovalnih projektov v živalskih vrtovih.

Živalski vrtovi lahko vzpostavijo etični postopek, ki je sorazmeren z njihovo velikostjo in naravo njihove zbirke. Veliki

živalski vrtovi ali skupine velikih živalskih vrtov lahko ustanovijo formalne odbore, medtem ko lahko manjši živalski

vrtovi razvijajo etični pristop na manj formalen način. Posvetovalni organi, povezani z živalskimi vrtovi, imajo lahko

naslednje morebitne vloge:

- razvoj etičnih kodeksov (npr. etični kodeks EAZA iz leta 2015) in notranjih politik za zagotavljanje dobrih praks

glede dobrobiti živali;

- zagotavljanje tehničnih nasvetov o strategijah z doslednim pristopom v smislu ohranjanja, načel dobrobiti in

javnega izobraževanja;

- zagotavljanje tehničnih nasvetov o etičnem pristopu raziskovalnih projektov v živalskih vrtovih;

- razpravljanje o aktualnih etičnih vprašanjih, pomembnih za zadevni živalski vrt (usoda odvečnih živali,

odstranitev sklepa na krilu itd.).

Primer – Strokovni odbor za živalske vrtove, Združeno kraljestvo

Strokovni odbor za živalske vrtove je leta 2011 nadomestil forum za živalske vrtove kot posvetovalni organ

britanskega ministrstva za okolje, hrano in podeželje (DEFRA).

- Funkcija: Pristojnim organom zagotavlja neodvisno tehnično svetovanje o zakonodaji na področju živalskih

vrtov, izvajanju in drugih s tem povezanih zadevah.

- Člani: Izbrani so glede na njihovo strokovno znanje na področjih, kot so veterina, dobrobit živali, varstvena

biologija in drugo. So predstavniki majhnih in velikih živalskih vrtov. Člani so imenovani za najmanj dve do tri

leta, čemur sledi pregled.

- Sestanki: trikrat na leto, včasih v manjših skupinah.

- Letni delovni načrt in poročilo sta na voljo na spletu (npr. strateški delovni načrt za obdobje 2013–2014; letno

poročilo za obdobje 2011–2012). Sekretariat: DEFRA.

- Publikacije: Priročnik strokovnega odbora za živalske vrtove.

http://www.eaza.net/assets/Uploads/Standards-and-policies/EAZA-Code-of-Ethics2015.pdf

http://archive.defra.gov.uk/wildlife-pets/zoos/documents/strategic-work-plan.pdf

https://www.gov.uk/government/uploads/system/uploads/attachment_data/file/630164/defra-annual-report-2016-2017-web.pdf

https://www.gov.uk/government/uploads/system/uploads/attachment_data/file/630164/defra-annual-report-2016-2017-web.pdf


KAKO DO PUBLIKACIJ EU

Brezplačne publikacije:

• en izvod: v spletni knjigarni EU Bookshop (https://bookshop.europa.eu/sl/home/);

• več kot en izvod ali plakati/zemljevidi: prek predstavništev Evropske unije (http://ec.europa.eu/represent_sl.htm); prek

delegacij v državah, ki niso članice EU (http://eeas.europa.eu/delegations/index_sl.htm); pri službi Europe Direct

(https://europa.eu/european-union/contact_sl) ali s klicem na 00 800 6 7 8 9 10 11 (brezplačna telefonska številka

kjer koli v EU) (*).

(*) Podane informacije in večina klicev so brezplačni (vendar lahko nekateri operaterji, telefonske govorilnice ali hoteli

zaračunajo stroške klica).

Plačljive publikacije:

• v spletni knjigarni EU Bookshop (http://bookshop.europa.eu/sl/home/).

Plačljive naročnine:

• prek enega od prodajnih agentov Urada za publikacije Evropske unije

(http://publications.europa.eu/others/agents/index_en.htm).

http://bookshop.europa.eu/

http://ec.europa.eu/represent_sl.htm

https://eeas.europa.eu/headquarters/headquarters-homepage/area/geo_sl

http://europa.eu/europedirect/index_sl.htm

Dokument o dobrih praksah v zvezi z direktivo EU o živalskih ...

Documents

Transcript of Dokument o dobrih praksah v zvezi z direktivo EU o živalskih ...