DAROVEC, Darko. The Charity and the Poverty "Monte di Pieta'" loan societies at Koper and Piran and...

The Charity and the Poverty"Monte di Piet" loan societies at Koper and Piran and theirimpact on the economic structure of the Northwestern Istra

(16th to 18th centuries)

Darko Darovec

Copyright © 2000 Darko Darovec

This research report was downloaded from the Research Support Scheme ElectronicLibrary at http://e-lib.rss.cz. The work on the report was made possible by a grantfrom, and was published by, the Research Support Scheme of the Open SocietySupport Foundation. The digitisation of the report was supported by the publisher.

Research Support SchemeBartolomějská 11110 00 Praha 1Czech Republicwww.rss.cz

The digitisation and conversion of the report to PDF was completed by Virtus.

VirtusLibínská 1150 00 Praha 5Czech Republicwww.virtus.cz

_________________________

The information published in this work is the sole responsibility of the author and should not beconstrued as representing the views of the Research Support Scheme/Open Society Support Foundation.The RSS/OSSF takes no responsibility for the accuracy and correctness of this work. Any commentsrelated to the contents of this work should be directed to the author.

All rights reserved. No part of this work may be reproduced, in any form or by any means withoutpermission in writing from the author.

Contents

Abstract...................................................................................................................................................................1Summary.................................................................................................................................................................2

Methodology.......................................................................................................................................................9References...........................................................................................................................................................9

Uvod .....................................................................................................................................................................12O literaturi in virih ................................................................................................................................................13

Pregled literature za obdobje od 13. do srede 16. stoletja.................................................................................13Pregled literature za obdobje 17. in 18. stoletja ................................................................................................14O virih...............................................................................................................................................................17

Monte di Piet v Kopru in Piranu..........................................................................................................................19Koprski Monte di Piet ......................................................................................................................................21Piranski Monte di Piet ......................................................................................................................................28Monte in Fontik ................................................................................................................................................31Novi uradniki, nova pravila, nove zlorabe........................................................................................................33Prihodki, izdatki ter štipendisti koprske zastavljalnice in hranilnice ................................................................51

Demografsko in etnično stanje v Istri do 18. stoletja...........................................................................................69Etnična podoba Istre v 17. stoletju....................................................................................................................69Migracije in gospodarstvo ................................................................................................................................69»Novodobne« migracije in njihov vpliv na istrsko gospodarstvo.....................................................................77

Gospodarsko stanje v Istri 17. in 18. stoletja ........................................................................................................91Trgovina z avstrijskimi kraji.............................................................................................................................91Domači pridelki in trgovina..............................................................................................................................94Battaglijevo poročilo ........................................................................................................................................98Javne finančne ustanove, davki in kontrabant ..................................................................................................99

Davčna politika...................................................................................................................................................103Dacarji ............................................................................................................................................................104Deželna fiskalna komora ................................................................................................................................106Daci fiskalne komore ......................................................................................................................................108Koprski in piranski daci..................................................................................................................................116Priloga: Prihodki in odhodki koprske komore leta 1748 (M/1057) ................................................................123

Denarni sistem in cene........................................................................................................................................130Števni in kovni denarni sistemi.......................................................................................................................130Cene ................................................................................................................................................................138

Vinogradništvo in vinarstvo................................................................................................................................146Vino v najstarejših severnoistrskih listinah ....................................................................................................146Vinski davčni ustroj, pridelek, mere, cene in tihotapstvo z vinom .................................................................147Istrsko vinogradništvo v očeh škofa Tommasinija..........................................................................................158

Oljčno olje ..........................................................................................................................................................162Proizvodnja olja ..............................................................................................................................................162Prodaja olja .....................................................................................................................................................169Izvozni daci in tihotapstvo z oljem .................................................................................................................172

Solarstvo .............................................................................................................................................................182Solni davki in mere .........................................................................................................................................188Proizvodnja soli ..............................................................................................................................................195Skladišča soli in tihotapstvo ...........................................................................................................................205

Ribištvo...............................................................................................................................................................209Ribiška lovišča v severozahodni Istri .............................................................................................................209Prodaja rib in davki.........................................................................................................................................211Mere in cene rib ..............................................................................................................................................214Količina ulova in višina zaslužkov .................................................................................................................220Izvoz in kontrabant z ribami ...........................................................................................................................221

Svilarstvo, tkalstvo in kožarstvo.........................................................................................................................224Kožarstvo........................................................................................................................................................224Tkalstvo in predilstvo .....................................................................................................................................224Svilarstvo ........................................................................................................................................................225Carlijeva manufaktura ....................................................................................................................................227

Zaključek ............................................................................................................................................................233Seznam kratic, virov in literature........................................................................................................................236Literatura ............................................................................................................................................................239Priloge.................................................................................................................................................................248Acknowledgement ..............................................................................................................................................249

1 Abstract

Abstract

At the end of the Middle Ages, institutions of financial-savings character developed, mainly asan answer to the increasingly usurious money lending by the Jews as well as a response andadaptation of church authority to at that time well branched out commercial and financial operationsin general. They developed on the initiative of the Franciscan order, first of all in Italy and eventuallyin some other western European Mediterranean towns as well. These were the so-called Monte diPiet , which at low rates of interest lent money for pawned objects. However, as they had to operatewith circulating capital and operated on the principles of savings banks, they may be considered thepredecessors of modern banks. Although charity was being declared by the very names of theseinstitutions, this was no longer in the sense of the mediaeval mercy towards the virtue of indigence,but more a support for the impoverished members of the higher social strata, for the loan applicantshad to pawn a valuable movable property, which means that they simply had to have it.

In spite of it all, the institution had all the character of the primeval accumulation of capital,although not so much for individuals but more for a community or, in its name, for a commune, i.e.for the local authority, which was at least in the cases of Koper and Piran also the founder. However,the stagnation in the trade with the hinterland and the decline in the economic power of the VenetianRepublic particularly in the second half of the 17th century and first half of the 18th century pushed thefunctioning of pawnshops into the position of incessantly miserable existence, accompanied byperiodical ups and downs linked primarily with the irregularities and profitmaking perpetuated on theaccount of the institution especially by its clerks.

keywords: pawnshops, savings banks, loan societies, economic-social structure, charity,poverty, Istra, Koper, Piran, Central Europe, Mediterran

2 Summary

Summary

Most of the acts dealing with pawnshops and savings banks founded at the end of the MiddleAges and in the beginning of modern age - the majority of them carried the name Monte di Piet andwere firmly established particularly in Italy and France, as well as in Istra and Dalmatia - justified thenecessity of their existence with the protection and help to the poor, especially from usurers who werein the rhetoric of that time referred to as to money lenders and personified especially by the Jews.After all, apart from the Jews, i.e. heretics, there were no other people who could be involved, in theecclesiastic ideology of that period, in money lending, for with it they gained by time, and time comesonly in the purview of God (Braudel, 1989, 2, 244-252). Although our history has known manydeviations from this principle, even among the ecclesiastical brotherhoods themselves, notably theTemplars (Kulišer, 1959, 1, 428), no institutions that would gain by "selling time" were in factestablished at least by the end of the Middle Ages. This, however, does not mean that apart frommerchants and others in need of money there were no despotic institutions who would be paying timeto these incriminated individuals, as indicated by the stated cases in Istran mediaeval communes(Peršič, 1975; 1977; 1984).

Which basic turnabout was therefore needed to found the institutions, the forerunners of today'ssaintly time-sellers, without which we simply cannot imagine the modern consumer society with aconstant circulation of capital, which on top of it all carried even "a mountain of charity" in therename? This question is further deepened by the fact that the initiative for the founding of the firstpawnshops and savings banks in Europe came from the indigent religious order of the Franciscans.

It would probably not be sufficient if we merely conclude that the period of development oftrade and renaissance in the spheres of culture and philosophy led to a different perception of capital,which during the discovery of new worlds rocked, to its very foundations, the mediaeval ecclesiasticideology. The argumentation may be roughly right, although in our case it is also a question offundamental cognition or attitude of the prevailing ideology towards poverty and charity.

The change in this aspect was no doubt caused by the new social state of affairs, which wasconditioned by the development of commerce in Europe between the 11th and 13th centuries and wasno doubt associated with crusades and the new conquests, due to which a number of Mediterraneantrade routes were re-established. In this new situation, which was no longer based on property andprivileges, which were directly linked to the ruling and fighting, but was expressed in money and alsorested on it, the ethos of poverty, this major substance of the ancient Christianity that affirmed itself asa religion of the poor and for this reason spread to such great extent amongst the people, was changed.

Urbanisation and the birth of urban civilisation, however, created new moral problems anddemanded a new guarantee in terms of redemption. The Bible depicts poverty as a condition in viewof which salvation can be achieved easier than in wealth. In the Apostles' Creed, the collectiveness ofspiritual life, collective property, poverty of those who have sold their property and laid the returns onthe sold goods under the Apostles' feet, are emphasised as a basic life feature. After the establishmentof the city financial councils, this "form of the original Church", based on poverty and modesty, fell toa bitter temptation. The original movements by the followers of voluntary poverty were a reply to thematerial wealth and the increasingly significant role of money institutionalised in mendicant orders.Since niggardliness appeared as a contrast to poverty in ecclesiastic ideology, the charitablenessexpressed in alms and gifts for the benefit of ecclesiastical institutions was to become a permanentform for the redemption of sins of the fugacious life. The charitableness, understood as a duty thataccompanies the implementation of power - the custom of a permanent maintenance of a certainnumber of poor people and giving alms during travels adhered to royal courts and feudal aristocracy -as well as profitable enterprises, particularly usury (money lending) that was incriminated by the sealof moral falseness, became subjugated to the far-reaching reutilization and institutionalisation.

The great rise of charitable institutions - monasteries, asylums and ecclesiastic brotherhoodsthat became the addressees of charity - was a basic form for the implementation of thecommandments of charitableness, as ascertained by Geremek in his study (Geremek, 1997, 29-49).

3 Summary

The network of asylums, which was founded by Christian donors of alms and was managed mainly bychurch administration, was situated along the routes of the great mediaeval pilgrimages. Thecharitable activities of that time were a form of deepening the ties of separate social groups withecclesiastic institutions. In towns, ecclesiastic brotherhoods were formed that built a number ofasylums on their own account and were later on also engaged in their administration. Thebrotherhoods of mercy were a form of social organisation of the believers. As far as the Venetianbrotherhoods are concerned, it has been proved that they also played a significant role in the life of thechosen, as they rendered social position and dignity to those for whom no place could be found in theclassical institutions of the city élites.

In the precept and organisation of charitableness in the Late Middle Ages, there is a verydistinct class character of its social sphere. As far as the practise of charity in the 14th and 15th centuryItaly is concerned, the priority was given to the "shamefaced paupers". Their special justification forsupport was explained with the obviousness of their "shame" - because their class had forbidden themto beg, although it seems that this was also a sign of their good spirits. The implementation ofChristian "brotherhood" had its class relations, it secured priority to "the poor" of the social élite, asproved by the American medievalist Richard Trexler (1974, 64-109). While the appeal to thevoluntary poverty and renouncement was intended for the rich and the powerful, the most popularwere particularly the impoverished members of the leading social class as the patrons of those forwhom the aid was intended. And in this very sense we can place the institutions called Monte di Piet ,in the forefront of which was the aid to the impoverished members of the higher and middle classes.

At the end of the Middle Ages and in the beginning of modern times, however, the attitudetowards the "true poverty" and beggars changed in almost the entire Christian world. Beggars weremost often considered shirkers and scum of the society and as such unworthy of support and charity.This is why in the ecclesiastic as well as lay power theories and practises, poverty and begging areinstitutionalised for a certain number of the chosen within the framework of various asylums andbrotherhoods, while for the others a painful fight begins against a number of repressive measures,from tortures to executions. Alms that were not distributed within the framework of institutions wereforbidden and subjected to the criminal-law sanctions.

In Koper, for example, up to 30 poor people were entitled to this kind of institutionalised socialsupport within the functioning of the Asylum of St. Nazarius, although even these were not directaddresses of charity originating from the name of the pawnshop and savings bank. Indirectly theycould benefit only within the framework of the regular annual interest per the Asylum's investment inthe pawnshop, which usually exceeded the normal deposit interest rate by 5% (cf. Darovec, 1998a,225-292).

In this, too, the reasons for at first sight unusual support or rather initiative for the establishmentof loan-societies by ecclesiastic institutions should be looked for, as they themselves were the ownersof a great part of the property of that time. Namely, they could not turn a blind eye, in the long run, tothe ever-increasing role and needs of capital, which disregarding their negative stand towardsoperations with interest concentrated in the hands of various big merchants and bankers. The maincriticism, however, was directed at Jewish money lenders, who as a rule were lending money (at therate of 20-40% and even more) to the lower classes, i.e. to the people who were due to varioustroubles badly affected and existentially threatened. It was already Keynes who in his General Theoryof Employment, Interest, and Money perceived, in the essays of various scholastics, their awareness ofthe meaning of capital and their at least moral endeavours to restore a control over this functioningand thus make the interests as low as possible (Prodi, 1982, 221-222) and the population provided for.The basic principle of the Church and ecclesiastic institutions during the nascent modern age wastherefore to reinstate, through the entrepreneurs' experiences and techniques, a transition from theprivate loan initiatives to the public justifications, although on the bases that would secure a directcontrol over their functioning in accordance with strictly stipulated social needs.

4 Summary

In spite of some turbulent debates and oppositions, especially by the Dominicans, the initiativeby the Franciscan Bernardino from Sienna met with a favourable response when the first Monte diPiet was founded in Perugia in 1462, as soon as a support by the councillors was given as well. Thiswas a usual scenario for the founding of these financial institutions, for which the Pope's seal was alsogiven.

The 5-6% interests on pawns were justified for the costs of remuneration of their clerks, whowere due to their sensitive and implicitly honest work supposed to be well paid, and for the insuranceand protection of pawns. At first the deposits of individuals and institutions were interest-free, for thiswas considered and substantiated as almsgiving, but later on the rate of interest for these deposits wasby 1% lower than for pawns. The earnings could be used only for the costs of operations.

The mediaeval charity thus changed into deposits in these "pious banks". The depositorsdeveloped the feeling of safety, thriftiness and confidence, since popes were among the first whoinvested their means and gave indulgence on the account of investments into these institutions. Tomany Monte di Piet s the various gifts and legacies thus meant a basis for operation and high earnings.The economic-social institution with ethical-religious goals of the struggle against usury thustransformed, through the affirmation of deposit interests, into the institution in which develops theeconomic function of the primary accumulation of capital, and this is the reason why we can concurwith the opinion that the "pious banks" are the oldest loan-societies in the world (Grain, 1957, 227-254).

When the first Istran Monte di Piet was established in 1550 in Koper, the commune stoodfirmly behind the entire initiative, while the Venice senate approved the matter after examining itsstatute. In the detailed explanation as to the needs of establishing a pawnshop they referred to theextreme poverty inflicted upon the town due to the bad yield of salt and wine, mainly as result of thebad weather and numerous storms, the accidents which occurred additionally to the high mortality rateof olive trees in the previous year. "As we should urgently do something to help the poor who havebeen for days lamenting over their poverty and have been importunately demanding that a solutionshould be found to get them out of this misery, we have decided, upon serious reflection anddiscussion with the noble Koper potentate and captain Hieronimo Ferro, to establish, at the will ofGod and the ruler, the holy Monte di Piet , for we are well aware of the needs not only of today's butalso the future carefree and well provided for Koper citizens," wrote the Koper councillors.

These introductory words, which were for that time almost courteous, in fact reflect the actualrhetoric of the dealt with financial charitable institution, at least as far as its name is concerned. Fromthis diction it becomes clear that it is the citizens (civis), i.e. the privileged middle-class and not theinhabitants (habitatores) or the poor, who were in great need of help. Partially surprising, however, isthe fact that the pawnshop's chamber was composed of four representatives of the middle-class andfour of the people, precisely as stipulated by Article 1 of the town's statute (M/1146, reel 1368). Lateron, during the renewed establishment of the pawnshop, this was not repeated, the same as it was notduring the foundation of other Istran institutions carrying the same name, first of all in 1634 at Piran,and in the 18th century at Rovinj as well as for a short time even at Buzet. Only in the very last fewyears before the downfall of the Venetian Republic did they allow, more under the stress ofcircumstances, the Koper pawnshops to be managed also by the so-called populare who, however,quite surprisingly or perhaps because they were better provided for in some other ways, were notparticularly willing to take part in the management of the Koper Monte di Piet (M/572, reel 713/4),although the wages were relatively high even for the relatively numerous officers who had to pledge,before taking office, that they would carry out their work honestly and conscientiously (cf. Darovec,1999, 479-494).

The specificity of the people's representatives in the co-management of the Koper charitableinstitution in the mid-sixteenth century can be explained somewhat easier if we get acquainted withthe economic situation in Istra, especially in Koper. In comparison with the later periods, this was thetime of the decline of the greatest rise of Istran economy, the time when only Koper, for example,

5 Summary

numbered some 10,000 inhabitants, the number that even today has not been reached by the historicalcentre of the town. This was the time when on average over 400 carriages arrived per day fromCarniola to load salt, oil and wine, after unloading mainly cereals that were then often forwarded toVenice (the Slovenes have had a marvellous story about Martin Krpan preserved on this particularsubject), the time when the so-called Free Fair was again assigned to Koper in 1546 (prior to that inthe 14th century and in 1493; Darovec, 1990, 36; Statute of the Koper Commune, 3, 51; 5, 127). Andafter all this was still the time when the Venetian Republic thrived thanks to the indirect overseastrade between the Levant and Europe, as well as the time when Istran Venetian towns were providedfor by the products from these distant places, attracting numerous rural merchants from the hinterlandthat spread from Hungary to Bohemia (cf. Darovec, 1997a; 1998b).

It is therefore not unusual that the "representatives of the people" were in fact the pawnshop'scouncil, since many of them, even before reaching the status of a citizen or a nobleman, succeeded inbecoming rich on the account of trade and thus potential candidates for capital investments in Montedi Piet . A favourable economic situation in a certain community was of course a prerequisite forestablishing this kind of institution.

At the Great Council's session on March 2nd 1550 attended by 224 men, the proposal on theestablishment of "St. Monte di Piet ", a pawnshop for the poor that would lend money at low interestrates, was discussed. As early as on April 17th of the same year, the resolution on the pawnshop'sestablishment was adopted and eventually confirmed by the Venice senate. The institution wasinitially managed by 8 men, 4 of which were members of the City Council and 4 the representatives ofthe people; to the latter this was merely an honorary function. The pawnshop was to acquire the start-up capital from the contributions by dealers in foodstuffs, from the share in public auctions, from thesale of the granary cereals in the next ten years, and from the contributions by the salters and saltpanowners who were liable to give half a star (approx. 30 kg) of salt per salt basin (cavedin) (SM, 9, 293-294).

In the beginning money could be lent, in accordance with the pawnshop's statute, only to theinhabitants of Koper, and any offence in this respect was rigorously penalised. The amount of loanwas limited; an applicant could borrow only 8 ducats per pawn, which had to exceed the loan's valueby a third. For the first 14 months of its operation, however, it was decided that an individual couldborrow only 1 to 2 ducats even if vouched by reliable people who, however, were not supposed to berelated to the loan-holders. Another strict provision stipulated that money could be lent only to thepoor, and there is quite a lot of rhetoric accordant with it in the first statute of the Koper pawnshop. Itscontradiction is pointed out already by Article 21, which stipulates a 7.5% annual interest rate for thelent amount, which is, compared with other institutions of this kind, relatively high. It was justifiedwith the high costs of the institution's founding, since they had to borrow, from the Venetianauthorities, 3,000 start-up ducats for the period of 10 years at 10% interest rate.

The so-called divine retribution befell them within three years of the pawnshop's functioning.The terrible plague epidemic, which cut the population by no less than three fourths, proved fatal forthe Koper Monte di Piet as well. The pawnshop did not recover until its renewed establishment in thealready mentioned year 1608, although in 1558 the Koper potentate and captain optimisticallyannounced that the institution would be functioning again soon. The thriving development and theprosperity from the previous period, however, could simply not be renewed in such form neither byKoper nor by any other town in Istra.

In Koper, Jews settled yet again as money lenders, and it was at least the commune that gainedsomething through issuing the permits for this kind of business. Although the Koper potentate MarinGradenico complained in 1608 that the town's greatest problem were the Jews, "who began to lendmoney with the capital of 500 or 1,000 ducats and got so disgustingly rich on the account of thesepoor people that it would be proper if S.V. gave a support to the establishment of Monte di Piet alsowith capital" (Darovec, 1998a, 231), 7,000 ducats for the issued money landing permits had beencollected by that year, which were then used, on top of the investment of the town granary in the

6 Summary

amount of 300 ducats, as the start-up capital for the rebirth of the Koper pawnshop. In spite of the factthat the Koper commune of that time actually contributed everything that was needed for thefunctioning of Monte di Piet , it was the Koper potentate and captain who had, like in all other things,the final say in this particular matter as well, for as a direct representative of the central Venetianauthorities he had the membership in the chamber permanently reserved, while the Venice senate onlyconfirmed, supplemented or rejected the more significant resolutions and decrees of this body. Thepawnshop's chamber was this time composed only of the Koper aristocrats from the ranks of the GreatCouncil.

Soon it became clear that the revival of the functioning of the Koper pawnshop and savingsbank was this time based on more solid ground, notably due to the institution's second activity thatmeant: no longer so much for the needs of the poor, but more for someone's carefree maintenance. "Inthis spirit of Christian charity that there will be always enough money available for the needs of thepoor", as could be often read in the rhetoric of various resolutions passed by the Koper pawnshop andsavings bank (Statute of the Koper Commune, 5, 126), there were, apart from individuals, variousecclesiastic institutions, from monasteries and asylums to brotherhoods and lately the diocese itself,that were investing money in it, which yielded, at first, 6%, then 5%, and by the first half of the 18th

century 4% interest. The interest paid for pawns was by 1 to 1.5% higher.

The Koper pawnshop began to deal with the problem of lowering the interest rate relativelyearly. In 1628, when they assessed that "on the basis of the 7.5% interest rate and for quite some timevery modest wages paid to the clerks, the pawnshop's capital rose to more than 12,000 ducats,wherein it has to be considered that this year a great sum was paid for the construction and purchaseof the storehouse and that the pawnshop's profit was used for numerous good deeds for the benefit ofthe inhabitants, so that they could get rid of the Jewish bankers, who had for forty years been profitingfrom 12.5% interest rate on loans and later from 15% interest rate on pawns, managing all the town'sshops and thus impoverishing people of all classes", they decided that the pawnshop's interest ratecould be reduced (as explained in their resolution - Statute of the Koper Commune, 5, 116). "OnSeptember 19th the pawnshop's chamber passed the resolution to reduce the interest rate to sixpercent, but the resolution was not approved by the great Council, to the effect that instead oflowering the rate of interest the profit should be used for new charity works, i.e. for the maintenanceof the town's poor children during their study in Padova."

The diction "poor children" was of course misleading in this case as well, for these candidateswere chosen, by the pawnshop's chamber, from the ranks of the city aristocracy. In this way some 200ducats were contributed each year towards the schooling of four scholarship-holders.

As the loans were limited to rather small amounts of money (in Koper and Piran ranging from100 to 300 liras) they were not of great use to the borrowers of money except for overcoming afinancial crisis or gaining some smaller amounts for the purchase or investment in a profitableactivity.

In spite of it all, the institution had all the character of the primeval accumulation of capital,although not so much for individuals but more for a community or, in its name, for a commune, i.e.for the local authority, which was at least in the cases of Koper and Piran also the founder, i.e. inRovinj and Buzet, which thus fell in the same category as Monte di Piet of Trieste. The institutions ofthis kind supplied or, as circumstances required, even financed individual communes in the cases ofvarious commitments or economic crisis, but gradually they were imposed to pay various duties,which had earlier on been in the domain of a commune. With relatively numerous clerical staff, theinstitutions furthermore offered different administrative jobs, particularly to town noblemen and well-to-do or educated individuals from the upper social classes, who in this way had a possibility ofearning some extra money.

The functioning of separate pawnshops, savings and loan banks, especially those in Koper andPiran, was reflected in general economic trends. While Monte di Piet founded in 1550 practicallyceased functioning after the plague epidemic in 1554, as all its means were used for various

7 Summary

preventive and curative measures to stop the epidemic, the economy of all northern Istrian towns, too,regressed a great deal after these events. The economic situation gradually improved towards the endof the 16th century and in the beginning of the 17th century, when Monte di Piet of Koper wasreestablished in 1608, and that of Piran in 1634. However, the stagnation in the trade with thehinterland and the decline in the economic power of the Venetian Republic particularly in the secondhalf of the 17th century and first half of the 18th century pushed the functioning of pawnshops into theposition of incessantly miserable existence, accompanied by periodical ups and downs linkedprimarily with the irregularities and profitmaking perpetuated on the account of the institutionespecially by its clerks.

There were a number of causes for the events, which played an important part in the creation ofthe economic structure of the Istrian society. One of the major ones was no doubt linked to the generalhistorical development of the world, which followed the discovery of America and thus the transfer ofthe main European trade currents from the Mediterranean to the shores of the Atlantic. Although theimpacts of the geographical discoveries on the (in)stability of the Venetian Republic had noimmediate effect, the inability of the economic adjustment and development showed up alreadyduring the first greater crisis conditioned by political circumstances of the military encounters withthe advancing Ottoman Empire on one side and with fights for the economic supremacy with theneighbouring catholic states on the other. The consequences of mostly military successes with nomajor acquisition of then relatively small state, which covered a number of regions along the Adriaticand some enclaves of the Greek world, were in the 16th and the ensuing centuries felt not so much inthe metropolis but elsewhere, particularly in Istria. The incessant threats of military encounters,Turkish invasions and especially of frequent epidemic diseases, which due to the causedcircumstances often followed pauperisation of the people, also marked the Istrian economic and withthem connected demographic trends (Darovec, 1999a).

At this time, the Austrian monarchy increasingly favoured its Trieste port and partially the portof Rijeka, primarily through the introduction of compulsory routes and high taxes, due to which thetraditional trade routes of the hinterland Austrian population where shifted elsewhere. Once relativelyextensive trading with Carniola, when from some 300 to 1,000 Carniola carriages arrived daily inVenetian Istria (mainly Koper, Piran and Milje/Muggia), began to die down a great deal, particularlyat the beginning of the second half of the 17th century. In already well decimated population of theIstrian coastal towns and their direct hinterland did not succeed to recover economically, in spite ofthe inflow of fresh inhabitants mostly from the Balkan area under the Turkish supremacy, to suchextent as to be able to adapt itself to the contemporary economic trends through the introduction ofvarious manufactures or new trade products, i.e. agricultural and non-agricultural produce. Althoughthe new inhabitants brought some freshness both in demographic and economic spheres, for the fact isthat waste land began to disappear quickly, the contemporary economic practices could simply not beimplemented due to the even more miserable economic position of this population accustomed mainlyto the firmly established agriculture and stockbreeding. Until the mid-eighteenth century, when thenew inhabitants consolidated their position and integrated with the prevailing Istrian economic andother relations as well as customs, the persistence of the Istrian economy on traditional products, suchas salt, wine, oil and salted fish, which were, with the exception of the latter, a surplus typical more ofthe northern part than the remaining Venetian Istria, meant more a restraint than a stimulation for anykind of progress. In this light, the attempts to introduce silkworm breeding in the second half of the17th century proved unsuccessful as well, for the inhabitants did not have sufficient means of their ownto introduce a new agricultural produce, while the state initiative showed no true interest, in spite ofvarious statements and even bills passed to promote the development of silkworm breeding, to investfinancial and material means by which this activity would be given, in Istra, a certain boost (Darovec,1997).

By no means small role for such state of the Istrian economy was played also by the Venetiantaxation policy. Not only that all the products intended for overseas trading had to be sent first of allto Venice, where various taxes had to be paid, the insatiable treasury which lacked extensive

8 Summary

European markets began, especially from the end of the first half of the 17th century on, to imposeincreasingly higher taxes not only on almost all products which brought their owners even thesmallest amount of income, but also on products intended for home use. In this the treasury wasfaithfully copied by local authorities, which was in the case of Koper region most perceptible in theproduction of wine and in the Piran region in the production of salt and oil. The inhabitants' responseto these measures was more or less expected, especially if the development in the trading withtraditional products in precedent periods is considered. Namely, smuggling became even morepopular, the activity which could not be stopped even by most intimidating penal law. On thecontrary, the higher the taxes, the greater the number of smugglers. This, however, affected not onlythe treasury, which could no doubt easily do without the extremely small Istrian contributioncompared with tax receipts from other regions of the Venetian republic, but also the income of homecommunes, which had no chance of getting any kind of infrastructural support or implementing theprojects, which could greatly contribute towards the revival of various economic activities (Darovec,1999b).

In the second half of the 18th century, when an improvement in the country's state of economywas noted at last, especially in northern Istria and in the area of Rovinj, where an exceptionaldemographic growth was recorded, the amount of capital and particularly savings deposits increasedgreatly in both dealt with pawnshops. The improvement in the economic sphere, however, was onlypartially connected with the introduction of some new economic activities (such as silkwormbreeding, which was at that time relatively prosperous). It had more to do with the renewed demandfor traditional Istrian products, i.e. salt, oil and fish, especially salted. Much less in demand wasIstrian wine, for wine growing and wine trade were developing successfully also across the sea, in theneighbouring Friuli region which at that time became, apart from Venice, the major buyer ofnumerous Istrian products. In spite of relatively fast development of the Rovinj economy based onfishing and oil making, the leading role in the economy of Venetian Istria was still retained by Piranand Koper, Piran with the production of salt, oil and fish, and Koper thanks to salt, oil, winegrowingand partially silkworm breeding (Darovec, 1998c, 1999b).

The continuity in the traditional production relations is also reflected in the stratification of thenorthern Istrian social structure of that time. The few town noblemen only exceptionally admittedcertain communal institutions to be run by equally few merchants and tradesmen; most of them werefarmers, fishermen and sailors who were also engaged in seasonal work of salt-making but had nochance to take part in the functioning of the ruling structures. The increasingly greater role in theeconomic life, however, was from the end of the 16th to the 18th centuries played by the numerous layand ecclesiastic brotherhoods, which had mainly lend tenure and from them originating and oncolonate principle acquired land rent at their disposal. Clearly profitable was also the transfer orreinvestment of the leases of brotherhoods' land rents, implemented through the Monte di Piet institutions.

Social relations, formed and rooted in earlier periods, survived in the Istrian social reality evenafter the period of the Venetian supremacy, of which it simply cannot be said (in contrast to the periodof up to the 16th century) that it did much for the development of Istrian economy. It is interesting,however, that in the second half of the 18th century, when in spite of it all a certain progress was notedin the sphere of economy, both the Venetian and local authorities put most of the guilt for theirfailures on the local, predominantly rural population of the hinterland, which was, according to them,disinterested and inert. And this kind of stereotypes for mostly Slav populations were then shrewdlyused by Italian Istrian irredentists in their nationalistic endeavours (Darovec, 1998).

The benevolent mission of this Koper institution - which could easily be called a bank - canthus not be totally repudiated. It became a kind a provider for all current and long-term projects, fromlending money to the town granary for cereals, when the latter found itself in financial troubles, to themaintenance of the town fountain at Muda Square, remunerating the town doctor and the teacher,contributing to the health office for the prevention of contagious diseases spreading in the area,"voluntary" contributing at the time of wars waged by the Venetian Republic, and so on. And finally,

9 Summary

but certainly not insignificantly, with its relatively numerous administrative-bureaucratic personnelthe institution contributed if not towards the welfare then at least to the maintenance of many Koperaristocratic families.

The institution was not engaged in financial transactions but had, at its disposal, the seizeddebtors' real property, which it used, beside for the purpose of sustaining its liquidity, also as securityfor the capital deposits. Its rolling capital increased notably after the introduction (in 1771) of the so-called Directory (Offizio Direttorio) for the reinvestment of the property donated to the ecclesiasticinstitutions and asylums, when all the financial operations in Venetian Istra had to be carried out, inthis respect, through the Koper Monte di Piet .

The attitude of the Venetian authorities and their legal order towards the church property shouldcertainly deserve to be dealt with separately. For now let us only say that as early as in 1605, threeyears before the renewed functioning of the Koper pawnshop, a new law was passed, which was in theensuing years merely supplemented and with which the ecclesiastical institutions were imposed tosell, within two years, all lend property obtained through donations. These financial-real estatetransactions, however, had been prior to the introduction of the Directory carried out through variousMonte di Piet s, in which some close ties between the predecessors of the contemporary banks/savingsbanks and their initiators can be also seen.

And the point in the title of the researche? During the transition to modern times, the ethos ofpoverty and charity, this major substance of the ancient Christianity, was fundamentally changed,notably by getting institutionalised. While charity could be earlier on received also by a beggar, thedistribution of alms could from then on be carried out only through certain institutions and accordingto the strictly stipulated rules. Such institutions were, at least by their definition, also various Monte diPiet s where, however, aid to the impoverished members of the higher and middle classes, i.e. "poorpeople" from the social élite, was in the foreground due also to the nature of their functioning(Geremek, 1996, 35). The alms, which had previously been within the purview of true paupers, thusshifted into the purview of the rich.

Methodology

The system of my work on the given project included various research methods used in thehumanities, particularly a careful study of archive material (Venice, Koper, Piran, Trieste) andpartially of secondary sources, especially historical-economic literature. The use of quantitative andqualitative methods as well as analysis and synthesis of the gathered data was enriched withpreinterpretation of archival sources, literature and other references.

References

APP - Appendice all'Archivio antico municipale di Capodistria (Dodatek k staremu koprskemu občinskemuarhivu). Uredil F. Majer. PAK.

M/. - Antico archivio municipale di Capodistria (Stari koprski občinski arhiv), v: AST. Archivio di Stato diTrieste (Državni arhiv v Trstu). Označevanje arhivskih enot po Inventarju F. Majerja (M/) (na mikrofilmu vAST) in številki filmskega posnetka (f.).

Rel. - Relazioni dei Podest e Capitani di Capodistria. Atti e Memorie della Societ Istriana di Archeologia eStoria Patria. Poreč (AMSI) VI-VIII/1890-92, X/1894, XIII/1897.

SM - Senato Mare. AMSI 7-9, 11-17, 1891-1901.

STKP - Statut Koprskega komuna iz leta 1423 z dodatki do leta 1668 (Lo statuto del comune di Capodistria del1423 con le aggiunte fino al 1668). Za objavo priredil L. Margetić, Pokrajinski arhiv Koper - Center zazgodovinske raziskave Rovinj, Koper-Rovinj, 1993.

Altan, M.G.B. (eds.) (1987): Storia della solidariet in Friuli. Milano, Jaca Book.

Assereto, G. (1983): Pauperismo e assistenza. Archivio Storico Italiano, Deputazione Toscana di Storia Patria,Anno CXLI, disp. II. Firenze, Leo S. Olschi Editore, 253-271.

10 Summary

Braudel, F. (1989): Igre menjave. Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV.-XVIII. stoletje. I-II.Studia humanitatis, Ljubljana.

Cargnelutti, L. (1994): Istituti di pegno e comunit . Guida dell’Archivio del Monte di Piet di Udine (1496-1942). Udine, Arti Grafiche Friulane.

Clavero, B. (1991): Antiodora. Antropologia catolica della economia moderna. Milano, Giuffre.

Darovec, D. (1990): Od prihoda Slovanov do propada Beneške republike. V: Kraški rob in Bržanija. Pokrajinskimuzej Koper, Koper, 31-62

Darovec, D. (1996): Koper kot Capo d’Istria. V: Kriza socialnih idej. Britovškov zbornik. Ljubljana, Filozofskafakulteta, 27-44.

Darovec, D. (1997): Merkantilistični poskus Gian Rinaldija Carlija = predilnica v Cereju pri Kopru / Amercantile experiment by Gian Rinaldo Carli: the Cere spinning mill near Koper/. Acta Histriae, 5, str. 91-102.

Darovec, D. (1997a): Istra od srede 13. do začetka 19. stoletja v luči gospodarskozgodovinske literature :rezultati in perspektive /Istra from the mid 13th to the beginning of the 19th century from the point of view ofeconomic-historical literature: results and perspectives/. Ann, Ser. hist. sociol., 10, str. 107-116.

Darovec, D. (1998): A brief history of Istra, (Archivio del Litorale Adriatico, I). Yanchep: ALA Publications:University of Western Australia, Department of Classics and Ancient History.

Darovec, D. (1998a): Gospodarstvo severozahodne Istre v obdobju zatona Beneške republike (16.-18. stoletje) vluči delovanja zastavljalnic "Monte di Pieta" v Kopru in Piranu : doktorska disertacija /Economy ofNorthwestern Istra in the period of decline of the Venetian Republic (16th - 18th centuries) in the light of theactivities of the so-called "Monte di Piet " pawnshops in Koper and Piran = doctoral dissertation/. Koper.

Darovec, D. (1998b): L'Istria nel sistema delle relazioni Adriatiche. = Istria considered in the system of Adriaticrelations : fonti edite ed inedite per la storiografia : published and unpublished sources for its historiography.Atti mem. Soc. dalm. stor. patria, vol. 26, str. 85-97.

Darovec, D. (1998c): Ribištvo severozahodne Istre v obdobju Beneške republike /Fisching of Northwestern Istraduring the period of the Venetian Republic/. Ann, Ser. hist. sociol., 14, str. 19-34.

Darovec, D. (1999): Odvzemi revežu, daj bogatašu: Monte di Piet v Kopru /Take away from the poor, give tothe rich: Monte di Piet in Koper/. Acta Histriae 7, str. 479-494.

Darovec, D. (1999a): Vpliv množičnih smrti na gospodarsko in socialno podobo Istre skozi stoletja / Impact ofmass deaths on the economic and social outlook of Istra through centuries/. Zveza zgodovinskih društevSlovenije. (In press)

Darovec, D. (1999b): Econimic-social reality in Istra at the end of the anciene regime. Veneto, Istria e dalmaziatra Sette e Ottocento. Aspetti economici, sociali e religiosi (ed. F. Agostini). Istituto per le Ricerche di storiasociale e religiosa, Vicenza, Marsilio ed. (In press)

Garrani, G. (1957): Il carattere bancario e l’evoluzione strutturale dei primigenii Monti di Piet . Istituto dieconomia aziendale dell’Universit commerciale “L. Bocconi” - Milano. Milano, Giuffr .

Geremek, B. (1973): Il pauperismo nell’et preindustriale (sec. XIV-XVIII). Storia d’Italia. Volume quinto.Torino, Giulio Einaudi editore, 669-698.

Geremek, B. (1973): Renfermement de paures en Italie (XIVe-XVIIIe si cles). Remarques préliminaires.Histoire économic du monde méditerranéen, 1450-1650. Mélanges en l’honneur de F. Braudel. Toulouse, Privat,205-218.

Geremek, B. (1997): Usmiljenje in vislice. Zgodovina revščine in milosrčnosti. Ljubljana, Studia Humanitatis.

Gestrin, F. (1965): Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja. Ljubljana,SAZU.

Ive, A. (1885): Dei Banchi feneratizi e capitoli degli Ebrei di Pirano, e dei Monti di Piet in Istria. Rovinj,Tipografia Bontempo e comp. Editrice.

Kulišer, J. (1959): Splošna gospodarska zgodovina srednjega in novega veka. I.-II. Ljubljana, Državna založbaSlovenije.

La société et les pauvres en Europe (XVIe-XVIIIe si cles) (1974). Paris, Presses Universitaires de France.

11 Summary

Majer, F. (1904): Inventario dell’Archivio antico municipale di Capodistria. Koper.

Meneghin, V. (1974): Bernardino da Feltre e i Monti di Piet . Vicenza, L.I.E.F. Edizioni.

Boyer-Xambeau, M.T., Deleplace, G., Gillard, L. (1986): Monnaie privée et pouvoir des princes. Édition duCNRS. Paris, Presses de la Fondation Nationale des Sciences Politique.

Montanari, D. (1989): “Mons omnibus subvenit”. I Monti di Piet fra credito e carit . Brescia.

Peršič, J. (1975): Florentinec Franciscus Benzini, bankir v Piranu (1338-1348). Kronika, Ljubljana, 23, 138-148.

Peršič, J. (1977): Družina florentinskih bankirjev Soldanieri v Piranu. Kronika, Ljubljana, 25, 12-18.

Peršič, J. (1984): Židje v poznosrednjeveški beneški Istri. Slovensko morje in zaledje. Koper, 6-7, 39-79.

Prodi, P. (1982): La nascita dei Monti di Piet : tra solidarismo cristiano e logica del profitto. Annali dell’Istitutostorico italo-germanico in Trento. Il Mulino, Bologna, 8, 211-224.

Pullan, B. ( 1971): Rich and poor in Renaissance Venice. The Social Institution of a Catholic State, to 1620.Oxford, Basil Blackwell.

Vilfan, S. (1962, 1963): K zgodovini kmečkega kupčevanja s soljo. Gospodarsko-pravne podlage povesti oMartinu Krpanu. Kronika, Ljubljana, 10 in 11.

12 Uvod

Uvod

Namen pričujočega dela je preučitev poglavitnih gospodarskih gibanj v severni Istri, sposebnim poudarkom na gospodarskem razvoju Kopra in Pirana v obdobju zadnjih dveh stoletijnadoblasti Beneške republike. K obravnavi so zaradi stoletnih povezav s primerjalnim pristopompritegnjene tudi bližnje pokrajine, celotna tedanja beneška Istra, avstrijsko zaledje, Furlanija, Benetkein Trst, kolikor je potrebno, tudi z vidika političnega razvoja.

Razprava s pomočjo interpretacije in reinterpretacije zgodovinske literature in virov poskušazlasti na podlagi še neobravnavanega arhivskega gradiva centralnih beneških gospodarskih inpolitičnih uradov in struktur ter arhivskega gradiva koprskega in piranskega komuna prikazatitemeljne gospodarske panoge in njihov razvoj v severni Istri. Izhodišče nalogi je še primerjava spredhodnimi obdobji, in sicer zlasti v pogledu morebitnih sprememb na določenih gospodarskihpodročjih ter oblikovanja novih gospodarskih dejavnosti, kolikor je do njih prihajalo, ter kolikšen jebil njihov pomen na splošno gospodarsko dogajanje.

Metodološko izhodišče temelji na obravnavi beneškega davčnega sistema, kot se je izvajal vseverni Istri, saj že bežen pregled arhivskega gradiva tako beneških kot istrskih gospodarskih terpolitičnih ustanov obravnavanega obdobja daje vtis, da se je vsaj z njihove strani ves gospodarskinapredek ali zastoj odvijal skozi optiko davčne politike, kajti skoraj vsaka še tako neznatnodobičkonosna dejavnost je bila obdavčena. V tem pogledu je bila nujna tudi interpretacija inreinterpretacija nekaterih dognanj zgodovine meroslovja.

Poleg drugih javnih finančnih ustanov, kot beneške državne komore, istrske deželne fiskalnekomore ter komor posameznih komunov, zlasti koprske in piranske, fontika in javnih laičnihbratovščin, je poseben poudarek namenjen javni zastavljalnici, hranilnici in posojilnici v obehobravnavanih obalnih istrskih mestih, z enakim imenom Monte di Piet , in sicer predvsem z vidikaprvobitne akumulacije kapitala kot pogoja za oblikovanje kapitalističnih odnosov. Zato je poudarekzastavljen na vprašanjih, v kolikšni meri je sploh bilo oblikovanje kapitalističnih odnosov poslanstvoteh ustanov oziroma koliko bi lahko bilo in ali sta severnoistrski ustanovi s kreditno-hranilnodejavnostjo pripomogli k splošnemu gospodarskemu razvoju ali sta delovali le na področjusamopomoči in solidarnosti med prebivalci oziroma le med določenimi sloji prebivalstva.

13 O literaturi in virih

O literaturi in virih

Obdobje beneške nadoblasti v zgodovini istrskega polotoka zlasti na gospodarskem področjunedvomno lahko delimo vsaj na dva poglavitna dela:

- obdobje od 13. do srede 16. stoletja in

- od srede 16. do začetka 19. stoletja.

Izbor zlasti konca tega obdobja je morda navidez presenetljiv, saj običajno zgodovinarjiperiodizirajo istrsko zgodovino s propadom Beneške republike, toda ker se je večina družbeno-gospodarskih odnosov v osnovi ohranila oziroma se je zrcalila še v čas do tako imenovanega drugegaavstrijskega obdobja v Istri (1813), je taka izbira razumljiva. Začetek obdobja beneške nadoblasti paje morda manj vezan na postopno zasedbo poglavitnih istrskih krajev kot na kvalitativno inkvantitativno ohranjene zgodovinske vire.

Za periodizacijo znotraj te tematike je značilno, da je prvo obdobje zaznamovano z razmeromaugodno gospodarsko konjunkturo v primerjavi s sosednjimi tako italijanskimi kot zalednimidanašnjimi slovenskimi in hrvaškimi deželami, za drugo tu obravnavano obdobje je značilna prej kotstagnacija celo upad gospodarskega razvoja, zlasti pa še v primerjavi s sosednjimi kraji, na prvemmestu s Trstom.

Pregled literature za obdobje od 13. do srede 16. stoletja

V primerjavi s politično se z gospodarsko zgodovino Istre ukvarja precej manj avtorjev. Medslednjimi lahko celo rečemo, da vsaj za srednjeveško zgodovino do 16. stoletja s tehtnimizgodovinskimi študijami prednjačijo slovenski in hrvaški zgodovinarji pred italijanskimi, ki so večpozornosti posvečali političnim in kulturnim dogodkom, medtem ko izpod peres zgodovinarjev drugihnacionalnosti, ki so se razmeroma mnogo ukvarjali z beneško gospodarsko zgodovino (npr. Lane,1969; Pullan, 1971), z izjemo Hocqueta (1990), ki je med drugim vzel pod drobnogled tudi piranskosolno proizvodnjo in trgovino, težko zasledimo že samo omembo Istre, kaj šele, da bi se ti avtorjispuščali v kake podrobnejše gospodarske raziskave.

Nekatera poglavja splošne srednjeveške gospodarske zgodovine Istre daje Zgodovina narodovJugoslavije in zbornik Slovensko primorje in Istra (1953), med splošna bibliografska pomagala palahko štejemo zbirko bibliografije objavljenih virov in literature za zgodovino Istre (Prilozi, 1977-1981), podrobneje se z gozpodarskozgodovinskimi deli, vendar za vso Jugoslavijo, ukvarjaBibliografija o ekonomski zgodovini Jugoslavije (1978), koristne navedbe za Istro in Trst pa najdemotudi v bibliografiji, ki naj bi se, po naslovu sodeč, ukvarjala bolj s cerkveno zgodovino (Zovatto -Passolunghi, 1978).

Zgodovino trgovine in prometa je uspešno obdelal Ferdo Gestrin1, ki pogosto obravnava tudivprašanja proizvodnje. Z gospodarskimi vprašanji se je precej ukvarjal tudi Miroslav Pahor, zlasti zapiransko območje, kjer izstopa njegova disertacija, ki poleg družbenih nasprotij in gibanj predstavljatudi tedanje gospodarstvo Pirana in njegove okolice. Posebno pozornost neagrarnemu gospodarstvuPirana v srednjem veku je posvetila Darja Mihelič (1985), ki je izredno dosledno in na podlagištevilnega izvirnega gradiva razčlenila celotno podobo neagrarnega gospodarstva v nekem istrskemmestu v šestdesetletnem obdobju. Podaja pa tudi obsežno bibliografijo k posameznim obravnavanimtemam.

Med neagrarne dejavnosti prištevamo tudi ribištvo, ki se s svojo zgodovino v Istri lahko ponašaz razmeroma dolgo tradicijo, v novejšem času pa sta ji posvetila največ razprav J. Basioli in N. Čolak.Zato pa so bile razen omenjenega dela Miheličeve precej zapostavljene raziskave obrti v SlovenskiIstri. Ob pomanjkanju del te zvrsti lahko mednje uvrstimo razpravo Ercega (1976) in celo deloMüllnerja (1909), ki se dotika kovinarske obrti v Istri. V zadnjem času pa je o tej temi izšla še

1 Prim. še Bibliografijo Ferda Gestrina v: ZČ (1976), 30, 3-4, 263-268 in ZČ (1996), 50, 3, 333-339.


primerjalna razprava Miheličeve (1993), ki ga dopolnjuje prispevek iste avtorice o cenah obrtnihstoritev (1997).

O zgodovini pridobivanja soli v piranskih solinah je že v prejšnjem stoletju pisal E. Nicolich, otržaških solinah D. Rossetti, o koprskih in miljskih pa E. Gerosa. Miroslav Pahor (1957) je k tejproblematiki pristopil tudi z vidika določil srednjeveških mestnih statutov, Miheličeva raziskujezačetke piranskega (1996), Ivan Erceg pa vzhodnojadranskega solarstva (1995). V širšemzgodovinsko problemskem pogledu, ki kronološko že posega v drugi del pričujoče razprave, ježaveljske soline obdelal M. Bertoša (1976), medtem ko je Danilo Klen (1966) soline na vzhodniistrski obali predstavil v korelaciji z vzgajanjem riža, Salvator Žitko (1979) pa v zvezi s tihotapstvom.

Posebnosti tehnike agrarnih panog na obravnavanem območju nekoliko podrobneje predstavljaGospodarska in družbena zgodovina Slovencev, v agrarno zgodovino pa sta poleg Miheličeve (1984)posegla še Ema Umek in Sergij Vilfan2 (1957). Slednji z odlično študijo osvetljuje še solno in drugotrgovino s Kranjsko (1962, 1963) ter z ostalimi avstrijskimi in ogrskimi deželami (1983), tempovezavam in vzpostavljenim odnosom pa je namenjena tudi njegova študija o denarnih sistemih(1987). Z zgodovino denarnega poslovanja v istrski preteklosti pa se podrobneje ukvarja še JanezPeršič.

Brez del o meroslovju pa bi si le težko predstavljali kompleksno obravnavo gospodarskegastanja v preteklosti na določenem ozemlju. Prvi kompleksnejši poskus ugotavljanja in primerjanjavrednosti določenih merskih enot je podal Benussi (1928). Precej bolj poglobljeno pa se je s temivprašanji ukvarjal Zlatko Herkov, medtem ko je posebnosti slovenskega dela Istre v že navedenem(1985) ter v drugih delih (1989) podala Darja Mihelič. Oba pa navajata še druga upoštevanja vrednadela.

Pregled literature za obdobje 17. in 18. stoletja

Za obdobje 17. in 18. stoletja se Danilo Klen odlikuje še po drugih gospodarsko-zgodovinskihrazpravah. Nedvomno temeljno je njegovo delo o istrski lesni proizvodnji in obveznih prevozih lesa(carratada) za potrebe Beneške republike (1963), k osvetlitvi gospodarstva na podeželju pa jeprispeval še z objavami nekaterih urbarjev, ki jih je vselej pospremil s tehtnimi spremnimi študijami.S temi deli dopolnjuje tudi Kosovo izdajo urbarjev Slovenskega primorja (1954). Poleg temeljiteštudije specifičnega, ekonomsko in družbeno pa ne nepomembnega marginalnega sloja ljudi -galjotov, ki je izšla tudi kot samostojna publikacija, v kateri je zbrana Klenova obsežna bibliografija(1986), pa mu gre priznati vso subtilnost v zaznavanju obče istrske realnosti, kot jo je nakazal vrazpravi o družbeno-ekonomskih odnosih med »navadnim« ljudstvom in meščani (1977) in s tempoudaril temeljno metodološko vzporednico med preučevanjem pravnih odnosov, gospodarskezgodovine ter družbene slojevitosti.

Robne plasti družbe pa so v ospredju pozornosti še pri drugem osrednjem hrvaškemzgodovinarju Istre, Miroslavu Bertoši, ki je v monografski študiji razdelal vzroke in posledice zanastanek razbojništva v Istri v 17. in 18. stoletju. Pri specifično gospodarskih temah se odlikuje še zanalizo gospodarskih posledic uskoške vojne v začetku 17. stoletja.

Sicer pa je splošna gospodarska slika 17. in 18. stoletja v Istri, zlasti v primerjavi s predhodnimobdobjem, sila slabo obdelana. Kompleksnejša gospodarskozgodovinska dela, ki obravnavajo 18.stoletje in prinašajo zanimive ter uporabne podatke tudi za Istro, so namreč Tamaro (1924), Luzzatto(1953), Erceg (1970, 1976, 1977), Šorn (1958), Gestrin (1972) in drugi posvetili habsburškemu Trstu,pa tudi Reki in Bakru. Omeniti velja analizo trgovskega prometa v Trstu v letih 1759/60 (Gestrin,Mihelič, 1990), ki pa je z dobro uvodno študijo omejena le na kratko obdobje, zato pa toliko boljtehtno minuciozna.

2 Prim. še Bibliografijo Sergija Vilfana v: ZČ, 43, 1989, 1.


Nekatere istrske gospodarske panoge v 18. stoletju so bile sicer parcialno predstavljene, naprimer v razpravi Alda Cherinija o ribištvu (1970), Luetića (1956), Gestrin (1962) in Bonina (1989) opomorstvu, Miroslava Bertoše o vzgoji tobaka (1988), Pavanija (1890) in Ribarića (1953) oproizvodnji svile, Miheličeve, Bonina (1989) in Darovca (1995) o vinogradništvu in vinarstvu. Pri tejrazpravi so za raziskavo že bili uporabljeni davčni predpisi in popisi. Na ta metodološki pristop jemed drugim opozoril Hocquet v že omenjenem delu, ki je kot odličen vir za preučevanje gospodarskezgodovine izpostavil ravno strukturo beneške davčne politike, kar je že leta 1961 predstavil tudiCherini.

Vrzel v istrski gospodarski zgodovini opaža tudi Elio Apih v svojem prispevku k istrski agrarnizgodovini (1973), ko ugotavlja pomen zgodovine odnosa med človekom in obdelano zemljo. Kljubtemu pa dodaja, da je tudi Combijeva obsežna bibliografija (1864) premogla le dvanajst referenc podgeslom "agricoltura".

Pomembno dimenzijo gospodarske strukture odkriva tudi pred kratkim objavljeni prispevekMarina Manina o gospodarsko-socialnih odnosih in demografskih spremembah v Istri 18. stoletja(1994), ki, potem ko oriše poglavitne ugotovitve gospodarske zgodovine, na primeru Kaštela (CastelVenere) metodološko povsem upravičeno potegne korelacijo med obravnavanimi kategorijamidružbenega življenja. Področje vpliva demografskih sprememb na razvoj gospodarstva in obratno jeza gospodarskozgodovinske raziskave nadvse pomembno (Gestrin, 1978a, 1997), zato lahkopritegnejo našo pozornost tudi dela Marina Budicina o demografskem stanju Novigrada (1989) inVrsarja (1988), Poreča in okolice pa se je lotil Egidio Ivetić (1991), ki je v svojem najnovejšemmonografskem delu (1997) za celotno Istro tudi metodološko odlično prikazal medsebojno odvisnostdemografskih in gospodarskih gibanj. Sicer pa so na tem področju ledino orali Bernardo Benussi(1910), Giovanni Netto (1975), Ivan Erceg (1980, 1981, 1986), za avstrijski del oziroma pazinskogrofijo pa Camillo De Franceschi (1964).

Nekakšno sintezo istrskega gospodarskega ustroja 18. stoletja s posebnim poudarkom naproizvodnji oljčnega olja je sicer podal Giovanni Zalin (1976). V njej se avtor ne poglablja le vproblematiko proizvodnje oljčnega olja, temveč posega praktično na vsa področja gospodarskegaživljenja v obravnavanem obdobju, nakaže nekaj novih metodoloških prijemov, s statistiko in spritegnitvijo še neobravnavanih virov iz beneškega državnega arhiva. Toda ravno preobsežnostizbrane tematike avtorja povrne na izhodiščne raziskave in ugotovitve zgodovinarjev gospodarstvaIstre s konca prejšnjega in iz prve polovice tega stoletja.

Če se za obravnavano tematiko ozremo k starejšemu italijanskemu zgodovinopisju, ugotovimo,da so bile pravzaprav že v njem zajete poglavitne ugotovitve, ki so bile predmet nadaljnjih prikazov inrazprav.

Prva v vrsti tehtnih razprav o istrskem gospodarstvu 18. stoletja je bila nedvomno Morteanijeva(1881), na katero so se v naslednjem obdobju opirali tako Bernardo Benussi (1924, 361-390) kotBaccio Zilotto (1965), in sicer morda ne toliko na izsledke njegove razprave kot bolj na izbor vira, tj.poročil koprskih podestatov in kapitanov, objavljenih v reviji Atti e Memorie della Societ Istriana diArcheologia e Storia Patria (v nadaljevanju: AMSI). V tej reviji so bila zlasti v 11. letniku (1895)objavljena poročila še nekaterih drugih istrskih mestnih načelnikov, ki so dajala še popolnejšo slikogospodarskih razmer v Istri v 18. stoletju3.

Splošne ugotovitve gospodarskih razmer, ki se še kako prepletajo tudi s splošnimi političnimidogodki severnojadranskega prostora v 18. stoletju, so zlasti padajoča gospodarska moč nekdajvodilne trgovske velesile - Beneške republike, ki so jo na eni strani povzročili svetovni dogodki, kotje bila stalna turška nevarnost na območju Balkana in Male Azije ter preprečena "normalna" pot nadaljnoazijska tržišča, odkritje Amerike in s tem prenos svetovne trgovine na obale Atlantskegaoceana, na drugi strani pa vzpenjajoča se moč Avstrije v boju proti Turkom ter tako ustvarjena

3 Prim. AMSI. Indici 1884-1993 (1994), 15-77, še posebno str. 62-65 in št. 813, 816, 839, 844, 845.


priložnost za aktivnejšo vlogo ne le v srednjeevropskem, temveč preko tržaškega in reškegapristanišča predvsem tudi v mediteranskem prostoru.

Spremenjena politično-gospodarska podoba severnega Jadrana se je še najbolj odražala ravno vIstri, ki so jo od 16. stoletja dalje pestile še razne vojne in predvsem epidemije (Schiavuzzi, 1888,1889; Bertoša, 1985). Kot v začaranem krogu je bilo povezano gospodarsko nazadovanje s splošnimpomanjkanjem, lakotami, izbruhi epidemij, ki so imele pri neodpornem prebivalstvu še hujšeposledice, svoje pa so dodale še vojne. Pred grozečo opustošenostjo Istre so se tako Benečani kotAvstrijci v svojem osrednjem delu polotoka poskušali zavarovati z dotokom novega prebivalstva. Zanaseljevanje Istre se je tedaj izkazalo kot najprimernejše in zaradi Turkov tudi najbolj ogroženo ravnoslovansko in drugo prebivalstvo z Balkanskega polotoka, ki pa je s seboj prineslo tudi spremenjennačin agrarnega gospodarstva. Pri njih je bila namreč bolj prisotna živinoreja, zlasti vzreja drobnice.

Ta poglavja istrske zgodovine so sicer dokaj dobro preučena tudi v novejši hrvaški (Bertoša,Erceg, Klen), italijanski (Cervani in E. De Franceschi, 1973) in slovenski (Darovec, 1993, 1995a)historiografiji, toda podobno kot v času iredentističnega gibanja se dandanes uveljavlja prepričanje, daje ravno zaradi teh prvenstveno ekonomskih vzrokov šele tedaj priseljeno slovansko prebivalstvovzpostavilo tisto etnično podobo istrskega polotoka, kateri smo bili priča v 19. stoletju, stoletjuzačetkov nacionalnih konfliktov. Seveda nas v tem kontekstu razmišljanja zanimajo predvsemekonomske razmere, ki pa so imele nemajhen vpliv tudi na splošno demografsko in zlasti nacionalnopodobo "dežele na meji". Prepletenost romanskega, germanskega in slovanskega sveta je namreč že vzgodnjem srednjem veku bila osnova za raznovrstnost ekonomskih odnosov, na katere so vplivale tudigeografske danosti, kot so bile na eni strani morje in pomorska trgovina ter sredozemski proizvodi(olje, vino, sol, ribe), na drugi pa celinske dežele s presežkom žitaric in živinoreje, kar pa sopotrebovala primorska romanska mesta. Tako se je v zaledje istrskih mest postopoma naseljevaloslovansko prebivalstvo in na podeželju mest kot socialno-gospodarska komponenta v etničnem smislutudi kmalu prevladalo (Kos, 1950).

Toliko o tem dosedanja historiografija, ki pa je svoje zaključke povzemala v glavnem iz poročilbeneških načelnikov v Istri ali iz raznih spominov in opisov dežele na prelomu 19. stoletja (Morteani,1881). Ti pa so nujno subjektivne narave, kot na primer poročilo Giulia Cesara Barganija (Apih,1982; Pederin, 1973).

Obdobje po padcu Beneške republike do konca Ilirskih provinc je zlasti v pogledu gospodarskezgodovine s temeljitimi mikro študijami slabo prezentirano. Temeljno delo za francosko obdobje jepoleg Šetićevega (1989) nedvomno še delo Quarantottija (1954). Temeljiteje je o tem obdobju vRovinju spregovoril Benussi (1888, 210-222), za poreško območje pa Šetić (1987, 157-169). Pregleddogajanj v Istri je prikazal tudi Milanović (1967, 26-52), za celotne Ilirske province je gospodarskosliko podala M. Pivec-Stelé, kaže pa omeniti še zbornik več avtorjev Napoleonove Ilirske province.

Čeprav Avstrijci v svojem t. i. prvem obdobju vladanja v bivši beneški Istri (1797-1806) vglobalu niso spreminjali družbene ureditve, ki je seveda v glavnem ustrezala tudi njihovi, so si zukinitvijo davkov na obrtne proizvode ali zmanjšanjem obdavčitve za poglavitne tradicionalne istrskeproizvode pridobili naklonjenost tedanjega prebivalstva.

Gospodarski položaj istrskega prebivalstva pa se je pod oblastjo Italijanskega kraljestva(1806-1809), posebno pa pod neposredno francosko oblastjo v okviru Ilirskih provinc (1809-1813) šeposlabšal. Stalne vojne in visoki neposredni in posredni davki na posest, izdelke in raznovrstnestoritve, ki so segali od 10 - 37% vrednosti, celinska blokada in odhod mnogih moških na bojišča sonedvomno izredno poslabšali življenjski standard (Šetić, 1989, 99-106). Tihotapske izkušnje iz časaBeneške republike in razbojništvo, ki so ga francoske oblasti sicer od časa do časa tudi uspešno zatrle,pa so se razmahnili do neslutenih razsežnosti. Opisano stanje je privedlo do velikega pomanjkanja,podhranjenosti in nevzdržnih zdravstvenih razmer, ki so se jim pridružile še neugodne vremenskerazmere s posledicami v letih po Napoleonovi vladavini v Istri, menda še najbolj v letu 1817 obizbruhu nove epidemije, kot je to nazorno opisal Bertoša (1989a).


Za popolnejšo sliko gospodarskega stanja v deželi in na posameznem mestnem teritoriju je bilopotrebno preučiti še razne komunske ustanove, fontike (Poli, 1972) in v prvi vrsti zastavljalnice inhranilnice, t. i. Monte di Piet (Meneghin, 1974), kjer so te ustanove v severni Istri obstajale (Ive,1885). Iz tega gradiva so namreč razvidni morebitna prvobitna akumulacija kapitala (Garrani, 1957;Braudel, 1989), plačilna sposobnost prebivalstva (Pullan, 1982; Clavero, 1991; Boyer-Xambeau et al.,1986), hranilništvo (Montanari, 1989; Cargnelutti, 1994) prvotne oblike zavarovalstva (Martelanc,1943; Darovec, 1991, 1992), solidarnost in samopomoč (Geremek, 1973, 1997; Assereto, 1983; Prodi,1982; Altan, 1987), možnosti vlaganja v nove naložbe in pretoka dobrin (Cargnelutti, 1994), raznepravno-institucionalne oblike, tako na področju primarnih kot terciarnih dejavnosti, npr. v okviruraznih fondacij in mansonerij (Darovec, 1991), praviloma pri laičnih ali cerkvenih bratovščinah(Erceg, 1983a), skratka, v delovanju te ustanove se zrcalijo skorajda vsi gospodarski odnosi na nekemmikronivoju.

O virih

Poleg objavljenih virov, zlasti v AMSI, in sicer na prvem mestu poročil koprskih podestatov inkapitanov (Rel.), ki zajemajo obdobje med letoma 1525 in 1795, prav tako poročil rašporskihkapitanov (RR) med letoma 1635 in 1784, regestov pomembnejših odločitev v beneškem senatu, kizadevajo Istro, razdeljenih v štiri serije, imenovane Senato Misti (1332-1440), Senato Mare (1440-1797), Senato Secreti (1401-1630) in Senato Rettori (1630-1797) (prim. AMSI, 3, 209-210), je koblikovanju pričujoče razprave pomembno pripomoglo še neobjavljeno arhivsko gradivogospodarskih in drugih javnih finančnih ustanov, ki ga hranijo v Pokrajinskem arhivu v Kopru, vnjegovi enoti v Piranu ter bogato gradivo gospodarskih in davčnih ustanov Beneške republike vDržavnem arhivu v Benetkah (Archivio di Stato di Venezia).

Ob tej priložnosti kaže ponovno opozoriti na javnosti še vedno odtujeno arhivsko gradivokoprskega komuna iz časa Beneške republike, ki bi že po osimskem sporazumu (1977) moralo najtisvoje mesto v matičnem kraju, je pa še vedno zaprto nekje v Benetkah. Kolikšnega pomena je togradivo za celotno istrsko zgodovino, še posebno pa za njen gospodarski del, nedvomno izhaja že izugotovitve, da je bila "Capo d'Istria" nekdaj istrsko prestolno mesto (Darovec, 1996), kjer ni bil lesedež prizivnega sodišča, temveč že od začetka 14. stoletja tudi osrednje beneške istrske komore. Pravto arhivsko gradivo, ki je sicer dostopno na mikrofilmu pri Državnem arhivu v Trstu (Archivio diStato di Trieste) (v nadaljevanju označeno z: M/a.e., po: Majer, 1904), je pričujočemu delupredstavljalo poglavitno osnovo za nova preučevanja in spoznanja, kljub temu pa je pomenarhivskega gradiva koprskega komuna za nadaljnja preučevanja ter kot kulturna dediščina tolikšen, dazgolj uporaba mikrofilmskih zvitkov ne more nadomestiti večplastnosti izvirnega gradiva.

V primerjavi z ohranjenim arhivskim gradivom piranskega komuna, ki je morda slovenskizgodovinopisni in drugi javnosti bolj znano, je zlasti za preučevanje gospodarske in druge zgodovineod 16. do 18. stoletja, arhivsko gradivo koprskega komuna precej bolje ohranjeno, saj razpolagamo zneprekinjeno serijo zapisnikov koprskega Velikega sveta od leta 1483 do 1814 (M/535-566), zapisnikizbornice koprskega Monte di Piet od ponovne ustanovitve te ustanove leta 1608 do 1814 (M/568-572), vključno s prvotnim statutom iz leta 1550 (M/1146) ter ohranjenimi računskimi knjigami od leta1610 do 1802 (M/1147-1168), še posebno pa so za pričujočo problematiko pomembne raznekomunske računske knjige (M/1027-1070), statistični davčni popisi in cenitve (M/1071-1088) indavčne obračunske knjige za posamezne pomembnejše gospodarske panoge (M/1113-1124). Zanadaljnja preučevanja ne kaže prezreti še računskih knjig mestnega fontika (M/1089-1112), delovanjemestnega špitala sv. Nazarija (M/1125-1145) ter nekaterih pomembnejših koprskih bratovščin. Pravgradivo slednjih je edino po tiskanem inventarju koprskega arhiva (Majer, 1904), ki je ostalo v Kopruin se hrani pri PAK, kjer je na razpolago še nekaj arhivskega gradiva iz t. i. dodatka k popisu staregakoprskega arhiva, ki ga je prav tako sestavil Majer in se del nahaja v arhivskem fondu občine Koper(PAK. Spisi), del pa v posebni zbirki (APP) (prim. Umek, 1975).

V tem pogledu in za obravnavano obdobje je arhivsko gradivo piranskega komuna (PAK. PA)manj kompleksno ohranjeno, kljub temu pa nudi dovolj nazorno sliko razmer, saj ravno tako


razpolagamo z ohranjenimi zapisniki zbornice piranskega Monte di Piet od ustanovitve leta 1635 do1814 (PAK. PA. Inventar, 3, 15, 20-21), fragmenti komunskih računskih knjig in nekaterimi davčnimiobračunskimi knjigami za posamezne pomembnejše gospodarske panoge (PAK. PA. Inventar, 2, 7-14). Usoda izolskega komunskega arhiva je žal znana (prim. Kramar, 1988, 10), zato je kakor za Miljegospodarska zgodovina teh dveh krajev, kolikor ni prisotna v koprskem ali piranskem gradivu, zajetav obravnavo na podlagi omenjenega objavljenega gradiva in arhivskega gradiva beneškega državnegaarhiva.

Za gospodarske in druge ustanove nekdanje Beneške republike pa je po 15. in še zlasti po 16.stoletju značilno, da so se po svojih zadolžitvah ozemeljsko delile na t. i. Terrafermo, tj. ozemljeBenetk z vsem zaledjem na Italskem polotoku, ter na t. i. dežele da’ Mar, od Istre, Dalmacije dootokov v Egejskem in Sredozemskem morju, kdajpakdaj pa so imeli celo posebne ustanove spodobnimi zadolžitvami le za območje Benetk in neposrednega zaledja (Dogado). Temu primerno jebilo tudi oblikovanje dokumentarnega gradiva, ki je sedaj na razpolago v ohranjenih arhivskih fondihv beneškem državnem arhivu. Pri tem je še zanimivo, da so arhivski fondi t. i. Terraferme, verjetnozaradi večje uporabe, bolje urejeni od arhivskih fondov t. i. dežel da’ Mar. Čeprav so bile marsikatereod tako razdeljenih državnih ustanov zadolžene za skoraj identična opravila, nekatere po imenumarsikdaj le težko prepoznamo, kot je bil npr. t. i. urad Avogadori di Comun poleg raznih sodnihpristojnosti zadolžen še za preiskovalne zadeve v zvezi s financiranjem vojske na Italskem polotoku,podobne dolžnosti v deželah da’ Mar pa so imeli t. i. Savi sopra conti. Po drugi strani pa nekateresorodne ustanove prepoznamo tudi po imenu, npr. Revisori e regolatori sopra dazi so bili v davčnihposlih zadolženi le za neposredno ozemlje Benetk, Revisori e regolatori delle entrate pubblice inzecca za davčni nadzor ustanov Terraferme, Revisori e regolatori alla scrittura pa za dežele da’ Mar(prim. ASV. Vodnik, 918-986). Arhivsko gradivo slednje pa je od naštetih najslabše urejeno inzaenkrat praktično neuporabno (ASV. Vodnik, 948).

Našteti uradi oziroma njihovo arhivsko gradivo je vsekakor pomembno za preučevanjegospodarske zgodovine, vendar je od vseh uradov na področju davčne politike imel od srede 17.stoletja še največje pristojnosti t. i. Deputati ed Aggionti sopra la Provision del Denaro Pubblico,medtem ko je nadzor nad delovanjem zastavljalnic Monte di Piet od srede 18. stoletja vršil uradScansadori alle spese superflue, čeprav bi morda pričakovali, da je bil za to zadolžen urad, imenovanProvveditori sopra monti. Poleg omenjenih je za gospodarsko zgodovino pomemben še arhivski fondCinque savi alla Mercanzia z vsemi svojimi nadrejenimi in podrejenimi uradi, ki so prav tako bilipregledani in uporabljeni za pričujočo raziskavo.

19 Monte di Piet v Kopru in Piranu

Monte di Piet v Kopru in Piranu

Večina ustanovnih aktov ob koncu srednjega in v začetku novega veka nastalih zastavljalnic,posojilnic in hranilnic, »pobožnih bank«, z najpogostejšim imenom Monte di Piet , ki so se uveljavilezlasti v Italiji, pa tudi zahodno od nje, v Franciji, vzhodno pa v Istri in tudi Dalmaciji, je svojo nujoobstoja opravičevala z zaščito in pomočjo revežem, predvsem pred zlorabami oderuhov, kot so vtedanji retoriki označevali posojevalce denarja, ki so jih poosebljali zlasti Židje. Saj pravzaprav razenŽidov, torej krivovercev, v tedanji svetovnonazorski cerkveni ideologiji se drugi tudi niso smeliukvarjati s posojanjem denarja, kajti s tem so služili s časom, čas pa je lahko le božja domena (prim.Braudel, 1989, 2, 244-252). Čeprav zgodovina pozna mnoga odstopanja od tega načela, tudi medsamimi cerkvenimi bratovščinami, med katerimi so prednjačili zlasti templarji (Kulišer, 1959, 1, 428),pa se vsaj do konca srednjega veka dejansko niso razvile ustanove, ki bi služile s »prodajanjem časa«.To pa še ne pomeni, da ne bi poleg trgovcev in drugih denarja potrebnih tudi oblastne ustanoveplačevale časa pri teh inkriminiranih posameznikih, kot kažejo nešteti primeri v istrskih srednjeveškihkomunih (Peršič, 1975; 1977; 1984; Majer, 1912).

Kateri temeljni preobrat je bil torej potreben, da so začele nastajati ustanove predhodnicedanašnjih svetniških prodajalk časa, brez katerih si nedvomno sploh ne bi mogli zamišljati sodobnepotrošniške družbe z nenehnim kroženjem kapitala, ki so povrhu vsega še v svojem imenu nosile gorousmiljenja? To vprašanje pa poglobi še dejstvo, da je pobuda za ustanavljanje prvih zastavljalnic inhranilnic v evropskem prostoru prišla prav s strani meniškega ubožnega reda frančiškanov (prim.Garrani, 1957; Meneghin, 1974).

Verjetno bo premalo, če zgolj zaključimo, da je obdobje razvoja trgovine in renesanse nakulturnem in filozofskem področju privedlo do drugačnega ali sploh pojmovanja kapitala, ki je še zodkritjem novih svetov do temeljev zamajalo srednjeveško cerkveno ideologijo. Utemeljitev vgrobem že morda drži, vendar gre v našem primeru tudi za temeljno pojmovanje oziroma odnosvladajoče ideologije do revščine in usmiljenja.

Spremembi tega pogleda je brez dvoma botroval nov družbeni položaj, pogojen z razvojemblagovnega gospodarstva v Evropi med 11. in 13. stoletjem, vsekakor povezan tudi s križarskimivojnami in novimi osvojitvami, s čimer se ponovno vzpostavijo sredozemske trgovske poti. V temnovem položaju, ki ni več temeljil na podlagi premoženja in privilegijev, povezanih z vladanjem inbojevanjem, temveč je izražen v denarju in se nanj tudi opira, se je spremenil etos siromaštva, tapoglavitna vsebnost starodavnega krščanstva, ki se je uveljavila kot religija siromakov in se je pravzato tako razširila med ljudi.

Urbanizacija in rojstvo mestne civilizacije pa sta ustvarila nove moralne probleme ter zahtevalanovo poroštvo glede zveličanja. V Svetem pismu je bila beda prikazovana kot pogoj, spričo kateregaje lažje doseči zveličanje kot v bogastvu. V Apostolski zgodovini je kot temeljna poteza življenjapoudarjena skupnost duhovnega življenja, skupnost imetja, siromaštvo članov, ki so prodali svojapremoženja in hiše, iztrženi denar pa položili apostolom pod noge. Ta »oblika prvotne cerkve«,temelječa na siromaštvu in skromnosti, je bila z nastankom mestnega denarnega sveta postavljenapred bridko skušnjavo. Prvotna individualna gibanja privržencev prostovoljnega siromaštva so se kotodgovor na materialno bogastvo in naraščajočo vlogo denarja institucionalizirala v mendikantskihredovih; v cerkveni ideologiji pa se kot nasprotje revščini namesto napuha pojavi skopost, zato naj bimilosrčnost, izražena v miloščini in darovih v prid cerkvenih ustanov, postala stalna oblika zaodreševanje grehov minljivega življenja. Milosrčnost, pojmovana kot dolžnost, ki spremljaizvrševanje oblasti - na kraljevskih dvorih in pri veliki fevdalni gospodi se je prijel običaj stalnegapreživljanja določenega števila siromakov in razdajanja miloščin med potovanjem - pa tudi donosnapodjetja, še posebej oderuštvo (posojilništvo denarja), ki ga je bremenil pečat moralne dvoličnosti,postane podvržena daljnosežni ritualizaciji in institucionalizaciji.

Velik razmah dobrodelnih ustanov - samostanov, špitalov in cerkvenih bratovščin, ki postanejonaslovniki usmiljenja - je bil temeljna oblika uresničevanja zapovedi milosrčnosti, kot to ugotavljaGeremek v svoji študiji (Geremek, 1997, 29-49). Mreža špitalov, ki so jih ustanovili krščanski


darovalci miloščin in jih je večinoma vodila cerkvena administracija, je ležala vzdolž poti velikihsrednjeveških romanj. Dobrodelna delovanja tega časa so bila oblika poglabljanja vezi posameznihdružbenih skupin s cerkvenimi ustanovami. V mestih so nastajale cerkvene bratovščine, ki so na svojračun gradile špitale - zavetišča, pozneje pa so se ukvarjale z njihovo upravo. Bratovščine usmiljenjaso bile oblika družbene organizacije vernikov. Za beneške bratovščine je bilo dokazano, da so imeletudi pomembno vlogo v življenju izbrancev, ker so dajale družbeni položaj in dostojanstvo tistim, zakatere ni bilo mesta v klasičnih ustanovah meščanske elite.

V nauku in organizaciji milosrčnosti poznega srednjega veka je zelo izrazit razredni značajnjenega družbenega območja in naslova. V dobrodelni praksi v Italiji 14. in 15. stoletja so imeli pripodporah prednost »sramežljivi siromaki«. Njihovo posebno upravičenost do podpore so razlagali zočitnostjo njihovega »sramu« - ker jim je njihov stan prepovedoval beračenje, hkrati pa se zdi, da jebilo to znamenje njihove dobre morale. Uresničenje krščanskega »bratstva« je imelo svoja stanovskarazmerja, zagotavljalo je prednosti »siromakom« iz družbene elite, kot je to dokazal ameriškimediavelist Richard Trexler (1974, 64-109). Medtem ko je bil poziv k prostovoljni revščini inodpovedi namenjen premožnim in mogočnim, so bili kot zavetniki tistih, ki jim je bila pomočdodeljena, zlasti priljubljeni obubožani pripadniki vodilne družbene plasti. In ravno v to retoriko seumešča delovanje ustanov Monti di Piet , pri katerih je bila v ospredju pomoč obubožanim članomvišjih in srednjih plasti.

Ob koncu srednjega in v začetku novega veka pa se je v skoraj vsem katoliškem svetuspremenil odnos do »prave revščine« in do beračev. Ti so v glavnem veljali za delomrzneže ter zaizvržke družbe in kot taki nevredni podpore in usmiljenja. Zato tako v cerkveni kot laični oblastniteoriji in praksi revščino in beračenje na eni strani za določeno število domačih izbrancevintitucionalizirajo v okviru raznih špitalov in bratovščin, za druge pa se začenja mukotrpen boj spreganjanjem in raznimi represivnimi ukrepi, od mučenj do usmrtitev. Miloščine, ki niso bilerazdeljevane v okviru institucij, so bile prepovedane in podvržene kazenskim sankcijam.

V Kopru je npr. do te vrste institucionalizirane socialne podpore v okviru delovanja špitala sv.Nazarija imelo pravico do 30 revežev. Toda tudi ti niso bili neposredni naslovniki usmiljenja,izvirajočega iz imena zastavljalnice in hranilnice. Posredno so bili deležni koristi le v okviru rednihletnih obresti na vložek špitala pri zastavljalnici, ki je ponavadi za 0,5% presegal običajne obresti navloge.

Tudi v tem pa kaže iskati vzroke za na prvi pogled neobičajno podporo oziroma pravzapravpobudo za ustanavljanje kreditnih ustanov s strani cerkvenih institucij, saj so bile same lastnicevelikega dela tedanjega premoženja. Zato si namreč niso mogle na daljši rok zatiskati oči pred rastočovlogo in potrebami kapitala, ki se je, ne glede na njihovo odklonilno stališče do obrestnegaposlovanja, koncentriral v rokah posameznih velikih trgovcev in bankirjev. Poglavitna ost pa je bilanaperjena proti židovskim posojevalcem denarja, ki so po visokih obrestih (20-40% in več) posojalipraviloma nižjim slojem, zaradi raznoterih nevšečnosti prizadetemu ter eksistencialno ogroženemuprebivalstvu. Že Keynes v svoji znani Splošni teoriji zazna v spisih sholastikov zavedanje o pomenukapitala ter njihovo vsaj moralistično prizadevanje, da bi vzpostavili nadzor nad tem delovanjem tertako dosegli, da bi bile obresti čim nižje, revno prebivalstvo pa preskrbljeno (Prodi, 1982, 221-222).Temeljno vodilo cerkvi in cerkvenim institucijam ob porajanju novega veka je bilo torej na podlagiizkušenj in tehnik podjetnikov vzpostaviti prehod od privatnih kreditnih iniciativ k javnim ustanovam,toda na novih osnovah, ki bi zagotavljale neposredni nadzor nad njihovim delovanjem v smeri točnodoločenih družbenih potreb.

Kljub burnim razpravam in nasprotovanjem, zlasti s strani dominikancev, je v prvi vrsti pobudafrančiškana Bernardina iz Siene naletela na plodna tla, ko so leta 1462 v Perugi ustanovili prvi Montedi Piet , potem ko so zamisel podprli tudi mestni svetniki. To je bil tudi običajen scenarij ustanavljanjateh finančnih institucij, ki jim je svoj pečat dodal še papež.

5-6% obresti na zastavke so opravičevali zgolj za stroške plačila uradnikom, ki naj bi bili zaradiobčutljivega in nujno potrebnega poštenega dela dobro plačani, ter za zavarovanje in zaščito


zastavkov. Sprva so bile vloge posameznikov in institucij brezobrestne, saj se je to smatralo in biloutemeljeno kot dajanje miloščine, kasneje pa so bile te vloge obrestovane praviloma po 1% nižjiobrestni meri od posojila na zastavke. Zaslužek od obresti je smel biti porabljen le za stroškeposlovanja.

Srednjeveška miloščina se tako spremeni v depozite pri teh »pobožnih bankah«, razvije seobčutek varnosti, varčnosti in zaupanja pri vlagateljih, saj za zgled med prvimi vlagajo svoja sredstvatudi papeži, ki dajejo celo dušne odpustke na račun vložkov v te ustanove. Tako kmalu razni darovi inzapuščine predstavljajo marsikateremu Monte di Piet osnovo delovanju in velike zaslužke.Ekonomsko-socialna institucija z etično-religioznimi cilji boja proti oderuštvu pa se z uveljavitvijoobresti na depozite oblikuje v ustanovo, v kateri se razvije tudi ekonomska funkcija prvobitneakumulacije kapitala, zato lahko pritegnemo mnenju, da so »pobožne banke« najstarejše kreditneustanove na svetu (Garrani, 1957, 227-254).

Na prehodu v novi vek se je torej etos siromaštva in dajanja miloščin, ta poglavitna vsebnoststarodavnega krščanstva, v temeljih spremenil, predvsem tako, da se je institucionaliziral. Medtem koje bil prej usmiljenja deležen lahko tudi posamezen berač, je od tedaj razdeljevanje miloščin smelopotekati le preko ustanov po natančno določenih pravilih. Ena takih ustanov so bili vsaj po definicijitudi razni Monti di Piet , kjer pa je bila v ospredju tudi zaradi oblike delovanja pomoč obubožanimčlanom višjih in srednjih plasti, torej »siromakom« iz družbene elite (Geremek, 1996, 35). Miloščine,ki so bile prej v domeni resničnih siromakov, so s tem prešle v domeno bogatašev.

Koprski Monte di Piet

Ko so leta 1550 v Kopru ustanovili prvi istrski Monte di Piet , je že za celotno pobudo stalkomun, beneški senat pa je po pregledu statuta zadevo odobril. V obrazložitvi potrebe po ustanovitvizastavljalnice se sklicujejo na ekstremno revščino, ki da je prizadejala mesto, ker naj bi bila slabaletina soli in vina, predvsem zaradi slabega vremena in številnih neviht, nesreč, ki so se še pridružileveliki umrljivosti oljk v minulem letu. »Ker bi bilo nujno nekaj ukreniti v pomoč izjemni revščini, kijo trpijo ubogi meščani, ki že vse dneve bedno tožijo in tečno zahtevajo, naj se najde način za rešiteviz tega stanja, smo po tehtnem premisleku v diskusiji s presvetlim koprskim podestatom in kapitanomHieronimom Ferro, zavedajoč se potreb ne le za današnje, temveč tudi za bodoče brezskrbno inpreskrbljeno življenje, sklenili po božji in vladarjevi volji ustanoviti sveti Monte di Piet «, nasprepričujejo koprski mestni svetniki.

Te za tiste čase skoraj običajne vljudnostne uvodne besede pa zrcalijo dejansko retorikoobravnavane finančne vsaj po imenu dobrodelne ustanove. Iz te dikcije jasno izhaja, da so meščani(civis), torej privilegiran mestni sloj, in ne prebivalci (habitatores) ali reveži tisti reveži, ki so potrebnipomoči. Kar deloma preseneča, je dejstvo, da so zbornico zastavljalnice sestavljali štirje predstavnikimeščanov in štirje iz vrst ljudstva, kot to določa prvi člen statuta (M/1146, bob. 1368), kar se kasnejeob ponovni ustanovitvi zastavljalnice leta 1608 ni zgodilo kakor tudi ne ob ustanovitvi zastavljalnicev Piranu leta 1634. Med bližnjimi tovrstnimi ustanovami kaže omeniti zlasti tržaški Monte,ustanovljen leta 1631, v 18. stoletju je bil Monte ustanovljen še v Rovinju (1740) (CJ, 209; 303), karnekaj časa pa je istoimena ustanova delovala celo v Buzetu (1760-1791; prim. SM), medtem ko jemiljski Monte di Pegni deloval le okrog leta 1589, ko sta ga upravljala Žida Berlo in Lazzaro, sinovapokojnega Mandolina, ki sta po malverzaciji z zastavki pobegnila (AC, P. 24. 7). Židovskoposojilnico za zastavke so imeli tudi v Izoli, kjer so sprva posojali po 12%-nih obrestih, leta 1660 panaj bi obresti povišali na 15% za domačine in 20% za tujce (SM. 16, 29-30).

Šele prav v zadnjih letih pred razpadom Beneške republike so bolj silom razmer pripustili kupravljanju koprske zastavljalnice in hranilnice tudi t. i. populare, ki pa se začuda ali pa ker so bili nadruge načine bolje preskrbljeni, niso radovoljno odzivali na povabila za sodelovanje pri upravljanjukoprskega Monte di Piet (M/572, bob. 713/4), kljub temu, da so bile plače razmeroma visoke za tudirazmeroma številne uradnike, visoka pa so bila tudi jamstva, ki jih je moral izvoljeni uradnik položitipred pričetkom uradovanja v zagotovilo poštenega in vestnega opravljanja službe.


Posebnost ljudskih predstavnikov pri soupravljanju koprske dobrodelne finančne ustanove sredi16. stoletja lažje pojasnimo s poznavanjem ekonomskega stanja v Istri, še zlasti pa v Kopru. Vprimerjavi s kasnejšimi obdobji je bil to čas zatona največjega vzpona istrske ekonomije, čas, ko jenpr. samo mesto Koper štelo okoli 10.000 prebivalcev, število, ki ga še danes ne dosega staro mestnojedro. To je čas, ko je povprečno vsak dan preko 400 tovornikov iz Kranjske4 prihajalo v mesto po sol,olje in vino, privažalo pa v prvi vrsti žito, ki je nemalokrat romalo naprej v Benetke, in ko je bil leta1546 Kopru ponovno dodeljen svobodni sejem (prej že v 14. stoletju in leta 1493; prim. Darovec,1990, 36; STKP, 3, 51; 5, 127). To je tudi še vedno čas, ko je Beneška republika trgovsko cvetela ssvojo prekomorsko posredno trgovino med Levantom in Evropo, in čas, ko so bila istrska beneškamesta preskrbljena z izdelki iz teh daljnih krajev, ki so v mesto privabljala kmečke trgovce izzalednega, recimo mu srednjeevropskega prostora, vse do Ogrske in Češke.

Zatorej ni nenavadno, da so bili v svetu zastavljalnice »predstavniki ljudstva«, saj so mnogi, šepredno so dosegli status meščanov ali mestnih plemičev, uspeli na račun trgovine obogateti in so takopostali potencialni kandidati za kapitalske vložke v Monte di Piet . Seveda je bil razmeroma ugodenekonomski položaj določene skupnosti predpogoj, da so lahko sploh ustanovili to institucijo.

Na sestanku Velikega sveta 2. marca 1550, ki se ga je udeležilo 224 mož, so razpravljali opredlogu za ustanovitev »Sv. Monte di Piet «, zastavljalnice za ubožne, ki bi posojala denar po nizkihobrestih. Že 17. aprila istega leta pa so sprejeli sklep o ustanovitvi, ki ga je potrdil tudi beneški senat.Ustanovo je sprva vodilo 8 mož, štirje so bili člani mestnega sveta in štirje iz vrst ljudstva, ki pa jim jebila to častna in brezplačna funkcija. Zastavljalnica naj bi začetni kapital dobila od prispevka trgovcevz živili, deleža pri javnih dražbah, prodaje žita iz Fontika v naslednjih desetih letih, prispevali pa sotudi solinarji in lastniki solin, ki so dajali pol stara soli na solni bazen (cavedin) (SM, 9, 293-294).

Sprva so po določilih statuta lahko posojali le Koprčanom, vsak prekršek v tej smeri je bilstrogo kaznovan. Višina posojila je bila omejena; le do 8 dukatov si je smel prosilec sposoditi nazastavek, ki je moral za tretjino presegati vrednost posojila. Za prvih 14 mesecev delovanja pa sosklenili, da si smejo posamezniki izposoditi od 1 do 2 dukatov celo proti jamstvu zanesljivih oseb, skaterimi si izposojevalci niso smeli biti v bližnjem sorodstvu. Strogo pa so še določali, da se smeposojati le revežem, in temu skladne retorike je precej v prvem statutu koprske zastavljalnice. Nanjeno kontradiktornost opozarja že 21. člen, ki določa 7,5%-no letno obrestno mero za izposojeniznesek, kar je primerjalno z drugimi tovrstnimi ustanovami razmeroma visoka obrestna mera.Opravičujejo jo sicer z visokimi ustanoviteljskimi stroški, saj so si za to pri beneški oblasti izposodilizagonskih 3.000 dukatov za dobo 10 let po 10%-ni obrestni meri (M/1146).

No, tedaj so rekli božja, kazen jih je doletela že v 3 letih po ustanovitvi zastavljalnice. Strašnaepidemija kuge, ki je prebivalstvo zredčila za , je bila usodna tudi za koprski Monte di Piet . Ta si doponovne ustanovitve omenjenega leta 1608 ni več opomogel, čeprav še leta 1558 koprski podestat inkapitan Kopra optimistično napoveduje, da pa si bo ustanova po njegovih navodilih ponovnoopomogla (Rel., 6, 65). Cvetočega razvoja in blagostanja iz predhodnega obdobja pa si ne koprsko nedruga istrska mesta v taki obliki in času primerno niso več obnovila.

V mestu so se kot posojevalci denarja ponovno nastanili Židje, kar pa je vsaj komunu zadovoljenje tega posla prinašalo nekaj dohodka. Čeprav leta 1608 koprski podestat Marin Gradenicotoži, da so v mestu velik problem Židje, »ki so začeli posojati s kapitalom 500 ali 1000 dukatov, so patako gnusno obogateli na račun teh revežev, da bi bilo dobro, ko bi S. V. tudi s kapitalom podprlaustanovitev Monte di Piet « (Rel., 1608), se je do tega leta iz naslova letnega prispevka 40 lir za vsakožidovsko posojevalnico (Banco d'Ebrei) nabralo že 700 dukatov, ki so ga nato poleg vložka mestnegafontika iz dobička od prodaje moke v višini 300 dukatov vložili kot zagonski kapital za ponovnorojstvo koprske zastavljalnice (SSS, 29, 1758). Kljub temu, da je tokrat koprski komun dejanskoprispeval vse potrebno za delovanje zastavljalnice, je kot v vseh zadevah tudi v tej imel glavno besedokoprski podestat in kapitan, neposredni zastopnik centralne beneške oblasti, ki mu je vselej pripadalo tudi

4 Še leta 1678 poroča koprski podestat in kapitan, da je včasih tudi do 1000 konjenikov prihajalo v mesto (Rel.).


članstvo v zbornici, beneški senat pa je potrjeval, dopolnjeval ali zavračal pomembnejše sklepe in odloketega organa. Tokrat so zbornico zastavljalnice sestavljali le koprski plemenitaši iz vrst mestnega Velikegasveta.

Slovesnost oznanila o ponovni ustanovitvi koprske zastavljalnice izhaja že iz stavkov sklepa inpojasnil seje mestnega sveta z dne 24. avgusta 1608, zato si kaže ogledati ta pravila, ki so jih sicer sčasom spreminjali, vendarle predstavljajo osnovo delovanja do časa pred propadom Beneškerepublike, nenazadnje pa odražajo tudi duh časa.

»Zbor prevzvišenega Sveta ob pozvanjanju zvonov in na poziv glasnika, na katerem je polegosebe presvetlega g. podestata in kapitana sodelovalo 181 svetnikov in na katerem so obravnavalisledeči sklep.

Pobožne želje ljudi je vedno branil in ščitil gospod Bog, v čigar vsemogočne roke so položenavsa kraljestva in mestne vlade vseh časov, kot se je bilo mogoče že velikokrat prepričati, ko so se izskromnih in nepomembnih začetkov rodili veliki dogodki, ki so presegali vsakršno človeškorazumevanje, in v trenutku, ko jih je bilo najmanj pričakovati. Takih primerov je zgodovina polna.Pobožna pa mora biti volja tega prevzvišenega Sveta, katerega premočrtnost naj vodi in usmerjamesto in jurisdikcijo pri raziskovanju in preiskovanju vsega, kar jima je lahko v ponos in v prid, pričemer naj bi se zgledovali in sledili, kolikor je to sploh mogoče, tako veličastnega vodje, kakršen jeblagorodni gospod Domenico Moro, naš sedanji plemeniti podestat in kapitan, ki ga v verskipredanosti, pravičnosti in usmiljenju nihče ne prekaša. Samemu mestu in njegovim preizkušenimprebivalcem pa se tačas ne more zgoditi nič lepšega in plemenitejšega, kot je ponovna oživitevzastavljalnice in njene dejavnosti, ki je bila pred tem že ustanovljena leta 1550 in je leta 1554 ob kugiin koleri nesrečno propadla. K temu nas navaja in obvezuje usmiljenje že omenjenega blagorodnegagospoda podestata in kapitana, ki nam je, še preden je začel s svojo plodno upravo in se namestil prinas, blagovolil obljubiti, da želi izboljšati in polepšati naše mesto na vse načine, ki bodo njegovemublagorodju na voljo, o čemer smo se lahko že tudi prepričali. V prihodnje se bo to potrdilo tudi znadaljevanjem dejavnosti zastavljalnice, za kar gre zahvala prav njegovemu usmiljenju in izjemnidobroti.

K oživitvi zastavljalnice nas nadalje sili in obvezuje tudi delež kapitala, ki ga hrani naš fontikpo milosti božji in po zaslugi tistih, ki so z njim vedno odlično upravljali in ki to še zmeraj počnejo, inki znaša 31 in več tisoč. V to vsoto je vključenih sedemsto in več dukatov, last tega velecenjenegamesta, ki so bili vloženi v fontik iz prispevkov, ki jih židovski bankirji letno plačujejo mestu za svojodejavnost, kar bo z dodatnimi tristo dukati, last fontika, osnova za ponovno vzpostavitev delovanjazastavljalnice. Pri tem fontik ne bo utrpel škode, kajti čeprav bo investicija še tako velika, bo še vednoostalo nekaj nedotaknjenega kapitala. S tisoč dukati naj bi ob pomoči Svetega duha ponovnovzpostavili zastavljalnico, in sicer izključno za potrebe ubogih in pomoči potrebnih ljudi ter v njihovotolažbo (podčrtal D. D.). Tisoč dukatov, vloženih v zastavljalnico, bo treba takoj dati na voljopotrebnim in jih razdeliti med reveže po sedem in pol odstotka, pri čemer zaenkrat ne bo mogočeposojati večjih vsot od štirih lir na zastavljeni predmet v želji, da bi se te možnosti lahko vsakdoposlužil. Ko se bo kapital povečal (čimprej bo Bogu ljubo), bo mogoče deliti bolj radodarno inposojati večje zneske pod boljšimi pogoji, vedno seveda v prid meščanom. In čeprav se komu takzačetek morda zdi skromen in nepomemben, bo z Gospodovo pomočjo in s pomočjo njegove blaženeMatere ter našega patrona sv. Nazarija dejavnost zastavljalnice kmalu tako napredovala, da bo vveliko zadovoljstvo našemu presvetlemu in milostnemu Vladarju in njegovi blagorodni gosposki, kibo s tem opravila plemenito in izjemno koristno delo v večno čast temu mestu.

Sledeči sklep, ki ga je predlagal blagorodni gospod in prečastiti podestat in kapitan DomenicoMoro ter spoštovana in velerodna gospoda sodnika Vicenzo Tacco (z besedo, dano velecenjenimgospodom sindikom) in Albanese Albanese - drugi spoštovani sodniki so bili odsotni - ter velecenjenagospoda sindika Fabio Sereni in Pietro Pola, določa, da se iz fontika, kljub kakršnemukolinasprotnemu sklepu, dvigne sedemsto dukatov, ki pripadajo temu velecenjenemu mestu, in še tristodukatov, ki pripadajo zadevnemu fontiku, za ponovno vzpostavitev dejavnosti zastavljalnice in se jih


porazdeli po potrebi, kot že rečeno. In ker je dobro delovanje in upravljanje zastavljalnice odvisno odnatančnih določil, pravil, odredb in dobrih uslužbencev, brez česar ni mogoče jasno razpravljati inodločati v tem spoštovanem Vrhovnem svetu, se z zadevnim sklepom pooblašča spoštovano žitnozbornico (Collegio delle Biave), da polnoštevilno ali samo z večino glasov izbere med določili inodredbami, ki jih vsebujejo stari kapitulariji zastavljalnice, in po svoji presoji oblikuje nove, ki jihmora potrditi Njegova Svetlost. Omenjena zbornica naj med svojimi člani izbere dva kandidata zavsako predsedniško mesto in druge zastavljalniške zadolžitve ter jim po svoji presoji določi ustrezneplače. Velecenjeni Svet, pred katerim se bodo morali predstaviti, pa bo moral med njimi izbratinajprimernejše in najbolj učinkovite kandidate, saj bodo morali izvoljeni predsedniki skupaj zvelecenjenim Svetom odločati o vsem, kar bo zadevalo poslovanje zastavljalnice«. Sklep je bil sprejets 156 glasovi za in 25 proti (STKP, 5, 109, 209-211; M/568, 50-54).

Že 30. avgusta 1608 se je sestala žitna zbornica z namenom, da sprejme pravilnik oziromastatut zastavljalnice. Seje se je udeležilo dvanajst članov vključno s podestatom in kapitanom, koprskasindika Fabio Sereni in Pietro Pola pa sta predložila v obravnavo in glasovanje »določila in odredbe,ki naj urejajo delovanje zastavljalnice poleg onih, ki jih vsebuje sklep o dobrem upravljanju invodenju zastavljalnice v skladu s stališči velecenjenega Sveta z dne 24. avgusta« (STKP, 5, 110, 211-214).

1. Sindika naj dolžnosti predsednika (l'officio de Pressidenti) zaenkrat opravljata brezplačno.Namestita naj se blagajnik (Cassiero) in upravnik (Massaro). Blagajnik naj bo imenovanza štiri mesece, čemur naj sledi leto dni prepovedi opravljanja tega dela; njegova plača najznaša en dukat mesečno. Upravnik naj svoje delo opravlja eno leto brez prekinitev in brezvsakršnih prepovedi; njegova plača naj znaša dvanajst dukatov, na voljo naj mu bostastanovanje (Casa) in poslovni prostor (bottega) zastavljalnice. Če bo svoje delo opravljalpridno in vestno, dobi možnost, da ga Veliki svet ponovno imenuje.

Za: 12 glasov. Proti: -.

2. Blagajnik in upravnik morata zadovoljiti vse zahteve žitne zbornice in ji nuditi vsapotrebna jamstva (pieggiarie), kot to velja za uslužbence fontika.


3. Po končanem mandatu morata blagajnik in upravnik ob prisotnosti podestatapredsedujočim sindikom natančno poročati o svojem delu ter predati blagajno inzastavljene predmete svojim naslednikom. V primeru oškodovanja blagajne bo kriveckaznovan po zakonih in po volji podestata, ki bo takrat na čelu mesta.


4. Blagajnik ne sme sprejeti denarja za zastavke, upravnik pa zastavkov ne sme vrniti brezprisotnosti enega od predsedujočih sindikov. Za vsako poneverbo je predvidena kazen vvišini enega dukata na zastavek za vsak primer posebej. Kazen se izplača zastavljalnici.

Za: 11 glasov. Proti: 1.

5. Upravnik naj živi v zastavljalnici, da bo lahko bolje varoval zastavke v času svojegaslužbovanja. V primeru, da bi se zastavki ali del njih izgubili ali kakorkoli poškodovalizaradi upravnikove malomarnosti, jih bo moral odplačati po dvojni ceni. Če pa bi se pokakem nesrečnem naključju v resnici izgubili in za to upravnik ne bi bil odgovoren, naj greškoda na račun tako zastavljalnice, kar zadeva posojilo, kot lastnika, kar zadevapremičnino, tako da drug drugega ne moreta tožiti.


6. Upravnik mora nenehno skrbeti, da vrednost zastavkov vedno ustreza kapitalu in obrestimzastavljalnice. V primeru, da to ne velja, bo moral sam plačati manjkajočo razliko dokapitala in obresti zastavljalnice.



7. Ves denar naj se hrani v podestatovi palači v železni blagajni (scrigno di ferro)zastavljalnice, zaklenjeni s tremi ključi: enega naj hrani podestat, drugega eden odpredsedujočih sindikov, tretjega pa blagajnik zastavljalnice. Denar, ki ga bodo po potrebidvigovali iz omenjene blagajne za posojila, naj bo shranjen v drugi blagajni zastavljalnice,katere ključa naj hranita eden od predsednikov in blagajnik.


8. Vsak dan, razen ob praznikih, se morajo ob zvonjenju zastavljalniških zvonov takoj zjutrajpo prvi maši v stolnici zbrati v zastavljalnici predsedujoči sindik, blagajnik in upravnik terposkrbeti za zastavke. Ob tako določeni uri lahko vsakdo zastavke vloži, dvigne ali se jimodpove. Nobene od omenjenih operacij ne sme sam izpeljati blagajnik ali upravnik brezprisotnosti enega od predsedniških sindikov. V nasprotnem primeru je predvidena kazenkot zgoraj.


9. V nobenem primeru ni dovoljeno odobriti posojila na zadolžnico ali jamstvo, temveč samoin izključno na zastavke. Kršenje tega določila se kaznuje z izgonom in s kaznimi, kiveljajo za tatove ter z nepreklicnim odvzemom službe in privilegijev našega Sveta.Zastavniška pravila: premičnine se zastavljajo za tretjino njihove ocenjene vrednosti, zlatoin srebro za dve tretjini, druge kovine za polovico njihove vrednosti.


10. Denar je zaenkrat mogoče posojati samo meščanom (cittadini) in prebivalcem (habitanti)tega mesta, nikomur drugemu. V primeru kršenja tega določila sledi kazen plačilapetindvajsetih dukatov, izplačanih zatavljalnici za vsak primer posebej.


11. Vsak delovni dan, ko se izdajajo posojila, se mora eden od predsedujočih sindikovpodpisati v knjigo pod zadnje posojilo tistega dne na naslednji način: Podpisani, ...... (ime)sem prisostvoval predaji zgoraj omenjenega posojila, katerega prvi obrok znaša ...., zadnjipa, kot je zapisano, kar je skupaj ..... lir.


12. Če lastnik svojih zastavkov v obdobju enega leta ne izterja ali ne odplača, jih je mogočeprodati na javni dražbi (publico incanto), ki je ni mogoče prestaviti ali preprečiti. Javnodražbo je treba napovedati petnajst dni prej z javnim razglasom.


13. Zastavki, ki na dražbi niso prodani, preidejo v last zastavljalnice. Predsedujoči sindiki jihmorajo v prid zastavljalnice čimbolje prodati, vendar morajo še petnajst dni po neuspelidražbi ostati v zastavljalnici, kjer jih njihovi lastniki, če to želijo, še lahko odkupijo.


14. Za prodajo zastavkov je zadolžen kancelar sindikata (Cavalier del Sindicato), ki mora zato voditi posebno knjigo, skupaj z vodjo dražbe (Commandador) pa dobita za svoje deloplačilo enega solda na zastavek z dražbe in dva denariča na liro (bagatini due per lira) nazastavek, ki je prodan na dražbi ali ki ostane zastavljalnici. Vse to gre na račun lastnikazastavka, v primeru, da bi ga le-ta hotel ponovno dobiti v last. Ta vsota se razdeli na enakadela med kancelarja (Cancelier) in vodjo dražbe (Commandador).



15. Brez sklepa in dovoljenja zastavljalniške zbornice ni dovoljeno trošiti zastavljalniškegadenarja, ne glede na to, kako velika je potreba.


16. Vse dosedanje in prihodnje vloge za ponovni odkup zastavkov ali za karkoli drugega jetreba opraviti v zastavljalnici.


17. Njegova Svetlost (Serenit - dož) je naprošena, da svoje rektorje obveže, da se ne bodomogli razdolžiti opravljanja dolžnosti (di non poter andare Capello), če ne bodo prejizplačali uradnikov zastavljalnice ter o tem prinesli potrdilo, podpisano s strani njegoveganaslednika in tedanjih predsedujočih sindikov zastavljalnice. Isto velja tudi za fontik.Rektorji dobijo štiri solde od vsake lire izterjanega denarja od raznih prekrškov.


Zgornje odredbe naj se ob prvi priložnosti in brez dodatnih stroškov odpošljejo v Benetke, dajih dož skupaj s senatom potrdi, in naj začnejo brezprizivno veljati. Zbornica zastavljalnice pa najsestavi vse tiste odredbe in pravila, ki so potrebne za sprotno upravljanje in razvoj zastavljalnice, obprivolitvi, podpori in ob sodelovanju vsakokratnih rektorjev. Vse, kar bo sprejela zbornica, naj imaisto težo kot zadevne odredbe in pravila, potem ko jih bo potrdil dož. V nobenem primeru pa ne bomogla ne zbornica, še manj pa Veliki svet iz kakršnihkoli razlogov sprejeti sklepa, s katerim bi ukinilazastavljalnico.


Istega dne so skladno s sklepi mestnega sveta predlagali še dva kandidata za blagajnika, in sicerDr. Zuanna Batta del Bello in Giacoma del Tacco pok. Domenega, za upravnika pa ZuannaAlbaneseja in Piera della Corte. V mestnem svetu so nato prav tako še istega dne potrdili zablagajnika Giacoma del Tacco, za upravnika pa Zuanna Albaneseja (M/568, 54-55).

Iz galeje, zasidrane v piranskem pristanišču, je 26. novembra 1608 generalni nadzornik krajev»da Mar«5 (Proveditore Generale da Mar) Filippo Pasqualigo potrdil vse navedene sklepe in statut,vključno s sklepom z dne 9. oktobra 1608, ko je žitna zbornica povišala možnost posoje denarja zazastavke na 12 lir, z utemeljitvijo, »da posojila, ki v zastavljalnici doslej niso smela presegati štirih lir,ne ustrezajo ne zastavljalnici ne revežem, potrebnim posojila, saj prihajajo v zastavljalnico mnogi zveliko dragocenejšimi zastavki, iz nje pa odhajajo praznih rok in zlovoljni, na škodo zastavljalnice, kitako zaman vzdržuje dva plačana uslužbenca« (STKP, 5, 111, 214-215).

O porastu prometa v koprski zastavljalnici priča že v letu po ustanovitvi poleg podestatovegaporočila, da je v zastavljalnici že 2.000 dukatov kapitala (Rel., 1609), tudi večkratno poviševanjenajvečjega dovoljenega zneska za enkratno posojo. 24. aprila 1609 povišajo znesek na posojo zazastavke na 20 lir, 11. maja že na 5 dukatov, 31. avgusta pa s 30 lir na 40 lir (M/568, 57-59). S prvimpovišanjem zneska posoje v tem letu pa na zahtevo sindikov izberejo in izvolijo dva posebnapredsednika zastavljalnice, ki sta bila zadolžena tudi za izterjavo dolgov zastavljalnice, za kar je prejmoral neposredno skrbeti koprski podestat. Kot razlog za to dejanje sta sindika navedla ravnopovečanje prometa v zastavljalnici, ki mu poleg drugih svojih obveznosti nista bila več kos. Izmedpredlaganih za predsednika Monte di Piet , Gieronima Gavarda, Francesca del Tacco, Giacoma delTacco in Dr. Nicol ja Manzuolija, sta bila 25. aprila v mestnem svetu za prva prava predsednika

5 Izraz je ustaljena beneška oblika za upravno poimenovanje »prekomorskih« beneških krajev, to je od Istrenavzdol proti jugu, Dalmacije, Albanije, grških krajev in otokov v Sredozemskem morju. Ravno pri Istri pa jezlasti v začetnem obdobju tega razločevanja od leta 1440 dalje (kraje beneškega zaledja na Italskem polotokuimenujejo »Terra«) nekoliko nedoslednosti, saj jo včasih prisojajo krajem »da Mar«, drugič pa krajem »Terra«,vendar se kasneje ustali v območju »Mar« (prim. SMi, 3, 209-210; Tedoldi, 1996, 25-31).


Monte di Piet za dobo enega leta izvoljena prva dva. Obenem pa so še povišali plačo upravniku(massaro) zastavljalnice za 6 dukatov, saj je za doslej opravljanih 8 mesecev dolžnosti prejemal 1dukat na mesec, poleg tega pa je moral plačevati še poslovni prostor in hišo za ustanovonajemodajalcu Francescu Fauru, za kar je prejel 18 dukatov na leto, tako da so mu od tedaj skupno znajemnino prisodili 24 dukatov letnega dohodka (M/568, 56-57).

Kmalu se je pokazalo, da je bila tokratna oživitev delovanja zastavljalnice in hranilnicepostavljena na bolj trdnih temeljih, zlasti zaradi druge, hranilniške dejavnosti. Že 27. decembra 1609so namreč v mestnem Velikem svetu razpravljali in potrdili predlog, da se lahko tudi poviša kapitalzastavljalnice, tako da se spodbuja meščane, da bi vlagali kapital, »tako kot bo to storil svak PietraPola ser Tranquillo Negri in položil 1.000 dukatov v zakup za 5 let po 6%-nih obrestih«. Zato so šesprejeli sprejeti sklep, da bo lahko vsak tak velik vlagatelj prisoten na vseh sejah žitne zbornice, ko sebo razpravljalo o zastavljalnici, ker bodo s tem bolje zavarovani njihovi vložki in bo poskrbljeno zanadzor (M/568, 60). Vlagateljem hranilnih vlog je zastavljalnica nudila poroštva, in sicer ne le izsvojega premoženja, temveč tudi komunskega, kot je bil primer leta 1615 z Francescom Grisonijem,ki je kot koprski odposlanec v Benetkah vložil (livelo francabile) v zastavljalnico 1000 dukatov po6%-nih obrestih za dobo 5 let, obenem pa je dobil pravico biti pozvan na vse seje zbornice, kiobravnavajo interese zastavljalnice (M/568, 83). Privilegij večjim vlagateljem, da so lahko prisotni nasejah zbornice, je bil eden prvih korakov k oblikovanju samostojne zbornice zastavljalnice, saj se jetako vsaj sprva ločila od žitne zbornice. Prvič se omenja zbor razširjene zastavljalniške zbornice 19.junija 1610 (Congregato il maggior Collegio del Sacro Monte di Piet ...), ko se ga je udeležilo 13članov (M/568, 65), leta 1616 pa zbornico zastavljalnice sestavlja 22 članov (M/568, 89), kar pomeni,da je bilo med njimi že najmanj deset večjih vlagateljev.

Boljšemu poslovanju koprske zastavljalnice in hranilnice so nedvomno botrovale še drugespodbude in nakazila denarja, ki so se prej stekala v razne državne in komunske blagajne. Tako je žepodestat Domenico Moro zastavljalnici namenil ves denar od sodnih kazni, ki so prej pripadalekomunski blagajni (M/568, 63), poleg tega pa so zastavljalnici prepustili še »zamudne kazni« v višini2 soldov na liro od tistih, ki kazni niso pravočasno poravnali (M/568, 60). Koprski Veliki svet je tikpred iztekom leta 1609 še določil 25 dukatov kot višino denarne kazni za zavrnitev izvoljene funkcijena raznih dolžnostih v komunu, fontiku in zastavljalnici, ta denar pa se je od tedaj stekal v blagajnozastavljalnice (M/568, 60).

Podobna določila oziroma načine zagotavljanja obratnega kapitala so poznale tudi drugetovrstne ustanove v različnih krajih Beneške republike (Pullan, 1982, 647-652). Ravno tako pa soprepuščale svoja sredstva v upravljanje zastavljalnici številne cerkvene bratovščine, samostani, kotnpr. ženski samostan sv. Blaža v Kopru, skoraj obvezno pa so svoja sredstva deponirali špitali, takokoprski sv. Nazarija, ki so jih z običajno prošnjo lahko dvigali za na primer plačila uslužbencem ali zapotrebna popravila stavb ali ob splošnih pomanjkanjih. Špitali, samostani in cerkvene bratovščine sonamreč do leta 1605 skoraj na celotnem ozemlju Beneške republike investirali v glavnem v zemljiškoposest, ki so jo prejemali tudi z donacijami. Tedaj pa so Benečani sprejeli zakon, s katerim so vsemcerkvenim ustanovam prepovedali nakup zemljiške posesti, vsako nepremičninsko donacijo pa somorale cerkvene ustanove v roku dveh let prodati (Leggi, 1757, 4, 30). Morda je bil tudi to razlog, daso čez tri leta ustanovili koprski Monte di Piet , računajoč na možnost odprodaje cerkvenimustanovam podarjenega nepremičnega premoženja, saj je bil velik delež zemljiških posesti že do tedajv lasti številnih laičnih in cerkvenih bratovščin, še posebno pa so računali na vlaganja denarjacerkvenih ustanov po tem, ko ga niso smele več uporabljati za nakupe nepremičnin. Vendar kotkažejo dokumenti, do večjih investiranj oziroma nakupov zemljiških posesti pri koprski zastavljalnicini prihajalo. Monte je sicer razpolagal z nekaj solinami in vinogradi, vendar je te pridobil prej iznaslova rubeža za neizplačane dolgove, ki jih je skupno z drugo odstopljeno komunsko posestjo (SSS,


30) praviloma dajal v poroštvo za večje hranilne vloge posameznikov ali ustanov6, si tako zagotavljallikvidnost ter možnost obratovanja s tekočim kapitalom, kot pa da bi poskušal načrtno pridobivatirente od nakupljenih zemljiških posesti, ki so sicer prinašale višje dohodke od golega odstotkazaslužka med hranilno vlogo in posojilom. Ustanova se torej neposredno ni ukvarjala s finančnimitransakcijami, saj vlaganje denarja v pridobitne dejavnosti praviloma tudi ni bilo poslanstvo»pobožnih bank«, temveč omogočanje vsem slojem prebivalstva možnost najetja posojila za zastavkepo nizkih obrestnih merah. Njen obratni kapital pa se je povišal zlasti, ko so leta 1771 ustanovili takoimenovani Direktorij za reinvesticijo premoženja cerkvenih in ubožnih ustanov iz naslova donacij(Offizio Direttorio per le Affrancazioni, e per le Reinvestite del Denaro di Ecclesiastici, Luoghi, eCause Pie della Provincia tutta dell'Istria), ko so vse finančne operacije v beneški Istri s tem v zvezimorale potekati prav preko koprskega Monte di Piet (APP., 44/c). Te finančno-nepremičninskeoperacije pa so že pred ustanovitvijo Direktorija potekale preko raznih Monte di Piet , v čemer seravno tako kaže tesna povezava med predhodnicami sodobnih bančno-hranilniških ustanov in njenimipobudniki.

Do obratnega kapitala so v koprski zastavljalnici poskušali priti še na druge načine. Vspodbudo za vlaganje zastavkov v zameno za posojilo so maja 1609 spremenili člen pravilnika, kidoloča višino posojenega zneska za vrednost zastavka, in sicer za dve tretjini vrednosti za vse žlahtnekovine in polovico vrednosti za druge predmete. Tedaj so še določili prispevek v višini 1 solda zavsako izdano potrdilo (bolettin) za posojilo za zastavek v vrednosti nad 4 lirami (M/568, 57), odseptembra istega leta pa se je v blagajno zastavljalnice stekal še poseben prispevek 2 soldov za liro, kiga je bil dolžan plačevati, kdor ni pravočasno poravnal svoje denarne kazni za raznorazne prekrške(M/568, 60). Ravno toliko pa je bil dolžan vsakdo, ki je izgubil potrdilo (bolettin) in so mu novoizdali v komunski kancelariji, od sklepa iz leta 1617 pa je eno potrdilo izdal predsednik, drugoblagajnik, za vsakega pa plačajo po 2 solda (M/568, 95).

Izgovarjanje na Žide, »ki jih bodo kot posojevalce denarja končno za vselej pregnali iz mesta«,je zaleglo tudi ob leta 1610 zapovedanem prispevku za Monte di Piet , ko naj bi se vsaj v enkratnemznesku desetina soli, vina in olja zbrala v blagajni zastavljalnice, »in sicer najprej za sol, nato za vinoin za konec olje, kar ni tak strošek, je prej miloščina kot kaj drugega«. (M/568, 63). Poleg tega pa somestni svetniki s sklepom z dne 28. julija 1609 za nadaljnje dobro delovanje zastavljalnici zagotoviliza naslednjih 10 let poklon fontika v višini 2 soldov za kvarto vse moke, ki jo bodo tam prodali(M/568, 58).

Piranski Monte di Piet

Tudi piranski monte je nastal na pobudo komuna in z ustanovnim kapitalom mestnega fontika.Razlika je bila v tem, da so ustanovitvene dejavnosti, pripravo aktov in celo ustanovitev posebnezbornice začeli pripravljati skoraj sedem let prej, kot je bila zastavljalnica ustanovljena.

Tako se je 10. oktobra 1627 sestala zbornica za preskrbo (Collegio delle Provesioni), ki se kot vKopru večkrat imenuje tudi Collegio alle Biave, ter ugotovila, da ima fontik skupaj z dolgovi 72.000lir kapitala, »kar je lepa vsota, vendar se dogaja, da ob pomanjkanju, ko si mnogi začnejo izposojatidenar pri fontiku, tega zmanjka za najosnovnejše potrebe prebivalstva in mora nato fontik najematiposojila pri koprski zastavljalnici in pri izolski posojilnici (Banco d'Isola), kar je v veliko škodokomunu. Zato marsikateri uradnik fontika zapade pod visoke kazni in dogajajo se mnogenapravilnosti ter zlorabe. Da bi to preprečili, skupaj z rektorjem predlagamo ustanovitev Monte diPiet , kot ga imajo skoraj vsa dobrostoječa mesta z dobrimi dohodki«. V ta namen v zbornici soglasnosklenejo, da fontiku odtegnejo 4.000 dukatov od njegovega kapitala in jih namenijo za ustanovitevMonte di Piet , kar 17. oktobra potrdi tudi mestni svet z 81 glasovi za in 3 proti.

6 Tako je npr. oče Dominico Armano, župnik iz Završja, po posredovanju Piera Vida ponudil 9. 8. 1619zastavljalnici 1.000 dukatov (v vrednosti lir 6:4) v zakup za 5 let po 5%-nih obrestih. V jamstvo pa mu dajejosoline, dace, njive in vse zastavke, ki bi v tistem času bile v Monte di Piet (M/568, 106).


Nato so že 22. oktobra 1627 v mestnem Velikem svetu imenovali posebno zbornicozastavljalnice, ki jo je sestavljalo 12 »preizkušenih meščanov« s prisostvovanjem vsakokratnegarektorja. Člani zbornice so bili vsakokratni štirje sodniki, oba sindika in vicedomina, pisar uradakataverjev (Cancelliere di Cattavieri) in solni knjigovodja (Rasonato de Sali). Tedanjo sestavo sopooblastili za pripravo pravilnika oziroma statuta »za dobro vodenje Monte di Piet in pripravo pravilza izvolitev predsednika (presidente), blagajnika (cassiero), upravnika (massaro), knjigovodja(rasonato7) in drugih potrebnih uradnikov, z določitvijo plačila po najboljši presoji«. Vnesli pa so šedoločilo, da zastavljalnice zaradi katerekoli zadeve ne smejo ukiniti, zbornica lahko pravnoveljavnosklepa z 2/3 sklepčnostjo, razen če niso zares opravičeno odsotni morajo biti člani zbornice vselejprisotni na sejah, ki jih sklicujejo sindiki ali predsedniki zastavljalnice (MDP, 15, 3-4).

Pirančani so šele 18. aprila 1634 izvolili Zuanna Furigonija za svojega odposlanca(Ambasciator) pri beneškem dožu, na katerega ja ta naslovil prošnjo, da bi namesto odprtja »un Bancoin essa Terra per l'Hebrei ivi habitanti«, kar so Pirančani že zaprosili, raje ustanovili Monte di Piet .Predložil mu je v pregled statut, ki po njihovem mnenju »ne bi služil le potrebam revežev, čepravpredvsem njim, kot bi temu namenu služila tudi židovska posojilnica, temveč tudi potrebam mnogihmornarjev, ki sem prihajajo na oboroženih in neoboroženih ladjah (Vaselli), pa tudi v pomoč solnipridelavi (Fabrica de Sali) in mnogim drugim potrebam. Pri tem pa S. V. ne bo imela nobenihstroška, saj se monte ustanavlja s kapitalom Fontika, torej lastnim komunskim denarjem«. Naslednjimesec istrski nadzornik (Proveditore in Istria) Civran, potem ko se je seznanil z akti in okoliščinami,potrdi ustanovitev piranskega Monte di Piet s kapitalom iz fontika. V njegovi odločitvi se mu pridružitudi piranski podestat, septembra 1634 pa ustanovitev potrdi še beneški senat, ko v pismu kapitanuRašporja dovoljuje Pirančanom sprejem ustreznega zakona, s katerim lahko od številnih dolžnikovfontika izterjajo dolgove. Rašporski kapitan, ki je stoloval v Buzetu, je bil namreč od leta 1610 daljezadolžen8, da v času svojega kapitanovanja hodi na ogled oziroma v kontrolo poslovanja (visita) vsehpiranskih javnih finančnih ustanov (komun, fontik, zastavljalnica, bratovščine), kar je bilo potrjeno šez odloki leta 1632, 1661 in 1681 (Leggi, 1757, 3)9, ko so bile tudi ločene pristojnosti med koprskim inrašporskim načelnikom glede opravljanja nadzora nad komunom Piran in drugimi istrskimi komuni inko so bili določeni pogoji ter metode, ki se ob tej visiti upoštevajo (prim. RR, 1765).

Prvega novembra 1634 so v zbornici zastavljalnice že izvolili naslednje uradnike (MDP, 15,5-6):

predsednika: Zuanne Furigon, Piero Caldana,

blagajnik: Domenego Appollonio,

upravnik: Luca Pettronio,

knjigovodja: Francesco del Seno,

pisar (Cancelliero): Carlo Dauasino.

Po statutu zastavljalnice je vsak izvoljeni uradnik moral imeti najmanj 25 let, le upravnik pa nibil član zastavljalnice. V primerjavi s koprskimi pravili so uradnike volili le v zbornici in jim jih nibilo potrebno potrjevati še v mestnem Velikem svetu. Za izvolitev je moral kandidat, ki ga jepredlagal eden izmed članov zbornice oziroma podestat, pridobiti najmanj polovico glasov vseh

7 »Ho servito io Giacomo Fino per Rasonato, o' Quaderniero del Sacro Monte” (M/568, 93; 1617. 1. 5.) Sicer so tobili nadzorniki nad upravljanjem z javnim denarjem, danes bi temu rekli računski sodniki; gl Boerio - Rason vecchiee nuove.8 Tedaj se je zgodil resen spopad med plemiči in popolani zaradi zasedbe članstva v dvajsetčlanski piranski žitnizbornici (Collegio delle Biave); med temi so bili le štirje popolani, ki pa niso bili zadovoljni in so želeli vsajenakopraven položaj (prim. RR, 1765; Pahor, 1972).9 Prim. Regolazioni et ordini stabiliti Dall'Illustrissimo, & Eccellentissimo Signor FERIGO CALBO Capitaniodi Raspo Giudice Delegato dall'Eccellentissimo Senato il miglior Governo, e Maneggio della Communit , eFontico di Pirano. Treviso 1711 (PAK. PA. Stampe, šk 1).


članov zbornice, medtem ko je bila za odobritev določenih (materialnih) stroškov potrebna najmanjdvotretjinska večina. Vsi uradniki so bili na svoji dolžnosti 14 mesecev, le upravnik je lahko bilponovno izvoljen, funkcije pa niso smeli ponovno zasesti (kontumac) toliko časa, kolikor so bili nadolžnosti. Določili so 7,5%-ne obresti za posojila na zastavke, ki so jih sprva smeli sprejemati le odmeščanov (cittadini) in prebivalcev (habitanti) Pirana in njegovega ozemlja, sicer bi bili uradnikikaznovani s 25 dukati. Določili so še, da lahko zaenkrat sprejemajo zastavke za posojilo denarjanajveč v vrednosti 80 lir, in sicer so za zlate in srebrne izdelke lahko posodili denar v največdvotretjinski vrednosti zastavka, za druge pa polovični. Statut piranske zastavljalnice vsebuje devetčlenov, poleg opisa delovanja zastavljalnice, ki se v glavnih obrisih ujema s koprsko, pa prinaša šenatančno določila (capitolari) pristojnosti in dolžnosti svojih uradnikov (MDP, 15, 8-16).

Po nasvetu kapitana Rašporja Zuanna Renierja pa so že 8. novembra prvič popravljali statut,tako da so vnesli člen, po katerem dolžniki katerikoli javni ustanovi niso smeli zasesti uradniškihfunkcij v zastavljalnici (MDP, 15, 7).

Zanimivo je, da po sprejetju vseh aktov in celo po izvolitvi uradnikov še vedno niso izbraliustrezne hiše oziroma poslopja za sedež zastavljalnice Monte di Piet . Najprej so se med dvemahišama na glavnem trgu (Pubblica Piazza) v soglasju z mestnim svetom odločili za poslopje »qual l'mitt del Fontico grande de Formenti verso la Pescharia con il suo Magazeno di sotto adoperabile«.Za usposobitev prostorov za delovanje ustanove so si iz blagajne fontika izposodili 200 dukatov,»vendar ne na račun onih ustanovnih 4.000 dukatov, teh 200 pa bo potrebno vrniti čimprej, saj sočisto posojilo«. Za upravnika so izbrali hišo »dalla parte del Mollo piccolo appresso il Mandrachio,kamor naj gre takoj bivat za boljšo varnost zastavkov, ki bodo prihajali v Monte di Piet «. Fontiku paso naložili, naj izstavi tolikšno vsoto denarja, ki jo vsakodnevno potrebujejo za nemoteno posojanjedenarja. Poleg tega so si za obnovo prostorov izposodili nekaj denarja še iz solne blagajne »od petine«(del Quinto), torej tistega deleža, ki je pripadal solinarjem oziroma lastnikom solin (MDP, 15, 15-17).

Vendar v začetku marca 1635 zastavljalnica še ni delovala. Tedaj so ugotovili, da Casa Rossani primerna, ker bi bilo potrebno vanjo vložiti preveč denarja, zato so se odločili izbrati novo hišo zasedež zastavljalnice. Izbrali so hišo al Muol piccolo, v katero se je že 17. marca vselil novi upravnik,Iseppo Verzi, saj je Luca Pettronio to funkcijo 3. marca zavrnil. Oktobra 1635 so sprejeli še nekajpomembnih sklepov, ki so bili tudi odločilni za nadaljnje poslovanje. Najprej so upravniku, »ki morazaradi varnosti zastavkov stalno bivati v hiši, kjer so zastavljeni predmeti«, povišali letno plačo s 40na 50 dukatov. Nato so razglasili, da lahko tudi drugi vlagajo svoj denar v Monte di Piet , »zato da nebi poslovanje ustanove slonelo le na onih 4.000 hipotekarnih dukatih iz Fontika«. Ko so v istemmesecu dovolili povišanje zneska posojil za zastavke nad 80 lir, pa so se še odločili, da si tudi tujcilahko sposojajo pri piranskem Monte di Piet , seveda le za sigurne zastavke v dobrodelne namene in vpomoč komunu (»...con termine carittativo, et effetto amoroso al sufragio commune..«.). Ker pa so že2. decembra porabili vseh 4.000 dukatov za posojila za zastavke, so predsednikoma podelilipristojnosti za sklenitev pogodb z morebitnimi vlagatelji, kar kaže, da je ustanova že v samem začetkuhitro zaživela ter da so bile razmeroma velike potrebe po denarju (MDP, 15, 21-25).

Februarja 1636 so pridobili družino Grotti iz [La]Tisane, ki je bila pripravljena vložiti vpiransko zastavljalnico in hranilnico 4.000 dukatov po 5%-nih obresti na leto. Marca so sestavilinotarsko pogodbo, iz katere je razvidno tudi obračunavanje denarja v tedanjem času. Za teh 4.000dukatov v obračunski vrednosti 6 lir in 4 soldov so v zastavljalnico predali »denar v dobri srebrnivaluti, to je scudi po 9 lir in 6 soldov, ducatoni po 8 lir in 4 solde idr. valuto«. V zagotovilo jim jezastavljalnica zastavila komunski dac na ribe in vino (MDP, 15, 26). Že junija je najprej piranskiVeliki svet odobril vložek 2.000 dukatov v zastavljalnico iz komunskih sredstev, Koprčan ZuanneAlmerigotto pa je vložil svojih 1.500 dukatov po 6%-nih letnih obrestih, za kar so mu v jamstvo pravtako podelili dobrine zastavljalnice in komuna (MDP, 15, 33). Ker so tudi nadaljnjim vlagateljem vmonte prisodili 6%-ne letne obresti, so Grottiji, sicer šele leta 1647, zahtevali od zastavljalnice enakoobrestno mero, ki jim jo tudi odobrijo. Toda leta 1654 Grottiji iz Tisane želijo svojih 4.000 dukatovdvigniti, z utemeljitvijo, »da ima sedaj monte dovolj tekočega kapitala«. Njihovi prošnji so v zbornicizastavljalnice ugodili in predsednika zadolžili, da priskrbita drugih 4.000 dukatov. Ker jima to očitno


ni uspelo in ker so se Grottiji pritožili nad premajhnim izplačilom obresti, so Pirančani izvolilimeščana, ki je odšel k Grottijem iz Latisane, da bi jim povrnil njihov vložek in obresti, predvsem pada bi jih poskušal prepričati, da bi še za 5 let vložili svoj denar v zastavljalnico (MDP, 15, 54; 84-89).Uspešnost te poteze je morda najbolj razvidna iz dejstva, da so šele leta 1674 po posredovanjubeneškega senata Grottijem izplačali 2000 dukatov, »ki so imeli pri piranskem Monte di Piet depozitod leta 1636« (SR, 9. 2. m. v.).

Tabela: višina najvišjih dovoljenih posojil za zastavke (v lirah) (M/568-572; MDP, 15;SSS 29; 30; 83).

leto Koper Piran

1550 50

avg. 1608 4

okt. 1608 12

apr. 1609 20

maj 1609 30

avg. 1609 40

1624 60

1629 12

1630 27

1632 300

1634 80

1635 nad 80

1640 200

1644 20

1646 24

1665 310

1715 100

1795 350 350

Monte in Fontik

Obe komunski finančni in »dobrodelni« ustanovi, fontik in zastavljalnica, sta bili namreč vsvojem delovanju dokaj povezani. Kljub temu, da sta bili povsem samostojni pravni osebi, jima je biloskupno poslanstvo delovanja: komunska (danes bi rekli državna) socialna služba, ki je skrbela zapreskrbo revnejših slojev, temelječa na soldarnosti med prebivalci. Medtem ko je fontik kot vsaj dvestoletji starejša ustanova10 dobesedno skrbel za preskrbo z živili, predvsem z žitom, in je deloval kot 10 Rašporski kapitan Enrico Dandolo leta 1765 piše v svojem poročilu, da so Pirančani s svojim denarjem tudifontik ustanavljali postopoma s sklepi iz 20. maja 1302, 19. avgusta 1307 in 17. julija 1311. Za to so spisali


neke vrste blagovno kreditna ustanova, saj je poleg možnosti nakupa žit oziroma moke to tudi zadoločen čas z obrestmi v naturalijah posojal, je monte deloval že kot denarno-blagovna kreditnaustanova, ki je posojal denar za zastavke žlahtnih kovin ali za vrednejše predmete z obrestmi vdenarju.

Ne le da je fontik tako v Kopru kot v Piranu prispeval osnovni kapital za ustanovitevzastavljalnice in hranilnice, da si je kopski monte pri fontiku zagotovil tudi stalni prispevek 2 soldovpo prodani kvarti moke ali žita11 ter sta vsaj prvi dve leti delovanja koprske zastavljalnice imelaskupni upravni organ, to je žitno zbornico (Collegio delle Biave), temveč sta si monte in fontik,večkrat tudi s komunom, delila še nekatere uradnike, kot na primer knjigovodjo (rasonato),pribočnika (fante), cenilca (stimatore) idr. (M/568, 65; 103). Poleg podestata, ki je tako v Kopru kotPiranu predsedoval zbornicama obeh ustanov, so bili v obeh mestih stalni člani tako žitne kotzastavljalniške zbornice vsakokratni štirje sodniki in oba sindika, vselej je bil član zbornicezastavljalnice tudi predsednik ali pa še kateri drugi član žitne zbornice, ostali člani zbornic pa so bilipredsedniki in blagajniki posameznih ustanov, medtem ko upravniki zastavljalnice tako v Kopru kotPiranu niso bili člani zbornice.

Ustanovi sta si po potrebi tudi medsebojno sposojali denar, zlasti za nabavo žita, ko je npr.fontiku zaradi različnih razlogov zmanjkalo denarja. Običajno pa je šlo za nižje zneske posojil, od 200do 1.000 dukatov, praviloma za premostitev finančnega primanjkljaja fontika ob večjih nakupih žitaza preskrbo prebivalstva (npr. M/568, 102; 104) ali za plačilo pretovora, kot na primer leta 1619, koso koprskemu zastavljalniškemu blagajniku za posojila (Cassiere del Monte all'imprestar) naročili, daizplača blagajniku Fontika 200 dukatov kot posojilo za izplačilo raztovorjenega žita (M/568, 101). Vtakih primerih so vselej naročili vračilo iz iztržka od prve prodane moke ali žita.

Toda tudi fontik, zlasti v prvem obdobju delovanja zastavljalnice, je le-to še vedno zalagal zdenarjem. Ker je bil koprski monte že leta 1611 brez denarja za zastavke, so si pri fontiku sposodili100 dukatov (po vrednosti 6 lir, 4 solde) (M/568, 69), 9. februarja 1613 pa je fontik posodilzastavljalnici kar 10.000 lir (cca. 1.613 dukatov) za »sostegno et mantenimento de Poveri«, karutemeljujejo z dejstvom, da je imel tedaj Fontik kapital v višini 30.000 lir, ki je zadoščal za preskrboprebivalstva z moko. Odločitev je 11. februarja 1613 dovolil in potrdil rašporski kapitan ter tedaj tudiistrski nadzornik in inkvizitor (Capitanio di Raspo, Proveditor et Inquisitor nell'Istria) FrancescoPriuli (M/568, 76; 77). Podobno je bilo tudi v Piranu (MDP, 15).

Toda do leta 1661 je koprska zastavljalnica nabrala že za 13.355 lir, 4 solde in 6 denaričevdolga pri koprskem fontiku, ki se je obrestoval po 2%-nih obrestih, od tedaj dalje pa so zastavljalnicizaradi neizpolnjevanja vračil določili 3%-ne obresti za ta dolg. Kljub nekaterim nakazilom fontiku vvišini 333 lir in 11 soldov v letih od 1676 do 1678 (M/570, 79), ki so sledila posredovanju koprskegapodestata Gabriela Contarinija leta 1676, ko je izdal za zastavljalnico celo terminacijo za vračilo tegadolga, se je do leta 1746 samo dolg na obresti povzpel že na 31.033 lir in 12 soldov. Tedaj so določili,da mora zastavljalnica na račun obresti vsako leto fontiku plačevati 400 lir in 13 soldov za glavnicoter 600 lir obresti za dolg od obresti, kar je skupno znašalo 1.000 lir in 13 soldov. Kot kaže, pa niti tezapovedi niso dosledno izpolnjevali, saj se je do leta 1758 na račun dolga od obresti nabralo že 35.974lir in 16 soldov (SSS, 29; 30). Problem dolga so mnogokrat reševali kar s knjigovodskimi izračuni inobračuni ob zaključnih računih ali s plačilom določenih fontikovih obveznosti, kot je bilo plačevanjemestnega zdravnika ali cerkvenih učiteljev v bratovščinah (M/572, 9; 16), seveda vselej na račun

pravilnik, ki se je po potrebah časa tudi spreminjal (RR, 1765). Koprski fontik je bil ustanovljen vsaj že sredi 14.stoletja in se je leta 1392 preselil v novo skladišče. Skladišče je še danes pomemben umetnostnozgodovinskiobjekt, še posebno, ko so po njegovem pročelju po letu 1432 začeli vzidavati simetrično razporejene grbe (prim.Bernik, 1968, 45).11 Pri tem pa je kot pri mnogih finančnih operacijah večkrat prihajalo do zastojev oziroma nespoštovanjobveznosti, kot priča zahteva zastavljalnice iz leta 1619, da se izdela javni dokument, ki bo zabeležil dolgovefontika, “kajti ta zadnje 4 mesece ni izplačal 2 soldov po quarti za žita in moko, kot to mora storiti, in naj sečimprej dolžni znesek poravna”. (M/568, 102).


tekočega kapitala in v škodo ne le poslovanju, temveč predvsem njenih vlagajateljev inizposojevalcev, ki so tako nemalokrat krili izgube zastavljalnice.

1. Ne več toliko za potrebe revežev, temveč bolj za svoje brezskrbno preživljanje so »v duhukrščanskega usmiljenja, da bo vedno na voljo dovolj denarja za potrebe revežev«, kakor sevečkrat glasi retorika raznih sklepov zastavljalnice in hranilnice (STKP, 5, 126), polegposameznikov vanjo vlagale denar razne cerkvene ustanove, od samostanov, špitala dobratovščin in v zadnjem obdobju z neskromnimi sredstvi tudi sama škofija, za kar soprejemale sprva 6%-ne, kasneje 5%-ne in od srede prve polovice 18. stoletja 4%-ne obresti.Premosorazmerno tem so bile obresti za zastavke 1-1,5% višje.

Tabela: odstotek obresti za posojila na zastavke

leto Koper Piran

1550 7,5

1608 7

1628 7,5

1632 7

1634 7,5

1635 5

1636 5 - 5,5

1638 5

1641 6

1665 6

1725 5 6

1797 5 5

Novi uradniki, nova pravila, nove zlorabe

S povečevanjem obsega dela se je večala tudi potreba po novih uradnikih. Omenjenegakoprskega blagajnika za sprejem oziroma posojanje denarja za zastavke (carica d'imprestar sopra lipegni) so v zastavljalnici nastavili leta 1613 skupaj z drugim blagajnikom, ki je bil zadolžen za odkupzastavkov (di scoder li pegni) oziroma za predajo le-teh lastnikom po vračilu posojenega denarja zobrestmi vred (M/568, 77). Tako so eno uradniško mesto blagajnika razdelili v dve, po podobnemprincipu pa so leta 1620 razdelili tudi funkcijo upravnika (massaro), s čimer so pravzaprav ločili naeni strani blagajno za žlahtne kovine (Cassa degli ori), na drugi pa za običajne predmete (Cassa demobili), v glavnem oblačila. To razdelitev so še posebej natančno opredelili leta 1665 s terminacijokoprskega podestata Lorenza da Ponteja, ko koprskega upravnika preimenujejo v blagajnika zapremičnine (Cassiero de mobili), ki se delita kakor blagajnika za zlato (Cassiero degli ori) vsprejemnega (all’impegnar) in odkupnega oziroma izplačilnega (al scuoder) blagajnika (M/570, 26-30).

Podobno so aprila 1638 nastavili v Piranu dva upravnika, vsakega s 40 dukati letne plače, edenje bil zadolžen za sprejemanje (impegnar), drugi za izplačevanje (disimpegnar), vsak mesec pa sta seizmenjevala na nočni straži. Medtem ko je bil navkljub piranskim določilom, da sme biti le dvakratzaporedoma izvoljen isti upravnik, tedaj prvi upravnik še vedno Iseppo Verzi (od maja 1635), je bil za


drugega izvoljen Apollonio Appolonio del Apollonio. Mandat jima je trajal 2 leti, s tem, da je bilvsak upravnik eno leto na eni, drugo na drugi dolžnosti. (MDP, 15, 41-43).

Leta 1610 so za izterjevanje dolgov v koprskem Velikem svetu izvolili še dva izterjevalca(essatori) (M/568, 63/64), pribočnik ali klicar (fante) pa je tedaj za vse obveznosti javnih ustanovprejemal 4 dukate od komuna, ravno toliko od fontika, od zastavljalnice pa 2 dukata na leto (M/568,103), ki je poleg izklicevanja dražb zastavkov, dražb dacev komune, raznih objav dekretov in sodb,moral tudi vsak dan ob določeni uri odpirati vrata zastavljalnice, od leta 1688 pa so na to mestopostavili stalnega vratarja (portinaro), najprej s plačo 3, nato pa 6 dukatov na leto (M/570, 95; 138).Ob teh je od konca dvajsetih let 17. stoletja na spisku plačanih uradnikov zastavljalnice tudi zakladnik(depositario) in za krajše obdobje še draguljar (gioielero) Gaspero Bratti, z nalogo ocenitve vrednostizastavljenih draguljev, zlatih in srebrnih predmetov. Ko je ta leta 1630 umrl, ga ni nihče nadomestil,zato je njegovo delo opravljal upravnik ali blagajnik, seveda za ustrezno nadomestilo v višini 20dukatov (M/568, 175; 179; 181).

Nove uradniške moči so bile dejansko potrebne, saj je koprska zastavljalnica že leta 1614razpolagala s kapitalom 10.000 lir v denarju in 40.000 lirami v zastavkih, leta 1620 s 7.000 dukatikapitala (Rel., 1620), za leto 1621 poroča koprski kapitan o 20.000 dukatih kapitala, leta 1627 panjegov kolega ponosno ugotavlja, da se z vsakim letom kapital poviša za okoli 1.200 dukatov (Rel.,1627). Leta 1628 je kapital zastavljalnice tudi zaradi nakupa novih prostorov oziroma skladiščapresegel 13.000 dukatov (STKP, 5, 116) in se do leta 1663 povzpel na okrog 16.000 dukatov (100.000lir). Tolikšen je bil tedaj tudi kapital piranske zastavljalnice (Rel., 1663), toda leta 1672 je kapitalkoprske zastavljalnice znašal le še borih 48.000 lir (ok. 7.750 dukatov) (Rel., 1672). Drastičnozmanjšanje kapitala zastavljalnice so beneški oblastniki pripisovali zlasti slabemu vodenju ustanove inštevilnim zlorabam v javnih ustanovah nasploh, zato so beneški načelniki v Istri izdali številneterminacije in druge odredbe12, ki pa jih po njihovem uradniki v ustanovah niso spoštovali. Temu je vveliko primerih res bilo tako, vendar je poleg splošnega gospodarskega upada, ki ga deloma lahkoprimerjamo tudi s splošnim razvojem prometa in trgovine s soljo z zalednimi avstrijskimi kraji, saj jetudi zastavljalnica v 17. stoletju doživela višek sredi dvajsetih let, retrogradni učinek na avstrijskevisoke dace za uvoz istrske soli sredi 17. stoletja pa je bilo pri koprski finančni ustanovi čutiti še vnaslednjih desetletjih, so k zmanjšanju kapitala zastavljalnice mnogo prispevali tudi sami Benečani,zlasti z različnimi novimi dajatvami in davčnimi obveznostmi, ki so jih nalagali v glavnem komunom.

Zaradi ubožnega finančnega stanja so jih ti plačevali s sredstvi tistih javnih ustanov, ki so jihpač imela, in v tem pogledu je bil tako za koprski kot piranski komun monte ravno pravšnja ustanova.Poleg tega pa, kot kritično ugotavlja koprski podestat Angelo Morosini leta 1678, potem ko jeposkušal sanirati delovanje ustanove, so iz Benetk ukazali izplačilo številnih nagrad za raznoraznedržavne zasluge (gratie), ki so prinesle še poslabšanje stanja salda v blagajni zastavljalnice (Rel.,1678).

12 Večina odredb v zvezi z upravljanjem javnih ustanov, zlasti finančnih, fontikov, bratovščin, zastavljalnic inkomunov, je zbranih v zbirki zakonov Leggi, 1757, 3, 1-153, deloma tudi v Leggi, 1683, 1, 34. Tu so v glavnemnavedni odloki, ki se nanašajo na delovanje zastavljalnic in jih ni v navedenih zbirkah zakonov, saj so le-te kotsplošno veljavne zakonitosti ob vsakokratni potrebi in primerih navajali znotraj posebnih odlokov, nanašajočihle na zastavljalnice.


Tabela: kapital koprskega in piranskega fontika ter zastavljalnice v 16. in 17. stoletju(v lirah)

leto Kp. fontik Kp. monte Pir. fontik Pir. monte

1550 18600

1579 11000

1596 21700

1604 15500

1606 30795

1608 6200

1609 12400

1613 3000013

1614 20000 5000014

1620 28520 43400

1621 24800 20000

1627 43400 2400015 72000

1628 8300016

1634 24800

1640 24029:6 84674:12

ok. 1641 19700 84674:12

1641 2400017 80000

1644 479518 95857

1650 32359 85750

1652 31000 88660

166119 60000 55000

1663 ok. 100000 ok. 100000

166520 prek 100000

1670 32000

13

Po M/568, 76 ima 30.000 lir kapitala, vendar 10.000 lir posodi MdP.14

10.000 lir kapitala v denarju, 40.000 v zastavkih (M/568, 80).15

Pravi, kot že pred njim, da vsako leto za cca. 1200 dukatov poveča kapital.16

STKP, 5, 115; SSS, 29.17

Pravi, da imel kapital 45.000 lir, zaradi slabega upravljanja pa toliko.18

Višji za toliko.19

SM. Dovolijo zaseči dobrine dolžnikom, saj je pri obeh skoraj tolikšen dolg.20

SSS, 29.


leto Kp. fontik Kp. monte Pir. fontik Pir. monte

1672 30000 48000

1676 5300021

1678 70000

Posebno težavo v poslovanju zastavljalnice je predstavljalo poslovanje z zastavki. Pravila sodoločala, da morajo lastniki najkasneje v enem letu po oddaji zastavka v zameno za posojilo svojezastavljene predmete dvigniti in povrniti posojeno, sicer so zastavke dali na dražbo. Po javnemoznanilu dražbe so imeli dolžniki še rok 15 dni, da to storijo (M/568, 60). Zastavkov pa na dražbahpogosto niso uspeli prodati. Ko je konec leta 1612 dolgoletni upravnik (massaro) Zuanne Albaneseumrl (M/568, 74), je šele čez dobri dve leti njegov sin Nicol Albanese v obrokih odkupil zastavke vvrednosti 204 lir in 5 soldov, ki jih njegov oče ni uspel prodati na dražbi (M/568, 83; 95). Zanimivoje, da za naslednika umrlega upravnika niso izbrali člana mestnega sveta, torej plemiča oziromameščana, temveč najprej Antonia della Volpe, leta 1614 pa Bartola Paulazzija, ki je na tej dolžnostiostal do leta 1620. Slednji je bil pomemben za naslednike na tej dolžnosti, saj jim je utrl pot do precejboljše plače. Že ob sprejemu funkcije je namreč zahteval povišanje letne plače s prejšnjih 48 na 60dukatov (M/568, 74; 79), kar so mu kljub prvotni zavrnitvi očitno odobrili. Ta izkušnja ga jeopogumila, da je 29. aprila 1615 odstopil s funkcije, naslednji dan pa so mu plačo povišali še za 10dukatov (M/568, 83). Leta 1617 so mu z dotedanjih 70 za dobo naslednjih 3 let plačo povišali na 100dukatov, kar so utemeljujevali z njegovim zglednim in vestnim delom, saj naj bi imel monte le 700dukatov stroškov letno ter da je ustanova nasploh dobro poslovala. Plačo so mu povišali tudi zato, kermu je umrl oče, povišanje pa naj ne bi bilo vezano na funkcijo, temveč na osebo (M/568, 91). Kljubtemu so si tudi njegovi nasledniki, sklicujoč se na njegov primer, uspeli s posebnimi sklepi zagotovitivišji dohodek (M/568, 195).

V Piranu je bil problem s prodajo zastavkov na dražbi še bolj pereč. Že 15. marca 1636, torejnatanko leto dni po začetku obratovanja zastavljalnice, so določili, da morajo zastavke »vsi, ki so jihlanskega marca vložili, odkupiti v 15 dneh, sicer gredo na dražbo« (MDP, 15, 29). Vendar izkasnejših dokumentov izhaja, da je bil to stalni problem zastavljalnice, saj še v 18. stoletju rašporskikapitan ob ogledu in kontroli delovanja ustanove kot največji nered in škodo delovanju zastavljalniceocenjuje prav nezmožnost njenih upraviteljev, da bi v roku prodali zastavke na dražbi, »kajti v tem Sv.Monteju so zastavki po 10, 15, 20, 30 in več let, ki jih nikoli niso uspeli prodati na dražbi, upravnikijih vselej vpisujejo v kapital ustanove, ta pa če že ne zaradi zastaranosti in dotrajanosti predmetov trpiškodo s tem, da je treba zastavke vsakokrat nanovo ocenjevati in plačevati cenilce«. Leta 1715 jerašporski kapitan Lauro Querini izdal odlok, po katerem se je z vsakim letom, ko niso bili v rokuiztrženi zastavki, njihova vrednost zmanjša za 20 odstotkov, tako nastalo izgubo v kapitaluzastavljalnice pa so morali kriti vsakokratni upravniki (SSS, 83).

Drug pereč problem v poslovanju z zastavki so bila nepravočasna plačila zastavkov, za katereso posamezniki na dražbah že položili varščino, nato pa jih niso v celoti odplačali. »Zastavki senabirajo, premalo pa je tekočega kapitala za vsakodnevne potrebe ubogih«, ugotavljajo leta 1620 venem izmed sklepov koprske zbornice zastavljalnice (M/568, 117). Varščina je najprej znašala tretjino(M/568, 95), leta 1624 so jo znižali na petino vrednosti, zato pa so kupci preostanek morali plačati vroku 15 dni, sicer so zastavek vrnili na dražbo, varščino pa zasegli. Tedaj so še povišali znesekposojenega denarja za zastavke na 60 lir (M/568, 140).

Zastavki pa so očitno ne le v koprskem, ampak tudi v drugih podobnih ustanovah temeljnikamen spotike oziroma tisto rajsko jabolko, ki je gnalo uradnike zastavljalnic k prekrškom, zlorabampooblastil ter nenazadnje prisvojitvam denarja (Pullan, 1982, 670-687). Konec leta 1615 so tako v

21

SSS, 29.


zbornici zastavljalnice kot v mestnem svetu sprejeli nekatere ukrepe, da bi preprečili zlorabe vzastavljalnici, kar bi lahko pomenilo, da so se te že pojavile. Določili so, da mora predsedniklastnoročno napisati bolette za sprejete zastavke, kar zabeleži sprejemni blagajnik (Cassiereall'imprestare) v svoj zvezek (giornale), zadolžen pa je bil še za zaklepanje teh zastavkov v posebneskrinje (Casella di pegni). Poleg tega je moral ta blagajnik po predpisih voditi knjigo vseh zastavkov zoznako vrednosti in obresti vsakega posameznega zastavka, pri tem pa ga je nadzoroval šeknjigovodja (Rasonato).

Drugi predsednik je bil dolžan zaklepati skrinje z zastavki, ko so jih lastniki odkupili priodkupnem blagajniku (Cassiero deputato al scoder), ki je moral za ta vzplačila voditi posebno knjigovseh odkupljenih zastavkov. V primeru neizpolnjevanja predpisanega so bili kaznovani s 50 dukatikazni ter izgubo službe. Če predsednik zaradi zadržanosti ne bi utegnil izvrševati svojih obveznosti,zaklepanja skrinj in pisanja potrdil za sprejem zastavkov, si je lahko izbral nekega drugega meščana,veščega tega posla, če pa oba predsednika v času uradnih ur ne bi bila v uradu, sta lahko blagajnika zanadomeščanje zaprosila nekoga iz zbornice, za kar je ta dobil 1 sold za vsako potrdilo, ki so ga natoodtegnili od letne plače predsednika v višini 12 dukatov (M/568, 85). Naslednje leto pa sprejmejosklep, da bosta za boljše poslovanje predsednika izvoljena le za 4 mesece s kontumacem 8 mesecev(M/568, 87).

Vendar so se zlorabe pooblastil dogajale očitno kar v celotni zbornici, saj so maja 1616, potemko so ugotovili, da je ta sprejemala sklepe, »ki so imeli le malo skupnega z dobrodelnostjo«, vmestnem svetu odredili ustanovitev sosveta (Consulta), sestavljenega iz podestata in kapitana ter 4članov zbornice, ki so jih volili vsako leto. Sosvet se je sestajal vselej en dan pred zbornico, o tem somorali biti obveščeni tudi vsi člani zbornice, ki je tedaj štela že 22 članov, ni pa smela sprejematiničesar, s čimer se sosvet ne bi strinjal. Od tedaj so v zbornici evidentirali 8 kandidatov zapredsednika, 4 so izbrali, izmed teh pa sta bila nato 2 izvoljena v mestnem svetu (M/568, 89).

Že naslednje leto sprejmejo nova pravila, ki so se v glavnem nanašala na vodenje poslovnihknjig. Naročili so izdelavo inventarja vseh knjig in spisov v zastavljalnici, ki jih predsedniki predajoknjigovodji, ta pa jih mora skladno z inventarjem ob prenehanju dolžnosti predati svojemu naslednikuv prisotnosti in s podpisom predsednikov, sicer je bil kaznovan s 25 dukati in izgubo vsake službe vzastavljalnici. Za vse spise so nabavili omaro, ki so jo morali zaklepati, predsednika pa so še zadolžili,da kupita primerno knjigo, v katero bodo zapisovali vse sklepe mestnega sveta, zbornicezastavljalnice in akte, nanašajoče na monte. Vsakokratnega knjigovodjo so zadolžili za redno vodenjete knjige, ki so jo bili dolžni hraniti kot druge in jo zabeležiti v Inventarju. Poleg tega so še sprejelisklep, da bližnji sorodniki ne smejo biti ne na na istih ne na različnih funkcijah v zastavljalnici, vsakčlan zbornice zastavljalnice pa je moral pred volitvami podati prisego koprskemu podestatu, da bouradnike volil po svojem prepričanju in ne po interesih ali s prevarami. Zaprisego je zapisal kancelarsindikata (M/568, 94/5).

Kljub temu kaže, da si je monte dokaj uspešno izboril svoje mesto v koprski družbeni strukturiter vsaj od leta 1632 dalje tudi v vsej beneški Istri (STKP, 5, 118; 120), »malo zaradi dobregaupravljanja in drugih poslov, precej pa ker je S. V. že pred 5 leti posodila 3.000 dukatov, sedaj pa stejih obvezali, da jih vrnejo v treh letih«, opisuje razmere koprski podestat Bernardino Malipiero leta1620 (Rel.).

Nedvomno je bilo ravno dobro poslovanje vzrok temu, da so 19. januarja 1620 sklenili nastavitidva upravnika, enega za sprejem (all'impegnar), drugega za odkup (al dispegnar) zastavkov, s plačovsak po 70 dukatov na leto, kar so zaradi pomanjkanja prostora utemeljevali s pridobitvijo še eneustrezne hiše, ki bi služila predvsem kot skladiščni prostor, čeprav se ta večkrat omenja kar kot drugi»Monte« ("...far provisione di una Casa per erezzer l'altro Monte..."; M/568, 110). Tedaj sta bila zadobo enega leta za upravnika izvoljena stari upravnik Bortolo Paulazzi in Marc’ Antonio Zambon,slednji potem, ko Lucio Valassi, imenovan Fornazetto, ki so ga v zbornici zastavljalnice in v mestnemsvetu najprej izvoli na ta položaj, ni dobil ustreznih porokov (M/568, 111-114).


Zapletlo pa se je tudi pri najemu hiše za zastavljalnico. Prvotni sedež že leta 1550ustanovljenega koprskega Monte di Piet je bil na zahodnem obodu osrednjega mestnega trga,imenovanega Platea comunis, v prostorih nekdanje Armerije, to je skladišča orožja, kjer so še v 17.stoletju hranili razno strelno orožje ter tako zastavljalnici odvzemali del prostora za hranjenjezastavkov. Zato so skladno s sklepom poizvedovali za možno dodatno lokacijo in 24. aprila 1620sprejeli ponudbo Ottavia del Bella za najem njegove hiše za 25 dukatov letne najemnine, vnaprej paso mu že izplačali 50 dukatov za njeno ureditev. Kot kaže, pa so se nekateri pritožili in 5. maja 1620je zbornica objavila razpis za najboljšega ponudnika za najem ustrezne hiše. Med štirimi ponudbamiso v zbornici zastavljalnice ponovno izbrali hišo Ottavia del Bella, 10. maja pa je mestni svet odločil,da se za najem izbere drug ponudnik, Giacomo Grisoni in njegova hiša na Belvederju, ki jo je nudil vnajem za 100 lir letne najemnine, to je za dobro tretjino manj. Na to odločitev se je že naslednji danOttavio del Bello pritožil z utemeljitvijo, da je glede na prejeti predujem z gotovostjo že nabavljalmaterial v Benetkah, Trstu in Piranu, opravil mnogo poti in izgubil precej časa za ureditev hiše, »neglede na to pa je sedaj Veliki svet sklenil sprejeti drugo hišo za ta Monte novo«, toži Ottavio in prosi,da bi mu dovolili vsaj to, da bi v naslednjih 5 letih vrnil prejeti predujem zastavljalnice v višini 50dukatov. Slednje so mu sicer dovolili, o najemu ustrezne hiše pa niso več razpravljali (M/568, 114-116).

Z novimi prostori pa se je poslovanje, zlasti pa nadzor nad njim, še bolj zapletlo. Zato so že čezdve leti za vse uradnike sprejeli nekatera dopolnila k pravilniku zastavljalnice, še podrobnejša pa sosprejeli leta 1628. Zaradi njune pričevalnosti, zlasti z vidika razdelitve dolžnosti, pisarniškegaposlovanja in ukrepov proti zlorabam, je najprej prvi podan v prevodu (STKP, 5, 112).

24. april 1622. Zbornica zastavljalnice.

Blagorodni podestat in kapitan, gospod Gabriel Moro je želel z očetovskim usmiljenjem osebnoobiskati in si na lastne oči ogledati odredbe zastavljalnice, ustanovljene pod srečnim zavetništvomblagorodnega gospoda Domenica Mora, njegovega brata slovitega spomina, ter pripomoči k njenemupoštenemu upravljanju, ne da bi pri tem zanemaril tiste, ki so pripravili nove odredbe za ohranitevdobrih in svetih del, kot so to želeli ustanovitelji zastavljalnice. Zato naj se že obstoječim dodajosledeče odredbe, ki naj jih posamično potrdi spoštovana zbornica zastavljalnice.

1. Predsedniki zastavljalnice, ki z vsakodnevnim podpisom na koncu vsake strani blagajniškeknjige potrjujejo knjiženje zastavkov, ki jih vpisuje sprejemni blagajnik, morajo predpodpisom preveriti vsako vknjižbo posebej, da ne bi prišlo do kake napake. V primeru, danapako odkrijejo, jo morajo pred končnim obračunom odpraviti.


2. Upravnik, ki za omenjene vknjižbe pripravlja odredbe in pogodbe, je dolžnik zastavljalnicine le za v njih vpisano blago, temveč tudi za zastavke, za katere na dražbi ni mogoče iztržiticelotne vrednosti, zato je v tem primeru dolžan razliko vrednosti in obresti zastavljalniciporavnati iz svojega žepa, prevzem zastavkov pa potrjuje tako, da se na vsako stran podpišepod predsednikov podpis.


3. V primeru, ko zastavki zapadejo, morajo biti prisotni tako blagajniki, kot predsedniki inupravnika obeh zastavljalnic, za varščino sebe in same zastavljalnice.


4. Sprejemni blagajnik mora s svojim delom nadaljevati še leto dni, da vrne in proda zastavke,ki jih je bil prejel v času svojega blagajniškega poslovanja. Zatem mora ostati še mesec dni,da izpelje prodajo zastavkov. Njegova plača za dve leti in en mesec dela znaša sto dvajsetdukatov. Na ta način bo mogoče preprečiti zmedo in nered pri knjiženju protivrednostiomenjenih zastavkov. Če sedanji blagajnik g. Giacomo Tacco ne bi hotel nadaljevati svojegadela še prihodnje leto in mesec dni, da bi razpečal zastavke, sprejete v času svojega


poslovanja, s plačo, kot določeno zgoraj, naj se za zadevno leto in en mesec namesti novegablagajnika, ki bi zastavke razpečal, za kar bi prejel plačo v višini šestdesetih dukatov.


5. Drugi blagajniki, ki bi to obveznost zavrnili, naj se kaznujejo s kaznijo v višini 50 dukatovna osebo, denar pa naj gre na račun zastavljalnice.


Istega dne.

Zbor spoštovanega Velikega sveta v dvorani palače na poziv zvonov in glasnikov, ki se ga jepoleg blagorodnega gospoda podestata in kapitana udeležilo 152 svetnikov in na katerem so glasovalio sprejemu dveh členov, četrtega in petega, ki govorita o povišanju plače, podaljšanju delovnega časain o kazni za zavrnitev službe.

Za je glasovalo 130, proti pa 22 svetnikov.

O ostalih členih, prvem, drugem in tretjem, niso glasovali, saj »je zbornica zastavljalnicepristojna za sprejemanje določil, s katerimi se posodabljajo odredbe, pod pogojem, da so v pridzastavljalnici«, še dodajajo mestni svetniki.

Toda že leta 1626 zapisniki zbornice zastavljalnice poročajo o zlorabah, ko upravniki uradujejobrez vsakega kontumaca, poleg tega sprejemajo denar ter distribuirajo zastavke brez prisotnostipredsednikov ali vsaj blagajnikov, »kar lahko v bodoče privede do velikih nepravilnosti, pa tudi kertisti, ki sedijo v banki, ko se prodajajo zastavki, kar sami pokupijo ali dajo pokupiti zastavke, kar je vveliko škodo posameznikom in sploh upravljanju Monte di Piet «. Zato predpišejo, da smejo bitiupravniki na dolžnosti le 2 leti s prepovedjo opravljanja te službe enako obdobje kot blagajniki,prepovejo jim sprejemanje denarja in zastavkov brez prisotnosti vsaj blagajnika, ki je zadolžen zasprejemanje denarja. Predsedniki, upravniki, kancelarji, blagajniki in drugi, ki uradno sodelujejo priprodaji zastavkov, pa teh ne smejo kupovati ali nekomu naročiti, da bi jih kupil zanje. Za navedeneprekrške določijo kazen 100 dukatov ter telesne kazni po presoji podestata (»...et altri corporali adarbitrio del M.co Rettore«.) (M/568, 148).

Za zavarovanje zastavkov pa 8. maja 1628 v zbornici sklenejo nabaviti eno železno omaro zazlate in srebrne zastavke ter drugo za ostale predmete, obe s tremi ključavnicami, za kar pooblastijokoprska odposlanca (ambasciatori) v Benetkah, tedaj sta to bila Pola in Zarotti, naj jo tam nabavita.Sklenejo še dodatno utrditi vrata in okna, poleg tega pa zapovejo, da tako v zastavljalnici na Piazzi kotoni nad Peschario za zavarovanje pred požari in drugimi morebitnimi nesrečami ne sme v njihstanovati nihče drug kot le upravnik. Zanj uredijo spalnico v nadstropju, zato pa blagajnikomanaročijo, da morata imeti vsak svoj ključ tako za omare kot za vhodna vrata v zastavljalnici, ki jerazličen od onega od upravnika, tako da ponoči nihče ne bi mogel samovoljno odpirati vrat (M/568,159).

Nedvomno so vsi ti dogodki vplivali na sprejem novih pravil, ki so se za koprski Monte di Piet v glavnih določbah ohranili do konca obdobja Beneške republike v Istri, saj se nanje večkratsklicujejo v nadaljnjem delovanju (STKP, 5, 113).

23. septembra 1628, izglasovano in sprejeto v zbornici zastavljalnice.

Ko sta blagorodni g. Francesco Badoer v imenu presvetle beneške gosposke ter podestat inkapitan tega mesta opravila posebno revizijo celotnega poslovanja obeh blagajn zastavljalnice v želji,da bi s pomočjo ustreznih ukrepov in izvršb odpravila nered, škodo in druge zlorabe ter s tempripomogla k ohranjanju teh dobrodelnih ustanov, so prišle na dan številne zlorabe hvalevrednihodredb in pravil, ki so bila sprejeta v različnih obdobjih in ki bi jih bilo treba v prid dobremuposlovanju vedno dosledno spoštovati. Za odpravo še drugih grobih nepravilnosti, o katerih je bilaobveščena tudi presvetla beneška gosposka in ki so tako pogubno vplivale na samo zastavljalnico, naj


se dosedanjim odredbam, določilom in členom dodajo spodaj navedeni členi, o katerih naj spoštovanazbornica zastavljalnice sklepa in glasuje posamično.

1. Sprejemni blagajnik naj vodi dve ločeni knjigi, od katerih naj v eno vpisuje vse zastavljenezlate in srebrne predmete, bisere in dragulje ter o njih posebej poroča. V primeru, da sekateri teh predmetov izgubi, naj zanj plača dvojno ceno. V nobenem primeru ne moreblagajnik prepustiti svojega dela komu drugemu, sicer mu poleg kazni, predvidene zzakonom, po kateri mora manjkajoče zlate in srebrne predmete, bisere in dragulje izplačatiiz lastnega žepa, grozi dosmrtna prepoved opravljanja kateregakoli javnega dela, prikaterem bi imel opraviti z denarjem, in kazen po presoji sodišča. Blagajnika lahkonadomešča njegov namestnik samo ob privolitvi blagorodnega gospoda podestata inkapitana, vendar za vsako napako kljub vsemu odgovarja glavni blagajnik sam.

2. V drugo knjigo naj vpisuje vse druge zastavljene predmete brez razlik. V primeru, dakarkoli zmanjka, za to v celoti odgovarjajo upravniki in njihovi jamstveniki, pod kaznijokot zgoraj. Hramba ključev do zastavkov ostaja podrejena običajnim določilom.

3. Zastavljalniški knjigovodja je dolžan poleg običajnega dnevnika (giornale) in zvezka(quaderno) voditi še posebno sumarno knjigo (libro summario), v katero vpisuje kapitalzastavljalnice, čisti dobiček, ki se iz leta v leto nabira in od katerega so odšteti vsi stroškiin vse obresti. Knjižijo naj se listine vseh denarnih hranilnih vlog in dvigov. Na ta način bomogoče brez težav najti vse potrebne podatke, saj bo moral knjigovodja vsakega 8. vmesecu poročati o stanju zastavljalnice na zadnji dan preteklega meseca, sicer mu grozikazen v višini 25 dukatov, ki gredo na rektorjev račun, seveda v primeru, da je zanetočnosti odgovoren zadevni knjigovodja. Če so zanj krivi drugi, jih doleti enaka kazen.

4. Izvoli naj se meščan, ki bo kot zakladnik (depositario) sprejemal ves denar od blagajnikovin vse hranilne vloge ter jih hranil v železni blagajni. En ključ blagajne naj hraniblagorodni rektor, drugega najstarejši predsednik, tretjega pa zakladnik, ki naj vsak prvidan v tednu, ko se dajejo posojila na zastavke, sprejemnemu blagajniku zanje izplačadvesto dukatov. Če bo potrebna večja vsota, mora blagajniku zagotoviti, kolikor potrebujeza tekoči teden, pri čemer ne sme pozabiti na sprejemanje in vračila vlog, izplačilazakupnin in plač nameščencev. Vsako soboto morata sprejemni in izplačilni blagajnikzakladniku odšteti ves denar, ki sta ga zbrala s svojimi operacijami, mu ga skupaj zzapisnikom in pobotnico predati, zakladnik pa mora vse skupaj shraniti v železno blagajnos tremi ključi. Blagajnikom in zakladnikom, ki tega postopka ne bi upoštevali, grozi kazenv višini 25 dukatov na osebo in za vsak primer posebej. Polovica te vsote gre rektorju,druga polovica pa zastavljalnici. Predvidena je tudi običajna kazen po presoji sodiščaglede na težo prekrška. Zakladnik prejema plačo v višini šestih dukatov na mesec. Njegovmandat traja eno leto, temu pa sledi enoletna prepoved opravljana kakršnekoli drugeslužbe v zastavljalnici, za kar mora predati ustrezna zagotovila v skladu z uredbamizastavljalnice.

5. Blagajniki ne morejo opravljati službe prodaje in predaje zastavkov dlje kot eno leto inpoldrugi mesec, upravniki pa dve leti in poldrugi mesec in nič dlje. Te službe tudi nemorejo nastopiti, če se pred tem upravniki dve leti, blagajniki pa eno leto ne vzdržijo tegadela. Tega člena ni mogoče spremeniti z manj kot tremi četrtinami glasov te zbornice inSveta. Blagajniki ne morejo prejemati plače za več kot eno leto, upravniki pa za več kotdve leti.

6. Zakladnik nameščencem ne sme izplačevati plač vnaprej za več kot štiri mesece, vnasprotnem primeru se mu vsoto, ki jo je izplačal, odtrga, 20 odstotkov te vsote pa grerektorju, ki izvršbo izpelje.

7. Uslužbencem zastavljalnice je najstrožje prepovedano osebno zastavljati, dvigovati aliizplačevati zastavke v svojem ali v kogarkoli imenu, sprejemati zastavne lističe drugih


zasebnikov, še manj pa kupovati zastavke v imenu zastavljalnice. V primeru kršitev jepredviden odvzem blaga in plačilo 5 lir ter kazen po presoji sodišča.

8. Vsak nameščenec mora opravljati samo svoje dolžnosti in ne sme posegati v zadolžitvedrugih, razen v primeru velike nuje, o čemer mora biti seznanjena zbornica zastavljalniceoziroma rektor in sindiki. V nasprotnem primeru se lahko kršitelju odvzame plača inizrečejo še druge kazni po presoji sodišča.

9. Kdor bi si drznil upravniku ali blagajniku posoditi blago ali denar za izravnavo računa, bov trenutku izgubil svoje blago ali denar in si naprtil kazen po presoji sodišča.

10. Blagajnik ne sme v nobenem primeru nikomur odstopiti nobenega zastavka izzastavljalnice, ne za krajše, ne za daljše obdobje, ali zastavek odnesti iz prostorovzastavljalnice, razen ko pridejo ponj lastniki in ga odkupijo z denarjem. V primeru kršenjatega določila je predvidena kazen stotih dukatov, od katerih gre pol ovaduhu, ki lahkoostane brezimen, druga polovica pa rektorju, ki izpelje postopek. Večjo kazen lahko posvoji presoji izreče sodišče.

11. Blagajniki, upravniki in predsedniki ne smejo vknjižiti zastavka, ki jim tudi v resnici ni bilizročen in predan v ogled in prepoznavanje. Kdor bi vknjižil oziroma potrdil sprejemzastavkov, ne da bi jih bil pred tem videl, bo moral plačati dvojno ceno teh zastavkov,izgubil bo službo, grozile pa mu bodo tudi zaporna kazen, izgon in druge večje kazni popresoji sodišča. Tisti, ki bo zlorabe prijavil, pa bo prejel plačilo v višini petdeset dukatovin bo lahko, če bo tako želel, ostal neimenovan.

12. Predsedniki, upravniki in blagajniki morajo biti ob določenih urah na svojih delovnihmestih in opravljati svoje zadolžitve v zastavljalnici, in sicer tako zjutraj kot po kosiluvsak delovni dan. V primeru kršitve se jim lahko za tisti mesec odtegne plača in dodatki, kibo ostala zastavljalnici.

13. Upravniki so podrejeni blagajnikom tako znotraj zastavljalnice kot na dražbah, kot je toveljalo v preteklosti.

14. V dokazilu (fede), ki ga je od svojega naslednika rektor dolžan predložiti Benetkam obkoncu upravljanja, s katerim potrjuje svojo prisotnost pri zaključnem računu vzastavljalnici, mora biti natančno opredeljena višina čistega kapitala zastavljalnice inzasebnikov ter hranilnih vlog, dokazilo pa morajo poleg naslednika rektorja podpisati tudizapriseženi blagajniki in predsedniki v tekočem obdobju.

Beneški dož Ioannes Cornelio in koprski podestat in kapitan Francisco Baduario sta, potem koje zadevo proučil tudi beneški senat, iz doževe palače 4. aprila 1629 poslala potrditev pravilnikazastavljalnice, ki ga je podpisal dožev sekretar Ottaviano Medici. Podali pa so svoje pripombe, insicer k prvemu členu, »v katerem je govor o zastavljenem zlatu, srebru, biserih in draguljih, ki naj bisi jih ogledali, jih prepoznali in ocenili strokovnjaki, naj se doda, da jim zanje v primeru izginotja - čene gre za nemarnost, krivdo ali sleparijo blagajnika ali njegovih porokov, ni treba izplačati dvakratvišje odškodnine. Kar pa zadeva dokazilo iz zadnjega odstavka, ki ga ima rektor odnesti v Benetke,zadošča, da ga pod prisego podpišejo njegov naslednik in svetniki, ne pa blagajniki in predsedniki.Vse drugo velja, kot je zapisano« (STKP, 5, 114).

Navedeni sklepi kažejo na eni strani, da se je podobno kot v drugih krajih Beneške republike,kjer so ustanovili zastavljalnice in hranilnice, oligarhična oblika vladanja prenesla iz mestnih svetov vzbornice zastavljalnice (Pullan, 1982, 676), zato pa so na drugi strani z naraščanjem števila uradnikov,njihovih nadzornikov ter številnih predpisanih knjig za vodenje poslovanja in potrdil, ki so si jihnavzkrižno nadzirali in podpisovali zopet isti uradniki, dosegli razbohotenje poslovanja z navideznoneobvladljivim obsegom, kar je z raznimi medsebojnimi dogovori uradnikom ustanove omogočiloprirejanje in ponarejanje dokumentov zlasti v zvezi s sprejemom, oddajo in prodajo zastavkov nadražbah.


Ker konkretnih prekrškov uradnikov zastavljalnice za prvo dvajsetletno obdobje med koprskimidokumenti ni bilo moč zaslediti, saj še leta 1627 koprski podestat Pier Alvise Barbaro poroča, da jemonte »odlično upravljan in v veliko korist temu ubožnemu ljudstvu ter z vso pozornostjo nisem uspelnajti niti ene nepravilnosti, temveč le vestnost, ki se kaže tudi v tem, da vsako leto povečajo kapital zaokoli 1.200 dukatov« (Rel.), se zastavlja vprašanje, ali prekrškov tedaj še ni bilo in so pravila protizlorabam sprejemali dejansko vnaprej za zaščito interesov ustanove na podlagi zgleda delovanjatovrstnih zastavljalnic v drugih krajih Beneške republike ali pa je že tedaj tako močno delovalasorodstvena in oligarhična vez med uradniki koprske zastavljalnice, da teh prekrškov nisozabeleževali v svojo knjigo zapisnikov (M/568). Med uradniki, zlasti predsedniki in blagajniki pa tudiknjigovodji, se redno pojavljajo predstavniki najvplivnejših koprskih družin, Gravisi, Gavardo,Vergerio, Zarotti, Fini, Grisoni, Appollonio, Bembo, Tacco, Petronio, Elio, Albanese, Sabini, Verzi,Sereni, del Bello, Lugnani, Loschi, Vida, Pola, Brutti, Bratti, Seno, ki so bili tudi medsebojnoprepleteni z raznimi sorodstvenimi vezmi, kasneje pa so si polastili še funkcijo upravnika, ki so jovsaj v dvajsetih in v začetku tridesetih let 17. stoletja opravljali nepripadniki mestnega sveta.

Navedena pravila so bila dejansko usmerjena v preprečevanje nekaterih najpogostejših načinovzlorab, ki so se pojavljala v tovrstnih ustanovah, med najodgovornejšimi zanje pa so bili upravniki(massaro). Ti so bili namreč poglavitni člen v verigi uradniških poslov zastavljalnic, čeprav so bili nahierarhični lestvici uprave ustanove podrejeni tako predsednikom kot blagajnikom, izvoljenim izmedčlanov mestnega sveta, saj so imeli ne le nadzor nad celotnim poslovanjem zastavljalnice, temveč sovsaj v Kopru in Piranu v njenih prostorih tudi bivali. Tako so upravniki nemalokrat zastavkeuporabljali kar za svoje potrebe ali pa nekaterih najvrednejših niso dajali na dražbo in ustanova si nipovrnila posojenega denarja. Dogajalo se tudi, da so posojali denar na zaupanje, nato pa so ti zaupanjadeležni ljudje izginili, ali pa so v knjige zapisali zastavke, ki jih niso nikoli prejeli, zanje pa soposodili denar iz blagajne zastavljalnice. Če se upravniku ali blagajniku ob zaključnem računu izračunni ujemal, si je mnogokrat pri znancih izposodil zastavke, ki jih je nato vrnil lastnikom, le da je pokrilmanjkajočo vsoto, ali pa si je zastavke preprosto izmislil. Pogoste so bile tudi pretirane ocenevrednosti zastavkov, ki jih nato na dražbah niso uspeli prodati za tako ceno, še zlasti, ker so senemalokrat na dražbah »vplivnejši ugledneži« medsebojno vnaprej dogovorili, da za posameznepredmete ne bodo višali cene. Tudi tečaj posameznega denarja je bil lahko predmet zlorab, zlasti vIstri, kjer so veliko poslovali z avstrijskim denarjem, za katerega sta obstajala vsaj dva tečaja, uradnibeneški ter neuradni višji istrski tečaj. Tako so upravniki ali blagajniki pri izposoji obračunali naprimer avstrijsko petizzo po 30 soldov, pri vračilu pa 29 soldov za petizzo (prim. Pullan, 1982, 678).

Zanimivo je, da se je večina navedenih nepravilnosti, ki so jih želeli preprečiti prav znavedenimi predpisi, vsaj v dokumentih pojavila po sprejemu le-teh. Medtem ko še leta 1632 koprskipodestat in kapitan Alvise Gabriel po opravljenem pregledu poslovanja zastavljalnice in fontika, ki stapo njegovem »sostegno principale di quella povert «, zaključuje, da »je edino, kar lahko rečem, to, dase ju dobro upravlja« (Rel.), njegov naslednik Pietro Capello leta 1633 že opozarja na nekaterenapravilnosti. Čeprav ugotavlja, da monte služi vsej Provinci, predvsem kot »sollievo de cittadini etdella gente minuta«, pa dodaja, da se je ravno v času tragedij (kuga!) pokazalo, da ni dovolj, če soblagajniki in njihovi poroki potrjeni (ballottare) le v zbornici zastavljalnice (našteje dva primera:Ottavio Gavardo in njegov brat Dario ter Albanese Albanesi), temveč da bi bilo v bodoče potrebnoblagajnike balotirati tudi v Svetu. Za drugo nepravilnost pa šteje, da dajejo na voljo 15 dni za plačiloin za dvig na dražbi kupljenih zastavkov, »kar je še posebno neugodno pri perilu, ki se umaže, denarjapa ni v blagajni, zato bi bilo dobro, da bi kot v drugih beneških krajih, kjer imajo Monte di Piet , tarok bil samo 3 dni« (Rel.).

Vendar pa nekoliko kasneje na dan izbruhnejo težji prekrški v poslovanju. Januarja 1635namreč zaradi ogromno neizterjanih dolgov in velikega primanjkljaja v zaključnem računu kaznujejo(»le pene del Saldo«) prejšnjega upravnika Cristofora Grisonija in tedanjega upravnika FrancescaLugnana, kazen morata poravnati njegova poroka, Batta Vecelli za Grisonija in Nicol Mazzuchi zaLugnana, njune dobrine pa prodajo na javni dražbi.


Primanjkljaj v zaključnem računu pa je bil usoden tudi za piranskega upravnika AgostinaVeniera leta 1655. Njegov dolg je znašal 11.400 lir, ki jih je moral povrniti iz svojih dobrin in dobrinmatere Antonije, njegovega poroka, za kar sta morala dati skoraj vse svoje premoženje, med drugim21 kavedinov v Sečovljah (Valle del Sicciola) in plačati še 7,5%-ne obresti, kot da bi znesek imela vzastavi. Njuno premoženje oziroma očitno njun dolg sta na dražbi odkupila Zorzi Apollonio inDomenico Pitacho, ki sta za to premoženje večkrat kandidirala na dražbi. Ugotovila pa sta še, daAgostino Venier razpolaga še z enim solnim fondom solin v Fontanigi in z nasadom oljk (Lochod'Olivi in Campolino). Predlagala sta, da bi tudi te nepremičnine za 10 let zasegli v povračilo 7,5%-nih obresti. Nato so se v piranski zbornici zastavljalnice le usmilili ubogega Agostina, ki je,opravičujoč in zahvaljujoč v skrbi za svoje naslednike, ponudil zbornici 763 lir in 18 soldov kotnadomestilo za obresti in njegov prispevek k povračilu dolga, da mu le ne bi vzeli še teh zadnjihdobrin (MDP, 15, 86-88).

Pri koprskem dogodku sta zanimivi vsaj dve ugotovitvi. Upravnika sta tedaj že iz vrst mestnegasveta, medtem ko sta njuna poroka »navadna« prebivalca Kopra. Druga pa je način poslovanja znepremičninami pri Monte di Piet . Že po slabih dveh mesecih od sklepa o kaznovanju nevestnega alinepoštenega upravnika je sin enega od njegovih porokov, Steffano Mazzuchi, vložil prošnjo, da bivinograd njegovega očeta Nicol ja v kontradi sv. Marka, ki ga kot jamstvo za upravnika FrancescaLugnana na dražbi niso uspeli prodati, zato da ne bi propadel, dali njemu v zakup za pet let po 6%-nihobrestih, s tem, da bi vsako leto plačal petino vrednosti vinograda in ga tako v 5 letih odkupil, kar sotudi sprejeli (M/568, 221). Iz navedenega torej sledi, da so zastavljalnice tudi tako zaseženonepremično premoženje dajale v rento, vendar po »neoderuških« obrestih, kakršne so pravilomazahtevale za zastavke.

Kljub temu pa nepravilnosti ali morda nesposobnosti omenjenih upravnikov še niso bistvenonačele tako osnovnega poslovanja kot kapitala obeh obravnavanih zastavljalnic, in to celo glede nadejstvo, da je v Kopru v začetku tridesetih let pustošila sicer zadnja, zato pa nedvomno ena izmednajbolj tragičnih epidemij kuge, saj se je prebivalstvo zmanjšalo za dve tretjini, od tega je dobrapolovica pomrla, drugi pa so se za dalj časa zatekli v »varnejše« kraje. Nedvomno so izkušnjeepidemije iz leta 1554, predvsem pa še vedno razmeroma stabilni gospodarski odnosi v trgovanju ssoljo in vinom z zaledjem ter izjemno poraslo povpraševanje po oljčnem olju v Furlaniji, pripomogli ktemu, da je kapital koprske zastavljalnice v kriznih letih epidemije kuge (1630-32) celo narasel, takoda so nekaterim začeli celo vračati hranilne vloge (M/568, 194-196). Eden od preventivnih ukrepov vzastavljalnici je bil tudi ta, da so upravniku že leta 1630 naročili, naj v naslednjih dveh mesecihprodaja le kovinske zastavke, ki niso rizični za okužbo, pa tudi zato, ker je zaradi epidemijeprekinjena trgovina in je težko prodati zastavke (M/568, 187).

Čez čas pa se je izkazalo, da je bil kapital, za tisti čas razumljivo, naložen zlasti v zastavkih.Poleg tega je precej posojilojemalcev umrlo. Zastavki so sicer zastavljalnici ostali, kljub temu, da sojih lastniki zastavljali po podcenjeni vrednosti, pa jih precej nato niso mogli več prodati, kar sta nasvoji koži še najbolj občutila omenjena upravnika, ki sta ta javni zavod vodila neposredno potragičnih dogodkih.

Verjetno v zvezi s temi nepravilnostmi so že avgusta 1635 in v začetku leta 1636 v zbornicizastavljalnice sprejeli sklepe, ki naj bi na eni strani zagotavljali boljše vodenje, na drugi pa dodatnostimulirali uslužbence zastavljalnice in posojilojemalce. Potem ko so se že leta 1632 določili, da koKoprčani, ki so privilegirani, ne potrebujejo denarja na zastavo, je ta na voljo drugim prebivalcemIstre po običajni obrestni meri, so leta 1635 še znižali obresti za zastavke s 7 na 5 odstotkov.Ugotovili so namreč, da je »iz stanja na računovodskem računu in iz izjav članov sosveta v zvezi zdelovanjem zastavljalnice jasno razvidno, da se njen dobiček zaradi upadanja števila zastavkov vsakdan manjša. In čeprav je zastavljalniška zbornica s sklepom znižala plače uslužbencev, zaslužekkomaj zadošča za njene potrebe. V primeru, da se nič ne ukrene, bo treba v kratkem načeti kapital.Edino, s čimer bi spodbudili bolj množično zatekanje k zastavljalnici, so nižje obresti; zastavljalnicatako ne bi propadla, njeni uslužbenci pa bi učinkoviteje in bolj vestno opravljali svoje dolžnosti in bi


bili vsakomur na voljo«. (STKP, 5, 120). Zato so se še odločili, da uradniki zastavljalnice ne bodo večprejemali zagotovljenih plač, temveč bodo plačani glede na uspešnost, in sicer po naslednjih pravilih:

1. Zakladnik mora vsake štiri mesece skupaj s knjigovodjo razdeliti dobiček iz naslovazastavkov zastavljalnice po sledečem redu: tri petine naj se nameni blagajnikom inupravnikom za njihovo poslovanje. Ostali dve petini, ki ostaneta zastavljalnici, pa najslužita za redne plače zakladnika, knjigovodje in predsednikov, kar ostane, pa naj boenakovredno razdeljeno med zastavljalnico za njene potrebe ter študente za njihovobivanje v Padovi.

2. Tri petine, namenjene blagajnikom in upravnikom za izplačila, naj se razdelijo na petdelov, od katerih naj bodo trije na voljo blagajniku in upravniku za izplačila ob sprejemuzastavkov, ostala dva pa za terjatve. Navedeni trije členi začnejo veljati s prihodnjimprvim januarjem ob zamenjavi uslužbencev, prav tako tudi nova delitev dobička, ki najsovpade z izplačili novih posojil zastavljalnice in njihovimi odpisi prihodnjega januarja.

3. Predsedniki, ki prejemajo en sold na zastavno potrdilo, naj prav tako prejmejo en sold naodkupno potrdilo.

Po sklepu iz naslednjega leta je bil knjigovodja dolžan voditi knjige, »iz katerih bo razvidendobiček od zastavkov, ki jih bo ob koncu leta izplačilni blagajnik prodal, in dobiček, ki ga bo v temčasu ustvarila sprejemna blagajna«, blagajniki in upravniki, ki so svoja mesta zasedli s 1. januarjem1636, pa so imeli pravico do dobička obeh blagajn, sprejemne in izplačilne. Izdelali so še tarifnik popetodstotni obrestni meri, ki so mu za primerjavo priložili še stari tarifnik. Tedaj pa so že določili, da»ko gre za majhne zneske, naj se obrestim doda še pol solda«. Pomembno določilo so sprejeli še vzvezi z vodenjem računovodskih knjig, saj naj bi se »v izogib morebitnim napakam, do katerih bilahko prišlo zaradi številnih vpisovanj ob razdeljevanju dobička po zadevnem sklepu, vsak mesecvodila evidenca o vsem denarju iz naslova zastavkov, ki se mesečno stečejo v zastavljalnico, in sicerkot da bi bili vsi predmeti zastavljeni 15. v mesecu. S spojitvijo prvih dni v mesecu z zadnjimi bonamreč mogoče razliko v mesečnem obračunu zmanjšati na najmanjšo mogočo mero v primerjavi zizidi vsakodnevnih izračunov«. (STKP, 5, 121). To pravilo se je nato izvajalo v praksi še po propaduBeneške republike, le da so kot ločnice postavljali različne dneve v mesecu (prim. M/1149-1168).

Vendar so že leta 1645 opustili določanje plač blagajnikov in upravnikov glede na uspešnostzastavljalnice in njihovega dela, saj naj bi se sčasoma izkazalo, »da ta odredba ni rodila pričakovanihučinkov, temveč je, nasprotno, vnesla veliko zmede v račune in druge škodljive posledice« (STKP, 5,123). Blagajnikom in upravnikom so ponovno zagotovili stalno plačo, »in sicer 90 dukatov zablagajnika sprejemne blagajne, od katerih gre odšteti dve desetini davka (doppie Decime) zapresvetlega Princa, tako da mu ostane 62 dukatov. Izplačilni blagajni in upravnika naj prejemejo vsakpo 65 dukatov, kar po odštetih dveh desetinah davka znese 60 dukatov na osebo. Vse druge plačeostanejo nespremenjene. Seveda pa tako plače kot drugi izdatki ne smejo bremeniti kapitala, temvečsamo dobiček zastavljalnice v skladu s tozadevnimi odredbami in sklepi« (STKP, 5, 123). Pokakšnem načelu oziroma odstotkovni politiki so odštevali davek, izhajajoč iz zgornjega sklepa, niravno dosledno razvidno, dejstvo pa je, da so od tedaj nalagali davek na vse plače javnih uradnikov.

Tudi Pirančani so leta 1655 vsaj za svoje predsednike zastavljalnice opustili »nagrajevanje podelu«, ki je znašalo en sold za vsako potrdilo o izplačilu posojila ter en sold za potrdilo o odkupuzastavkov. Ker tako plačilo ni zadoščalo za obilico dela, ki so ga imeli predsedniki, so težko dobiliustrezno osebo, ki bi zasedala to funkcijo, zato so se raje odločili za zagotovljeno plačo zapredsednike v višini 20 dukatov na leto, sold pri izplačilih in vplačilih pa je od tedaj pripadelzastavljalnici (MDP, 15, 90).

V dokumentih piranske zastavljalnice pa zasledimo še eno obliko zlorab oziroma okoriščanj naračun karitativne vloge tovrstnih ustanov, ki nedvomno ni bila razširjena le v Piranu, ali pa kot je vtem primeru vezana na Žide. Leta 1639 so se namreč v piranski zastavljalnici pojavili zastavki Židovv višini 3.451 lir in 9 soldov, eden od zastavkov pa je vreden celo 900 lir, »kar je proti vsem pravilomv veliko škodo skupnosti in revščini«, pojasnjujejo v sklepu zbornice zastavljalnice, s katerim so


prepovedali posojo denarja Židom, »saj so ti izposojeni denar nato posojali revežem po mnogo višjihobrestih«. Nihče tudi ni smel namesto njih vlagati zastavkov, če pa bi to storil in bi ga pri tem zalotili,bi izgubil vse zastavke. Za vse zastavke Židov, ki so že bili v zastavljalnici, pa so določili, da jihmorajo odkupiti v roku 1 meseca, sicer jih bodo prodali na dražbi. Tedaj pa je eden od upravnikov,Piero Gregolin, zahteval, da ga razrešijo dolžnosti, če se bo izvajal ta ukrep, oziroma naj mu dajozagotovila, da ga ne bodo kaznovali, ker da ni kriv za tako stanje. Očitno so bili zastavki Židovpomemben in tisti mamljivi del poslovanja zastavljalnice, ki je zagotavljal kolikortolikšen obsegkroženja denarja in obresti iz tega naslova, kajti že leta 1641 ponovno dovolijo sprejemati zastavkeŽidov, seveda s pripisom, da le tedaj, ko gre za njihove osebne potrebe (MDP, 15, 44; 49).

Poleg manipulacij z zastavki pa so se v oligarhičnih mestnih ureditvah kazale še drugenevarnosti, ki so lahko privedle do zlorab položajev in s tem do oškodavanja delovanja javnihustanov. Ena izmed »škodljivih« navad, ki je bila v neskladju že z osmim členom Pasqualigoveodredbe iz leta 1607 (prim. Leggi, 1757, 3, 7-19), proti kateri je že leta 1634 rašporski kapitanzahteval vnos posebnega člena v statut piranske zastavljalnice (MDP, 15, 7), je bila, »da so na mestablagajnikov, upravnikov, zakladnikov in načelnikov fontika in zastavljalnice sprejemali vsakovrstneljudi, pa čeprav močno zadolžene pri zastavljalnici, komunu ali fontiku«, saj so tako lahko prenašalisvoje dolgove iz ene blagajne v drugo, »kar povzroča škodo javnim ustanovam, saj se njihoveblagajne praznijo, dolgovi, ki jih bremenijo, pa povzročajo velikansko škodo«. Zato je koprskipodestat in kapitan leta 1654 izdal odlok, s katerim je določil, »da mora pred vsakimi volitvami vrazne svete ali zbornice, najsi bo z glasovanjem (scrotinio) ali pa z izborom z zlatimi kroglicami (perballa d’oro)22, sindikov tajnik razglasiti imena vseh glavnih dolžnikov in skrunilcev blagajne, sicer bokazensko odgovoren. V primeru, da tega ne stori, se mu za deset let odvzame vsakršna pravica doglasovanja. Imena dolžnikov je treba takoj zatem zbrisati iz volilnega seznama in namesto njihimenovati druge, saj tako zadolženi v nobenem primeru ne morejo opravljati javnih služb.Knjigovodje v javnih službah morajo ustavnemu sodniku (Contradditor alle Parti)23 ob njegovemposegu izročiti knjigo z imeni dolžnikov in mu tako omogočiti, da vloži tožbe in dolžnike ssklicevanjem na čast in dobro ime prisili, da dolgove vrnejo in napolnijo blagajne, ki služijo samo inizključno za javne potrebe« (STKP, 5, 124).

Na neko drugo nepravilnost, ki se je dogajala v procesu prepletanj raznoraznih komunskihslužb, opozarja leta 1659 koprski načelnik Andrea Erizzo. Predlaga namreč, da bi uvedli prepoved, dabi bili dacarji tisti, ki tedaj upravljajo monte ali fontik ali komun, »saj tako lahko prenašajo denar izenega v drug namen. Moram pa povedati, da so vsi revni, zato se znajdejo nekateri, ki posojajo povelikih obrestih pod pretvezo, da ljudem pomagajo«, (Rel.) še dodaja podestat in s tem pove, da kljubopevanim zaslugam koprski Monte di Piet ni povsem izpoljnjeval svojega poslanstva.

O tem nazorno priča sklep o povišanju plače predsedniku zastavljalnice, ki ga je sprejelazbornica zastavljalnice 14. avgusta 1663, čez dva dneva obravnaval mestni svet, 18. avgusta pa ga je vsvoji potrditvi koprski podestat in kapitan takole utemeljeval: »Za časa svojega vladanja sem sevečkrat globoko zamislil nad stanjem v zastavljalnici, enem od temeljev te dežele, saj sem odkrilštevilne zlorabe in podkupovanja, ki so v nasprotju z redom in dobrim upravljanjem zastavljalnice, sajso bile kršene njene uredbe, odloki in sklepi, sprejeti v različnih obdobjih z namenom, da bi zagotoviliboljše delovanje tega kraja usmiljenja v prid celotnemu ljudstvu. Podkupovanja so povečini posledicanesposobnosti predsednikov, ki zasedajo ključno in najpomembnejše mesto, saj je prav od njihovegabdenja nad uresničevanjem javnih odredb odvisno delovanje same zastavljalnice« (STKP, 5, 126).Zato se strinja s sklepom zbornice in mestnega sveta, da »najpomembnejše delo v zastavljalnicizagotovo opravlja predsednik, saj mora sodelovati, predsedovati in nadzorovati delo vseh drugihuslužbencev, in sicer tako ob prevzemanju zastavkov kot ob njihovem odkupu in prodaji, od njega je

22 Prim. Darovec, 1994, 114-118.23 Contraditor alle Parti; to je bil neke vrste ustavni sodnik, ki je bil v mestnem Velikem svetu zadolžen, da jeskrbel za spoštovanje zakonov, obenem pa je moral ugovarjati vsem sklepom, ki po njegovem niso bili v skladuz zakonodajo (prim. Venturini, 1903, 107).


v največji meri odvisno, v kolikšni meri bodo spoštovane odredbe, odloki in sklepi in navsezadnje,kakšen bo razvoj te usmiljene ustanove v tolažbo revežev. Na to pomembno mesto so bili v preteklostiimenovani najbolj izkušeni in spoštovani meščani in tako naj v dobro vseh ostane tudi v bodoče.Vendar je plača predsednikov glede na njihove vsakodnevne obveznosti in trud skromna, znašanamreč samo štiri dukate za obdobje štirih mesecev, od česar je treba odšteti obvezno desetino, takoda na koncu znaša borih 19 lir zagotovljenega dohodka in nekaj negotovih dodatkov«. Prav tako sestrinja z zbornico zastavljalnice, da »se predsednikom iz dobička zastavljalnice dodeli dvanajstdukatov plače na osebo, zmanjšano za običajno desetino, za obdobje štirih mesecev. Vendar naj plačene prejmejo pred koncem svojega mandata in brez potrdila, ki ga podpišejo vsi uslužbencizastavljalnice pod prisego ter rektor in sindiki, s čimer potrdijo, da so predsedniki vsakodnevnovestno in natančno opravljali vse svoje dolžnosti. Potrdilo hrani zakladnik, evidenco pa držiknjigovodja v okviru plačnih knjig. Če zakladnik predčasno in brez zahtevanih potrdil opravikakršnokoli izplačilo predsednikom, knjigovodja tega ne sme potrditi ali vpisati na njegov račun«(STKP, 5, 125).

Poleg teh določb pa je koprski podestat še odredil, da na mesto predsednika ne smejo bitiimenovani meščani, mlajši od tridesetih let, da morata biti osebno prisotna oba predsednika pri vsehdejavnostih zastavljalniških uslužbencev, predvsem pri zastavljanju, sprejemanju in dvigovanjuzastavkov, pa tudi pri njihovi prodaji, ter da ni dovoljeno sprejemati zastavkov, ne da bi si jih poleguslužbencev ogledala tudi oba predsednika. Odločno pa prepoveduje promet s pobotnicami, »pričemer prihaja do nedopustnih zlorab s strani zakladnikov in blagajnikov. Ob koncu tedna morajoblagajniki prešteti ves denar, ki se je nabral pri zakladniku, ta pa mora ob začetku naslednjega tednasprejemnemu blagajniku izplačati ustrezno vsoto denarja. Pri tem naj bosta prisotna predsednika, kinaj poskrbita, da bo vedno na voljo dovolj denarja za potrebe revežev v skladu z omenjeno odredbo inv duhu krščanskega usmiljenja«. Predsednika naj bi v primeru nespoštovanja teh ukrepov, zlasti paneprijavljanja morebitnih nepravilnosti, čakala najstrožja telesna in denarna kazen po presojipodestata (STKP, 5, 126).

Kljub navedenim ukrepom pa koprski podestat Agostin Barbarigo leta 1669 brez dlake najeziku izreka, da bi monteju »lahko rekli telo brez duše, saj ni razpolagal z gotovino, tako da so mnogiodhajali s svojimi zastavami v Trst, v veliko sramoto Kopru, deželi in državi. Te težave so bilenajpogosteje vzrok slabega upravljanja, ko so za dolgove prejemali tudi manj vredno blago, sinepravilno izplačevali honorarje, niso od vseh prejemali zastav itd.« (Rel.). Nadalje se sicer pohvali,da je zadeve uspel urediti, vendar že leta 1672 njegov naslednik Baldissera Zen poroča, da se vzastavljalnici ne držijo terminacij njegovih predhodnikov, zato naj bi bilo odkritih precej napak vupravljanju, »saj so podeljevali dolžnosti vsem, le dobrim meščanom ne« (Rel.).

Prevelik delež zastavkov v primerjavi z gotovino v kapitalu zastavljalnice je bil v 17. in vsaj vprvi polovici 18. stoletja očitno stalni problem v delovanju koprske in tudi piranske zastavljalnice, kotto ugotavlja že leta 1663 koprski podestat in kapitan Angelo Zusto (Rel.). Tedaj naj bi imelizastavljalnici vsaka po okoli 100.000 lir kapitala, vendar v glavnem v zastavkih, ne pa v gotovini.

In prav upravljanje z zastavki je ob že omenjenih načinih zlorab upravnikov, blagajnikov intudi predsednikov sredi leta 1665 privedlo do ugotovitve, da se je kapital koprske zastavljalnicezmanjšal za več kot polovico. Tedaj je koprski podestat in kapitan Lorenzo da Ponte poleg pravil zavse uradnike zastavljalnice (predsednika, blagajnika, upravnika in knjigovodjo; M/570, 26-30), zakatere je morda najbolj značilno, da tedanja upravnika (massari) preimenujejo v blagajnika zapremičnine, eden opravlja dolžnosti sprejemnega (Cassiero de Mobili all’impegnar), drugiizplačilnega blagajnika za premičnine (Cassiero de Mobili al scuoder), medtem ko sta bila druga dvablagajnika z enako sprejemno in izplačilno dolžnostjo zadolžena za zlatnino (Cassiero degli oriall’impegnar in Cassiero degli ori al scuoder), sprejel še odlok za preprečevanje in kaznovanje zlorabv upravljanju z zastavki, ki jih je odkril ob svojem pregledu (M/570, 30-31).

Ugotovil je, da je nastala ogromna škoda, ko so uradniki izdajali za zastavke precej večjaposojila, kot je bila vrednost le-teh, zato je določil, da bodo od tedaj kršitelji kaznovani s telesnimi


kaznimi ter 20% večjo kaznijo od storjene škode. Vendar je za razliko od prejšnjih podobnihzakonskih odlokov, tokrat ukrepal tudi dejansko proti posameznim tedanjim uradnikom, med katerimipa je bil na svoji dolžnosti dlje časa le upravnik Pietro Paulo Sereni, medtem ko so drugi zasedli teslužbe šele ob začetku leta 1665 (M/570, 19-20). Ali so slednji le v slabe pol leta pridelali tolikšenprimanjkljaj, kajti neko poročilo iz leta 1795 omenja več kot 100.000 lir kapitala v letu 1665 (M/572,43), ali pa so odgovarjali tudi za grehe svojih predhodnikov, dokumenti ne pojasnjujejo, dejstvo pa je,da je bilo tedaj po izračunu podestata v blagajni za 48.016 lir, 12 soldov in 6 denaričev izgub vposlovanju z zastavki. Pri izvajanju kazni pa niso bili tako strogi, kot je napovedoval odlok Lorenzada Ponteja, saj so ostali na dolžnosti do konca mandata, naložili pa so jim odplačilo dolga v treh letnihobrokih s samo 6 odstotnimi obrestmi, in sicer po naslednji razdelitvi (M/570, 31):

Pietro Paulo Sereni, izplačilni upravnik, dolžan lir 28.331:7; obrok: lir 9.443:15;

Michiel Gavardo, sprejemni upravnik, dolžan lir 11.495:16; obrok: 3.831:18;

Giacomo del Bello, izplačilni blagajnik, dolžan lir 2.058:9; obrok: 686:3;

Marco Gravise, sprejemni blagajnik, dolžan 6.129:9; obrok: 2.043:15;

Skupaj letni obrok 16.005 lir, 11 soldov.

Že ob izteku drugega obroka, 31. decembra 1666, so prej kaznovani blagajniki in upravnikizaprosili, da bi namesto denarja svoj dolg vrnili v blagu, »kajti nemogoče jim je tak znesek plačati vdenarju«. Nekaj soli da so že predali v zameno za dolg, sklenili pa so zaprositi koprskega podestata,da bi o tej prošnji obvestil doža, saj naj bi bila taka rešitev »al solievo di Poveri cittadini di questaPatria« (M/570, 35). Vendar ob predvidenem izteku tretjega obroka, 10. decembra 1667, sprejmejosklep, da »onim dolžnikom oziroma kaznovanim uradnikom Monte di Piet na povračilo denarjazaradi slabega vodenja zastavkov oziroma prevelikega izplačevanja za zastavke, ki znašalo okoli48.000 lir«, preložijo izplačilo do konca leta 1670 (M/570, 45). Še leta 1672 koprski podestatBaldissera Zen poroča o le okoli 48.000 lir kapitala koprske zastavljalnice (Rel.), leta 1676 pa naj bizastavljalnica razpolagala s 53.000 lir, kar pomeni, da si od te malverzacije koprskih blagajnikov inupravnikov zastavljalnica še dolgo ni opomogla (SSS, 29).

Naštetim nepravilnostim, goljufijam, utajam in končno celo krajam premoženja zastavljalnice sstrani njenih uradnikov, kot se je to dogodilo v letih 1757 in 1773 (SSS, 29; 30), so se v zadnji tretjini17. stoletja pridružile še druge v praksi razširjene zlorabe položaja, kot jih je razkril zdravstveninadzornik (Provveditore alla Sanit ) v Istri Bernardo Gradenigo leta 1673. Tako se je že številnimdekretom, ki so urejevali področje upravljanja javnih ustanov (prim. Leggi, 1757, 3), pridružil zakoprski monte še Gradenigov v šestih poglavjih. V glavnem je tudi on izhajal iz prakse, saj naj biuradniki zastavljalnice v blagajni zadrževali okoli 10.000 lir za svoje plače in druge stroške namestoda bi za to uporabljali izključno le denar od obresti, »tako pa je denar ležal kot mrtev kapital in ni bildodeljen prosilcem«, še pojasnjuje Gradenigo v svojem uvodu k dekretu (M/570, 67).

Teža stroškov za plačevanje številnega uradniškega osebja v zastavljalnici, ki ga ne morejoizplačevati iz zaslužka od obresti, se je kot zavirajoča za nadaljnji razvoj izkazala že leta 1676, ko jesenat 23. marca z odlokom določil zmanjšanje števila uradnikov (prim. SSS, 29, 1758). Tedaj soizbirali le še enega predsednika, funkcije sprejemnih in izplačilnih blagajnikov za obe blagajni, torejza blagajno za zastavke v zlatnini in srebrnini ter blagajno za druge premičnine (mobili), pa združili,tako da sta bila v zastavljalnici le dva blagajnika (prim. M/570, 116-120). Od tedaj dalje so najprej vzbornici zastavljalnice za vsako voljeno funkcijo uradnika, to je vsakega predsednika, blagajnika zapremičnine, blagajnika za zlatnino, zakladnika in knjigovodjo, izvolili po dva kandidata, izmedkaterih je mestni Veliki svet izvolil po enega uslužbenca, predsednika in zakladnika za 4 mesece z 8mesečnim kontumacem, druge pa praviloma za eno leto z dvoletnim kontumacem, vendar se je vpraksi večkrat dogajalo, da so zlasti blagajniki za premičnine ostajali na svojih položajih tudi po večlet zaporedoma, kar se je dogajalo tudi v predhodnih ter nadaljnjih obdobjih.

Tedanji blagajnik za premičnine Pietro Paulo Sereni, ki je že opravljal obe funkciji, sprejemnoin izplačilno, pa je bil v smislu dolžnosti nekdanjega upravnika (massaro) zadolžen še za redno


odpiranje in zapiranje poslopja zastavljalnice. Da bi ga razbremenili nekaterih dolžnosti, »saj jih je žetako opravljal veliko«, so davek na njegovo plačo v višini 3 dukatov preusmerili za plačilo posebnegavratarja (Portiero). Tako so namestili Nazaria Albertinija, ki je imel dolžnost vsak delovni danodklepati in zaklepati vrata zastavljalnice, vsake 4 mesece pa je za svoje opravilo prejemal po endukat (M/570, 80). Pri tem blagajniku pa je zanimivo, da gre za isto osebo, ki je že leta 1665 storilaprekršek na dolžnosti izplačilnega upravnika in bila dolžna zastavljalnici 28.331 lir in 7 soldov. Gledena tedanjo zakonodajo bi moral dolžni znesek poravnati, če naj bi ponovno opravljal to funkcijo tudileta 1676, toda v spisku dolžnikov zastavljalnice ga še leta 1786 zasledimo z dolgom v višini 5.848 lirin 6 soldov (SSS, 30). Morda niti ni toliko pomembno, ali gre pri njem za še neporavnani dolg iz leta1665 ali za novo ustvarjeni pri ponovnem opravljanju dolžnosti, kot pa dejstvo, da so mu kljub takovelikemu prekršku zaupali zasesti funkcijo, na kateri se enkrat že ni izkazal, zato verjetno v tem indrugih podobnih primerih ni šlo toliko za zaupanje kot bolj za vpliv in moč posameznikov voligarhični lokalni skupnosti. V omenjenem spisku 33 dolžnikov iz leta 1786 (gl. prilogo), ki jihnavajajo še leta 1794 tako po posameznikih kot v skupni bilanci stroškov poslovanja zastavljalnice, sov glavnem navedeni nekdanji uslužbenci zastavljalnice, in sicer od leta 1656 pa vse do 1754, njihovskupni dolg je znašal 60.692 lir 15 soldov in 6 denaričev, med dolžniki pa je vsekakor prednjačilFrancesco Maria Gavardo, ki je bil blagajnik za premičnine v letu 1750 z dolgom v višini 11.567 lir(SSS, 30).

Še radikalnejša sprememba v številu uslužbencev koprske zastavljalnice in hranilnice je sledilaokoli leta 1764, ko so združili dolžnosti obeh blagajnikov v eno funkcijo, ponovno imenovanoupravnik (Massaro ossia Cassiero agli ori e mobili), poleg njega pa sta bila na plačilni listizastavljalnice le še en predsednik in zakladnik (depositario) (M/572, 204). Ukrep je uvedel beneškiurad za »preprečevanje nepotrebnih izdatkov«, kot bi se lahko v prostem prevodu glasil nazivMagistrato de Scansadori alle spese superflue. Urad je bil ustanovljen leta 1576, beneški senat pa gaje 14. avgusta 1754 postavil za osrednji organ za nadzor nad delovanjem ustanov Monte di Piet vBeneški republiki, zato je arhiv te institucije tudi neprecenljiv zgodovinski vir za preučevanjepričujoče problematike (ASV. Vodnik, 949).

Leta 1757 so namreč tako v zastavljalnici kot v fontiku odkrili številne nepravilnosti in zlorabeuradnikov, ki so se dogajale že več kot deset let, kot to ugotavlja knjigovodja oziroma revizor(Raggionato con giuramento) Zuanne Gasparotti v svojem dolgem in natančnem poročilu z dne 4.januarja 1758 (SSS, 29). Poglavitni vzrok temu sta bili vsaj v zastavljalnici dve blagajni in dvablagajnika, ki sta si po potrebi prenašala zneske za zastavke iz ene v drugo blagajno, tako da je bilsaldo navidezno vselej v najlepšem redu, dejansko pa so bile razlike iz leta v leto tudi v višini preko2.000 lir na račun ene ali druge blagajne, ki so si jih očitno blagajniki kar prisvajali. Po odkritju tehnečednosti so nekateri zbežali, za njimi pa so izdali 25. 2. 1757 (m. v.) tiralico, ki so jo poslali tudiavstrijskemu ambasadorju, saj so domnevali, da so se zatekli prav v njihovo državo. Tiralica je bilaizdana za naslednje prebežnike, ki naj bi zlorabljali v zastavljalnici in fontiku: Zulian Corte in PietroPaulo Corte, Ottavio Vida in Francesco Ingaldeo (SSS, 29). Pri tem pa je zanimivo, da je le eden mednjimi v času od leta 1753 do 1757 vršil dolžnosti blagajnika katere od dveh blagajn, saj sta bila prvadva večkrat le poroka tako blagajnikom za zlatnino kot blagajnikom za druge premičnine. OttavioVida je bil v navedenem času dvakrat predsednik, v letu 1757 pa vse do 3. februarja 1758 je bil tudiblagajnik za zlatnino. Očitali so mu poleg manjka v blagajni v višini 485 lir in 2 soldov zlastineizpolnjevanje predpisa, da mora ob vsakem koncu tedna ves denar iz svoje blagajne oddatizakladniku, tako pa ga je zadrževal pri sebi. Podobno so Francescu Ingaldeu kot velik prekršekoznačili neizpolnjevanje dolžnosti sodnega nadzornika (sopra Giustiziero), za kar je bil izvoljen vmestnem svetu avgusta 1756 (M/572,188), saj naj ne bi pregledoval in podpisoval ne dnevnika(Giornale) ne zvezka (Quaderno) zastavljalnice (SSS, 30).

V času revizije delovanja zastavljalnice je bil skoraj celo leto 1758 monte zaprt, revizor ZuanneGasparotti pa je ugotovil primanjkljaj v višini 10.853 lir in 17 soldov, in sicer iz blagajne za zlatnino,ki so jo v tem času vodili blagajniki Verzo Verzi, Nazario Corte, Giampaolo Zarotti, Antonio Vecelliin Ottavio Vida za 9.300 lir in 18 soldov, v blagajni premičnin pod upravljanjem Alvisa Lugnana,


Zuanna Vittorija, Alvisa Gavarda in Giampaola Zarottija pa 1.552 lir in 19 soldov primanjkljaja. Mednavedenimi je poleg Ottavia Vide le še Nazario Corte 1. marca 1759 zbežal, verjetno zaradi resnajvečjega dolga v višini 4.023 lir in 11 soldov, ki ga je pridelal leta 1754 kot blagajnik za zlatnino(SSS, 29; 30).

Verjetno so se tudi na podlagi teh dogodkov nato odločili za nastavitev enega samegablagajnika oziroma po novem zopet upravnika, ki naj bi bil odgovoren za celotno poslovanje zzastavki in kar naj bi omogočalo na eni strani večjo preglednost poslovanja, na drugi pa manjšestroške upravljanja. Tudi v Piranu leta 1772 zaseda službo upravnika zastavljalnice le GiacomoSchiavuzzi (SSS, 83), medtem ko sta v Rovinju še leta 1788 dva upravnika, Antonio Basilico inGiuseppe Costantini (SSS, 29).

Beneški urad Scansadorjev pa je od izvoljenih uradnikov vedno bolj odločno zahtevalizpolnjevanje obveznosti, zlasti glede ustreznih poroštev, ki so dosegala že velike zneske, v glavnem vnepremičninah. Ob izvolitvi Pietra Paola Serenija leta 1763 za zakladnika koprske zastavljalnice, kiočitno nadaljuje tradicijo službovanja svojega istoimenega predhodnika iz 17. stoletja, je že opazitiučinek odloka Scansadorjev z dne 16. marca 1763, ko 17. in 19. aprila od njegovih porokov, GiovannijaAmbrosia de Bellija, Nazaria Serenija, Francesca Serenija in Cattarine Sereni, zahtevajo konkretnadokazila za jamstvo njihovega premoženja, in sicer v testamentih, beležkah, zapisih, in to v roku 3 dni. Vnaslednjih dneh tudi žitna zbornica zavrne njegova poroštva ter zahteva v roku 3 dni nova. Ko so PietraPaola Serenija le potrdili tako v zbornici zastavljalnice kot v Velikem svetu, pa je nastopil še ustavnisodnik (Contraditor alle Parti e Conservator delle Leggi) Antonio Gavardo, ki je pregledal vsodokumentacijo in ponovno opazil nepravilnosti. Gradivo je posredoval uradu Scansadorjev, ki so sklenili,da morajo dati funkcijo drugi osebi z ustreznimi poroštvi. Poleg tega pa ta urad v naslednjem letu pokaraupravo zastavljalnice, da vse prevečkrat dovoli, da se na dolžnosti predsednika in upravnika izmenjujejoene in iste osebe, »oziroma zasedata predolgo časa mesto vršilca dolžnosti (con titolo di provisionalit ),zato bo potrebno izvoliti nove ljudi na te položaje« (M/572, 203-209).

Želja oziroma zahteva Scansadorjev pa v koprskem primeru očitno ni bila ravno dosegljiva.Konec leta 1765 je bil monte celo nekaj časa zaprt, ker po teh pogojih niso mogli izvoliti upravnika,»kar je v veliko škodo temu ubogemu prebivalstvu, saj si gredo v svojo škodo kam drugam sposojat,zato naj v zbornici in nato še v mestnem svetu izberejo nekoga primernega izmed Popolarov«,naročajo Scansadorji 14. januarja 1766. Že naslednji dan med kandidati zbornice za to funkcijonastopajo Valentin Orlandini, Niccoletto Maniago in Antonio Vidacovich, prva dva izberejo zakandidata v izvolitev v mestnem svetu, kjer izvolijo prvega. Valentin Orlandini se sprva na velikozahvaljuje za podeljeno čast opravljanja tako pomembne funkcije, kot je upravnik zastavljalnice(Massaro ossia Cassiere agli ori e mobili), ki da si je ne zasluži, toda zaradi svojih obveznosti, ki jihima kot trgovec, pravi, da ne more sprejeti dolžnosti, ker da je za tako dolžnost poleg znanja inizkušenosti potrebna tudi oseba, ki ni zaposlena (disocuapata), on pa da ima precej dela s svojotrgovino (Professione del Trafico; drugič: del Ordine Mercantile). Nato pa le sprejme, pravi, v imenusplošnega dobra (Bene Universale) za mesto in pozdravlja odločitev, da so izbrali nekoga izmedPopolarov (temu pravijo eksperiment), vendar pa da ne more opravljati dolžnosti za ves čas enega,temveč le za pol leta. Predlaga dva poroka (že prej je opaziti, da zadoščata dva poroka in ne več po 4,kot neposredno po sprejemu odloka Scansadorjev), Antonia Pellegrina in Nicol ja Maniaga, torejkonkurenta za to službo (M/572, 220-221).

Avgusta tega leta že volijo novega upravnika iz vrst mestnega plemstva, tokrat brez zapletov.Verjetno je ta ukrep strnil vrste mestnega plemstva, saj je to tudi obdobje, ko so začeli vplivnejšipredstavniki iz vrst »ljudstva« zahtevati zase večje pravice tudi pri odločanju. V Piranu so podobniprimeri znani že iz konca 16. stoletja, spodbujeni pa so bili prav zaradi slabega vodenja mestnihjavnih ustanov, tedaj predvsem fontika (prim. Pahor, 1972). Skoraj dve stoletji kasneje v Kopru sicerne kaže, da bi se vplivnejši oziroma bogatejši predstavniki »navadnih« prebivalcev pretiranopotegovali za zagotovljene službe v mestnih javnih ustanovah, temveč bolj za razdelitev same oblasti,saj so zahtevali, da bi dva sindika bila iz njihovih vrst (Giudizij, 1770). V ozadju prizadevanjvplivnejših »navadnih« prebivalcev pa so bile nedvomno želje za dosego drugih privilegijev ter zlasti


za sprejem med mestno plemstvo, saj se to v Kopru ni dogodilo od leta 1677, ko so v vrste mestnihprvakov sprejeli družino Polesini (Nobili, 52). Vendar koprski popolari v svojih prizadevanjih tedajniso uspeli, kajti beneški senat je po burnih razpravah in tožbah razsodil v korist mestnega plemstva intako zavrnil možnost, da bi bila dva sindika iz vrst ljudstva (SM, 1770. 24. 1.m. v.; prim. Giudizij,1770), šele leta 1800 pa je bil Francesco Filippo de Roth po skoraj 130 letih prvi novo sprejeti člankoprskega plemstva (Venturini, 1903, 110).

Trmasto vztrajanje koprskih plemenitašev na v preteklosti pridobljenih privilegijih je polegvisokih poroštev po nalogu Scansadorjev dodatno zoževalo izbor kandidatov za opravljanje ključnihfunkcij v javnih ustanovah. Zasedanje teh služb je za nekatere postalo donosno še zlasti po ustanovitviDirektorija za reinvesticije premoženja cerkvenih in ubožnih ustanov leta 1771, ki je omogočil večjipretok kapitala preko koprske zastavljalnice (APP., 44/c). To pa je še bolj privedlo do še večjekoncentracije opravljanja določenih služb v rokah le nekaterih posameznikov, ki so si če so poštenoopravljali svoje naloge, zaslužili tako priznanja kot povišanja dohodka, v nasprotnem primeru pa so sinekateri postregli kar sami. Tak primer je bil z zakladnikom Eliom Belgramonijem, ki je bil na tofunkcijo izvoljen aprila 1772, mandat mu je potekel aprila naslednje leto (M/572, 236), šele 15. majapa so v njegovi blagajni opazili manjko 26.089 lir (SSS, 30, 20, 22). Čeprav dosegljivi dokumenti odogodku ne pričajo natančno, lahko na podlagi kasnejših zapisov sklepamo, da je šlo za pravo krajo(furto) premoženja zastavljalnice (SSS, 29, 1776).

Po tem dogodku je bila zastavljalnica ponovno več mesecev zaprta, dokler ni po številnihbrezuspešnih volitvah kandidatov, tudi iz vrst popolarov, dolžnosti upravnika zasedel AlmericoGavardo. Slednji je bil na tej funkciji kar 10 let, saj nikakor niso uspeli ali niso hoteli izvoliti novegaupravnika. Leta 1783 zaradi bolezni Gavarda le izvolijo za upravnika Nazaria Serena, ki je dotedajveč let opravljal dolžnosti zakladnika, vse do leta 1787 pa je bil upravnik. Tedaj za upravnika izvolijoAgostina Bruttija, Nazario Sereni pa zasede funkcijo predsednika. Tudi ko so leta 1789 že izvoliliAntonia Schera za upravnika iz vrst popolarov, ponovno skladno z naročili Scansadorjev, ki so sesklicevali na odlok iz leta 1766, da ko ne morejo dobiti upravnika iz vrst plemičev, naj ga z javnimrazglasom izberejo iz vrst popolarov, je zaradi neustreznih poroštev ostal na dolžnosti AgostinoBrutti, kar se je dogodilo tudi po kandidaturi Antonia Schipizza leta 1790.

Ko 30. septembra 1793 urad Scansadorjev sprejme sklep, da morata tako upravnik kotzakladnik ob nastopu funkcije položiti poroštva v višini 5000 dukatov, ter potrdi pravila za noveuradnike v zastavljalnici, in sicer za sprejemnika zastavkov (Cattapegni) in pomočnika oziromapisarja (Assistente ossia Scrivano), ki ju za 300 lir letne plače predlaga upravnik zastavljalnice, potrdipa mestni svet, si novoizvoljeni upravnik Bonifacio Sereni že naslednje leto izbere za pisarja NazariaSerena, za sprejemnika zastavkov pa Ivana Valentiča (Zuanne Valentich), ki je vse od leta 1776 prizastavljalnici opravljal dolžnosti cenilca (M/572, 3-38; SSS, 29).

Zgodba se od tu dalje zopet ponavlja. Nedvomno tudi zaradi še višjih poroštev že leta 1795 nemorejo izvoliti ne novega upravnika ne zakladnika. Po več poskusih, tudi ko so izmed 15 kandidatoviz vrst popolarov 30. avgusta 1795 izvolili Gio. Maria Carbonarja za upravnika, pa je ta funkcijozavrnil, češ da je s trgovino že nekaj časa dobro preskrbljen (»...gi da qualche tempo assicuratoall’azienda di un negozio Mercantile in questa citt ..«.) in da bi mu ta plača le malo prinašala, soScansadorji predlagali, naj ponovno pridobijo bivšega upravnika Bonifacia Serenija, »da bodo vsajshranjene zastavke lahko nekako rešili«. Pismo Scansadorjev s tem v zvezi precej razkriva ozadjenezmožnosti delovanja ustanove, saj naj bi temu botrovalo premajhno plačilo za opravljanje funkcij injih zato nihče noče opravljati, pa čeprav gre za pomembno ustanovo. Svoje razmišljanje pa zaključijotako, da svetujejo v čimkrajšem času pripravo programa za oživitev ustanove ali pa naj ustanovazamre. Nato se v prisotnosti 132 članov 27. decembra 1795 koprski mestni svet sestane in poobširnejšem uvodu od leta 1550 dalje sprejmejo naslednjo reformo:

1. da v skladu z odlokom iz leta 1628, potrjenim 1629, upravnik opravlja dolžnost 2 leti, stem, da vsako leto poda obračun;


2. poleg sedanjega honorarja (samo) 230 dukatov na leto (= 1426 lir) naj upravnikdobi še 450 lir na koncu vsakega leta, poleg tega pa še 1 sold od vsake bolete zazastavljene in odkupljene zastavke, o tem pa mora vsakih 6 mesecev predatiobračun.

Scansadori so šele 6. junija 1796 potrdili ta sklep, potem ko je bila vse od januarjazastavljalnica zaprta, vendar dodajajo, naj ta sklep za upravnika velja le začasno, za obdobjedelovanja enega upravnika, vsako boletto od prejetih in oddanih zastavkov pa mora podpisati šeustavobranitelj (Conservatore alle Leggi). Že 26. junija je bil za upravnika izvoljen Bortolo de Rin,konec leta markiz Orazio Gravisi za zakladnika, 17. aprila pa je zadnji predsednik zastavljalnice podbeneško oblastjo postal grof Agostino Brutti (M/572, 41-45).

Tako je koprsko plemstvo s svojimi najvidnejšimi predstavniki ponovno zasedlo tedaj že dobroplačane službe, po enakem postopku in s podobnimi zapleti pa so izbirali in volili uradnikezastavljalnice tudi pod avstrijsko nadoblastjo, le da je mestnemu svetu namesto dotedanjega podestatain kapitana predsedoval cesarsko-kraljevi predstavnik drugostopenjskega sodišča (Radunato lo Sp.Mag.r Consiglio more solito nella Sala del Palazzo Pret.o ove con l’intervento dell’Inclito Ces.oReg.o Prov[isori].o Tribunale di 2.da instanza Politico, ed Economico si numera vottanti n.o 133)(M/572, 46).

Prihodki, izdatki ter štipendisti koprske zastavljalnice in hranilnice

Že z letom 1628 se v način delovanja in poslovanja koprske zastavljalnice uvede novost, ki jedruge istrske tovrstne ustanove niso poznale, zato pa je bila vsaj z vidika razvoja in izobraževanjakoprske skupnosti vsekakor hvalevredna. Tedaj so namreč najprej v zbornici zastavljalnice, nato še vVelikem svetu sprejeli sklep, ki ga je potrdil tudi beneški senat, da bi od zaslužka od obresti vsakoleto namenjali 200 dukatov za pomoč štirim študentom na študiju v Padovi za dobo petih let. Gre torejza pravo obliko štipendiranja, in to na osrednji univerzi Beneške republike.

Toda v ozadju tega sklepa je bila poleg dejstva, da je bila štipendija namenjena le otrokomčlanov mestnega sveta, torej mestnim plemenitašem, in je s tega vidika karitativen namen te odločitvev današnjem smislu sila vprašljiv, težnja upravnikov zastavljalnice usmerjena proti zniževanjuobrestne mere za zastavke. V večini tovrstnih ustanov Beneške republike, pa tudi drugod, kjer soobstajale, so se obrestne mere za zastavke gibale med 5 do 6%, za prvo polovico 17. stoletja pa je zaobe istrski zastavljalnici značilno, da sta zaračunavali 7,5%-ne obresti, kar je bilo tudi v nasprotju scerkvenimi dogmami. Ni rečeno, da ni bil proti visokim koprskim pa tudi piranskim obrestnim meramza zastavke celo sam papež. O tem morda najbolje priča razprava v koprskem Velikem svetu 31.decembra 1628, ki se je je udeležilo 157 svetnikov (STKP, 5, 116).

Po obširnejšem uvodu s pojasnilom, da je bila »zastavljalnica tega mesta ustanovljena leta 1609s skromnim kapitalom v višini tisoč dukatov, ki ga je Veliki svet dvignil iz fontika: 300 dukatov jebilo last fontika, 700 pa se jih je v fontik zlilo iz naslova raznih prispevkov. Vendar je ob sedem in polodstotnih obrestih ter ob dolgo zelo skromnih plačah uslužbencev kapital zastavljalnice narastel napreko dvanajst tisoč dukatov, pri čemer je treba upoštevati, da je bila tega leta izplačana velika vsotadenarja za izgradnjo in nakup skladišča. Dobiček zastavljalnice je služil za številna dobra dela v pridprebivalcem, ki so se lahko na ta način otresli židovskih bankirjev, ki so se štirideset let neprekinjenookoriščali z dvanajst in pol odstotnimi obrestmi na posojila, kasneje pa s petnajst odstotnimi obrestmina zastavke, upravljali s skoraj vsemi trgovinami v mestu ter siromašili ljudi vseh slojev. Potem ko jebilo ocenjeno, da bi bilo mogoče znižati obresti zastavljalnice, je zbornica zastavljalnice 19.septembra sprejela sklep, da se obresti znižajo na šest odstotkov, vendar bi moral Veliki svet ta sklepše potrditi. To pa se zaradi novih potreb ni zgodilo. Namesto znižanja obrestne mere naj bi dobičekslužil za nova dobrodelna dela, in sicer za vzdrževanje revnih otrok tega mesta med njihovim študijemv Padovi. Slednji namreč zaradi skromnih razmer, v katerih živijo, kljub svojim sposobnostim inljubezni do pisane besede nimajo nobenih možnosti za študij.«


Zato so podestat in kapitan Francesco Badoer, sindik Giacomo Fino, sodniki Antonio Sabini,Zannetto Almerigotto, Nicol Gavardo in Giovanni Battista Bratti ter predsednika zastavljalniceMarco Marcello Vittor in Lodovico Sereni podali naslednji predlog sklepa: »Vsako leto, začenši sprihodnjo jesenjo, naj bi namenili dvesto dukatov od dobička zastavljalnice za vzdrževanje štirihotrok revnih meščanov tega mesta med šolanjem v Padovi. Vsak od njih naj prejema petdeset dukatovletno za obdobje petih let, sledijo pa naj jim drugi študentje iz istih slojev, ki naj podporo prav takoprejemajo za obdobje petih let, tako da se teh ugodnosti stalno poslužujejo štirje študentje. Vendarpod sledečim pogojem: ko se teden pred velikonočnimi prazniki sestane zbornica zastavljalnice obprisotnosti blagorodnega gospoda podestata in kapitana, na katero naj bo povabljenih tudi šest članovsosveta in mestni doktorji z možnostjo glasovanja, naj Njihova blagorodja prisežejo na podobo našegagospoda Jezusa Kristusa, da bodo odločala po svoji vesti in naj se ob tej priliki opravi preizkus znanjaprosilcev ter glasuje o vsakem posebej. Vsi, ki bodo zbrali tri četrtine glasov, bodo potrjeni. Narednem zboru Sveta, na katerem se imenujejo novi sindiki, naj se imena potrjenih kandidatov zapišejovsako na svoj lisič in odložijo v volilno žaro, v drugo pa naj se odloži enako število praznih lističev(vključno s štirimi bonitetnimi). Lističe naj iz žar vleče pribočnik (fante), tako da bo usoda po nalogubožje volje, ne pa spletk in pretkanosti, odločala o izboru tistih, ki bodo deležni podpore za časpetletnega študija. V primeru, da kdo izmed njih študij prekine, mora vrniti prejeti denar, vendar le vprimeru, da je za opustitev študija kriv sam, kar potrdi tudi omenjena zbornica. Preden začnejoprejemati podporo, morajo kandidati predložiti ustrezna zagotovila. Sindiki in njihovi nasledniki najimajo vse potrebno polnomočje za uresničevanje zadevnega sklepa. Obenem naj imajo možnost, dazaprosijo doža ali njegove predstavnike, da ta sklep, če se jim bo zdelo potrebno, potrdijo, pa tudi, dadobijo dovoljenje papeža, da v zastavljalnici mirne vesti še naprej zaračunavajo sedem in pol odstotneobresti. Ker nekateri meščani niso prepričani, da je dovoljeno še naprej zaračunavati sedem in polodstotne obresti, naj zadevnega sklepa ne bo mogoče sprejeti brez dvotretinjske večine, in sicer tako vzbornici zastavljalnice kot v Velikem Svetu«.

Kljub temu, da sklepa po sprejetju v zbornici mestni svet ni odobril, saj je bilo zanj 89 članov,proti pa 69, na ponovnem glasovanju istega dne pa celo 70 proti, je bil sklep izglasovan ženaslednjega dne, na novoletni dan, 1. januarja 1629, saj se očitno niso strinjali z načinom volitevkandidatov. Namreč, namesto da bi imena študentov, ki naj bi jih zbornica izbrala, odložili v volilnožaro ter jih skupaj s praznimi lističi in bonitetami vlekli na slepo srečo, so določili, da jih bodo izbiralitako, da bodo v volilno žaro vnesli »štiri zlate kroglice in toliko bakrenih, da skupaj ustrezajo številusvetnikov. Tisti, ki bo izvlekel zlato kroglo, bo moral po svoji presoji izbrati enega od prosilcev, ki bobrez glasovanja ali česa drugega dobil pravico do podpore. S tem naj omenjeni sklep (od te uredbedalje) ostane tak, kot je bil sprejet v tej zbornici dne 31. preteklega meseca« (STKP, 5, 117).

Po tem postopku so 27. aprila 1629 v mestnem svetu izmed 8 kandidatov izbrali 4, in sicer tako,da je Giacomo Baseio predlagal Stefana de Carli, Iseppo Albanese Domenega Serenija, Nicol deCarli Colmana Vergerija in Sandi Vergerio Zanetta Lugnana (M/568, 172).

Ali so v beneškem senatu temeljito preučevali ta predlog ali čakali na papežev odgovor,najverjetneje pa je bilo oboje vzrok, da so se odzvali šele leta 1632 (STKP, 5, 118; 119). V svojemodgovoru oziroma potrdilu sklepa o štipendiranju štirih koprskih študentov na univerzi v Padovi sozapisali, da obresti na zastavke ne smejo presegati 7% in da seveda v nobenem primeru ni dovoljeno vte namene načeti osnovnega kapitala, temveč črpati zgolj iz njegovih presežkov, o čemer se morajopristojni prepričati pred izdajo izplačilnega naloga. »Osnovni kapital zastavljalnice mora tudi vbodoče služiti le za posojila na zastavke, saj s tem prinaša dobiček«, še zabičajo. Poleg tega sodoločili še postopek izbire in izvolitve kandidatov. Najprej so morali kandidati, ki so se prijavili narazpis, opraviti izpit pred koprsko doktorsko zbornico, ki so jo sestavljali izbrani diplomirani članikoprskega mestnega sveta. Pri izpitih sta bila prisotna tudi oba predsednika zastavljalnice (M/569, 2).Po uspešno opravljenem preizkusu so nato v mestnem svetu z večino glasov izmed kandidatov izbralištiri štipendiste.

Beneški senatorji so še določili, da je lahko bil iz posamezne družine v štiriletnem obdobjusamo en član deležen študijske pomoči, »dokler teh ugodnosti ne bodo deležne vse družine s primerno


starimi in za študij sposobnimi otroki«. Če pa letno ne bi mogli zbrati dvestotih dukatov, da bi z njimivzdrževali štiri študente, naj štipendijo namenijo tistim, ki so ob glasovanju dosegli najvišje številoglasov. Dodatno pa so še postavili zahtevo, da prejemniki študijske pomoči ne morejo prejeti denarja,dokler ne dostavijo potrdila padovskih profesorjev, da so bili sprejeti na študij oziroma da vsako letoredno izpolnjujejo študijske obveznosti.

O izboru štipendistov, njihovih potrdilih o izpolnjevanju študijskih obveznosti, marsikaterihzapletih, ki so sledili ob izvolitvah študentov in rivalstvu med posameznimi koprskimi družinami zasvoje kandidate, pričajo zapisniki zbornice zastavljalnice (M/568-572), ki so tudi v tem pogleduverodostojni zgodovinski vir za preučevanje ne le gospodarske, temveč vsaj v tem primeru tudi občekulturne zgodovine najpomembnejšega istrskega mesta, obenem pa lahko dopolnijo že nekateredosedanje raziskave (prim. Sitran Rea, 1997; Piccoli, 1997).

To »plemenito in dobro dejanje«, kot so odločitev o podeljevanje štipendij iz dobičkazastavljalnice označili beneški senatorji, je skoraj štiri desetletja neprestano omogočalo študij štirimKoprčanom. Medtem ko je bilo v začetku uvedbe tega običaja dokajšnje zanimanje, pa je z letiupadalo število kandidatov za štipendije in nedvomno tudi število koprskih študentov v Padovi.Razmere so povezane tudi s poslabšanjem gospodarskega stanja v Istri med štiridesetimi inšestdesetimi leti 17. stoletja, kajti za nemoten študij in golo vzdrževanje je bilo z omenjeno štipendijoverjetno le težko preživeti, k temu so morali še kaj prispevati starši, kar pa so si v tedanjem obdobju,ne glede na stalno prisotno retoriko o »tem ubožnem ljudstvu«, lahko le malokateri privoščili. Do leta1666 se je tako na posebnem kontu za koprske štipendiste nabralo že 1.000 dukatov nerazdeljenihsredstev, ker so bili kar nekaj časa le po trije ali celo samo dva kandidata za študijske štipendije. Šeleleta 1711 štipendijo ponovno dodelijo štirim kandidatom, potem ko se je na njihovem kontu nabralože precej denarja (M/571, 210), kljub temu pa je iz sklepa iz leta 1720 moč slutiti, da se je žeuveljavila praksa odobravanja zgolj treh štipendij, saj ob sprejetju četrtega štipendista zapišejo, da gaodobravajo le tokrat in »brez prejudicev« (M/571, 245). V zapisnik zbornice zastavljalnice se kotzadnja kandidata za štipendista v mestnem svetu navajata leta 1758 Nicol Gavardo in ZuanneAlmerigotto, tega leta pa so štipendijo prejemali še Girolamo Carli, Gio. Filippo Almerigotto in DonPietro Gavardo, vsak po 310 lir, naslednje leto pa je še kot zadnja zabeležena štipendija podeljenaGirolamu Carliju v višini 620 lir (MDP/572, 191; 193; 197).

Uveljavila se je namreč praksa, da so namenski zaslužek za štipendije uporabljali za drugenamene. Tako so že leta 1666 sklenili, da od zneska 1.000 dukatov kar 600 namenijo za mestnivodnjak (fontano), ki so ga ravno tedaj v času podestovanja Lorenza da Ponteja v obliki mostudokončevali na trgu Velikih vrat (Piazza Porta Maggiore), v krajevni toponomastiki poimenovanemtrgu Muda oziroma današnjem Prešernovem trgu (M/570, 34). Čeprav so ob tem zapisali, da morakomun izposojeni znesek čimprej vrniti zastavljalnici za iste namene, so si kasneje še večkrat prav zaobnovo ali popravilo mestne fontane izposojali iz posebne finančne postavke za štipendiste (M/570,56; 86; 110-111), dokler se ni očitno okrog leta 1721 pri zastavljalnici oblikoval poseben konto(Cassa della Fontana), iz katerega so, zanimivo, leta 1726 izplačali plačo mestnemu zdravniku, ker jebila komunska blagajna povsem prazna. Sklenili so še, da naj bi ta denar od fontane, če ne bi bilapotrebna obnove ali popravila, lahko vselej šel za kake nujnejše zadeve, vendar naj bi se »za ta namenzgodilo le tokrat, in če bi potrebovali za druge zadeve, pa lahko dovolijo le z dvotetjinsko večino vzbornici zastavljalnice (M/571, 30).

Tedanja, pa ne le koprska ali piranska, oblast se je nemalokrat ravnala po takem ali podobnempresedanu, ko so se, sklicujoč na že nekdaj uveljavljeno prakso ali dogodek, izgovarjali obsprejemanju določenih sklepov. Tako so namreč že leta 1709 v žitni zbornici tedanjemu prvemuzdravniku Francescu Gabiattiju »za zasluge v njegovem prizadevanju, zlasti ob lanski zimi, ko jevložil veliko naporov v zdravljenje«, kljub nasprotovanju ustavnega sodnika Pietra Grisonija inpredsednikov zastavljalnice, češ da imata prazno blagajno, »samo za to priliko namenili 50 dukatov izfonda za štipendiste pri zastavljalnici, kar ji bodo povrnili iz komunskih rent, ko bo za to potreba«(M/571, 202). Kasneje se je še večkrat zgodilo, da je obveznost plačevanja mestnega zdravnika, ki jo


je komun prav tako prenesel na fontik, krila zastavljalnica, in sicer iz tistega deleža obresti, ki jo jedolgovala fontiku, kakor npr. še leta 1786 (M/572, 16).

Denar, namenjen štipendijam za študij na univerzi v Padovi, so s pridom uporabljali tudi vdruge namene, zlasti pa za sofinanciranje delovanja koprskega liceja (Seminario, o' Collegio), ki so gav Kopru ustanovili že 1612, pa je zaradi (gradiške ali uskoške) vojne prenehal leta 1617. Ponovno soga ustanovili leta 1675, obveznost financiranja pa so prerazporedili na vse cerkvene in laičnebratovščine v Istri ter na koprski fontik in monte (Leggi, 1683, 142-166). Tedaj so skladno z dekretomsenata z 29. septembra in 21.oktobra 1675 določili 50 dukatov letnega prispevka za javne učiteljeliceja iz fonda zastavljalnice za štipendiste v Padovi (M/571, 209), leta 1722 pa se je ta prispevek žepovišal na 100 dukatov oziroma 620 lir (M/571, 5). O plačevanju oziroma neplačevanju naloženihobveznosti za vzdrževanje liceja se je ohranil tiskani dokument o tožbi zoper fontik in zastavljalnico24,pri svojih obveznostih do liceja pa niso bile nič boljše niti številne istrske bratovščine.

Bolj koprski kot piranski komun, ki je imel dokaj zadovoljiv letni finančni proračun, si jevečkrat v razne namene sposojal denar pri zastavljalnici, ki ga pogosto tudi ni vrnil, saj tako leta 1771kot 1794 koprski komun dolguje zastavljalnici na račun raznih posojil od srede 17. stoletja dalje 9.739lir in 15 solidov (SSS, 30). Koprski komun si je pri zastavljalnici izposojal poleg kritja svojih rednihobveznosti za mestne uradnike in druge uslužbence, kot sta bila zdravnik in učitelj, tudi v primerih, koje določene prispevke zahtevala centralna beneška oblast. Tako je npr. monte po 1%-nih obrestihposodil komunu 600 dukatov za vojne potrebe (M/569, 109) v začetku poslednjih beneško - turškihvojn (1645-1718) (prim. Lane, 1978, 473-476), leta 1693 pa je iz naslova prostovoljnih prispevkov zavojno v imenu koprskega komuna zastavljalnica izplačala 1.000, fontik pa 500 dukatov. Tedaj»prostovoljno« prispeva Izola 600 dukatov, Piran 2.000, Labin 60, Bale 50, Oprtalj 100, Grožnjan 150in Milje 129 dukatov (SM. 1693. 11. 4.).

Koprski komun je nadalje moral plačevati še letni davek beneškemu uradu za fevde (Magistratosopra Feudi) v višini 10 dukatov, ki so ga nemalokrat izplačali iz blagajne Monte di Piet , kot se je tonpr. zgodilo leta 1653, ko so povrnili dolg celo za dve leti (M/569, 170). Medtem ko je torej koprskazastavljalnica večkrat financirala koprski komun, letno pa je bila dolžna prispevati še 40 lir za deželnofiskalno komoro, je bil piranski monte vsakih 32 mesecev, kolikor je trajal mandat rašporskegakapitana, dolžan prispevati iz svojega dobička za njegove stroške revizije mestnih finančnih ustanov946 lir od skupnega zneska 3.596 lir, piranski komun je prispeval 1.970 lir, fontik pa 680, vnaslednjem razrezu (DAPD, 662)25:

za kancelarja rašporskega kapitana lir 300

za rašporskega komornika lir 200

za knjigovodjo lir 366

za vicekancelarja lir 80

V smislu solidarnostne narave tovrstnih ustanov je bilo tudi nudenje finančne pomoči ob raznihbolezenskih epidemijah, kar se je nato preoblikovalo v zakonsko obvezen prispevek za zdravstvenoslužbo. Znana je usodna solidarnostna pomoč za koprsko zastavljalnico ob kugi leta 1554, toda tudileta 1630 je koprski monte že ob prvih pojavih epidemije, ki se je razpasla v glavnih mestih Italije,moral prevzeti določene ukrepe, saj je bil zdravstveni urad brez denarja. Tako so oktobra nakazali 100dukatov, novembra pa še 500 za »lazaret izven mesta za pošiljanje vseh obolelih in osumljenih ter zadruge ukrepe proti kugi« (M/568, 186-187). Vendar je zgled za oblikovanje posebnega prispevka za

24 Stampa del Santo Monte, e Fontaco di Capodistria. 1548-1735. APP, 7, šk. 1.25 Terminazione Sistemante le spese della Comunit , Fontico, e Monte di Pirano nelle visite della Caricadelegata di Raspo, estesa N. H. S. Benetto Molin 2.° Capitanio di Raspo, 22. maggio 1779 (prim. tudi PAK. PA.Stampe, šk. 2).


zdravstveno službo, tako imenovani Bagatino26 alla Sanit , nastal že leta 1623 v Vicenzi. Nato sobeneške oblasti večkrat predlagale vsem Monte di Piet na beneškem ozemlju, da bi od posojenegadenarja za vsako liro zaračunavali še 1 bagatin prispevka za zdravstveno službo, kar pomeni na vsakih1000 lir 4 lire, 3 solide in 4 denariče, dokler niso leta 1725 s tiskano terminacijo naložili obveznegaprispevka za te namene vsem tovrstnim ustanovam v Beneški republiki (M/571, 146-148).

Koprčani v prvih dvajsetih letih veljavnosti tega ukrepa niso dosledno spoštovali, zato je ZanGabriel Badoer, koprski podestat in kapitan 16. januarja 1747 izdal odlok, s katerim jih ni obvezal lena izvajanje zapovedanega, temveč jim je še naročil, da se bo moral denar v zastavljalnici zbirati vposebni namenski blagajni (Cassa Bagatino alla Sanit ), ki jo bodo odklepali in zaklepali s 3 ključi,enega bo hranil podestat, drugega zakladnik in tretjega načelnik koprskega zdravstvenega urada(Proveditore di Sanit ) (M/571, 145). Zanimivo je, da se je ta prispevek, vsaj v koprski zastavljalnici,plačeval še po propadu Beneške republike (M/572, 47), leta 1793 pa je koprski monte prispeval vzdravstveno blagajno 464 lir in 11 solidov, piranski pa 179 lir in 1 denarič. Tedaj se je v posebniblagajni koprskega zdravstvenega urada nabralo že 19.477 lir in 11 solidov (SSS, 30; 83).

Dobiček zastavljalnice je bil praviloma namenjen plačam uslužbencev, trošil pa se je torej tudiv druge namene. Razdelitev dobička zastavljalnice morda še najbolje ponazarja spodnja tabela zakoprsko zastavljalnico za leti 1728 (M/1158, 59) in 1786 (SSS, 30).

Tabela: Razdelitev dobička koprskega Monte di Piet leta 1728 in 1786

stroški / leto 1728 1786

Zakladnik 357:3 387

Upravnik (blagajnik) zastavkov 496 780

Blagajnik za zlatnino 372

Predsednik (2 x 186 =)372

360

Knjigovodja 186 620

Čuvaj notranjih mostov 18:3

3 štipendisti v Padovi 930

Zdravnik 2.673:15

Fiskalni komori 40

Cenilec 247:16

Blagajni za zdravstvo 1.186:17:6

Pribočnik 74:8 74:8

4 justicijerjem, 4 sodnikom in 2 čuvajemmostov

242:14 242:14

Stroški uslužbencev 70:8:6 372

Drugi stroški 168:18 259:18

26 Bagatin, Bagattino in Baghero, dvanajstina vrednosti solda, v ljudskem reku poimenovanje denariča. Vprenesenem pomenu pomeni revščino (prim. Boerio; Benussi, 1928, 231).


Kolegiju Scuole Pie 2.000 238:1

Špitalu sv. Nazarija 216

Kolegiju očetov Scuole Pie 562:19

Prenos v blagajno kapitala 2.215:10:6

SKUPAJ 5.287:14:6 10.476:19

Seveda pa so se plače skozi skoraj dve stoletji delovanja obeh ustanov spreminjale, spreminjalapa se je, še posebno v koprski zastavljalnici, tudi predpisana doba uradovanja na določenemslužbenem mestu.

Tabela: letne plače uradnikov v koprskem Monte di Piet (v lirah)*

leto predsednik upravnik blagajnik knjigovodja zakladnik cenilec cattapegni pribočnik

1608 brezplačno 74:8 74:8

1609 1sold/bolet 111:12

1610 148:16 148:16 74:8

1612 297 111:12

1614 372

1615 74:8 434

1617 620

1620 43427 62

1622 372

1628 620

1628 434 372 446

1630 155

1632 520

1636 glede na uspešnost

1638 372

1645 74:8 372 384

1652 446

1653 5728 496

1662 496 12429

1663 22330

* Kjer ni posebej navedeno, vir M/568-572.27 To je 70 dukatov, toda Bortolu Paulazziju sprejmejo odobritev plače 100 dukatov, kot je imel prej (M/568, 112).28 Neto plača po odbitku dvojnega davka (doppia decima) na plačo.29 Samo od zastavljalnice.


leto predsednik upravnik blagajnik knjigovodja zakladnik cenilec cattapegni pribočnik

1665 186 496 372 24031 357:3 11:2

1687 496

1689 37:16

1728 372 496 372 279 357:3 63:1232 74:8

1757 372 495:18:6 372 279 357:3 74:8

1765 360 780 372

1775 780 434 357:3 248

178033 1112:14 572:19 471:10 327:8

1781 620

1786 360 780 620 387 247:16 74:8

1793 1426

1795 1876

Tabela: letne plače uradnikov v piranskem Monte di Piet (v lirah) (MDP, 15; SSS, 83)

leto predsednik upravnik blagajnik knjigovodja pisar cenilec pribočnik

1634 1 sold/boletin 300 24034 120 60

1635 360

1636 480

1638 24835

1640 2 solda/boletin 310

1643 30

1655 124 310

1763 48

1770 69:15 448 376 293 30

177336 600

30 12 dukatov za 4 mesece, vendar bruto plača brez odbitka dvojnega davka na plačo.31 Pravilnik iz tega leta mu sicer določa za delo v zastavljalnici 45 dukatov, v fontiku 40 in komunski blagajni15 dukatov (M/570, 29), 240 lir pa je dobrih 38 dukatov iz blagajne zastavljalnice, kar verjetno pomeni žeodbitek davka na plačo.32 Toda tedaj za 4 justicierje (M/1158, 59).33 To je bila prošnja uradnikov za povišanje plač za 25% glede na rezultate poslovanja (SSS, 30).34 40 dukatov po 6 lir (per suo salario ducati 40 all'anno di lire 6 solamente per detto dei danari del Monte)(MDP, 15, 12).35 Vendar od tedaj sta dva upravnika, vsak po 40 dukatov plače (MDP, 15, 41).36 PAK. PA. Stampa, šk. 1.


Tabela: predpisana doba uradovanja v koprskem Monte di Piet (M/568-572)

leto predsednik upravnik blagajnik knjigovodja zakladnik cenilec pribočnik

1608 1 leto 4 mesece

1609 1 leto

1610 1 leto

1612 nedoločeno 1 leto 2 leti

1616 4 mesece

1620 1 leto 3 leta

1622 nedoločeno 2 leti

1626 2 leti

1628 2 leti 1 leto 1 leto

1630 1 leto

1638 4 mesece

1652 2 leti

1665 4 mesece 2 leti 1 leto 4 mesece

1687 1 leto

1705 1 leto neomejeno

1764 1 leto neomejeno

1795 2 leti

Tabela: predpisana doba uradovanja v piranskem Monte di Piet

leto predsednik upravnik blagajnik knjigovodja pisar

1634 14 mes. 14 (28) mes. 14 mes. 14 mes. 14 mes.


Tabela: promet z zastavki v koprskem Monte di Piet 1724-1751 (M/1158)

leto blag. zlatizastavki

blag. drugizastavki

zlati zastavki drugizastavki

bilancastanja

št.zlatih zast. št. drugihzast.

1724 20414,7 17183,7 74522,8 44331,25 26554,5 2821 4140

1725 51805,4 33979,55 103014,35 60910,45 28414,7 3994 5572

1726 55593,4 37568,6 108139,55 60019,95 29265,5 4205 5522

1727 55080,65 27809,75 110788,75 51019,9 30000 4194 4931

1728 71354 30185,2 126908 55810,35 30984,35 4467 5373

1729 58886,7 42592,8 111621 68275,1 31250,7 4517 5884

1730 84864,7 33828 114626,5 61249,65 32776,4 4676 5887

1731 79895,1 31769,2 128087 60307,8 34784,9 4698 6088

1732 74588,9 46383,25 115891,1 71014,2 34000 4674 7126

1733 56274,85 38200,1 97853 69469,75 33382 4259 7269

1734 65563,05 37652,75 101059,05 76327,2 35276,8 4168 7253

1735 71552,8 54633,4 99861,25 91028,8 35440,95 4101 7799

1736 50144,7 46729,6 87673,1 83669,05 36834,65 3892 7361

1737 76730,55 44295,2 98791 83107,65 40009,5

1738 49540,2 42165,55 83940 83843,75 3496

1739 67227 37465,7 99054,75 82525 40810,45 6620

1740 75045,35 43992,6 112027,45 92069,8 41449,4 4282 7679

1741 50878,6 63813,1 92523,9 84716,05 37043,75 3909 7452

1742 64285,25 42369,5 111000,6 66214,6 40108,35 4284 6941

1743 69050 40738,3 116686,4 69173,9 43395,1 4178 7240

1744 67468,6 41877,75 119037,65 79076,8 44128 4454 7931

1745 72580,4 41828,6 125483,45 81888,4 4330 7897

1746 65172 47324,25 119158,15 79251,8 47582,4 4320 7296

1747 76622,7 46320,9 134880 74303,35 47609,5 4833 6786

1748 91923,15 40673,05 141010,4 71387,2 4656 6518

1749 79726,5 56518,4 134648,45 88620,3 45166,45 4679 7410

1750 65928,95 41676,3 122061,55 83094,85 45841,7 4540 7868

1751 63428,3 20657,45 118633,8 19309,3 46756,9 4757 2558

Prihodki obeh obravnavanih zastavljalnic in hranilnic so dejansko temeljili na zaslužku odobresti zastavljenih predmetov. Toda pomemben delež v skupnem cirkulirajočem kapitalu obehzastavljalnic so odigrale hranilne vloge tako posameznikov kot posameznih bratovščin, ki so sevedapoleg ustanovitvenega deleža predstavljale osnovo za nadaljnje možnosti poslovanja. V začetnemobdobju poslovanja tako koprske kot piranske zastavljalnice pa je bilo vse do druge polovice 18.stoletja precej težje pridobiti hranilne vloge posameznikov ali ustanov, zlasti piranski, ki je bila na


prelomu prvega desetletja 18. stoletja na robu preživetja (SSS, 83). Temu so nedvomno botrovalesplošne gospodarske okoliščine, ki tedaj niso bile ugodne za varčevanje, razmeroma precejšen prometz zastavki, vsaj v koprski zastavljalnici, pa kaže, da je ljudem denarja prejkone primanjkovalo. Zato jemarsikomu tudi sposojeni denar za zastavke pri zastavljalnici omogočil nakup nepremičnin, solin,oljčnih nasadov ali trt, skratka zemljiške posesti, ki je še vedno predstavljala najboljšo innajdonosnejšo naložbo. Na podlagi ohranjenega gradiva za koprski monte za večji del prve polovice18. stoletja (M/1158) je moč dokaj natančno slediti poslovanju zastavljalnice, kjer so osrednjo vlogoigrali zlati in srebrni zastavki, le malo so zaostajali zastavki navadnih predmetov, precej manj pa jebilo hranilnih vlog v primerjavi s koncem stoletja, ko so slednje predstavljale večino obratnegakapitala zastavljalnice.

Obseg posojevanja denarja za zlate in druge zastavke v koprskem MdP 1724-1751

0

10000

20000

30000

40000

50000

60000

70000

80000

90000

100000

1724

1726

1728

1730

1732

1734

1736

1738

1740

1742

1744

1746

1748

1750

leto

lir

blagajna zlatnin

blagajna drugih zast.

Gibanje vrednosti zastavljenih zlatih in drugih zastavkov v koprskem MdP 1724-1751

0

20000

40000

60000

80000

100000

120000

140000

160000

1724

1726

1728

1730

1732

1734

1736

1738

1740

1742

1744

1746

1748

1750

leto

lir

zlati zastavki

drugi zastavki

Grafikon razmerja vrednosti letno vloženih zlatih in srebrnih zastavkov v primerjavi z drugimizastavki kaže zanimivo sliko. Ko je namreč upadlo število zlatih in srebrnih zastavkov, se je povečaloštevilo oziroma vrednost drugih zastavkov. Seveda je razumljivo, da je bilo število zlatih in srebrnihzastavkov manjše od drugih, kot kažejo naslednji grafikoni, saj so bili prvi vrednejši od drugih.


G ibanje števila zlatih in srebrnih ter drugih zastavkov v koprskem MdP 1724-1751

0

1000

2000

3000

4000

5000

6000

7000

8000

9000

1724

1726

1728

1730

1732

1734

1736

1741

1743

1745

1747

1749

1751

št.zlatih zastavkov

št.drugih zastavkov

Razdelek »bilanca stanja« (Pro’ e danno) v navedenih letih združuje prenos dolgovzastavljalnice iz prejšnjih let vključno s hranilnimi vlogami ustanov in posameznikov, prišteti pa so ševsakoletni prihodki z odbitki stroškov za uslužbence, štipendiste ter druge tekoče stroške, ki letnoznašajo okoli 5.000 lir (prim. tabelo: Razdelitev dobička koprskega Monte di Piet leta 1728 in 1786).Razlika izračuna določenega leta do prejšnjega leta predstavlja torej čisti dobiček plus morebitnonovo hranilno vlogo.

0

5000

10000

15000

20000

25000

30000

35000

40000

45000

50000

lir

1724

1726

1728

1730

1732

1734

1736

1739

1741

1743

1746

1749

1751

leto

Pro' e danno

Hranilne vloge ustanov se v koprski zastavljalnici v tem obdobju nanašajo v glavnem na vložekfontika iz leta 1661 ter na delež koprskega špitala sv. Nazarija, leta 1765 je ta znašal 5.400 lir,njunima deležema pa se občasno pridruži še vloga katere izmed bratovščin, kot npr. s 400 liramibratovščina sv. Sebastiana (Scuola di S. Sebastiano) leta 1765. Hranilne vloge posameznikov, ki vletu 1724 predstavljajo le skromen delež 755 lir in 11 solidov, leta 1742 2.788 lir in 10 solidov, pa vdrugi polovici 18. stoletja strmo naraščajo, tako da leta 1765 znašajo 23.457 lir in 14 solidov, leta1795 pa 104.455 lir in 12 solidov, še leto poprej pa kar 153.452 lir in 4 solide (M/1158, 8; 231; SSS,


30). Ta nenadni dvig skoraj tretjine vseh prihrankov v koprski zastavljalnici nedvomno lahkopripišemo zlasti izredno slabi letini oljk v prejšnjem letu, draginji žitaric (Rel., 10, 332-335) terspremenljivemu vremenu, ki je neugodno vplivalo na solno proizvodnjo (Nicolich, 1882, 51). Večjizastoj hranilnih vlog v drugi polovici 18. stoletja je zaznati v dobrem desetletju po kraji 1773, ko jebilo 15. maja v zastavljalnici 93.958 lir, 10 solidov in 6 denaričev iz naslova hranilnih vlog, ki so sedo leta 1786 vključno z 2.403 lirami in 10 soldi hranilnih vlog raznih istrskih bratovščin zvečale le za18.207 lir in 6 solidov, so samo v naslednjem letu posamezniki vložili v koprsko zastavljalnico inhranilnico za 11.325 lir in 10 solidov hranilnih vlog (SSS, 29). Iz grafikona pa je opaziti, kako sta sibili v tem obdobju soodvisni bilanca stanja in višina hranilnih vlog.

Tabela: nekatere postavke poslovanja koprskega Monte di Piet 1765-1795(zaokroženo v lire)

leto bilancaposlovanja

kapital MdP navadne hran.vloge

promet zzastavki

zaslužek dobiček delež v zdrav.blag.

dolžniki

1765 190396 117574 23458 77382 3164 139 402 61578

1766 201563 116888 35523 76046 3830 29 488 61529

1767 187392 116753 20587 89055 4339 13 205 61530

1768 204954 116360 38311 95402 4477 38 221 61505

1769 227877 116565 63781 116973 4893 55 297 61505

1770 240164 114550 77632 116973 5789 178 350 61455

1771 247744 114346 86617 107583 4916 68 389 61202

1772 235191 114346 73493 114897 3846 129 401 61164

1773 254084 114346 93985 126762 4957 61 256 61152

1774 267665 114346 110475 124962 8953 160 273 61127

1775 272765 114346 115460 145811 3806 893 567 61052

1776 277568 117510 120490 161565 6923 23 477 61015

1777 288431 117510 131566 154006 9002 4195 481 60990

1778 286302 117510 129537 160222 8915 5449 637 60960

1779 282092 117510 125528 157222 7972 8322 534 60933

1780 280953 117510 118238 160982 11211 5382 613 60896

1785 293587 117820 117250 161752 1576 60710

1786 291205 117820 114028 163952 10477 1655 1187 60693

1787 305033 117820 123477 147654 8331 2079 643 60693

1788 311806 117820 129197 170874 7232 2764 518 60693

1789 297271 117820 112027 167872 8908 4305 649 60693

1790 304861 117820 118972 168041 7570 2137 544 60693

1791 304749 117820 116430 159816 9425 4016 701 60693

1792 318343 117820 128835 149928 8831 2976 755 60693

1793 324736 117820 136318 144765 6592 1518 465 60693

1794 342664 117820 153452 140009 8815 3226 650 60693

1795 291307 117820 104456 123364 4649 - 966 222 60693


Temeljne postavke bilance poslovanja koprskega MdP 1765-1795

0

50000

100000

150000

200000

250000

300000

350000

400000

1765

1767

1769

1771

1773

1775

1777

1779

1785

1787

1789

1791

1793

1795

leto

lirbilanca poslovanja

kapital MdP

navadne hran.vloge

promet z zastavki

Še nazornejšo primerjavo o porastu hranilnih vlog od začetka druge polovice do konca 18.stoletja nudi prikaz prihodkov oziroma obveznosti koprske zastavljalnice iz let 1765 in 1794; slednjeje izbrano zaradi sploh najvišjega deleža tako celotne bilance sredstev kot hranilnih vlog vobravnavanem obdobju (SSS, 30).

Tabela: Bilanca prihodkov koprskega MdP 1765 in 1794

Prihodki (S. Monte deve Dar) 1765 1794

Lastni kapital 117574 117820

Navadne hranilne vloge 23458 153452

Pasivne vloge ustanov 19155 18755

Vloge od obresti na pasivne vloge 22715 2427

Prenos zaslužka od posojil 3164 18295

Drugo 4329 31915

SKUPAJ 190396 342664


Bilanca prihodkov koprskega MdP 1765

Lastni kapital62%

Navadne hranilne vloge12%

Pasivne vloge ustanov

10%

Vloge od obresti na pasivne vloge

12%

Prenos zaslužka od posojil

2% Drugo2%

Bilanca prihodkov koprskega MdP 1794

Pasivne vloge ustanov

5%

Vloge od obresti na pasivne vloge

1%

Prenos zaslužka od posojil

5%

Navadne hranilne vloge46%

Drugo9%

Lastni kapital34%

Medtem ko sta sredi šestdesetih let obe zastavljalnici in hranilnici razpolagali s približnoenakim zneskom cirkulirajočega kapitala, pa v drugi polovici 18. stoletja koprska zastavljalnicakrepko prednjači pred piransko. Delno je bil temu vzrok prenos pooblastil za reinvestiranje denarja iznaslova (podarjenega) premoženja cerkvenih (mani morte) in ubožnih ustanov (Luoghi pii), medkaterimi so prednjačile bratovščine, na omenjeni tako imenovani Direktorij, ki ga je nato deponiral prikoprski zastavljalnici. Od ustanovitve Direktorija leta 1771 naj bi ta urad prevzel vse posle s tem vzvezi za celotno beneško Istro, tako da se je leta 1773 na ta račun (mani morte) pri koprskizastavljalnici in hranilnici zbralo že 35.404 lir (SSS, 29), vendar so se že leta 1777 pritožili najprejRovinjčani, češ, da imajo za te naloge svoje ustanove, leta 1782 pa so iz pristojnosti koprskegaDirektorija izvzeli še ubožne ustanove iz Vodnjana, Pule in Labina. Celo koprski špital sv. Nazarija seje leta 1790 potožil beneškim oblastem, da so za namene poslanstva svoje ustanove pred ustanovitvijoDirektorija bolje poslovali in da bi zato lahko špital izvzeli izpod posredniške vloge Direktorija(DAPD, 881). Kot kaže, pa so piranske bratovščine tudi po ustanovitvi tega osrednjega urada vlagalepremoženje iz naslova donacij v svojo, piransko zastavljalnico, skladno z odlokom iz leta 1605(Leggi, 1757, 4, 30). Zato je zanimivo, da v skupnem deležu hranilnih vlog pri piranski zastavljalnicikrepko prednjačijo vloge raznih ustanov, med njimi v glavnem bratovščin, pred navadnimi hranilnimivlogami posameznikov in drugih bratovščin, ki so bile očitno obrestovane le po 4%, za 0,5% manj kotprve (prim. SSS, 83), medtem ko je v Kopru ravno obratno, kar je razvidno iz zgornjih in spodnjihtabel, saj so pred vlogami ustanov prednjačile navadne hranilne vloge prebivalcev, med katerimi jezaslediti kar precej posameznikov s priimki slovanskega porekla (gl. prilogo). Upoštevati namreč


kaže, da gre znaten delež vlog posameznih ustanov v koprski zastavljalnici na račun fontikove vloge vvišini 13.335 lir, ki se vleče še iz leta 1661 in ki je bila obrestovana le po 3% (prim. SSS, 30). Še leta1799 pa so vloge piranskih bratovščin dosegale znesek 77.576 lir in 12 solidov37.

Tabela: bilanca piranskega Monte di Piet 31. dec. 1793 (SSS, 83)

Prihodki lir Odhodki lir

Lastni kapital 49.352:10:2 Blagajna zastavkov 121.906:12

Pasivne vloge ustanov 76.161:17:7 Razni dolžniki38 5.586:12:7

Zaslužek 954:9:2 Gotovina v blagajni 6.671:3:5

Neodkupljeni zastavki 392:5:6

Navadne hranilne vloge 7.124:5:6

Zdravstvena blagajna 179: - :1

SKUPAJ 134.164:8 134.164:8

Tabela: Bilanca koprskega Monte di Piet za leto 1793 (SSS, 30)

Prihodki (S. Monte deve Dar) lir Odhodki (S. Monte deve Aver) lir

Lastni kapital 117.820:1:2 Obresti na račun komuna 2.458:8

Posebni stroški 2.827:16 Fontiku za posojilo 2.827:16

Pasivne vloge ustanov 18.755:4:6 Za blagajno zastavkov 4.429:7

Neodkupljeni zastavki 1.714:16 Za zastavke 144.765:1

Prenos zaslužka 18.295:3 Zastavljalnici na račun posojila 18.295:3

Stroški poslovanja 24.628:5:10 Razni dolžniki (kot v prilogi) 60.692:15:6

Navadne hranilne vloge (kot vprilogi)

136.318:8:6 Gotovina v tekoči blagajni 54.963:16:6

Drugi odhodki 4.376:10:6 Gotovina v blagajni dobičkov 9.376:14:6

Drugo 26.927:4

SKUPAJ 324.736:5:6 324.736:5:6

Tabeli pa poleg višine cirkulirajočega kapitala v obravnavanih zastavljalnicah, skupnevrednosti zastavljenih predmetov, dobička zastavljalnice ter drugih stroškov in prihodkov odražata

37 Rokopisna priloga k tiskani Terminazione del Magistrato Eccellentissimo Degli Scansadori per la maggioreconomia e pi cauta direzione de' Santi Monti di Piet , 1777 (PAK. PA. Stampe, šk. 2).38 Dolžniki so bili: Marco Caldana L 252:3 (dediči poravnali v letu 1794), Elena Barozzi Fonda lir 3.574:2:1 (podekretu leta 1783 dolžna 202 liri obresti na leto), Anzolo Petronio lir 1.760:7:6, umrl (non abbilitato, e mortofalito).


tudi za današnje čase svojstven način obračunavanja oziroma sestavljanja zaključnega računa. Zaradilažje razumljivosti sta bilanci razdeljeni po današnjem pojmovanju na prihodke (S. Monte deve Dar)in odhodke (S. Monte deve Aver), čeprav piranski zaključni račun deli prihodke in odhodke na aktivnoin pasivno stanje kapitala (SSS, 83). Nekatere postavke iz zaključnega računa bi bilo, gledano zdanašnje prakse, morda težje razdeliti med prihodke in odhodke, kajti predvsem v koprski bilanci senpr. skozi desetletja vlečejo že stoletje stari dolgovi raznih uslužbencev (prim. prilogo), ki niso bilinikoli izterjani in jih vpisujejo v odhodke, v isti razdelek kot npr. sredstva, potrebna za posojo nazastavke (razdelek: S. Monte deve Aver) ali postavka na račun posoje denarja zastavljalnice sami sebi,ki je enaka znesku zaslužka iz razdelka aktivnih vlog (S. Monte deve Dar), ali stroški poslovanja inprispevek za zdravstveni urad med prihodki ali pa v istem razdelku posebni stroški (Pro', e Dannoconte a' parte), ki je enak dolžnemu znesku fontiku iz naslova obresti na posojeni denar. Kljub temuali prav zato pa navedeni bilanci verno kažeta obseg poslovanja in način razdeljevanja sredstev.

Opisane bilance poslovanja pa ne posredujejo podatkov o morebitnih oblikah zavarovalstva, kiso potekali preko te ustanove. Namreč prav Monte di Piet so bile ustanove, kjer so se polegvzajemnega zavarovanja, ki je bilo bolj značilno za bratovščine in cehe (Darovec, 1992, 116-117),sklepala prva življenjska zavarovanja v današnjem smislu, in sicer so razvile rentno in dotnozavarovanje (Martelanc, 1943, 15-18). Z vidika zavarovalne ustanove so delovale takole: kdor je imelhčerko, je položil ob njenem rojstvu določen znesek v to ustanovo, ob 18. rojstnem dnevu je hčerkadobila denar z znatnimi obrestmi; če pa je medtem umrla in oče ni imel druge hčerke za možitev, jedenar pripadel montu. Na podoben način je bilo organizirano tudi rentno zavarovanje (Martelanc,1943, 18).

Prvi primer rentnega zavarovanja pri koprski zastavljalnici lahko zasledimo že leta 1617, ko jesin pokojnega Mattia, Francesco Moscarello, za svojo sestro Macario, v soglasju z mlajšo sestroMattio, dvignil 100 od 600 dukatov, ki jim jih je pri koprskem Monte di Piet po 5% obrestih kot rentozapustil pokojni oče (M/568, 94). Leta 1620 je neki Zanetto naslovil prošnjo na zbornicozastavljalnice, da bi vlogo Gio Batta Gravisija v višini 150 dukatov, ki jo je že pred dvema letomanamenil hčeram njegovega pokojnega sina Alesia, Diari, Francescini ter Zanetti in ki bi se sprostila obnjihovih porokah oziroma ko bodo v zakonitih letih, povišali s 3%-nih na 5%-ne letne obresti, ker daje ubog in ima z njimi precej stroškov s hranjenjem in oblačenjem. Zbornica mu je prošnjo odobrila(M/568, 112).

Okrog leta 1642 je Antonio de Zuanne za 4 dekleta (donzelle) zapustil dokajšnjo vsoto denarja,ki se je letno obrestovala po 1.000 lir, sprostila pa naj bi se ob njihovih porokah (M/569, 57-59). Leta1666 je sam koprski podestat naročil zbornici zastavljalnice izplačilo 186 lir za 5 deklet iz Buzeta, kise možijo (M/570, 32).

To je le nekaj primerov raznih oblik življenjskega zavarovanja, ki pa so se je odvijala tudipreko raznih depozitnih vlog za zemljiška posestva, kar je bila sploh najpogostejša oblika vlaganjadenarja tako v koprski kot piranski Monte di Piet .

Dobrodelnemu poslanstvu koprske - lahko rečemo kar bančne - ustanove tako ne gre povsemoporekati. Postala je nekakšen založnik vseh tekočih in daljnoročnih socialnih projektov, vzajemnegain življenjskega zavarovanja, solidarnostne pomoči, od posoje denarja mestnemu fontiku za žito, ko jebil ta v denarnih težavah, do vzdrževanja mestne fontane na trgu Muda, plačevanja mestnegazdravnika in učitelja, prispevkov za blagajno zdravstvenega urada za preprečevanja širjenja kužnihbolezni, »prostovoljnih« prispevkov v času vojn Beneške republike in raznih drugih obveznosti,nenazadnje in ne nepomembno pa je ustanova z razmeroma številno uradniško-birokratsko zasedboprispevala če že ne k blagostanju pa vsaj k vzdrževanju prenekatere koprske plemiške družine.

Toda pri povedanem se nam zastavlja vprašanje, kako to, da istrski Monte di Piet vendarle nisoodigrali vloge, kot so jo npr. v Padovi, Genovi, Udinah in drugih vsaj severnoitalijanskih krajih, kjerso poleg podobnih obveznosti kot v obravnavanih krajih vendarle s svojim delovanjem prispevali ksplošnemu dvigu standarda prebivalstva, predvsem pa so predstavljali vsaj tisto minimalno možnostprvobitne akumulacije kapitala za majhne naložbenike iz skromnejših slojev. Nedvomno gre vzroke


iskati v vsesplošnem gospodarskem stanju na istrskem polotoku v obdobju od 16. do konca 18.stoletja, kajti že osnovno poslanstvo tovrstnih zastavljalnic in hranilnic, pa končno tudi sodobnihbančnih ustanov, je prav v tem, da prebivalstvo vendarle mora imeti nekaj začetnega premoženja, dabi se dejavnost lahko kolikor toliko uspešno razvijala.

68 Demografsko in etnično stanje v Istri do 18. stoletja

Demografsko in etnično stanje v Istri do 18. stoletja

Etnična podoba Istre v 17. stoletju

Za nekatere Pirančan, za druge Koprčan Prospero Petronio je - po predlogi še pol stoletjastarejšega opisovalca istrskih posebnosti, novigrajskega škofa Tommasinija - zanimivo opisal ljudstva(gente), ki so živela v deželi leta 1681. Prvi in najštevilnejši so bili Slovani (»schiavi ch'altrichiamano Slavi«), ki so prišli iz Dalmacije oziroma Schiavonije, antičnega Ilirika: to so močna in nanapore navajena ljudstva (»popoli forti et atti alle fatiche«). Naseljeni so bili po vseh krajih, tako da jeslovanski jezik postal skoraj vsem skupen jezik in ljudje v mnogih vaseh sploh niso znali italijansko.V glavnem so bili kmetje in poljedelci, zato so bivali v vaseh in na podeželju.

Drugi so bili Karni: obrtniki, ki so predli volno, tkali sukno in platno za preprosto ljudstvo teropravljali dela krojačev, kovačev, čevljarjev, kamnosekov in druge ročne obrti. Bili so razumni invarčni, tako da so si mnogi v kratkem času gmotno opomogli, če že ne obogateli; bili so prijetnegavideza in s svojimi pozitivnimi lastnostmi zelo koristni deželi. Naseljeni so bili po večjih vaseh,kastelih in ozemljih (terre), niso pa bili v deželi dalj časa kot Slovani. Karnom - mnogi so jim praviliKarnjeli (Cargnelli) - so bili sorodni Furlani, ki so domovali nedaleč od njih. Mnogi izmed Furlanovso se za kratek čas naselili na podeželju, na ozemljih ali na posameznih posestvih, kjer so se sezonskozaposlili, nato pa se z zaslužkom vrnili domov.

Tretji rod (generatione) so bili iz Gradeža; rojeni ribiči, vajeni morja in plovbe. Živeli so vobalnih krajih, Umagu, Novigradu, Poreču, Vrsarju in povsod, kjer so lahko z ribami in drugimiartikli trgovali s sosednjimi Benetkami. Bili so preprosto ljudstvo, izražali so se odrezavo, v jeziku,podobnem staremu beneškemu narečju; niso bili naklonjeni hrupu in svojih pomorskih podvigov nisoobešali na veliki zvon. Mnogi med njimi so s trgovino obogateli, si nakupili posesti, se združili zdeželani in postali meščani v pomembnejših mestih. V Novigradu so npr. med 25 družinami naštelikar 12 družin, ki so prišle iz Gradeža.

Četrti so bili novi prebivalci, ki so prišli iz Albanije in drugih krajev, ki so jih zasedli Turki. Teje Beneška republika načrtno zvabila v deželo. Več kot stoletje so bili v sodnem pogledu podrejenirašporskemu kapitanu, razen tistih z ozemlja Pulja, ki so bili kot stari prebivalci odgovorni nadzorniku(Provveditore); zato pa niso bili odvisni od volje načelnikov posameznih mest in kastelov.

Nazadnje so bili tu še domačini, za katere pa je bilo značilno, da zaradi številnih bolezni invojn njihove korenine niso segale dlje kot 200 let nazaj. Tako se je med domačine lahko štelo tudiprišleke, kot so Florentinci, Bergamaski, Benečani in drugi, ki so se tu hitro udomačili.

V zadnji vojni s Turki (t. i. kretska vojna 1645-1668, op. D. D.) so v Istro prišli mnogiMorlachi (tako so Benečani imenovali Vlahe, v večini slovanizirane nomadske prebivalceBalkanskega polotoka), ki so jih Benečani prepeljali iz Dalmacije in Albanije (v Albanijo se jeprišteval tudi del Črnogorskega primorja, op. D. D.). Radi so kradli in povzročali nerede, vendar kaže,da so se sčasoma umirili. Tako Prospero Petronio.

Migracije in gospodarstvo

Za mesta v Istri je značilno, da spadajo v tisti »tip« mest, za katere velja nasprotje s podeželjemza konstitutivno, kajti od nekdaj je bilo mesto zaznavno kot specifična aglomeracija v primerjavi spodeželjem; to specifičnost so omogočali in do neke mere tudi zahtevali presežki agrarne produkcije -mesto je porabnik in hkrati kraj menjave teh presežkov in kraj drugačne produkcije, ki reprezentira inzadovoljuje tudi podeželje tega mesta (Rotar, 1981, 28).

Poleg gospodarskega nasprotja med mestom in podeželjem pa se v Istri to kaže še v fenomenuasimilacije oziroma integracije, kajti z zamenjavo okolja je prihajalo tudi do zamenjave etničnepripadnosti in kulturnih obeležij (jezik, običaji, način oblačenja in obnašanja) prebivalstva v mestih inna podeželju.


Dihotomiji mesto - podeželje v Istri lahko sledimo že iz predrimskih časov, pravzaprav odnastanka mest. Medtem ko so istrski polotok do 4. stoletja pr. n. š. poselila razna ilirska, keltska patudi venetska plemena, ki so se do rimske osvojitve v prvi polovici 2. stoletja pr. n. š. združila vplemensko zvezo Histrov, gre nastanek obalnih mestnih postojank pripisati grškim kolonistom -trgovcem.

Glede na vsakokratne vladarje istrskega polotoka se je v naslednjih stoletjih na njem odvijalasila pestra fluktuacija prebivalstva; Rimljanom (178 pr. n. š.) so sledili Goti (476), tem Bizantinci(539) pa Langobardi in Franki (788), nato obdobje fevdalne razdrobljenosti ter prisotnost vladajočeganemškega elementa. Vselej je bila prisotna imigracija in emigracija iz sosednjih furlanskih, karnijskih,italijanskih, dalmatinskih in grških dežel, že od začetka 7. stoletja pa se je začela postopnakolonizacija slovanskega elementa, ki je do 14., ponekod pa do 17. stoletja vzpostavila novo kulturno,socialno in etnično dihotomijo med mestom in podeželjem. Slovani so v Istro prihajali s severa invzhoda ter se postopoma od odročnih predelov istrskega krasa približevali neposrednim mestnimzaledjem (Kos, 1950; Grafenauer, 1969, 40-47).

Ne smemo pozabiti, da so bila na današnjem istrskem podeželju še mesta v notranjosti sstatusom kraja - ozemlja (terra), ki so imela podobne mestne privilegije kot večja obalna mesta ssedeži škofij (Koper, Novigrad, Poreč, Pulj), v času Beneške republike z imenovanimi mestniminačelniki - podestati - v beneškem Velikem svetu in z lastnimi patricijskimi mestnimi sveti, na primerPiran, Izola, Milje, Motovun, Oprtalj, Bale, Buzet, Buje itd., kjer pa gospodarski element nasprotjamed mestom in podeželjem v glavnem ni bil tako prisoten, kljub temu pa je ravno tako prevladoval inasimiliral italijanski etnični element, medtem ko se je istrsko podeželje oblikovalo v skladu sslovanskimi etničnimi značilnostmi, kar nam med drugimi potrjuje tudi beneški revizor Vito Moresinileta 1560, ko ugotavlja, da na koprskem podeželju »quasi tutti parlano schiavo, et non intendono granfatto altra lingua« (Rel., 1890, 73).

S koncem 13. in v 14. stoletju se je do leta 1420 politična podoba na istrskem polotoku namrečbistveno spremenila. Beneška mestna država, ki si je s podrejanjem zahodnoistrskih mest (Poreč1267, Koper 1279, Piran 1283) pospešila svoj prodor na Vzhod in mestu na lagunah omogočilaugodnejše pogoje za razvoj v veliko trgovsko središče med Vzhodom in Zahodom, je v tem obdobjuuspela zasesti pretežni del istrskega polotoka, vso zahodnoistrsko obalo do Pulja (1332), po zatonuposvetne oblasti oglejskega patriarha (1420) še vzhodno obalo do Labina in Plomina ter Milje naseveru, vključujoč razmeroma obsežna ozemlja teh mest v zaledju, tako da je drugi državi, od leta1374 Habsburžanom, preostal le osrednji del v okolici Pazina, t. i. Pazinska grofija, ter ozemljanekaterih manjših fevdalcev na istrskem Krasu, vključujoč severovzhodno obalo od Bršca inMoščenic do Reke.

Do konca 13. stoletja v Istri že beležimo veliko fluktuacijo prebivalstva, povezano z mnogimivojnami, epidemijami kuge39 in tifusa, naravnimi nesrečami, potresi, poplavami, zmrzalmi,nehigienskimi razmerami, dejavniki, ki so eden drugega omogočali oziroma povzročali njihovonenehno ciklično ponavljanje, kakor je pokazal v svoji študiji o kugi v Franciji in mediteranskihdeželah že Jean-Noel Biraben. Toda tudi gospodarski dejavniki, zlasti trgovina, ki je ugodno vplivalana priseljavanje, razni davki in bremena pa običajno neugodno, so krojili migracijsko stanje v Istri vopisanem in nadaljnjem obdobju zgodovine tega mediteranskega polotoka.

Zaradi podobnih nevarnosti so se v Istro zatekali tudi iz drugih dežel; pred Tatari so izdanašnjih južnosrbskih in albanskih območij v 13. in 14. stoletju pribežali t. i. Aromuni in se naselili vnjenih severovzhodnih delih. V tem času so se pred vojaškimi in drugimi nevšečnostmi ali zaradiugodnejših pogojev za preživetje na podeželje istrskih mest priseljevale še posamezne družine izbližnjih dežel ali iz sosednjih istrskih krajev, ki so tvorile posebno socialno skupino t. i. »vicinov«

39 Prva znana epidemija kuge je v Istri razsajala že v letih vladanja cesarja Commoda (175-192), o čemer se jeohranil zahvalni napis na kamnu iz Buzeta, posvečen boginji Zdravja, ki naj bi jih obvarovala okužbe(Schiavuzzi, 1901, 303).


(sosedje); ti so se že tedaj naseljevali pod zakupnimi pogodbami, ponavadi z obvezami, da bodo vsajpet let prebivali in delali na dodeljenih zemljiščih, zato beležimo veliko fluktuacijo tega prebivalstva(Klen, 1969), vendar, ne glede na to, so bile vasi kot celota zadolžene plačevati določene dajatvesvojim zemljiškim gospodom, fevdalcem, cerkvi ali mestom. Tako zaradi povečanih dajatevbeležimo leta 1394 emigracijo celotnega prebivalstva vasi Vicinatus Sancti Petri pri Sv. Petru, tedajna teritoriju Kopra (Schiavuzzi, 1901, 327).

V tem času se je zlasti v zaledju romanskega mesta Kopra utrdila slova(e)nska populacija, karnam nazorno pričajo okoli leta 1300 zapisani t. i. agrarni zakoni (CDI, ad a.) za podeželskoprebivalstvo, ki enačijo Slovane s kmeti, morda še bolj pa institucija Kapitana Slovanov (CapitaneusSclavorum - kasneje v italijanščini Capitanio di Schiavi) na koprskem podeželju, prvič omenjena leta1349 (prim. Benussi, 1893; Vilfan, 1954a; Darovec, 1990, 36-38). Koprski kapitan Slovanov je bilodgovoren za vse vasi (40-44) koprskega podeželja v sodnih, davčnih, nekaj časa pa tudi v vojaškihzadevah, zato bi njegovo poimenovanje le stežka razumeli v drugačnem kontekstu kot v dejstvu, da jeslovanski element tedaj predstavljal večino prebivalstva na tem območju, zlasti če upoštevamo, da jefunkcija v taki ali podobni obliki obstajala že pred njeno prvo znano omembo. Med podeželanislovenskega porekla je bilo že tedaj veliko priseljenih iz hrvaških dežel in te migracije se nadaljujejoše v naslednjih stoletjih (Štefanić, 1956).

V severovzhodnem delu Istre se je torej že v 14. stoletju oblikovala značilna istrska etničnozaznamovana dihotomija med mestom in podeželjem, saj je mesto integriralo prišleke, ne glede nanjihovo poreklo v romanski ali italijanski, podeželje pa v slovanski etnični element; severno odDragonje v slovenski, južno v hrvaški asimilacijski krog. Ta primer v 14. stoletju še ni bil značilen zajužno Istro, kjer je bil hrvaški etnični sloj še v manjšini, toda že objavljeni zgodovinski viri (Zjačić,1957) pričajo, da so bili tu že trdno zasidrani. Iz gradiva stolnega kapitlja v Pulju (1349-71) izhaja, daso mnogi Slovani na vhodih v posamezne mestne četrti plačevali cerkvene dajatve ali pa so živeli vokoliških vaseh.

Kolikor so se migracije v predhodnem obdobju odvijale samoiniciativno in spontano ali naželjo posameznih zemljiških gospodov ali mest, zasledimo prvi poskus organiziranega naseljevanjaistrskih mest in podeželja v dekretu beneškega senata iz leta 1376. Ta določa, da bodo vsi, ki bi se vroku enega leta stalno naselili v beneški Istri, oproščeni vseh bremen za nadaljnjih 5 let, posest pa bilahko obdržali v dedni lasti, toda brez pravice odtujevanja. Dekret so kasneje povzemala tudiposamezna istrska mesta ter tako sproščala dotlej precej ostra merila za sprejem posameznikov vmesta in dodeljevanje t. i. pravic meščanstva, ne glede na premoženje, kar je bistveno popravilodemografsko stanje v deželi, ki je pretrpela tudi v tem stoletju številne epidemije kug (vključno zevropsko »črno« kugo leta 1348), vojne in elementarne nesreče. Tem se je s tem stoletjem pridružilaše druga istrska stalnica, malarija, ki je bila v mnogih pogledih še usodnejša za prebivalstvo, saj jepoleg umrljivosti povzročala tudi kronično delovno nesposobnost (Schiavuzzi, 1889).

Ukrepi so sprva prinesli ugodne rezultate, saj je recimo Pulj sredi 15. stoletja dosegel najvišještevilo prebivalcev, 4.500, medtem ko je njihovo število v naslednjih desetletjih krepko padlo pod1.000 in se v stoletjih do sredine 19. stoletja nad to številko ni dvignilo. Izgleda, da je bilnajodpornejši tisti specifični tip ruralnega elementa, ki se je bavil s poljedelstvom, svoje prebivališčepa si je sezidal v mestnem središču, in ne na podeželju. Tako prebivalstvo je živelo v Balah, Šišanu,Vodnjanu in Rovinju, ki ga je od 13. do 15. stoletja sestavljal kompakten stari istroromanski element;le v teh krajih in še v Fažani in Galežani se je še do dandanes ohranil »istriotski« govor, istrskaromanščina kot člen loka dalmatinsko-retoromanskih govorov, ki ga je drugod tudi v zvezi z novimikolonizacijskimi tokovi postopno zamenjala beneška italijanščina40.

Porastu ali vsaj vzdrževanju demografskega stanja v 14. in 15. stoletju je kljub opisanimnevšečnostim nedvomno pripomoglo tudi razmeroma ugodno gospodarsko stanje v deželi, kamor sose priseljevali v 14. stoletju mnogi Florentinci, ki so s trgovsko in obrtno, predvsem pa denarno-

40 Prim. tematski sklop Istriotski jezikovni in kulturni otoki v Annales, 1993, 3.


posojilno dejavnostjo pospeševali gospodarstvo v mestih. Sem so dotekali še prebivalci iz drugihitalijanskih dežel, poleg Furlanov in Karnijcev tudi iz mest v Romagni, Markah in seveda zBeneškega. Benečani ali beneški podložniki iz Lombardije, Bergama, Brescie itd. so v Istri pa tudi vdrugih slovenskih deželah kupovali posesti in hiše, se bavili z obrtjo in trgovino (Gestrin, 1981),zasledimo jih tudi med lokalnim plemstvom, kot npr. v Kopru družine Badoer, Barbo, Del Bello,Besenghi, Carpaccio, Contarini, Riva, Trevisan itd.

Poleg tega pa so dokaj poceni pridobivali zemljišča, kot sledi na primer iz pritožbe Koprčanoviz leta 1597 nad namenom konfiskacije (zaplembe) zemljišč, ki so bila že stoletja v posesti mestaoziroma posameznikov. Posest, ki je bila ob predaji Benetkam skupna last koprske fiskalne komore intorej Benetk, so namreč v 14. stoletju za 1 sold po polju dajali v najem posameznikom, ki so želelipriti v Istro in jo naseliti ter stoletja obdelovati v skupno dobro (prim. SMi, 5, 81). »Tedaj je bila Istraprecej manj naseljena kot je dandanes«, utemeljuje svoje poslanstvo dr. Nicol Manzuoli, ki so gaposlali v Benetke, da bi izprosil preklic konfiskacijskega odloka koprskega podestata in kapitanaFrancesca Capella iz 1. oktobra 1595 za vse posesti, zapisane v dokumentih koprske fiskalne komore,ker je to povzročilo precej škandala. Nadalje Manzuoli pojasnjuje, da je dežela že tako slabo naseljena»in je v Vašem interesu, da bi bila poseljena, zato bi bila storjena velika krivica tem ljudem, ki so izneobdelanih in pogozdenih območij ustvarili plodna zemljišča, z velikimi napori in stalnimineprijetnostmi ob mejah z drugimi gospodarji, Turki in Arciducali, so zaustavljali njihove sovražnenamene, sedaj pa bi želel spoštovani koprski komornik proti nekaterim posestnikom sprovajatiukrepe, ki tudi niso v skladu s sprejeto odločitvijo z dne 31. oktobra 1449, ki je priznavala tedajustvarjene pogoje. Zato bi tak ukrep podestatu prinesel veliko škode, saj se tudi ni pozanimal v skladuz Vašimi navodili, kakšne so pristojnosti komuna na določenih posestih (STKP, 5, 88). Todanameravani ukrep je bil usmerjen tudi proti prodaji zlasti obmejnih zemljišč in nepremičnin tujcem,največkrat Kranjcem, kar se je očitno večkrat dogajalo, kot še leta 1652 beneški senat opozarjakoprskega podestata in mu podeljuje pristojnosti za ostra kaznovanja v primerih takih kršitev (SM, 15,339).

Benečane pa je privlačila tudi trgovina z zalednimi kraji, predvsem s habsburškimi deželami,od koder so prihajali številni kmečki trgovci, imenovani tudi Kranjci (Cranzi) ali po svojih tovornihživalih »mussolati«. Slednji so privažali v mesta zlasti prepotrebno žito, ki je v precejšnji meri romalov Benetke, sušeno meso, kože in rudnine, privlačili so jih izdelki istrskih mest, sol, vino in olje, svojezemljiške gospode pa so zadovoljevali s prekomorskim blagom beneških trgovcev.

Vsem obmorskim mestom je namreč primanjkovalo žita; pridelali so ga le za nekaj mesecev.Nadalje ta mesta niso imela dovolj osnov za živinorejo in je bilo treba meso oziroma živino uvažati,premalo so imela gozda in so bila povsem brez rudnega bogastva in še mnogih drugih proizvodov, kijih je imela v tistem obdobju notranjost. Končno je geografsko prometna lega dajala tem krajemvedno večji pomen že zaradi povezovanja sredozemske z obdonavsko prometno smerjo tudi prekslovenskega ozemlja in ker so severnojadranska pristanišča bila vrata v obširne trge ob Jadranu in vItaliji (prim. Gestrin, 1978a).

Benečani so se po letu 1283, ko so si podredili tudi Piran, še nadalje utrjevali v Istri in sikončno po propadu posvetne oblasti oglejskega patriarha leta 1420 pridobili poleg preostale oglejskeposesti v Istri in Furlaniji še Milje ter se tako v Dolini povsem približali Trstu. Že od začetka 13.stoletja so si sicer skušali podrediti tudi Trst, ki je postajal nevaren tekmec beneškim istrskim mestomin hkrati s političnim združevanjem zaledja tudi vedno večja grožnja samim Benetkam, vendar jemesto, ki si je do konca 13. stoletja v boju s tržaškim škofom priborilo samoupravo, razen nekajkrajših časovnih obdobjih (1202, 1370-81), zavrnilo vse beneške poskuse. Po torinskem miru (1381),v katerem so se mu Benečani odrekli v korist oglejskega patriarha, pa se je Trst iz nezaupanja v res žepovsem oslabljeno moč oglejskega patriarha in iz strahu pred Benetkami, a tudi zaradi pričakovanihugodnosti v trgovini z zaledjem, leta 1382 drugič (1369 prvič) in dokončno podredil Habsburžanom,tedaj že dejanskim gospodarjem zaledja.


Že pred sredo 14. stoletja so tudi Habsburžani posegli v boj med silami ob zgornjem Jadranu;po letu 1335 so se utrdili v zaledju do kraških prehodov. Svojo posest proti morju so širili zlasti naškodo Ogleja. Večji poudarek temu prodiranju proti morju pa je dal Rudolf Habsburški, ko je pridobilvojvodski naslov tudi za Kranjsko in je z dedno pogodbo (1364) z istrsko vejo goriških grofovpripravil poznejšo pridobitev notranje Istre (1374); tako so Habsburžani postali neposredni sosedjebeneškim posestvom (prim. Štih, 1994).

Mesta pod beneško oblastjo so imela za tedanjo stopnjo pomorstva boljša naravna pristanišča intudi veliko lažje neposredne dostope iz zaledja kakor Trst in Reka ter Devin in Štivan. Politične silepa so odločilno usmerjale neposredno in prehodno trgovino in prav tako odločale o pomorskidejavnosti in vlogi teh mest. Benečani so s svojo kopensko trgovinsko politiko, ko so v odnosu dotrenutno najmočnejše politične sile v zaledju vedno skušali uveljavljati načelo »svobode« poti intrgovine, dvignili pomen istrskih pristanišč kot središč neposredne in prehodne trgovine. Koper je oddruge polovice 14. stoletja postal za daljši čas najvažnejše mesto za trgovino z zaledjem. Prav s topolitiko, ki so jo narekovale tudi koristi samih Benetk, so Benečani pravzaprav v Kopru in drugihpodrejenih mestih zlomili odpor proti njihovemu pomorskemu monopolu.

Z vrsto ukrepov so dvignili Koper na prvo mesto med svojimi pristanišči. Z gradnjo nove poti vletu 1361, ki je šla po dolini Rižane proti Črnemu Kalu in Klancu in sploh z večjo skrbjo za ceste, zustvarjanjem boljših razmer za trgovce in trgovino, kot npr. leta 1364 z graditvijo velikega gostišča(SMi, 5, 19) in omiljeno mitninsko politiko, ki je šla v olajševanju celo tako daleč, da je npr. leta 1375povsem oproščala mitnino za določene vrste blaga - olje, vino, sol - vsem, ki so pripeljali žito, mokoin druga živila v Koper (SMi, 5, 60), so Benečani pritegovali trgovino v svoje favorizirano mesto. Šeposebej pomembni ukrepi so se nanašali na trgovino s soljo, ki so jo poleg neovirane proizvodnje vkoprskih solinah (kar ni veljalo za piranske) celo dovažali od drugod. Benečani so se namreč dobrozavedali, da prav s soljo lahko v veliki meri pritegnejo tovornike iz notranjosti, ki potem niso imelivzroka iti drugam. Koper je za take primere še posebej določal nižje cene soli za vse tiste, ki bipritovorili žito v mesto (SMi, 1408. 19. 6.).

Posledice te politike so se kmalu pokazale. Že leta 1364 nam vir govori o povečanem prometuv Kopru po novozgrajeni poti; a tudi pozneje se pot ob Rižani označuje kot važna za trgovino izzaledja v Koper. Beneški dož Francesco Foscari je npr. leta 1430 izrecno dejal, da po njej prihajajo»mussolati« ali »Cranzi« - kakor so tovornike, prihajajoče v obalna mesta s konji, osli in tudi mušami,označevali beneški viri - in ustvarjajo blaginjo mestu (CDI. 1430. 6. 7.).

V zvezi s tem prometom je verjetno nastala nova mitninska postaja v Klancu, ki se prvičomenja v drugi polovici 14. stoletja in se pridruži ob poti v beneška istrska mesta že nekaj desetletijprej postavljeni mitnici v Kačicah (prim. Gestrin, 1972a). Koprčani so si za Sigmundove vojne (1409-1420), v času začasnega upadanja trgovine, potem ko se leta 1411 popolnoma pretrga prometživljenjskih potrebščin z obmorskimi, predvsem beneškimi mesti, in ko so leta 1413 sklenili petletnopremirje, začeli celo lastiti monopolne pravice v trgovini z žitom ter so določali cene žitu in zahtevalinjegovo prisilno prodajo, da ne bi šlo v druga mesta.

Trgovina s Kranjsko je ugodno vplivala na razvoj istrskega podeželja in na njegovoposeljevanje, kajti številni Kranjci so se odločili tudi za stalno naselitev, ki je končno mnogimomogočila dvig na družbeni lestvici. Po vsej verjetnosti je bil obseg trgovine približno enak kot sKoprom vsaj še s Piranom in Trstom, o čemer so se ohranili viri v večji množini že za čas od dvajsetihlet 14. stoletja dalje. Že tedaj so se namreč, enako kakor v Koper, trgovci iz notranjosti naseljevali vobeh mestih, bodisi kot prebivalci (habitatores, kar so bili po statusu tudi prebivalci vasi) ali celo kotmeščani (cives), in si tu kupovali zemljiško posest. V Piranu so v prvih dveh tretjinah istega stoletjaposamezni priseljenci iz Ljubljane postajali celo biriči (baroerij, birro), kot npr. Nikolaj iz Ljubljanev letih 1331-1349 ali leta 1353 Konrad, sin krznarskega mojstra Konrada iz Ljubljane, ali leta 1364Matija, Matejev sin iz Ljubljane (Gestrin, 1965, 61), nekakšni mestni policisti v službi podestata, meddrugim tudi z nalogo pobiranja dajatev med okoliškim prebivalstvom. Faktor privlačnosti je bil izrazitzlasti na gospodarskem področju, saj je v nasprotju z razmeroma trdimi fevdalnimi odnosi na


Kranjskem in Koroškem v zaledju primorskih mest prevladoval zakupni odnos, z raznimi oblikamispolovinarstva in družabništva (socida), pri čemer so bili najemniki osebno svobodni in jih je vezalale pogodba (Mihelič, 1979).

Ta trgovska dejavnost, ki so jo kljub upadanju od konca 16. stoletja dalje še v naslednjihstoletjih do propada Beneške republike podestati istrskih mest v svojih poročilih beneškim oblastemoznačevali kot osrednjo gospodarsko dejavnost v deželi, je bila značilna zlasti za mesta na severuIstre, Milje, Koper, Izolo in Piran, zato so ta mesta od 14. do 16. stoletja doživela tudi največji vzponin demografski razcvet. Tako je Koper leta 1548 štel okoli 10.000 (Rel., 1548), Piran pa konec 15.stoletja (z zaledjem?) 7.000 prebivalcev (Semi, 1991, 153). Morda ravno zaradi tega so veljala tudi zabolj zdrava območja od južnoistrskih, saj je že v drugi polovici 14. stoletja Petrarca vabil Boccaccia vKoper in Trst, ker da je tu odličen zrak in razgibano okolje (Schiavuzzi, 1889, 405).

Podpiranje trgovine po kopnem s habsburškimi deželami pa je Istrane vodilo v nove konfliktein negotovosti. Kot so si Benečani lastili monopol na Jadranskem morju, tako so od druge polovice15. stoletja Habsburžani poskušali vzpostaviti monopolno trgovino s primorskimi mesti po kopnem,zlasti preko Trsta in deloma Reke. V ozadju teženj obojih pride do neprestanih spopadov med tematedanjima evropskima velesilama, ki so prišli najbolj do izraza v vojni leta 1463, v tako imenovanivojni s Cambraisko ligo (Avstrija, Španija, Francija, Papeška država) v letih 1508-1516 ter v mnogihpogledih za Istro in njeno gospodarsko in demografsko stanje usodno vojno za Gradiško ali »uskoškovojno«, kot so imenovali ostre spopade v Istri in Furlaniji v letih 1616-1618.

Potem ko je z osvojitvijo zahodnoistrskih mest Beneška republika pridobila pomembnaoporišča na poti pomorske trgovine do drugih mediteranskih in levantinskih oporišč ter so vse dozačetka 16. stoletja imeli Benečani popolni nadzor nad uvozom blaga z Vzhoda, namenjenegaevropskim tržiščem, ter nad mednarodno trgovino z lastnimi in tujimi manufakturnimi proizvodi, jeod tridesetih let 16. stoletja sledilo upadanje gospodarske moči Beneške republike, kot posledicageografskih odkritij in prenosa svetovne trgovine na zahodno obalo Evrope ter neprilagodljivostibeneškega gospodarstva novo nastalim razmeram. (O tem obsežna literatura, prim. Bertoša, 1978, 11-19).

Beneške ladje so se do tega obdobja, z izjemo ladjevja nekaterih drugih italijanskih mestnihdržavic (Genova, Pisa), skorajda brez konkurence gibale po Sredozemlju; za tedanje navigacijskezmožnosti so plule po najvarnejšem pomorskem itinerarju: proti zahodnoistrskim lukam, prvi etapisvojega potovanja. Po preplovitvi nevarnega Kvarnera se je plovba nadaljevala ob tedaj beneški obaliproti Zadru, Splitu in dalje na jug, v Egejsko, Jonsko in Sredozemsko morje, večkrat pa še protičrnomorskim lukam na vzhodu ter Španiji, Angliji, Flandriji in Nizozemski na zahodu. Ladje intrgovski konvoji so se nato po isti poti vračali nazaj. To je obdobje, ko so se beneške galeje obpovratku iz Bejruta, Aleksandrije, Cipra, Krete, Southamptona ... zaustavljale v Pulju, Rovinju,Poreču, Piranu in Kopru, pretovarjale blago, popravljale svojo dotrajano opremo in čakale na ugodenveter, da bi s spretnimi rovinjskimi ali poreškimi vodniki ladij (pedotti) preplovili parenzano - vpomorskem žargonu te dobe imenovano oddaljenost okoli 100 beneških milj od Istre do Benetk.

Tem nevšečnostim so se poleg običajnih lakot in epidemij bolezni, ki so si do zadnje kuge vIstri v letih 1630-32 sledile povprečno vsakih 10-12 let (Schiavuzzi, 1888), v 16. stoletju pridružile šeizredno neugodne klimatske razmere, poplave ter zmrzali, značilne za ves evropski prostor v temčasu, ki ga nekateri imenujejo kar mala ledena doba (Le Roy Ladurie, 1967), predvsem pa zmerajgloblja gospodarska kriza Beneške republike.


Tabela: nekaj podatkov o večjih naravnih nevšečnostih ter epidemijah*

leto suše nevihte pozebe slabe letine epidemije velik pridelek draginje

1505-157741 14 ep.kuge

1511 vis.plime

1546 *

1548 *

1554 Kp kuga

1557 Pi kuga

1559 *

1561-62 *

157142 soli

1573 vino, olje, sol

1599 vis. plime

1603 nevihte43

1621 *

1630-32 kuga

1635 Vipava

1648-50 soli, vina

165244 soli

166645 olje

1676-7 olje

1680 kuga LJ46

170347 soli

171048 oljke, trte

171349 oljk goveja

* Kjer ni posebej navedeno, vir Rel.41

Niz potresov 1504, 1510, 1511, 1517 (Klen, 1977, 308).42

20.000 modijev soli po 12 beneških starov modij v Kopru pridelali (Rel., 6, 75).43

Največje nevihte, kar jih pomnijo, so bile v tem času in zaradi velike pozebe so nastradale oljke in trte (Rel.).44

Veliko dežja, zato slaba letina soli (SM, 15, 344).45

M/570, 3746

SR, 1680 30. 3. 1680 za april že pravijo, da je nehala epidemija v Ljubljani, toda šele 1683 dokončno.47

SM.48

SM.49

SM, 16, 275.



1716-18 soli Pir50

1724 *(žito) zaprte meje51

1732 * * Dalm52


1738 goveja

1740 žit

1741 soli

1744 Madž,Transil.

1748 goveja pomanjkanje53

1761 oljke, sol54

1763 trte55 vis. plime goveja

56

1764 živil

1764-66 soli

1766 vsega

1771 soli

1774 57

1780 vsega goveja

1781 58

1784 olje

1788 * goveja 59

1795 soline60 olje olja

50

Nicolich, 46.51

M/1115B, 137/8: 31. 3. Dacarji (soli, mer, trajekta) se odpovedujejo obveznostim za čas zaprtja meje s Cesarci.52

Zaradi zdravstvenih razmer ni bil mogoč uvoz iz Dalmacije, od koder prihaja žito ponavadi.53

SSS, 29.54

Pahor, 1972, 194. Vdor sladke vode v soline in uničenje velikega dela Sečoveljskih solin (Nicolich, 50).55

Preveliko gibanje morja onemogočilo ribolov - lakote. Pahor, 1972, 194.56

Pahor, 1972, 194. Vdor sladke vode v soline in uničenje velikega dela Sečoveljskih solin (Nicolich, 50).57

5 let hude suše, v Piranu zmanjka vode. Pahor, 1972, 195.58

Večkratne poletne suše in pomanjkanje vode, zato slabi pridelki.59

V Dalmaciji, goveja kuga v Istri (RR).60

Vdor sladke vode v soline, podobno kot 1761 (Nicolich, 51).


Kljub temu, da je Beneška republika že od osvojitve krajev v Istri vodila izredno omejevalno inmonopolno politiko v pomorski trgovini, tako da so obalna mesta, ki so imela v predbeneškemobdobju že vzpostavljene tesne trgovske stike s kraji ob Jadranskem morju, s temi ukrepi gospodarskoizredno stagnirala, istrska mesta vse do dvajsetih let 16. stoletja niso zapadala v težje gospodarske indemografske krize. Mesta so se s svojim podeželjem razmeroma hitro opomogla od občasnih padcevzaradi kužnih epidemij, zmanjšanja prebivalstva, prometnih in proizvodnih zastojev.

Spričo vseh teh pojavov, s prenosom prometnih komunikacij na Atlantik, s pojavomkonkurenčne angleške, francoske, španske, portugalske in nizozemske flote v Sredozemlju, z vseglobljimi turškimi prodori kriza ni zajela le beneške metropole, temveč tudi istrska mesta. Tako jeopazna, sprva predvsem na jugu Istre, stagnacija prebivalstva oziroma njegovo naglo upadanje v 16.in 17. stoletju, ki ga ni mogla zaustaviti niti obsežna kolonizacijska politika, povezana z velikimpriseljevanjem prebivalstva z Balkanskega polotoka. Ustvarjati so se začela obsežna območja pustot,to je zapuščenih vasi in obdelovalnih površin, značilna za ves zahodnoevropski prostor v obdobju od13. do 17. stoletja. Nazoren prikaz tega procesa v Istri nam nudi ravno puljski teritorij, kjer je bilonekoč 72 vasi, leta 1583, ko je o tem ob svojem povratku z dolžnosti istrskega nadzornika Urada zaneobdelana zemljišča Marino Malipiero poročal beneškim oblastem, je na tem teritoriju prebivalstvoživelo le še v 12 vaseh. (Natančen prikaz stanja podaja Bertoša, 1978, 187-217).

Pustote so na ozemlju Pule torej nastale na skoraj 82% nekoč obdelovalne površine. Beneškeoblasti so tako zemljišče razglasile za državno in nanj začele naseljevati kolone, zlasti iz Dalmacije,Albanije, Bosne, ki so jih obvezale, da zemljišče usposobijo v roku 3-5 let, s tem, da so jih od prvepolovice 16. stoletja oprostile plačevanja vseh dajatev za dobo 20 let. Prevoz se je opravil na državnestroške, prišlekom pa so namenili tudi nekaj denarja, ki so jim ga posodili pod ugodnimi pogoji.

V drugi polovici 15. stoletja se je obstoječim težavam v Istri pridružila še ena velika nevarnostza prebivalstvo, ki je sprožila migracijske tokove, kakršnih Balkanski polotok ne pomni odpreseljevanja narodov na prehodu v srednji vek. Na mejah Evrope so se namreč pojavili Turki, nakatere so Benečani naleteli na svojih posestih v Grčiji in Albaniji že v začetku 15. stoletja, prvi znaniprodor preko Istre v Furlanijo pa beležimo v letu 1469. Ti vdori, povezani s plenjenji in pustošenji, sose enkrat z večjo, drugič z manjšo silovitostjo ponavljali vse do leta 1499, nato pa še večkrat v 16.stoletju. Prizadeli so predvsem istrsko podeželje, tako beneško kot avstrijsko, kajti obalna mesta sobila relativno dobro utrjena in jih Turki61 niti niso poskušali napadati, kljub temu pa so povzročili medljudmi izredno negotovost in strah, tako da so se do čvrstejše vzpostavitve Vojne krajine (1578)mnogi zatekli v varnejše kraje, zlasti v Italijo62.

Kronologija migracij se ujema s kronologijo turških vdorov proti beneškim in avstrijskimmejnim območjem na severu Istre in v Furlaniji, saj sta obe ogroženi strani - Benetke in Avstrija -usmerjali koloniste prav v te kraje.

»Novodobne« migracije in njihov vpliv na istrsko gospodarstvo

Že leta 1413 so naselili nekatere skupine iz Bosne in Hrvaške v Kontovelu in Proseku nedalečod Trsta, od leta 1432 do 1463 pa so namestili prebežnike na območje Pirana, predvsem v Lucijo.Leta 1449 se kolonisti trajno naselijo v vasi Bibali pri Bujah, medtem ko večja skupina Dalmatincevleta 1463 zasede polja okoli Savudrije. Tega leta so knezi Frankopani naselili Hrvate in Čiče vsevernem delu istrskega polotoka. Do konca stoletja se je po ohranjenih arhivskih virih zgodilo še večpreselitev: piranski komun je leta 1467 poskušal v Dalmaciji najti kolone, pripravljene za preselitevna njegovo ozemlje, leta 1480 je v vas Dekani pri Kopru prišla skupina albanskih priseljencev izokolice Skadra, deset let kasneje pa so se hrvaški ubežniki naselili na Krasu v okolici Trsta in vPodgradu.

61 Šele iz kasnejšega časa so se ohranili podatki, da so ulcinjski gusarji leta 1687 napadli Novigrad, oropali 10hiš, onečastili tri cerkve, ubili eno, ranili dve, v suženstvo pa odpeljali 38 oseb (Bertoša, 1986, 27).62 Prim. Simoniti, 1991; Gestrin, 1975; 1975a; 1978a; izbrana poglavja iz Zgodovine narodov Jugoslavije.


Poleg državne oblasti so nove priseljence vabili tudi privatni posestniki, ki so zaradi vojn,bolezni in pomanjkanj ostali brez delovne sile. Tako je leta 1463 Marquardo Appolonio, pripadnikstare piranske družine, sklenil dogovor z desetimi kmeti iz okolice Šibenika, da se preselijo nanjegove posesti v Piranu (Bertoša, 1986, 59).

Kasneje so novačenje novega prebivalstva zaupali tudi posameznikom, ki so jih za to početjenagradili. Vinčenc Kukić iz Šibenika je leta 1603 obljubil pripeljati 30 družin na ozemlje Umaga, zakar so mu beneške oblasti obljubile mesečno plačo 6 dukatov, za vsako pripeljano družino pa posojilov višini 30 dukatov (1 dukat = 6,2 lire). Simon Chiurco, Albanec iz okolice Skadra, je za 12 albanskihdružin, pripeljanih na ozemlje Poreča, leta 1612 prejel hišo v Poreču, čez 9 let pa se je zavezal, da bopripeljal še nadaljnjih 12 družin.

Vselej pa Benečani niso imeli srečne roke pri izbiri vodnikov. Tako je Milineo Lukanović leta1634 pripeljal iz Novija v Dalmaciji 120 ljudi na ozemlje Pulja. Toda že naslednje leto se je skupaj spriseljenci, živino in 2.264 lirami63, ki so jim jih Benečani posodili za čimbolj nemoteno naselitev,zatekel na avstrijsko stran ter tam dobil zatočišče in dovoljenje za naselitev (Schiavuzzi, 1903, 228).

V 16. stoletju se je organizirana kolonizacija povečala tudi v avstrijskem delu Istre, kjer so seosnovne demografske in etnične značilnosti komaj kaj razlikovale od tistih v beneškem delu. Medletoma 1510 in 1525 je Krsto Frankopan naselil prebežnike v Mune in Žejane, iz Bosne so prišli leta1511 v Lupoglav. Demografsko stanje v Pazinski grofiji se je znatno poboljšalo, ko je fevd prišel vlast družine Mosconi (od leta 1532), ki so pospeševali naseljevanje slovanskega elementa iz zahodneBosne. Medtem ko je Pazinska grofija po statističnih podatkih, zapisanih leta 1508 v t. i. Libricommemoriali della Repubblica di Venezia (Cam. De Franceschi, 1963, 157) v obdobju enoletnebeneške zasedbe v času vojne Republike s cesarjem Maksimilijanom, štela le 1.103 »ognjišč alidružinskih enot« in 1.283 moških, sposobnih za orožje in delo, beleži popis, ki ga je izvršila komisijanadvojvode Karla leta 1571, porast za 815 ognjišč, leta 1578 pa še za nadaljnjih 172 ognjišč. Toštevilo bi bilo še večje, če se ne bi kmetje preseljevali v beneški del Istre, saj se je tako prebivalstvo vKršikli zmanjšalo za 13 družin, v Cerovljah in Grdoselu za 3, v Pičnu za 2 itd.

Te selitve niso bistveno vplivale na etnični element. Priimki, navedeni v urbarjih lupoglavskegagospostva (1560-1571), jasno kažejo na hrvaško in slovensko poreklo tamkajšnjih kmetov, kljubtemu, da izdajatelj teksta urbarja (Klen, 1973, 13) v uvodni študiji opozarja, da se je v teh 11 letihspremenilo preko 55% prebivalstva.

Posamezna priseljevanja iz Furlanije, Karnije in Beneškega - predvsem obrtnikov in manjšihtrgovcev - so oblikovala v mestecih in manjših naseljih avstrijske Istre sloj italijanskega in furlansko-karnijskega elementa, zlasti v Pazinu, Pićnu, Gračišču, Žminju in Tinjanu. Ta se je v 17. stoletjudopolnjeval s sporadičnim doseljevanjem italijanskega elementa tudi z območja Vidma in Bergama,od koder je izvirala družina Mosconi. V mestecih Pazinske grofije in na podeželju so torej ravno takoobstajali pogoji za asimilacijo; priseljeni Furlani in Krneli so se na podeželju hrvatizirali (Callegarich,Furlanich), Slovani v mestih pa italijanizirali (Ivich, Bellasich, Slocovich) (Bertoša, 1978, 119-123),kar se je glede na mesto bivanja v glavnem dogajalo tudi s priseljenimi Nemci in redkimi Madžari.Tako tudi Ranieri Mario Cossar (1930) ugotavlja, da so se Furlani (in s tem je nedvomno mislil tudi naKarnijce) neverjetno hitro asimilirali z avtohtonim prebivalstvom.

V tem času je bila na obronke Učke in Čičarije naseljena in samoiniciativno priseljena drugaskupina aromunskih Vlahov ali Čičev, t. i. Istroromunov, ki s svojimi predhodniki iz 13. in 14. stoletjaočitno ni več mogla vzpostaviti etničnega kontakta. Potomci te kolonizacije ekstenzivnih živinorejcevin poljedelcev so še v 19. stoletju aktivno uporabljali svoj jezik, vendar se je večina že tedaj utopila vprevladujočem slovanskem etnosu. Ravno tako so se v beneška istrska mesta v 16. in 17. stoletjusamoiniciativno priseljevali iz italijanskih dežel, iz Furlanije, Karnije, Beneškega, v šestdesetih letih16. stoletja pa beležimo tudi organizirano in dobro zamišljeno kolonizacijo okoli 120 družin iz

63 Dober konj je veljal okoli 100 lir, za omenjeno vsoto pa se je dobila dvonadstropna hiša v mestu s parcelnokvadraturo okoli 70 m (PAK. 85, 190); prim. Brglez Uranjek, 1997, 144-150.


Bologne na podeželje Pulja. Romagna je namreč v tem času doživljala izreden populacijski vzpon,povezan z novimi agrotehničnimi prijemi za bonifikacijo zemljišč, tako da so bili priseljeni Bolonjcinamenjeni zlasti tehnični izboljšavi zemljišč in načina pridelovanja. Bolonjci so se vestno lotili dela,sestavili nekakšen kataster, ki je sploh edini nastali kataster v Istri v obdobju Beneške republike, ter sedogovorili, da bo 4% pridelka, zraslega na vseh melioriranih zemljiščih, pripadlo njim. Toda kljubprvotnemu pristanku puljskih plemičev in mestnega sveta so kmalu za prišleke nastopile težave.Puljčani so beneškim oblastem navajali kot poglavitni razlog nesprejemanja Bolonjcev dogovorjene4%, toda glavni razlog je tičal v dejstvu, da so puljske družine večino neobdelanega državnegazemljišča, ki so ga morali odstopiti Bolonjcem, na tak ali drugačen način oddajale v najem za zimskopašo podložnikom iz avstrijske Istre ter so bile tako v svojem omejenem prepričanju oškodovanezagotovljenega zaslužka. Nastopili so prepiri, enega od Bolonjcev so celo ubili, mnogi so se vrnilidomov, tisti, ki so ostali, pa so se pomešali s tamkajšnjim prebivalstvom, toda zemljišča so ostala vglavnem nemeliorirana (Bertoša, 1986, 81-125).

Prisilno so se na istrski polotok za določen čas priselili posamezniki, ki so jim bili zaradi raznihprekrškov izrečeni sodni izgoni (banditi), ukrepi, ki so jih tedaj predpisovali kazenski zakonikištevilnih evropskih dežel. Tako so začasno prebivališče dobili mnogi Benečani, ki so se kakorkoliprekršili zoper postave in jim je izgon v Istro predstavljal eno milejših kazni. Leta 1686 pa so celorazmišljali, da bi s temi izgnanci pripomogli tudi k poseljevanju Istre (SR, 20, 275). Drugi primer sobili plačani vojaki, ki so jih najemale oblasti za obrambo dežele; ti so prihajali iz italijanskih,nemških, severnoafriških, španskih ter seveda balkanskih dežel, beležimo jih pa celo iz Nizozemskein Francije. Novembra 1600 rašporski kapitan Francesco Correr našteje svojo posadko, kot pravi, ponacionalnosti (...da particolar conto del numero di quelle militie nation per nation): Italijanov 330,Francozov 48, Hrvatov 106, Korzičanov 90 (PTM, 341).

Glede na nestalne razmere na Balkanskem polotoku pa je bilo od tam tako organizirano kotsamoiniciativno priseljevanje v Istro najintenzivnejše. Temu so botrovale zlasti razmere v zvezi sturškimi osvajanji. Beneški načelniki iz Dalmacije in Kotorja so večkrat poročali o vzrokih tegaeksodusa. Na primer zadarski knez Alvise Dolfin v poročilu senatu leta 1578 poudarja, da je zadarskoobmočje naseljeno, toda na njem vlada velik strah pred Turki, ki vpadajo preko meje, kradejo njihovoimovino in ugrabljajo otroke, tako da mnoge družine bežijo v Apulijo ali Istro. Čez osem let jezadarski knez Zuane Battista Michiel zanimivo poročal, da so mnoge vasi na območju Zadranenaseljene, dasi v njegovem zaledju, na turškem ozemlju, živijo »kristjani, turški podložniki«, ki jihz beneške strani napadajo in ropajo Uskoki. Zato se Michiel zavzema, da bi to prebivalstvo potihemzvabili in namestili po nenaseljenih vaseh zadarske okolice ali jih premestili v Istro. Čeprav so jim zapreselitev na zadarski teritorij predlagali oprostitev vseh dajatev od obdelane zemlje za naslednjih 8let, so se raje odločili za preselitev v daljno in razvpito Istro, kjer so bili pogoji za naseljevanjeugodnejši (COMM, 1964, 224; 374).

Sprva so s strani državne uprave za naseljevanje novega prebivalstva skrbeli podestatiposameznih dalmatinskih in istrskih mest, razni občasni sindiki in nadzorniki (= provveditori; vsedemdesetih letih 16. stoletja je tudi za priseljevanje skrbel istrski Provveditore sopra i Legni),izvoljeni v beneškem Velikem svetu, senatu ali svetu desetorice, pa tudi častniki rednih beneškihustanov, kot sta bila kapitan Zaliva (Capitanio in Golfo) in generalni kapitan (Istre,) Dalmacije inAlbanije (Capitanio generale in (Istria,) Dalmazia et Albania). Leta 1556 pa so Benečani ustanoviliposeben urad za naseljevanje in obdelovanje nenaseljenih in opuščenih zemljišč (Magistrato sopra iBeni inculti). Urad naj bi v teh zadevah skrbel za vso državo, toda ker je bilo njegovo delovanje v Istrineučinkovito, so leta 1578 imenovali posebnega Nadzornika v Istri (Provveditore nell'Istria), ssedežem v Pulju. Skrbel je za kolonizacijo novih prebivalcev, in ti so bili le njemu odgovorni tako vupravnih kot sodnih zadevah. Nadzorniki v Istri so bili imenovani za dve leti vse do leta 1592, ko je tedolžnosti prevzel deželni kapitan v Rašporju (Buzet).

Iz časa delovanja tega urada se je ohranilo razmeroma obsežno arhivsko gradivo, ki osvetljujezapleteno problematiko naseljevanja istrskega polotoka v 16. in 17. stoletju. Predvsem gre zaugotovitve, da se organizirana kolonizacija Grkov v doslej ugotovljenih 12 primerih od leta 1530 do


1669, z okoli 4.000 ljudmi iz Nauplije, Malvazije, Krete, Cipra in od drugod, ni obnesla. Mnogi so sezaradi težkih razmer v novi deželi in konfliktov s starim prebivalstvom odselili drugam ali se vrnilidomov, tisti, ki so ostali, pa so se v glavnem integrirali z večinskim italijanskim elementom, saj so jihnaseljevali predvsem v mesta. Prišleki iz Albanije, med katerimi jih je bilo precej slovanskegaporekla, saj je tedaj k Albaniji štel tudi večji del Črnogorskega primorja, so se v glavnem pomešalimed večinskim podeželskim slovanskim prebivalstvom. Najbolj pa so se v novi deželi obnesli številnipriseljenci slovanskega porekla, ki so jih mnogi podestati in nadzorniki v svojih poročilih opisovalikot odporne, navajene vsega hudega ter vsekakor primerne za spopad s skoraj nevzdržnimi pogoji, kiso vladali v deželi.

Pri novačenju novega prebivalstva so bile beneške oblasti v duhu tridentinskega koncila(sredina 16. stoletja) pozorne zlasti na to, da so se nekatoliški novinci še pred odhodom zaobljubili, dabodo prestopili v katoliško vero. Čeprav so v Istro prihajali v prvi vrsti katoliki iz zahodne Bosne,Hercegovine, Dalmacije, otokov in sosednjih avstrijskih dežel, mnogi pod vodstvom svojih župnikovfrančiškanov, so bili mnogi tudi iz pravoslavnih dežel. Sem gre šteti Grke in priseljence črnogorskegater srbskega porekla. Med temi pa je le črnogorski skupini iz Crmnice, ki se je sredi 17. stoletjanastanila v Peroju, uspelo ohraniti pravoslavno vero. V svojih prizadevanjih so uspeli ne le zato, kerso s seboj pripeljali svojega duhovnika, marveč tudi zato, ker je že od leta 1588 v Pulju obstajalaedina od oblasti priznana pravoslavna župnija v Istri, cerkev Sv. Nikolaja, ki so jo ustanovili grškibegunci.

Kljub temu, da je beneška oblast dovolila grškim družinam v Pulju in črnogorskim v Perojupravoslavni obred v puljski cerkvi Sv. Nikolaja, ti niso bili zaželeni. »Vas Peroj pripada grško-shizmatičnemu obredu,« se tamkajšnjemu načelniku pritožuje puljski škof Bernardino Corniani leta1669; »sem so z odobritvijo državnih oblasti prišli prebivalci iz Črne gore, ki so obljubili, da bodosprejeli obred Svete Rimske Cerkve, toda ko so se naselili, svoje obljube niso držali.« Še več, njihovduhovnik Onofrio Sagredo naj bi poskušal vplivati celo na katoliške družine v Peroju, da bi sprejelepravoslavje, opozarja puljski škof, saj »novi Morlaki le redko obiskujejo cerkev in opravljajokrščanske dolžnosti«, tako da bi ti katoliki, ki »ne poznajo drugega Boga kot svoj trebuh«, kaj lahkopadli pod vpliv vsiljivega Sagreda (ASV.DRI, f. 55).

Večina pravoslavnih priseljencev se je s časom pokatoličila, kajti škof Gasparo Negri leta 1748z zadovoljstvom ugotavlja, da so »razkolniške zablode« prenehale ter da tudi »matere nekdanjihgrških priseljencev vzgajajo otroke v katoliški veri« (Grah, 1983, 45).

Vendar mnogi pravoslavni priseljenci se pritiskom niso uklonili in so se tudi zaradi neugodnihgospodarskih razmer ter drugih neprijetnosti raje vrnili na svoja prejšnja domovanja ali odšli v drugebalkanske dežele ali preko morja ali kopnega v Italijo, nekateri pa celo na ozemlje turške države. Takprimer je bil s poskusom naselitve skupine okoli 700 bokeljskih hajdukov (med njimi je bila tudi kakakatoliška družina), ki je že po nekaj letih doživel popoln neuspeh.

Kronologijo organiziranih priseljevanj z Balkana v Istro od začetka 15. do konca 17. stoletja,torej za polnih 300 let, ko je prihajalo v skupinah po manj kot 12 in tudi več kot 120 družin, je podal vsvoji monografiji o Rovinjskem selu V. Bratulić, tako za priseljence grškega kot albanskega inslovanskega porekla. Kronologijo dopolnjuje M. Bertoša s podatki, povzetimi po P. Kandlerju(L'Istria, a. 4, n. 11 in a. 6, n. 18-20), da se je skupina Morlakov (kot so Benečani imenovali Slovanepa tudi Vlahe z Balkana) leta 1556 naselila v Novi vasi pri Poreču, dalmatinska skupina v Rašporjuleta 1606, hrvaške družine iz Dalmacije in Hrvaške pa na ozemlju od Kopra do Pulja v letih 1540-1630.

Bratulić na podlagi virov iz že navedene literature našteje 117 primerov skupinske kolonizacijeSlovanov z Balkanskega polotoka v času od leta 1401 do 1699, medtem ko je črnogorski zgodovinarStanojević po še neobjavljenih virih iz beneškega Državnega arhiva izračunal, da se je v obdobjuprvih 70 let 17. stoletja v Istro preselilo okoli 11.000 ljudi, in sicer iz Dalmacije in Bosne 8.300, 2.000iz današnjega Črnogorskega primorja, 306 je bilo grških priseljencev, 362 pa Albancev iz območja odBara do Bojane.


Čeprav Stanojević trdi, da se je v njegovem obravnavanem obdobju (potem ko tudi sam neupošteva vse razpoložljive literature; prim. Bertoša, 1967) zgodila »ena od najmasovnejših migracij vzgodovini naših (jugoslovanskih, op. D. D.) narodov, izvedena ne naenkrat, temveč postopno«, lahkona podlagi vira, ki je bil objavljen 7 let po njegovi razpravi (Bertoša, 1972), ugotovimo, da se je že v16. stoletju iz bivših jugoslovanskih dežel v še krajšem obdobju (20 let) na istrski polotok naselilopodobno število priseljencev.

Tabela: Popis starega in novega prebivalstva v beneški Istri leta 1554

kraj mesto/(terra) teritorij skupaj družineMorlakov

Piran 3100 - 3100 45

Buje 967 647 1614 50

Grožnjan 928 - 928 50

Oprtalj 1166 - 1166 -

Sv. Lovrenc 1200 - 1200 120

Bale 904 - 904 30

Barbana 1600 - 1600 130

Labin (inPlomin)

2854 - 2854 200

Svetvinčenat 2000 - 2000 -

Motovun 1793 2470 4263 300

Buzet 4844 - 4844 -

Umag 700 - 700 25

Novigrad 1008 - 1008 40

Poreč 780 340 1120 100

Rovinj 1789 130 1919 40

Vodnjan 1845 - 1845 60

Pula 594 2654 3251 60

Izola 1600 100 1700 -

Milje 1411 137 1548 -

Koper 5706 5588 11294 180

Dvigrad 55

Vižinada in Tar 170

Završje 50


Širino tedanjega priseljevanja nazorno prikazuje prvo znano štetje prebivalstva beneške Istre izleta 1554, ki so ga izvršili beneški sindiki Bragadin, Lando in Morosini64. Iz zgornje tabele jerazvidno, da so sindiki poleg popisa starega prebivalstva v popis po družinah zajeli še novoprebivalstvo, ki ga imenujejo s skupnim imenom Morlachi. Ker so Benečani sredi prve polovice 16.stoletja, da bi povečali faktor privlačnosti in s tem pospešili priseljevanje tujega prebivalstva v Istro,povišali oprostitev plačevanja davkov prišlekom s 5 na 20-25 let in s tem podaljšali tudi njihov statusnovih prebivalcev, lahko upoštevamo, da se je 1.945 v popisu zajetih družin Morlakov priselilo vbeneško Istro v obdobju od leta 1534 do 1554, kar predstavlja približno petino vsega tedanjegaprebivalstva (52.765), če upoštevamo, da je vsaka družina štela povprečno 5 članov (Prim. Erceg,1981).

Glede na navedeno, stoletne kontinuirane migracije lahko razdelimo na samoiniciativne inorganizirane, posamezne in skupinske, nato na zunanje (iz raznih krajev v Istro) ter notranje selitveprebivalstva znotraj polotoka, iz Pazinske grofije in drugih manjših fevdov in nadarbin v beneški delIstre in obratno, ali pa kar iz enega komuna v drugi, saj katastrov, ki bi nadzorovali podeljevanozemljišče novim prebivalcem, ni bilo, in mnogi so si reševali svoj zapleteni ekonomski položaj tako,da so se po preteklih 20 letih, ko naj bi začeli plačevati dajatve, preselili na ozemlje drugega komunater se tu priglasili kot novi prebivalci.

Grafikoni in tabele: Fluktuacija prebivalstva v beneški Istri (površina 2.586,92 km ) poštetjih od leta 1554 do 1807

Fluktuacija prebivalstva v beneški Istri

0

20.000

40.000

60.000

80.000

100.000

120.000

prebivalstvo 52.765 70.000 60.000 47.000 36.500 49.332 64.000 50.000 60.000 64.000 70.315 70.000 84.000 85.768 90.000 96.112 99.383 85.242 98.634

1554 1580 1587 1601 1625 1649 1655 1669 1678 1681 1741 1749 1766 1770 1780 1784 1789 1790 1807

64 Biblioteca del Museo Correr di Venezia, Miscellanea Cicogna, n. 2855, pp. 161-167; prim. Bertoša, 1972.


Gibanje prebivalstva v nekaterih komunih

0

5000

10000

15000

20000

25000pr

ebiv

alce

v

Milje 1411 1149 1190 3054

Koper 11294 11926 14781 15712

Izola 1700 2139 2286 3235

Piran 3500 4164 4695 5550

Rovinj 1919 8313 19458 10061

Poreè 1120 6017 3947 3565

Pula 3251 5584 5963 3760

1554 1741 1770 1807

Gibanje prebivalstva v nekaterih mestih

0

2000

4000

6000

8000

10000

12000

14000

preb

ival

cev

Milje 1411 1600 1149 1190

Koper 10000 5706 3500 6000 1800 4808 5010

Izola 1600 1895 2020

Piran 3100 3250 3747 4100

Rovinj 1789 7966 12232

Poreè 780 698 300 30 3216 1853

Pula 594 822 579 300 661 762

1548 1554 ok 1580 ok 1620 ok 1632 1741 1770


Gibanje prebivalstva na podeželju nekaterih mest beneške Istre

0

2000

4000

6000

8000

10000

12000

preb

ival

cev

Milje 137 475

Koper 5588 7118 9771

Izola 100 244 266

Piran 417 595

Rovinj 130 347 7226

Poreè 340 1801 2094

Pula 2657 4923 5201

1554 1741 1770

Nastalo ekonomsko in politično stanje nekdaj gospodarsko razmeroma cvetočih istrskih mestBeneška republika ni zmogla več ugodno reševati. To se najbolje odraža v padcu prebivalstva vmestih po raznih epidemijah ali vojnah v 16. in 17. stoletju, ko se prebivalstvo do konca Republike, zizjemo v Rovinju, ni več opomoglo na raven izpred prve polovice 16. stoletja. Tako je npr. Koper pokugi v letih 1553-54 izgubil več kot polovico prebivalstva, še večji upad pa je doživel po kugi v letih1630-32, ki je ravno tako usodno prizadela vso deželo.

Opisano stanje je najbolj prizadelo istrska obalna mesta, kljub navedenemu primeru posledicepidemije v Kopru pa le severozahodna istrska mesta, Milje, Koper, Izola in Piran, v 16. in 17.stoletju niso izgubila tolikšnega števila prebivalstva kot druga istrska mesta pod beneško upravo.Medtem ko je Pula na primer še sredi 15. stoletja štela okoli 4.500 prebivalcev, jih je stoletje kasnejele še 594, v mestnem svetu je tedaj imela le 17 plemičev, v tridesetih letih 17. stoletja pa le še triplemiške družine. Podobno usodo je doživljal tudi Poreč, ki je sredi 14. stoletja imel okoli 3.000prebivalcev, v drugi polovici 16. stoletja manj kot 700, v tridesetih letih 17. stoletja pa vsega okoli 30prebivalcev (Klen, 1977, 308). Verjetno so temu botrovali zdravstveno ugodnejši geografski položajseverozahodnih istrskih mest, zlasti pa možnosti hitrejšega obnavljanja prebivalstva zaradi živahnetrgovine z zaledjem.

Kadar je mesto opustošila bolezen, je zmanjkalo delovne sile, mezde so se zvišale in ponavadipritegnile okoličane, tako da se podeželje praznilo. Toda istrsko podeželje, ki ga je bolj kot mestapestila malarija, pa v tem času zaradi poljedelskega in živinorejskega značaja priseljencev inprizadevanj beneških oblasti za krčenje pustot doživlja razmeroma ugodno rast prebivalstva.

Čeprav je imelo naseljevanje prvenstveno gospodarski značaj, pri čemer etnična pripadnost niigrala bistvene vloge, je bila za Beneško republiko pomembna tudi strateška plat kolonizacije.Medtem ko so se sredi 16. stoletja zlasti zaradi upada turške nevarnosti prenehale organizirane selitvev območje severne Istre preko Dragonje, so bile te zaradi pojava uskoške nevarnosti še intenzivnejše vobmočju južne Istre. Posebno je to poudaril beneški nadzornik v Istri Giacomo Renier v svojemporočilu leta 1585, ko je zapisal, da so »zadrski in šibenski Morlaki, nekdanji turški podložniki, nezgolj kremeniti in navajeni tegob, temveč tudi zelo iznajdljivi in spretni v kmečkih opravilih, sposobni


ustvariti lepe prihodke. Ti ljudje so koristni v različnih opravilih, tako da bi jih Vaša Svetost lahkoizkoristila v vsakem času kot vojake, galjote, delavce za izgradnjo trdnjav in v vsaki drugi službi,ravno tako pa so, glede na njihovo skromnost in vdanost, sposobni in pripravljeni braniti izpostavljenetočke (južnoistrske vasi, op. D. D.) pred ropanjem in vpadi gusarjev ter podobne zlonamerne drhali«(Kandler, 1872, 358).

Tako avstrijske kot beneške oblasti so torej mnoge prišleke, sposobne za boj, novačile v t. i.černide, nekakšno kmečko vojsko (Darovec, 1989) in jih nameščale na svojih mejah za obrambodržave. Toda to niso bile edine težave priseljencev; poleg neveščnosti na morju na poti v Istro so jih vnovi domovini doletele še druge številne neprijetnosti.

Skupino priseljencev iz Dalmacije opisuje rašporski kapetan v svojem pismu senatu 7. februarja1611: »Med njimi je 47 moških od 18 do 60 let. Sposobnih za delo in orožje je le 23, drugi pa sostarci in otroci. Preostalih 41 oseb so žene in deklice. ... Ugotovil sem, da so vsi zdravi. Le milostBožja je lahko prizanesla 88 dušam v mali fregati, kot je ta, da so na tako dolgem potovanju, vdeževnem in vetrovnem vremenu, slabo oblečeni, brez hrane in, lahko se reče, brez vsega, ostali živiin zdravi« (ASV.DRI, f. 6).

Tudi ko so se že nastanili na dodeljenih zemljiščih, je bilo mnogim usojeno siromašenje. »Tiljudje so polni bede in revščine,« piše javni geometer 27. marca 1611. »Ko sem jim izmerjal parceledodeljenega zemljišča, so me obkrožali glavarji družin in mi neprestano zastavljali isto vprašanje:'Kako in od česa bomo živeli, dokler ne privedemo to kamnito in dračasto zemljo v obdelovalnozemljišče?'« (ASV.DRI, f. 6). V poročilih in pismih istrskih načelnikov se nahajajo opisi lačnih inprezeblih kolonistov, ki v skupinah jedo surove olive po steblih, kradejo plodove po tujih njivah invrtovih ali spijo pod vedrim nebom, pokriti z vejevjem (ASV.DRI, f. 19, 15.12.1625).

Položaj novega prebivalstva poslabšuje še odpor staroselcev, ki jim je bila odvzeta zemlja indana v obdelovanje prišlekom, povrhu tega pa je vse davčno breme padlo na staroselce. Z novimiprebivalci je narasel tudi problem pitne vode. »Kjer ni dovolj vode, pijejo iz jezer, ki je onesnažena inpovzroča bolezni ter kugo. Tako so naredili poskus, ko so v kozarec natočili vodo in po nekaj urah videli,da je pol kozarca blata in peska; tako se ljudje okužijo. Opazil sem, da zlasti v okolici Pule delajo takecisterne (vodnjake), ki so še vedno v navadi na Levantu. Dobro bi jim bilo poslati izvedene mojstre, da bizgradili spodobne vodnjake, saj bi s tem tudi kaj zaslužili, zaposlili ljudi, pridelovali apno, kamenje... ,«slikovito razmišlja rašporski kapitan Gio. Battista Basadonna leta 1638, ko opisuje težave novihprebivalcev, med katerimi vladata lakota in revščina, zato se zatekajo tudi na cesarske posesti ter kradejoza preživetje. (RR, 1638). Kljub temu pa še leta 1761 koprski podestat po obhodu dežele ugotavlja, daso glavne težave v pomanjkanju vode in v načinih, kako bi pospešili razvoj prebivalstva (SM, 1761,8. 8.).

Spori se poleg spopada »mentalitet« vodijo tudi zaradi uporabe pašnikov, lokev in gozdov, kjerje bila dovoljena sečnja. V mnogih poročilih se navaja, da so kolonisti »splošno vzeto zeloosovraženi« v vsej Istri. V Pulju, Poreču, Rovinju in Umagu oziroma na območju teh mest je prihajalotudi do oboroženih spopadov. Na čelu staroselcev niso bili le njihovi župani, temveč tudi mestniplemiči, nižji komunski uradniki (kancelarji, kavalerji), pa tudi načelniki, ki so izgubili pravicopobiranja regalij, glob in drugih pristojbin od novega prebivalstva.

Večkrat so se novi naseljenci postavili v bran svojih pravic, tudi proti beneškim načelnikom.Ko je v septembru 1607 kavaljer poreškega načelnika odvzel nekim priseljencim živino, zatečeno vtujem polju, načelnik pa jim je prepovedal vstop v mesto, je skupina kolonistov oborožena s sabljami,samostreli, pištolami in kopji vdrla skozi mestna vrata in prišla pred pretorsko palačo. Podestat jim jemoral vrniti živino (Bertoša, 1979, 75).

V takih negotovih razmerah je mnogo kolonistov prestopilo na drugo stran zakona. »Mnoginovi prebivalci so postali razbojniki, krožijo po Pokrajini, kradejo, napadajo in ubijajo. Desetericoujetih sem obsodil za veslače na galeje, enega sem obesil na forke in enega obglavil, kaznoval pa bi šedruge hudodelce, če bi le imel moči, da jih ujamem. Očistil bi ta kraj od teh hudobnih prestopnikov, kiso storili mnoga zločinska nedela,« ugotavlja rašporski kapetan Contarini (Bertoša, 1979, 75).


Nekateri beneški načelniki pa se začenjajo zavedati, da k takemu stanju mnogo pripomore tudinjihovo sodstvo, saj že za najmanše prekrške predvideva izgon, zato eden med njimi, koprski podestatin kapitan Angelo Morosini leta 1678 predlaga, da bi bilo bolje, če bi le za zares velike prekrškeobsojence izganjali, in da bi jih drugostopenjsko sodišče tudi oproščalo od izgona ali da bi jih vsajizgnali, na primer v Novigrad, kjer je veliko pomanjkanje prebivalstva (Rel., 8, 134). Tri leta prej sonamreč v njem našteli le 7 družin (SR, 20, 34). Leta 1725 pa Giustinian Cocco, čeprav ugotavlja, damu daleč največ težav povzročajo novi naseljenci iz Albanije, vseeno priznava, da se jih boji prevečizganjati, »saj bo tako le še več kriminala v deželi,« zato naj bi izgnali le tiste, ki so obtoženi umoraali kakega drugega izjemno težkega prekrška (Rel., 10, 159).

O novih prebivalcih pa so se ohranile tudi mnoge pozitivne vesti. Zlasti gre za ugotovitve, da jebil vpliv kolonizacije za gospodarski napredek Istre v 16. in 17. stoletju očiten in nesporen. »Novoprebivalstvo« je bilo po mnenju mnogih načelnikov »temelj obdelovanja istrske zemlje; skrčili,meliorirali in kultivirali so velike površine ter rešili tla od erozije in propadanja«.

V svojem preučevanju matičnih knjig rojenih in umrlih v Pulju v obdobju od leta 1626 do 1700Bertoša ugotavlja, da bi mesto že davno izumrlo, če ne bi bilo dotokov novega prebivalstva (Bertoša,1978, 209).

Iz preučevanja istovrstnega vira za Koper v letih 1632-1708 tega sicer ne moremo trditi, zato pase je Benussi, potem ko je potrdil značilno ugotovitev, da se je po epidemiji kuge zvišalo številorojstev in sklenjenih zakonskih zvez (kar ne velja za malarijo), dokopal do ugotovitve, da bi porazmerju rojenih in umrlih v obravnavanem obdobju moralo prebivalstvo Kopra šteti leta 1709 6.658,po zanesljivem popisu Beneške republike pa je zaradi odseljevanja tedaj štelo le 4.638 ljudi.

Manjko 2.020 prebivalcev je pripisal neugodnim ekonomskim razmeram, ki so kljub porastukapitala nekaterih gospodarskih ustanov v mestu (Fontiko, zastavljalnica Monte di Piet ), razvojuizobraževalnih ustanov in drugim pridobitvam mnoge Koprčane prisilile na odseljevanje in iskanjeboljših preživetvenih pogojev. Primer dokazuje, da se v Istro niso priseljevali ali izseljevali iz nje lenezadovoljni prišleki, temveč da je bila emigracija močno prisotna tudi med »staroselskim«prebivalstvom. Vsekakor so se poleg v istrske in italijanske kraje Istrani odseljevali še v druge bližnjein daljnje dežele.


Tabela 3: Rojeni in umrli v Kopru (mestu) od leta 1632 do 1708 (po Benussi, 1910,1003)

v letih od rojeni umrli mortaliteta na100 rojenih

na 1000 preb.letno zakonov

1632-35 529 269 50,8 21,9

1636-40 645 225 34,9 10,04

1641-45 638 354 55,4 6,74

1646-50 553 468 84,6 6,88

1651-55 468 366 78,2 7,32

1656-60 492 302 61,4 7,56

1661-65 573 511 89,2 8,52

1666-70 725 352 48,5 9,34

1671-75 755 278 36,8 6,58

1676-80 712 248 34,9 7,46

1681-85 796 171 25,5 8,18

1686-90 811 442 54,5 7,96

1691-95 806 717 88,9 8,86

1696-1700 804 581 72,3 7,12

1701-05 914 695 76,1 9,24

1706-08 634 397 62,6 8,16

Vzrok temu so bili tudi tradicionalni gospodarski in produkcijski odnosi, ki so se ohranjalikljub ali pa ravno zaradi stalne mobilnosti prebivalstva v srednjem, še bolj pa v novem veku. V Istrise izoblikuje specifična socialna in etnična dihotomijo mesta in podeželja, socialno-ekonomskastruktura pa je tudi v 18. stoletju še pogojevala etnično pripadnost, čeprav razen v veroizpovedietničnih konfliktov tedaj še ni zaslediti. Obalna mesta so povečini predstavljala trg podeželskimproduktom, podeželani pa so v mestu našli proizvode za svojo domačo uporabo, presežki obeh so seprerazporejali ali preko morja v Benetke in Furlanijo ali po poteh v zaledne avstrijske dežele. Todamorda je ravno ta stalnost in neprilagodljivost novim razmeram, ki pa so jih še najbolj trmastovzdrževali v sami beneški metropoli, privedla do še večjega nazadovanja tudi potem, ko se je istrskoprebivalstvo v 18. stoletju z raznimi ukrepi uspelo obvarovati morečih bolezni in ko je Benečanomuspelo vzpostaviti »trajen« mir na svojih mejah z Avstrijo.

Benečani, ki so bili po eni strani utesnjeni z zmagami Avstrijcev nad skupnim turškimsovražnikom, po drugi pa zaverovani v moč svoje trgovske mornarice, se sprva niso vznemirjali naduspehi tržaškega mesta, na katere pa je bilo resda potrebno, predvsem zaradi nespretne avstrijskepolitike, od uveljavitve statusa svobodnega pristanišča kar dolgo čakati. Na to najbolje kaže porastprebivalstva v Trstu: od okoli 5.000 leta 1719 je leta 1758 število naraslo le na okoli 6.500, toda želeta 1775 je Trst štel 10.000, leta 1785 pa 17.000 prebivalcev. Sorazmerno s porastom prebivalstva seje v Trstu večal tudi promet in seveda ekonomska uspešnost, ki so se ji kmalu pridružile razne


gospodarske ustanove, kot je bila najprej neuspešna Vzhodna pomorska družba (L'Imperialeprivilegiata compagnia orientale), nato borza, pa zavarovalstvo, banke.

Medtem je na primer mesto Koper v vsem 18. stoletju štelo okoli 5.000 prebivalcev,prebivalstvo na koprskem podeželju, ki je merilo okoli 300 km², kar je celo nekaj večji obseg odozemlja Mestne občine Koper v letu 1997, pa se je z okoli 7.000 v začetku 18. stoletja povzpelo naokoli 11.000 prebivalcev konec stoletja, kar je bilo končno tudi povezano z razvojem tržaškegapristanišča in z njegovo potrebo po agrarnih pridelkih. Največje mesto v beneški Istri je bil v 18.stoletju nedvomno Rovinj z okoli 12.000 prebivalci, kjer so nekateri daljnovidni mestni načelniki še vprvi polovici 18. stoletja videli možnost vzpostavitve podobnega svobodnega pretoka dobrin kot vTrstu ali na Reki, toda beneška oblast je bila gluha za take in podobne pobude (Benussi, 1924,386-387).

Poljedelstvo in živinoreja vsekakor ostajata poglavitni gospodarski panogi podeželskegaprebivalstva, toda tudi na tem področju je opaziti le malo sprememb. Sredi 18. stoletja so začeli sejatikoruzo, vendar se zaradi večkratnih suš, zlasti v poletnih mesecih, vzgoja te rastline ni ravno obnesla,zato so mnogi prenehali s pridelovanjem te kulture in so se raje povrnili na tradicionalni sirek (Rel.,1795). Predsodki kmečkega in očitno tudi mestnega prebivalstva so bili zelo prisotni tudi ob uvajanjupridelovanja krompirja, saj so še leta 1794 v koprski akademiji razpravljali o koristnosti in nujnostiprepričevanja kmetov, da bi sadili te hranilne rastline (Apih, 1973, 126).

Kar nekaj privatnih pobud je bilo na področju merkantilizma in ob začetkih industrializacije.Taka je bila tudi predilnica Gian Rinalda Carlija, postavljena leta 1761 v Cereju ali Carlisburgu priKopru. V njej je zaposlil 50 delavcev, jo posodobil z barvarno, toda ko je prosil beneško oblast zadavčne subvencije, mu ta ni prisluhnila (Apih, 1973a, 172-206).

Poleg nerazumevanja beneške oblasti je naletel še na občutno zavračanje domačega okolja, ki jepoleg nekaterih nesreč, ki so spremljale njegov projekt, zlasti pa splošne gospodarske nedozorelostipokrajine, postavilo piko na i Carlijevim razsvetljenim poskusom v Istri (Darovec, 1997).Hvalevreden poskus se je tako klavrno končal.

Sicer pa so v Kopru zagnali obrat za izdelavo voska, v Rovinju so leta 1748 odprli strojarnousnja, fabriko likerjev in testenin, v Poreču suknarno (Rel., 10, 71), v Piranu leta 1764 obrat zaizdelavo »morlaških« klobukov (Rel., 13, 120), v Labinu so začeli izkoriščati premog, v Sovinjaku priBuzetu pa pridobivati galun (sol, raztopina, uporabljana za strojenje kož). Leta 1784 se rašporskikapitan Gasparo Moro pohvali, da imajo na Buzeškem dovolj žita in vina, tudi nekaj olja pridelajo,drugo pa da morajo priskrbeti od drugod, ker je veliko pomanjkanje obrti in trgovine, zato je deželapovsem ubožna. Le z odkritjem rudnika galuna in galice (vitriol; modra galica) ter s fabriko, ki jo jepostavil Tenente Pietro Turini, lahko prispevajo kaj k razvoju, še dodaja ta načelnik (RR, 1784). NaKoprskem so poskušali z nasadi murv že ob koncu 17. stoletja, sredi 18. stoletja pa je ta dejavnostprinesla tudi nekaj dobička. Leta 1741 so Koprčanom dovolili vzgajati ostrige (Benussi, 1924, 365).

Vsi napori na področju industrializacije beneške Istre so bili zaman v primerjavi z močnoproizvodnjo avstrijskih dežel, še zlasti pa Trsta. Konkurenčnost avstrijskih izdelkov in popolnneposluh beneških oblasti za vsesplošni gospodarski pa tudi kulturni razvoj dežele, s stalnimi izgovorio trmastem in lenem istrskem kmetu, istrskega gospodarstva niso mogle pripeljati dlje kot do kroničnerecesije, povečanega tihotapstva in razbojništva (Bianco, 1994). O tem pričajo mnoga ohranjenaporočila istrskih mestnih načelnikov, uradnikov žitnega urada (Magistrato alle biave) in zdravstvenihnadzornikov (Provveditori alla sanit ).

Toda morda je ravno tihotapstvo, ki je bilo bolj značilno za severozahodna kot za jugozahodnaistrska mesta, kazalo na tisto potrebno samoohranitveno težnjo Istranov ob izteku »ancien regimea«,na njihovo sposobnost prilagajanja novonastalim razmeram z graditvijo Trsta kot eneganajpomembnejših mediteranskih pristanišč za srednjeevropske potrebe.

Nepopustljivost beneške oblasti se je kazala zlasti v vedno višjih davkih na izdelke, ki so bilivitalnega pomena za Istrane. To so bili v prvi vrsti sol, olje, ribe, tako sveže kot soljene, ter vino,


deloma še les, istrski kamen in marmor. Za večino pridelkov je bilo značilno, da so morali za prodajonajprej romati v Benetke, kjer se je tudi plačeval davek, medtem ko vina niso smeli izvažati na totedaj eno izmed najbogatejših svetovnimih tržišč. Zato se je še srednjeveška tradicija tihotapstva tudinajbolj razbohotila ravno v 18. stoletju. O njegovem obsegu morda še najbolje priča pritoževanjekoprskega podestata in kapitana leta 1750, ko je pričakoval 30.000 dukatov letnega davka od prodajeolja, v blagajno pa se je steklo le 5.000 - 6.000 dukatov (Rel., 1750).

Ali lahko pritegnemo razmišljanju Lucciana Pezzola (1994), da vzrokov za gospodarskorecesijo v zadnjih stoletjih Beneške republike le ne gre iskati izključno v nepravilni in nestimulativnifiskalni politiki? Vsiljuje se nam še vprašanje, ali je v beneški Istri dejansko sploh šlo za tolikšengospodarski zastoj in ali ni bila o njem podana le sprevržena slika razmer, na katero je vplivalpredvsem nagel razvoj vselej konkurenčnega Trsta, od 18. stoletja dalje pa v nedosegljivemrazvojnem vzponu? In ali so bili v ozadju istrskega (ne)dogajanja še drugi gospodarski vzgibi, ki jih izuradnih fiskalnih knjig ni zaznati, so pa še kako krojili preživetvene pogoje prebivalstva?

K takemu razmišljanju nas lahko vodijo tudi rezultati raziskave popisa prebivalstva iz leta1803, ki jih je na podlagi arhivskega gradiva prezentiral Ivan Erceg (1982, 1983). Popis je v pogledustrukturnega razvrščanja prebivalstva za tedanjo dobo nedvomno izredna redkost, saj deli prebivalstvona plemiče, duhovnike in uradnike, obrtnike ter kmete. Iz njega sledi, da prebivalstvo tako po socialniin iz nje izvirajoči ekonomski kot demografski strukturiranosti ni prav nič zaostajalo za večinotedanjih sosednjih dežel, če seveda odmislimo Trst z neposredno okolico. Še več, v nekaterih mestih,kot v Kopru, Poreču in Piranu, je bil delež obrtnikov izredno visok (Koper in Poreč 60%, Piran 25%),še večji pa je bil delež oseb v neagrarnih panogah v teh mestih. Seveda gre pri tem v veliki večini zaprebivalstvo v mestih, medtem ko je bil delež agrarnega prebivalstva npr. na celotnem koprskemozemlju 77% (Poreč 57%, Piran 70%), vendar ni verjetno, da bi tolikšno število obrtnikov (npr. vKopru 2.989) izdelovalo svoje izdelke le za potrebe neposredne okolice, še manj pa, da ta struktura nebi bila podedovana še iz časa Beneške republike. Kot sledi iz nadaljevanja, pa lahko ta razmeromaveliki delež neagrarnega prebivalstva prej kot trgovcem in obrtnikom pripišemo predvsem ribičem,mornarjem in solinarjem, ki so se prav tako ukvarjali z agrarnimi dejavnostmi.

Zato pri teh statističnih podatkih niti ne preseneča tedanje največje istrsko mesto, Rovinj, kjernaj bi v mestu živelo 10.195 oseb, na podeželju 314, od skupnega deleža prebivalstva pa je bilo kar9.307 oseb kmečkega stanu. Znano je, da je bil Rovinj v tem času eno največjih istrskih ribiških inmornarskih mest. Ravno ta primer pa nas pri preučevanju gospodarske strukture usmerja tudi vpreučevanje lokalne upravne in finančne ureditve, ki se je z leti pa tudi glede na vrsto posameznihobveznosti spreminjala, saj gre na primer prav velik porast rovinjskega podeželskega prebivalstvasredi druge polovice 18. stoletja, ko so t. i. rovinjski podestariji priključili še nekatera druga območja,zlasti naselja v sklopu fevda Petrapilose, in nato padec skupnega števila v začetku 19. stoletja,pripisati spremembam v lokalnem upravnem sistemu.

Na podlagi navedenega lahko zaključimo, da je Istra ena izmed značilnih sredozemskih regij, kije v svoji zgodovini doživljala veliko fluktuacijo prebivalstva iz bližnjih in tudi oddaljenejših krajev.Kljub neugodnim življenjskim razmeram je zaradi bližine morja in razvitih mest ter z njimi povezaneugodne možnosti trgovanja, kakor tudi specifičnih družbenih odnosov, privlačevala ljudi iz zalednihširših območij, značilni družbeni in politični dogodki v sredozemskem prostoru pa so narekovalimigracije še iz tega območja.

Migracije so bile zlasti intenzivne v obdobju od 16. do 17. stoletja, ki so še podkrepile in utrdileže vzpostavljeno kulturno, socialno in etnično dihotomijo med mestom in podeželjem. Mesto, ki jebilo na kulturno in gospodarsko višji stopnji, je posameznikom iz neromanskega okolja z jezikovno inetnično integracijo ter asimilacijo omogočalo vzpon na družbeni lestvici, medtem ko so se napodeželju oblikovali trajni kulturni vzorci v duhu stoletne slovanske prisotnosti, ki so jih novemigracije samo še utrjevale. Njuna gospodarska soodvisnost je pogojevala simbiozo, saj je mestonenasitno pritegovalo proizvode s podeželja, temu pa je stik z mestom zagotavljal stik s svetom,obenem pa obema omogočal preživetje, modus vivendi.


Našteti dejavniki depopulacije so v Istri poleg beneške omejevalne gospodarske politike, upadabeneške gospodarske moči in avstrijskega gospodarskega prodora preko tržaškega pa tudi reškegapristanišča vsekakor vplivali na to, da se mesta niso razvijala v moderna kapitalistična mesta, kot se jeto dogajalo na Zahodu, zlasti v Italiji med 14. in 18. stoletjem; čeprav je v nekaterih mestih prihajalodo »interiorizacije« kot nasprotja med mestnimi četrtmi, ki na ravni mesta posredno reprezentirajodružbeno segregacijo, se je temeljni konflikt ohranjal na ravni mesta in podeželja65. Tako se je socialnistatus šele v povezavi z okoljem, kjer je posameznik živel, in s sprejemom kulturnih vzorcevdoločenega etničnega elementa prelevil v to temeljno nasprotje, ki sprva ni imelo obeležij etničnih,temveč bolj socialnoekonomskih kot političnih konfliktov. Slednji namreč niso potekali med izrazitoekonomsko nasprotnimi sloji, ampak bolj med mestnimi plemiči in ekonomsko dobrostoječimimeščani oziroma mestnimi prebivalci (popolari), ki so bili nezadovoljni nad privilegiranim položajemmestnih plemičev. Ti so poleg oprostitve prenekaterih davčnih in delovnih obveznosti skoraj izključnozasedali še vse službe v mestnih upravno-političnih in finančnih ustanovah z razmeroma visokimidohodki, ki sicer niso omogočali bogatenja, so pa zato zagotavljali dokajšnjo socialno in ekonomskovarnost ter ugled, kolikor seveda ni prihajalo do raznih finančnih in političnih malverzacij, goljufij inkraj občinskega in cerkvenega premoženja, raznih finančnih fondov, še posebno denarja fontikov,zastavljalnic (Monte di Piet ) in bratovščin, kar se ni redko dogajalo tudi v drugih krajih tedanjeBeneške republike (Ventura, 1964, 375-473). Prav te okoliščine so največkrat povzročale spore innemire, saj so se tako prebivalci mest kot podeželja počutili ogoljufane na področjih zagotavljanjakolikortolikšne socialne varnosti, v kar so polagali precej svojih upov in čemur so bile pravzapravnamenjene te ustanove. Tako so predstavniki ljudstva poleg zahtev po zagotavljanju pravnega reda vteh ustanovah izražali še politične zahteve po vključevanju v upravljanje mestnih struktur, kar jim jeponekod bolj, drugod pa manj uspevalo.

Če izvzamemo nekaj manjših fizičnih obračunov v Piranu in Rovinju, so se vsi ti spori reševaliv glavnem po rednih legalnih sodnih procesih in v dolgotrajnih postopkih pred raznimi beneškimiuradi, z neznatnimi rezultati in morebitnim kaznovanjem najtežjih krivcev. Značilni zaključki tehpritožb so bili tudi številni začasni administrativni ukrepi, ki pa so jih tako eni kot drugi le za kratekčas tudi spoštovali, »do pravih 'bojev', kot jih želi nekdo prikazati, ali morda samo poimenovati, pasploh ni prihajalo«, s čimer v zaključku svojih ugotovitev na tem področju Danilo Klen (1977, 333)misli na delo Miroslava Pahorja (1972).

Zatečeno stanje v Istri je v 19. in 20. stoletju, v duhu svobode in socialnoekonomske enakosti,zlasti pa »prebujanja« evropskih nacionalnih »zavesti«, predstavljalo že kar naravno podlago za novekonflikte, tokrat ne več med »gospodarjem in hlapcem«, temveč med različnimi narodnimiskupnostmi in kulturami v mestih in na podeželju.

65 V Kopru je poleg sloja ribičev v ribiški četrti živel še razmeroma številen sloj kmetov, t. i. paolanov, ki sovsak dan odhajali iz mesta obdelovat svoja zemljišča v mestni okolici; Julij Contarini je leta 1626 videl prihajatizvečer v mesto več kot 1.500 teh meščanov (napis na plošči vrat Muda). O družbenih segregacijah v istrskihmestih prim. Ivetić, 1997, za družbena nasprotja med mestom in vasjo pa Gestrin, 1975a, 92 sq.

90 Gospodarsko stanje v Istri 17. in 18. stoletja

Gospodarsko stanje v Istri 17. in 18. stoletja

Skorajda kot stalnica se v poročilih rektorjev 17. in 18. stoletja vrstijo opisi Istre kot mizerne,hribovite in kamnite dežele, porasle z gozdovi, ki bi sicer po svojih klimatskih razmerah lahkoomogočala številne obilne pridelke, »pa kaj ko so podložniki leni in neprizadevni, tako da raje kot dabi se potrudili z obdelovanjem zemlje, ždijo v svoji revščini. Orjejo z majhnimi plugi, tako da komajkaj obrnejo zemljo, posejejo semena, nato pa ne skrbijo več za kulturo, zato ni čudno, da je tako slabpridelek, ki pa bi bil s pravim delom in ljudmi lahko vsekakor dosti boljši,« opisuje razmere koprskipodestat in kapitan še leta 1795 (Rel.).

Toda ali je temu res tako in ali niso pogostokrat istrski načelniki pretiravali v svojih ocenahsamo zato, da bi opravičili skromni prihodek, ki se je nabral v državni blagajni tudi in predvsem naračun njihove velike zapravljivosti ali pa zapravljivosti njihove neposredno podrejene ekipeuradnikov?

Obilica podatkov, ki jih izpričujejo tako osrednji beneški oblastni in gospodarski uradi kakortudi uradi istrskih komunov, potrjujejo, da so bila istrska mesta resda revna v primerjavi s kraji vbeneškem zaledju in v Terrafermi. “Ženske skrbijo za soline, moški pa so kmetje, ribiči ali mornarji,”opisuje razmere koprski podestat leta 1598 (Rel.), medtem ko njegov kolega leta 1762 razvrščaprebivalce v 4 rede (quattro ordini): meščane, plemiče, ribiče, pomorščake in popolare, ki se ubadajov glavnem z delom na poljih. “Malo je trgovcev in obrtnikov,” še pravi, po njegovem pa zato, “kerzaradi bližine Trsta ni prave trgovine, in še ta obrt se omejuje le na najpomembnejša opravila” (Rel.,10, 100). Meščani so se torej po besedah njihovih načenikov v glavnem ukvarjali s poljedelstvom,podeželani pa z živinorejo, oljkami ter vinom, le nekaj malega so pridelali tudi žita. Dohodke sopridobivali od soli, olja, vina, lesa za kurjavo in ribištva, nekoliko tudi od izkopavanja gradbenegakamna, od druge polovice 18. stoletja pa se je zlasti na koprskem podeželju s sajenjem murvuveljavilo pridobivanje svile (CSM, 573, 1767), ki pa v glavnem ni bilo obdavčeno.

Nekoliko bolje stoječa so bila zlasti severnoistrska mesta, Koper, Piran, Izola in Milje, ki jihopisujejo kot kraje, »kjer podložniki s trudom lepo obdelujejo zemljišča in kjer se je kazala človeškaprizadevnost v nasprotju z naravnimi danostmi,« ugotavlja koprski podestat in kapitan leta 1749 terdodaja, da je to nedvomno najbolj obdelan kraj v Istri, kjer prebivalstvo narašča in je pridno (Rel.).Med njimi se je še posebno odlikoval Piran, ki je bil tudi dobro poseljen in je razpolagal z dalečnajvišjimi dohodki med istrskimi komuni. Zato pa je imel poleg podestatove kot edino istrsko mestouvedeno dvojno nadzorno kontrolo, eno s strani kapitana Rašporja, ki je moral v svojem mandatu vsajenkrat pregledati delovanje komunskih finančnih ustanov, v nadležnosti koprskega podestata inkapitana pa je bil nadzor nad černidami, to je kmečko podeželsko vojsko, lokalno mestno vojaškoenoto (bombardieri), nadzor nad denarjem (Inquisitione degli Ogli) in proizvodnjo ter distribucijo soli(et per l'affare de Sali). Pirančani naj bi zares dobro živeli, njihov komun je zbral tudi do 11.000dukatov letnih dohodkov (Rel., 1777), za redno preskrbo z živežem pa je skrbel še bogat fontik.Pirančani so Benetkam odstopali redne rente soli imeli so še donosne dohodke od olja, prizadevni paso bili ne le v stalnem morjeplovstvu, temveč tudi v ribolovu in delu na poljih, tako da so bili vprimerjavi z drugimi kraji v Istri v precej boljšem položaju.

Le v naštetih krajih ter še v Rovinju, ki v 18. stoletju doseže med istrskimi mesti primat poštevilu prebivalcev, se očitno odvija edina opažanja vredna ekonomska dejavnost, ki ji zlasti z vidikapobiranja davkov in drugih rent namenjajo pozornost koprski podestati in kapitani, tedaj po funkcijiže trdno zasedlani kot osrednji deželni (Provincia) uradniki.

Trgovina z avstrijskimi kraji

Posebno problematična je bila za Istrane vselej preskrba z žitaricami, saj so jih domačini uspelipridelati le za 3 do največ 6 mesecev v letu, drugo žito za potrebe zlasti mestnega prebivalstva pa somorali uvoziti od drugod, iz mejnih avstrijskih dežel in iz Trsta (Rel., 1777), dokler in kolikor je bilaodprta oziroma dovoljena trgovina s temi kraji, kajti predvsem od uveljavitve statusa svobodnihpristanišč za Trst in Reko (1719) so avstrijske oblasti ne le z visokimi davki, temveč tudi z visokimi


kaznimi preprečevale trgovino z istrskimi beneškimi mesti (Rel., 1732). V teh primerih so žitonabavljali predvsem v Furlaniji, saj so jih k temu prisilili beneški zakoni, vendar so se večkrat zaradipomanjkanja denarja zatekali po žito tudi v Romagno, Senigalijo, Marke, dobivali so ga še iz papeškedržave, iz turških dežel, za kar so porabili tudi do 40.000 cekinov letno (Rel., 1749), kar bi pomeniloob povprečni ceni stara 16 lir 55.000 starov žita (3,685.000 kg) letno za okoli 70.000 prebivalcev, tj.približno četrt kg kruha na dan na prebivalca66.

Nasploh je bila problematika trgovine z zalednimi avstrijskimi deželami tako v 18. kot vpredhodnih stoletjih v ospredju gospodarskega dogajanja v beneški Istri. Še leta 1608 koprski rektorugotavlja, da mesto skoraj vse svoje upe stavi na Kranjce in njihovo žito, vendar dodaja, da bi bilobolje, ko bi namesto številnih trt začeli sami sejati žito, kot so to storili na Kreti, in sicer iz vsaj dvehrazlogov, da bi pridelali več žita in da ne bi prodajali oziroma klali svojih volov, kar počnejo, kermorajo lastniki opraviti »carratado«67, kdor pa volov nima, je te obveze oproščen. »V zadnjem času jetudi mnogo volov pomrlo zaradi zmrzali, zmanjkovalo je hrane zanje, tako da so jim nekateri dali jesticelo slamo s svojih streh,« še slikovito pojasnjuje koprski podestat (Rel., 1608). Vendar čez slabegapol stoletja se naslednik na tej funkciji spominja, da ko ga je še sam kot mladenič obiskal in o čemervedo povedati tudi starejši, je bila trgovina z avstrijskim zaledjem sila živahna, da so Arciducali tudi spo 200 do 300 konji dnevno prihajali v Koper, kar bi bilo 50.000 tovorov letno, v zameno za tukajšnjeproizvode pa so prinašali žita, sir, volno, kože, železo, meso, zlasti goveje za potrebe mestnih mesnic,in druge izdelke, predvsem iz lesa, kot so sodi, razne kadi, čebri, škafi, omare ipd., tedaj pa da je tapromet skoraj povsem prenehal. »Kranjci gredo raje v Trst, Devin, Bakar in Reko, povrh vsega pa šeTržačani gradijo na našem ozemlju soline, medtem ko koprske in miljske opustošajo, čeprav jetržaška sol dražja« (Rel., 1652).

Kolikor je v 15. in 16. stoletju istrska morska sol že globoko prodirala v notranjost avstrijskihdežel in kljub pogostim razmejitvam območij med uvozom morske ali kamene soli, ki so jih določalideželni knezi (leta 1543 je Ferdinand I. določil novo mejo, ki je potekala od Železne Kaple do izlivaDravinje v Dravo in je morska sol ne bi smela prekoračiti; Gestrin, 1965, 153), predstavljala tudiposrednim kmečkim trgovcev osnovo nadaljnjih možnosti trgovanja proti severu vsaj do Drave in celoprek nje v smeri proti Ogrski (Gestrin, 1965,148-155; Vilfan, 1983, 5-20), se je v 17. in 18. stoletjutehtnica v trgovanju s soljo z zalednimi avstrijskimi deželami prevesila v glavnem na Trst in delomaReko ter Bakar.

Trgovina z zalednimi avstrijskimi deželami pa v 17. in 18. stoletju ni povsem zamrla. Kot vpredhodnem obdobju je doživljala številne vzpone in padce oziroma se je preusmerjala v nove oblikein razmerja. Tako koprski podestat in kapitan Pietro Loredan leta 1670 z zadovoljstvom poroča, da seje obnovila trgovina z Avstrijci, ki vsakodnevno prihajajo, »prinašajoč les v zamenjavo za sol, pa tudiza vino in olje. Samo od daca za sol iztrži fiskalna komora 9.500 lir na leto, pridobi pa se tudi dac zales, če ga izvozijo iz mesta.« Na koncu še opozarja beneške oblasti o potrebi ohranitve te trgovine,brez katere bi bilo mesto brez vsake možnosti (Rel., 1670).

Toda ta plat istrskega gospodarstva je bila dejansko bolj kot z notranje-gospodarskopolitičnimidogajanji povezana z zunanjepolitičnimi trenji in spopadi med Beneško republiko in avstrijskomonarhijo. Številna pisma in pritožbe so tako z ene kot z druge strani romala na pristojne državnecentralne urade. Že okoli leta 1640 poročajo o pravih fizičnih zaporah cest, ki so vodile iz zaledja vbeneško Istro (Rel., 1640). Ko so leta 1661 Tržačani pri Ricmanjih zagradili cesto s skoraj 4 metri (2passi; paš (passus) ali palica = 191,2 cm; Mihelič, 1985, 30) visokim zidom, tako da je bila zaprtacesta, ki je vodila v Milje in dalje v celotno beneško Istro, »kar je v veliko škodo svobodni trgoviniza vse istrske kraje, zlasti v trgovini s soljo s Kranjci, in povzroča velike skrbi tukajšnjim ubogimpodložnikom«, poroča koprski načelnik beneškemu uradu za meje (Provveditori dei Confini) terzahteva, da se za problem zavzamejo ter vzpostavijo prejšnje stanje. Zanj je bila svobodna trgovina v 66 1 cekin = 22 lir; 3,685.000 kg x 1,125 (toliko kruha pride iz kg žita) = 4,145.625 : 70.000 (preb.) = 59,2 kg kruha :245 dni (8 mesecev) = 0,24 kg kruha/preb. dnevno.67 T. i. »carratada« (iz carro, it. = voz) je bila splošna deželna tlaka za lastnike volov (prim. Klen, 1963).


zaledje beneška zgodovinska pravica, »kar kažejo dokumenti in risbe, zgodovina pa že priča o takihposkusih« (CONF, 240). Podrobneje opiše primera in pogodbe iz leta 1463 in 1486 ter pojasnjuje, daje bilo obakrat dogovorjeno, da ne smejo mussolatov prisiljevati kamorkoli sami ne bi želeli iti, kar sosklenili tudi v vseh naslednjih mirovnih pogodbah (prim. Gestrin, 1965, 60 sq.).

Benečani sicer ločijo dve vrsti paktov za urejanje zaledne trgovine, in sicer so osnovo zanjepredstavljali:

1. tisti neposredno s Trstom iz let 1223 in 1463, ter

2. s cesarsko hišo iz let 1370 in 1486.

Tedaj so sklenili, da bodo ukinjeni daci na živino, vino in olje za trgovino med beneško Istro inavstrijskimi deželami, kar sta še leta 1610 cesarski in španski ambasador zagotovila v beneškemVelikem svetu, ter da bodo odstranjene vse ovire v trgovini Kranjcev z Istro, zato pa so tedaj šesklenili, da bodo morale Benetke zagotoviti prosto pot po morju za v Trst, ki so jo zavirale zoboroženimi ladjami. O tem so sklepali dogovore še vsaj v letih 1634, 1645 in 1689, vendar so bili tivse prevečkrat z obeh strani kršeni.

Beneška država si je namreč stoletja lastila Jadransko morje ter na račun plovbe po njempobirala tudi zajetne prihodke. Da jim pa to ni ravno najbolje uspevalo, priča mdr. poročilo koprskegapodestata in kapitana Francesca Trona iz leta 1644, ko toži nad trgovanjem Avstrijcev po morju, »kise požvižgajo na vse naše predpise in pobiranje davkov, ki so jih dolžni. Zato bi po mojem moraliuvesti običaj, da bi jim vse blago zasegli ali ga na licu mesta zmetali v morje ali pa jih na povratkuzajeli in kaznovali, saj jih sicer ščitijo cesarski ambasadorji.« Predlaga še, da bi se vsi namenjeni vTrst morali ustavljati v Kopru in tu plačevati dace (Rel., 1644).

Celo tuje ladje, ki so prihajale v tržaško pristanišče še po uvedbi statusa prostega pristanišča, somorale plačevati pristojbino za plovbo. V pogledu razvoja posameznih delov države pa je bila takapolitika prejkone uničujoča za prebivalstvo, ki si ni moglo kaj, da kljub strogemu nadzoru ne biposkušalo svojih produktov plasirati na zanimive trge tudi po drugih poteh. Istrani so se sicer zlegalno in zlasti ilegalno trgovino preusmerili deloma v Furlanijo, nekoliko bolj pa v Trst, kjer gre zabolj ali manj isti odjemalski prostor kot v predhodnem obdobju. Zato pa še toliko bolj cveti ilegalnatrgovina s Kranjsko in kar podoživljajo se liki Martina Krpana.

Tudi zato so Benečani vlagali kar precej diplomatskih naporov, da je leta 1670 koprski podestatlahko zadovoljno poročal o povečanem legalnem prometu z avstrijskim zaledjem. Toda prej kotneposredna pogajanja za svobodne poti v trgovini z Istro so temu verjetno botrovali notranje- inzunanjepolitični dogodki; v letih 1668 do 1670 v avstrijski monarhiji beležimo zaroto ogrskih inhrvaških velikašev, znano tudi pod imenom zrinjsko-frankopanska zarota. Zlasti s slednjimi so imeliBenečani večstoletne tesne stike in povezave, zato so si Habsburžani poskušali pridobiti njihovonaklonjenost. Tudi beneška politika je bila skladno s prizadevanji po ohranitvi miru na svojih mejah»prizanesljiva« do avstrijske pomorske trgovine, predvsem pa pri nenehnih spopadih ob mejah medraznimi istrskimi skupnostmi.

Do novega kroga pogajanj je prišlo med letoma 1694-98, ko je na njunih mejah ponovno grozilvečstoletni skupni sovražnik, Otomansko cesarstvo, proti kateremu je tedaj Beneška republika bíla bojza Kreto, Avstrijci pa za Beograd. Tedaj so se dogovorili, da bodo reševali problem direktno medfiskalno komoro v Gradcu ter komunoma Koper in Milje glede svobodne trgovine s soljo, zato pabodo smeli avstrijski podložniki po morju (Golfo) prevažati vse razen soli. Toda tudi ta dogovor nivzdržal, in sicer zaradi:

1. Avstrijci niso prenašali, da jim zaradi tega dogovora beneški uradniki pregledujejo vsakobarko,

2. na račun le 8.000 modijev soli iz Istre pa se je Benečanom zdelo za malo, da so jimprepuščali nenadzorovano vso ostalo trgovino za avstrijske kraje po (njihovem!) morju.


Povrh tega pa so ravno med pogajanji zaustavili neko ladjo, ki je iz Barlette (kraj severno odBarija) v Bakar polno natovorjena peljala sol. Prav sol iz Barlette je bila očitno daljnosežnejšaavstrijska strategija za zagotavljanje preskrbe tržaškega in reškega pristanišča s tem artiklom, saj najbi po mnenju grofa Antonia Sabinija, beneškega svetovalca, to bil poglavitni vzrok za cesarski edikt izleta 1718, ki je prepovedal »vsem cesarcem, da bi šli v katerikoli kraj v Istri nakupovat sol. Tudištevilo mitnic se je zelo povečalo, tako da ne v Kopru ne v Miljah ni več videti Kranjcev po nakupihsoli; poslabšuje se stanje prebivalstva pa tudi dacarjev tega zakupa, ki je eden najpomembnejšihprihodkov fiskalne komore«. Zato Sabini naproša Serenissimo, da zavaruje vsaj interese tukajšnjegaubogega prebivalstva, ki mu je to edina trgovina, ter zaradi ekstremne lakote, ki razsaja v teh mesecihzaradi pomanjkanja žit (CONF, 240).

Odnosi med državama glede zaledne trgovine in prometa po morju se torej tudi v 18. stoletjuniso nič kaj prida spremenili. Vsaka stran je ostajala na svojem stališču, s tem, da je Beneškarepublika tako ekonomsko kot še bolj vojaško izgubljala pozicije v Sredozemlju, morda prav najbolj zdeklarirano neodvisnostjo in nevmešavanjem v tedanje vojaške spopade na bližnjem in širšemobmočju. Tako držo so ji marsikatere evropske države precej zamerile, zlasti še Avstrijci, ki so moralinositi vse breme tedaj sicer že dokaj utrujene Visoke porte (prim. Lane, 1978, 450 sq.). Zato so siAvstrijci lahko bolj kot v prejšnjih obdobjih dovolili uvajati svoja pravila gospodarske politike obsevernem Jadranu. Vse pogostejše so bile raznovrstne prepovedi, fizične in finančne zapore zvisokimi davki za beneško blago, tako da so ob koncu 18. stoletja bili le še malokateri beneškioziroma istrski izdelki na avstrijskem trgu dovoljeni.

Za gospodarstvo beneške Istre, predvsem za njene severne dele, je bilo trgovanje z zalednimiavstrijskimi deželami nedvomno izjemnega pomena. Ker to ni dosegalo ravni iz 15. ali 16. stoletja, jebila tudi splošna gospodarska rast v naslednjem obdobju v upadanju. Toda ali se lahko le temekonomskim odnosom pripišejo posledice ne le za neenakomerne gospodarske trende z drugimibeneškimi pokrajinami, temveč celo za nazadovanje, ali pa so razlogi za tako stanje tudi drugje?

Domači pridelki in trgovina

Za Istrane bi moral biti furlanski prostor idealen nadomestek oziroma dopolnilo trgovanju sKranjsko. Furlanija je tedaj potrebovala mnogo olja, vina in tudi soli, sama pa je pridelala veliko žita,povrhu tega pa je bila celo v isti državi. Toda ravno slednje je bilo za količkaj normalen gospodarskirazvoj prej oteževalna kot pa olajševalna okoliščina. Davki so bili namreč precej višji za skoraj vseistrske izdelke za izvoz v Furlanijo kot pa za v avstrijske dežele, kar je bilo še najbolj opazno prienem poglavitnih istrskih izvoznih artiklov: oljčnem olju, ki so ga v glavnem prevažali po morju.

Beneška finančna oblast se je z odkritjem Novega sveta verjetno prej, kot je bilo pričakovati,zavede izgube nekaterih poglavitnih trgov, obenem pa je tudi v duhu filozofije moderne države ocentralizaciji uprave stremela k pridobivanju čimvečjega deleža dohodkov z raznovrstnimobdavčevanjem. Na tem področju je bila v tedanjem času nedvomno velesila, kakor kažejo številnezakonske uredbe in načini ter oblike davčnega nadzora. Toda ta je, vsaj kar se tiče Istre, prinašalgospodarskemu razvoju precej več škode kot pa koristi.

Kljub stalno perečemu pomanjkanju delovne sile in dovažanju novega prebivalstva, ki je po enistrani pomenilo dotok sveže sile, po drugi pa nedvomno tudi svojevrstni kulturni šok z večnivojskimikonfliktnimi situacijami, se ob preučevanju istrske gospodarske zgodovine 17. in 18. stoletja nemoremo izogniti neprijetnemu občutku, da se je prebivalstvo vselej upiralo oziroma se na sebi lastennačin prilagajalo zmeraj novim poskusom in izvedbam obdavčevanja s strani osrednjih beneškihoblasti. Po drugi strani pa so beneške oblasti mnogo strogih ukrepov, ki so jih predpisovale za nadzordavčnih izterjav, opravičevale z nevarnostjo tihotapstva, ki je bilo dejansko razširjeno. Toda praksa jepokazala ravno nasprotno, namreč, da so bili vedno višji davki ter omejitve svobode trgovanja glavnikrivci vedno večjemu razmahu tihotapstva v Istri, kjer sta prednjačili dve najbogatejši mesti, Rovinj inPiran, malo manj Koper.


Z upadom trgovanja z avstrijskimi deželami se beneška gospodarska politika ni usmerila vzaščito istrske proizvodnje, kot so ji večkrat svetovali njihovi rektorji, da bi na primer višek solneproizvodnje odkupili v zameno za prepotrebno žito, ki ga dobijo le po visokih cenah, pa čeprav po 3do 4 lire višji ceni, kot je za žito veljala na beneškem trgu, kar bi celo sprejeli z naklonjenostjo in bihvalili dobrodušnost oblasti (Rel., 1663), temveč so raje ukazali opuščanje solnih kristalizacijskihbazenov (cavedini). Tako se je fond solnih bazenov v Miljah, Kopru in Piranu s 7.496 v letu 1594(Prov., 1044) zmanjšal na 6.775 bazenov leta 1762 (Rel.), torej za skoraj 10%. Upoštevati pa kaže, daje zadnji podatek že iz obdobja, ko je ponovno poraslo povpraševanje po istrski soli in ko so Benečanizačeli vlagati v obnovo Sečoveljskih solin (Rel., 1754, 1763), seveda zopet le kot kredit piranskemukomunu, in to potem, ko so jim sprva ukazali opustitev določenih solnih fondov.

Ukrepe Francesca di Priulija, istrskega inkvizitorja, ki je poleg obstoječega daca zaustekleničenje vina ter vina za izvoz v avstrijske dežele (Terre aliene) naložil še dac 2 soldov zavsako proizvedeno orno vina, si sicer lahko razlagamo v luči potreb sodobne države, ki želi zzbiranjem čim višjega proračunskega zneska centralizirati, obenem pa uravnovesiti vse nivojevladanja na svojem ozemlju ter tako omogočiti skladnejši razvoj ozemeljsko dokaj razpotegnjenedržave. Poleg tega, da je koprski podestat Scipion Minio leta 1614 ugotavljal, da je ta dac prispeval kpovečanju državnih prihodkov, je še zapisal, da je bilo kot z vsemi novimi stvarmi tudi pri zakuputega daca nekaj težav, “pomembno pa je, da gre tudi ta prihodek v javno dobro” (Rel., 1614).

Na nevarnost takega razmišljanja opozarja marsikateri koprski rektor v svojih poročilih, zlastitudi na dejstvo, da so vse več donosnih davkov začeli odtegovati lokalnim komoram in jih zbirati le vcentralnih beneških uradih, kot je bil primer z oljem v drugi polovici 18. stoletja. Pred uvedbo novihpredpisov naj bi bili po besedah nekaterih koprskih načelnikov prej vsi bolj zainteresirani za legalniposel s poglavitnimi proizvodi, saj so se davki zbirali in nato tudi trošili v deželi, manjše naj bi bilecelo utaje davka (Rel., 1784), toda pohlep beneških centralnih uradnikov je bil gluh za vsa taopozorila. Raje je senat sklenil, da polovico stroškov javne uprave v glavnem istrskem mestu krijejo spolletnimi subvencijami68, ki so kasneje prihajale iz Udin (Rel., 1795), ter s stalnim kreditiranjemnakupa žitaric, ko je dolg za to leta 1780 znašal že 30.630 dukatov (SM, 17, 251), za celotno beneškoIstro pa okoli leta 1771 preko 64.000 dukatov (Term.Biave), kot pa da bi prepustili kak razmeromadonosen davek deželi, da bi si ta lahko sama pomagala ali celo razvijala kako proizvodno dejavnost.

Podobnemu procesu lahko sledimo tudi pri eni od naslednjih poglavitnih istrskih dejavnosti:ribištvu. Ribe so bile obdavčene v trenutku, ko so se znašle v ribiških mrežah, nato pri oddajiprodajalcem in končno še v ribarnici. Posebno poglavje pri ribištvu kot gospodarski panogi pa so bilesoljene ribe, ki so jih smeli soliti le v kraju ulova, ves pridelek pa je moral romati naravnost vBenetke, kjer je bil zanj velik interes in kjer se je zbiral tudi celoten državni davčni prihodek od tegatedaj iskanega artikla.

Kako pa je bil pravzaprav preskrbljen domači trg? Razmeroma številni dokumenti pričajo, da vistrskih mestih skorajda ni bilo večje obrti, ne trgovcev in ne prodajalcev (botteghieri), kolikor pa sobili, so se omejevali le na najpomembnejša opravila oziroma izdelke, saj niso premogli niti dovoljkapitala, ker ni bilo ne manufaktur, razen redkih obratov za proizvodnjo oblačil iz grobe volne (pannigrossi; panni di grissi, e rasse69), ne založništva.

Glede slednjega je zlasti beneški trgovski urad (Cinque Savi alla Mercanzia) že od srede 18.stoletja naročal istrskim načelnikom, v prvi vrsti koprskim podestatom in kapitanom, naj poročajo omorebitni večji trgovski dejavnosti v istrskih mestih, seveda zlasti z vidika možnosti pobiranja davkaod te dejavnosti. Toda odgovori koprskih podestatov so si kar po pravilu silno podobni (CSM, 573,12.5.1747; 20.9.1758; 17.12.1758). Ni jim znano, da bi bila v Istri sploh kdaj ustanovljena, kot

68 ASV. SM, npr. reg. 227 - 22.8.1761. Tedaj je znašala polletna subvencija 2.319 dukatov.69 Vrsta oblačil iz grobo obdelane volne, morda imenovana po Raški, torej Srbiji, od koder so volno uvažali(prim. Boerio, 1856, 554).


pravijo, dogana70, ki sprejema uvozno blago, kot oblika razpečevanja in pobiranja dacev ter pristojbin(tariffe). Nekateri celo odsvetujejo uvajanje založništva v Istro, ker da ni trgovcev na debelo in kljubtemu, da morda dajejo kraji ob obali vtis nekega blagostanja, je podeželje na stopnji mizerije inrevščine, tako da bi od tega le težko nabrali kak davčni prihodek (CSM, 573, 1747). Še tisto maloblaga, ki ga posamezni prodajalci uvažajo za prodajo na drobno, je zanj le majhno povpraševanje inmajhna potrošnja, tako da na to blago ni posebnega davka ali drugih pristojbin, razen običajnegaizvoznega ali tranzitnega daca. Domači trgovci (botteghieri) so tako del svoje ponudbe nabavili kar vsami deželi, zlasti olje, vino in sol, drugo potrošno blago, kot svila, bombaž, razna oblačila, kovinskiizdelki, tobak, smodnik in celo igralne karte, je prihajalo iz Bolzana, Benetk, Padove, Cenede,Castelfranca, precej pa so hodili po nakupe v Udine, kjer so nabavljali tudi proizvode iz priznanetekstilne tovarne Linussi (le tele rigate e poi colorate, e quelle altresi’ di lino, e bianche; CSM, 573,1758).

Občasno naj bi se v istrskih pristaniščih zaustavljale tudi ladje iz Romagne, Puglie,Dubrovnika, Albanije in Levanta, natovorjene z oljem, sirom, tobakom, lanom, kožami, pleteninami,sadjem idr. Večkrat pa se je dogajalo, da ti tovori niso odšli v Benetke, kot je bilo predpisano, temvečso zavili v Trst, se raztovorili, tedaj pa so tudi istrski beneški podložniki prišli na svoj račun in tamkupovali vse razen olja, ki so ga praviloma imeli v izobilju. Tako se je ustvarila podoba, da so vistrska pristanišča prihajale tuje ladje le, če so bile naročene za dovoz žita ali odvoz soli (Rel., 1669;prim. Gestrin - Mihelič, 1990).

Ker so bili vsi beneški izdelki podvrženi visokim in tudi dvojnim obdavčitvam, so bile njihovecene visoke, in Istrani so raje hodili v Trst tudi po druge nakupe, zlasti po kože, železo, zdravila(droghe), milo, meso in druge stvari, potrebne za barke in gradbeni material (Fabbriche degli Edifizij),kot so smola, katran, les. Le redki so zato kupovali pri domačih trgovcih, pa še ti na kredo, in knjigedomačih trgovcev so bile prepolne dolžniških zapisov, ki so jih poravnali, če so jih seveda sploh, šelepo več letih. Tako se je eden poglavitnih koprskih trgovcev preselil v Trst, ker je propadel zaradineplačanih dolgov, poroča koprski podestat Valier leta 1758, zato bi bilo po njegovem smiselnopostaviti dogano oziroma magacine, kamor bi prihajalo blago iz tujine in bilo tu obdavčeno. Tudi najne bi bil problem, kam postaviti te magacine, pravi v nasprotju z njegovimi predhodniki podestatValier, kljub temu, da sam ugotavlja, da je v Kopru le pet do šest trgovcev, v ostali beneški Istri pa ledva do trije (CSM, 573, 17.12.1758).

Kljub temu, da še leta 1740 koprski podestat in kapitan Pietro Antonio Magno beneškimoblastem zagotavlja, da se v Trstu ni bati prevelikega prometa, kajti pristanišče naj ne bi bilo ugodnoza pristajanje večjih ladij in da je celo nevarno, se je v naslednjih desetletjih promet v Trstuvsakodnevno povečeval, kot že leta 1747 opaža koprski načelnik, »in to v vseh obdobjih, tja pa vsvojem interesu prihajajo naši podložniki še iz Dalmacije, Levanta in od drugod« (CSM, 573). TodaTržačani niso posodabljali le svojega pristanišča, kot nekoliko zgroženo poroča Pietro AntonioMagno, da »potem ko je pod Baronom de Fin nekako izgledalo, da se bo razvoj ustavil, je sedajnjegov naslednik Governator začel razširjati pomol in uvajati novosti«, temveč so Tržačani poskušaliustanoviti tudi predilnico platnin in tkanin, vendar naj bi zaenkrat Goričani le obdržali to dejavnost.»Prevzeli pa so precej poslov v trgovini s kožami, ki so prej cvetele v Kopru, postavili so še voskarno,kamor prihaja surov, neobdelan vosek, in ga nato kot izdelke prodajajo tudi v naše kraje« (Rel., 1740).Trst pa je postal privlačen tudi za same Benečane, saj je okoli leta 1758 tam postavil veliko tovarnomila Benečan, potem ko so ga iz Benetk izgnali. Kar 8 miliarijev mila da naredi v enem samem kotlu(caldara), koprski načelnik pa je še obveščen, da mu bodo v kratkem z Dunaja poslali kotel, vkaterem bo lahko proizvedel kar 24 miliarijev mila (CSM, 573).

Nadaljnja prizadevanja za zajezitev premočnega tržaškega vpliva na istrsko gospodarskodejavnost dokaj nazorno izpričuje poročilo koprskega podestata in kapitana Girolama Marcella z dne30. marca 1770, ki sicer po eni strani kaže skrb nad stanjem v deželi, po drugi pa prav tako ponazarjastalno prisotno kontroverznost državnih uradnikov med ekonomskim razvojem in prizadevanji 70 Glede pravilnikov in informacij o »doganah«, tj. carinskih postajah, prim. CSM, 59-60; PSD, 54.


državne fiskalne politike, da bi želela prav iz vsake še tako nepomembne oziroma nedonosnegospodarske dejavnosti iztržiti čim višje prispevke za svojo blagajno.

Iz njegovega poročila veje skrb nad stanjem na področju trgovine, proizvodnje in oskrbe tako zizdelki kot z živili, ki jih je v deželi primanjkovalo. Kot ugotavlja, je Provinca v glavnem preskrbljenaiz tujih pristanišč, iz Trsta, Reke in Ancone, saj naj bi bila dežela nezmožna lastne iniciative, kjer daje splošno pomajkanje obrti in skoraj vseh potrebnih stvari za življenje, kaj šele za razkošje, ki bi bilopogodu v pogledu državnega in javnega interesa ter interesa podložnikov v deželi. »Odkar so namrečnastala prosta pristanišča v Trstu, Reki in Anconi, lahko odkrito rečemo, da so beneški obrtniki intrgovina ter celo Vaša Visokost skoraj povsem izgubili to Provinco,« priznava koprski načelnik.71

Mnoga navodila in ukrepi, ki jih je zaukazal Senat, so bili, kot je videti, neučinkoviti.

Kot dober zgled napredka proizvodnje navaja le primer Koprčana Giulia Cesareja Vitorija, kiizdeluje odlično svilo, z razmeroma številnimi nasadi murv pa daje tudi drugim spodbudo. Ponjegovem pa kljub svoji uspešnosti verjetno ne bo zmogel nadaljevati dejavnosti, če ne bo podprt sstrani kake državne subvencije, kot je to storila Marija Terezija v Trstu in Gorici72, kar končnoomogočajo dekreti beneškega trgovskega urada (Magistrato di Mercanzia), kajti ta dejavnost kažemožnosti napredka v deželi in bi lahko predstavljala edino industrijo z nacionalnim pomenom, šepribija koprski načelnik. Tretje pereče vprašanje pa so zanj tuje valute v deželi.

Glede trgovine predlaga naslednje ukrepe:

1. tuje živilske pridelke, ki jih je moč nabaviti v Benetkah oziroma drugih predelih beneškedržave, ki so naši proizvodi ali pomembnejši artikli, ki že tako gredo preko našegapristanišča, bi lahko odstranili s konkurence z visokimi davki, kar bi veljalo npr. za svilo,lan, obdelan vosek, sladkor, milo, igralne karte, kristal, kavo, zdravila in podobno;

2. drugi pridelki oziroma blago, ki je manj pomembno in ki ga v državi ni v obilju, bi bilopodvrženo manjšim dajatvam.

Opozarja namreč, da tako iz Trsta, Reke in Ancone, pa tudi iz Neaplja in Sicilije vsako letoprivažajo v deželo svilo, sladkor, tkanino in drugo blago za potrebe dežele, ne da bi plačevalikakršenkoli davek. Sicer pa v nadaljevanju pravi, da niso vselej najboljše metode zviševanja dacev inraznih represivnih ukrepov s stražarjenjem na morju, temveč da bi lahko z drugimi ekonomskimiukrepi spodbujali povpraševanje na domačem trgu. Ti bi po njegovem bili naslednji:

1. da vsi produkti iz Benetk, uvoženi v Istro, ne bi bili dražji od tujih;

2. poskrbeti, da bi bil trg v Istri zadovoljivo preskrbljen z vsem potrebnim;

3. da bi bili vsi artikli iz tujih dežel tako obdavčeni, da ne bi bili več konkurenčni domačim.

Kar se prvega tiče, bi eden takih ukrepov bil po njegovem že, če bi ukinili dac za izvoz izBenetk, saj tako ali tako državna blagajna pobira ta veliki dac za uvoz v Benetke, ki pa bi moral bitiurejen z enostavnimi predpisi, da ne bi še oteževali in komplicirali določil o ureditvi prevoza, obenempa bi onemogočali številne možnosti zlorab.

Glede druge točke je po njegovem zadeva bolj pereča, ker ni ne v tem mestu ne drugje v deželidovolj trgovcev ne prodajalcev (Botegai), ki bi imeli dovolj kapitala za preskrbo, niti možnosti zaustvarjanje zalog. Za primer navaja, koliko je trgovcev in prodajalcev v Kopru, ki je prestolnicadežele. V njem je, ne računajoč obrtnikov, 30 bottegajev, od tega je 8 prodajalcev kruha (Marzeri; gl.Boerio), s kapitalom 15-16.000 dukatov, 19 je prodajalcev sira (Casarioli), suhega mesa (grassine) inslanih rib, s skupnim kapitalom približno 4.000 dukatov. Tu so še trije Spezieri (drogeristi) sladkorja,kave, voska, s skromnim skupnim kapitalom 1.000 dukatov. Našteti in še kakšen trgovec s platnom, 71 »Da che in vero nati le sono vicini con aperta franchiggia li Porti di Trieste, Fiume, ed Ancona, dirsi pu francamente, che la Piazza di Venezia, le arti, e Vostra Serenit abbia quasi perduta del tutto questa Provinzia.«(Rel. 1770, AMSI 13, 223).72 O proizvodnji svile v slovenskih deželah prim. Žontar, 1957 in Gestrin, 1991.


tkaninami in lanom so vsi, h katerim se zateka tukajšnje prebivalstvo po oblačila in živeže. Poglavitniproblem vidi v tem, da v teh krajih manjka založnikov s skladišči, ki bi tako lahko ceneje zalagaliprodajalce s potrebnim, kajti če bi Istrani v svojih krajih dobili artikle po nižjih ali vsaj enakih cenah,kot so v bližnjem Trstu, “bi bili z oblastjo nadvse zadovoljni in hvaležni bi bili Vladarju (Principe), daje znal prisluhniti njihovim potrebam, sicer pa bodo nadaljevali z dosedaj uveljavljeno prakso,” jeprepričan poročevalec.

Za tretjo zadevo, da bi bili proizvodi iz tujih dežel tako obdavčeni, da ne bi bili večkonkurenčni domačim, pa predlaga uvedbo tiskane tarife. Blago naj bi razvrstili v tri razrede: v prvemrazredu bi bilo tako, ki bi ga označili kar za kontrabant in bi ga v primeru odkritja izročili državniblagajni; drugo blago bi visoko obdavčili, tj. tisto, ki ga je v beneški državi dovolj, z nižjimi davki pabi obdavčili izdelke, ki jih ni v izobilju.

Veliko so Istrani porabili za nakup tkanin, kar je koprskega načelnika še posebno žulilo, saj jepo njegovem proizvodnja tkanin tako enostavna in obenem razširjena, v Istri pa jih primanjkuje, insicer od grobega platna za žaklje do onega najbolj uporabljanega ter do raznovrstnih tkanin. “Teh je vbeneški državi v izobilju, v deželo pa prihajajo izključno iz Trsta in Reke, ki letno na ta računobračata neverjetno visoke zneske.” Zato koprski načelnik predlaga, da bi začeli v deželo uvajatipotrebne industrijske obrate, obenem pa naj izredno visoko obdavčijo uvožene tkanine.

Tako naj bi visok davek naložili še za slanike, sir in drugo suho meso, ki ne prihaja iz Benetk.Ti daci naj ne bi bili zajeti v tiskani tarifi »Doane«, niti v tiskani tarifi 10% iz tujih dežel (venienti daforti Esteri), temveč naj bi vse združili v dacu, imenovanem »della Grassa«, ki bi ga v Istri združili veno tarifo. Tej pa bi pridružili še dac za obdelovalni les, ki prihaja iz tujine, dac za vrvi (cordame) terdruga poglavja, ki niso zajeta v dacu »Doane«, temveč v kakih drugih tarifah, tako da bi se oblikovalaposebna tarifa samo za Istro in bi ob odhodih blaga iz Benetk taki artikli morali biti posebej beleženiin ne bi smeli neobdavčeni iti v nobeno drugo provinco. “Pri tem bi se lahko zgledovali na metodo,uporabljeno za dacarje za tobak (Abboccatori del tabacco) in za žganje (Acquavite),” še pristavljakoprski rektor Girolamo Marcello (Rel., 1770).

Tako je bilo torej razmišljanje beneških oblastnikov: pomembno je bilo le, ne glede nanezadovoljstvo prebivalstva in na morebiten upad gospodarskega razvoja, pobrati čim več davkov.

In tu se nam seveda upravičeno zastavlja vprašanje, ali je Benečane k omejitvam namesto ksprostitvi trgovine istrskih mest s Trstom gnala le zavist nad vzpenjajočim se sosednjimkonkurenčnim mestom ali želja po ohranitvi obubožane province pred vrati metropole, ki tako revnaniti ne bi bila zanimiva za močne sosede, temveč godna le za odlaganje odvečnih in nebodijihtrebakaznovanih beneških meščanov, kar izpričujejo številna pisma koprskih podestatov in kapitanov terkasneje tudi rašporskih kapitanov73 beneškemu vrhovnemu sodnemu uradu, Svetu deseterice (ASV.Cons. X, 256, 257), ali morda kar oboje? Ter kako to, da tem revnim in bednim Istranom, kot sesprašuje koprski načelnik Francesco Tron leta 1644, »Vaša Presvetlost ne vlada, kot zna, saj bi le takolahko še kaj bilo iz njih« (Rel., 1644). Morda pa tudi ta načelnik kar odgovarja že v naslednjem stavku,ko opozarja, da ukaze istrskega nadzornika Joannija Pasqualige (iz leta 1607; Leggi, 1757, 7-19, op.D.D.) »še najmanj spoštujejo tisti, ki so jim namenjeni« (Rel. 1644), s tem pa misli na uradnike raznihlokalnih javnih ustanov iz vrst domačega plemstva in duhovščine.

Battaglijevo poročilo

Veliko pikrih na račun beneške davčne zakonodaje v Istri podaja v svojem poročilu tudi SavioBattaglia okoli leta 1789, ki ravno tej politiki pripisuje krivdo za tako ubožno stanje v deželi. Ne gremu v račun, kako se v deželi, ki je vsa obdana z morjem, ne more razviti trgovina z ribištvom, saj »karse tiče ribolova, sploh ni moč govoriti o dnevnem zalaganju s svežo ribo, prav tako obremenjenem zdaci in številnimi pristojbinami, temveč o dobavi ribe, namenjene vsakovrstni obdelavi inkonserviranju glede na vrsto ribe in želje potrošnikov. Številne napake administracije pa so razvidne

73 Leta 1638 rašporski kapitan Gio. Battista Basadonna pravi, da je v Istri 400 banditov, torej izgnancev (RR, 4).


že iz okoliščine, na katero opozarja v svojih pismih tudi fiskalni komornik: Istra je imelapomanjkljivo preskrbo s slano ribo, obenem pa je z njo trgovala, kar dokazuje številne upravnenapake, kajti kaj je bolj normalnega kot uporaba svojega lastnega proizvoda, ne pa da morajo tegaistega nabavljati zunaj province. Tako nenavaden pojav je razložljiv samo z davčnim sistemom, ki jeveljal v provinci in ki je razviden iz dveh knjig davčnih dajatev fiskalnih komor v Kopru in Rašporju,ki se jima pridružujejo še davčni predpisi posameznih komunov in drugih upravnih enot (fevdov, op.D. D.)« (L’Istria, 1847, 44-45, 180-183).

Kot sledi iz Battaglievega poročila, »ni kmetijskega ali obrtnega proizvoda, ki ne bi takoj občutilbremena ene ali več obdavčitev že v samem kraju, kjer nastane, ali ki ne bi doživel enako škodljivihin obremenjujočih pristojbin, ko postane predmet trgovanja znotraj ali zunaj province.« Pravzapravugotavlja, da »je v Istri štiriindvajset glavnih carinskih dajatev, katerih izkupiček gre v državnoblagajno, čemur je treba dodati še vse tiste, ki jih pobirajo komuni in fevdi in ki so naloženi vglavnem na samo blago, ne pa na njegovo potrošnjo, kar bi vsaj do neke mere omililo neposrednodavčno izterjevanje.« Tako se ne more načuditi, da rašporski davčni kapitlji vsebujejo tudi dac na žito, kiga že tako obilno primajkuje v deželi, poleg tega pa potrebna žita že od leta 1764 dalje beneški senatpošilja istrskim komunom »kot posojilo, ki pa s časom praviloma postane darilo«.

Tako ugotavlja, da pravzaprav ni čudno, da si Istrani z delom ne prizadevajo za boljšiekonomski položaj, »saj kaže, da je davčna politika naravnana tako, da zemlja ja ne bi bila obdelana«.

Javne finančne ustanove, davki in kontrabant

Od vseh naštetih predlogov pa so beneške oblasti v naslednjih letih sprejemale ukrepe vglavnem le na davčnem področju, le malo ali skoraj nič pa se ni spremenilo na področju pospeševanjarazvoja gospodarstva. Prva tiskana tarifa dacev za koprsko fiskalno komoro, ki je bila osrednjadeželna ustanova za pobiranje dacev za delovanje beneških uradnikov v Istri, je izšla leta 1759, kmalupo predlogu reforme Girolama Marcella pa je v letu 1774 izšla dopolnjena tarifa, ki sta se ji pridružiliše verziji iz leta 1790 in 179574. Kljub temu pa so Benečani uspeli iztržiti dac le za 14 proizvodovoziroma oblik rent, kar je bilo na primer v primerjavi s Chioggio, kjer so Benečani naložili preko 50davščin (ASV. DAPD, 1007) z več kot desetkratno višjim iztržkom, dejansko malo.

Pri tem kaže upoštevati, da so bili vidiki opazovalcev iz centra države, vajenih zajetnih davkov,ki so jih prispevale druge dežele oziroma komuni Beneške republike, upravičeno črnogledi v pogledugospodarskega stanja v Istri, saj v tej primerjavi izpričujejo verjetno še večjo revščino od dejanske.Vsi davki skupaj so namreč v zadnji četrtini 18. stoletja v dve beneški fiskalni komori v Istri, koprskoin rašporsko, prispevali 44.500 lir, od tega buzetska le 3.177 lir (DAPD, 662), kar je skupaj, denimo,vsakoletno povprečje višine zastavkov za premičnine v koprskem Monte di Piet v prvi polovici 18.stoletja, zastavki za zlatnino, srebrnino in dragulje pa so povprečno za polovico presegalipremičninske zastavke (Prim. M/1158).

Koprska komunska finančna ustanova je bila sicer nedvomno najmočnejša v deželi, poleg njeso obstajale zastavljalnice in hranilnice z enakim imenom še v Piranu, Rovinju in za kratek čas tudi vBuzetu75, ki pa je kljub številnim težavam, od zlorab in prevar uradnikov do ropov denarja, v drugipolovici 18. stoletja doživela razmeroma strm vzpon v višini letnega denarnega prometa. Tako je vletu 1765 štel promet koprske zastavljalnice in hranilnice 190.395 lir, leta 1773 254.083 lir, leta 1787305.033 lir in leta 1794 342.663 lir, in to očitno v glavnem zahvaljujoč povišanju hranilnih vlogposameznikov, ki so po vrstnem redu navedenih let znašale najprej 23.457 lir, nato 93.984, leta 1787123.477 in leta 1794 153.452 lir. Dejstvo je, da se je kapital v koprskem Monte di Piet povišal tudi na

74 Tarife se nahajajo v ASV. DAPD, izdaji iz 1759 in 1795 pa sta ohranjeni tudi v PAK. PA, Stampati.75 Poleg Fontika je tudi v Buzetu Monte di Piet , toda zaradi revščine prebivalstva, ki nima kaj dati niti v zastavo, tarazpolaga s silno majhnim kapitalom, tako da sploh ne more delovati, o čemer sem že poročal Magistratu de SignoriScansadori (Gasparo Moro, 1784, RR).


račun preko 600 laičnih in cerkvenih bratovščin v Istri, ki so bile oproščene določenih dajatev, šezlasti po letu 1771, ko so v Kopru ustanovili Ufficio Direttorio. Ustanova je pokrivala celotno ozemljebeneške Istre, njeno poslanstvo pa je bilo ravno v možnosti reinvestiranja denarja, kapitala oziromapremoženja laičnih in cerkvenih bratovščin oziroma ubožnih ustanov (Luoghi pii), kot so jih šeimenovali. Te premoženja niso smele odtujiti, so ga pa lahko deponirale pri koprskem Monte di Piet ,ki je nato lahko denar posojal, nepremičnine pa proti plačilu dajal v zakup, kar je bila očitnonajpogostejša oblika investiranja denarja v nepremičnine.

Toda prav veliko število bratovščin v beneški Istri marsikateri beneški rektor označi kot enegaod vzrokov revščine v deželi, “eno od največjih nevšečnosti, saj s pridobivanjem dobrin obubožajovaše podložnike, ker ti, ko zabredejo v težave, najemajo pri njih kredite na zastavo, ki jih natopripeljejo do zaseganja nepremičnin, prihajajo pred sodišča, vrstijo se izgoni in dežela se prazni.Vzrok temu je nespoštovanje in prirejanje Vaših zakonov iz let 1535 in 1605, tako da je velik deležProvince v rokah luochi pii in cerkve. Že večkrat sem pisal in na to opozarjal, da bi se te primerepregledalo in cerkvi odvzelo na tak način pridobljene dobrine. Dal sem izdelati tudi kataster cerkvenihdobrin v Istri, ki pa ga nisem uspel dokončati, toda opozarjam, da bi z izpolnitvijo zadanega, spridobitvijo dohodkov od teh posesti ali s prodajo lahko ustanovili še en špital poleg koprskega, ki bizares skrbel za reveže. Poleg tega sem opazil še več kršitev cerkvenikov, ki so si kradoma v nasprotjuz zakoni prisvajali laično posest,” strne svoje občutke koprski podestat Angelo Morosini leta 1678(Rel.). Ko pa leta 1762 Vicenzo Gritti v beneški Istri našteje 616 bratovščin, ugotavlja, da so revne inslabo upravljane, tako da “bi jih bilo najbolje vrniti njihovi materi Cerkvi” (Rel.).

Bratovščine, ki so bile sicer že v srednjem veku ustanovljene kot laične ustanove in so delovalena principu solidarnosti in ekonomske samopomoči med člani, so ohranjale tesne vezi s cerkvenimiredovi, saj so se člani praviloma združevali v čaščenju kakega od svetnikov, po katerem je bratovščinanosila svoje ime76. Bratovščine so nemalokrat združevale tudi posamezne obrtnike, tako da so nastalicehi. Soditi o višini njihovega premoženja in vpliva pa je zelo relativno. Težko bi se seveda kateralahko primerjala na primer z beneško bratovščino sv. Roka, vendar študija Ivana Ercega o številu infinančnem stanju istrskih bratovščin v letu 1741 prikazuje, da je tedaj 606 bratovščin v beneški Istrirazpolagalo z razmeroma veliki sredstvi. Dohodki v višini dobrih 127.079 lir letno, od tega skoraj43.760 lir samo od zakupov zemljišč (livelli francabili), bi po njegovem izračunu ob 6% obrestihznašali premoženje v višini 729.320 lir, medtem ko se je letni prihodek leta 1799 povišal na 178.636lir ali za dobrih 28% (Erceg, 1983a, 104). Zanimivo pa je, da v njegovem spisku vseh istrskihbratovščin niso zajete piranske in buzetske, ki so bile v pristojnosti rašporskega kapitana. V Kopru inna njegovem ozemlju sta bili tedaj 102 bratovščini, v Miljah in na ozemlju 23, v Izoli z ozemljem pa18 bratovščin. Na Buzeškem jih je v viru o obveznih prispevkih istrskih bratovščin za koprskiSeminar zaslediti 16 (Leggi, 1683, 156), medtem ko ima v Piranu leta 1799 kar 45 bratovščin svojeprihranke v tamkajšnji zastavljalnici in hranilnici (PAK. PA. Stampati). Torej je bilo v beneški Istri vdrugi polovici 18. stoletja skupno število bratovščin okoli 677.

Vendar je bil za obstoj teh ustanov in dejavnosti prav tako potreben denar. Od kod torej ljudemdenar oziroma premoženje, da so ga lahko ali vlagali v pričakovanju ugodnih obresti ali si gaizposojali, morda tudi za investicije?

Sodeč vsaj po uradnih ocenitvah poglavitnih istrskih proizvodov, se ti od konca 16. stoletja nisobistveno povečali ne pri proizvodnji olja ne soli ne vina, le pri ribištvu je, zlasti zahvaljujočrovinjskemu deležu, opazen večji pridelek soljenih rib, v koprski blagajni pa je le še dac za trajekt zav Trst beležil večji porast. Toda višji davki in razne zakonsko določene omejitve v trgovanju takoznotraj Beneške republike kot z bližnjimi avstrijskimi deželami, predvsem s Kranjsko, naj bikvečjemu zmanjšale dohodke.

76 O bratovščinah obstaja razmeroma obširna novejša in starejša literatura za italijanske dežele (prim. Orioli,1984; Angelozzi, 1978; Sbriziolo, 1968; Schanzer, 1899), medtem ko je za Istro in Hrvaško primorje precejskromnejša (Stefanić, 1956a; Erceg, 1983a).


Kar deloma preseneča gospodarska gibanja v drugi polovici 18. stoletja, je velik deležavstrijskega denarja v Istri. Proti temu se skoraj v celotnem obdobju na vso moč borijo centralnibeneški denarni uradi (Deputati, ed Aggionti sopra la provision del dinaro pubblico), vendarbrezuspešno. Vse finančne ustanove so prepolne avstrijskih petakov (petizze), se nemalokrat tožijoistrski rektorji, tako da skoraj ni več mogoče najti beneškega denarja. Leta 1766 je beneški senatposlal v Istro 200.567 lir77 beneškega denarja, da bi ga zamenjali z avstrijskim in tako »očistili«nekatere finančne ustanove. »Ta invazija soldonov namreč povroča veliko škodo naši trgovini, saj jenjihova vrednost precenjena in je dvakratna od vsebnosti bakra. Postorite kaj, tudi po zakonski plati,da čimbolj oddaljite te soldone iz Province,« še tedaj moleduje koprski načelnik (SR, 23, 277). Kljubtemu leta 1777 koprski rektor poroča, da je provinca preplavljena že z okoli milijonom dukatovavstrijskega denarja, ki ga ni pregnalo niti uradno razvrednotenje s 30 na 29 soldov78 niti večkratnaprepoved kakršnegakoli poslovanja z njim79. “Soldi imperiali so edino plačilno trgovsko sredstvo vProvinci. Okužili so celo vse Monte di Piet in Fontike v deželi, kjer so že velike vsote cesarskegadenarja, ki pa nima realne vrednosti. Cesarci so ukazali svojim v Gorici in Reki, da se smejo služiti lez njihovim denarjem, tako ga prinašajo v Istro in zamenjujejo po višji vrednosti,” še toži koprskinačelnik Antonio Dolfin leta 1777 (Rel.).

Ob primopredaji denarja v koprskem Monte di Piet dne 5. maja 1787 je Giovanni Nicol Manzini predal novemu depositarju Alessandru Gavardu 291.194 lir, toda od tega zneska je bilo le667 lir v beneškem denarju, tj. 0,23%, vse ostalo so bili avstrijski petaki, in to celo po tečajnivrednosti 30 beneških soldov za enega petaka (ASV. DAPD, 662), čeprav so se večkrat sklicevali nadekret senata, ki je dovoljeval le tretjino avstrijskega denarja v blagajnah javnih ustanov (ASV. SM,22.9.1763).

Dogajanje namreč obratnosorazmerno spominja na obdobje 16. stoletja, ko se je na Kranjskemrazvil drugačen, precej bolj ugoden tečaj za beneški denar, kot je veljal v drugih avstrijskih deželah.Pojav Sergij Vilfan (1987) označuje kot oblikovanje posebnega kranjskega denarja na Avstrijskem,medtem ko je v 18. stoletju šlo za oblikovanje posebne istrske valutne vrednosti avstrijskega denarjaznotraj Beneške republike.

Od kod torej Istranom toliko avstrijskega denarja, če pa naj bi skoraj vsi viški njihovihpoglavitnih proizvodov - razen vina, ki je bilo še zlasti za izvoz na Kranjsko visoko obdavčeno -morali v Benetke, od koder so jih beneški trgovci razvažali po svetu? Da bi lahko toliko zaslužili le zvinom in s tistimi nekaj sto ornami olja, ki so jih še vedno smeli izvažati na Kranjsko, ali s soljo, ki sojo morali vsaj uradno v veliki večini oddajati najprej v odkup beneškemu solnemu uradu, kar je ostalopa komunom, ali morda s trgovskim blagom in obrtnimi izdelki, ki jih še zase niso imeli dovolj, kajšele za izvoz? Druge razlage, kot da so si to skromno preživetveno premoženje lahko priskrbeli le stihotapstvom, tudi ne moremo dati. In to z raznovrstnim tihotapljenjem, od sadja, svile, olja, vina, soli,rib itd., saj je pravzaprav vsaka dejavnost, od katere se ni pobiral vsaj izvozni dac, veljala zatihotapstvo, tega daca pa, kot je videti, v Istri niso zbrali ravno mnogo, nikakor pa ne toliko, da bilahko opravičil tolikšno vsoto avstrijskega denarja v deželi. Temu pritrjujejo številna poročilabeneških rektorjev.

»Vsa manjša trgovina je povezana s tem denarjem, vzrok pa je v tem, da je večina trgovinevezana na Trst in šele nato na Dominanto,« ugotavlja koprski načelnik leta 1764, ter dodaja, »da Vinoin svila predstavljata le manjši del trgovine, medtem ko v Trstu prodajo velike količine soli, ki joshranjujejo v tamkajšnjih skladiščih, in to predvsem pretihotapljene preko morja.« Potrebe tržaškega

77 ASV. SR, 1766.22.1.m.v. V javnih blagajnah komunov, fontikov in luoghi pii v Istri se nahaja za 200.567 lirpetakov.78 ASV. SM, 1761. 28. 5. Kapitanu Rašporja naročijo objavo dekreta iz 14. 5., ki devalvira vrednost petaka na 29soldov in drugih tujih valut (reg. 227, c. 48, gl. še c. 65 in 86).79 ASV. SM, npr. reg. 227 - 6. 8. 1761, reg. 229 - 22. 9. 1763.


pa tudi reškega pristanišča po soli so bile namreč neizmerne, saj so poleg istrske in domačeproizvodnje uvažali sol še od drugod, predvsem iz Neapeljskega kraljestva (Rel. 1725).

Čeprav so si vsaj v zadnji četrtini 18. stoletja prizadevali, da bi obnovili kopenske poti protiTrstu in tako pospešili nadzorovano trgovino z istrskimi beneškimi mesti, predvsem s Koprom, ki kotpravi beneški podestat, »je edini, ki ga v tej Provinci lahko imenujemo mesto«, je bila večinatrgovskih, še posebno pa tihotapskih poti povezanih z morjem. Beneški rektorji so neštetokrat tožili,da sta le dve »feluchi« za nadzor na morju premalo, da bi zaustavili to nečedno početje, pa še takoneokretni sta, da ju tihotapci že na daleč opazijo ter se jima v velikem loku izognejo80.

Na ta način naj bi prihajalo do večkratnih škod. Koprski podestat in kapitan v svojem poročiluleta 1784 pripisuje izjemen pomen istrskemu olju za javno regalijo, ki jo vodijo na račun Kranjcev, tapa se lahko iztrži le, »ko pristane v našem glavnem mestu… Zaradi ugodnejših cen, udobnejšegapotovanja ali bolj zanesljivih in hitrih pogodb pa večji del tega olja konča v tujih pristaniščih,predvsem v bližnjem Trstu. Pojav je zadobil take razsežnosti, da ga ni mogoče več pripisovati zgoljnizkotnemu spletkarjenju prekaljenih tihotapcev, temveč tudi nezakonitemu delovanju ljudi, ki bimorali to dejavnost po svoji sveti službeni dolžnosti obsojati in jo preganjati. Najhuje pa je, da prihajadel tega olja v avstrijsko Furlanijo, od tod pa se po podtalnih tihotapskih poteh po občutno višji ceniod nakupne pojavi v Venetu ali vsaj v sosednjih oziroma bližnjih krajih, zaradi česar prihaja dodvojne splošne gospodarske škode, ki je ni mogoče oceniti drugače kot za največjo možno škodo.«81

Drugi primeri so bili npr. z vinom, da so ga izvažali brez davka na Cres, od tod pa je nato zopetbrez obdavčitve romalo v avstrijsko Reko ali Bakar (Rel. 1672).

S prihodom tako imenovane avstrijske prve oblasti v Istri se vsaj na področju davščin ni mnogospremenilo. Ali pač? Po eni strani so s prevzemom beneškega davčnega modela tudi zaradi vojndajatve samo še rasle. Trg se je za določene istrske proizvode sicer povečal, zlasti za sol, todanaenkrat je tihotapstvo izgubilo na svojem pomenu: tako beneški kot avstrijski Istrani, Kranjci inTržačani, so bili v eni državi. Ali se gre potem čuditi, da je ravno obdobje do konsolidacije takoimenovane druge avstrijske oblasti v Istri po letu 1815 obdobje največjega razmaha razbojništva naistrskih tleh?

80 Prim. Rel. 1774, 1780, 1795.81 »...quando fa scala in questa Dominante, ... Ma o gli alettamenti di prezzo, o le comodit del viaggio o i contrattipi leali e pi spediti, fanno che la maggior parte di quest’oglio scali per gli esteri Stati e specialmente per la vicinacitt di Trieste, e la licenza giunta a tal’eccesso che oltre i subdoli stratagemmi messi in esercizio dalla maliziasempre pi acuita dei contrabandi per abituazione, si contrattano impunit et espiazioni di simili ileciti trasporti conchi per sacro dovere di offizio dovrebbe accudire per reprimerli e per condannarli. Vi anche di pi , una porzione diquest’oglio penetra nel Friuli Austriaco da dove per le vie sotterranee del contrabando fomentato da qualchesensibile differenza nel prezzo s’insinua nel Veneto o almeno sbocca nei siti e nei luoghi contermini e quasiimedesimati, et ecco un publico doppio danno economico che non potrebbesi in pieno misurare, se non con lequantit di un valore di massima importanza.« (Rel. 1784, 10, 317/8).

102 Davčna politika

Davčna politika

V beneški Istri je bila dolgo le ena - koprska fiskalna komora, ki se ji je s skromnimi prihodkikonec 17. stoletja pridružila še buzeška82. Vsak komun pa je imel še svojo blagajno oziroma komoroin svojega občinskega komornika. Njihove pravice in dolžnosti so določali mestni statuti. Renteoziroma tako imenovane »regalije« in davki so se torej zbirali vsaj na treh ravneh:

1. na državni ravni: neposredne regalije posameznih komunov ter za vsak (obvezen) uvoz inizvoz iz Benetk,

2. na regionalni ravni: za Istro pri koprskem fiskalnem komorniku,

3. na ravni vsakega posameznega komuna.

Benečani so si vsaj od 17. stoletja dalje v Istri zagotovili neposredno razpolaganje s prihodki odrent na dva proizvoda: sol in olje. Za nadzor nad proizvodnjo in pobiranjem davkov je bil zadolženkoprski podestat in kapitan, zbirali pa so se pri beneškem uradu »Magistrato delle Rason Vecchie«83.V beneški Istri so se ti prihodki napajali v glavnem iz dajatev Kopra in Pirana. Tako so rente zajemaledesetino soli v Kopru, sedmino v Piranu, tako imenovani novi davek (nuova imposta) za sol, izvoženona Kranjsko, ki so jo pobirali v glavnem Koprčanom, Pirančanom in Miljčanom, včasih pa se meddavkoplačevalci znajdejo tudi Izolani (Rel., 1650, 7, 334/5). Dac na olje, izvoženo v Furlanijo, jeravno tako pripadal omenjenemu beneškemu uradu, s tem, da ga je s posebnim dovoljenjem lahkokoprski načelnik porabil za plače svojih uradnikov84. Drugi prihodki od dacev na regionalni ravni sose stekali v koprsko fiskalno komoro, iz katere so se krile tudi nekatere potrebe koprskega in drugihistrskih komunov.

Neposredne davke in carine na državni ravni so pobirali uradniki številnih beneških ustanov,kateri med njimi je prispevek pripadal, pa je bilo praviloma odvisno od vrste trgovskega blaga aliprozvoda. Nemalokrat so razne pristojbine plačevali tudi pri izvozu blaga v druge dežele Beneškerepublike, za Istro je bila to najpogosteje Furlanija, potem ko so v nemalo primerih morali trgovciplačati prispevke najprej v matičnem kraju, nato pa še v kraju izvoza. Tako imenovana beneška carina(doana) se je za vse izdelke, ki so prihajali ali odhajali z beneškega trga, gibala med 10% in 30%, vposameznih primerih pa tudi več. Pri tem so bili izvozniki ali uvozniki ali celo oboji dolžni poravnatiše posredne stroške raznih pisnih dovoljenj, ki so jim jih izdajali komorniki, kancelarji in drugiuradniki85, predvsem pa pobiralci davkov - dacarji. Ti so igrali posebno oziroma osrednjo vlogo privseh proizvodnih in trgovskih dejavnostih, ki so dosegale količkaj opažanj vredno raven.

Komunski uradniki, oziroma natančneje kancelar sindika, je po tarifi, sprejeti 10. junija 1732,zaračunaval za blago, ki bi ga želel tako domačin kot tujec prevažati iz Kopra po morju ali pokopnem, pod kaznijo 25 dukatov in izgube blaga, ki se deli pol prijavitelju, pol po presodi sodišča,naslednje zneske (M/1158, 242):

za dovolilnico za kakršenkoli sveženj ali nakladek 24 soldov,

za vsak sveženj 4 solde,

za dovolilnico za vola 24 soldov,

za vsakega vola 4 solde,

82 SM. 1693. 17. 9. Koliko prispeva z daci Rašporska komora: dac frumento 1350 lir, Muda del Carso 175, animaliminuti 495, Taverne del Carso pa pobira Sig.ra.83 Prim. SM. 1657. 10. 3.84 Npr. SR. 1659. 5. 7., 1666. 19. 6., 1669. 3. 8.85 Kancelar koprskega podestata in kapitana je po statutu prejel 4 solde za vsako spremno pismo, 1 dukat zalistino o zakupu daca vina v Kopru, 4 lire za listino o zakupu daca za meso, sol in dac »mude« (datii mutepontis), za dac na mline 3 lire, 40 soldov za ribarnico in ternarijo (prodajalna olja, sira, soljenega mesa in masti)in 30 soldov za listino za katerekoli druge zakupe dacev (STKP, 3, 7).


za dovolilnico za med 24 soldov,

za vsako barillo 4 solde,

za dovolilnico za govejo kožo 24 soldov,

za vsako kožo 2 solda.

Dacarji

Dacarji pa so bili pomembni ne le za zagotavljanje rednih dohodkov državnim in občinskimstrukturam, ampak so morali na primer pri živilskih pridelkih skrbeti za redno preskrbo, pri ribolovuza spoštovanje razdelitve ribiških lovišč, pri vinski ter oljčni prodaji in trgovini za doslednospoštovanje merskih enot in merjenja tekočin in drugih izdelkov itd. Končno so z davčnimi predpisi innalogami ter obveznostmi, ki so jih z njimi naložili dacarjem, skrbeli za kvaliteto in, danes bi rekli,neoporečnost izdelkov.

Med prebivalstvom pa so bili seveda nemalokrat tudi osovraženi, saj so za izterjavo davčnihdolgov poleg legalnih sodnih postopkov uporabljali še zastraševalne in fizične metode izterjave,ponavadi z legalnimi pomagači, med katerimi so bili najbolj razvpiti t. i. »biriči«. Verjetno pa so bilideležni največjega gneva prebivalstva, če so izterjevali višji davek od predpisanega, kar se jenemalokrat dogajalo in so tako mestne kot državne oblasti morale z raznimi odloki posegati tudi na topodročje. Običajno pa je preteklo kar precej časa, predno so dacarjem stopili na prste. Istrski mestninačelniki so na primer leta 1670 poročali o izsiljevanjih dacarjev olja »na račun ubogih«, čez dve letiso zaradi davkov v Kopru izbruhnili pravi neredi (SM, 1670, 29.11.; 1672, 17.9.), toda šele leta 1677je koprski podestat Zuan Gabriele Contarini izdal odlok, s katerim je pobiralcem davkov prepovedalizterjavo, višjo od 6%, medtem ko so prej na svoj račun od davkoplačevalcev zahtevali 10 in več odstotneprispevke od predpisanih ("a ricever in recognizione delle loro fatiche ducati sei per cento, dalli dieci,che antecedentemente erano consueti in simili occasioni contribuirgli"... Rel., 1677), proces protinepravilnostim v vodenju daca olja pa je potekal leta 1679 (SM).

Sicer pa je taka ureditev davčnega izterjevanja oblastem očitno precej ustrezala, saj izdokumentov nemalokrat veje razočaranje, če tega ali onega daca niso uspeli zakupiti. Medtem ko so vpoznem srednjem veku poleg zakupa nekatere dace še dajali kot zahvale (gratie) za določene zasluge,se je na prehodu v novi vek povsem ustalilo pravilo, da so se daci podeljujevali v zakup najboljšemuponudniku na dražbah. Če daca niso uspeli zakupiti, so se poslužili drugih metod. Le redko se jezgodilo, da kakega daca niso pobrali, ker ga ni imel kdo, čeprav se je tudi to zgodilo, ko na primer leta1603 niso uspeli izterjati daca za notarske listine (dazio istrumenti e testamenti), eneganajpomembnejših fiskalne komore, kakor potoži tedanji koprski podestat in kapitan (Rel., 1603). Kodolgo časa niso uspeli zakupiti daca za kruh v Kopru, so pekačicam (pannicogole) naložili obvezo, daso skladno s količino spečenega kruha odvajale dac (SM. 1682. 29. 10.). Za nekatere druge primere paso sami imenovali nadzornika za pobiranje dacev; tako je koprski podestat leta 1691 imenovalGovernatorja za rente daca od komunskih ribjih lovišč (paludi), ki je bil izbran izmed civilov, z ugledomin izkušnjami (SM. 1691. 22. 3.). Največkrat pa se je v teh primerih dac zbiral pri pristojnemdržavnem86 ali komunskem uradniku ("per conto publico"; Rel., 1732), ki pa ni bil tako motiviran zazbiranje prispevkov, saj je imel zagotovljeno plačo, poleg tega pa se je moral ubadati še z drugimidodeljenimi zadolžitvami.

Dacar pa je bil obvezen izpolnjevati določila o načinu plačevanja zakupljenega daca, s tem tudiza izterjevanje dacev, ki so mu prinašali včasih večji, drugič manjši zaslužek, v obdobjih pomanjkanjoziroma slabih letin, vojn ali kužnih epidemij ali previsokih avstrijskih dacev pa je znal biti zakupdaca tudi izjemno tveganje. V teh primerih so zakupnikom ali podaljšali zakup na daljše obdobje zaisto obvezo ali določili plačilo v večletnih obrokih, ponavadi pa kar oboje skupaj.

86 Leta 1762 (Rel.) je npr. dac za strojenje kož, potem ko ga niso mogli zakupiti, najel beneški denarni urad(DAPD).


Tako ko Koprčan Vinciguerra Lugnan leta 1510 zaradi vojne in prepovedi odvijanjaRižanskega sejma ni uspel zbrati 400 lir za zakup določenih dacev, so mu dovolili dolg poravnati vtreh letih, povrh tega pa so ga še oprostili plačila 15 dukatov, »vsote, enake škodi, ki jo je utrpelzaradi prepovedi sejma« (SM. 1510. 20. 1. m. v.). Tudi Giovanniju Antoniu da Sal iz Kopra so leta1548, potem ko je imel prejšnje leto v zakupu dac za gostilne izven mesta (dazio delle tavernefabbricate fuori di quella citt ), dovolili za dve leti odložitev plačila 400 lir, ki bi jih moral vplačati vtamkajšnjo fiskalno komoro, ker se ni odvijal sejem pri Rižani (SM. 1548. 31. 12.). Od tega leta pavse do ponovne ustanovitve svobodnega sejma leta 1642 na Koprskem ni bilo te tedaj tako pomembnedejavnosti, ki jo dokumenti beležijo že vsaj v drugi polovici 14. stoletja (STKP, 3, 51; SMi. 1381, 5,81) in se je sprva odvijal ob izviru Rižane (in caput Risiani) pri cerkvici sv. Marije (Darovec, 1990,36).

Še leta 1710 so zaradi zdravstvenih razmer, ko so bile zaprte poti in onemogočena trgovina, zata čas oprostili dolg zakupniku daca vina Gio. Batti Ombrelli (SM. 1710. 3. 12.). Prav družinaOmbrella pa je bila pri zakupih raznih koprskih dacev ena najdejavnejših konec 17. in v začetku 18.stoletja. Že leta 1669 je za oljčni dac kandidiral član te družine (SR. 1669. 21. 12.), leta 1691 PietroOmbrella za dac vina v maloprodaji (Vino a spina) (SM. 1691. 22. 3.), Gio. Battista Ombrella za dac»bezzo per orna del vino« (SM. 1706. 31. 7.), taisti je za 4 leta pridobil zakup daca za mesnice inmaščobe87 v koprskih vaseh (della grassa e beccarie delle ville) za 2.600 lir, kar je bilo za 1.023 lirveč kot prejšnji zakup (SM. 1712. 23. 12.), leta 1716 pa je Gio. Batta Ombrella pridobil še dac zanotarske spise, gostilne izven mesta ter za mline (istrumenti testamenti, osterie di fuori e molini) za12.000 lir za 2 leti (SM. 1716. 9. 1.m. v.), medtem ko je leta 1711 Matteo Ombrella za 5.000 lirzakupil dac za kruh, notarske spise in vaške gostilne (dacio pane, istrumenti testamenti in osterie delleville) (SM. 1711. 23. 8.).

Razlog za odlog plačila zakupa daca pa so bila kdaj pa kdaj tudi dobra priporočila, kot so naprimer na prošnjo Nazaria iz Kopra (di Capodistria), ki je bil dolžan 700 lir na račun davka od rib,zaradi dobrih priporočil koprskega podestata dovolili izplačilo daca v naslednjih 7 letih (SM. 1549.15. 10.).

Dolžnikom pa se je znalo tudi precej slabše goditi. Ottavio Pola je le kot eden od porokov zadac pečatenja vina (imbottadura vini) leta 1661 državi dolgoval 9.993 lir. Toda glede na njegovoštevilčno družino in splošno pomanjkanje, so mu odobrili z njegovo soljo kompenzirati ta dolg (SM.1661. 29. 10.). Precej slabše pa jo je odnesel neki Zanesini, ki so ga zaprli in obsodili na galejo, ker sije prisvojil 6.520 lir od zakupa malega oljčnega daca (SR. 1661. 4. 2. m. v.).

Dogajalo pa se je tudi, da je kdaj pa kdaj kak dac bil prej in bolje izterjan, če ga je prevzelkomun, kot se je leta 1626 hvalil koprski načelnik, da je na ta način uspel napolniti komunskoblagajno z daci od soli in kazni, ki sta bila prej zakupljena, vendar ju dacarji dolga leta niso poravnali(Rel., 7, 295/6).

Poleg tega so dacarjem nalagali še kake druge »družbeno koristne« obveze, kot je bil prispevekv svečah (torcia di cera) za bratovščino (alla scuola del venerabile) tamkajšnje katedrale (SM. 1723.2. 8.).

Tedanja ekonomska ureditev je bila pač tako oblikovana, da brez dacarjev ni bilo in ni smelobiti nobene gospodarske dejavnosti. Lahko so bili pospeševalci ali zaviralci ekonomskega razvojaposameznih panog, najpomembnejše za oblastne organe pa je bilo, da so imeli nad vsem neomejennadzor. Tako na primer nihče ni smel brez dacarjevega dovoljenja dati, podariti, prodati ali kakorkoliodtujiti proizvedene soli (STKP, 1, 27; STPI, 633), podobno pa je veljalo tudi za druge obdavčeneizdelke, pač glede na specifiko posameznih proizvodnih in trgovskih dejavnosti. Edino preskrba mestz žitaricami, kjer so zanjo skrbele mestne žitne zbornice (Collegio delle Biave ali Biade), ki jih vmarsikateri zgodovinski litaraturi enačijo z mestnim »malim svetom«, podedovanim iz razvitegasrednjega veka, je povsem slonela na mestnih uradnikih, v prvi vrsti fontikarjih.

87 V tem dacu so bila zajeta poleg masti, olja, masla in sirov še vsa suhomesnata živila (prim. pogl. o cenah).


Dražbe posameznih zakupov dacev so ob iztekih eno- ali večletnih pogodbenih obveznosti vposameznih istrskih mestih potekale praviloma v mestnih ložah, izterjevanje oziroma vodenje dacev(conduttore dei dazi) pa je bilo podeljeno najboljšemu ponudniku. Po terminaciji beneškegadenarnega urada (Deputati, ed Aggionti sopra la Provision del Denaro Pubblico) iz leta 1794 (PAK.PA. Stampati, 2) so lokalnim skupnostim določili, da morajo celo osem mesecev pred iztekomdoločenega zakupa daca razpisati dražbo, in to za vse dace, ki so letno presegali vrednost 310 lir (50dukatov). Dražbe za zakup dacev so tedaj potekale v treh zaporednih nedeljah in šele na tretji so smelipodeliti zakup najboljšemu ponudniku, vse so se morale odvijati naglas, zakup pa ni smel biti krajšiod treh in daljši od petih let. Slednje je tedaj veljalo le za zakupe komunskih oziroma dacev lokalnihskupnosti, toda čeprav v omenjenem odloku poudarjajo, da gre pri navedenih značilnostih za običajneoblike podeljevanja in vodenja zakupov dacev, so se te tekom stoletij kar precej spreminjale.

Deželna fiskalna komora

Že kmalu po zasedbi severozahodne Istre so Benečani v Kopru vzpostavili osrednji deželnifiskalni urad, ki ga je poosebljal svetovalec in blagajnik oziroma komornik (consiliarius etcamerarius Justinopolis)88, izvoljen v beneškem Velikem svetu, in sicer po enakem postopku, kot sobili voljeni istrski podestati. Razen koprskega, ki so ga izvolili izmed štirih predlaganih, so drugeistrske podestate in fiskalnega komornika izvolili izmed dveh kandidatov.

Tudi njim je ob odhodu na dolžnost dož predal t. i. zapovedi (commissioni)89, ki so določalenjihove pravice in dolžnosti90, poglavitna med njimi pa je bila ravno skrb za pobiranje davkov. Taurad je za Koper poleg poimenovanja načelnika z nazivom podestat in kapitan, ki so ga pravilomanosili načelniki deželnih prestolnih mest Beneške republike (npr. videmski), predstavljal enopoglavitnih stopnic na poti do statusa deželnega prestolnega mesta, ki se je formaliziral v glavnem znastankom apelacijskega sodišča v letu 1584. Vmesne poti za dosego tega statusa, ki jih je za nekajdesetletij prekinil koprski upor beneški oblasti v letu 1348, pa so bile kot zahvala (gratia) za zaslugetudi dodelitev privilegija imenovanja koprskih meščanov za podestate v Buzetu, Oprtalju, Dvigradu inBujah leta 1423 (STKP, 5, 6, 130), torej neposredno po osvojitvi teh krajev. Leta 1435 pa je Koperpridobil še pravico imenovanja fiskalnega komornika izmed koprskih meščanov. Sicer sta že pred tempriznanjem deželno blagajno, kot zahvalo za določene zasluge Beneški republiki, kar je bila zeloobičajna praksa zlasti v času do prve polovice 15. stoletja91, vodila dva Koprčana, Antonio Ingaldeo inChristoforo de Serenis, ki pa jima je bil ta privilegij navedenega leta z doževim dukalom ukinjen innamesto tega uveden predpis, da koprski podestat in kapitan vsako leto izmed članov koprskegaVelikega sveta na njihov predlog imenuje fiskalnega komornika. Na ta položaj je bil kakor na položajpodestata v omenjenih istrskih krajih lahko izbran le ugledni koprski svetnik, ki ni bil dolžnik Beneškirepubliki, je znal pisati in je lahko izkazal ustrezna jamstva (bonam fideiussionem)92, za podestate vvišini 200 dukatov, za komornika pa kar 1.000 dukatov. Tega položaja ali položaja katerega odrektorskih mest v navedenih krajih pa tako izbrani komornik ali podestat po poteklem mandatu nismel zasesti v naslednjih treh letih. Namen dukala je bil tudi v tem, da se na teh najprestižnejšihfunkcijah lahko razvrščajo vsi koprski svetniki (STKP, 5, 7, 130-132). To je bil v tedanjem času tudieden od ustaljenih načinov za pridobivanje dobro plačanih služb in končno tudi ugleda za mestni

88 ASV. Segretario alle Voci. Universi (Misti), B. 3 (1383-1387), 25.89 O zapovedih istrskim rektorjem ob odhodu na dolžnost prim. razpravo Benussija (1887).90 Commissione del doge Andrea Dandolo ai Consiglieri di Capodistria, 1343-54. ASV. Senato. Commissioni aiRettori ed Altre Cariche (Inventar n.o 326, ki za prvi dve busti odgovarja inv. 339; naročiti pa je potrebno:Collegio Commissioni "Formulari"), Rett. B. 2, n.o 55. Gl. še ASV. MC.91 Zlasti akti beneškega Velikega sveta, ki je bil do uveljavitve precej oligarhičnega in tudi strahovladnegaorgana Sveta deseterice ob koncu 14. stoletja nedvomno najpoglavitnejši oblastni organ Beneške republike(Maranini, 1927), izpričujejo množico t. i. gratij, tj. podelitev raznih tudi dosmrtnih funcij posameznikom vzahvalo za določene usluge, vojaška junaštva ipd.92 Kasneje se za tovrstna jamstva uveljavi izraz piezzaria; pieggiaria (prim. Boerio).


izbrani sloj. Koprčani, torej člani mestnega sveta, so lahko kandidirali ne le za domače mestneuradnike, temveč tudi na funkcije nekaterih osrednjih položajev v deželi, ki so sicer pripadali leizbranim Benečanom.

Koliko in če je sploh kaj to koristilo drugemu koprskemu prebivalstvu, je posebno vprašanje,saj se je v Kopru npr. ravno večina davkov stekala v fiskalno, torej deželno (beneško) blagajno, precejmanj pa v mestno, katere poglavitna naloga je bila skrb za razvoj mestne infrastrukture, od popravilacest, mostov, raznih mestnih objektov in drugega, kar je prvenstveno služilo gospodarskim potrebammesta, medtem ko so z dohodki fiskalne komore v glavnem financirali uradniški aparat ne le zapotrebe Kopra, temveč celotne dežele pod Benečani. Drugačen položaj pa je bil na primer v Piranu,kjer se je na račun predvsem solinarstva in ribištva pa tudi drugih dejavnosti prihodek od davčnihobveznosti stekal neposredno v mestno blagajno in za potrebe mesta, tako da je za istrske razmerePiran vseskozi veljal za bogato in cvetoče mesto, Koper pa za osrednje upravno, lahko bi rekliuradniško mesto.

Za táko pa so ga radi šteli tudi Benečani v skrbi za delovna mesta svojih plemičev, zato je bilKoper, splošno vzeto, bolje preskrbljeno mesto kot Piran, čeprav je skupno z deželno in komunskoblagajno razpolagal z manjšimi proračunskimi prihodki. Z ustanovitvijo omenjenega apelacijskegasodišča so poskrbeli za namestitev vsaj dveh dobro plačanih svetnikov (consiglieri), ki sta si polegsodniškega dela delila še vsak pol mandata (8 mesecev) v vodenju fiskalne komore (Leggi, 1683).Ves denar te blagajne je moral iti skozi roke poddavkarja (Vice Collettore), plačilne naloge pa jepodpisoval podestat (Rel., 1596, 7, 98). Kljub temu niso uspeli zaustavili številnih nepravilnosti,potvarjanj in nespoštovanj predpisov. Tako že leta 1604 koprski podestat in kapitan ugotavlja (Rel., 7,136), da mora glede fiskalne komore spregovoriti vsaj o štirih stvareh:

1. čeprav je bilo določeno, da za dnevnico obhoda (cavalcate) dobi rektor 6 dukatov, so tidobivali 10 do 12 dukatov; tudi sam je prvič prejel 58 lir (9,35 duk), po vpogledu v odlokpa se je zadovoljil s 6 dukati;

2. svetniki so si dajali plačati določene stroške iz postavke desetin za urade (della decima diofficij), kar so že dobili od beneške Camerlengarie di Comun, kar je prinašalo škodo državiza 108 dukatov letno;

3. z zapovedjo (commission) je bilo določeno, da dobi podestat za prevoz na dolžnosti in znjih (iz Benetk in nazaj, op. D. D.) 32 dukatov, v zadnjih dveh letih pa so se dogajalenepravilnosti, saj so si zaračunavali 64 dukatov, za vsako smer po 32, kar so priznavalitudi svetnikom in je to predstavljalo 96 dukatov več za vsakih 16 mesecev; to je dal ureditiin zapisati;

4. za izredne stroške (ponavadi potovanja) pa je opazil, da niso zapisovali polic, temveč soizdajali samo bollette, kar je nepravilno, in izdal je odlok, po katerem se ni smelo izdatibollett, če niso bile najprej zapisane police.

K temu ga je nedvomno spodbudil predlog revizije njegovega predhodnika, ki je odkril, da somnogi davčni dolžniki dajali v zakup nepremičnine, namesto da bi plačevali v denarju, komora pa jenato taistim prodajala oziroma dajala v zakup prej njihove nepremičnine, tako da jih niso izgubili, levečkrat je bila nepremičnina navidezno poplačana. Eden takih je bil Lodovico Loschi, ki je dolgoval9.000 lir, bil pa je Vice Scontro komore, o čemer niso govorili. Njegove nepremičnine je podestat dalna dražbo, toda kupca ni bilo, kar kaže na neko vrsto soldarnosti v nepravilnostih oziroma goljufijahmed koprskimi meščani. Kljub temu je tedaj uspel zbrati 4.500 dukatov prihodkov za fiskalno komoro(Rel., 1603).

Zgornji odlok pa na področju nepravilnega izplačevanja dnevnic in potnih stroškov zakomunske oziroma državne uradnike očitno ni zalegel za dolgo. Že leta 1633 koprski podestat poročao nepravilnostih svetnikov, ki si dajo vnaprej izplačevati dnevnice in potnine, kar je počel tudi tedanjiVice-Collaterale, ki je bil prisoten na vojaških vajah dlje, kot je to določeno, tako da je na ta račun“lahko vsak dan vlekel iz deželne blagajne po dukat” (Rel., 1633). Pogosto pa so si zlasti v 17. in 18.


stoletju razni uradniki javnih finančnih ustanov z vsemi mogočimi razlogi in izgovori polnili privatnežepe z odhodi v Benetke, kjer naj bi urejali službene dolžnosti. Z raznovrstnimi ukrepi in odloki jeposkušal beneški Urad za preprečevanje nepotrebnega trošenja državnih sredstev (Magistrato degliScansadori alle Spese Superflue) zajeziti te škodljive razvade uradnikov, tako tudi v leta 1777 izdaniterminaciji prav za uradnike beneških Monte di Piet (PAK. PA. Stampati), vendar očitno vse zaman.Kljub predvidenim strogim kaznim se je ta praksa izvajala vse do konca Beneške republike.

V zvezi s takimi in podobnimi nepravilnostmi v javnih finančnih ustanovah so se istrskipodložniki tudi večkrat pritoževali svoji centralni oblasti. Nenazadnje so predvsem zaradi teh pojavovnastali tudi mnogi upori prebivalstva proti lokalnim državnim ali komunskim uradnikom (prim.Pahor, 1972), pogosto pa so tako goljufanje označevali za izkoriščanje bogatih na račun ubogih, ki sosi morali odtegovati od ust, da so lahko prispevali v proračunsko blagajno (SR. 1675. 22. 2.m. v.).

V 17. in 18. stoletju je funkcija fiskalnega komornika ponovno pripadla Koprčanom, saj naj bipodestatova svetnika z razsojanjem in drugimi zadolžitvami pri koprskem Magistratu imela preobilnodelo. Ko je leta 1735 umrlega dr. Pietra Grisonija na položaju “fiskala Kopra in Province” nasledil dr.Cristoforo Tarsia, so v obrazložitvi potrditve funkcije zapisali, da je bil kandidat skladen z zakonom izleta 1640, ki je predpisal petletno prakso za kandidiranje na to dolžnost, zadolžili pa so ga še zaurejanje listin komunskega arhiva glede lastništev ob meji in pogostih konfliktnih situacijah ssosednjimi avstrijskimi kraji (SM. 1735. 21. 4.). Izredne pohvale za svoje delo advokata fiskalnekomore (Avvocato Fiscale) je bil sredi 18. stoletja že deležen koprski grof Cristoforo Tarsia (Rel.,1752), ob koncu 18. stoletja pa je ta urad že skoraj poosebljal drugi koprski grof, Francesco Tacco(Rel., 1773, 1784,).

Daci fiskalne komore

Davki za določene artikle na deželni in lokalni, komunski ravni, so se pogosto tudi spreminjali.Najpomembnejša za določevanje davkov je bila seveda donosnost ali vsaj pričakovana donosnost zarazpis določenega daca. Medtem ko se je v prvi polovici 17. stoletja koprska fiskalna komora polnilapoleg raznih zemljiških zakupov še z 22 daci, pa je teh bilo ob koncu vladavine Beneške republike vIstri le še 14. Kljub temu je znesek pobranih dacev v mlajšem obdobju v lirah za dvakrat presegalprvonavedenega, toda pri tem kaže upoštevati devalvacijo lire nasproti cekinu, čeprav so se vobračunavanju dacev vselej šteli le obračunski dukati v vrednosti 6 lir in 4 soldov za obračunskidukat, od srede 18. stoletja dalje pa v vrednosti 8 lir za dukat.

Tako je leta 1620 koprski podestat Bernardino Malipiero uspel zbrati le 20.350 lir, sicer, kotpravi, le od 18 dacev, ker štirih, in sicer daca 10 soldov po urni vina za avstrijske dežele iz Motovuna,Labina, Buj in Izole, ni uspel pobrati, ker so bila prva tri mesta v slabem stanju po vojnah. Kljub temuje iz Buj dobil 326 lir, medtem ko so Izolani dožu naslovili prošnjo odloga plačila daca zaradirevščine komuna, potem ko je v prejšnjih letih fiskalna komora od tega naslova dobivala 200 dukatovletno (Rel., 1620). Izolani so se v naslednjih letih celo pritožili in s tožbo proti beneškemu komunuuspeli doseči trajno oprostitev tega bremena (Rel., 1626). Isti vir še navaja, da je bila fiskalna komoratedaj v slabem stanju, saj ni prejemala več prispevkov od drugostopenjskih civilnih zadev, ki so vsešle istrskemu nadzorniku (Provveditore), povrh tega pa je komora beležila precejšnje zneskeneporavnanih dolgov, ker so dolžniki in njihovi jamstveniki umrli. Tudi drugi daci so se zaradi raznihnesreč zmanjšali, tako da je tedanji podestat le stežka našel denar za plače uslužbencev (Rel., 1626).Čeprav bi dohodek od sodnih kazni moral že po ukazih Filippa Pasqualiga, generalnega nadzornika zaprekomorske dežele (Provveditore General da Mar), iz 5. januarja 1613 in po v senatu potrjeniterminaciji iz leta 1614 pripasti koprski komori, “ni prišel niti kvartin v to blagajno,” je potožilkoprski podestat93.

93 Rel., brez datuma, po letu 1633 pravi vir v AMSI, vendar po navedbah, da je podestat uspel pridobiti še nekajdaca iz naslova 3 soldov za liro in da omenja ustanovitev sejma, lahko sklepamo, da je poročilo nastalo po letu1642.


Tako je prav Koper, vsaj v primerjavi s Piranom, drago plačeval status prestolnega mesta.Čeprav se je nekaj proračunskega denarja iz fiskalne komore stekalo v koprsko občinsko blagajno, tapoleg nekaterih manjših dacev, ki jih je neposredno zbirala komunska blagajna, ni mogla zadovoljitipotreb osrednjega upravnega pa tudi trgovskega mesta na istrskem polotoku. Zanimivo pri tem pa je,da so se vsaj do konca 16. stoletja skoraj vsi daci fiskalne komore stekali na račun dejavnostiKoprčanov, razen nekaj malega vinskega daca iz Izole in Buj. Vsaj glede tega prihodka še leta 1672koprski podestat tarna, da je fiskalna komora uspela pridobiti od daca “imbottadure” v tem mestu interitoriju le 2.000 lir na leto, “tega daca pa ni obvezna vsa provinca, kjer sicer trenutno ne pridelajo tolikovina. Če bi se dac razširil na vso deželo, bi to prinašalo na tisoče dukatov prihodka”, še optimističnozaključuje (Rel., 1672).

Šele od prve polovice 17. stoletja so daci koprske fiskalne komore začeli posegati tudi na drugaobmočja in področja. Najpomembnejši med njimi je bil vsekakor oljčni dac 3 soldov za liroizvoženega olja v Furlanijo, ki je veljal za celotno beneško Istro. Temu, imenovanemu »veliki oljčnidac«, se je kot enoten zakup daca kasneje pridružil še »mali oljčni dac« 2 soldov za urno olja. Kljubtemu, da številni beneški podestati ugotavljajo, da se tudi do dvakrat, trikrat ali celo štirikrat večjekoličine od obdavčenega olja iz Istre na razne načine, zlasti s tihotapstvom, izognejo plačilu daca, jebil ta prihodek beneškim oblastem tako privlačen, da so ga že leta 1749, povsem pa leta 1763,odtegnili koprski fiskalni komori ter ga začeli zbirali neposredno pri svojem oljčnem uradu.

Povsem svoja davčna ureditev je veljala za solno proizvodnjo in trgovino, ki so jo sposameznimi komuni, to je v glavnem s Koprom, Miljami in Piranom, kjer je bila ta dejavnost razvita,beneške oblasti zlasti v 18. stoletju urejale s tiskanimi pogodbami (Partito di Sali) za dobo od petih dopetindvajsetih let (ASV. DAPD, 690), večina prihodkov pa se je stekala neposredno v blagajnobeneškega solnega urada. Nekateri koprski podestati so si sicer prizadevali, da bi več tega denarjaostalo v deželi, vendar očitno zaman. Pomagale niso niti utemeljitve, kot jih je navedel koprskipodestat Francesco Bold leta 1606. Da bi bili solinarji in dacarji bolj motivirani redno odvajatipredpisane prispevke, Bold predlaga, da bi se denar od soli tako iz Pirana kot iz Kopra, ki jo nakupujebeneški solni urad, ter novi dac za sol (dazio della nova imposta de sali) iz Kopra kot tudi iz Milj v višiniokoli 3.000 dukatov letno, stekal namesto v blagajno beneškega solnega urada v koprsko fiskalnokomoro (Rel., 7, 139).

Prav tako je bilo ribištvo kot ena od najpomembnejših gospodarskih dejavnosti podvrženoneposredni beneški davčni izterjavi, razen - v primerjavi s celotnim prometom, vezanim na togospodarsko panogo - skromnim prihodkom monopolizirane mestne ribarnice. Tako je poleg dacakoprske ribarnice fiskalno komoro v drugi polovici 18. stoletja polnilo še 5 dacev, ki so veljali le zakoprsko ozemlje, in sicer dac za mesnice v mestu, dac za mesnice na vasi, za maščobe, gostilne navasi ter dac za kruh, medtem ko je dac za izvoz vina v avstrijske dežele v predzadnjem desetletju 18.stoletja potekal v okviru komunskih prihodkov (CAP. DAC, 1790), toda ker so Avstrijci leta 1790povsem prepovedali uvoz istrskih vin, so ga ukinili. Štirje daci so veljali za vso provinco: dac zažganje, kože, notarske spise in dac za mline, medtem ko so bili trije, imenovani Cornaria Grožnjana,rente Vodnjana in rente Grožnjana, omejeni na poimenovane kraje (DAPD, 662).

Našteti daci so bili dejansko razmeroma skromni, razen vinskega, ki bo kot oljčni, solni in ribjiobravnavan posebej, že zaradi osrednosti navedenih gospodarskih panog. Spodnji tabeli pa prikazujetaprihodke in odhodke koprske fiskalne komore od srede 16. do konca 18. stoletja. Prva ponazarjatatudi spremembe v obdavčevanju proizvodov.

Iz tabel in grafikonov je razvidno, da so se nekateri koprski daci v fiskalni komori »obdržali«skozi vsa tri obravnavana stoletja, med njimi pa so očitno vseskozi z najvišjim deležem v blagajniprednjačili razni davki na vino.

Kljub nekaterim novim dacem, npr. na strojene kože ali na žganje, ter rentam, ki so zajemaletudi nekatera druga območja beneške Istre, kot Grožnjan in Vodnjan, z razširitvijo daca za izvoz vinana Kranjsko ter za mline na celotno provinco in ne le na koprsko ozemlje, pa se z odtegnitvijopoglavitnih dohodkov prihodek koprske fiskalne komore od 16. do 18. stoletja ni bistveno povečal. Če


pa pri tem upoštevamo, da se je v tem obdobju zlasti na račun prizivnega sodišča in drugih osrednjihdeželnih ustanov bistveno povečalo število uradniškega (in vojaškega) aparata v Kopru, lahkougotovimo, da se je prihodek koprske fiskalne komore pravzaprav zmanjšal.

Tabela: Prihodki koprske fiskalne komore (zaokroženi soldi in denariči v lire)

dac v lirah / leto 154894

158295

158496

1762-7297

1779-8798

1788-9299

1795100

dac gostilne v mestu 3100 4960 4820

dac gostilne na vasi 850 1055 1314 2683 965 967 1000

dac za les 45 139 112

dac za olje 850 1806 1565

dac za maščobe101 125 256 172 1309 303 305 320

dac za mere za urne 550 268 268

dac (imbot) 2 s. za urno 1408 1240 1400 17228102 / 11413

103 11413

liveli 665 496 500

dac za mesnice v mestu 1660 413 502 4041 4043 4043 2700

dac za mesnice na vasi 200 667 782 340 104 104 120

dac »Valle S. Ellero« 132 130 134

sodne kazni104 212

dac 2 s. za sič vina105 1783 1125

2 s. za sič vina Buje106 405 328

2 s. za sič vina Izola107 503

Daci posebej uvrščeni:108

dac za mline 2013 1985 1961 1515 1516 616

94

Rel., 6, 62.95

Rel., 6, 399.96

Rel., 6, 406.97

ASV. DAPD, 662.98

ASV. DAPD, 1007; toda v teh letih je večina dacev javnih in le nekaj zakupljenih, pa zato ni jasno, pravi opomba v viru, koliko je bilodejansko pobranega daca, toliko se ga je nabralo v komorni blagajni.99

ASV. DAPD, 662. Opozarja, da so daci navedeni v obračunski valuti (valuta corrente).100

Rel., 10, 337.101

Ternaria v originalu. Po beneškem uradu, zadolženem za olja in maščobe, gl. Boerio; leta 1582 naveden kot dac »della grassa«, v 18. st.se omenja kot dac grassa citt .102

Omenja se sedaj kot dac imbotadura e vino a spina, torej skupni dac za stekleničenje in maloprodajo.103

To je navedeno pod letom 1792 z opombo, da je bil dac 12 let voden za komunsko komoro, kar potrjujejo še drugi viri.104

Caratti, gl. Rel. 1580, 92.105

Dac na vino za Kranjsko idr. avstrijske dežele.106

Dac na vino iz Buj in teritorija za Kranjsko idr. avstrijske dežele.107

Dac na vino iz Izole in teritorija za Kranjsko idr. avstrijske dežele.108

Z letom 1582 so te 4 dace dodelili beneškemu uradu Officio sopra le Camere.


dac v lirah / leto 154894

158295

158496

1762-7297

1779-8798

1788-9299

1795100

dac za ribarnico 770 1212 1208 1993 1969 1971 2100

dac za kruh 510 1178 1101 1915 2853 2854 3000

»Priegi«109 992 930 900

sol Koper 3115 4100110

sol Milje 1082 1395

dac za notarske spise 7884 3939 3939 4500

rente Vodnjan 4933 1944 1944 2040

rente Grožnjan 7880 2465 2465 2422

Cornaria Grožnjan111 120 / 115 121

dac na žganje (aquavite) 7148 1561 1563 820

strojene kože 51129 6550 6560 5000

vino Terre Aliene112 7010 1565 1565

SKUPAJ 14.052 18.923 18.695 119.810 29.776 41.323 43.760113

drugi daci v lirah leta 1795114

komun Vrsar 7088

desetine 1479

sodne kazni 62

ben. urad za nadzor komor 24952

kazni v Monteju 53

zakupi 18

stroški za obsojene na galejo 1963

izredni stroški 1627

komora v Vidmu za stroške obsojenih nagalejo

2136

SKUPAJ 39.378

109

Plačevale vasi ob karnevalu in ob San Zorzi.110

Tokrat Nuova imposta sali za Koper in Piran, gl. pogl. o solarstvu.111

Rente »cornaria« Grožnjana se nanašajo na nek gozdnati predel (opisan v Capitoli Dazi, 1790 in 1795), kamor so očitno vodili živali napašo, niso pa smeli tja brez dovoljenja zakupnika.112

To je dac 10 soldov za urno oz. 2 soldov za sič, za izvoz vina v avstrijske dežele, ki tedaj velja za vso Provinco.113

Skupni znesek v viru = L. 83.137:16:6, toda tu je razdeljen na obstoječe postavke; nadaljnji daci tega leta v spodnji tabeli.114

Rel., 10, 337.


Delež dacev v koprski fiskalni komori 1548

dac za mesnice na vasi1%

dac 2 s. za orno10%

»Priegi« 7%

dac za kruh4%

dac za mesnice v mestu12%

dac gostilne na vasi6%

dac za les0,2%

dac mere za orne4%

dac za mašèobe 0,8%

dac za olje6%

dac gostilne v mestu22%

sodne kazni 2%

dac »Valle S. Ellero«1%

liveli5%

dac za mline14%

dac za ribarnico5%

Delež dacev v koprski komorni blagajni 1788-92

dac mesnice na vasi0,25%

dac mesnice v mestu10%

dac za mline4%

dac za ribarnico5%

dac za kruh7%

dac za notarske spise10%

Cornaria Grožnjan 0,28%

dac na žganje 4%

vino Terre Aliene 4% dac za mašèobe

1%

dac gostilne na vasi2%strojene kože

15%

maloprodajni dac za vino27%

rente Vodnjan5%

rente Grožnjan6%

Tabela: Odhodki koprske fiskalne komore (zaokroženo v lire)

odhodki / leto 1582 1795

plača podestata 891

fiskalni komornik in kaštelan 1123

kapitan Slovanov 1240

plače uslužbencev 21743

kapitan Tiburtio Valmarana 744

kapitan Antonio Lugnan 496

plače za vojščake 9458



mestni zdravnik 744

redni stroški 2523 119

razni stroški 547

izredni stroški 1996 3432

dodatni izredni stroški 1669

stroški za vzdrževanje zaporov 3906

za obsojene na galejo 1908

stranski stroški za obsojene na galejo 3839

stroški za vzdrževanje javnih ustanov 874

dva bombardierja 818

7 uradnikov 1042

za deželnega kapitana (Pasenatico) 620

za tekmovanje ob sv. Nazariju in rižanskemsejmu

372

2 konjenika 384

pohodi po deželi (Cavalcate) biričev 3539

nadzorni obhodi (Visite) podestatov 5725

strelske vaje 276

razdelitev prihodka od kazni 63

limitacije 3411


mestni učitelj 227

4 mestni sodniki 194

plačilo posebnih uslužbencev 6824

uslužbenci 14700

za pridige za štiridesetdnevni post in advent 248


računovodja komore 298

za praznik ob pustu 155

za bombardiere 180

za dva kaplana Palače in Kaštela 93



miloščine 93 395

4 snopi sveč (torze) za cerkev 38

zakup (pri samostanu Klaris) 25 32

orožje za rektorje in komornike 31

2 vicedomina 90

2 mestna nadzornika (soprastanti) 50

stroški za cenitev vina 194

4 justicijerji 84

4 stotniki 149

bobnar kapitana Slovanov 149

3 kontestabili v vaseh 192

2 kaštelana 74

pribočnik komore 74

mestni glasnik 155

zunanji glasnik 50

mestni računovodja 149

vitez 50

vice-vitez 74

dvigovalcu dvižnega mostu 74

mestnemu ključarju 37

skrbniku skladišča orožja 50

preostanek 36

SKUPAJ 16.209 83.138

Odhodki koprske fiskalne komore so praviloma v vsem 17. in tudi 18. stoletju presegaliprihodke, primanjkljaje pa so koprski podestati krili iz drugih dacev, najpogosteje iz oljčnega insolnega. Zgornja tabela prikazuje prihodke in odhodke koprske fiskalne komore še po drugih virih(Rel., SM, SR) in v glavnem po približnih ocenah skupne vrednosti prihodkov oziroma odhodkov.Vendar kaže opozoriti, da je bilo v vodenju računskih knjig vseh javnih finančnih ustanov že vsaj odprve polovice 16. stoletja (prim. Rel., 6, 61-62) uveljavljeno tako imenovano dvojno knjigovodstvo(prim. Braudel, 1989, 2, 259-263). Vodenje računskih knjig so prav tako predpisovali s posameznimiodloki ali že kar z ustanovnimi akti, kot na primer za zastavljalnice in hranilnice Monte di Piet .Medtem ko so najprej v računsko knjigo (manuale ali giornale) vpisovali postavke po zaporedju, jebila glavna knjiga (quaderno) urejena dvostavno, tako da je v vsakem trenutku omogočala popolno


ravnovesje med dohodki in izdatki. Če se oboje ni izravnalo na nič, je bila nekje napaka, ki jo je bilopotrebno poiskati.

Tabela: prihodki in odhodki koprske fiskalne komore po drugih virih (v lirah)

leto prihodki odhodki

1559 11155 15737

1560 10714 12171

1579 14-15000

1596 27900 29140

1598 27534

1603 27900

1606 31000

1614 27900 24800

1620 21936115

1621 24800 višji

1627 26542

1642116 20439:11 33936:17

1644 + 3100117

1650 13000

1652 18600

1654 20000

1659 16988 32240

1669 50000 80000

1670 78300 78086

1672 93000118 128.000119

1678 43400

1727 86720

1748 76000120

115

Prihodek 18 dacev od 22.116

Prim. op. 12.117

Višji za toliko.118

V ASV.SR pa pravi, da 198.707 lir od dacev in od »riscossione del denaro ‘di libera ragione’«119

To je 20.645 duk, dalje pa pravi, da je imel neke izredne izdatke.120

Uspel pokriti vse stroške ter še 84.000 lir prihodka od dacev za javne blagajne.


leto prihodki odhodki

1762 43400 72540121

1771 + 4782122

1777 42194

1795 83137:16:6 83137:16:6

Koprski in piranski daci

Od kod pa so potemtakem prihajala sredstva za plačevanje komunskih uradnikov invzdrževanje koprske komunske infrastrukture? Daci, ki so se neposredno stekali v komunskoblagajno, so bili po ugotovitvah številnih koprskih podestatov in kapitanov sila skromni. Tako edenmed njimi leta 1598 (Rel., 6) ugotavlja, da je komun ubog, da ima prihodke le od daca »mude« ter»sprocanarie« (cenilci, merilci vina, olja, soli idr.), ki iztržijo na leto 2.355 dukatov, od teh pa je 2.000dukatov pridobljenih z zakupom 100 solnih bazenov (ha cento cavedini de saline), s katerimi komunrazpolaga, vendar tudi z ničemer drugim. To ugotovitev potrjuje tudi fragment knjige komunske blagajneza leto 1568, ko je komornik Tiso Lugnan uspel komunske prihodke napolniti le z 2.080 lirami, in šeto le iz daca mude (M/1033, f.20-36).

Dohodke so porabili za plačilo zdravnika, kirurga in učitelja ter drugih uslužbencev, zavzdrževanje palače in hiš uslužbencev, urejanje cest, mostov in drugih javnih površin, kolikor tistroški že niso bili plačani iz fiskalne komore, še opisuje podestat Giovanni Francesco Sagredo, ki šepove, da ko se odločijo za kakšne izredne izdatke, si sami med sabo naložijo prispevke (Rel., 6, 106).V teh ugotovitvah se mu pridružuje tudi kolega iz leta 1627, ki dodaja, da je komun pridobil dohodkeše na račun sodnih kazni v koprskem sodnem okraju (Regimento). Vendar podestat iz okoli leta1642123 ugotavlja, da so izterjevalci teh kazni tako nemarni, da jih mnogih sploh niso izterjali in sopostale neizterljive. Šele s pomočjo fiskalne komore in mestnih bratovščin (luochi pii) ter z izterjavodaca 3 soldov za liro (olja) je uspel pokriti nekatere dolgove, se še pohvali ta koprski rektor. Tudi leta1670 koprski podestat ugotavlja (Rel.), da ima komun svoje prihodke od soli, dacev in kazni, “todaodhodki še vedno presegajo prihodke, upniki pa so nestrpni”. Kljub tako neugodnemu finančnemustanju koprske komorne blagajne pa so jo Benečani pogosto dodatno finančno obremenjevali za razneobveze, kot na primer za plačilo dražbe za izbiro nadzornika nad gradbenimi deli javnih ustanov, karbi sicer bila obveza zdravstvenega načelnika v Istri (Proveditore di Sanit in Istria), stroške pa somorali pokriti iz dveh komunskih dacev, mude in sodnih kazni (condane), so jim naročili v beneškemsenatu (SR, 1673. 7. 12.).

Kot posebni prihodek pa je bil zlasti zanimiv koprski dac na gnoj (letame), ki so ga prav takopodeljevali na dražbi, in sicer vsake tri leta. Le dacar je smel vsak dan ob večeru zbirati gnoj z glavnihmestnih trgov, to je trga Ponte grande in trga Ponte piccolo, kamor so prihajali Kranjci in trgovali sKoprčani. Ob pobiranju gnoja v glavnem tovorne živine je moral biti dacar oprezen, da ni premikal alipoškodoval mestnega tlaka, ni pa smel pri pobiranju posipavati slame ali drugih suhih trav, da bi lažjezajemal gnoj. V poglavju o tem dacu iz leta 1563 so še določili, da se bo dobiček zbiral namensko za11 cistern za vodo v 11 mestnih četrtih (STKP, 5, 33, 156). Poleg ekološko-ekonomske naravnanostita ukrep še dodatno priča o stalni trgovinski menjavi s Kranjsko. Koprčani so ta dac zakupljali še vsajdo leta 1794, ko je prinašal 134 lir, saj ga je moč zaslediti v komunskih obračunskih knjigahprihodkov in odhodkov za drugo polovico 18. stoletja (M/1057; M/1061, 136). 121

S. V. je vsakih 6 mesecev nadoknadila izgubo z nakazilom 4.638 dukatov (Rel.; 1764 (Rel.) izrecno pravi, da vsakih 6 mesecev pošljejo 2319dukatov v. c.).122

Fiskalna komora je povišala letni prihodek za lir 4.782 v. c. (Rel.)123 Prim. op. 12.


Tudi komunski daci so se spreminjali oziroma spreminjali so se proizvodi in dejavnosti, ki sojih obdavčevali, in sicer zlasti tako, da jih je bilo iz leta v leto več. Precej večji dohodek so komunskiblagajni prinašali sredi druge polovice 18. stoletja, medtem ko so se od srede 16. do srede 18. stoletjagibali med 2.000 in 4.000 lirami letno, kar tudi kaže splošno sliko gospodarskih gibanj v severni Istriv obravnavanem času. Prav zato je bilo toliko bolj razumljivo prizadevanje Koprčanov povzpostavitvi oziroma ponovni oživitvi mestnega Monte di Piet , ki je bil poleg fontika edina finančnaustanova, ki so jo člani mestnega sveta upravljali, kar jim je večkrat omogočalo pokritje raznihstroškov in obveznosti, nenazadnje pa tudi razne malverzacije in osebna okoriščanja na računvarčevalcev

Medtem ko sta za drugo polovico 18. stoletja ohranjeni glavni računovodski knjigi komunskihprihodkov in odhodkov (M/1057; M/1061), pa za predhodno obdobje premoremo le sporadičnepodatke o skupni višini komunskih prihodkov ali pa o zakupu posameznega daca, kot prikazujespodnja tabela.

Tabela: sporadični podatki o višini posameznega komunskega daca (v lirah)

leto soline muda/meritve mere sol kazni

1554 1200124

1559 2250125

1598 12400 2201

pred 1626 744

1626 2170 1860

1669 200

1673 1140126 260127

Prihodke na račun meritev (sprochanarie) so Koprčani pridobivali z merjenjem različnih živiloziroma produktov, za kar so morali imeti tudi predpisane merice, ki so jih hranili komunskijusticiarji. Ti so ob predaji poslov nasledniku tudi zapisniško izročili komunske merice, kot je to storilZuanne della Corte, eden od justicijarjev leta 1723 “za svoj urad in v imenu svojih kolegov”(M/1115B, 123):

4 unčne vage (Quattro Stadiere (gl. Boerio Staliera) Onzariole),

velika bakrena tehtnica (un Balanzon di rame),

železen brazolaro (passetto - canna (dvojna mera passetta) - pertika,

bakreno vedro (Un sscchio di rame),

libra in pol libre lesene merice za riž,

libra, pol libre in četrt libre bakrene merice za olje,

lesena brenta,

libra in pol libre bakrene merice za vino,

124 1 sold za izvoz.125 To od dveh dacev, mude in cenitev.126 M/570, 114.127 M/570, 113.


železen pečat.

Druge rente koprskega komuna sredi 18. stoletja (M/1057, 388):

od polja v Campo Marzio,

od zemljišča na Campo Marzio,

od prodajalne kruha, imenovane Panataria,

najemnine prostora pod atrijem (sotto l’Atrio),

ladjedelnice v Bošedragi (Squero in Bosedraga),

poslovnega prostora za ostrige pod Gasellom,

za mesnice, ki so jih imeli v najemu:

- Pietro Pellegrini,

- Simon Contestabile,

- Nicol Pellegrini,

- Giacomo Gregoretto,

- Isepo Leporini,

prihodki iz fiskalne komore,

daci:

- od ribjih lovišč (paludi),

- gnoja (ledami),

- soljenih rib,

- sadja,

zakupi:

- D.no Lorenzo Palese,

- D.no Alessandro Cecconi,

- Ambrosio Padovan,

soline,

prispevek bratovščin za javnega pridigarja,

trajekt za Trst.

Poleg naštetih dacev in rent je komun pridobival še nekaj skromnejših prihodkov od obdavčitevposameznih Koprčanov, o čemer so se ohranili zapisi od 15. stoletja dalje (AMSI, 11, 196-202;M/1035; M/1071-1075), ki so zanimivi za prebivalstveno strukturo koprskega mesta. Prihodki so sestekali tudi na račun nekaj rent, ki so zgoraj naštete za sredo 18. stoletja (M/1057, 388), medtem ko sovasi poleg prispevkov za fiskalno komoro pod postavko dajatev “podestarije in cenitve (vina)”


(Podesteria et de Preghi128), ki so v 18. stoletju znašale 200 dukatov (SM, 1713. 31. 8.), komunuodvajale tudi redne letne dajatve v lesu za vzdrževanje koprskega mostu. Te so se seveda že od 16.stoletja dalje spremenile v denarne dajatve in so leta 1691 znašale 92 lir in 2 solda (APP. 20, 277),prav tako pa so se v glavnem v denarne dajatve spremenile tudi obveznosti vasi do koprskegakapitana Slovanov, ki so mu morale prispevati tako za praznik sv. Marijinega vnebovzetja (15.avgust) kot za Veliko noč, ob sv. Martinu, božiču in ob pustu, poleg tega pa še za sejem ob Rižani, kotše v 18. stoletju imenujejo koprski sejem, čeprav se ta ni več odvijal na tem kraju, temveč v središčumesta. Vsaka vas je bila dolžna prispevati koprskemu kapitanu Slovanov še ob svojem vaškem sejmu,posebno tarifo, preračunano iz dajatev v kokoših in vinu, pa je kapitan Slovanov pobiral še zakoprskega podestata (M/1174, 74-91).

Podobno je bilo tudi v Piranu, le da je bil tu komun preskrbljen z izdatnejšimi davčnimiprihodki kot Koper. Piranu je solinarstvo in ribištvo prinašalo kar zavidljive prihodke, kljub temu paso rašporski kapitani, ki so bili od leta 1610 zadolženi za vsakoletni pregled javnih financ v Piranu,velikokrat naleteli na nepravilnosti, zlorabe in poneverbe piranskih uradnikov, ki so upravljali zjavnimi sredstvi, zlasti v komunski blagajni, fontiku ter piranski zastavljalnici Monte di Piet (prim.Pahor, 1972). Manj pripomb na delovanje Pirančanov je zaslediti med poročili koprskih podestatov inkapitanov, ki so poleg nadzora nad mestnimi bombardierji in vaškimi černidami, oljkarstva insolinarstva ter za protitihotapske ukrepe bili konec 18. stoletja zadolženi še za ukrepe v zvezi z milomin tobakom (Rel., 1795).

Podrobneje so piranski proračunski dohodki, osebna in druga bremena že opisana (Pahor, 1972,60-70), kakor tudi natančen razrez prihodkov in odhodkov piranske komunske komore za začetek 17.stoletja (Mihelič, 1991, 94) ter za prvo polovico 18. stoletja (Morteani, 1886, 119; Pahor, 1972, 238),v primerjavi s koprskimi prihodki pa je opaziti, da so bile vrste in načini obdavčevanja piranskekomore precej bolj podobni koprski fiskalni, torej deželni komori kot pa davščinam, ki jih je pobiralkoprski komun. Na to ter na spremenljivost obdavčevanja kažejo tudi poglavja o piranskih dacih, naračun katerih je komun pridobival prihodke:

Spisek predpisov za dace piranske komunske komore 1588-1791 (LD):

- Dac za mesnice (Datio della Beccaria), 1588

- Dac za torklje (Capitoli di Torchi registrati nel fine del L.(ibr)o T della Spl. Coita inquesta Can.c), 1557

- Desetine za koze (Capitoli per le X.me d’i Agnelli), 1589

- Ribje lovišče v Sečovljah (Peschiere di Sizzuol), 1589

- Dac za prodajalne (Capitoli del Datio della Messetaria tratti dal fin del L(ibr)o X.)

- Dac za (krušne) peči (Capitoli delli forni tratti dal fin del L(ibr)o X.)

- Dac za apno (Capitolo del Datio della Scaglia tratti dal fin del L(ibr)o X.)

- Ribje lovišče v Fažanu (Capitoli delle Peschiere di Fasan)

- Dac za torklje (Capitoli Torchi), 1596

- Dodatek k ribjemu lovišču v Sečovljah (Regolatione sive dichiaratione et Aggionta aliCapli delle Peschiere sive Paludi di Sizziole), 6. 9. 1620

- Dac za torklje (Capitoli Torchi), 1600

- Dodatek k dacu za torklje (Regolation et Aggionta Capitoli Torchi), 1646

- Dac za mesnice (Dacio della Beccharia), 30. 10. 1611

128 Gl. Boerio: Pregiare, stimar; Preziar, torej cenitev. Dac je naveden že v spisku dohodkov fiskalne komore za16. stoletje.


- Dac za merice (Dacio delle Misure detto il Dacio Picolo), 27. 3. 1612

- Dac za ribja lovišča na (savudrijskem) krasu (Capitoli delle peschiere sive aque del Carsocon li quali sono state vendute al pub. Incanto), 1624

- Dac za krušarice (Pancogole, Conduttori de Forni, Calamiere per il Pane da vendersi), 4.3. 1780

- Dac za ribja lovišča v Sečovljah (Pescheria di Siciole), 22. 7. 1780 in 4. 8. 1791


Tabela: prihodki piranske komunske blagajne

dac v lirah / leto 1604129 1727130 1737131

desetina Savudr. krasa 1610

desetina od jagnjet 375

razni travniki 583

ribolov Sečovlje 8400 10502

ribolov Fažana 910 2066

dac ribe 1960 3507 2506

sedmina soli 12000

oljarna »di Marzana« 680

oljarna »di sopra« 570

oljarna »di mezzo« 610

oljarna »piculo« 300

pekarna »di Marzana« 184 1842132

pekarna »della Ponta« 200

pekarna »di porta d’homo« 101

pekarina 113

ladjedelnica»di Marzana« 114

zakup gostišča Sečovlje 126

dac na mere 102

dac od vina 210 4292

dac za prekupčevanje 321

dac od prodajaln 29

dac od mesnic 696 738

vino in pekarne 4218

ribišča in peči 6166

ostalo 3421

SKUPAJ 29498 26326 13629

129 Mihelič, 1991, 94.130 Morteani, 1886, 119.131 Pahor, 1972, 238.132 Tu je naveden dac za 4 pekarne.


Medtem ko piranski prihodki v drugi polovici 18. stoletja beležijo še višji pritok sredstev, ki seje sodeč po poročilih koprskih podestatov v glavnem ohranil na ravni iz leta 1777, ko je konkretnonaveden v spodnji tabeli pričujoči znesek, pa je opaznejši poskok prihodka v koprski komunskikomori zaznati le v letu 1781, vendar tedaj na račun 8749 lir, ki so jih skladno s sklepom beneškegasenata prejeli za popravilo zgradb javnih ustanov (M71061, 16).

Tabela: prihodek koprske in piranske komunske blagajne (v lirah) (Rel.; M/1057;M/1061)

leto Koper Piran

1568 2080

1598 2355

1604 29498

1642 2790

1650 1240

1663 31000

1727 26326

1737 13629

1748 4109

1768 6642

1777 68200

1780 4527

1781 18898

1782 6365

1783 5756

1784 9883

1785 7875

1786 9600

1787 6588

1788 8592

1789 7246

1790 9540

1791 10944

1792 8475

1793 7805

1794 4847


Prihodek koprske in piranske komunske blagajne

0

10000

20000

30000

40000

50000

60000

70000

80000

1568

1604

1650

1727

1748

1777

1781

1783

1785

1787

1789

1791

1793

leto

lirKoper

Piran

Precej nazorno razdelitev prihodkov in odhodkov koprske komunske komore podaja obračun izleta 1748, zato je v originalnem prepisu podan v nadaljevanju tega poglavja. V primerjavi s podobnimzaključnim računom iz leta 1768 (M/1057, 383-6) je opaziti, da se je povišal predvsem dac za trajektza v Trst, saj je leta 1748 letno znašal 563 lir, leta 1768 pa že 2400 lir. Ker pa so prav v tem letubeležili še dodaten porast prometa, je ob koncu leta dacar Zuanne Suban vplačal še 600 lir iz naslovatega daca (M/1057, 383-385). Priloženi spisek pa je zanimiv še po vrsti dejavnosti, ki so se tedajodvijale v Kopru in za katere je bilo potrebno plačevati davke, kot na primer za ladjedelnico vBošadragi, pridelovanje ostrig ter morda po številnem uradniškem aparatu ter nenazadnje za razmerjanekaterih denarnih valut.

Priloga: Prihodki in odhodki koprske komore leta 1748 (M/1057)

CASSA DELLA COMUNIT 1748-1769

f. 289

L.D. 1748

Cassa della Spettabile Communit tenuta dalli Spli Sig:ri Giacomo de Belli, e Co: Mario FeliceBrutti Sindici dal Primo Maggio 1747 sino ultimo Aprile 1748

deve dare come segue

Alla Magnifica Fiscal Camera per la Festa del B: Nazario lire trecento L __ 300

Alla detta per la Fiera di Sant.Orsola __ 150

Alla detta per le Feste del Carnevale __ 150

A Dazio della Muda per Anno uno __ 798:12

A Dazio Paludi per Anno uno __ 600

A Dazio Frutti " __ 72:15

A Dazio Ledami " __ 32

A Dazio Saltarelli " __ 30

A Traghetto di Trieste " __ 563


A Campo a Campo Marzo " __ 60

A Terreno in detto Campo Marzo per Anno uno __ 30

A Saline ... di San Nazario " __ 316:8

A Magnifica Fiscal Camera per Padre Pred:re dell'Advento Ducati effettivi n:o 11__ L 88133

A detta per quello della Quaresima Duc:ti effetivi n:o 29 __ 232

A Confratterne della Citt per il detto __ 204:12

A Dno Lorenzo Palese per Affitto della Panateria per Anno uno __ 60

A detto per Livello della Bottega per Anno uno __ 12

A Nicolo Clerici d'Udine per Affitto di Posto sotto l'Atrio __ 11

A Iseppo Leporini per altro nelle Beccarie per Anno uno __ 22

A Giacomo Gregoretto per altro Posto nelle dette Beccarie per Anno Uno __ 20

A Pietro Pellegrini per altro ut supra __ 6

A Nicoletto Pellegrini per altro ut supra __ 12:8

A Simon Contestabile per altro ut supra __ 6

A Ambroso Padovan per livello della Casa __ 6

-------------------

L 3782:15

f. 290

A Dno Alessandro Ceconi per Affitto del Piazale in Contra di

Santa Margeritta per Anno uno __ 6

A Domenico Miloch per il Posto delle Ostriche __ 6

A Cassa di tre soldi per Staro in difetto di Utili nella Cassa di soldi tre

per Quarta levati in Ordine a Parte dello Sple Coll.o 9. Aprile 1749 - __ 248

-------------------

L 4042:15

133

Oznaka ducati effettivi se nanaša na srebrnik, ki je bil vreden 8 lir (prim. pogl. o denarnih sistemih).


f. 291

A Zuppano di Rachitovich lire sette contate in voce della Palancadovuta per li Ponti __ 7

A Zuppano di Xaxi come sopra __ 11

" Popechio __ 11

S.Pietro __ 12

Lonch __ 10

A Mro Anzolo d'Este Callaf per il Posto fuori le Mura di

Porta Bosedraga, di cui si serve per Squero d'affitto __ 15

-------------------

L 4108:15

f. 289

L.D. 1748 -

Cassa della Sple Communit controscritta deve avere, come segue -

Per Sig:r Francesco Ganasette Chirurgo per Salario di Mesi

quattordeci, come per bolette 7 Genaro, 7 Febraro,

7 Marzo, 7 Aprile, 6 Maggio, 10 Giugno,

11 Luglio, 3 Agosto, 8 Settembre, 8 Ottobre,

9 Novembre, 8 Decembre 1747,

5 Genaro, e 10 Febraro 1748 Lire __ 933:9

Per Sig:r Dr. Giuseppe Antonio Innocenti Primo Medico per

Affitto di casa di mesi 23, come per Bolette... __ 115

Per Sig:r Dr. Giuseppe Pizamci per Affitto

di Casa si Anno uno, come per Bolette... __ 60

Per il Sig:r Antonio Lugnan Canceliere de Sind:to per Salario d'anno uno,

comprese lire 7 per la carta, et altro, come per bolette... __ 247

Per Reved:o Sig:r Pievano di Grado per il solito censo

d'Anno uno come per Bolettte... __ 216

Per Santo Fortuna Orologier lire 66 per Mesi undesi, e per Michiel

Milossa Successore lire 6 per mese uno, come per bolette... __ 72

Per Spli Sig:r Giacomo de Belli, e Co: Marco Felice Bruti Sindici per il


solito Anniversario per S.Arione(?) del Purgatorio,

come per Boletta 14 dec 1747 __ 24:16

Per Pietro Franco Fante per suo Salario d'Anno uno, come per bolette... __ 24:16

-------------------

L 1693:1

f.290

Per Pietro Franco Fante per li Balottini delli Consegli, come per Bolette... __ 21:14

Per il Sig:r Dr. Christoforo Vettori Contraditor alle Parti,

e Conservator alle Leggi per suo salario, Bolette... anno uno __ 56:9

Per Dno Pietro Romano Morte Rosa Almiraglio, Boletta... __ 14

Per Dno Zan Domenico Garibaldi porta lettere in Venezia per suo

Salario d'Anno uno, Bolette... __ 37:4

Minuta di Spese

Per Livrea (služabniška obleka) Nova al Fante Franco, e Scarpe, e per

aggiustar la vecchia all'altro Fante Steffano Bravinz, come da Note in filza __ 88:9

Per Dipingo li Festoni, corme134 de Sple Sindici, e Giudici __ 25:12

Per il sud:to Franco per spese(?) nelli Sonetti, Staro de Mascoli n:o 24

il Primo Maggio a ritorno di S:E: Pod Cap dalla Visita, Bana per

l'Incontro, et altro, come da Note __ 45:9

Per spesi in un Cenghion(?) per la Campana Grande, Corde, et altre

spese in Campanile, come da Note in Filza __ 35:8

Per Elemosina al Padre Predicator dell'Advento __ 88

Per spesi in Legne, et altro per servizio del med:mo __ 3:12

-------------------

L 2108:18

134 Corne, Boerio; nosil tudi dož, gre oèitno za corniciame = opas napušè pri obleki; iz tega cornise, karnise (za zavese).


f.291

Per ellemosine alli R.R.P.P. Capucini __ 85:8

Per Canc:re della Sanit per fedi stampate n.o 2500 __ 23

Per due finestre nove per la Chiesa di Santa Catterina, oltre il tratto

delle due Vecchie, e per rimetter Vetri in Palazzo, e nel Conseglio, come da Note__ 56:4

Per Carta d'aggiunger alli Libri della Cancellaria del Sindicato __ 2

Per far aggiustare una Staderiola alli Giusticieri __ 2:10

Per le Comedie del Carnevale __ 151

Per elemosina al Padre Predicatore alla Quaresima _ 232135

Per Dno Giuseppe Vidacovich Procuratore alli R.R.P.P. Capucini per altre

tanti da lui spese in Cibarie per il Convento in diffetto de Bolettini

con ordine de Sple Sig:r Sindici giusta la Nota __ 150:10

Per detto per regalo dei sei Fazoletti fatto a d:to Padre Predicatore con ordine __ 33

Per Franco Fante per spese in Legne, et altro per servizio

del medesimo Padre Predicatore __ 9:18

Per detto per far scopar la Loggia piu' volte, e per trasporti

del Quadro della Fiera Franca __ 1:16

Per Dno Antonio de Ponte Dipintor per rapizzar, et accomodar n:o 5

Quadri in Conseglio, et al Marangon per levarli, e riponerli giusta le Note __ 37

Per una Tela imprimida, che mancava nella Camera d'Udienza 4

Per L'Indultro de Lattrocini (oprostitev kraje), oltre lire 32 date da Piran, e Isola __ 12:4

Per Cere servirono per un Triduo (tridneven?) fatto per l'Epidemia degl'Animali,

per la Processione del Venerdi Santo sopra il Conseglio, e per altre usanze __ 48:8

-------------------

L 2957:16

Per Salizzo fatto in Palazzo sopra la Camera delle Donne

Procesate-Procurate(?) vicino alla Chiesa di Santa Catterina __ 31:12

Per Scalini fatti in Conseglio per ascender posto delli Sindici __ 4:10

Per alloggio a Soldati spediti per l'Epidemia de Bovini pagate al 135 Isti znesek kot za to postavko namenjen v fiskalno komoro.


Domiceli Osto, e per Stalaggio a due altri venuti da Palma __ 36:16

Per Affito di Casa di Mesi dieci pagate alla Vedova Gallina per detti soldati __ 100

Per spese in detta Casa per ristauro de Palmenti, Vetri, et altro pagati al

Sig:r Benetto Petronio __ 11

Per il V: Coraterale per ? di tre Bolette __ 5:8

Per votar li Condotti del Palazzo, alli Furlani __ 42

Per votar quello delli Sbiri, coperto del medesimo, et altro giusta la Nota __ 44

Per Franco Fante per impiombar, e pagar Arpesi (železna spona) e Torri

alle Colonelle della Loggia __ 6:10

Per far l'Arme di S:e:Pod: e Cap, e Sig:ri Sindici nella nuova

V:Dominarico, al Stucador, e Pittor contati lire __ 26

Per restituiti ad Andrea Xigon Macellaro per il posto in Beccaria

levatogli, per il quale conto' artui postamento alli SSpli Sig:ri Sindici

successori L 160 per anni dieci, et avendolo posieduto Anni due

solamente, li sopravanzano L __ 128

Per spesi per ristaurare il Casino sotto le Beccarie, alzar il Muro,

et altro giusto alle Note __ 65:8

Per far nettar da Corte interna del Palazzo da ruinazzi, e pietre,

e per incantar, e bianchicar Tinello (družinska (poselska-služabniška) soba) __ 16:15

Per diverse spese fatte in piu' volte nel Pub. Palazzo, come da Note

di Mro Pietro Rizzi, Mro Giacomo Toffoletti, Mistro Antonio

Avorton Fabro, e di Dno Mario Valentini Fornasaro (opekarnar) __ 90:16

-------------------

L 3566:11

f.295(str.6)

Per spesi nel Ristauro delli Ponti fermi del castello, cioe' per segar

n.o15 Bordonali per far Palanche a L 7 l'una __ 105

Chiodi giusta la Nota del Fabro Pelizzioli __ 47

Giornate di Callaf n.o 21 a L 4 la giornata __ 84

Altre del Garzon n.0 10 a L -:15 __ 7:10

-------------------

L 243:10


Per contati a Mro Antonio Haider (Staider?) per il contorno di stuco

al Rittratto di S:E: Badoer Pod Cap, e per l'Iscrizione in Marmo __ 130

Scazetta(?) Dorata ne d:to Contorno __ 13:15

Al Pitor per il d:to Ritratto in Venezia Cecchini cinque __ 110136

-------------------

L 253:15

Per spesi nel presente Libro __ 5

Per Steffano Bravinz 2:do Fante per suo Salario d'anno uno __ 36

Per un Sigillo nuovo di Communit , e per accomodar il Vecchio __ 5

-------------------

L 4109:16

Restano averi di L(ire) 1:1

136

Torej razmerje cekin : lira 1 : 22.

129 Denarni sistem in cene

Denarni sistem in cene

Ne le z današnjega vidika preučevanja, temveč tudi z vidika življenja človeka srednjega indobršnega dela novega veka so različni denarni sistemi povzročali precej zmede, predvsem v trgovini,omogočali pa so tudi številne možnosti izkoriščanj podložnikov s prevrednotenjem vrednosti denarja,zlasti z novimi kovi neštetih kovnic, ki se še zdaleč niso omejevale le na cesarje ali kralje, ampak seže zgodaj pojavljajo kot (kovni) gospodje plemenski vojvode in knezi, pa tudi nadškofi in škofi,kasneje pa za njimi niso hotele zaostajati celo opatije (Kulišer, 1959, 397-412). V bližiniobravnavanega območja je tako že sredi prve polovice 13. stoletja tržaška škofija kovala svoj denar(Scussa, 1863).

Kljub splošno veljavnim zapovedim, da so smeli kovati nov denar le tedaj, ko so oblast prevzelinovi (kovni) gospodje, se je dogajalo, da so kovali nov denar večkrat v času svojega vladanja, tudivsako leto ali celo tri- do štirikrat na leto, star denar pa so razveljavili, ga vzeli iz obtoka in ga nasilnozamenjali za novega. Pri tem so imeli ljudje tudi do 25% izgube, saj so kovanci vsebovali manjžlahtne kovine, dobiček za komoro pa je bil mnogo manjši, ker je bilo prekovanje precej drago. Temuje vsekakor botrovalo tudi splošno pomanjkanje denarja in nezadostna količina dragih kovin v obtoku,tako da če so se v posameznih krajih pojavili v obtoku boljši novci, so jih pokupili obrezovalcidenarja in jih pretopili. Poleg obrezovanja novcev in obrabe le-teh, če so bili dlje časa v obtoku, jebila zelo razširjena značilnost srednjeveškega denarnega gospodarstva tudi samovoljno spreminjanječistine in teže novcev s strani kovnih gospodov. Precej zmede pa so povzročali še različni denarništevni oziroma računski sistemi. Zato so ljudje v vsem srednjem veku bíli žilav boj za tako imenovani»denarius perpetuum«, za »večni« ali »idealni« novec, ki ne bi bil podvržen nobenim, tudi v enemsamem letu večkrat uveljavljenim spremembam.

Števni in kovni denarni sistemi

Ko pa so se po 7. stoletju v 12. ponovno pojavili zlatniki in z njimi bimetalni denarni sistemi,sloneči na srebru in zlatu, se je pojavil problem konstantnega razmerja vrednosti zlata proti vrednostisrebra, ki naj bi bilo 1 proti 12 (Vilfan, 1987, 21). Toda že kmalu po uvedbi beneškega zlatega dukata(ducatus137) oziroma cekina (zecchino) leta 1284, ki je sledil zgledu florenškega forinta iz leta 1252, tapa že leta 1149 kovanemu genovskemu zlatniku genofinu (Kulišer, 1959, 402), so se pokazale vseslabosti bimetalnega sistema, saj so se s padanjem vrednosti srebra nasproti zlatu in obratno zlastiposojevalci denarja in drugi upniki lahko okoriščali na račun menjave, in to ne le tujih, ampak tudidomačih valut (prim. Lane, 1982, 205-236). Namreč, medtem ko je bilo okoli leta 1252 razmerje medzlatom in srebrom 1 proti 10, se je do leta 1305 povzdignilo v korist zlata na razmerje 1 proti 14, leta1326 pa je vrednost zlatu ponovno padla na razmerje 1 proti 10. V času rasti vrednosti zlata je torejnastal beneški dukat, ki je bil med letoma 1305 in 1325 konstantno vreden 24 srebrnih grošev, zrazvrednotenjem zlata leta 1326 pa je nastala velika zmeda, ko so beneški trgovci npr. dobivali po 22ali le 20 grošev za dukat. Zato je intervenirala država in določila tudi za bodoče konstantno vrednostdukata v višini 24 grošev (Lane, 1978, 179-180). Groš, ki so ga Benečani začeli kovati v času dožaHenrika Dandola (1192), je namreč tehtal 2,18 gramov in je vseboval dobrih 95% srebra, medtem koje dukat tehtal 3,55 gramov čistega zlata. Preračunani groši čistega srebra (95% od 2,18 g = 2,07 g) zavrednost dukata dajo rezultat:

2,07 g x 24 = 49,7 g srebra : 14 (razmerje zlato srebro 1 : 14) = 3,55 g zlata.

Za stabilnost državnega financiranja in mednarodne trgovine ter ohranitev tega razmerja, da nebi prihajalo do večjih tečajnih razlik in da bi se ohranjala vrednost denarja, so se oblikovali posebništevni sistemi z računskim, torej fiktivnim denarjem, s pomočjo katerega so zabeleževali vrednosti vračunske knjige državnih, trgovskih in bančnih ustanov, pri čemer so iz medsebojne relacije kovancevrazličnih vrst nastajali tudi različni računski sistemi. Vendar se je v Beneški republiki vsaj po uvedbi

137 Ime dobi po dožu, dux, ducis; vojvoda, vladar, kot so imenovali beneškega vladarja (tedaj je to bil JohannesDandolo), cekin pa po državni kovnici denarja, imenovani Zecca, ki tudi sicer pomeni kovnico.


groša kovni sistem ujemal s števnim sistemom. Razmerja znotraj obeh sistemov so urejali z računskolibro oziroma liro in soldom. Lira grošev (libbra grossorum) je tako ustrezala 240 grošem, sold grošev(soldus grossorum) 12 grošem, razmerje med liro grošev in soldom grošev pa je bilo 1 proti 20 (Lane,1978, 177). To razmerje je temeljilo na v zgodnjem srednjem veku tako imenovanem karolinškemkovnem sistemu, ko so iz funta srebra kovali dvajset soldov po dvanajst denaričev = 240 denaričev.Beseda libra, ki ji je pozneje ustrezala tudi beseda funt, je začela tako pomeniti utežno enoto in hkratištevilo 240 (Vilfan, 1987, 20). Ker je groš ohranjal konstantno vsebnost srebra, se je kmalu razširil povsem vzhodnem Sredozemlju, podobno kot je bil kasneje beneški cekin še dolgo v veljavi po propaduBeneške republike. Vendar pa po 16. stoletju v računskih knjigah le še izredno redko zasledimoomembo lire ali solda grošev, uveljavita se zgolj lira in sold, s tem pa sta mišljena lira in solddenaričev.

Najmanjši kovanec, zato pa tudi najbolj razširjen in splošno uporabljan, je bil denarič (denariusparvus). Ob koncu 12. stoletja je tehtal le 0,362 grama in z le 25% srebra, kasneje pa se je deležsrebra še močno zmanjšal. Z njim v zvezi je nastal drugi najbolj uveljavljen števni sistem v Beneškirepubliki. 12 denaričev je sestavljalo sold denaričev (soldus denariorum parvorum), 20 soldov pa liromalih denaričev (libbra denariorum parvorum), tako da je liro, ki so jo najpogosteje imenovali karbeneška lira ali samo lira, spet sestavljalo 240 enot, tokrat denaričev. Lestvica enakih razmerij je bilaprav tako izpeljana iz groša. Pred letom 1254 je bila njegova vrednost 26 denaričev, ker pa so dokonca 13. stoletja beneški denariči vsebovali srebra le še četrtino svoje prvotne teže (Papadopoli,1885, 11), je bil tedaj groš vreden 32 denaričev. To vrednost navaja tudi piranski statut iz leta 1307(Mihelič, 1985, 27).

V zvezi z grošem je od konca 13. do druge polovice 14. stoletja obstajal še tretji beneški števnisistem, ki ga je predstavljala tako imenovana »libra do grošev« (libbra ad grossos). Števni sistem je vbistvu želel ohraniti razmerje groša do denariča v vrednosti 1 proti 26, zlasti v trgovanju s soljo(Hocquet, 1990, 564), ni pa bil razširjen v Istri, čeprav se je ohranil prav dokument s predlogomreforme solne trgovine Benetk s Piranom iz leta 1362, v katerem beneški predlagatelj še uporablja taštevni sistem (SMi, 5, 7-9).

Medtem ko so v Benetkah cene do okoli leta 1340 zapisovali v librah grošev ali librah dogrošev, so jih od leta 1356 v dukatih, po letu 1519 pa v računskih dukatih. To pa je četrti števni sistembeneškega denarnega sistema. Ta se je ohranil do konca Republike, s tem, da se je od srede 17.stoletja še notranje delil na računski dukat (valuta corrente = 6 lir, 4 solde) in tržni ali bančni računskidukat (valuta piazza = 8 lir), medtem ko je zlatnik, ducato d'oro ali ducato di zecca oziroma cekin(zecchino), redno revalviral v odnosu do beneške lire. Zato si kaže ogledati razvoj vrednosti tegazlatega kovanca, ki ne le da je bil eden izmed najbolj razširjenih in priznanih v tedanjemmednarodnem trgovskem prostoru, temveč je poglavitno vplival tudi na sodobni razvoj denarnihsistemov, temelječih na zlati podlagi.

Potem ko se je med zlatnikom in srebrnikom po letu 1326 uveljavilo razmerje 1 proti 24 in jevrednost srebru ponovno začela padati, so Benečani prenehali kovati groše. Te so sicer v računskihknjigah še vedno upoštevali kot računsko enoto dukatu, ki je preko groša vzpostavil razmerje z lirogrošev (Lane, 1990, 565):

1 lira grošev = 240 grošev; 1 dukat = 24 grošev, torej je

1 lira = 10 dukatov = 20 soldov grošev.


Tabela: Računske vrednosti beneškega denarja leta 1326 (prim. Mihelič, 1985, 28)

lira grošev dukat sold grošev lira groš sold denarič

1 10 20 32 240 640 7680

1 2 3,2 24 64 768

1 1,6 12 32 384

1 7,5 20 240

1 2,67 32

1 12

Toda ekonomska gibanja, vse številnejše mednarodno trgovanje in rast cen so nižali vrednostsrebrnega kovanca, tako da je računskih 32 denaričev za groš do leta 1472 naraslo na 62 denaričevefektivnega denarja (Lane, 1990, 565-566). Zato so tega leta sprejeli reformo, ki je bila pomembna zanadaljnji obstoj beneškega števnega in kovnega denarnega sistema:

1 dukat = 124 soldov oziroma 6 lir, 4 solde.

Tabela: Računske vrednosti beneškega denarja leta 1472

lira grošev dukat sold grošev lira groš sold denarič

1 10 20 62 465 640 14880

1 2 6,2 46,5 124 1488

1 3,1 23,25 32 744

1 7,5 20 465

1 5,17 62

1 12

Skoraj pol stoletja se je to razmerje ohranilo neokrnjeno in je veljalo tako v števnem sistemukot v vsakodnevnem trgovanju. Leta 1519 pa je vrednost dukata narasla najprej na 6 lir in 14 soldov,še isto leto na 6 lir in 16 soldov, leta 1525 na 7 lir in 4 solde ter se leta 1545 za nekaj časa ustali na 7lirah in 17 soldih. V mrzlici pred prihajajočo ciprsko vojno pa so mnogi pričeli dvigovati zlato izkovnice in vrednost dukata naraste na 8 lir ter 12 soldov. V naslednjih stoletjih se je zlati dukatoziroma tedaj že s povsem uveljavljenim imenom cekin povzpel na 22 lir leta 1740 in v glavnemohranil to vrednost do konca Republike.

Kljub temu se je med privatniki, majhnimi trgovci in v trgovini na drobno še v vsem 16. in tudiv naslednjih stoletjih ohranilo računanje v soldih in lirah malega denarja, država, veletrgovci,finančniki in bankirji so uporabljali števni sistem velikega denarja, liber in soldov grošev, kmalu pa seje pri teh povsem uveljavil računski dukat v višini dejanske vrednosti iz leta 1472, to je 6 lir in 4soldov. Tako sta po letu 1519 tako števni kot kovni beneški denarni sistem temeljila na dukatu, števnioziroma računski je ohranjal vrednost 124 soldov, to je tako imenovani idealni denar, zlatnik oziromacekin, tako imenovani realni denar pa je od tedaj revalviral v odnosu do računske lire. Razmerje liredo solda in do zopet realnega denarja, denariča, je ostajalo nespremenjeno (1 : 20 : 12), zato je bilopotrebno v dejanskem prometu seveda z vsakim povišanjem vrednosti cekina nasproti liri odštetitoliko več denaričev.


Tabela: revalvacija cekina in scuda nasproti liri (prim. Gestrin, 1978,123; Benussi,1928, 229; Hocquet, 1990, 566; M/569)

leto 1284 1328 1374 1382 1419 1472 1519 1545 1570 1594 1608 1647 1740

cekin 2:8 3:4 3:12 4:13 5:10 6:4 6:16 7:17 8:12 10 10:15 16:10 22

scudo 6:4 9:10 12:8

denarič 576 768 864 1116 1320 1488 1632 1884 2064 2400 2580 3960 5280

Inflacija lire od 1284 do 1740

0

5

10

15

20

25

1284 1328 1382 1429 1472 1519 1545 1570 1594 1608 1647 1740

leto

vred

nost

cek

ina

v lir

ah

Leta 1535 so Benečani začeli kovati tako imenovani scudo, najprej kot zlat v vrednosti 6 lir in10 soldov, kasneje pa vse bolj kot srebrn novec, ki je bil leta 1598 vreden 6 lir in 4 solde, nato pa jenaraščal do 12 lir in 8 soldov ter tak ostal do konca Republike. Imenovali so ga še Scudo della Croce,ker je imel vtisnjen križ; tehtal je 1 unčo138 (za zlatnino in drage kamne 1 unča = 31,10 g; SSKJ, 1994,1458) in 9 karatov (1 karat = 0,2 g; SSKJ, 1994, 384). Bili so še pol scuda (lir 6:4), četrtina (3:2) inpol četrtine (1:11) (Boerio, 1856, 637).

138 Utežna beneška unča je tehtala 39,75 g (Herkov, 1978, 359, 367).


Vrednost cekina in scuda v l irah

0

5

10

15

20

25

1594 1647 1740leto

lir

cekin

scudo

Narašèanje vrednosti cekina in scuda

0

5

10

15

20

25

1594 1647 1740

leto

lir

cekin

scudo

Boerio pa v svojem beneškem narečnem slovarju iz srede prejšnjega stoletja pod geslom dukatoziroma dukaton (Ducato o Ducatone) pozna ta novec kot srebrni oziroma efektivni denar (ducatoeffettivo o d'argento), ki se je, vsaj če sodimo po poročilu o finančnem stanju v koprski zastavljalniciiz leta 1794 (SSS, 29), prav tako delil na polovico in četrtino, kar potrjuje tudi izraz dukatič(ducatello, ducatino) v taistem slovarju. Ta srebrni dukat, s težo 109 karatov in 1 gran (= 0,06 g;SSKJ, 1994, 257), se je razlikoval od računskega dukata (ducato corrente) in je bil vreden 8 lir.Bančni dukat (Il Ducato di banco) je bil idealni denar, po Boeriju vreden 9 lir in 10 soldov, obstajalpa naj bi še oljčni dukat (Ducato da olio) po 6 lir in 19 soldov (Boerio, 1856, 249). Medtem ko nadukaton ali efektivni denar v vrednosti 8 lir dejansko naletimo v dokumentih za koprski Monte di Piet (M/569, 109; SSS, 29), čeprav je zanimivo, da je sredi 17. stoletja vreden 8 lir in 8 soldov, konec 18.stoletja pa 8 lir, je po Boeriju omenjeni bančni dukat v vrednosti 9 lir in 10 soldov verjetno že iz časapo propadu Beneške republike, saj še leta 1795 objavljeni pravilnik o dacih koprske fiskalne komoreizrecno navaja med računskim dukatom (Valuta Corrente di Camera) in računskim bančnim alitržnim dukatom (Valuta di Piazza) razmerje 6 lir in 4 soldov proti 8 liram (CAP. DAC, 1795, 3-4;27). Oba sta bila torej računska denarja, ki ju v istrskih dokumentih zasledimo že leta 1692 (SM, 22.3.). Ker pa je država svoje finance vodila v računskih dukatih, davčne in druge obveznosti pa jepobirala v tržnih dukatih, je med njima nastopil razkorak v višini 22,5%, kar je morda najbolje


razvidno pri koprskem vinskem dacu, ki naj bi v drugi polovici 18. stoletja v fiskalno blagajno vsakoleto prinašal 11.413 lir 3 solde, kar po državni računski enoti znaša 1840 dukatov in dobrih 5 lir, tidukati, preračunani v bančno oziroma tržno računsko enoto (1 : 8), pa dajo znesek 14.726 lir 13soldov, kolikor so dacarji dejansko morali prispevati (M/1117, 70). Na ta način so očitno lovili korakz rastjo zlatega cekina, ki se je leta 1740 povzpel na vrednost 22 lir, s tem pa seveda za svojo vrednostzvišal tudi število potrebnih denaričev.

Tabela: razmerje med cekinom, računskim državnim in tržnim dukatom (18. stol.)

cekin bančni ali tržni dukat računski dukat lira sold denarič

1 2,75 3,548 22 440 5280

1 1,29 8 160 1920

1 6,2 124 1488

1 20 240

1 12

Toda ta skoraj idealni beneški denarni sistem, ki se je kljub preusmeritvi beneškegagospodarstva iz trgovsko naravnane družbe v agrarno, s pridobivanjem dobička od zemljiških rent(prim. Lane, 1978, 491-502), ali pa ravno zato, ohranil v vsej drugi polovici 18. stoletja, se je vsaj vistrski gospodarki praksi dokaj majal. Vezanost gospodarskih gibanj na zaledne avstrijske dežele,zlasti pa še na Trst, so pogojevala tudi oblikovanje svojevrstnih valutnih razmerij, ki jih zlasti v zveziz vse bolj prisotnim avstrijskim denarjem v vseh istrskih javnih finančnih ustanovah beneške finančnein oblastne ustanove niso uspele urediti, kar je močno spominjalo na podobna dogajanja vnotranjeavstrijskih deželah v 16. stoletju, tedaj prav obratno - v prizadevanjih za omejitev vplivabeneškega denarja (Vilfan, 1987, 27-29). Poleg navedenih peripetij z avstrijskimi petaki (petizze), kiso bili do konca Republike v Istri vredni 30 beneških soldov in ki so bili očitno prav tako računskidenar, pa se je v Istri tudi vrednost beneškega denarja, vsaj v vsakodnevnih trgovskih poslih,oblikovala po posebnih valutnih razmerjih. Tako še leta 1795 koprski načelnik toži, da se je tako vKopru kot v vsej istrski provinci uveljavil tak nered pri valutnih razmerjih, da ga bo težko popraviti.Beneški dukat da je tu vreden 8 lir in 14 ali 15 soldov, bavarski tolar 10 lir in 14 soldov, križar(crociato = scudo) pa le 12 lir, »kar prinaša veliko izgubo prebivalstvu ob nakupih v Benetkah in višacene trgovskega blaga v deželi,« še pristavlja koprski podestat in kapitan Marin Badoer (Rel., 10,334). Vendar ugotovitev slednjega Istranov verjetno ni skrbela, saj se je, kot taisti poprej ugotavlja,tako aktivna kot pasivna in kumulativna trgovina odvijala v glavnem le s sosednjo državo, zato je tudirazumljiva precenjena tečajna vrednost avstrijskega in podcenjena beneškega denarja, saj so slednjegale malo rabili. V popisu valut koprskega Monte di Piet iz leta 1794 se poleg razmeroma obširnepalete uradnih valutnih razmerij domačega in tujega denarja, ki je bil v obtoku v tej ustanovi, zrcalijotedanji gospodarski odnosi, saj je v treh blagajnah zastavljalnice, obračunski, blagajni zaslužka inzdravstveni blagajni skupno 92.274 lir in 17 soldov, le v prvi je za 5.530 lir srebrnih dukatov (effetivi),v zadnji za 297 lir beneškega denarja, ves drug denar pa je v tujih valutah. Od tega je 1.329 lir in 17soldov ali 1,44% iz neavstrijskih dežel, 85.118 lir ali dobrih 92% je avstrijskega denarja, le 6,3% pabeneškega. Poleg petakov pa je bil za avstrijski denar pri koprski zastavljalnici uveljavljen še računskitolar.

Za 16. stoletje sicer Vilfan navaja petaka kot beneški denar, ki je bil vreden 4 solde in da jeverjetno izhajal od patacca, ker številke 5 pri njem ni najti (Vilfan, 1987, 27). Toda v beneških virihza 17. in 18. stoletje je petak vselej omenjen kot avstrijski denar in nikoli kot beneški, zanj se je kljubnasprotovanju beneških oblasti uveljavila računska vrednost 30 soldov, ki pa očitno ni bila povsodenaka.


Tabela: denarne enote v obtoku v Istri od 16. do 18. stoletja

vrednost v lirah*

valuta

leto ok.1590 1647139

1740140

1794141

1795142 Boerio

scudo 6:4143 9:10 12:8 12:6

144 12 12:8

zecchino145

8:12146 16:10 22 25:10

ducatoni 6:4147 8:8 8

148 8:15 8

genoine149 4

doppion 58 168

doppia 29

mezza doppia 14:10

petizze al corrente valor 1:10150 1:10

petizze 6151

soldoni imperiali (bezzo?)152 0:0:6

bezzo153 0:0:6

bavaresi 10 10:14

papalini154 14:8:6

* V tabelah, ki prikazujejo denarne vrednosti, tako kot v izvirnikih dvopičje ločuje liro in sold, ta pa denarič.139

M/569, 109.140

Benussi, 1928.141

SSS, 29.142

Rel., 10, 334.143

Kovan leta 1578 Benussi, 1928, 230).144

Prim. op. za papaline.145 V viru (M/569, 109) Cichin. Boerio: Zechin, ali Zecchino, zlat kovanec, veljal ob koncu Republike 22 lir, kasneje dosegel vrednost 12italijanskih lir in 75 centesimov, kar bi bilo beneških 25 lir in 10 soldov.146

Za leto 1570 (Hocquet, 1990, 566).147

Kovan leta 1561 (Benussi, 1928, 230).148

...effettivi a lire 8 (SSS, 29).149

Navedba v viru iz leta 1687 (M/570, 92). Boerio: “Genuina, Genovina ali Genovino. Srebrn denar Genoveške republike, ki je krožil tudi vBenetkah, vrednost 4 beneške lire, vendar je bil ukinjen še pod Beneško republiko. Genuina d'oro ali Doppia di Genova se je imenoval zlat denarcca. 96 avstrijskih lir ali 168 beneških lir, ki je še sedaj v veljavi.”150

ASV. SM. 1763. 22. 9.151

V blagajni rovinjskega MdP ob reviziji koprskega podestata leta 1788 obračunavajo petizze po 6 lir (SSS, 29).152

Soldone austriaco di rame (ASV. SM. 1761. 6. 8.). Vilfan pravi, da je pri črnem denariču (bezzo?), ki je bil vreden pol beneškega solda, vglavnem šlo za bakrene kovance, ni bilo pa nujno, vsaj ok. leta 1400 na Dunaju ne, kjer sta tedaj beli in črni denarič srebrna (Vilfan, 1987,25). Glede avstrijskega soldona in njegove vrednosti polovice beneškega solda prim. še Benussi, 1928, 230 in 232.153

Rel., 1672. Bakren denar vreden pol solda. Tudi na splošno oznaka za denar (Boerio, 1856, 78).154

Vrednost, če je tu mišljen beneški efektivni dukat po 8 lir (N.°2 Papalini, et un veneto sono scudi 3 - lire 36:18).


vrednost v lirah*

valuta

leto ok.1590 1647139

1740140

1794141

1795142 Boerio

ongari imperiali155 16 23:16 24:10

olandesi 23:13

mezzi sovrani 35:5:6

pezze di Spagna 10:17

talari Aquiloni 11

monete imperiali 8

talari al corrente valor 12

filippi156

krajcar157 0:1:6

karantan 0:2158

florint (goldinar159

) 4:10 5:5

V spisih za rovinjski Monte di Piet za leto 1788 je namreč petak naveden v vrednosti 6 lir, kerpa število 230 in 848 petakov po 6 lir daje vsoto beneških lir, kaže, da so se tudi ti delili na polovicein četrtine, v tem primeru torej po 3 in po 1 in pol liro, ki je enaka 30 soldom. Toda izračuniposameznih zneskov v lirah pri koprski zastavljalnici, ki je obračunavala petaka po 30 soldov, kažejo,da se je ta delil še na tretjine, medtem ko vsote za avstrijske soldone v istrskih računskih knjigahnakazujejo, da je bil vreden 1 ali beneškega solda. Če drži Vilfanova domneva, da ime petaka izviraiz patacca, bakrenega novca v vrednosti 2 beneških denaričev, ki ga Du Cangeov slovar prisojabeneškim podeželanom ob mejah z Avstrijo in njihovim sosedom, s tem imenom pa je bil v 17.stoletju na Nizozemskem kovan španski novec v vrednosti 50 beneških soldov, medtem ko so tudi vBenetkah v času prve avstrijske oblasti do leta 1806 poznali patakon, avstrijski bakreni novec vvrednosti 10 soldov (Boerio, 1856, 481), je spomin na ta veliki bakreni novec še vedno živ tudi vprimorskem narečju (SSKJ, 1994, 824).

Kakorkoli že, očitno je šlo za več različnih avstrijskih novcev, ki so oblikovali računsko enotopetak, temu sta bila najbližja krajcar in beli denarič, medtem ko je pod avstrijskim soldonomnajverjetneje mišljen črni denarič (Vilfan, 1987, 27-32), imenovan tudi bezzo.

Valutna razmerja v primerjavi z oblikovanimi v prejšnjih dveh stoletjih, zlasti kar se tiče cekinakot osnovne denarne enote za zlato podlago beneškega denarnega sistema, pa dajejo zanimivo slikogibanja cenovnih in valutnih razmerij skozi celotno obdobje beneške prisotnosti v severni Istri.

155 Ongaro, ali Unghero, zlat kovanec, ki ga kovali na Ogrskem, vrednosti beneških 24 lir in 10 soldov (Boerio).156

V viru iz leta 1687 (M/570, 92) v blagajni fontika in MdP, vendar brez oznake vrednosti.157

Vilfan, 1987, 29.158

Rel., 1748.159

Vilfan, 1987, 29.


Cene

Večino cen poglavitnih prehrambenih potrebščin so v istrskih komunih predpisovali oziromamaksimirali posamezni mestni sveti oziroma so jih določali na podlagi predlogov mestnih zbornic zapreskrbo, najpogosteje imenovanih Collegio delle Biave, torej žitnih zbornic. To je v glavnem veljalotako za živila, ki so mestom primanjkovala, zlasti žita in meso, kot za tista, ki so jih imeli v obilju,predvsem to velja za ribe. Toda tudi olju, vinu in soli so z raznimi davčnimi posegi na tak ali drugačennačin oziroma z obveznimi odkupi, kar velja zlasti za piransko sol, krojili višino cen, kar pa nepomeni, da jih niso prilagojevali splošnim ekonomskim zakonitostim.

Tabela: gibanje povprečnih cen v Kopru in Piranu od 14.do 18. stoletja (v denaričih,preračunano v kg oz. litre)160

ok.1325

ok.1550

ok.1600

ok.1650

ok.1700

ok.1740

ok.1795

pšenica 7 26 63 44 52 55 97

junetina 13 25 100 100 100 125 327

bele ribe 25 38 150 200 327

sol 1 1,3 4,1 5,3 5,6 4,4 6

vino 5 16 30 83

olje 22 110 140 148 461

160 Prim. Mihelič, 1985; Basioli, 1966; Benussi, 1928; Saksida, 1994; Rel.; SM; SR; APP, 20; M/545; M/569;M/1062; M/1064; M/1115B; M/1117, STPI; CAP. DAC; LD in posamezna poglavja v nadaljevanju.


Gibanje nominalnih cen 14.-18. stol.

0

50

100

150

200

250

300

350

400

450

500

ok. 1325 ok. 1550 ok. 1600 ok. 1650 ok. 1700 ok. 1740 ok. 1795

leto

dena

rièi

pšenica

junetina

bele ribe

sol

vino

olje

Podrobnejša analiza posameznih poglavitnih prehrambenih potrebščin in produktov sledi vnadaljevanju, na tem mestu pa bi kazalo opozoriti na nominalno in realno rast cen, slednja pa jenajbolje razvidna iz rasti vrednosti cekina ter temu primernega razmerja do denariča.

Tabela: realno gibanje povprečnih cen glede na rast cekina od 14. do 18. stoletja (vdenaričih, preračunano v kg oz. litre)

ok.1325

ok.1550

ok.1600

ok.1650

ok.1700

ok.1740

ok.1795

pšenica 7 10,6 20 8,5 10 8 14

junetina 13 10,2 32 19,4 19,4 18,2 47

bele ribe 25 15,4 29 29,1 47

sol 1 0,53 1,3 1,03 1,09 0,64 0,87

vino 5 5,12 4,3 12

olje 22 44,8 27 28,7 67


Realno gibanje cen 14.-18. stol.

0

10

20

30

40

50

60

70

80

ok. 1325 ok. 1550 ok. 1600 ok. 1650 ok. 1700 ok. 1740 ok. 1795l e to

dena

rièi

pšenica

junetina

bele ribe

sol

vino

olje

Tabeli in grafikona seveda prikazujeta pričakovano nominalno rast cen, z vidika splošnegasevernoistrskega gospodarskega razvoja pa ne preseneča niti rast oziroma stagniranje in celo padanjerealnih cen. Medtem ko je namreč za skoraj vse proizvode značilna tudi realna rast cen za obdobje odzačetka 14. do konca 16. stoletja, razen za ribe, kjer je primerjalni podatek povzet po cenah na Reki(Basioli, 1966, 186), torej v obdobju relativne gospodarske prosperitete severnoistrskih mest, pa je zaobdobje do srede 18. stoletja značilno padanje realnih cen, ki so zaradi gospodarskega stagniranjain celo upadanja razvoja bila nedvomno

Nominalna in realna cena soli

0

1

2

3

4

5

6

7

leto

dena

rièi

nominalna cena soli 1 1,3 4,1 5,3 5,6 4,4 6

realna cena soli 1 0,53 1,3 1,03 1,09 0,64 0,87

ok. 1325 ok. 1550 ok. 1600 ok. 1650 ok. 1700 ok. 1740 ok. 1795


Nominalna in realna cena pšenice

0

20

40

60

80

100

120

leto

dena

rièe

v

nominalna cena pšenice 7 26 63 44 52 55 97

realna cena pšenice 7 10,6 20 8,5 10 8 14

ok. 1325 ok. 1550 ok. 1600 ok. 1650 ok. 1700 ok. 1740 ok. 1795

povezana s slabšo kupno močjo prebivalstva, kar se ne pozna le pri uvoženih, ampak tudi pridomačih proizvodih, kot ponazarjata grafikona nominalnih in realnih cen pšenice in soli. Pri slednjikaže opozoriti, da gre za cene piranske soli, ki jih je v dogovoru z lokalno oblastjo določal beneškisolni urad, zato pa višina cene še nazorneje prikazuje opisane gospodarske razmere in pogoje, podkaterimi se je istrskim solinarjem še izplačalo pridelovati sol.

Rast cen v drugi polovici 18. stoletja seveda ni osamljen istrski primer, temveč gre za splošen,vsaj evropski, če že ne svetovni gospodarski dvig in rast potrošništva. Kljub temu je s primerjavonekaterih cen, ki so se oblikovale v Benetkah in so jih zapisovali tudi v koprske uradne knjige, karkaže, da so se po njih ravnali pri maksimiranju domačih cen, moč opaziti, da so nekatere cene vprodaji na drobno v Istri znatno nižje od beneških, še posebno domačih proizvodov in zlasti kar se tičeoljčnega olja. Njegovi rasti cene gre nedvomno največja zasluga prav beneški davčni politiki, ki je odsrede prve polovice 17. stoletja dalje izjemno poviševala obdavčitev na istrsko olje, medtem ko odtega domačini niso imeli kaj prida zaslužka, temveč prav obratno.

Tabela: cene leta 1781 v Benetkah (M/1062, 217)

artikel mera (star/libra) cena v sold 1781 cena za kg /l

Formento al staro (žito) 76,32 kg161 390 5,1

Formenton al staro (koruza) " 200 2,6

Sorgo al staro (sirek) " 120 1,57

Vena al staro (oves) " 120 1,57

Segala al staro (rž) " 240 3,14

161 Beneški star (prim. Herkov, 1978, 372).


Fava al staro (bob) " 280 3,7

Fasoli al staro (fižol) " 360 4,7

Megio al staro (proso) " 240 3,14

Oglio alla libra (olje) 0,65 36 13,85

Vino alla libra162 (vino) 2,682 l 18 6,7

Cera lavorata alla libra (vosek) 0,477 54 113

detta de compimento (obdelanvosek)163

" 56 117

Risi alla libra (riž) 0,477 kg 5 2,1

Tabela: maksimirane cene sira, maščob in suhega mesa iz let 1734 in 1782 v Kopru(M/1115B, 268; M/1064, 52)

artikel mera (star/lira) cena v sold 1734 cena v sold 1782

ovčji sir - letošnji 0,52 l 14 28

ovčji sir star preko 1 leta 0,52 l 17 30

ovčji sir iz Piacenze 0,52 l 30 44

ovčji sir Parmegiano 0,52 l 34

domač ovčji sir ali star iz krasa 0,52 l 12 20

domač ovčji sir - letošnji 0,52 l 18

maslo (buttiro cotto) 0,52 l 22 36

surovo maslo (buttiro crudo) 0,52 l 18

svinjska mast starega prašiča 0,52 l 24

slanina stara velika 0,52 l 14 24

slanina tanjša 0,52 l 20

salame v olju 0,52 l 25 38

beneška salama s česnom 0,477 kg 36

vratovina (ossocolli) 0,477 kg 48

tlačenka 0,477 kg 36

pršut 0,477 kg 20 36

162 Po Herkovu (1978, 367), ki se sklicuje na Scottonija (1773): 1 secchio vina = 4 1/8 libbre mensurali di vino,tj. vinska libbra mensurale = bozza, je torej bozza ta merska lira, kar potrjuje tudi navedba v M/1064, 54; za oljeje razmerje baril oz. urna : bozza 1: 25, tj. 2,598 l (oljni baril 64,994), za vino pa razmerje 1 : 24 (orna 64,368)in je torej bozza 2,682 l.163 M/1064, 53, piše cera lavorata.


artikel mera (star/lira) cena v sold 1734 cena v sold 1782

domač pršut 0,477 kg 12 30

sveže svinjsko meso 0,477 kg 10

navadna klobasa (luganega) 0,477 kg 14

sveža nesoljena slanina 0,477 kg 12

salama iz mesa svinjske glave(musetti)

0,477 kg 11 24

sveža (medicinska) mast (sonza) 0,52 l 18

stara (medicinska) mast (sonza) 0,52 l 18 -

riž iz Ostiglie 0,477 kg 3 6:6

veronski in mantovanski riž 0,477 kg 6

milanski riž 0,477 kg 5

fini nemški ječmen majhne teže 0,302 kg 5

svež nemški ječmen težke164 teže 0,477 kg 6

domač ječmen 0,477 kg 4

fine rumene testenine165 težke teže 0,477 kg 18

običajni rezanci 0,477 kg 5 8

lazanje 0,477 kg 8

kruh (panino) 0,3975 kg166 4

suha polenovka 0,477 kg 18

sveža polenovka 0,477 kg 9

iglica 1 kos 3

sardela 1 kos 0:6

olje za libro na urno 0,65 l 25

Za redno preskrbo sverozahodnih istrskih mest z mesom (prim. Gestrin, 1977) so skrbeli že zdoločili v srednjeveških statutih, s katerimi so določali tudi cene, kasneje pa so zapisi o maksimiranjucen mesa ohranjeni v več komunskih knjigah in davčnih predpisih (LD; PAK. PA. Beccaria; M/1064;M/1115B). Pri ceni mesa pa v primerjavi z drugimi potrebščinami vsaj v Kopru preseneča ustaljena

164 Prim. Herkov, 1985, 482.165 Bigoli fini giali, maccaronnini, stelette, semenzine, macaronni forati di Paglia.166 Leta 1748 so določili, da »ogni Pane di soldi 4 pesar debba Oncie 10« (M/1115, 95). Če je torej 1 unča 3,975dkg (Herkov, 1978, 367), je koprski kruh,oziroma v tem primeru pravilno poimenovan »kruhek«, tehtal slabih40 dkg. Fontik naj bi v Kopru razdeleval kruh, imenovan “di schiavi, che imita il buffetto di Venezia, ter druge vrstekruha iz mešanih žit, ki jih pripeljejo tudi Avstrijci” (Rel. 1650).


nominalna cena od konca 16. do sredine prve polovice 18. stoletja. Mesa za prodajo v mesnicah soIstrani malo pridelali, večinoma so ga uvažali iz avstrijskega zaledja, iz turških dežel in iz Benetk(M/1064, 58). Kot kaže, so po mesu posegali predvsem številni beneški uradniki v Kopru ter višjisloji, kljub temu pa se je nominalna cena mesu ohranila zaradi manjšega povpraševanja v časugospodarske stagnacije, cene krepko narastejo v drugi polovici, zlasti proti koncu 18. stoletja. Izjemaje le podatek za leto 1730, ko naj bi koprskim mesarjem beneški senat dovolil prodajo govedine po 20soldov, kar je bilo morda povezano s splošnim pomanjkanjem, ki si ga beneške oblasti za svojeuradnike in vojščake niso smele privoščiti.

Ponudba svežega mesa se je v glavnem omejevala na mlado govedino, kozliče in jagnjetino,medtem ko se je svinina beležila ločeno od drugega svežega mesa, v glavnem v povezavi ssuhomesnatimi izdelki, ki so jih prodajali v severnoistrskih mestih, z razmeroma bogato ponudbo paso se Istrani lahko pohvalili s suhomesnatimi izdelki in siri.

Tabela: cene mesa (v denaričih za libro - 0,477 kg)

junetina govedina kozlič jagnje drugo svinina

1296167 6 6 10

1550168 12 14 14

1594169 48 36 48 48 36

1650170 48 74 74

1722171 48 60 48

1730 240172

1733173 48-60 60 48

1783174 84-96 72 132 144 72-84 120175

1799176 156 180 180

Ker tudi ni bilo kakih večjih industrijskih ali vsaj polindustrijskih proizvodnih obratov, razennekaj poskusov, ki so se večidel klavrno končali, tradicionalne gospodarske panoge kljub večjemupovpraševanju zlasti po olju in ribah, deloma še soli, niti po sredi 18. stoletja niso omogočale več kotle osnovne preživetvene pogoje. To stanje se je končno še najbolj zrcalilo na demografskem področju,saj je bilo predvsem za mestno prebivalstvo v Kopru in Piranu značilno stagniranje, z vidika razmerjamed nataliteto in mortaliteto pa je opazno celo razmeroma veliko upadanje prebivalstva, kot je toodlično nakazala Benussijeva študija (Benussi, 1910). Le podeželje, zlasti koprsko, si je v drugi

167

Mihelič, 1985, 111.168

Benussi, 1928, 230.169

STPI, 590.170

Benussi, 1928, 230.171

M/1115b, 100.172

SM, 27. 4. (carne bovina).173

M/1115b, 248.174

M/1064, 56.175

M/1064, 52.176

Benussi, 1928, 230.


polovici 18. stoletja nekoliko bolj opomoglo ter je v primerjavi s prvo polovico tega stoletja celodvakratno naraslo. To dejstvo lahko pripišemo tudi razvoju tržaškega pristanišča, ki je prav v tem časuprispevalo k dvigu prebivalstva v Trstu z okoli 6.000 sredi 18. stoletja na dobrih 27.000 prebivalcevob koncu stoletja. S tem se je povečalo povpraševanje po agrarnih pridelkih, zlasti pa po oljčnem olju,ki pa ga med posebej obravnavanimi severnoistrskimi pridelki edinega lahko štejemo za surovinskiproizvod, saj so ga tako v Trstu kot drugod uporabljali predvsem za razsvetljavo, kasneje tudi zastrojno olje (Titl, 1965, 16), v Benetkah pa precej za izdelavo mila, kajti le 1% naj bi ga šlo zanamizno olje (Rutar, 1896, 82).

Rast cen v drugi polovici 18. stoletja seveda ni osamljen istrski primer, temveč gre za splošen,vsaj evropski, če že ne svetovni gospodarski dvig in rast potrošništva. Kljub temu je s primerjavonekaterih cen, ki so se oblikovale v Benetkah in so jih zapisovali tudi v koprske uradne knjige, karkaže, da so se po njih ravnali pri maksimiranju domačih cen, opaziti, da so nekatere cene v Istriznatno nižje od beneških, zlasti kar se tiče oljčnega olja. Njegovi rasti cene gre nedvomno največjazasluga prav beneški davčni politiki, ki je od srede prve polovice 17. stoletja dalje izjemno poviševalaobdavčitev na istrsko olje.

Finančno in investicijsko področje prav tako ni kazalo kakih večjih premikov, je pa vsaj zakoprsko in deloma piransko zastavljalnico, hranilnico in posojevalnico za drugo polovico 18. stoletjaznačilno, da so se relativno precej povišale hranilne vloge, ki pa skupno niso dosegale niti na primerletnega beneškega iztržka od prodaje deleža istrske soli, ki je pripadala Benečanom. Toda hranilnevloge so vsaj bile, kar kaže, da so v drugi polovici 18. stoletja prebivalci severne Istre le imeli kajprihraniti, pa če v primerjavi z drugimi beneškimi deželami še tako skromne vsote, medtem ko so bilev 17. in prvi polovici 18. stoletja hranilne vloge tako minimalne, da sta zastavljalnici lahko poslovalile z dodatno finančno pomočjo, predvsem s strani drugih komunskih ustanov, kar ne le da ni prinašalogospodarskega razvoja, temveč ga je s slabljenjem in razprševanjem finančne zmožnosti na večpodročij celo zaustavljalo.

145 Vinogradništvo in vinarstvo

Vinogradništvo in vinarstvo

Nasploh je veljalo, da so veliko vrst zelo dobrih vin pridelali v okolici Trsta, Milj, Kopra, Izolein Pirana, medtem ko so bile drugod cenjene le posamezne vrste ali splošneje le bela ali črna vina.Čeprav so veliko vina prevažali po morju z ladjami v Furlanijo, Benetke in od tam naprej, vSredozemlje, na Nemško, Holandsko in drugam, so ga Istrani veliko porabili tudi sami. Po vina pa sov Istro prihajali predvsem Kranjci in kranjska gospoda, ki niso poznali le Valvasorjevega črnokalca(Valvasor, 1984, 50), temveč so istrsko vino poleg soli in olja stoletja pridno odvažali v Ljubljano indruge kranjske kraje.

Mnogo zgodovinskih dokumentov priča o teh dogodkih, nazorno pa o tem poroča tudi kranjskipolihistor s konca 17. stoletja, ki primerja Istro s svetopisemsko deželo Kanaan, kjer da se pretakatamed in mleko, medtem ko se v Istri pretakata olje in vino. "Tu uspeva silno veliko vina, in sicernajimenitnejšega, večinoma rdečega," ugotavlja Valvasor in hudomušno pristavlja, da se mu "rdečiceni treba sramovati in ne bati tujega zraka (kakor se boji marsikatero rdeče vino, ki nerado in ob izgubisvoje dobrote prekorači meje svoje domovine), marveč zagotovljena mu je velika naklonjenost indober tek tudi v prav oddaljenih deželah, kjer se utegne predstaviti kot delikatna pijačica. Zato ga tudičesto izvažajo; prodajalcem preskrbi namesto svoje drugo rdečico, namreč žolto rdečico dukatov incekinov, ali pa zamenja svojo plemenito trtno kri z belim srebrom ..." (Valvasor, 1984, 56).

Vino v najstarejših severnoistrskih listinah

Kolikšen gospodarski pomen je imelo vinogradništvo in vinarstvo za Istro, predvsem za njenseverni del, priča vrsta ohranjenih listin iz daljne preteklosti, kjer je vino navedeno kot poglavitnamenjalna vrednost oziroma pogoj za obstanek. Tako gotski vojaški poveljnik Cassiodor, pod čigarpoveljstvom je bila leta 538 tudi Istra, v nekem pismu naroča, naj dajo "iz kraljeve blagajnice tolikosolidov ...", "da vojaštvo ne bo brez vina", zato "nakupi naj ga Pavel v Istri, kjer je vinska trta jakodobro obrodila" (Kos, 1982, 15). Cassiodor nadalje slavi Istro, njeno rodovitnost in blagostanje, da jepolna oliv, okrašena z njivami in bogata z vinom in da tu zori vsak sadež s trikratno rodovitostjo.

Naslednji prelomni dogodek za Koper in vso Istro, ki se nam je ohranil zapisan in je bil pravtako povezan z vinom, je bila koprska obveza beneškemu dožu iz leta 932, s katero je Koper vsakoleto ob trgatvi obdaril beneškega suverena s 100 amforami vina (Kos, 1906, II.). Ta dogodek je bilnamreč prvi v vrsti približevanj tedaj še frankovskih istrskih mest k beneškemu mestu na lagunah, kisi je v nadaljnjem zgodovinskem razvoju z vrsto podobnih političnotrgovskih in vojaških sporazumov,nenazadnje pa v drugi polovici 13. stoletja tudi s silo podredilo današnja slovenska istrska mesta.

Očitno pa je bil ta dogodek Benečanom pomemben tudi na simbolni ravni, saj so kasnejeobvezo koprskega mesta predali svoji gradeški cerkvi. Toda kaže, da Koprčani niso imeli takospoštljivega odnosa do gradeških patriarhov (sami so namreč v cerkvenoupravni ureditvi spadali doleta 1751 pod oglejskega patriarha) kot do Benečanov, saj so jim ob dolžnem času večkrat poslalislabo ali že skisano vino, tako da s to obliko dajatve patriarhi niso bili več zadovoljni. Zato soBenečani svojim načelnikom v Kopru strogo zabičali, da morajo vsako leto dati 200 urn dobrega vinaza gradeške patriarhe (Benussi, 1887, 39). Podobno vinsko obvezo v višini 100 urn vina so polegdrugih obveznosti dolgovali Izolani vsakokratnim oblastnikom, in sicer najprej beneškemu dožu PetruCandianu, ko mu je leta 967 cesar Oton I. poklonil Izolo. Dož je Izolo kmalu poklonil daljeoglejskemu patriarhu, ta pa leta 1031 opatinjam sv. Marije v Gradežu. Kljub prehodu pod beneškooblast pa sta tako Koper kot Izola še dolgo v novi vek plačevala omenjeni dajatvi, čeprav ne več vvinu, temveč v ustreznem denarnem nadomestilu.

Prav tako nam listina iz leta 1186, ko je šlo za ponovno ustanovitev koprske škofije (Kos,1911), priča o izrednem gospodarskem pomenu vina. Mnogi zgodovinarji se namreč strinjajo, da jekoprska škofija, dokazano obstoječa že konec 6. stoletja (Bratož, 1981, 205-221), prenehala s svojimdelovanjem nekje na prehodu v 9. stoletje predvsem zato, ker ni imela dovolj lastnih sredstev zavzdrževanje škofa. To dolžnost je nato opravljal kar tržaški škof. Ker pa se je splošni gospodarskiustroj od 12. stoletja dalje nagibal v korist obmorskih mest in trgovine v rokah premožnejših


meščanov, si je omenjenega leta 1186 že izoblikovani koprski komun lahko privoščil ponovnodelovanje škofije, in sicer tako, da ji je podelil štiri koprske vasi in 1.000 teras trt (Kos, 1915).

V vrsti istrskih srednjeveških listin, kupoprodajnih pogodb, zadolžnic ali zakupnih aktov vinonastopa kot menjalna vrednost za denarne vložke, zakupe, zastave, naložbe in druge kapitalskedejavnosti177, tako da lahko brez zadržkov ugotovimo, da vino ni bilo le osnovni produkt severne Istre,temveč tudi osnova nadaljnjemu gospodarskemu razvoju, skratka vino je bilo "denar".

Vinski davčni ustroj, pridelek, mere, cene in tihotapstvo z vinom

Kakšne dobičke lahko državni blagajni prinaša proizvodnja, zlasti pa trgovina z vinom, so senedvomno najbolje zavedali Benečani. Beneška republika je budno spremljala gospodarski razvojsvojih krajev, jih po potrebi spodbujala ali zavirala, vselej pa skrbela za urejeno in nadzorovanodavčno politiko. Zato so že kmalu po osvojitvi severozahodnih istrskih mest svojim načelnikom v tehmestih s posebnimi zakonskimi odredbami, tako imenovanimi zapovedmi (Commissiones), s katerimiso urejali obče upravljanje svojih posesti, nalagali tudi posebne ukrepe v zvezi s trgovino z vinom inpreprečevanjem tihotapstva oziroma kontrabanta. Prav tako so svoji davčni politiki prilagodiliposamezne določbe mestnih statutov. Poleg teh so še s posebnimi zakonskimi akti, sprejetimi vnajvišjih zakonodajnih telesih, kot sta bila beneški veliki svet in senat, včasih celo od primera doprimera spremljali in odrejali postopanje svojih uradnikov. Navedena zakonska določila pa z natančnopreučitvijo podajajo vso pestro paleto dogodkov, povezanih s proizvodnjo, trgovino in nenazadnje stihotapstvom z vinom.

Že leta 1281 je beneški Veliki svet predpisal postopek, po katerem so se smela izvažati istrskavina v Benetke (Minotto, 1895, 1281. 8. 4.). Podrobnosti in kasnejša dopolnila tega postopka sovsebovali zapovedi istrskim mestnim načelnikom. Tako so koprskemu podestatu naročali, da izsvojega regimenta ne sme izvažati vina drugam kot le v Gradež in Benetke, razen če mu ni biloizrecno drugače naročeno.

Posebej se omenja rebula, ko podestatom Kopra, Izole, Pirana in drugih krajev leta 1343ukazujejo, da morajo imeti preverjeno osebo posebej zadolženo za pečatenje s podestatovim pečatomvsakega soda (butta) vina, ki ga bodo naložili na plovila za Benetke ali Furlanijo. V Kopru je bil za toopravilo vsaj od leta 1357 do 1375 zadolžen Nicol Gradenico, in sicer v funkciji pristaniščnika priVratih sv. Martina. Le iz tega pristanišča v Kopru je smelo iti trgovsko blago po morju, za pečatenjevinskih in oljnih posod pa je Gradenico prejemal plačo v višini 8 lir na mesec (SMi, 1357. 1. 8.; 15.9.; 1375. 31. 8.).

Prevozniki vina so se morali pred odhodom oskrbeti še s primernim poroštvom za svojeplovilo, povrhu tega pa jim je moral podestat oziroma posebej določeni notar izdati potrdilo o količinizapečatenih sodov vina ter namembni postaji, kjer so pregledali prispelo pošiljko. Prevozniki so si zapovratek morali preskrbeti protipotrdilo (contralittera) tamkajšnjih podestatov oziroma v Benetkahuradnikov za vinski dac (Ufficiali datij vini). Temu uradu pa so morali istrski mestni načelniki vsakmesec pošiljati poročila o vseh prevozih vin po morju. Vsako neizpolnjevanje predpisanega, višeknatovorjenega vina ali nenapovedana namembna postaja in drugo se je obravnavalo kot tihotapstvo terbilo temu primerno kaznovano, najmanj tako, da so jim odvzeli vse vino in ladjo, ki so ju prodali nadražbi.

Za preprečevanje teh nepravilnosti so predvideli posebne stimulacije, kot je bilo tudi sicer vnavadi tistega časa. Tretjino tako zaseženega vina je prejel podestat, tretjino beneški komun, tretjinomorebitni prijavitelj, ki je ostal anonimen, če pa ni bilo prijavitelja, je ta tretjina pripadla beneškemukomunu. Iz tega deleža so svoj del dobili tudi uradniki za vinski dac, podestat pa je v svojemregimentu kršitelje javno razglasil ter proti njim postopal (SMi, 1359. 26. 3.; Benussi, 1887, 41, 42,43).

177 Prim. npr. Miheliè, 1984, in fragment notarske knjige koprskega notarja Baysina de Baysinusa iz osemdesetihlet 14. stoletja. PAK. Spisi, 68.


Že v prvi polovici 14. stoletja, torej kmalu po osvojitvi severozahodnih istrskih mest, soBenečani večkrat skušali uvesti ukrepe za preprečevanje tihotapstva, zlasti soli in vina, zimenovanjem posebnih komisij tako imenovanih treh modrijanov (sapientes) (SMi, 1347. 25. 10.;1348. 2. 9.). Ti so ponavadi imenovali še posebne oglednike (provisores), ki so se s položajemseznanili na licu mesta ali pa pooblastili za to opravilo tamkajšnje podestate. Po njihovem poročilu sopredlagali nadaljnje ukrepe.

Poleg splošnih ugotovitev o vedno večjem obsegu tihotapstva (contrabanno) so kapitanuladjevja istrske obale (Capitaneus ligni Riperie Istrie) vselej naročili budno motrenje. Pozoren naj bibil zlasti na dogajanja ob izlivih rek, vsakega prekrševalca pa so bili s popisom zaseženega blagadolžni izročiti beneškim Ufficialom al Cattaver ali Ufficialom de contrabannis (SMi, 1363. 10. 4.;Benussi, 1887, 35). Ker so tihotapci svoje blago do odprtega morja očitno največkrat privažali porekah, so se Benečani naposled odločili, da bodo ustja rek nadzorovali s posebnimi stražami, spostavitvijo stolpov oziroma z zaprtjem ustij rek s koli, verigami ali podobnimi zaprekami (SMi,1363. 17. 6.). To prakso so uporabljali tudi kasneje, kot kaže ukaz nadzornika v Istri (Provveditore inIstria), Antonia Longa (SM, 1594. 4. 6.).

Od leta 1358 sta bili za ta nadzor dodeljeni dve bojni ladji, vsaka z 80 veslači, 17 vojaki pešciin 10 strelci ter 4 izvedenimi krmarji. Kapitana ladij se več kot en dan nista smela zadrževati vposameznem pristanišču, prepovedano pa jima je bilo tudi spati ali jesti pri kateremkoli istrskemmestnem načelniku. Leta 1381 pa je bil v beneškem Velikem svetu imenovan še poseben kapitan zapreprečevanje tihotapstva v Istri, ki je razpolagal z eno galejo in z brigantinom (SMi, 1358. 19. 10.;1363. 10. 4.; 1371. 6. 5.; 1381. 13. 9.).

Poglavitni odjemalci istrskega kontrabantiranega vina so bili v Furlaniji, od vzpona Trsta v 17.in 18. stoletju pa v tem mestu. V tem času je bila za preprečevanje tihotapstva na Debelem rtiču priKopru stacionirana posadka dveh bojnih ladij, sestavljena pretežno z Albanci. To tudi priča, kakorazširjeno je bilo nelegalno prevažanje blaga prav v Trst, kjer tedaj seveda ni bilo potrebno plačevatinikakršnih davkov. Zanimivo pa je, da tedaj zaseženega tihotapskega blaga niso več razdeljevali medza to zaslužne, temveč so ga ali prodali na dražbi ali pa vse zaseženo blago zmetali v morje,nemalokrat kar s potopitvijo same ladje (SR, 1643. 20. 6.; 1644. 6. 10.; 1646. 29. 8.).

Toda vsi našteti in drugi ukrepi, vključno z visokimi kaznimi178, niso zalegli in poročila otihotapstvu v Istri se do konca Beneške republike (1797) le še množijo.

Pri tem pa se gre seveda v prvi vrsti vprašati o vzrokih za tako stanje. Tu so bili nedvomno naprvem mestu davki oziroma daci, ki so jih pobirali dacarji. Za vsako amforo vina, izvoženega vBenetke, so v 14. stoletju Istrani morali plačati okoli 2 dukata (tedaj 1 dukat = 3,1 lire = 62 soldov)davka, od leta 1383 dalje pa še 30 soldov povrh (SMi, 1375. 27. 9.; 1382. 24 10.; 1383. 16. 3.).Herkov (1985, 471-475) navaja več podatkov, koliko manjših enot oziroma litrov naj bi vsebovalaamfora. Ocene na podlagi nekaterih podatkov in navedb se gibljejo med 518 in 685 litri. V 16. stoletjunaj bi se celo razlikovala amfora za prodajo vina na veliko od amfore za prodajo na drobno, in sicernaj bi prva držala okoli 685, druga pa okoli 600 litrov. V zadnji četrtini 18. stoletja je po uradnihpodatkih (Scottoni, 1773) amfora merila 600 litrov, s tem, da ta amfora vsebuje 56 beneških sičev(10,7 litra), 1 sič se je delil na 4,125 boce, beneška urna pa je vsebovala 6 sičev (okoli 65 litrov)(Herkov, 1985, 471; prim. id., 1978, 363).

S pomočjo podatka iz leta 1313, da je bil davek na urno vina, izvoženega v Furlanijo, 8 soldov,povprečna cena urne vina pa se je gibala med 20 in 30 soldi179, lahko sklepamo, da je dac na prodano

178 Z odlokom z dne 10. april 1363 sicer prepovedujejo torturo za tihotapce (gl. SMi, 5), toda še leta 1618 (SM,23. 8.) je dobil tri udarce z bièem lastnik ladje, ki je natovorjena z vinom peljala proti Trstu, ker je na ukazkapitana barke proti kontrabantu zaèel streljati. Toda tedaj jo je poceni odnesel, kajti leta 1625 so Beneèanipredpisali, da se v primeru nasilnega upiranja ali žaljenja uradnikov tihotapce kar obesi (Leggi Crim., 1751,114).179 Za ta podatek ter o dacarjih in delovanju komunske uprave glede pridelovanja vina prim. Miheliè, 1995.


vino znašal 20 do 30% oziroma da je bilo glede na višino davka razmerje med amforo in urno v 14.stoletju v severni Istri 1 proti 8. Na to sklepanje napeljuje tudi višina koprskega davka na vino,prodanega na drobno v gostilnah v mestu in na podeželju, to je dac na hosterije v mestu ali, kot se ješe imenoval, dac na špino, in dac na hosterije v vaseh, ki je na Koprskem tako v 14. kot 16. stoletjuvariiral med 25 in 33%180.

V zadnji četrtini 16. stoletja so sicer poskušali višino nekaterih dacev fiksirati in poenotiti. Takoso za Koper in podeželje namesto tretjine zneska, zasluženega s prodajo, določili dac 30 soldov pourni vina v maloprodaji (SM, 1589. 2. 9.; 1598. 3. 10.), s tem, da dacar ni smel skladiščiti vin. Že vzačetku 17. stoletja je vinski maloprodajni dac povrnjen na višino tretjine iztrženega od prodaje vina(M/1115, 61), v davčnih predpisih iz leta 1759, ko se ta dac že dlje časa imenuje dac na špino, pa jeponovno postavljen v višini 30 soldov po urni prodanega vina na drobno v mestu, v vaseh, kjer ohraniime dac na hosterije v vaseh, pa na 35 soldov po urni (CAP. DAC, 1759, 35, 65), vendar poobračunski vrednosti dukata 6 lir in 4 solidov. Slednjemu v davčnih predpisih iz leta 1795 zapišejodavčno stopnjo v tržni obračunski valuti (v. p.): 2 liri, 5 soldov, 4 denariče, torej v razmerju dukat = 8lir (CAP. DAC, 1795, 117).

Ko so Benečani v zadnjih dveh desetletjih 18. stoletja dac na špino in dac za ves pridelek vinana Koprskem, imenovan dac za imbottaduro, to je cenitev, merjenje in pečatenje vinskih sodov,prepustili v upravljanje koprski komunski blagajni (DAPD, 662), se obdavčitev vina v maloprodajiprilagaja ceni oziroma količini in kvaliteti vsakoletnega pridelka, ki določa maloprodajno ceno, saj jebilo vino zaradi načina pridelave in kletarjenja uporabno le eno leto. Za prosto določanje cen vina sosi Koprčani sredi 18. stoletja na vso moč prizadevali (M/1117, 67-82). Svojo pravico so utemeljevali zobičajnim pravom, in sicer da so že v preteklosti bokal vina prodajali po 2 do 3 solde ob ugodnihletinah, ter po 5 in 6 soldov ob slabih letinah. Zato kaže, da medtem ko je tedaj dac na pridelek znašal3 solde po urni vina, so cene vina v maloprodaji vsako leto sproti maksimirali glede na višinovsakoletnega pridelka in zlasti predpisanega letnega davka za vse vinske dace v znesku 14.726 lir in13 soldov (prim. M/1120, 61-130).

Tako je za zadnji dve desetletji razvidno, da ko so npr. leta 1788 pridelali 17.171 urn vina, jemaloprodajni dac znašal 45 soldov na urno, leta 1791, ko je pridelek znašal 28.915 urn pa je bil davek23 soldov na urno (M/1120, 87, 100). Prav iz zapisa o davčnem prihodku iz leta 1788 lahkoizračunamo tudi vrednost bokala in končno še maloprodajno davčno stopnjo. Namreč, neka postavkao 145 urnah in 30 bokalih daje po davčni obremenitvi 45 soldov za urno znesek 327 lir in 7 soldov(M/1120, 87; sicer prim. sq.). Če od te vsote odštejemo znesek za 145 urn, dobimo razliko v vrednosti326 lir 5 soldov, kar pomeni, da znaša obdavčitev za 30 bokalov 22 soldov, kar izračunano iz davčnestopnje pomeni, da je bil 1 bokal obdavčen z 0,73 solda, 1 liter (urna = 65 l) pa z 0,693 solda, in jetorej bokal meril 1,05 litra (prim. Herkov, 1985, 474), kar je enako 2 oljčnim libram oziroma je urnavsebovala 62 bokalov. Potemtakem se je cena vina na Koprskem ob dobrih letinah gibala med 124 in186 soldi, ob slabih letinah pa med 310 in 372 soldi, maloprodajni dac pa je izračunano iz povprečjacen znašal med 12 in 15%.

Davek za vsako urno pridelanega vina na Koprskem so že od 14. stoletja dalje določevali zraznimi odloki. V 14. stoletju je ta znašal od 1 do 4 soldov po urni, glede na letino, ugodne alineugodne vremenske, demografske ali druge okoliščine pa večkrat ni bil enak v mestu kot napodeželju (SMi, 1358. 17. 5.; 20. 9.; 1381. 5. 10.; 1382. 17. 11.). V 16. stoletju se je ta dac ustalil na 2soldih po urni vina (M/1115, 32), leta 1672 so ga poskušali poenotiti za celotno beneško Istro v višini2 soldov in pol po urni (SR, 1672. 11. 6. in 10. 8.), od prve polovice 18. stoletja pa je znašal 3 soldepo urni vina (M/1115B, 238; M/1120).

Davek na pridelek, ki so ga očitno morali plačevati prav vsi vinogradniki, je zanimiv tudi ponačinu izterjatve. Vodil se je posebej za mesto in za podeželje. Leta 1722 so glede tega sprejeli novepredpise, ki pa se v glavnem nanašajo na že veljavne. Predno so se odpravili v meritev količine

180 Prim. SMi, 1381. 5. 10.; 1382. 17. 11.; STKP, 5, 86 (1589. 2. 9.); M/1115, 61-62, 67-68, 83-85.


pridelka, je koprski podestat izdal razglas, ki so ga objavili na vseh glavnih mestnih trgih. V njem jepozval vse župane koprskega komuna ter vse posestnike, da morajo cenilcem vina omogočiti vstop vvsako vinsko klet, in se temu ne smejo upirati. Kdor tega ne bi spoštoval, bi mu zrušili vrata kleti, vsecenilcu neprijavljeno vino bi zasegli, lastnike pa kaznovali z zaporom in jim po zakonih kazensko sodili.Vaščani so še morali cenilcem nuditi vse potrebno, priskrbeti plačilo ter jim nuditi prenočišče, cenilec paje o obhodu moral napisati poročilo (M/1115B, 117-118, 144).

Izbrani dacar je moral najprej položiti ustrezna jamstva (pieggiaria). Predno se je odpravil vmeritev oziroma cenitev vina na koprsko ozemlje, je moral skupno s cenilci zapriseči v roko (giurarin mano), da bo delal pošteno. Predpis jim je nalagal meritev vin z vso natančnostjo, tj. od kleti dokleti, in to ne le tam, kjer so do tedaj merili količino pridelka, temveč tudi v Šterni, Kubertonu, Sv.Antonu, Albucanu, na cerkvenih posestvih in povsod tam, kjer so imeli vino, “saj bodo le takopreprečili vsako možnost kontrabanta,” še pripisujejo odredbodajalci. Ko so izvršili meritev so moraliknjigo z vpisi o količini pridelanega vina predati kancelarju sindikov, ki so jo pregledali, če nisomorda izpustili kake kleti ali le njenega dela, kar je bilo razvidno v primerjavi s popisom v prejšnjemdesetletju. V tem primeru je moral davek plačati dacar (M/1115B, 118). Za vse stroške, ki jih je pricenitvi vina na podeželju imel dacar, je prejel 170 lir, za stroške meritve vina, zbranega v mestnihkleteh, pa 80 lir (M/1115B, 238). Ves denar, ki ga je dacar izterjal v času cenitve, je moral takojizročiti blagajniku sindikov, ta pa mu je za izterjatev izplačal 2% od zbrane vsote. Kar je dacar moralprej založiti in je naknadno izterjal od dolžnikov daca imbottadure, je bil skupno s kaznijo njegovzaslužek. Pod ta odlok sta podpisana koprska sindika in Štefan Kos (Steffano Cos) (M/1115B, 118),ki je bil tedaj cenilec za podeželje, mestna izterjevalca daca za pridelek in za maloprodajo vina pa stabila Iseppo Lugnani in Iseppo Veccelli (M/1115B, 142-4).

Leta 1724 sta na račun zakupa obeh dacev, mestnega maloprodajnega in daca za imbottaduro,morala prispevati 13.929 lir 12 soldov in 6 denaričev v fiskalno komoro, pa če sta uspela ali neizterjati toliko davka v tem letu, jima nalaga zakupna pogodba, in sicer v dveh obrokih, maja innovembra. Kot njun zaslužek sta od te vsote dobila 130 dukatov v vrednosti 6 lir in 4 soldov, zacenitev novega vina pa kot običajno še 170 lir za podeželje in 80 lir za meritev v mestu (M/1115B,142-4). Prav toliko je zaslužil dacar tudi leta 1732, za celoten pridelek v prejšnjem letu, čeprav je uspelzbrati nekoliko manj daca, in sicer 13.862 lir in 6 soldov, na račun skupno obdavčenega pridelka vkoličini 25.540 urn, kar bi bilo 16.601 hl vina, če upoštevamo, da urna okroglo drži 65 litrov (124 oljčnihliber = (124 x 0,524) 64,976) (prim. Mihelič, 1989, 25; Herkov, 1978, 360; id., 1985, 474). Od skupnegapridelka so v vaseh plačevali le dac 3 soldov na pridelek, tedaj v višini 9.632 urn, v mestu pa so za 15.775urn vina iztržili maloprodajni dac (dac spina) v višini 13 soldov in še dac 3 soldov po urni na pridelek(dac imbottadure), torej skupno 16 soldov za urno, kar pomeni, da so toliko vina tudi prodali. Le 56 urnje bilo oproščeno daca spina (plačali so 3 solde), 76 urn pa daca imbottadura (plačali so 13 soldov)(M/1115B, 238).

Zanimivo pričevanje o tem davku se je ohranilo tudi iz obdobja t. i. prve avstrijske oblasti vIstri, ko so se vinski dacarji odpravili izmeriti celoletni vinski pridelek po koprskih vaseh ter soskladno še z beneškimi določili popisali pridelek od kleti do kleti, z vpisi imen vseh vinogradnikov,zato je ta seznam (PAK. 288. De Belli, 11), ki je v tabeli sumarno povzet le s količinami pridelka poposameznih vaseh, pomemben tudi z vidika vaške prebivalstvene strukture.


Tabela: popis pridelka vina v urnah leta 1804 v koprskih vaseh (PAK. 288. De Belli, 11)

vas urn vina vas urn vina

Movraž 670 Rojci 53

Smokvica 153 Čentur 93

Gračišče 111 Pomjan 228

Kubed 392 Manžan 151

Dol 195 Koštabona 495

Zanigrad 7 Puče in Planjave 474

Zazid 101 Breci in Dolina 84

Podpeč 270 Šmarje 574

Bezovica 187 Grintovec 36

Loka 497 Kavrijak 18

Rožar 1.073 Gažon 302

Gabrovica 961 Sergaši 62

Osp 1.286 Padna 265

Tinjan 375 Nova vas 174

Škofije 490 Sv. Peter 585

Dekani 1.117 Krkavče in Škrljevec 671

Sv. Anton 414 Merišče 287

Lopar 75 Skorušica 142

Marezige 56 Sorbar 30

Babiči 101 Skupaj 13.255

Eden med najpomembnejšimi za deželno fiskalno komoro je bil dac za izvoz vina v avstrijskedežele181. Okoli leta 1570 je znašal 8 soldov za koprsko kvarto (dobrih 20 litrov) (M/1115, 67), po letu1575 in do konca Beneške republike pa je znašal 2 solda za sič (secchio) oziroma 10 soldov za urnovina (M/1115, 67-68; CAP. DAC, 1759, 53-55).

Naštete dace z zneski zasledimo že v poročilu prihodkov in odhodkov deželne fiskalne komoreleta 1582 in 1584.

181 M/1115, 22 (4. okt. 1575): "Vini per Terre Aliene"; to je dosledno uporabljan izraz za dac vina za izvoz vavstrijske dežele. Razmerje med urno in sièem je torej znašalo 1 : 5.


Tabela: vrste vinskega daca in višina vinskega prihodka fiskalne komore leta 1584

vinski daci lir soldov

dac 2 soldov za sič (secchio) vina,

izvoženega v avstrijske dežele 1.124 18

isti dac za Buje z ozemljem 327 18

isti dac za Izolo z ozemljem 502 10

dac na gostilne (ostarie) v mestu 4.820 4

dac na gostilne po vaseh 1.313 18

dac za ustekleničenje (imbottadura)

2 solda po urni 1.400

skupaj daci za vino 9.489 8

Poleg naštetih treh oziroma štirih dacev za vino (maloprodajni (mesto, vas), imbottadura,izvozni), se je davčna blagajna polnila še z dvema. Čeprav so strogo prepovedovali uvoz vina z drugihozemelj, kar so določili že v statutu leta 1423 (STKP, 1, 31), nemalokrat pa se je dogajalo tako v 16.kot 17. in 18. stoletju, da so celo podestati dovolili uvoz tujega vina, na kar so se Koprčani vselejbesno pritožili pri centralni oblasti in tudi uspeli (M/1117, 46 sq.), je bil prebivalcem Kopra dovoljenuvoz vina, pridelanega na beneških posestvih izven koprskega ozemlja. Vsak tak uvoz, po morju ali pokopnem, so morali prijaviti pri koprskem sindikovem kancelarju in za dovolilnico (boletto) okoli leta1722 plačati 2 solda (M/1115B, 120), konec 18. stoletja pa 3 solde po urni (M/1120, 87-130), sicer sojih smatrali za tihotapce in kaznovali s 25 dukati, jim odvzeli vino in prevozna sredstva ter še kazenskosodili (M/1115B, 120). Količina tako uvoženega vina se je v zadnji četrtini 18. stoletja gibala med 400in 700 urnami (M/1115B, 238; M/1120, 87-130).

Koprčani pa so očitno imeli tudi vinograde na avstrijskih posestvih; ta davčna postavka zadovoljen uvoz se je imenovala “vino introdotto d’alieno Territorio”. Njihova davčna obveznost se jegibala skladno z višino maloprodajnega daca z odbitkom daca za imbottaduro. Količina tega pridelkapa se je v zadnji četrtini 18. stoletja gibala med 100 in 200 urnami (M/1120).

Tabela: vrste dacev na vino in količniki (konec 18. stoletja)

dac količnik na urno vina

dac na pridelek (imbottadura) 3 soldi

maloprodajni dac v mestu (a’ spina) glede na pridelek 12-15% cene

maloprodajni dac na vasi 35 soldov

izvozni dac za avstrijske dežele (Terre Aliene) 10 soldov

uvoz s posestev izven Kopra 3 soldi

dac za tuje posestnike maloprodajni dac - 3 soldi

Na podlagi višine izterjanega daca za izvoz vina v avstrijske dežele (vini Terre aliene) se lahkodokaj natančno izračuna količina tako izvoženega vina. Pri tem pa kaže poudariti, da se je koprska


deželna komora ob koncu 16. in v prvi polovici 17. stoletja polnila le z dacem na količino izvoženegavina v avstrijske dežele iz Kopra, Izole in Buj (Rel. 1584; 1604), okoli leta 1620 pa še iz Motovuna inLabina (Rel., 1620), čeprav naj bi že po davčnem kapitolarju iz leta 1575 ta dac plačevali tudiizvozniki iz ozemlja fevda Petrapilose, Završja in Vižinade, Oprtalja, Grožnjana, Umaga, Dvigrada inBal, Novigrada ter seveda z vseh teritorijev naštetih krajev (M/1115, 67). Že okrog leta 1626Izolanom ni bilo potrebno več plačevati daca za izvoz vina, ki je prej prinašal fiskalni komori okoli200 dukatov (Rel., 1626), kar pomeni, da so Izolani tedaj tudi do 2.480 urn oziroma 1.612 hl vinaletno izvozili na Avstrijsko182. Sicer pa poleg Kopra in Izole koprski podestat leta 1650 (Rel.) omenjale še Piran in Milje, kjer proizvedejo in izvozijo vina v dostojnih količinah, tako da si je lahko deželnablagajna polnila prihodke, kajti teh tedaj ni več prinašala pridelava soli. Ko je leta 1672 koprskipodestat Baldissera Zen razmišljal o uvedbi daca na pridelek vina za vso deželo, ker je tedaj veljal vvišini 2,5 soldov na urno le za koprsko ozemlje, je priznal, da drugod vina pravzaprav ne proizvedejoravno mnogo (Rel., 1672). V zvezi s kontrabantom pa je zanimiv podatek koprskega podestata iz leta1670, ki ugotavlja, da se je na račun daca za izvoz v avstrijske dežele v deželni blagajni nabralo le okoli1.000 dukatov, po njegovi oceni pa bi ga moralo biti vsaj dvakrat več (Rel., 1670).

Kljub temu, in z upoštevanjem zlasti zadnje navedbe o prav tolikšnem leganem kot ilegalnemizvozu vina, podatki o letnih zaključnih računih deželne fiskalne komore ter nekateri drugi sporadičnipodatki o višini daca za izvoz vina v avstrijske dežele dajejo nazorno sliko o obsegu tega prometa.

Tabela: legalni izvoz vina iz beneške Istre v avstrijske dežele

leto dac lir urn vina litrov

1582183 2188 4376 284.440

1584184 1954 3908 254.020

1604185 2600 5200 338.000

1670186 6200 12400 806.000

1708187 6230 12460 809.900

1762188 7010 14020 911.300

1779189 1565 3130 203.450

1788190 1565 3130 203.450

182 200 dukatov x 6,2 = 1240 lir x 20 = 24.800 soldov : 10 (dac) = 2.480 urn vina x 65 (urna) = 161.200 litrov.183 Samo Koper in Buje (Rel., 6, 399).184 Samo Koper, Izola in Buje (Rel., 6, 406).185 8.350 lir je prinašal skupen dac za olje in vino za dve leti, ker pa so bile tedaj nevihte, ga niso uspeli pobrati(Rel.). Če na podlagi prejšnjih dohodkov od daca olja odštejemo cca. 1.500 lir letno, dobimo cca. 2.600 lir dacavina letno.186 2.000 dukatov bi lahko znašal dac 10 soldov za urno vina v avstrijske dežele, vendar dejansko pobran lepolovičen, ker je dosti kontrabanda (Rel.).187 SM. 9. 1.m. v.188 ASV. DAPD, 662.189 ASV. DAPD, 1007.190 ASV. DAPD, 662.


Izvoz vina (v urnah) iz beneške Istre v avstrijske dežele, po iztrženem dacu

0

2000

4000

6000

8000

10000

12000

14000

16000

1582 1584 1604 1670 1708 1762 1779 1788

leto

urne

Kaže, da je izvoz vina v zaledje, kjer so cenili zlasti moškat in refošk (Rel., 1669), vsaj dozadnje četrtine 18. stoletja dejansko delno nadomestil izpad davčnih dohodkov na račun izvoza soli.Vendar Avstrijci so kaj kmalu postavili pogoje za lastno pridelavo vina oziroma so ga zlasti prekoTrsta začeli uvažati tudi iz drugih italijanskih dežel, iz Dalmacije, predvsem iz Dubrovnika, pa tudi izGrčije (prim. Gestrin - Mihelič, 1990, 95 sq.); že v zadnji tretjini 17. stoletja so začeli zasajati pravmoškatne trte na tržaškem ozemlju (M/570, 111), kasneje tudi v avstrijski Furlaniji in drugod, tako daje v luči stalnih medsebojnih trgovskih konfliktov na mejah beneške Istre razumljiva sprva uvedbaenakega davka v višini 10 soldov za urno vina tudi s strani avstrijskih oblasti (Rel., 1725), leta 1790pa celo popolna prepoved uvoza vin iz beneške Istre (DAPD, 662). Zato pa so ustaljene tihotapskepoti, kljub vse strožjemu davčnemu sistemu na eni in nadzoru tako kopne kot morske meje na drugistrani, seveda potekale mimo vseh prepovedi.

Kolikšen pa je bil pridelek vina na Koprskem in v sosednjih komunih? Medtem ko za prvopolovico 18. stoletja razpolagamo sicer že z zanesljivimi, zato pa le sporadičnimi podatki o količinipridelka, pa so za zadnje desetletje tega stoletja ohranjeni davčni seznami, ki zelo nazorno kažejorazmere v vinogradništvu in vinarstvu na Koprskem. Iz njih je predvsem razvidno, da je pridelek izleta v leto zelo nihal, in sicer med 17.000 in 28.000 urnami letnega proizvoda, kar je bilo sevedaodvisno predvsem od vremenskih razmer. Manj zanesljivi so podatki za prejšnja obdobja. Ko je bilaleta 1587 ugodna letina, koprski podestat poroča, da so samo na Koprskem proizvedli okoli 20.000 urnvina (Rel., 1587). Njegov kolega pa leta 1604 ob slabi letini navaja, da so tedaj pridelali le 2.000 urnvina, medtem ko naj bi bil ob običajnih letinah pridelek v višini 8.000 do 10.000 urn (Rel., 1604).

Podatki o iztrženih dacih za vino pa omogočajo natančnejši izračun in primerjavo količinepridelanega vina na Koprskem v zadnji petini 16. stoletja (Rel, 1582 in 1584). Iz finančnega poročilao delovanju koprske komore iz leta 1584, ki je tedaj iztržila 18.685 lir, so v tem primeru zanimivipredvsem dohodki, izvirajoči iz pridelovanja vina, kot jih prikazuje tabela o prihodkih fiskalnekomore iz leta 1584 (prim. še pogl. o dacih fiskalne komore). Glede na podatek o količniku in višiniiztrženega daca na pridelek (dac imbottadure), lahko izračunamo, da je bil tedaj letni pridelek vina naKoprskem okoli 14.000 urn, to je 9.100 hl. Delež vseh prihodkov od vina v deželni komori pa je tedajznašal dobrih 50%, če od tega deleža odštejemo bujski in izolski prispevek, je delež na Koprskempridelanega vina v višini dobrih 46% še vedno izjemno velik. Skoraj tolikšen delež (54%) jepredstavljal dac na vino v fiskalni blagajni tudi leta 1771, ko je uspel koprski podestat in kapitan


zbrati 21.000 lir davka (Rel., 1771), medtem ko je v desetletju od leta 1782 do 1792 znašal prihodekod dacev na vino v fiskalni komori le 33% (prim. pogl. o davčni politiki), nedvomno tudi na račun vseostrejših avstrijskih omejitev in nenazadnje prepovedi uvoza istrskih vin.

Vsaj od leta 1752 dalje je namreč dac za grosistično prodajo, prodajo na drobno ter od cenitve 2do 3 soldov na urno vina, ki so ga prispevali v koprsko blagajno, znašal 11.413 lir in 3 solde oziromaje s prilagoditvijo fiksnega razmerja med dukatom in liro (1:6,2) na tedanjo tržno razmerje (1:8)znašal 14.726 lir 13 soldov (M/1117, 70). Samo za primerjavo: dvonadstropna hiša s parcelnokvadraturo okoli 72 m v Kopru v lasti grofov Borisijev, v kateri sta leta 1791 bivala dva koprskaduhovnika, je bila uradno ocenjena v vrednosti 2.869 lir (PAK. 85, 190).

Spodnja tabela podaja primerjavo pridelka konec 16. stoletja s pridelkom v zadnjih dvehdesetletjih 18. stoletja ter tudi na podlagi višine daca oceno povprečne maloprodajne cene vina vvišini od 2 do 6 soldov za bokal (M/1117, 67-69), ki so se v nasprotju s koncem 16. stoletjaoblikovale prosto glede na ponudbo in povpraševanje oziroma glede na kvantiteto pridelka, za kar sosi, kot rečeno, Koprčani ravno sredi 18. stoletja na vso moč prizadevali (M/1117, 68-70 in 82). Todanjihova oziroma dacarjeva svobodna volja določanja maloprodajnih cen se je gibala le med fiksnimdacem 3 soldov za urno pridelanega vina in predpisano višino prispevka za koprsko blagajno ter drugeizdatke, ki so še izvirali iz dohodkov na vinski pridelek. Seveda je takoj opaziti, da so bile cene in znjo maloprodajni dac višje ob slabih letinah in nižje ob dobrih.

Tabela: pridelek in cene vina na Koprskem od 16. do 18. stoletja (v soldih)

leto urne hl dac na urno maloprodajna cena urne

1584 14.000 9.100 30 90

1732 25.540 16.601 13 124

1788 17.171 11.109 45 372

1791 28.915 18.708 23 155

1792 21.728 14.058 36 248

1795 22.783 14.741 35 240

1796 20.173 13.052 44 360

Iz vinskega prihodka so že od 14. stoletja dalje krili stroške za preprečevanje zamočvirjenjaokoli koprskega otoka (SMi, 1344. 19. 4.), za plačevanje mestnega glasnika (SMi, 1382. 17. 10.),zdravnika in javnega učitelja (STKP, 5, 65), v 18. stoletju pa so svojo skledo pritaknili še drugikomunski uradniki in ustanove, kot na primer špital in škofija, da niti ne omenjamo raznih merilcevvina, čuvajev vinogradov ter drugih z vinom povezanih oseb, seveda na prvem mestu dacarjev. Takoje v drugi polovici 18. stoletja dohodek od vina običajno za 25 do 30% presegal znesek, ki ga je bildacar obvezen prispevati v koprsko fiskalno komoro, temu primerno pa je bilo tudi oblikovanjemaloprodajne cene vina (M/1118 in 1120).

Koprčanom pa so Benečani vsaj ob koncu 18. stoletja za primerjavo in določanje cen na trgupošiljali za zgled cene na njihovem trgu, kot sledi iz knjige iz starega koprskega arhiva za leta med1781 in 1783 (M/1064, 35-69). Beneške maloprodajne cene so za istrske razmere dokaj visoke, saj biceni vina v Benetkah morali prišteti vsaj še prevozne stroške, če že ne upoštevamo dejstva, da je bilzlasti na Koprskem vinski pridelek obilen. Če bi primerjalno s ceno olja, ki je bila v maloprodaji vKopru za okoli 30% nižja od cene v Benetkah (prim. pogl. o cenah), tudi za vino v maloprodaji odšteli30% od cene v Benetkah, bi ugotovili, da ta še vedno presega povprečno istrsko maloprodajno ceno,


kar pa ne velja za obdobja slabih letin, ko velja tudi v Kopru prav taka, okoli 30% nižja maloprodajnacena od beneške, kar je razvidno iz primerjave v tabelah o koprskih in beneških cenah.

Za obravnavano temo pa so ti spiski zanimivi še zaradi uporabe posebne mere. Za vino se v temseznamu namreč uporablja votla mera libra oz. lira, ki pa po izračunani ceni ni verjetno, da bi bilaenaka oljčni libri (0,52 l) ali pa oljčni merski libri (0,65 l), temveč vinski merski libri. V seznamih zanavedena leta se namreč z enakovredno navedbo cene vina, povprečno v višini okoli 18 soldov zalibro, namesto libre pojavlja tudi boca (bozza) (M/1064, 35-69). To pomeni, da je bila beneška inočitno tudi v Istri uporabljana vinska merska libra pravzaprav boca z vsebino okoli 2,6 litra, ki je torejpetkrat večja od oljčne libre, kar končno potrjujejo tudi druge navedbe (Herkov, 1985, 475). Razmerjemed urno, sičem, boco in oljčno libro je bilo potemtakem 1 : 5 : 25 : 124, ena istrska amfora pa jemerila okroglih 1000, bokal pa 2 oljčni libri. Ugotovitev ponovno potrjuje tezo, da je bila pravzapravoljčna libra osnova severnoistrskemu merskemu sitemu (Mihelič, 1989, 26), ki je v prvem obdobjuprilagajanja beneškim merah vzpostavljala odnose do večje, predvsem izvozne mere urne, vmesnanotranja razmerja pa prilagajala nekaterim svojim že uveljavljenim merilom (prim. pogl. o oljčnemolju in solarstvu).

Tabela: severnoistrske merske enote za vino

amfora urna sič boca bokal oljčnamerskalibra

oljčnalibra

litrov

1 8 40 200 500 800 1000 520

1 5 25 62 100 124 64,976

1 5 12,5 20 25 13

1 2,5 4 5 2,6

1 1,6 2 1,048

1 1,24 0,649

1 0,524

Tabela: cene vina v Benetkah po mesecih v letih 1781-1783 (v urnah) (M/1064)

mesec in leto soldov

jun. '81 450

avg. '81 450

okt. '81 475

nov. '81 350

maj '82 525

jun./ avg. '82 550

sep./ okt. '82 575

dec. '82 475

feb. '83 450

mar./ apr .'83 475


Gibanje cene vina v Benetkah (1781-83)

0

100

200

300

400

500

600

700

jun

. '81

av

g. '81

ok

t. '81

no

v. '81

maj.

'82

jun

.avg.

'82

se

p.okt.

'82

de

c. '82

feb

. '83

mar.

apr .

'83

sold

ov

Iz tabele o cenah vina v Benetkah po določenih mesecih zlahka razberemo, da so bile cenenajvišje ob izteku sezone, od maja do oktobra, strmo so padle novembra, ko je bilo na trgu obilonovega vina, ter se od decembra dalje ponovno postopoma dvigale. Prav tako so bile cene vina vKopru najvišje v juliju, avgustu in septembru, in kdor je tvegal, da se mu vino ni skisalo, praviopisovalec razmer leta 1749, je vino tedaj prodajal, medtem ko je cena v oktobru, še posebno panovembru staremu vinu, kdor ga je še imel, naglo padla, predvsem zaradi pojave novega vina na trgu(M/1117, 70).

Tudi za Izolo lahko izračunamo približen letni pridelek vina. Izolski delež od pridelka vina je vskupnem letnem dohodku predstavljal skoraj 21% (AMSI, 1888, 168/9), seveda brez deleža za izvozvina v avstrijske kraje, ki so ga Izolani prispevali v koprsko blagajno. Skupaj s slednjim lahkoizračunamo, da je štel izolski letni pridelek približno 7.600 urn vina.

Za Piran pa je iz dosegljivih podatkov težje izračunati letni vinski pridelek. Po podatku iz leta1727 (Morteani, 1886, 119) je davek od vina znašal 4.492 lir, kar je le 17%-ni delež celotnega letnegadohodka komuna, medtem ko je levji delež dohodkov v tem mestu po navedenem finančnem poročilupripadal dohodkom od ulova rib (61%). Spisek komunskih dohodkov z začetka 17. stoletja pa navajadavek od vina v višini skromnih 210 lir, kar je predstavljalo le 0,7%-ni delež proračuna, najvišji pa jebil delež od pridelka soli (40,6%) in rib (31,5%) (Mihelič, 1991, 94). Te podatke si lahko razlagamole z ugotovitvijo, da so po potrebi beneške oblasti določene davčne postavke direktno preusmerjale zadruge potrebe, predvsem v fontik, nalagale nove davčne obveznosti oziroma koncentrirale prihodke vkoprski fiskalni komori (prim. Pahor, 1972, 175-182; Rel., 1795). Tako na primer v piranskemproračunu za leto 1727 sploh niso zajeti dohodki od pridelka soli, ki so bili v drugem seznamu povišini deleža na prvem mestu. Podatek o vinskem deležu komunskega proračuna v obeh primerih tudini tako razdelan kot na primer v Kopru in Izoli. Zato ni razvidno, katere vinske davčne postavkezajema, oziroma lahko za leto 1727 le predvidevamo, da so v izračunu zajeti tako dac za prodajo vinav gostilnah kot za izvoz in grosistično prodajo. Slednji je znašal v Piranu 1 sold po urni vina (v Izolipol solda), kakor sledi iz komorniške knjige, kjer še zasledimo, da je v letu 1763 komun od tega daca


pridobil dobre 604 lire, leta 1765 pa dobrih 273 lir PAK. PA. Komorniške knjige, 20, 8-9). Če biposkušali hipotetično določiti povprečno višino grosističnega daca na 400 lir, tj. 8.000 soldov, pričemer bi znašal pridelek 8.000 urn vina, preostanek proračunskega deleža iz leta 1727 (okoli 4.000 lir= 80.000 soldov) pa bi dodelili maloprodajnemu dacu, ki je v Piranu že v 14. stoletju znašal od 20 do30%, bi to pomenilo okoli 3.000 urn, torej skupno približno 11.000 urn vina. Tolikšen pridelek vinaza prodajo bi se v primerjavi z obsegom koprskega in izolskega komuna ujemal s piranskim.

Z navedenimi zadržki je v 18. stoletju povprečni letni pridelek vina za prodajo dosegalnaslednje količine:

Tabela: povprečni letni vinski pridelek po posameznih mestih

Koper 22.000 urn ali 14.234 hl

Izola 7.600 urn ali 4.917 hl

Piran 11.000 urn ali 7.117 hl

skupaj 40.600 urn ali 26.268 hl

Ne glede na take in podobne ugotovitve in prepričevanja istrskih in beneških oblasti, da bi sekmetje usmerili tudi na pridelovanje donosnejših pridelkov, med katere so nedvomno najprej uvrščalisajenje murv in pridelovanje svile, pa se istrski kmet ni odpovedal svojemu tradicionalnemu opravilu:vinogradništvu in vinarstvu.

Istrsko vinogradništvo v očeh škofa Tommasinija

Nedvomno nam je najcelovitejšo podobo o istrskem vinogradništvu v obravnavanem obdobjuzapustil v svojem delu novigrajski škof Giacomo Filippo Tommasini (1837, 101-102)191. Ne le da jenaštel tedanje poglavitne sorte trt in vrste vin z vinskimi okoliši, opisal posamezne faze obdelavevinogradov ter pridelave vina, temveč je nakazal tudi osnovne poti istrske vinske trgovine in možnostinadaljnjega razvoja.

V slednje ga sicer ni ravno prepričevala njegova lastna ugotovitev, da gredo istrski kmetje nanjivo, ko je sonce visoko, namesto da bi šli vsaj dve uri prej, kot je to v navadi npr. v Lombardiji;zjutraj radi še malo pospijo, predno gredo na delo, pa še srknejo malo "ta dobrega".

Zemljo obdelujejo z voli, ki vpreženi v jarem vlečejo dolgo deblo, ki mu pravijo mangolino, zlemežem z enim samim rezilom za obračanje zemlje. Vola na glavi nimata jermenov ali vrvi, da bi jukmet vodil, pač pa hodita prosto samo z jarmom, orač pa ju priganja s klici po slovansko. Tommasiniše ugotavlja, da ima istrski plug kolesa kot v Lombardiji, le da ima lemež eno samo rezilo.

Vsekakor lahko pritrdimo njegovi ugotovitvi, da so, kot pravi, visoke trte v deželi novost, ki sojo uvedli na Bujskem pri sv. Petru cassinski menihi, zlasti v dolinskih predelih pa jih že na veliko inzelo uspešno posnemajo tudi drugi. Očitno so dotedaj v Istri, zlasti v njenem severozahodnem delu,gojili le nizke trte, o čemer nas med drugim prepričuje beneški potopisec in kronist Marin Sanudo, kinaj bi Istro obiskal okoli leta 1473. Tedaj so na Koprskem gojili le nizko trto192, kar dobrih sto letkasneje (1598) potrjuje tudi koprski podestat in kapitan, ko se v svojem poročilu zgraža nadobsedenostjo koprskih podeželanov, ki, namesto da bi sejali žitarice, gojijo le nizko trto ali"postenado", kot jo imenujejo. Tej naj bi posvečali vso svojo delovno pozornost, zato taisti načelnikpredlaga, da bi, podobno kot so storili na Kreti, pooblastili enega državnih uradnikov, ki bi v svojem

191 Prim. G. F. Tommasini: Zgodovinski komentarji o Istri. Založba KRES, Ljubljana 1993, str. 64-68 (vslovenšèino prevedel Sergij Šlenc).192 "... Quivi è assà vin, et sono le vigne basse in terra, non chomo altrove avemo visto;...". Cit. v Semi, 1991,152/3.


obhodu po deželi ukazal izruvati vse nizke trte. Na zelo rodnih terenih naj bi nato posejali žitarice,drugje pa visoke trte, medtem ko naj bi sajenje nizkih trt povsem prepovedali (Rel., 7, 107).

Da so bile to celo za tisti čas nesmiselne iluzije, potrjuje pričevanje Tommasinija, ki tako pokakovosti kot po razširjenosti in nenazadnje primernosti obdelovanja obravnava pridelke nizkih invisokih vinogradov.

"Trte obeh vrst sadijo laket globoko, da lahko zdržijo vročino, ki je v Istri pogosta. Nizke trtepridni vinogradniki najprej spodkopljejo, nato okoli božiča obrežejo ter vrhove zakopljejo, čemurpravijo delati pronegre, to je pripravljati sadike. Aprila jih spet okopljejo in oplevejo, nekateri paokoli trte nanesejo zemljo, zlasti tam, kjer je trta zasajena dve leti, ker se tako ojača in odebeli, če joobrežejo nizko pri zemlji. Tako dobi lepe in obilne vršičke. Prve dni julija trto okopljejo še tretjič;temu pravijo brananje (occare). To grozdje odebeli in omogoča primerno rast vrhov. Trojnookopavanje prakticirajo v Piranu in Bujah, drugje počnejo to le dvakrat, maja in julija, medtem ko leni(in zato revni) kmetje le enkrat letno.

Visoke vinograde, imenovane tudi piantade, okopavajo marca. Ko trte obrežejo, jih pritrdijo obkole (palli); nekateri sadike marca izkopljejo ter jih maja ponovno zakopljejo, zlasti sadike refoška,drugi jih, čeprav poredkoma, obranajo. Pri zasaditvi tako nizkih kot visokih trt odrežejo vrhove trtam,ki so jih marca zakopali v zemljo; tem vršičkom s koreninami, ki omogočajo zgodnejši pridelek,pravijo bilfe."

Poleg prošeka, ki ga je ovekovečil že antični polihistor Plinij v 1. stoletju, je bilo zelo znanoistrsko vino koprski muškat, ki je prvega po mnenju Tommasinija celo prekašal. Muškate so v Istrimnožično začeli delati šele na začetku 17. stoletja, zato ker je šel takoj v prodajo in mnogi Istrani so sitedaj oskrbeli to trto. Iz celega mošta so delali v Kopru dobre in zelo čislane muškate, ki so jihizvažali in ki so bili tako blagega okusa kot kretski. Okusne muškate so sicer delali tudi v drugihistrskih krajih. Obrano grozdje so dali za nekaj dni na deske ali slamo, ga stisnili skupaj s tropinami,pokrili ter pustili vreti poldrugi dan, tako da je vino iz izbranega grozdja dobilo vonj in blag okusmuškata.

Zelo je bilo cenjeno "kraljevsko vino" (Naldini, 1700, 369) iz okolice Podpeči in Trsta kakortudi izolska in miljska bela rebula, sladka in prijetnega okusa; ta vina so od nekdaj močila grla inmešala glave tudi na Beneškem, v Furlaniji in na Nemškem, tako da je sam cesar vsako leto poslalponj na Koprsko in Tržaško. Slovela pa so še po tem, da niso bila pretežka ne za želodec ne za glav .V drugi polovici 18. stoletja pa so se po pričevanju koprskega podestata Leonarda Sebastiana Nadala izleta 1780 Istrani iz grozdja naučili delati odlične likerje (Rel.).


Recept za pripravo vinskega likerja, ki ga je 20 julija 1823 Nicol Baseggio prepisal iz svojebeležke iz leta 1801 (PAK. 288. De Belli, a.e. 11): “Na vsakih 100 funtov (1 funt = pribl. 0,5 kg, op.D. D.) piccolie dodamo 15 funtov mešanice, dvotretjinsko sestavljene iz ovelih jagod, tako imenovanihSippa in Pinella, tretjina mešanice pa naj bo iz jagod grozdja, imenovanega Malan. Tej mešanicidodamo še 15 funtov grozdja refošk, posebej izbranega iz Griča (Collina), tako da bo mešaniceskupno 30 funtov na vsakih 100 funtov piccolie. Mešanico grozdja zmastimo z nogami, kot sepripravlja običajno vino: tako pripravljen mošt pretočimo v posodo (bunella), ki jo dobro pokrijemo zodejo. V naslednjih štirih dneh mošt trikrat na dan premešamo, peti dan pa ga prelijemo v drugoposodo (arnaso), ki je ne zamašimo povsem, temveč pustimo pri čepu (coccone) malo odprtine, dalahko kroži zrak, ki omogoča nemoteno fermentacijo. V tej posodi mora stati vsaj dve leti, če želimo,da postane dober liker, ne da bi ga kakorkoli pretakali, saj bi mu s tem odvzeli fermentacijo.” Nakoncu pa je Nicol Baseggio pripisal, da je ob nekem drugem poskusu že po enem letu svoj likerpretočil v steklenice, kjer se je ohranil sladkega in odličnega okusa vse do njegove uporabe.

Izmed nizkih trt belega grozdja so poleg rebule, ki uspeva v povprečni zemlji in daje močnovino, sadili še kosmatico (pelosa), ki so jo Pirančani imenovali calcionesa (apnenčasta); ta uspeva nabolj težki zemlji, medtem ko uspeva pirella na kamnitih pustih zemljiščih, kjer druge trte komajpoženejo, kaj šele, da bi rodile; zato pa to vino ni po dobroti prav nič zaostajalo za prvima dvema.

Pri visokih trtah so na prvo mesto med črnimi vini postavljali refošk, ki so mu pravili tudi velikiteran. To je črno, sladko vino, ki so ga v Istri ravno tako pred kratkim začeli pridelovati, pojasnjujeTommasini. Refošku sledita po kakovosti gropella in rdeča hrvatica193. Od belih vin je bil znan nežnicividin, ki ima drobne jagode, nato tribian, malvazija ter imperatoria, debelo in dolgo grozdje.

Poznali so še veliko drugega grozdja, med temi tudi najboljše muškate iz nizkih trt, kar dajeslutiti, da so to vino pridelovali že v srednjem veku, vendar ga je bilo manj, zlasti iz višje ležečihvinogradov in apnenčastih zemljišč. Stebelni vinogradi, ki so jim pravili tudi brajde, pa so dajalipretežno črno grozdje.

Nasploh so se istrska vina razlikovala po kakovosti glede na lego in zemljišče. Nekatera so bilablaga, lahko užitna, sladka, druga težka, slabo prebavljiva, motna, pa tudi raskava in zaradi mrazakiselkasta. Sicer pa istrska vina hvalijo, pribija Tommasini, saj jih praviloma povsod delajo brez vode,vendar ne tistih za domačo uporabo. Nekateri, ki so grozdje obrali oktobra, ga dali v čebre, ki so jimpravili cavicchi, ga čez noč pustili s tropinami, zjutraj pa ga iztisnili v mošt in pretočili v sode, sonamreč na tropine vlili vodo in tako dobili drugo vino, ki so mu pravili žonta. V Izoli, kjer so delalidobro rebulo, so po prvem vinu naredili žonto, potem pa še drugo žonto, zanimivo pa je, da je takoprva kot druga po veliki noči dala strašno močan kis, kar se ni zgodilo drugod, na primer v Bujah, kjerje žonta postala raskava. V Izoli naj bi bilo tako zaradi vode iz njenega vodnjaka.

V navadi je bilo, da so vino pretakali v januarju ali februarju ob ščipu, da se je čez poletjeohranilo. Dodajali niso nobenih lužil, tako da so vina ostala čista, tako kot tedaj, ko so jih delali.

Sodi so bili iz jelovine, dobivali pa so jih iz nadvojvodskih dežel, posebno z loškega gradu.Prav tako so bili iz jelovine dolgi in ozki čebri, sodčki, vedra in brente, nasploh vse, kar so rabili, koso delali vino. Sodi so stali šest lir brez obročev, zdržali so osem do štirinajst let, obroči pa so bili izjesena, bresta ali gabra. Ko so iz njih stočili vino, so jih oprali z vodo, ocedili in obrisali s krpo, da seni nabirala vlaga. Kamen, ki so ga puščala vina, so prodali drogeristom. Kleti so imeli na hladnihmestih, vendar nad zemljo. To pa je menda očitek istrskemu kmetu, ki ga je marsikateri deležen šedandanes.

193 V izdaji Tommasinijevega dela v A. T. je to vino zapisano kot chernatizza, kar je v slovenskem prevoduzabeleženo kot krnatica (prim. str. 65), medtem ko je v delu Prospera Petronia, Memorie sacre e profanedell'Istria (nastalo leta 1681), Trst, 1968, str. 75, zapisano Chervatizza, Tommasinijeva cropeila pa je priPetroniu gropella.


S tem Tommasinijevim pričevanjem, ki je nedvomno veljalo ne le za 17., ampak tudi zaprejšnja in vsaj še kasnejše stoletje, je nedvomno potrjena ugotovitev, da je vinogradništvo invinarstvo igralo osrednjo vlogo v gospodarskem življenju današnje slovenske Istre.

161 Oljčno olje

Oljčno olje

Pravzaprav bi le težko našli kako poročilo koprskega podestata beneškim oblastem ob koncunjegovega uradovanja v Istri, ki ne bi na tak ali drugačen način omenjalo oljčnega olja. To je vsaj v17. in 18. stoletju nedvomno veljalo za temeljni in najvišji davčni prihodek beneškim oblastem v Istri(Rel., 1740, 1784, 1795), zato so želeli imeti tako proizvodnjo kot prodajo oljčnega olja nenehno podbudnim nadzorom. Oljčno olje v tem obdobju namreč lahko prej kot med prehrambeno štejemo medpotrošno oziroma industrijsko surovino, saj je služilo za razsvetljavo (prim. SMi, 5, 53; 58) in pa kotpoglavitna vsebnost pri proizvodnji mila194.

Benečani so področje proizvodnje in trgovine z oljčnim oljem začeli urejevati razmeromazgodaj. Čeprav naj bi se najstarejši dekreti, ki urejajo to področje, začenjali z letom 1383, paposameznim odredbam lahko sledimo vsaj v leto 1281, ko so 24. marca sprejeli določilo, da nanobeno ladjo za prevoz po morju ne smejo naložiti olja brez pisnega zaznamka urada Ternarije("senza bolletta della Ternaria.") (PSO, 214, 16, 64 sq.)195, kar pomeni, da so že tedaj želeli imeti podnadzorom vsakršen promet z oljem po morju ter s tem možnost obdavčitve.

Pirančani so temu določilu kaj kmalu sledili, saj že v redakciji statuta iz leta 1307 preberemo,da nihče ne sme preko 3 urn vina ali olja izvažati izven Piranskega brez dovoljenja podestata (STPI,44, 706-7), svojo proizvodnjo pa so v drugi polovici 14. stoletja zavarovali še tako, da so celopodestatu prepovedali izdajati dovolilnice za uvoz olja od koderkoli v Piran ali na njegovo ozemlje,saj naj bi jim bilo tako početje v veliko škodo (STPI, 619), kar dokazuje razmeroma obilnoproizvodnjo te dobrine.

Od 16. stoletja dalje pa se je povečeval tako nadzor kot višina davčnih izterjatev, in sicer ne leza promet in trgovino, temveč tudi za proizvodnjo olja. Slednja je bila običajno v pristojnostiposameznih komunov, ki so način proizvodnje v stiskalnicah - torkljah (Torchio) in/ali torkolah(Torcolo)196 - in stopnjo obdavčitve predpisovali v mestnih statutih ter kasneje v posebnih zbirkahmestnih davčnih določb. Zanimive pa so tudi prepovedi obiranja oljk pred določenim datumom, naprimer v Kopru pred praznikom sv. Lucije v oktobru (STKP, 3, 21), seveda zato, da ne bi obiralinezrelih oliv.

Proizvodnja olja

Koprski statut prinaša določbe, ki izhajajo še iz časa četrtega podestovanja Marina Baduarija vletu 1301, v katerih dokaj natančno opisujejo sam postopek proizvodnje olja. Torklarji so bili dolžnipaziti, da se olive, ki so jih lastniki prinesli v torkljarno, ne bi poškodovale. Pred mletjem so morali oljkedobro umiti, med mletjem pa dodajati vrelo vodo v razmerju ena meçena (mesena, mezena ali mezzena)oliv - eno vedro (situla) vode, tako da so 4 situle tvorile eno urno vode. Vse merice so bile opremljenes pečatom justiciarja v dokaz, da so bile pregledane in da so verodostojne.

Ob vsem tem opravilu kakor tudi ob pretakanju olja v vaze so morali biti prisotni lastniki olivali njihovi pooblaščenci. Mojstri torklarji ali njihovi pomočniki so dobili 1 sold za vsako izmerjeno inpretočeno meçeno olja, ki jo je justicijar izmeril in zapečatil (cum rodulo et bullatam), za njihovodelo, prehrano in kurjavo pa je lastnik oljk odštel še 7 liber olja od stota (libras VII oley procentenario). Oljčne tropine (polpamine), ki so jih očitno uporabljali za kurjavo, kot kažejo nekatera

194 Prim. ASV. PSO, 213, 9.195 Fond PSO v ASV je precej bogat s podatki za oljčno proizvodnjo, vendar se dokumenti v glavnem nanašajona centralni beneški organ, manj pa na posamezne urade oziroma dacarje v provincah. Kljub temu se kar precejgradiva nanaša na Koper in Istro; to je zbrano v šk. (busta) 213-216 za Koper ter šk. 60-71 in 211 za Istro, naTrst pa se nanaša šk. 203.196 Razlika med torkljo in torkolo je kljub navidezni enakosti poimenovanja razmeroma pomembna: prva jenamreč precej večja naprava od druge, torklje so bile v glavnem v mestih, torkole pa na podeželju, vendar sovsaj od odloka iz leta 1734 dalje na mestih, kjer so stale prve, morale stati tudi druge (prim. Leggi, 1757, 3, 166-172).

162 Oljčno olje

arheološka izkopavanja v Kopru, pa tudi kot vodotesni material pri utrjevanju primestnih pomolov197,pa so pripadle lastniku oljk (STKP, 3, 50).

Piranska določila glede torkljarn so nekoliko mlajša, zato pa toliko bolj povédna. Osnovni zapisiz redakcije statuta iz leta 1384 (STPI, 660/1) dopolnjujejo leta 1522, 1527 (STPI, 662/3), 1557, 1572,1588, 1596, 1600 in 1646 (LD). Torklje so bile last komuna, ki jih je sprva za 4 leta dajal na dražbi vzakup, z letom 1600 pa so določili zakupe za 2 leti, s tem, da so vsako leto podelili dac v zakupdvema zakupnikoma za skupno tedaj 4 torklje, ki jih je treba lokalizirati v bližino obale, saj so rabilemorsko vodo za čiščenje kamnov.

Dražba je potekala od prve do zadnje nedelje v marcu, ko so razglasili najboljšega ponudnika.Ta je po predpisu iz redakcije statuta iz leta 1384 za vsako torkljo položil jamstvo v višini 100 lir, odleta 1527 pa je veljalo, da je moral položiti ustrezna jamstva (bone et sufficiente piezarie), ki sozadovoljila podestata in njegove sodnike, kar pomeni, da so višino dacarjevih jamstev lahkoprilagajali ponudbi in povpraševanju tako po zakupu kot proizvodu olja. Vsako torkljarno je smelimeti v zakupu le po en zakupnik, med seboj niso smeli oblikovati družbe, ravno tako pa zakupniktorkljarne ni smel biti še zakupnik daca za olje, za kar se je določala kazen v višini 100 lir, ki je bilanajvišja med pravili zakupnikov dacev, medtem ko je za prvi prekršek veljala kazen 50 lir. Drugiprekrški so veljali 25 lir, vse kazni pa so se razdelile v treh enakih delih med podestatom, komunomin naznaniteljem.

Svoje obveze do lastnika so dacarji sprva poravnavali trikrat letno, kasneje pa le dvakrat, insicer 1. januarja in ob veliki noči. Medtem ko so bili leta 1557 vsi trije zakupniki dolžni na dan sv.Martina odpreti vsaj eno torkljarno, “con homini, cavalli, et altri ordegni necessarij per masenar”, ki jemorala obratovati vse dneve do dne Sv. Andreja, so bili po letu 1588 zakupniki vseh štirih torkljarnobvezni odpreti dve od torkelj, eno v Marčani in drugo, kjer se jim je zdelo najbolje, na dan vseh svetihdo dne sv. Andreja, z določilom, da ob praznikih niso smeli nositi oliv v stiskalnico pred popoldanskomašo (se non finito vespero). Torkljarne so namreč v navedenih dneh obratovale dan in noč, v teh 24 urahpa so smele opraviti do 10 mletij (masena) po določilih iz leta 1527, od leta 1572 dalje pa je bilodovoljenih 8 mletij oziroma stiskanj oliv, kar so utemeljili z obvezo, da mora vsaka masena predpretakanjem počivati 3 ure. Predpisana pa je bila še količina oliv za vsako zvrhano stiskanje, in sicer vobsegu 24 kvart. Podobno določilo je vsebovano tudi v redakciji statuta iz leta 1384, le da je tamnavedenih 8 meçen (meçenas) za vsako stiskanje, ena meçena je smela meriti 3 kvarte in nič več, kotpravi predpis, justiciar pa jih je moral izmeriti in pečatiti (STPI, 661).

Za dovoz oljk s podeželja od lastnikov do torkljarne so bili očitno zadolženi župani, sicer papooblaščeni prinositelji, ki jih pravilnik imenuje “bastasi”198. Župani so imeli še nalogo, da oljke prilastnikih pred oddajo v stiskanje po predpisanih merah (kvartah) izmerijo. Z dopolnilom iz leta 1588so bili torkljarji zadolženi tako za dovoz očiščenih oljk z iztrebljenimi koščicami, kar so dolžni storitilastniki pred stiskanjem, do torkljarne kot za prevoz olja nazaj do lastnikov oljk (...siano in obligo itorchiari andar a’ tuor l’olive, che doveranno desfar (gl. Boerio, op. D. D.) alle proprie case dettipatroni, sicome fanno a masena, et parimente portarli l’oglio fino a casa...) (LD, 5). Ta posredniškavloga vaških županov je morda še bolj nazorna v primerjavi z dogajanji in utečeno prakso naKoprskem, saj je bilo tu neprimerno več torkelj oziroma torkol tudi na podeželju, kjer pa so za celotennadzor nad proizvodnjo olja skrbeli v glavnem vaški župani, ki so bili v času svojega županovanjapraviloma tudi torkolarji.

Stiskanju že izmerjenih oliv so prisostvovali lastniki oliv ali njihovi pooblaščenci, ki so smelistiskati olje pri kateremkoli piranskem torkljarju, pod visoko kaznijo 50 lir in izgube oliv oziroma oljapa niso smeli stiskati oliv izven piranskega ozemlja. Ko je posamezen lastnik oliv prišel na vrsto, je vtorklji moral postaviti stango, tako da se je razmejil pred drugimi čakajočimi, in smel je stiskati olive,kolikor časa je želel, pri čemer ga nihče ni smel motiti oziroma se zriniti k stiskanju. Z dopolnili v letu

197 Prim. izkopavanja na Prešernovem trgu v Kopru; dokumentacija v PMK (Matej Župančič).198 Bastasia, iz gr. nošenje, prenašanje, dostava (LLMAI).

163 Oljčno olje

1572 pa so določili, da posamezen lastnik oliv oziroma družina ne sme stiskati več kot tri masenehkrati. Ves čas stiskanja olja so bili torkljarji obvezni imeti pripravljeni dve veliki urni za zbiranjeolja, zato da so olje najprej pustili v prvi, dokler ni bilo stisnjeno (struccado) olje v drugi, šele nato soga lahko izmerili. Leta 1572 so predpisali vsaki torklji po 5 urn, v popravkih pravilnika iz leta 1588 paso določili za vsakega od dveh iztokov stisnjenega olja iz torklje po tri urne, torej skupno 6 urn, kar bimorda dalo slutiti, da so torklje v tem času posodobili. Predno so urne v torklji namestili, so jih moraliizmeriti še komunski nadzorniki torkelj (sopratorchi), če pa je prihajalo do nesoglasij, so posredovalisodniki. Pri stiskanju so uporabljali še druge posode in priprave. Tako se je očitno leseni žlebič, pokaterem se je olje iz torklje iztekalo, imenoval gorna (STPI, 663; prim. Boerio). Pod njim so vselejmorali držati posebno posodo (cesta), ki so jim jo priskrbeli občinski nadzorniki torkelj, verjetno zato,da se olje ne bi iztekalo po torklji in naprej po mestnih ulicah. Vsak torkljar je moral razpolagati še znajmanj 16 filtri (sportas), ki so bili “de brula199 et non de altra sorte” (STPI, 663). Leta 1646 papojasnjujejo, da so ti filtri oziroma vrečice iz konoplje (s’habbi ad uso li sacchi di Canna).

Kar nekaj določil se v koprskem zakoniku in kasnejših predpisih glede proizvodnje olja nanašana omenjene polpamine, tj. tropine stisnjenih oliv. Te so kot v koprskem primeru pripadale lastnikuoliv, in sicer dve brenti na vsako stiskanje (masena), če jih je lastnik oliv želel, niso pa si jih smeli nežupani ne bastasi ne torkljarji prisvojiti ali jih prodati. Tudi niso smeli z oljčnimi tropinami segrevatičiste vode za uporabo pri stiskanju, temveč le z lesom. Zanimiva pa je še določba s tem v zvezi, damorajo vse oljke skrbno in natančno stisniti ter da oljčnih tropin (polpamine) ne smejo kasnejedodatno stiskati ali tolči ali kakorkoli obdelovati, da bi iz njih steklo še kaj olja. S tem bi bil sevedaporušen nadzor komunskih oblasti nad količino proizvodnje, kar pa se je nedvomno dogajalo, saj sicerne bi bilo zapisano kot prepoved.

Piranski torkljarji so za svoje delo prejeli plačilo 6 soldov za vsako brento stisnjenega oljaoziroma 1 libro olja, način plačila v denarju ali naturalijah pa je bil prepuščen lastniku oliv, torkljarjipa niso smeli zahtevati od lastnikov olja za razsvetljavo pri delu, temveč so za to morali uporabljatisvoje olje.

Če sklepamo iz dosegljivih podatkov, da je brenta olja merila barila oziroma urne (Herkov,1971, 37), je znašal dac za piranske zakupnike torkelj 2% za vse stisnjeno olje, medtem ko je bila vsajna podlagi navedenega podatka v 16. stoletju cena 1 libre olja 6 soldov, kar pomeni, da je bil bariloziroma urna, kot se v različnih virih omenja osnovna mera za olje, ki je merila 100 liber (Herkov,1971, 45; 1978, 387), vreden 600 soldov oziroma 30 lir. Za oljčne mere pa se pogosto uporablja tudimera, imenovana centenarij, ki je že po imenu sodeč ravno tako merila 100 liber, vendar so očitno pritej meri uporabljali mersko enoto za olje (libbra di peso grosso d’oglio) s prostornino okrog 0,52 litra(Mihelič, 1989, 23), medtem ko so za baril oziroma urno upoštevali večjo enoto libre (libbramensurale d’oglio) s prostornino okrog 0,649 litra (Herkov, 1985, 475).

Ob teh navedbah se nam tudi v primerjavi z določili v koprskem statutu zastavljajo ševprašanja, koliko so merile posamezne meçene, koliko posamezna stiskanja oliv in kolikšna je biladnevna kapaciteta ter nenazadnje, kolikšna je bila na podlagi izterjanega daca okvirna letnaproizvodnja olja v torkljah. Ključno vprašanje pri izračunu dnevne proizvodnje je izračun olivnemeçene. Tako Herkov (1978, 373, 389) kot Miheličeva (1985, 28; 1989, 25) omenjata meçeno medžitnimi in med solnimi merami, oba pa tej meri pripisujeta polovico stara, po Herkovu (1978, 371,390) je to 41,66 litra oziroma 38,2 kg za žito in 32 litrov oziroma 33,38 kg za sol, po Miheličevi, kina Piranskem za drugo polovico 14. stoletja postavlja tako solno kot žitno meçeno na skupniimenovalec votle oljčne mere (Mihelič, 1989, 24, op. 8) s prostornino 0,52 litra, pa meri ena žitnameçena 74 liber ali v sodobnih merah 38,48 litra, solna meçena pa 60 liber ali 31,2 litra.

Koprski statut v poglavjih o merah za trgovce predpisuje za merjenje žitaric in sočivja meçene(mesenas), kvarte (quartas) in bokale (bacharios), s tem, da izrecno določa težo kvarte po 40 liber

199 LLMAI navaja brugolus, brugulus kot vrsto košare. Pahor pa pravi, da so to nekakšni filtri iz spletenih rastlin(Pahor, 1972, 62).

164 Oljčno olje

(ponderare ad libras quadraginta pro quarta) (STKP, 3, 34). Po tej analogiji, ki je v Istri veljala še v19. stoletju, lahko na podlagi piranskega podatka, da je meçena oliv tehtala 3 kvarte, to je 120 liber,kar je enako razmerju istrskega žitnega stara in libre (Herkov, 1978, 371), sklepamo, da je bila olivnameçena kar precej večja od žitne ali solne in je, če upoštevamo podatek, da je libra merila 0,52 litra,potemtakem merila:

120 x 0,52 l = 62,4 litra,

kar je zelo blizu prostornini urne. Tolikšen obseg osnovne mere za tehtanje oliv končno potrjujetudi terminacija koprskega podestata in kapitana Gabriela Badoerja iz leta 1747, ki izrecno navaja, datorkljarji sprejemajo olive v mastellih po dve brenti, od katerih zase ne smejo prejeti več kot desetino,kar da je stari istrski običaj (Leggi, 1757, 3, 172).

Enkratno stiskanje (masena) oliv v torklji pa je predstavljalo v votlih merah:

8 x 62,4 l (8 meçen x 3 kvarte = 24 x 40 liber) = 499,8 litra,

kar pomeni, da so v eni torklji dnevno lahko stisnili do 3.998,4 litrov oliv.

Tabela merskih enot za oljke

masena meçena brenta kvarta kvartarola libra litrov

1 8 16 24 96 960 499,8

1 2 3 12 120 62,4

1 1,5 6 60 31,2

1 4 40 20,8

1 10 5,2

1 0,52

V domačem prometu in trgovini se je za proizvedeno oljčno olje kot tudi za druge suhomesnatein maščobne izdelke v glavnem uporabljala mera centenarij, ki je torej vsebovala 100 liber po 0,52litrov, če prevedemo v sodobne mere. V izvozni trgovini in zlasti davčni politiki pa se je uveljavilobeneško načelo merjenja izdelkov v urnah oziroma barilih, katerim je bila osnova večja libra po okrog0,649 litra, tako da sta si bila urna in centenarij oljčnih liber po 0,52 litra v razmerju 100 : 124.

Za okvirno letno proizvodnjo olja v torkljah lahko vzamemo primerljivi podatek opridobljenem dacu od zakupa torkelj v Piranu iz leta 1604 (Mihelič, 1991, 94), ko so torklje »diMarzana«, »di sopra«, »di mezzo« in »piculo« prispevale v komunsko blagajno skupno 2.160 lir, to je43.200 soldov, kar bi po davčni stopnji 12 soldov za urno olja (6 soldov za brento, ki meri urne)predstavljalo okoli 3.600 urn proizvedenega olja, to je 233.640 litrov olja, upoštevajoč za urnoprostornino 64,9 litra. Če k temu prištejemo še okrog 10%-ni zaslužek torkljarjev, ugotovimo, da sobile v navedenem obdobju razmeroma ugodne letine, saj je višina proizvodnje olja za Piranprimerljiva z nekaterimi ugodnimi letinami v drugi polovici 18. stoletja, ko razpolagamo znatačnejšimi podatki beneškemu uradu prijavljene proizvodnje olja po posameznih istrskih beneškihmestih (prim. tabelo). O razmeroma ugodnih letinah pred letom 1604 poročajo tudi koprski podestatiin kapitani, toda prav v tem letu je Istro zajel val neurij in pozeb, ki je uničil dobro četrtino vseh oljk,tako da je bil delež tega daca v naslednjih letih v Piranu verjetno precej manjši, saj tedanjiporočevalec pesimistično napoveduje, da vsaj v naslednjih 20 letih oljke ne bodo obrodile kot poprej.

Koprsko ozemlje, četudi nekajkrat večje od piranskega, pa je primerjalno z dosegljivimipodatki od zadnje četrtine 16. do konca 18. stoletja dajalo približno enako oziroma še manjšo količinoproizvedenega olja kot piransko, kar naj bi veljalo tudi po uradno zabeleženi oceni višine pridelka v

165 Oljčno olje

celotni beneški Istri. To naj bi pomenilo, da so bile kapacitete v proizvodnji oljčnega olja že v 16.stoletju izkoriščene do maksimuma, čemur pa glede na kasnejše dogodke, zlasti v zvezi s povečanjemtihotapstva, ki mu je nedvomno botrovalo vztrajno poviševanje obdavčitev v izvoznem prometu,lahko le delno pritrdimo. Resda je bilo zlasti obdobje konca 16. in prve polovice 17. stoletjazaznamovano s številnimi nihanji demografskega stanja, s priseljevanji novega prebivalstva, ki ni bilotoliko usmerjeno v pridelovanje oljk, čeprav so se beneške oblasti prizadevale, da bi jih v to čim prejuvedli (RR, 4, 1638; SR, 27. 12. 1704;), toda k višini pridelave oljčnega olja je v 18. stoletju precejprispeval Rovinj, mnogo pridelanega olja pa, sodeč predvsem po mnogih ukrepih beneških oblasti, nibilo formalno prijavljano.

Prav vnovične prepovedi, ki so jih zlasti med letoma 1734 in 1747 izdajali beneški načelniki vIstri (Leggi, 1757, 3, 159-174), potrjujejo stalne kršitve in nemoč oblasti zajeziti neprijavljenoproizvodnjo (Rel., 1756). Tako koprski podestat Paolo Condulmer leta 1741 poroča, da so Rovinjčaniprijavili le 550 urn pridelanega olja, medtem ko so ga po njegovi oceni pridelali najmanj 3.000 urn,njegov kolega v Rovinju leta 1773, Piero Antonio Bolini, pa pravi, da so prijavili 4.439 urn, ponjegovem pa so v tem obilnem letu pridelali najmanj 10.000 urn olja (Prov., 1019). Nemalokrat sotako mestni torkljarji kot še posebno vaški župani, ki so bili obvezni zabeležiti (v vacchette) vseobiralce oliv in kvantiteto pridelanega olja za vsakega posameznika, v dogovoru z lastniki oljkprikazovali precej manjši pridelek olja in preostanek je bil na voljo za prosto razpečevanje. “Ker pa jebil uveden način zabeleževanja in od tega pobiranja davka, se je uveljavil preklet način, da so s pomočjovrele vode kar na roke mleli olive in se tako izognili torkljam,” nazorno opisuje koprski načelnik leta1788.

Četudi so posameznike zalotili pri nezakonitem početju, so se ti na primer izgovarjali, da imajopremajhen pridelek, da bi ga lahko stiskali v torkljah, zato je zakonodajalec določil, da mora vsakatorklja imeti še manjšo torkolo, ki bo lahko stisnila tudi manjše količine, da bi tudi ta razlog odpadel.Pa očitno ni mnogo pomagalo, saj so skoraj vselej z novimi protitihotapskimi ukrepi sprejemali ševišje obdavčitve in zapletenejše postopke nadzora, tako da so se kršitelji še lažje izogibali kaznim, karje veljalo posebno na področju prodaje olja, še zlasti izvoznega prometa, ki je bil tudi najboljobdavčen.

Količinska nihanja v proizvodnji, ki so jih praviloma povzročile vremenske nevščečnosti, solepo razvidna iz tabele za drugo polovico 18. stoletja, s primerjalno sliko s 16. stoletjem pa postrežejopodatki koprskih podestatov. Tako okrog leta 1581 na Koprskem pridelajo okoli 3.000 urn olja, leta1587 pa dosežejo 4.000 urn, s tem, da bi bil pridelek lahko še višji, če ne bi bilo nekaj slabegavremena vmes, prepričljivo pojasnjuje Thomaso Contarini. Alvise Morosini leta 1583 postreže spodatkom, da v beneški Istri pridelajo povprečno 16.000 urn olja letno, glede na podatek AlessandraZorzija iz leta 1581, ki poleg omenjenega na Koprskem našteje 153.288 oljk, kolikor naj bi jihpribližno premogel tudi Piran.

166 Oljčno olje

Tabela: stiskalnice, ki so leta 1776 obratovale in količina pridelanega olja (M/1088e,192)

kraj število stiskalnic urne : libre skupno št. stiskal-nic (Prov.,1039)

Koper - mesto 9 2634:66 9

Koper - teritorij 49 1243:46 57

Milje - mesto 4 521:26 4

Milje - teritorij 5 83:62 7

Izola - mesto 3 1236:2 3

Izola - teritorij 2 69:54 2

Piran - mesto 6 3580:29 7

Piran - teritorij 1 30:4 1

Buje - mesto 3 1001:33 3

Buje - teritorij 2 177:52 3

Grožnjan - mesto 2 62:42 3

Grožnjan - teritorij 5 131:70 5

Oprtalj - mesto 3 71:82 4

Oprtalj - teritorij 10 114:39 11

Motovun - mesto 4 200:5 5

Motovun - teritorij 11 287:69 16

Pula - mesto 1 176:75 1

Pula - teritorij 6 535:30 6

Poreč - mesto 1 404:78 2

Poreč - teritorij 5 1228:16 5

Novigrad - mesto 2 370:62 3

Novigrad - teritorij 4 567:92 5

Umag - mesto 1 120:77 1

Umag - teritorij 1 172:31 2

Momjan 1 61:98 1

Vodnjan 2 425:88 2

Rovinj 5 5261:60 5

Petrapilosa 9

drugi 6

SKUPAJ 149 20803:28 188

Če upoštevamo približno enako proizvodnjo olja, lahko za celotno beneško Istro izračunamopribližno 800.000 oljk (prim. Rel., ad a.; Prov., 1421). Kolikšno površino so oljke zasedale v beneški

167 Oljčno olje

Istri, ki je merila okrog 2.600 km , si lahko predstavljamo iz dekreta senata z dne 1. julija 1666 (SM),ko ukažejo vsem rektorjem v Istri, da se spoštuje deliberacija senata z dne 25. novembra 1623, ki je žeprecej pozabljena, da naj bo na vsakem terenu, ugodnem za oljke, na polju, sposobnem za 1 star semen,postavljenih 8 dobro obdelanih stebel.

Glede na nagli razvoj rovinjskega podeželja šele v 18. stoletju, pa lahko opazimo, da je vpredhodnem obdobju levji delež oljčnega pridelka pripadel ravno severnemu delu Istre z mesti Milje,Koper, Izola in Piran, kar je, ne glede na rovinjsko proizvodnjo, veljalo še v 18. stoletju. Toda slednjase je od 17. stoletja dalje, zlasti pa od dvajsetih let 18. stoletja (prim. Rel. in SM) naglo višala odpovprečno okoli 500 urn do preko 5.000 urn letno v drugi polovici 18. stoletja, zato lahko upravičenodomnevamo, da je vsaj ta rovinjski presežek v pridelavi tisti delež, ki odstopa od povprečja iz 16.stoletja v skupni vsoti pridelanega olja v beneški Istri in ga zato lahko pripišemo prikritemu oziromaneprijavljenemu deležu pridelka, v kar nas prepričuje tudi podatek koprskega podestata iz leta 1784,ki oceni povprečno istrsko proizvodnjo olja na 20.000 barilov (Rel., 10, 317), čeprav uradni podatektedaj komaj presega 11.000 barilov, leta 1762 pa po “natančnih podatkih za minulo desetletje letnopoprečje pridelave olja v Provinci znaša 13.195 barilov”, trdi koprski podestat Vicenzo Gritti (Rel., 10,106). Kot je razvidno iz grafikonov in tabele o višini vsaj uradno registriranega pridelka olja v beneškiIstri, pa ta od leta 1787 do 1795 kaže zaskrbljujočo sliko v skoraj vseh krajih, kjer so pridelovali največoljčnega olja. Le Piran razmeroma konstantno ohranja višino proizvodnje, v skupnem seštevkupridelanega oljčnega olja v zadnji polovici 18. stoletja pa sploh vodi pred vsemi drugimi istrskimi mesti.

Tabela: proizvodnja olja po izbranih krajih v drugi polovici 18. st. (Prov., 1027-1052)

kraj/leto 1758 1761 1762 1763 1764 1765 1766 1767 1768 1769 1770 1771 1773 1774 1775

Koper 3194 3303 4139 32 1317 2024 654 2282 439 2880 1411 4069 3625 3102 2243

Milje 667 509 572 8 230 295 85 282 84 514 275 702 785 593 343

Izola 1179 1217 1724 16 736 886 329 1348 242 997 566 1902 1444 875 1114

Piran 2846 2379 5036 58 2420 1535 1641 3397 966 2300 717 4598 4658 4000 3658

Rovinj 6399 5859 6806 428 5674 1252 3069 2904 1187 1949 2237 4044 4439 2736 5337

ben.Istra 17089 16416 24038 1033 14161 7669 8729 13452 4315 11622 6580 20468 20529 10727 16425

Deleži pridelka olja po posameznih krajih 1758-1795

Koper17%

Piran24%

Izola7%

Milje3%

Rovinj25%

drugi24%

168 Oljčno olje

kraj/leto 1778 1779 1780 1781 1782 1783 1784 1785 1786 1787 1788 1789 1791

Koper 4281 2136 3527 6133 153 1231 1338 1341 2944 2328 1277 84 221

Milje 1130 345 556 981 1 236 256 247 452 384 313 6 10

Izola 1402 703 1055 1630 156 689 1107 1030 1856 673 365 61 36

Piran 5140 2683 2490 6129 441 2911 4076 3651 7157 3676 904 809 314

Rovinj 6070 3319 4830 5734 1 1692 1692 1720 2938 5555 403 479 7

ben.Istra 23221 16653 15523 23184 845 7929 11020 11403 17850 16441 5636 2321 1050

kraj/leto 1792 1793 1794 1795 SKUPAJ

Koper 998 2053 665 1948 67588

Milje 35 269 74 308 11548

Izola 477 853 164 1105 28208

Piran 4394 3707 899 4493 98397

Rovinj 1556 4156 166 2664 97435

ben.Istra 10215 14798 3068 15316 396982

drugi: 93806

Prodaja olja

Prodaja olja se je odvijala na več nivojih in z več posredniki, ki so bili praviloma ravno takozakupniki. Skozi stoletja so se posamezne oblike pa tudi načini in obdavčitve spreminjale, gre pa vglavnem za štiri oblike prodaje:

1. prodaja olja v domačih trgovinah,

2. izvoz olja v Benetke,

3. izvoz olja v Furlanijo (oziroma po morju),

4. izvoz olja po kopnem.

169 Oljčno olje

Pridelek oljènega olja 1758-1795

0

1000

2000

3000

4000

5000

6000

7000

8000

1758

1762

1764

1766

1768

1770

1773

1775

1779

1781

1783

1785

1787

1789

1791

1793

1795

leto

urne

Koper

Milje

Izola

Piran

Rovinj

V Piranu so bili tako za nakup od proizvajalcev kot za maloprodajo zadolženi tako imenovanimešetarji (messeti; prim. Boerio), zato se ta dac imenuje Datio della Messettaria (LD, 6 v.), v Koprupa se je dac imenoval po ternierih (Datio della Ternaria; M/1115, f. 62), ki so jim sicer po domačerekli tudi bottegari, to je prodajalcih olja, suhomesnatih izdelkov, sirov, maščob in sladkarij;prodajalna, izvirajoča iz tega poimenovanja, pa se je imenovala Ternaria (prim. Boerio). V Benetkahsta s tema poimenovanjema obstajala dva različna urada za izterjevanje dacev, ki sta se uveljavila žerazmeroma zgodaj, prvi je bil splošen dac za trgovske posrednike, drugi pa kot v Kopru le zamaščobne izdelke. Piranski dac mešetarjev pa je vključeval vse dace na tekočine, to je za vino, kis,žganje in olje. Izraz messetarie se je v splošnem nanašal tudi na raznovrstno trgovsko blago.

Splošno uveljavljeno ime za te prodajalne je bilo tudi klet (caneva), kot izrecno navaja piranskipravilnik za dace na mešetarije, kamor so trgovci ali drugi prodajalci dovažali v prodajo omenjenetekočine in kjer jih je lahko vsakdo brez omejitev kupoval. Tudi izraz tana pomeni pravzaprav klet(zaprt, temačen prostor; prim. Boerio).

V Kopru so vsakomur, ki bi želel v tej trgovini (botega) ali kjerkoli v maloprodaji prodajatiolje, sir, svinjsko soljeno meso in svinjsko mast, klobase (salcizzoni, luganege; prim. Boerio) alidrugo slano meso, slan sir in sladkarije, naložili plačilo daca v višini 16 soldov za vsak centenarij(centenar de lire del…) omenjenih izdelkov, o čemer so se morali pred prodajo dogovoriti z dacarjem,sicer so zapadli pod kazen 25 lir ter zaplembo dobrin, kar so razdelili pol naznanitelju, pol pa fiskalnikomori. Pirančani so se za obdavčevanje svojih mešetarij izražali v drugačnih merah. Zanje je bilamerska osnova sič (secchio), štirje bakreni siči pa so tvorili eno merjenje oziroma obdavčevanje, ki jeza olje znašalo 4 solde in 6 denaričev, s tem, da je 3 solde in pol plačal kupec, 1 sold pa prodajalec. Tevotle mere so torej uporabljali za obdavčevanje v domačem maloprodajnem prometu.

Za prodajo olja na veliko, torej za izvoz tako po morju kot po kopnem, pa so veljale drugačnemerske osnove in obdavčitve, ki so temeljile na večji, beneški merski libri. O podobnem razlikovanjumed maloprodajnimi in veleprodajnimi merami tudi v praksi poslovanja z vinom lahko zasledimotako v virih kot v literaturi (Herkov, 1985, 471). V Kopru pa tudi v Piranu je za to vrsto obdavčitveveljal izraz dac za mere (Datio delle Mesure ali mensure, M/1115, f.60, oziroma Dacio delle Misure,LD, 18), v obeh krajih se je nanašal na vino in olje, v Piranu pa še za dac na murvine liste in pekokruha, ki ga v knjigi dacev izrecno navajajo še kot “imenovani mali dac” (detto Dacio Picolo). Takopoimenovani dac za olje zasledimo v kasnejših virih tudi v Kopru, očitno pa je vsaj v 18. stoletjuveljal za celotno beneško Istro. Oba zapisana predpisa izvirata iz prvega desetletja 17. stoletja, koprski

170 Oljčno olje

iz okrog leta 1610, piranski iz leta 1612, nedvomno pa so take ali podobne določbe veljale že prej, koso bili v Kopru za izterjevanje tega oljčnega daca zadolženi komunski uradniki “sprohani”(sprochanus) (STKP, 3, 26), v Piranu pa tako imenovani uradniki za urne (officialium super urnas)oziroma merilci vina in olja (mensuratorum vini et olei), kot so jih poimenovali v redakciji statuta izleta 1384 (STPI, 134-138). Tedaj so ti piranski uradniki prejemali za vsako izmerjeno urno olja 8denaričev, ki jih je plačal kupec, po določilih iz 17. stoletja pa je piranski zakupnik daca za mere, ki jemoral pridobiti dve ustrezni jamstvi in kot zakupnik daca za mešetarije zakup izplačati v osmih dnehod izklica, od vsake mere, imenovane miro, prejel 1 sold, od pol mira pa 6 denaričev. Obe bakrenimerici sta bili v lasti komuna, ki ju je verjetno proti plačilu - kot lahko sledimo iz drugih podobnihdoločil - predajal vsakokratnemu zakupniku tako imenovanega malega daca. Poleg tega je moraldacar za mere ob svojem nastopu kupiti še dve urni za merjenje vina in dve za olje in jih predatidacarju mešetarije, ki mu je bil dolžan za vsako izmerjeno urno olja 1 sold.

V Kopru je bil dac za oljčne mere vsaj na prvi pogled enostavnejši. Za vsako urno olja, ki bi gakdorkoli želel izvoziti iz mesta, so morali dacarju odšteti 2 solda, za miliarij (miaro) olja pa 20soldov, s tem, da je en sold za urno prispeval kupec, enega pa prodajalec, kar je dacar vestnozabeležil.

Kljub navidezni zapletenosti in prepletanju navedenih dacev za prodajo olja lahko sledimodvema bistvenima značilnostima. Na eni strani gre za dace za prodajo na drobno, kjer so za osnovotako v Kopru kot tudi v Piranu uporabljali enotno veliko utežno libro (libbra di peso grosso) sprostornino 0,524 litra, na drugi strani pa za prodajo na veliko oziroma za izvoz, kjer se uporabljabeneška merska libra (libbra mensurale d’oglio), ki je za olje v sodobnih merah merila 0,64976 litra.Meri sta si v razmerju 1 : 1,25 (0,65 : 0,52), oziroma 4 : 5 kot je za Piran v 14. stoletju izračunalaMiheličeva (1989, 25; 26 op. 8). To je razvidno tako iz koprskega maloprodajnega daca (ternaria),kjer za osnovno merilo obdavčevanja sprejmejo centenarij, ki je veljal 100 velikih votlih liber (52litrov), kot tudi iz piranskega določila (messetaria), kjer so merilo 4 siči.

Že Tommasini namreč okrog leta 1650 navaja, da se v vsej beneški Istri kot osnovna mera zaolje uporablja libbra veneziana (Herkov, 1978, 387) in se zatorej v Istri uporablja beneški bariloziroma urna, kar je seveda povsem razumljivo, če upoštevamo, da se je ta mera uporabljala v izvoznitrgovini na veliko, izvoz pa je bil za večino istrskih mest dovoljen le v Benetke. Tudi koprski statut izleta 1423 že predpisuje uporabo enotnih mer v poslovanju, in sicer beneških (STKP, 3, 33). Benussi(1928, 236) pa opozarja, da se urna do beneške merske libre deli na manjše mere v drugačnihrazmerjih, kot so veljala v Benetkah, tako da lahko pritrdimo Kandlerju (1855, 198), ki ugotavlja, dase v Piranu urna deli na 5 sičev in ne 6, kot je veljalo v Benetkah. Če torej urno v njeni beneškivrednosti razdelimo s 5 siči dobimo:

100 x 0, 65 = 65 : 5 = 13 litrov.

Istrski oziroma piranski sič naj bi torej meril okroglih 13 litrov, ki pomnožen s štiri daje rezultat52 litrov, kar je enako centenariju in potrjuje tudi pri siču osnovno razmerje 5 : 4 med merskimiizvoznimi oziroma veleprodajnimi merami in merami v domači prodaji na drobno, saj potemtakemurna meri 5 sičev, centenarij pa 4. To notranjo istrsko specifično razporeditev razmerja merskih enotvsaj v davčnem poslovanju nakazuje tudi obdavčitev vina za izvoz na Kranjsko, od katerega se jezlasti v Kopru, po znanih podatkih pa vsaj še v Izoli in Bujah (prim. tabelo dohodkov fiskalnekomore), tako v 16. kot v 18. stoletju plačevalo 2 solda po siču ali 10 soldov po urni vina, karponovno daje razmerje v zunanji trgovini urna : sič = 1 : 5, čeprav Herkov (1978, 363) po pričevanjuiz prve polovice 16. stoletja navaja drugačna razmerja, ki pa so morda veljala v notranjem,maloprodajnem prometu.

Pri merjenju in izračunavanju daca za izvoz olja pa sta oba komuna tudi v notranjih razmerjihuporabljala beneška razmerja in mere, kar je očitno veljalo na celotnem področju Istre in Hrvaškegaprimorja (Herkov, 1971, 40). Medtem ko je v Kopru mera daca za mere znana, to je (beneška) urnaoziroma milijarij kot desetkratna vrednost urne oziroma tisočkratna vrednost beneške merske libre, pokateri nosi tudi ime, je v Piranu mera meder (miro) (LD, 18). V kolikor je piranski meder v 13. in 14.

171 Oljčno olje

stoletju meril 40 oljčnih liber (Mihelič, 1989, 25), je po uradnih merah iz leta 1773 (po Scottoniju; cit.v: Herkov, 1971, 40), bil meder četrti del beneške urne. Iz navedenega sledijo naslednje razdelitvemerskih enot za olje v Kopru in Piranu:

Tabela: Merske enote za olje (prim. Herkov, 1971, 40; 1978, 388; 1985, 475; Mihelič,1989, 24-25).

botta miliarij mastel oljčnibaril/urna

cente-narij

kvarta meder sec-chio/sič

Kvartarol

bozza beneškamerska libra

oljčnalibra(vel.)

litrov

1 2 10 20 25 50 80 100 200 500 2000 2500 1300

1 5 10 12,5 25 40 50 100 250 1000 1250 650

1 2 2,5 5 8 10 20 50 200 250 130

1 1,25 2,5 4 5 10 25 100 125 65

1 2 3,2 4 8 20 80 100 52

1 1,6 2 4 10 40 50 26

1 1,25 2,5 6,25 25 31 16,25

1 2 5 20 25 13

1 2,5 10 12,5 6,5

1 4 5 2,6

1 1,25 0,65

1 0,52

Izvozni daci in tihotapstvo z oljem

V tem času pa je v Kopru obstajal še poseben dac za olje (Datio del oglio; M/1115, f.65), ki sekot novi dac delle tre per mier omenja leta 1562 (STKP, 5, 27, 148), čeprav je polnil blagajno fiskalnekomore že leta 1548, medtem ko so drugi navedeni koprski daci za proizvodnjo in prodajo oljaodhajali v komunsko blagajno. S prvo znano omembo tega daca v koprskem statutu so Koprčaneoprostili plačevanja te obdavčitve za vse olje, ki so ga prodali Kranjcem (Cranzi), kakor tudi za olje,prepeljano po kopnem v druge kraje beneškega dominija. Na ta privilegij, kot so ga imenovali, so seKoprčani v naslednjih stoletjih še večkrat sklicevali, povezan pa je bil še z enim “privilegijem”,izvozom olja v Furlanijo, kajti to je bil za Koprčane, od leta 1624 tudi za Izolčane in Pirančane (SM,13, 129), od leta 1626 dalje pa še za vse druge beneške Istrane (SM, 13, 139), dejansko privilegij, kiso ga v 16. in na začetku 17. stoletja sicer plačevali s 3 dukati za vsak miliarij izvoženega olja, saj je vBeneški republiki veljal zakon, da se mora vse oljčno olje za izvoz prepeljati v Benetke in šele od tamje lahko šlo v nadaljnjo prodajo. To je Benečanom dajalo monopolno pravico določanja cen odkupa inprodaje, ki so jo opravljali beneški trgovci, zato je sprva veljalo, da je vse olje, prepeljano v Benetke,oproščeno plačila daca, kot je posebej navedeno tudi v poglavju o koprskem oljčnem dacu, kar paseveda ni pomenilo, da so bili oproščeni plačila drugih, zgoraj navedenih dacev.

Kako pa je Benečanom uspevalo izvajati tak ukrep, saj je širno morje omogočalo skrenitev spoti v prestolnico, kar se je pogosto dogajalo. Za vsak izvoz olja v Benetke so si namreč prevoznikipred odhodom morali pri kancelarju zagotoviti pisno dovolilnico (fede), ki jo je s svojim pečatompotrdil še podestat, sicer so vsakemu prevozniku, ki bi ga zalotili brez dovolilnice, odvzeli tovor inplovilo, ga obsodili na kazen 200 lir ter ga še za najmanj dve leti izgnali, povrhu tega pa ga je lahkopodestat po svoji volji in presoji obsodil še na druge kazni. Enaka kazen je lahko izvoznika doletela,če se v roku 20 dni po povratku ne bi zglasil pri dacarju, ki je vestno beležil ves promet z oljem po

172 Oljčno olje

morju, tako v Benetke kot v Furlanijo. Dacar pa je bil dolžan v roku 8 dni podati poročilo kancelarju ovsem izvoženem olju, tako da so lahko z enega mesta nadzirali proizvodnjo in prodajo.

Promet z istrskim oljem v Furlaniji pa se je z očitnim gospodarskim vzponom te dežele naglopovečeval, pri čemer pa tudi Benečani niso stali križem rok. Leta 1623 je beneški senat izdal odlok,po katerem so vse olje, prepeljano v Furlanijo, obdavčili z 1 soldom za vsako libro olja, kar jepomenilo znatno povečanje obdavčitve. Če so prej za isti posel morali izvozniki državi plačati 3dukate za miliarij olja, kar je znašalo dobrih 37 soldov za urno oziroma slabi 2 liri200, so odtlejplačevali 100 soldov ali 5 lir za vsako urno v Furlanijo izvoženega olja, kar predstavlja več kot 168%povišanje obdavčitve. Povrhu tega pa so še določili, da drugam kot v Benetke in Furlanijo Istrani nisosmeli izvažati olja, in šele po vztrajnih bitkah Koprčanov, so Benečani najprej leta 1626 na podlagiizračuna vsakoletnega povprečja dovolili Koprčanom izvoz 400 urn neobdavčenega olja na Kranjsko,leta 1634 pa so še Miljčanom potrdili starodavni privilegij 100 urn izvoza neobdavčenega olja naKranjsko oziroma v Trst. Toda omenjenega leta se je zgodila še ena radikalna sprememba: dac olja zaizvoz v Furlanijo se je povišal na 2 solda za libro, okoli leta 1642201 na 3 solde (Rel. 7, 311), leta 1656pa je taisti dac, čeprav se je še vedno imenoval dac 3 soldov, znašal že 5 soldov za libro olja. (Leggi,1683, 41-50), le za časa koprskega sejma (Fiera Franca) od leta 1642 dalje pa je veljal dac 2 soldovza libro olja (STKP, 5, 127).

Z vsakim novim dekretom, ki je urejeval izvoz olja v Furlanijo, pa so povečevali tudi nadzor. Takoodredba iz leta 1632, ki povzema nekatera določila odlokov z dne 19. decembra 1586, 24. aprila in 18.julija 1625 ter iz maja 1626, določa, da mora vse olje, ki gre iz Benetk in Istre v Furlanijo, imeti za todovoljenje, pravilno izpisana tiskana in oštevilčena potrdila (bolette), z izpisanim imenom lastnikaolja, lastnika ladje, količine natovorjenega olja in vrčev, od kod prihaja in kam gre, in sicer gre lahkov Furlanijo le v kraje, kjer so državni uradniki - podestati, sicer so vsak prevoz šteli za tihotapstvo inso bili kršilci v smislu določb o tihotapljenju tudi kaznovani. Lastnikom stiskalnic olja oziromažupanom vasi pa so predpisali, da morajo vsako leto ob koncu pridelovanja olja prinesti poročilo oproizvedenem olju v pisarno svoje jurisdikcije. Torkljarji niso smeli brez pisnega dovoljenja sebi alidrugim zastonj pridelovati olja, prav tako niso smeli brez običajne bolette prevažati olja, pod kaznijoodvzema olja, vozov, živali, ladje ali česarkoli, s čimer bi prevažali, kazen pa so razdelili polprijavitelju oziroma odkritelju, pol pa predstavniku tiste jurisdikcije, kjer je bil tak tovor najden. Vaškižupani in župniki so bili še posebej zadolženi, da v roku treh dni prijavijo pisarni svojega regimentavsako morebiti prejeto olje brez dovolilnic prevoza, sicer so bili podvrženi sodni obravnavi s kaznijozapora in izgona. Tudi kupci takega olja so bili obsojeni na plačilo dvakratne cene kupljenega olja, navečno izgnanstvo iz vseh beneških krajev in ladij, povrh tega pa so jih še razorožili, kar je očitnoveljalo za hudo kazen, danes bi morda lahko rekli odvzem človekovih pravic.

Iz Istre je bil dovoljen prevoz olja le v Benetke in Furlanijo, že leta 1632 pa se koprski podestatpohvali, da je na ta račun uspel iztržiti 20.000 lir daca, kar znese dobrih 3.225 dukatov (Rel., 13, 304).Z omenjenim dekretom pa so ponovno potrdili izjemni privilegij, dan mestu Koper, za 400 urn olja, kiso ga lahko prodali Kranjcem, kot je to že antični običaj, še utemeljuje zakonodajalec, in ki je bilKopru odvzet le med letoma 1623 in 1626, kandidati za ta izvoz pa so se morali vsako leto prijavljatipridelek (M/1115B, 222). Benečani so Istranom 10. februarja 1626 podelili še eno »olajšavo«.Obenem z razširitvijo daca v iznosu enega solda za libro olja za celotno beneško Istro so jih oprostiliplačevanja pristojbin v notranjem prometu, zaradi revščine, ki vlada v deželi, kot utemeljuje beneškisenat (SM, 13, 139).

Zato pa so morali istrski rektorji vsak mesec pošiljati v koprsko fiskalno komoro iztržek oddaca v višini enega solda za libro prodanega olja, ki ga je nato poslala beneškemu uradu Conservatidel Deposito in Cecca, kot je to določil beneški senat 16. marca 1626, s katerim so pravzaprav istrske 200 Dukat je veljal 6,2 lir x 3 = 18,6 lir : 10 (1 miliarij = 10 urn) = 1,86 x 20 (1 lira = 20 soldov) = 37,2 solda.201 V AMSI (7, 309) je sicer navedeno, da gre za poročilo po letu 1633, vendar ker že omenja dac 3 soldov zalibro, še posebno pa omemba o ponovnem dovoljenju odvijanja svobodnega sejma (Fiera franca), ki ga jebeneški senat sprejel 17. decembra 1641 (SR, 18, 217; STKP, 5, 127, 231), lahko sklepamo, da gre za leto 1642.

173 Oljčno olje

mestne načelnike zadolžili za pobiranje dacev. Nadzorni ukrepi pa niso veljali le za prevoznike olja,temveč tudi za vse istrske rektorje, ki so bili ob končani službi dolžni predložiti vse bolette olja, ki jebilo prepeljano v Furlanijo, poleg tega pa še izjavo (fede) njihovih predhodnikov o tej zadevi, sicerniso pridobili potrdila beneškega urada za olje (Magistrato dei Ogli), brez katerega jih beneška volilnakomisija (Segretari alle Voci) ni smela razrešili službe (andar Capello), kar je pomenilo, da nisomogli pridobiti nobene druge državne službe. Taistemu postopku so bili podvrženi tudi rektorjiFurlanije, ki so bili ob vrnitvi iz regimenta dolžni izročiti potrdila o prejetem olju, tako istrski kotfurlanski rektorji pa so bili obvezni ta dekret, ki so ga natisnili v državni tiskarni, registrirati v svojihpisarnah ter na ustreznih mestih razstaviti.

Če vemo, da so bili večini članov beneškega plemiškega Velikega sveta državne službepoglavitni vir zagotovljenega dohodka, si lahko predstavljamo, da jim je le-ta precej pomenila, razenče niso bili za morebitno tveganje tudi dobro poplačani. In očitno se je tudi to dogajalo, še zlasti pa vprimerih trgovanja oziroma tihotapljenja z istrskim oljem. K temu je nedvomno dodatno prispevaldekret iz leta 1634, ki je obdavčitev povišal še za nadaljnjih 100%, čeprav si je navidez zlasti znadzornimi ukrepi prizadeval omejiti nedovoljeno trgovino. Poleg običajnih bolett so izvozniki moralinajprej položiti ustrezna jamstva za dac v domačem kraju, dac pa so plačali prodajalci (bottegari) vFurlaniji, potem ko so potrdilo o prejemu olja predali izvozniku oziroma ga je ta dobil od tamkajšnjihrektorjev. Brez tega potrdila, ki ga je prevoznik oziroma izvoznik moral v roku dveh mesecev predativ domači podestatovi pisarni, so vsakogar šteli za tihotapca, in če ga niso uspeli izslediti, so zanjodgovarjali poroki, ki so bili običajno bližnji sorodniki ali prijatelji. Za nadzor upoštevanja teh določbso bili zadolženi istrski nadzorniki (Proueditori in Istria), še posebno za pregled vsake pisarne teprovince v zadevah olja, če pa ti uradniki niso uspeli opraviti tega nadzora, je bil to dolžan nareditikoprski podestat in kapitan. S tem odlokom in še prejšnjimi o nadzoru tihotapstva s soljo je polagomaprehajal ves nadzor nad tihotapstvom v roke koprskega rektorja, ki je bil za svoje delo, polegpripadajoče plače še dodatno poplačan z 200 dukati letno iz denarja od kazni in zaseženih tihotapskihdobrin.

Vendar se od tedaj denar od iztrženega daca, ki so ga pobirali furlanski rektorji, ni več stekal vkoprsko fiskalno komoro, temveč v padovansko, ki ga je nato predala državni zakladnici (Cecca).Zaostritev nadzora pa je zajela tudi onih 400 koprskih in 100 miljskih urn olja, saj so moraliprevozniki tudi iz avstrijskih krajev v roku 2 mesecev prinesti potrdila o izvozu, sicer so bili polegnjih kaznovani tudi njihovi poroki še z 10% nad običajnimi kaznimi za tovrstne prekrške, koprski inmiljski podestat pa sta morala vsako leto dajati poročila beneškim nadzornikom (Magistrato deProueditori alli Ogli), da ni bila izvožena v avstrijske kraje večja količina olja od dovoljene.

Medtem ko se je do omenjenega dekreta iz leta 1623, ki je izdatno povišal obdavčitev za izvozolja v Furlanijo, poglavitna tihotapska dejavnost v Istri odvijala s soljo, kjer so prednjačili Pirančani(SM, 13, 120 sq.), se temu iskanemu tihotapskemu artiklu v naslednjih letih in desetletjih podejavnosti naglo približuje ali ga po obsegu celo presega nedovoljena trgovina z oljem, in to zlasti vseverozahodni Istri. Tako že koprski podestat Francesco Contarini leta 1638 ugotavlja, da bi biluvedeni dac za olje zelo ugoden za državno blagajno, če ne bi prihajalo do prevar. V Puli in zlasti vPiranu se je dogajalo precej nepravilnosti, pristojni uradniki niso sestavljali bolet, zato jih je koprskinačelnik prisilil plačati, sicer pa obsodil na izgon. Samo v Piranu je tako uspel iztržiti 4.711 lir, v Pulipa 2.266 lir, se še pohvali v svojem poročilu (Rel., 7, 318). Njegov kolega Giacomo Contarini pa leta1640 odkrito priznava, da se s tihim pristankom istrskih rektorjev prevoznikom olja izdajajo bolettebrez datuma, tako da se večkrat vozijo z isto, in če naletijo na kontrolo, hitro pripišejo veljavni datum,sicer vrnejo boletto pisarni in jo ob naslednjem prevozu ponovno vzamejo, tako da promet z oljempoteka skoraj brez obdavčitev. Zato predlaga, da bi uvedli pobiranje tega daca po posameznih istrskihkrajih, ne pa da ta davek plačujejo dacarji v Furlaniji, istrski rektorji pa ne vedo natančno, kje in kakoje plačan niti od kod prihaja, tako da državna blagajna ostaja prazna. Tihotapci so se v zadnjem časunamreč domislili, da sami hodijo po olje v Istro in ga dovažajo v Furlanijo, če pa jih pri tem zalotijofurlanski podestati, ker ne vedo, od kod je olje, jim skladno z zakonskimi določili lahko naložijo lekazen 10% vrednosti tihotapljenega olja (Rel., 7, 320). Zato se Francesco Tron leta 1644 zavzame,

174 Oljčno olje

potem ko z istega položaja ugotovi podobne pomanjkljivosti, da bi se dac za olje, izvoženo vFurlanijo, ponovno stekal v koprsko fiskalno komoro, seveda tudi zato, ker ima slednja vsako letovelik primanjkljaj (Rel., 7, 332).

Okrog leta 1642 koprski podestat poroča, da na leto proizvedejo v Provinci 16.000 - 18.000 urnolja (okoli 11.000 hl), od tega pa naj bi imela državna blagajna le malo koristi (Rel., 7, 311). Ko jenamreč pregledal in primerjal proizvodnjo z izdanimi dovoljenji za izvoz, je ugotovil velikonesorazmerje, ko pa je povprašal ljudi, čemu gre to dejstvo pripisati, so mu odgovorili, da imajo oljedoma, drugi da so ga porabili za domačo uporabo, tretji da so ga prodali v domačem kraju, v resnicipa ga je šlo mnogo po tihotapskih poteh, za kar naj bi bila Istra prav primeren kraj, saj, kot poročajotudi drugi istrski načelniki, naj bi bile temu vzrok naravna konfiguracija istrske obale, ki s številnimizalivčki omogoča uspešno skrivanje tihotapcev (npr. Rel., 1773), ter dejstvo, da so mnogi kraji v Istriodprti, torej brez obzidij, ki od novega veka dalje z odkritjem učinkovitega strelnega orožja očitnoniso služila več obrambi, temveč prej notranjemu nadzoru prebivalstva, kot mnogokrat zlasti za Kopernavajajo beneški načelniki (npr. Rel., 1781), kjer so poleg dotrajanosti zaradi pomanjkanja denarja zavzdrževanje sami prebivalci rušili obzidje z namenom nočnega tihotapstva (Rel., 8, 103; SM, 13, 342,346). Zato še predlaga, da bi olje obdavčili že v torkljarni (Rel., 7, 311).

Omenjenim predlogom novih ukrepov za zajezitev tihotapstva se pridružuje tudi koprskinačelnik Pietro Basadona leta 1650. Zlasti zanimivo pa je njegovo razmišljanje, ki je bilo vzgodovinski literaturi kot vzorčni primer že nekajkrat citirano (Benussi, 1924, 386; Darovec, 1996,123), da bi državni dohodek od prometa z oljem v Istri lahko znašal 30.000 dukatov, iztržiti pa uspejole 5.000 do 6.000 dukatov letno (Rel., 7, 335). Po njegovem naj bi torej “siva” ekonomija za pet došestkrat presegala “legalno”, kar morda na prvi pogled izgleda pretirano subjektivna ocena. Ponjegovem naj bi torej v Furlanijo ter v zaledje Istrani letno legalno, predvsem pa ilegalno, izvoziliokoli 12.400 urn olja, če naj bi tedaj veljala obdavčitev 3 soldov za libro olja, kar pomeni 15 lir naurno202, od te količine pa naj bi bilo legalno izvoženega le okoli 2.273 urn olja, medtem ko je bilo šeleta 1632, ko je veljal dac le 1 sold na libro olja, legalno izvoženega za 4.000 urn olja, če je bilprihodek od tega daca 20.000 lir (Rel., 13, 304).

Še bolj porazno stanje v legalnem izvozu pa je bilo po letu 1656, ko so poleg 3 soldov za libroolja istrskemu dacu prišteli še furlanski uvozni dac ter še neke posebne dodatke (aggionti), kar je dacpovišalo na preko 5 soldov za libro olja (Leggi, 1683, 47-50). Posebne pristojbine pa so po letu 1656povzročale kar precej zapletov pri obračunavanju daca, kot pojasnjuje koprski podestat beneškimnadzornikom za olje. Najprej so bili izvozniki dolžni plačati 11 dukatov in 20 grošev kot uvozni dac(Dazio d’Entrada) za vsak miliarij olja, nato pa še 3 solde za libro olja, kar znese 30 dukatov zamiliarij. Od daca 3 soldov sta bila le 2 solda v zakupu, medtem ko se je 1 sold vselej stekalneposredno v državno blagajno (per conto publico), tako da so zakupniki tržili 16 dukatov in 3 groše,državna blagajna pa skupno s posebnimi dodatki (aggionti) 14 dukatov in 3 groše. Za preprečevanjedotoka tujega oljčnega olja v državo je leta 1657 beneški senat sprejel odlok, s katerim so dovoliliizvoz istrskega olja posredno preko Furlanije še v Bergamo, Brescio, Cremo in Verono vključno znjihovimi ozemlji, v roviške Polesine in Adrio, vendar tako, da so bili vsi trije soldi daca istrskegaolja v zakupu, zato pa so trgovci plačevali še poseben posredniški dac v višini 12 grošev za vsakmiliarij olja. S tem je prihajalo še do večjih zapletov v obračunavanju dacev, zato so ta ukrep leta1662 ukinili in določili, da sme istrsko olje v druge kraje Beneške republike, razen v Furlanijo, lepreko metropole (PSO, 213, 6).

V pogledu določanja oziroma višanja daca za olje, izvoženo v Furlanijo, je zanimiva tudipritožba Koprčanov, ki so jo izoblikovali 20. avgusta 1673 v svojem Velikem svetu. V njej pravijo, daje bil najprej izvoz olja v Furlanijo brez dodatnih obremenitev, le 32 soldov daca za orno je bilopotrebno plačati. Od leta 1626 se je ta dac poviševal in končno leta 1651 dosegel višino 3 soldov zalibro olja, ki skupno se s 6 dodatnimi soldi (d’aggionti) povzpne na 19 lir in 10 soldov za orno. Polegte obveze (aggravio) pa se je še prispevek v višini 32 soldov za orno olja, ki ga je bilo prav tako še

202 30.000 dukatov x 6,2 lir = 186.000 lir : 15 = 12.400.

175 Oljčno olje

vedno potrebno plačevati, povišal na 3 lire, čeprav ne vedo ali je bil sploh objavljen kak javni dekret stem v zvezi ali je bil le rezultat pohlepnosti dacarjev, tako da je tedaj skupna obdavčitev za ornoznašala 22 lir in 10 soldov. Da bi pa nesreča bila še večja, je senat 14. junija 1657 sprejel določbo, dase dac za olje izvoženo iz Benetk v Furlanijo zmanjša za 1 sold, tako da so Koprčani od tedaj lahkoprodajali orno olja niti za 40 lir, kar pomeni, da “z odbitkom za delo, vzdrževanje in pobiranje ob časunajhujših zim, ne ostane ničesar lastnikom oliv, tako da so ti izgubili že vsako zadovoljstvo (l’amore)pridelovanja in zapuščajo oljke ter ne sadijo novih.” Zato sklenejo, da odpošljejo delegacijo v Benetkek dožu, da bi “applicare qualche rimedio a’ tante nostre miserie”... in da bi z oljkami zaslužili vsajtoliko, da bi lahko živeli (M/570, 108-9).

Enostavno preračunavanje razdelilnega obrazca tako imenovanih 3 soldov za libro nam nepostreže z željenimi rezultati, toda vsota uvoznega daca in daca 3 soldov je preračunano enaka davčniobvezi okoli 5 soldov za libro olja203, kot navaja zakonodajalec v tretji točki omenjenega dekreta zdne 28. oktobra 1656 (Leggi, 1683, 47) 204, kar lahko pomeni, da se je tudi uvozni dac za Furlanijoplačeval že pri istrskem dacarju. Temu so leta 1671 začasno, po letu 1736 pa za stalno priključili šetako imenovani mali dac za merjenje olja, tako da je skupna vsota daca na urno istrskega olja,izvoženega v Furlanijo, znašala najprej 27 nato pa 28 lir (Prov., 1040; 1020).

Poleg že navedenih predpisov so med drugim zapovedali za vsak prevoz sestavljanje posebnihdovolilnic (bolette) za izvoznike, tiskanih v državni tiskarni sv. Marka v Benetkah, in sicer črnih, kijih je izdajal dacar, ter rdečih, ki jih je izdal kancelar posameznega komuna, kjer je bil beneškipodestat. Dacar je moral vpisati zaporedno številko, ime in priimek vsakokratnega prevoznika,količino natovorjenega in izmerjenega olja ter namembni kraj v Furlaniji, kjer je ravno tako bilbeneški rektor. Kancelar je nato na svojo rdečo boleto prepisal dacarjeve podatke, s tem da sta obeboleti imeli isto zaporedno številko. Za vsako tako izdano dovolilnico je kancelar prejel 4 solde.Bistvena razlika s prejšnjimi določbami pa je bila v tem, da so odslej dac dali v zakup najboljšemuponudniku na javni dražbi v posameznih istrskih mestih, kot pravi odlok v Kopru, Puli, Poreču, Piranuin drugih krajih (Leggi, 1683, 47), ponovno pa se je stekal v koprsko fiskalno komoro. Sprva sodoločili zakup za dve leti, od 1. septembra 1656 do 31. avgusta 1658, po letu 1695 pa za 4 leta. Todaže leta 1658 ga niso več zakupljali po posameznih istrskih krajih, temveč ga je zakupil en dacar zacelotno provinco (Prov., 1040), kar kljub novim predpisom še v istem letu, 9. decembra 1656, svetujekoprskemu načelniku beneški senat (SM, 16, 11). Ohranil se je podatek o očitno edinem dvoletnemzakupu daca za olje po posameznih istrskih mestih iz leta 1656, ki podaja sliko razmerja izvoza olja vFurlanijo med istrskimi mesti (Prov., 1040):

203 Skupni znesek daca je torej 42 dukatov in 2 groša (1 dukat = 24 grošev; 1 groš = 0,0416 dukata), preračunanov lire = 260,91 lir za miliarij : 10 (urna) = 26,1 lire za urno; dac 5 soldov za libro olja pa na urno daje znesek 25lir.204

»Che il Conduttore di esso Datio, & Pieggio, secondo la summa sar stato deliberato esso Datio, sia formato debitore, &pi per l'importar delli soldi cinque per lira sopra di quello, cos che quanto detto Conduttor cauer di detto Datio, &aggionti, sar tutto per suo conto.«

176 Oljčno olje

Tabela: dvoletni zakup daca za olje, izvoženo v Furlanijo, iz leta 1656

kraj dukatov

Koper z ozemljem 2.185

Izola z ozemljem 2.800

Buje z ozemljem 730

Milje z ozemljem 420

Piran z ozemljem 3.310

Umag 185

Novigrad 325

mesti Poreč in Rovinj 950

mesto Pula z Vodnjanom 205

Motovun, Grožnjan, Oprtalj in Završje 310

Skupaj 11.420

Medtem ko je prinašal leta 1582 prihodek od daca olja koprski fiskalni komori 291 dukatov,leta 1584 pa 253 dukatov (Rel.), se z uvedbo najprej 1 solda na libro izvoženega olja v Furlanijo leta1632 prihodek od daca že poviša na 3.226 dukatov, leta 1634 je z uvedbo 2 soldov in nato z uvedbo 3soldov za libro prodanega olja v Furlaniji znašal okoli leta 1650 zakup od tega daca že 5.500 dukatov,z letom 1656, ko je bil ta dac z raznimi dodatki povišan na 5 soldov za libro, znaša leta 1658 že 7.250dukatov.

V naslednjih letih oziroma slabem stoletju je dac za istrsko olje, kolikor so ga seveda uspelizakupiti, saj vsaj v letih 1675-1676, 1683-1684, 1701-1705 ni bil zakupljen, dosegal letno zneske, kotjih prikazuje spodnja tabela205:

205 La Provincia, str. 1040, dopolnjeno z že citiranimi podatki ter navedenimi.

177 Oljčno olje

Tabela: prihodek od oljčnega daca za izvoz v Furlanijo ter izvožene urne

leto dukatov oddaca

izvožene urne davčna stopnja(lir/urno)

1582206 291 970 1:17:2

1584207 253 843 1:17:2

1632 3226 4000 5

1650 5500 3410 10

1656 5710 2360 15

1658 7250 2305 19:10

1660 7275 2148 21

1664 7675 2266 21

1667 8067208 2223 22:10

1670 8108209 2234 22:10

1671 9177210 2032 28

1673 8180 2254 22:10

1677 5000 1377 22:10

1679 6690 1843 22:10

1681 6000 1653 22:10

1685 6150 1695 22:10

1689 6165 1699 22:10

1693 6175 1701 22:10

1695 6800 1874 22:10

1705 8050 1848 27

1707 12075211 2674 28

1730 5537 1226 28

1732 4761 1054 28

1736 6000 1329 28

1740 8500 1882 28

1744 8630 1911 28

206

Samo Koper (Rel.).207

Samo Koper (Rel.).208

SM, 16, 55.209

Rel. 1670. Pietro Loredan.210

Prvič združen dac z t. i. malim dacem 2 soldov na urno (prim. Prov., 1040).211

Z vsemi dodatki za 4 leta; tu izračun kot pri drugih za 1 leto.

178 Oljčno olje

Skoraj premosorazmerno z višanjem davka pa se je nižal legalni izvoz istrskega olja, zlasti pa jeto opazno pri vsakokratnem povišanju daca. Če je še leta 1582 znašal prihodek od tega daca 291dukatov le za koprski komun, ki je tedaj edini smel izvažati olje v Furlanijo, je izračunano iz davčnestopnje 3 dukatov na miliarij, dosegal izvoz 970 urn olja, leta 1632, ko so že vsi kraji v Istri smeliizvažati v Furlanijo, izračunano po davčni stopnji 1 solda za libro olja, je izvoz znašal 4.000 urn, leta1650 z že dvakratnim povišanjem obdavčitve 2.273 urn, po letu 1656 pa je bilo izvoženih le še od 900do 2.000 urn olja letno. To nazorno potrjujejo tudi ohranjeni registri o izvozu olja v Furlanijo, ki so jihmorali voditi tako dacarji kot posamezni kancelarji koprskega podestata in kapitana. Od 19. novembra1732 do 18. novembra 1733 je bilo v Furlanijo poslanih 994 urn in 92 liber olja, med 19. novembrom1733 in 2. aprilom 1734 540 urn, med 2. aprilom in 7. oktobrom 1734 990 urn in 93 liber ter med 3.decembrom 1734 in 25. majem 1735 564 urn in 45 liber iz Kopra, 368 urn in 75 liber iz Pirana ter 394urn iz Rovinja (Prov., 1020). Razmeroma nizek delež izvoza v letu 1732/1733 nedvomno lahkopripišemo izrednim nevihtam v letu 1732 (Rel.), na podlagi zgornjih podatkov o legalnem izvozu terizračuna s pomočjo davčne stopnje pa lahko zaključimo, da se je povprečje legalnega izvoza istrskegaolja v Furlanijo gibalo med 1.300 in 1.800 urnami letno. Če temu prištejemo še okoli 3.000 urn olja,ki so ga porabili za domačo uporabo212, ugotovimo, da je povprečno preko 10.000 urn oljapovprečnega letnega pridelka dejansko odtekalo neznanokam po tihotapskih poteh.

Višina daca in oljènih urn, izvoženih v Furlanijo

0

2000

4000

6000

8000

10000

12000

14000

1632

1656

1660

1667

1671

1677

1681

1689

1695

1707

1732

1740

leto

duka

ti o

z. u

rne

dac

urne

Grafikon ponazarja hipotezo, da se je z višanjem davčne stopnje za izvoz istrskega olja vFurlanijo dohodek državne blagajne sicer povečeval, zato pa se je nižala količina legalno izvoženegaolja iz beneške Istre, ki je pred sredino 18. stoletja dosegala količino iz konca 16. stoletja, ko jefurlanski trg z oljčnim oljem preskrboval samo Koper z okolico. Potrebe po tem izdelku pa so bilenedvomno večje kot v 16. stoletju, saj so jih že v prvi polovici 17. stoletja vsaj legalno štirikratnopresegale, pri tem pa devalvacija lire nasproti cekinu naj pravzaprav ne bi igrala bistvene vloge, saj seje dac obračunaval v obračunskih dukatih v vrednosti 6 lir in 4 soldov, temveč je večjo vlogo imelopovpraševanje po tem izdelku, čeprav je nedvomno tudi višanje stopnje daca je vplivalo na višinocene in s tem na ponovno višji davek.

212 Rel., 10, 317. Vlajinac (1964, 147) navaja, da je dubrovniški senat 1773 odločil za mesto nabaviti 500 barilovolja, vsakemu lastniku pa so za domačo uporabo dovolili zadržati po 4 barile olja.

179 Oljčno olje

Na ta pereča vprašanja so koprski podestati večkrat opozarjali. Daniel Renier decembra 1729predlaga, da bi na področju oljčnega daca uvedli nove reforme, saj ga je težko zakupiti, tako da odzadnjega zakupnika, Giuseppeja Fabrisa, ki mu je zakup potekel novembra, niso uspeli dobitidrugega. Posebno pereče pa je po njegovem, da proizvodnja narašča, dohodki pa upadajo (Rel., 8,174), kar potrjuje tudi njegov kolega Paulo Condulmer leta 1741, ki še dodaja, da “izgleda, da so seIstrani v te oljke zaljubili (...tuttavia annualmente si vedono novelli impianti e deve sperarsi che ilsuddito sempre pi s’inamori...), vendar ne dajejo tolikšnega daca, kot bi lahko, čeprav je dac za izvozv Furlanijo majhen”, kar bi lahko pomenilo, da je bil drugod v Beneški republiki še večji. “Temu jevzrok predvsem tihotapstvo, ki ga sicer poskušajo preprečevati z vojaško ladjo (galeotta), ki paničemur ne služi, saj jo zagledajo že na daleč in se ji izognejo.” (Rel., 10, 57). Poleg tega, da so samiIstrani tihotapili olje, so še številne barčice prihajale predvsem v Rovinj, Vrsar in Piran tudi iz Puglie,kjer so natovorile olje in ga prevažale v Trst in druge kraje. “Presenetili pa bi jih lahko tam, kjer sepripravljajo na pristanek, v pristaniščih Tagliamenta v Livenzi in Piavi ter predvsem v Busu inLignanu,” predlaga koprski podestat. Toda tudi avstrijski podložniki so se vključevali v tihotapljenjeistrskega olja po morju, kot priča proces proti lastniku ladje Mattiu Bramursu v Kopru leta 1775 (SR,23, 281). Zato da bi se izognili vsakršnim davkom, pa so na primer Pirančani kontrabantirali celoolive v Trst, kjer so nato proizvedli olje, kar pa so jim že vsaj od srede 17. stoletja prepovedovali, into ne le izvoza, temveč nasploh prodajo oliv tujcem (SM, 15, 339). Že tedaj, leta 1659, koprskipodestat svetuje, da bi bilo potrebno posadko na vojaški ladji menjavati vsakih 6 mesecev, saj se sicerspletejo prijateljske vezi in podkupnine; “verjemite,” dodaja, “govorim iz izkušenj, kar bo koristilotudi v primeru soli, kjer se enako dogaja” (Rel., 7, 346/7).

Tihotapljenje istrskega olja torej ni bilo razširjeno le na Furlanijo in Trst, “kjer komaj čakajo natake prekrške” (Rel., 10, 305), temveč tudi na druge kraje ob severnem Jadranu. Verjetno so zatobeneške oblasti uvedle spremembo, da najdonosnejšega daca za olje, izvoženo v Furlanijo, od leta1747 (Rel., 10, 318) niso več zakupili v Istri, temveč le v Benetkah, od leta 1763213 pa je moralo celovse pridelano olje za prodajo najprej v Benetke, šele od tam pa so ga nato izvažali v Furlanijo in drugekraje, paradoksno, tudi nazaj v beneško Istro. Priprave na ta ukrep so začeli izvajati že leta 1753, koso poslali v Istro dve vojaški galeotti za nadzor, da bi šlo vse olje direktno v Benetke (SR, 23, 270).

Kljub temu, da je bilo oljčno olje eden izmed poglavitnih in najobilnejših istrskih pridelkov, gaje namreč zlasti ob slabih letinah tudi zaradi povpraševanja v sosednjih deželah mnogokrat v istrskihmestnih prodajalnah primanjkovalo oziroma je “pohlepno poviševanje cen nekaterih prodajalcevodtegnilo skoraj vse olje potrebam prebivalstva”, tako da so ga morali podestati drugod po ugodnejšihcenah naročati “za potrebe ubogih” (Rel., 10, 64; 303).

Vendar se s temi novimi predpisi razmere niso prav nič uredile. Koprski podestat v svojempismu beneškemu senatu 24. marca 1773 (ASV. SM) pojasnjuje, da je kontrabant olja v Istri postal žeobičajno pravo (diritto), njegov naslednik leta 1774 pa, “da je vložil precej napora v preprečevanjeprevažanja olja v Trst, kjer prednjačijo Rovinj, pa tudi Piran, Izola in Milje, vendar sta dve državni“Filuchi”214, eno vodi Alfier Pietro Alessich, drugo pa Alfier Polo Scuttoni, že iztrošeni, 50 milj obalepa je zanju preveč. Dokler beneški trg ne bo ponujal podobne ugodnosti kot tržaški, je zamanpričakovati, da se bodo te razmere uredile” (Rel., 10, 310). Morda je ravno njegovemu razmišljanjusledilo določilo beneškega senata iz leta 1775, ki določa nagrado za vsakega istrskega mornarja, ki bibeneškim trgovcem pripeljal preko 10 miliarjev olja (SR, 23, 281). Po drugi strani pa beneške oblastiočitno odklanjajo vsake novosti v proizvodnji olja, saj na primer leta 1780 po mnenju beneškegadenarnega urada senat zavrne projekt Marca Merla, da bi z javnimi (državnimi) sredstvi odkupili olivev Istri in Dalmaciji ter da bi jih stiskali v torkljah po novem izumu (SM, 17, 250; prim. PAK.PA.Inventar, 24).

213 Dukal iz 7. maja 1763, po katerem mora vse olje, ki ni za uporabo v Istri, "far scala in codesta Ser.maDominante". (ASV. SM, reg. 229).214 Boerio: Feluca, specie di Schialuppa o picciol legno di mare che va a vele ed a remi.

180 Oljčno olje

Vendar tudi ta stimulacijski ukrep ni mnogo zalegel, saj še nazornejšo sliko razmer po uvedbinovega načina izterjevanja istrskega izvoznega oljčnega daca podaja koprski podestat in kapitanLodovico Morosini leta 1784. »Olje je največji prihodek te province, ki daje letno, če ne pride dobolezni, ki so pogoste pri tej kulturi, okoli 20.000 barilov olja. Olje je povezano z zelo pomembno javnoregalijo, ki se sedaj vodi na račun Kraljevine in se lahko iztrži le, če se prej predstavi v Benetkah, ker jotako stari kot novi zakoni želijo imeti koncentrirane na enem mestu. Tu pa prihaja do prekrškov, saj so žeiz navade ali kdo ve česa Istrani nagnjeni h kontrabantu, zlasti proti Trstu. Tako nemalokrat to isto oljenato prihaja v avstrijsko Furlanijo, od tam pa v naše kraje, in tako se dogaja dvojna škoda. Kolikšna je, selahko izračuna iz knjig Magistrata sopra ogli, odštevši okoli 3.000 baril, ki se jih porabi v deželi za lastnouporabo. Vse do leta 1747 je bil dac olja zakupljen v Istri in se je stekal v tukajšnje blagajne, zlasti naračun izvoza v Furlanijo, tako je prihajalo tudi do manjše utaje, saj so bili zanj vsi bolj zainteresirani. Nebi želel česarkoli prejudicirati ali predlagati in se vtikati v Vaše posle, toda spomnil bi Vas pa le na ta stariobičaj” (Rel., 10, 317).

Kljub temu in podobnim predlogom, še posebno pritožbam, da je bil s tem, ko je bil koprskifiskalni komori odvzet dac olja in so se nakopičili razni stroški za javne potrebe, zlasti vzdrževanjemeje in z njo povezanega zdravstvenega nadzora, ko “moram iz meseca v mesec prositi za plače”, kotse izrazi Giuseppe Michiel leta 1766 (Rel., 10, 295), na področju načina izterjevanja daca do koncaBeneške republike ni prišlo več do sprememb. Zato pa so se Istrani počasi očitno že naveličalistalnega preganjanja z beneškimi in lokalnimi oblastmi, saj koprski podestat Marin Badoer leta 1795ugotavlja, da so oljke, ki prinašajo najpomembnejši proizvod v provinci, “dandanes v slabem stanju,tako zaradi novih sadik, ki jih uvajajo, kakor tudi zaradi slabega vzdrževanja obstoječih; še dobro, dasi koprska Akademija Preporodovcev (Accademia dei Risorti; prim. Žitko, 1997) prizadeva obveščatiin svetovati oljkarjem, kako priti do čimboljšega pridelka” (Rel., 10, 335).

Ko so v drugi polovici 19. stoletja v Trstu vpeljali plinsko razsvetljavo, so se občutnozmanjšale potrebe po istrskem oljčnem olju. Tudi sicer se je istrsko olje zelo težko uveljavljalo obkakovostnih francoskih in italijanskih vrstah olja, ker so ga Istrani pridelovali s preprostimi napravamiin ni bilo enake kakovosti, saj so oljke pred stiskanjem dlje časa namakali v kadeh, pri čemer sovečkrat menjali vodo, navadno ali morsko. V tem času pa so običajno začele gniti, olje je izgubilovonj, se navzelo neprijetnih vonjav ter postalo kislo. Prebivalci pa so bili prepričani, da je pridelek potem postopku večji in da olje vsebuje več maščob (Titl, 1998, 101).

Oljčno olje je torej v 17., še zlasti pa v 18. stoletju povsem prevzelo nekdanjo vlogo soli kottemeljnega istrskega proizvodnega in izvoznega pridelka, saj je prinašalo razmeroma lepe prihodkepredvsem državni blagajni pa tudi pridelovalcem, zlasti na račun izjemno razširjenega tihotapstva, kije tudi do šestkrat presegalo legalno trgovino. Tihotapstvo s soljo po morju, ki je bilo prej značilnozlasti za severozahodna istrska mesta, je v zadnjem stoletju povsem nadomestilo tihotapstvo z oljčnimoljem (prim. Rel., 13, 228/9), ki ima svojega pravega konkurenta le še v kontrabantu s slanimi ribami,precej manj pa s soljo in vinom.

181 Solarstvo

Solarstvo

Ni se svojčas sol zaman imenovala tudi »belo zlato«. Poleg tega, da je bila marsikateremuprimorskemu mestu ključno za nastanek, je bila tudi temelj nadaljnjega razvoja in prepletanjaraznoterih interesov, zaradi bogastva, ki ga je lahko prinašala, pa so se ob njej vzplamtevaleprenekatere politične ter z njo povezane vojaške iskre (prim. Hocquet, 1979; Nicolich, 1882).

V Istri in daleč naokoli je bila najbolj priznana piranska sol, precej so je pridelali tudi v Kopru,nekoliko manj v Miljah, medtem ko so izolske soline obratovale s skromnejšim pridelkom, bolj zadomačo uporabo, in še to le občasno, pred letom 1734 pa so bile ukinjene (M/1115, f. 89). Zlasti oddruge polovice 15. stoletja so se še bolj intenzivno v boj za »belo zlato« spustili Tržačani, tudi tako,da so začeli graditi nove soline. Nicol Manzuoli v začetku 17. stoletja podaja splošno oceno, daPirančani pridelajo dvakrat več soli kot Koprčani, ti dvakrat več od Miljčanov, slednji pa zopetdvakrat več od Tržačanov (Nicolich, 1882, 43).

Drugod ob istrski obali pa predvsem zaradi geografskih (ne)danosti ni bilo drugih večjih alisploh kakih kompleksov solin, razen nekaj malega puljske soli na Brionih, od koder so smeli solizvažati le do Lima in Novigrada (Klen, 1977, 310), vendar so sredi 17. stoletja že porušene, iz leta1540 pa naj bi bila ohranjena vest, da je poreški škof imel svoje soline v Vrsarju, na katerih naj bi vnekaterih letih proizvedel celo do 800 starov soli (AMSI, 7, 213), vendar jih že v času Tommasinija(sreda 17. stoletja) ni več. V drugem desetletju 17. stoletja so beneški plemiči Loredani poskušaliuvesti soline na območju Barbane v vzhodni Istri, toda le za kratko (Klen, 1966, 239-249).

Razporeditev solnih gospodarskih resursov je bila nedvomno poglavitnega pomena za vodilnigospodarski pa tudi politični položaj severozahodnega dela Istre, kjer se je ravno s pomočjo solnetrgovine in prometa najbolj razvil Koper. Ta je namreč po letu 1182, ko je od beneškega dožaMastropietra za 29 let prejel privilegij do pristanišča soli215 (portus salis), s katerim je na odseku medGradežem in Pulo pridobil izključno pravico za izvoz pridelane in uvožene soli na celino, za nekajstoletij prevzel vodilno vlogo v prometu in trgovini z zalednimi, tedaj avstrijskimi deželami,predvsem s Kranjsko. Benečane pa je zaradi kvalitete pritegovala piranska sol, s katero so z raznimipogodbami redno trgovali po morju, tako da se je že dobro stoletje pred osvojitvijo teh krajev (Koperin Izola 1279, Piran 1283, Milje 1420) v solni in z njo povezani tudi drugi trgovini izoblikovaltemeljni trgovsko-prometni odnos beneške metropole do krajev ob vzhodni jadranski obali, ki je naeni strani določal popoln beneški monopol v trgovanju po morju ter po drugi strani dokaj prost pretokdobrin iz osvojenih krajev v avstrijsko zaledje. Vendar kljub deklarativnim prizadevanjem Benečanovza »svobodo poti« v trgovanju istrskih mest z avstrijskimi kraji (Gestrin, 1965) teh niso omejevale leavstrijske mitnice in zlasti od 16. stoletja dalje stalen nadzor ter omejevanje prehodov v beneško Istro,temveč tudi skrbno beneško nalaganje vsakovrstnih davčnih obveznosti, zlasti pa obveznega odkupasoli po praviloma precej nižji ceni od tržne.

Še prej pa so si Benečani ob sami osvojitvi z utemeljitvijo, da je pač vsa morska površinanjihova last (mare nostrum)216, zagotovili znatne deleže v trgovini z istrsko soljo, čeprav so jim zlastiPirančani včasih bolj, drugič manj uspešno oporekali to privzeto pravico, kot npr. v solni pogodbi izleta 1483 ali 1595 (Nicolich, 1882, 32; 35).

Prav solne pogodbe (Partito di sali), ki so za Piran bolje ohranjene kot za Koper in Milje217,podajajo pomen in razsežnosti proizvodnje in trgovanja s soljo skozi celotno obdobje Beneškerepublike v Istri. Čeprav je najstarejša ohranjena piranska solna pogodba iz leta 1375, so tenedvomno obstajale že prej, morda celo še v obdobju pred beneško zasedbo severnoistrskih mest 215 Gre za zanimiv odnos, glede na to, da je vsa Istra tedaj še vedno spadala v okvir nemškega Svetega rimskegacesarstva (prim. Darovec, 1990, 35).216 »... le Saline sono piantate nel mare vero patrimonio di V.V. E.E. fondo proprio del Principe...« (Rel., 8,131).217 Za Piran cf. Nicolich in PAK.PA, medtem ko so za Koper in Milje ohranjene za 18. stoletje v ASV. DAPD,699.

182 Solarstvo

(Morteani, 1889, 5), kot končno med drugim priča omenjeni koprski solni privilegij, s katerim pa somorali Benečanom odstopiti tretjino dohodka svoje mitnice, t. i. »mude«. Nanjo še danes v lokalnempoimenovanju spominja toponim za Prešernov trg v Kopru, v beneškem govoru pa je ta izrazoznačeval mitnice za prebivalce iz nemških dežel, ki so prihajali v beneške kraje po trgovsko blago(prim. Boerio), čemur je bila namenjena tudi koprska muda. Ker so iz zalednih nemških deželprihajali v primorska mesta v glavnem po sol, so Benečani že tedaj torej posredno pridobili nekajdohodka. Ob osvojitvi Kopra si je očitno beneški Arsenal prisvojil vse dohodke daca mude oziromaso ga leta 1385 ponudili na dražbi, ko so davčno stopnjo povišali z 8 denaričev na konja izvoženegablaga in 6 denaričev za tovor soli (saumerio), na enotno davčno stopnjo 1 solda na vsak tovor (SMi, 5,82). Merska enota somma, ki se je nato prenesla tudi na označbo tovornikov (saumeri, ali Somieri,sommieri; Morteani, 1889, 18), to je Kranjci ali mussolati, kot so jih še imenovali, je znašala 2 starasoli (M/1115, 65). V Piranu pa se je v redkih ohranjenih statutarnih določbah statuta iz leta 1274ohranil tudi zapis, da je dac za modij izvožene soli znašal 6 denaričev (STPI, 13), s statutarno določboiz leta 1358 so ga povišali na 1 sold (STPI, 585), kasneje pa naj bi znašal 6 soldov za modij soli(Morteani, 1889, 5).

Šele leta 1413 pa je Koprčanom uspelo ponovno pridobiti dac mude, ki je prinašal od 1500 do2000 lir letno, kar naj bi porabili za popravilo cest in mostov za trgovino z zaledjem, za popravilaLevjega gradu, pristanišča, vodnjakov idr. (SMi, 5, 3). Pri tem je zanimivo, da so vse do leta 1453 tudiprebivalci koprskih zalednih vasi morali plačevati ta dac, od tega leta dalje pa so ga bili oproščeni(STKP, 5, 14-17).

Benečani so kljub koprski uporni drži (Cesca, 1882) to mesto v solni in drugi trgovinifavorizirali pred drugimi istrskimi kraji, še posebno v tem pogledu pred Pirančani, kajti Koprčanomso v zameno za desetino vsakoletnega solnega pridelka vso ostalo pridelano sol prepustili v prostoprodajo, kar so jim priznavali do konca svoje oblasti v Istri (STKP, 5, 82). Leta 1358 so celo odredili,da še desetino vse soli, ki jo pridelajo, lahko prosto prodajajo brez obdavčitve (SMi, 17. 5.), ki naj bitedaj, sodeč po piranskih določilih, znašala 6 solidov za modij soli (Morteani, 1889, 5).

Piranska sol pa je bila deležna drugačne pozornosti. Komunu je sicer s solnimi pogodbami zBenečani, ki so se sklepale za obdobje od petih do petnajstih let, uspevalo kot izvirni prihodekobdržati sedmino pridelane soli, manj uspešni so bili s petino pridelka, ki je po starih običajihpripadala lastnikom solin oziroma solinarjem, kar so poleg za domačo uporabo v glavnem namenjaliza trgovanje z zalednimi avstrijskimi deželami, zlasti s Kranjsko, medtem ko so preostali vsakoletnipridelek soli v višini okoli dveh tretjin z obveznim odkupom in po precej nižjih cenah od tržnekupovali Benečani. Povrhu tega so zlasti pridelek piranskih solin z raznimi ukrepi omejevali s takoimenovanimi limitacijami, to je, določali so zgornjo mejo dovoljene količine pridelka, kar so vglavnem utemeljevali z naraščanjem tihotapstva, ki pa je, kot so pokazali dogodki, z vsakim novimomejevalnim ukrepom samo še naraščalo.

Čeprav so vesti že iz prve polovice 14. stoletja polne primerov tihotapstva, so bili nedvomno šedrugi vzroki za omejevalne ukrepe pri proizvodnji soli. Glede tihotapstva so po letu 1342 poostrilimnoge ukrepe, najprej na področju nadzorovanja morskih poti, nato tudi na področju kazenskepolitike. Tako so tedaj namesto ene same dolge barke (barcha longa) za preprečevanje tihotapstva obistrski obali uvedli štiri, vsako s posadko šestih vojakov218 (SMi, 3, 285), leta 1347 pa so zaradi vednovečjega kontrabanta soli, vina »et alijs rebus« ob obalah Mark in Istre Benečani določili komisijo trehizvedencev (sapientes), ki naj bi uredila te zadeve (SMi, 25. 10.), kar so tudi kasneje v takih alipodobnih oblikah poskušali reševati (SMi, 5, 13 sq.; 72). Eden od rezultatov preučevanja teh komisijna področju tihotapstva s soljo je bil tudi uvedba stroge kazenske politike leta 1362 (SMi, 5, 11), ki sojo uporabljali še v 17. in 18. stoletju (Leggi, 1683, 32-39; Leggi, 1757, 3, 177-183).

218 Leta 1371 sta bili ob istrski obali le še dve vojaški ladji, toda ti sta premogli preko 60 veslačev in vsaka po13-17 vojakov - strelcev (balestrieri) (SMi, 5, 47).

183 Solarstvo

Za tihotapca so smatrali vsakogar, ki je po morju prevažal sol brez ustreznega potrdilapodestatove pisarne o količini soli in namembnem kraju prevoza. Tihotapstva pa so obsodili tudiprevoznika, ki ni v roku (1-2 mesecev) taisti pisarni prinesel potrdila (contralittera) podestata alidrugega ustreznega organa iz namembnega kraja, da je dejanska količina prej navedene soli tjaprispela. Tihotapce, ki so jih ujeli na delu, so poleg odvzema ladje in soli obsodili na dve leti zaporain carcerum inferiorum. Če so jih zalotili v drugo, se je kazen podvojila, po odsluženju pa so jih šeizgnali. Kazen izgona ni bila nič kaj prijetna, drugod se je bilo vsaj sprva težko prilagoditi oziroma sizagotoviti možnosti za preživetje, če pa je kdorkoli takega izgnanca zalotil v njegovem domačemkraju, ga je lahko nekaznovano na mestu ubil ali proti nagradi izročil pristojnim oblastem, kjer ga jepraviloma čakala ista usoda. V smislu samokontrole pa so predvideli tudi nagrade za ovaduhe. Mornartihotapske ladje, ki bi ovadil oziroma izročil lastnika take ladje, bi prejel za nagrado 200 lir ter šepolovico vrednosti ladje in tovora, za druge mornarje pa po 100 lir na glavo. Poleg tega pa je lahkovsakdo ujel oziroma izročil tihotapsko posadko in za to prejel omenjene nagrade, država pa je tenagrade izplačevala s premoženjem storilcev, če pa ga le-ti niso imeli, so ostali v zaporu, dokler ne biuspeli povrniti stroškov za nagrade. Nikogar od teh storilcev niso smeli oprostiti. Za izvrševanjeprotitihotapskih ukrepov je bil zadolžen beneški urad cattaverjev ter vsi beneški rektorji, ki so bili šedolžni vsake tri mesece navedene ukrepe javno razglasiti v svojih jurisdikcijah.

Kot razlog za uvedbo sprememb v solnih pogodbah Benečanov s Pirančani se tudi leta 1362omenja tihotapstvo, vendar pa gre očitno bolj za monopolizacijo tako cen kot proizvodnje soli in iztega izhajajočih dobičkov. Za te ukrepe ne vemo, če so bili sprejeti, vsekakor pa pričajo o stanjupiranskega solarstva in napovedujejo nekatere pomembne nadaljnje spremembe (SMi, 5, 7-9).Benečani namreč predlagajo, da bi s prejšnjih dovoljenih 7000 modijev soli letni pridelek na vsehpiranskih solinah omejili na 5000 modijev, država naj bi od lastnikov solin modij soli odkupovala po40 solidov (2 liri), prodajala pa po najmanj 2 dukata (tedaj 6 lir in 4 solide). Izvoz po morju naj bi bilPirančanom dovoljen le v Furlanijo, za ves dohodek in izvajanje teh ukrepov pa naj bi skrbel na novoimenovani solinar (salinarius) v Piranu z letno plačo 12 lir grošev (120 dukatov) ter še 12 soldi zanajem hiše. Na svoje stroške naj bi plačeval še enega pomočnika (fameio). Zadolžen naj bi bil zaprodajo soli in za redno polaganje tako iztrženega denarja v blagajno urada »Ufficiali alle rason«,spoštovanje predpisanih cen ter proizvodnjo soli. Za vse pisarniške zadeve s tem v zvezi naj bi skrbelpisar z 200 lirami letne plače. Pri tem pisarju gre očitno za kasnejšega solnega pisarja. V treh krajih,kjer pridelujejo sol, naj bi postavili po dva stražnika (postaroli) z mesečno plačo 5 malih lir; v kraju,imenovanem Fažana (Fazolus) pa naj bi zaradi najprimernejših možnosti za tihotapstvo postavili celotri stražnike. Za nadzor naj bi imeli na voljo eno barko, poleg te pa je piranski podestat razpolagal še zbarko za nadzor nad proizvodnjo in razpečevanjem soli. Podestatu naj bi se odslej plača povišala za200 malih lir, ki jih je prejel iz solnega zaslužka, poleg tega naj bi poleg obstoječih najel še 4stražnike za svojo barko, zato pa bi bil oproščen vzdrževanja konjenikov. Sedmina soli, pripadajočakomunu, naj bi se prodala na dražbi, dohodek pa se stekal v komunsko blagajno. Poleg tega soprepovedali nadaljnjo izgradnjo solnih bazenov, kdor pa bi kršil to določilo, bi moral odšteti kazen vvišini 100 lir in še razrušili bi mu jih. Kdor bi sol izvažal, bi moral položiti jamstvo, da bo v rokuenega meseca izstavil potrdilo o prevozu iz namembnega kraja. Ukrepi naj bi bili poskusno uvedeniza dve leti.

Na drugi strani je na podlagi pritožb piranskih odposlancev (ambasciatores) podal svojepredloge urejanja razmer še Zuanne Priuli. Poleg podobnih določb za »solinarja«, ki ga izberejo vbeneškem Velikem svetu, ter stražnikov predlaga, glede na posledice minule vojne, ki je Pirančaneprizadela zlasti z uničenjem velikega dela vinogradov ter znižanjem števila živine, naj bi zgornjaomejitev pridelka soli znašala 6000 modijev. Ta predlog ni vključeval obveznega odkupa, niti zasedmino soli, temveč je vsakomur dovoljeval prodajo soli, z omejitvijo, da je po morju lahko izvoženale v Furlanijo, za kar naj bi izvoznik plačal 4 lir219 daca za modij soli, ki ga izterjujeta »solinar« in

219 V viru (SMi, 5, 8) lire 4 a grossi (libbra ad grossos), ki je bila svojčas (do 1254) vredna 1/26 velike lire(libbra grossorum), tekom časa pridobi vrednost male lire, to je 1 lira grošev = 32 malih lir, torej je dukat, ki je

184 Solarstvo

podestatov družabnik (socio). Podestat in solinar naj bi še vsak dan pošiljala po enega od svojihstražnikov za nadzor mitnice (muda), da ne bi prihajalo do kontrabanta, v tem primeru očitno vzaledje. Oba pa naj bi zadolžili še za izgradnjo lesenih skladišč soli v primernih krajih. Tudi tapredlog ima več določil v zvezi s tihotapstvom, od prvega pa se razlikuje predvsem v določbah, damorajo stražniki budno paziti tudi na izlive rek ter na vse ladje, ki gredo proti Furlaniji. Kakor prvi najbi bil tudi ta poskusno uveden za dve leti.

Med obema predlogoma se poleg višine omejitve pridelka soli kaže očitna razlika zlasti vnačinu prodaje. Medtem ko prvi predlog uvaja obvezen odkup velike večine pridelka in le zakomunsko sedmino preko dražbe dovoljuje prosto prodajo, drugi celotni solni pridelek proti plačiluizjemno visokega davka postavlja na prosti trg.

Pri tem se zastavlja vprašanje, ali je sploh možno, da bi kdo naložil tak davek, ki bi za skorajdvakrat presegal odkupno ceno soli? Kolikor ne gre za predlog, s katerim so želeli Pirančane odvrnitiod vsakršnega nadaljnjega prizadevanja za pridobitev pravice proste prodaje soli, gre očitno zanenavadne razmere v solni trgovini v tedanjem času. In te so vsekakor nastopile z ogrsko osvojitvijodalmatinske obale leta 1358. Skoraj podobno, kot je bil podan drugi predlog za Pirančane, je solnakomora ogrskega kralja povsem liberalizirala solno trgovino s tedaj njenimi dalmatinskimi kraji,obenem pa naložila izjemno visok davek 10 dukatov za 100 dalmatinskih »modijčkov« (mozetti) soli,to je okoli 9 beneških modijev soli (Hocquet, 1990, 228), torej 1 dukat daca za modij soli. Popodobnih kriterijih so se po ponovni pridobitvi dalmatinske obale (1409) ravnali tudi sami Benečanioziroma so šele leta 1423 znižali davek z 20 na 10 dukatov za 100 modijčkov soli.

To se je poznalo pri ceni soli, ki je na beneškem trgu podobno kot v Piranu (Mihelič, 1985,116) med letoma 1280 in 1345 izjemno nihala, zato pa je med letoma 1356 in 1517 je dosegala sicerdokaj ustaljeno, toda izjemno visoko povprečno ceno 7 dukatov za beneški modij soli (Hocquet, 1990,245; prim. tabelo cene soli), ki je bil mimogrede skoraj za četrtino večji od istrskega (beneški ok.1001 l, istrski modij pa 818; prim. tabelo solnih mer). Do leta 1585, ko so vse cene v Benetkah nagloposkočile, pa se je cena soli povprečno za polovico zmanjšala (Braudel-Spooner, 1967, 458). Sevedakaže ceni soli prišteti še prevozne stroške, ki so v 16. stoletju znašali za prevoz iz Istre borih 31soldov za beneški modij soli, medtem ko so bile koprske in piranske solinarke, tu gre prav za izrecenpoudarek na solinarkah, še v 18. stoletju plačane z 12 soldi za v skladišča ali na ladje pretovorjeniistrski modij soli (M/1115B, f. 105). Prevozi iz oddaljenejših krajev so bili seveda dražji, povprečnopa so dosegali 30% vrednosti grosistične cene soli (Hocquet, 1990, 226-234).

Medtem ko so Benečani med letoma 1270 in 1335 svoj solni trg zadovoljevali v glavnem ssoljo iz Cervie pri Raveni, nato iz Paga in Zadra, so po letih 1370-1375 začeli na beneški trg uvažati vglavnem piransko sol. Skoraj za celo stoletje je poleg soli iz Chioggie le še piranska pridelava solizadoščala za potrebe beneškega solnega trga. Solno pridelavo iz teh dveh krajev je Beneška republikapovsem monopolizirana (Hocquet, 1990, 98-105), in to ne le z obveznim odkupom220, temvečmnogokrat tudi z določitvijo zgornje meje dovoljene pridelave. Prav zato pa na prvi pogled presenečanajstarejša ohranjena piranska solna pogodba iz leta 1375, ki s svojimi določbami omejuje višinopridelka soli na 3500 modijev letno, torej za polovico manjšo kot pred dobrim desetletjem, povrhutega pa še prepoveduje gradnjo novih solin poleg tistih, ki so jih postavili leta 1362 (Nicolich, 1882,26).

Če so namreč Benečani z ogrsko osvojitvijo dalmatinskih solnih fondov izgubili dobršen delsvoje solne preskrbe oziroma je bila ta obremenjena z visokimi taksami, bi bilo pričakovati, da bodostimulirali in pospeševali lastno pridelavo, ne pa jo še omejevali. Očitno pa so se tudi zaradi političnihrazlogov raje odločili za vzdrževanje visoke cene lastne soli na trgu, ki je bila še vedno nižja odogrske, obenem pa je vsem (beneškim!) udeležencem v poslovanju s soljo prinašala izjemne dobičke. vreden 1/10 lire grošev, vreden 3,1 male lire. Tako je do leta 1472, ko je dukat vreden 6 lir in 4 solide (prim.Hocquet, 1990, 565-566).220 Obvezni odkup soli so si po letu 1741 Benečani zagotovili za 3/4 solnega pridelka tudi v Pagu (Herkov, 1971,180).

185 Solarstvo

Če bi namreč količina cenjene soli iz Pirana, kjer so že v drugi polovici dvajsetih let 14. stoletja prešlina tako imenovani paški način (po otoku Pagu v Dalmaciji) priprave solarne, ki je zagotavljalakvalitetnejšo pridelavo soli (Mihelič, 1996, 342), presegala povpraševanje, bi se seveda cena znižalain zaslužki bi bili manjši, stroški pa višji, kajti višji pridelek bi še bolj obremenjeval stroškeskladiščenja, saj so se sodeč tako po tedanjih kot kasnejših virih, nemalokrat ubadali tudi s temproblemom. Razen po sredi 18. stoletja, ko se je izjemno povišalo povpraševanje po soli, je skorajvselej primanjkovalo ustreznih skladiščnih prostorov, gradnja novih je zahtevala dodatna vlaganja, nakatera pa so bili Benečani le malokdaj pripravljeni. Korist pri tem so imeli nekateri premožnejšidomačini od Pirana do Milj, ki so za razmeroma visoke najemnine oddajali svoja tudi že dotrajanaposlopja v najem za potrebe skladiščenja soli.

Prav zato se zastavlja še vprašanje, od kod vzrok takšni izjemni nesorazmernosti med nabavnoceno, ki je npr. v 15. stoletju nihala med 4 in 6 lirami za modij istrske soli, in njeno tako visokoprodajno ceno, ki je v tem obdobju znašala povprečno 7 dukatov, čeprav so bili zlasti stroški prevozaiz Istre razmeroma nizki. Del odgovora je vsekakor v visoki obdavčitvi, morda pa tiči odgovor tudi vugotovitvi italijanskega ekonomskega zgodovinarja Luzzatta, da je bila visoka cena soli na beneškemtrgu posledica politike skupine beneških plemenitašev, ki so v 14. stoletju z državno monopolizacijotrgovine s soljo obogateli ter tako tudi na drugih ekonomskih področjih igrali vidno vlogo nabeneškem političnem in ekonomskem področju (Luzzatto, 1961, 137).

Čeprav so s solno pogodbo iz leta 1413 Benečani dovolili zvišanje omejitve piranskegapridelka soli na 4700 modijev letno pa so v letih 1428 do 1460 Pirančanom prepovedali trgovino zzalednimi Kranjci, obenem pa so jim po 8 lir za modij odkupili komunsko sedmino soli, medtem koso drugo sol plačali po 5 lir. Šele po tem letu, ko so začeli množičneje uvažati sol z Ibize in Cipra, sosprostili tudi piransko trgovanje z zaledjem, obenem pa še ukinili limitacijo pridelka in odkupno cenosoli zvišali na 6 lir. Za obdobje do leta 1636 je za piransko solarstvo obdobje brez limitacij višinepridelka soli, zato pa začnejo Benečani krepko posegati v piranske deleže soli. Tako že leta 1551poskušajo uvesti obvezen odkup tako komunske sedmine kot solinarske petine piranske soli, toda povztrajnih pogajanjih s piranskimi odposlanci Benečani pristanejo na ohranitev njihovih pravic, s tem,da določijo še nižjo odkupno ceno soli na 4 lire in 10 solidov (Nicolich, 1882, 28-33). Če pri temupoštevamo devalvacijo srebrnega denarja nasproti zlatemu dukatu za 50% po letu 1472, se je tudiodkupna cena piranske soli zmanjšala za več kot polovico v primerjavi s prvo polovico 15. stoletja.

S solno pogodbo iz leta 1556, ko se je na beneškem trgu pojavilo veliko povpraševanje po soli,pa je Benečanom končno uspelo zagotoviti odkup komunske sedmine soli, petino pridelka, ki je poobičaju pripadala lastnikom solin oziroma solinarjem, pa je skrčila na 2 stara po kavedinu. Nedvomnojim je to uspelo v pogajanjih s predstavniki piranskega solnega kolegija z zvišanjem odkupne cenesoli na 7 lir za modij ter s posebno obliko subvencioniranja s 6 lirami na kavedin za sezonsko pripravosolin. Ta znesek, ki so ga vsako leto nakazovali v mesecu marcu, je bil izrecno namenjen popraviluškode v solinah, ki je nastala v zimskem času, in ne »obdelavi trt, oljk, vzdrževanju bark ali drugimnamenom posameznikov«, kot navaja dokument iz leta 1566, ko so določili subvencijo v višini 2.000dukatov letno (Nicolich, 1882, 34), ki je veljala do konca Republike (prim. SM. 1671. 2. 12.; 1693.24. 9.). Toda to ni bilo subvencioniranje v klasičnem smislu, temveč posoja denarja, ki so gaPirančani vrnili v naturi s prvimi žetvami soli. Z leti se je nižal tudi delež tako imenovane petinepridelka soli, saj se je z dveh starov v letu 1556 znižal na en star leta 1566, po letu 1625 pa jelastnikom soli oziroma solinarjem preostala le še polovica stara soli na kavedin, kar jim je, vsaj popredpisih, v glavnem lahko zadoščalo res samo za domačo uporabo.

Na vse te ukrepe so se Pirančani zlasti ob času obnovitev solnih pogodb včasih bolj drugič manjostro odzivali. V primerjavi s Koprom so Pirančani nedvomno tudi zaradi periodičnih sklenjevanjsolnih pogodb razvili dokaj razvejan upravni aparat za vodenje solnih poslov. Solne pogodbe jenamreč pripravljal piranski Kolegij dvajsetih modrih, ki so ga na podlagi starih običajev sestavljalipodestat, štirje sodniki, sindika in kolegij dvanajstih za preskrbo, tako imenovani Collegio delleBiade, to je nekdanji mestni mali svet. Z letom 1470 je stopil v veljavo dukal, po katerem so solnikolegij sestavili iz trinajstih članov mestnega Velikega sveta ter iz sedmih predstavnikov ljudstva

186 Solarstvo

(popolani), vsi pa so morali biti tudi lastniki solin. Izmed članov kolegija so izbrali pisarja, njegovoplačilo pa so določali trije predsedniki, prav tako izbrani izmed članov solnega kolegija. Kolegij je bilsklepčen, če mu je prisostvovalo najmanj enajst članov svetnikov in pet ljudskih predstavnikov,vštevši vsaj dva predsednika. Poleg teh so še Benetke imenovale svojega pisarja za nadzor nadcelotnim poslovanjem, komun pa svojega računovodjo (rasonato). Vsa ta administracija se je sevedafinancirala iz piranskih solnih prihodkov (Morteani, 1889, 3-4), zato je razumljivo, da so vsaj kdaj pakdaj morali upravičiti svojo dejavnost tudi pred drugimi lastniki solin in solinarji oziroma nenazadnjepred piranskim komunom, ki je z navedenimi beneškimi ukrepi precej dohodka izgubljal predvsem naračun pripadajoče sedmine soli, s katero zaradi takih ali drugačnih ukrepov niso mogli več prostotrgovati s Kranjci.

Nedvomno je bilo glede sklepanja solne pogodbe med Pirančani in Benečani še najbolj napetoleta 1595. Poleg vztrajanja Pirančanov pri svojih zahtevah pa je ta dokument zanimiv tudi z vidikasplošnega stanja v proizvodnji in prometu s piransko soljo v tem času.

Zaradi beneške prisvojitve sedmine in dobršnega dela petine piranske soli je poleg vseintenzivnejše tržaške politike v pritegovanju Kranjcev na njihov trg ter beneškega odkritegaprepuščanja celotnega poslovanja z beneško-istrsko soljo v korist Kopru, nastopilo počasno usihanjezaledne trgovine s piransko soljo. O tem piranski poslanci ob sklepanju oziroma podaljšanju solnihpogodb v drugi polovici 16. stoletja neprestano opominjajo Benečane. Zato omenjenega leta 1595piranski solni kolegij postavi zahtevo, da bi se cena odkupne soli povišala na 20 lir za modij ter da bijim bila povrnjena pravica prostega razpolaganja s sedmino in petino soli za lastno uporabo oziromaza trgovanje s Kranjci. Ker so bili seveda beneški Provveditori al Sal vajeni podobnih primerov invešči diplomacije, na te zahteve dolgo niso odgovorili, čakajoč, da se vnema Pirančanov poleže. Natoso na te signale odgovorili z znižanjem predloga odkupne cene soli na 12 lir po modiju, od petine,pripadajoče lastnikom, so le-tem dovolili le star soli na kavedin, poleg tega pa so zagrozili zodvzemom pravice komunu do sedmine pridelka ter s striktnim izvajanjem odredb v zvezi s solinami,kar daje slutiti, da se jih Pirančani zlasti glede gradnje novih solnih fondov očitno niso doslednodržali.

Pirančani pa se niso predali. Na beneški solni urad so poslali formalni ultimat, v katerem sozahtevali v zameno za petino pridelka kompenzacijo v višini treh starov na kavedin, ki bi jih lahkoprosto prodajali, ter odkupno ceno 16 lir za modij za vso preostalo sol, kar so utemeljevali znaslednjim:

1. v tem primeru bodo soline urejene in dobro upravljane;

2. pridelek bo obilen in vselej na zalogi;

3. dacarji bodo lahko odpirali nova tržišča v Milanu, Monferi in drugod;

4. ne bo več tihotapstva, saj bodo za zgledno plačilo vsi prevažali sol v javna skladišča;

5. obnovile in povečale se bodo soline, nadaljevala se bo trgovina s soljo, s tem pa se bopovišal tudi dobiček beneškega solnega urada.

V nasprotnem primeru pa se lahko zgodi:

1. soline bodo polne trave, neurejene in razpadajoče;

2. pridelek bo skromen, tako da ga ne bo dovolj na zalogi;

3. izjemno se bo povečalo tihotapstvo s soljo;

4. soline se bodo zmeraj bolj uničevale, trgovina s soljo bo ugasnila, kar bo velika škoda zabeneški solni urad.

187 Solarstvo

Toda vse te stvarne grožnje Benečanov niso omajale. Privolili so le na odkupno ceno 14 lir zamodij soli, medtem ko so druge določbe ostale nespremenjene (Nicolich, 1882, 35-36). Očitno sodovolj dobro poznali razmere in se zavedali, da Pirančani ne nameravajo povsem opustiti solneproizvodnje, saj jim je ta kljub vsemu prinašala poglavitne prihodke. Po drugi strani pa so prav nakoprskem primeru lahko zasledovali razmere v trgovanju s soljo z avstrijskimi kraji. Kot kažejoporočila koprskih načelnikov, razmere na področju trgovanja s soljo z zalednimi avstrijskimi kraji šezdaleč niso bile tako cvetoče, kot so želeli prikazati piranski odposlanci. Zaradi pomanjkanja skladiščsoli v istrskih mestih in s tem možnosti za stabilizacijo cen na solnem trgu je ta tudi ob koncu 16.stoletja v zamenjavi z zaledjem izjemno nihala. Tako koprski podestat in kapitan leta 1577 poroča, dase tedaj cena za modij soli v trgovini z zaledjem sicer giblje med 13 in14 lirami, toda še leta 1571, koje bila obilna letina, so modij soli uspeli prodati le po 3 do 5 lir, samo da so jo prodali in da jim je obnaslednji letini ne bi bilo potrebno metati v morje, kot se je to nekajkrat dogodilo. Povrhu tega pa soceno soli zniževale še nove obdavčitve, tako beneške kot avstrijske, ta je ravno okoli leta 1595 znašala5 solidov za star soli, ter seveda tržaško vzpostavljanje obveznih poti proti Trstu za trgovce sKranjske. Slednje pa ni vplivalo le na povečanje tihotapstva po kopnih poteh, kot ga morda najboljeponazarja povest o Martinu Krpanu (prim. Vilfan, 1962, 1963), temveč tudi po morju, kajti Trst jepoleg svojega pridelka bogatil solno ponudbo z istrsko soljo, v prvi vrsti s piransko, šele od konca 17.stoletja dalje pa še s soljo iz Neaplja in od drugod. Piranska sol pa je na tržaški trg prihajala seveda pomorskih tihotapskih poteh, ki, kakor se neprestano tožijo koprski načelniki v svojih poročilihbeneškim oblastem, niso bile dovolj nadzorovane z njihove strani, tako da povečini dve vojaški ladji vglavnem s posadko tako imenovanih Albancev, med katerimi je bilo tudi nekaj Črnogorcev, in s svojopostojanko na Debelem rtiču niso mogli uspešno zaustavljati in preprečevati neprestanegatihotapljenja soli, kajti tedaj je bil vsak izvoz soli po morju, ki ni bil namenjen v Benetke, označen zatihotapsko dejavnost oziroma za kontrabant. Ta dejavnost pa - tako Benečani - ni prinašala škode lejavnim financam, temveč je s preskrbo tržaškega trga odvračala prihod Kranjcev v istrska beneškamesta, v prvi vrsti v Koper in Milje, saj so tako v Trstu, sicer po višji nabavni ceni, kupovali sol, ni pajim bilo potrebno plačevati še drugih, beneških in avstrijskih dacev.

Solni davki in mere

Po letu 1577 so poleg omenjenega koprskega daca mude kranjski tovorniki za sol, kupljeno vbeneški Istri, morali plačati najprej beneški dac 10 soldov za tovor (somma = 2 stara) soli, nato paenak znesek še avstrijskim mitničarjem. Toda v primerjavi z beneškim dacem, imenovanim novi dacza sol (datio della nuova imposta sali), ki je znašal enako od uvedbe v drugi polovici 16. do konca 18.stoletja, je višina avstrijske mitnine stalno nihala, in sicer od 5 soldov do celo 14 lir za star soli,odvisno od gospodarsko-političnih okoliščin.

Ta beneški »novi dac za sol«, ki je veljal za vse istrske kraje za izvoz soli po kopnem, so popravilniku (M/1115, f. 65-66) iz leta 1587, ki je v glavnem veljal do konca 18. stoletja, podelili nadražbi najboljšemu ponudniku za dve leti. Že ob uvedbi leta 1577 so zakup daca izklicevali ločeno vtreh krajih, in sicer v Kopru za koprsko in izolsko sol, v Miljah za miljsko ter v Piranu za piransko sol,kar končno priča, da drugi istrski kraji niso pridelali dovolj soli za izvoz. Leta 1628 so izklicevali le šedva daca, in sicer v Kopru za koprsko, izolsko in miljsko sol, v Piranu pa za piransko (M/1115, f. 86),medtem ko so leta 1734, potem ko so bile izolske soline ukinjene, s piransko soljo pa je bilo le šemalo prometa z zaledjem, združili zakup koprske in piranske soli, posebej pa so zakupili dac izvozapo kopnem za miljsko sol (M/1115, f. 89-90).

Prvi člen v Poglavjih (Capitoli) tega daca poleg omenjene obdavčitve 10 soldov za sommoizvožene soli per via di Terra, ki tehta dva stara po dve meçeni, secondo il consuetto di tutta l'Istria,še določa, da lahko koprski beneški podložniki brez plačila daca izvozijo iz mesta za svojo potrebo doene meçene soli, vendar ne več kot enkrat letno, za kar so tudi vodili posebno evidenco. V nasprotnemprimeru, če ne bi plačali predpisanega daca, so veljali za tihotapce, za kar bi bili obsojeni tudiizvozniki, ki bi tovorili (sommieri, mussolati) ali nosili (spalanti) večje količine soli od izmerjenih.Vsakomur, ki dacarju ne bi prijavil in plačal daca za dejansko količino soli, so odvzeli ves tovor,

188 Solarstvo

vozove in živali in so jih razdelili pol ovaditelju, pol pa dacarju. Povrhu tega so ovaditelju plačali še 2dukata za vsak tihotapljeni star soli, malopridneži pa so poleg zgornjih kazni morali plačati 25 lir zavsak kvartarol neprijavljene soli, 100 lir ter dva meseca zapora za količino do ene kvarte neprijavljenesoli, če kazni niso mogli plačati, so odsedeli 4 mesece zapora, za količino do enega stara soli pa so bilikaznovani s 400 lirami kazni in 8 meseci zapora. Kogar bi ujeli pri tihotapljenju soli v količini od 1 do3 starov, pa bi mu poleg denarne kazni 400 lir še staknili oko (M/1115, f. 65-66).

Poleg drugih splošnih določil glede zakupa daca so dacarju naložili, da svoje obveznosti zadogovorjeni znesek izpolnjuje v obrokih vsake tri mesece, če pa je z izplačilom zamujal, je moral samali njegov porok plačati kazen v višini 2 soldov za vsako liro zamujenih obveznosti. Dacar je očitnoužival poseben status, saj je smel v času svojega službovanja nositi strelno orožje ne le v Istri221,temveč povsod v Beneški republiki, celo v Benetkah, ko je prišel plačat svoj obrok. Strogo pa je bildacar kaznovan, če je deloval v nasprotju z določili pravilnika, če bi na primer dopuščal neobdavčenprevoz soli, saj bi ga v tem primeru koprski podestat in kapitan kaznoval na služenje na galeji, naizgon iz vseh krajev med reko Mincio (pri Mantovi) in Kvarnerjem, pod kaznijo po presoji podestatav primeru kršitve izgona, ter še na globo v višini 500 lir, ki bi jih od njegovega premoženja dobilovaditelj, če pa premoženja ne bi imel, bi ovaditelja izplačal beneški urad Deputati alle taglie.

Navedeni davčni predpisi nam omogočijo izračun vsaj okvirnega obsega legalnega prometa ssoljo z zalednimi istrskimi kraji, obenem pa podajajo vsaj nekaj tehtnih prispevkov k istrskim meramza sol. Te so se sicer kot druge mere v stoletjih spreminjale in prilagajale, vendar nekaterimznačilnostim lahko sledimo od prvih zapisanih omemb dalje. Temeljni meri za sol sta bili tudi v Istrimodij in star, ki je bil najbolj uporabljana mera tudi za promet z žitom, za izvoz na Kranjsko pa šesomma, to je količina soli za en tovor živine. Poleg teh pa se v zvezi s prometom s soljo kot pri drugihtedanjih merah pojavljajo še za prevoz po morju večja botta ter manjše mere od stara, meçena, kvartain kvartarola.

Botte so pravzaprav označevale tonažo ladij, prevedeno v sodobne mere, bi povprečno ena tonamerila 2 botti, za zelo veliko ladjo pa je štela taka, ki je merila okoli 3.000 bott. (Hocquet, 1990,17/18). Podrobneje to mero obravnava Tucci (1967), ki ji v različnih obravnavah in za različneproizvode prisoja merilo med 450 in 640 litri, konec 16. stoletja pa naj bi 100 bott vsebovalo 80beneških modijev soli oziroma 1.000 beneških starov soli. Splošno znana je ugotovitev, da je imelbeneški modij kapaciteto dobrih 1.000 litrov, delil pa se je na 12 starov po 83,34 litra (Hocquet, 1990,19; Herkov, 1978, 389; Mihelič, 1989, 24).

Drugače pa je bilo v Istri. Beneški solni kolegij naj bi edino priznano mero za uvoz piranskesoli v 15. stoletju priznaval modij s 1.882 librami oziroma 13 stari (Hocquet, 1990, 55), kar bi znašalo897,7 kg za modij oziroma 69 kg za star soli. Na delitev istrskega modija na 13 starov je opozoril tudiHerkov (1971, 180), vendar ga je po analogiji na kapaciteto beneškega stara izračunal previsoko222. Toje poskušal popraviti v eni naslednjih razprav (Herkov, 1978, 389/390), kjer na podlagiScottonijevega dela (1773), ki navaja, da je bila v Benetkah najbolj znana solna mera moggio di saleIstriano, ki se je uporabljala in Venezia e Veneta Terraferma fino al fiume Mincio. Na tej podlagi jeHerkov izračunal, da ima istrski modij kapaciteto 769,31 litra oziroma, izhajajoč iz podatka, da modijistrske soli tehta 1680 libbre grosse di Venezia (0,477 kg), prevedeno v sodobne mere, 801 kg, litersoli pa 1,04166 kg. Toda pri tem se zastavlja vprašanje, ali ne gre pri tako imenovanem istrskemmodiju zgolj za analogijo na beneški modij za paško sol, ki je ravno tako tehtal 1680 liber (Hocquet,1990, 228), kajti še leta 1802, ko so poskušali poenotiti solne mere na podlagi »izvirnih« beneških

221 O posebnih razmerah v Istri in Dalmaciji v okviru Beneške republike nedvomno priča tudi dejstvo, da so šeleta 1670 v nasprotju z drugimi kraji beneškega ozemlja vsem prebivalcem te dežele dovolili vsakodnevnonošnjo strelnega orožja, s to razliko, da so jim tedaj prepovedali vstop z orožjem le v državne ustanove, kar padekret iz leta 1600, ko so v drugih pokrajinah prepovedali nošnjo strelnega orožja, še ni predpisoval (Leggi,1683, 120).222 Verjetno gre v opombi 5 za tiskarsko napako, da »Istarski mozzo drži 1182 l«, glede na razpravo bi ponjegovem verjetno moralo biti 1082 litrov (Herkov, 1971, 180).

189 Solarstvo

mer, delijo modij na 12 starov, na 24 meçen oziroma 48 kvart oziroma 96 kvartarol (Herkov, 1978,390). Star bi potemtakem tehtal 140 utežnih liber ali 66,78 kg. Da gre pri tej meri v bistvu za beneškomero za sol iz Paga, ki pa se je v 18. stoletju verjetno prenesla tudi v Istro, priča še ukrep beneškihoblasti leta 1741, ko zaradi povpraševanja po soli na koprskem in miljskem solnem trgu, kjer pridelajo12.000 miliarijev (miara), za potrebe trga pa bi rabili vsaj 14.500 miliarijev soli, uvozijo iz Paga1.000 modijev soli po teži 1680 liber (SM, 17, 45/6).

Dejstvo je, da so se tako v Istri kot drugod uporabljale različne mere, ki so nastale naposameznih lokalnih območjih v različnih obdobjih. Iz Pirana premoremo podatek, da je leta 1355 1solna meçena vsebovala 60 beneških oljnih liber, 1 star soli torej 120 beneških oljnih liber, kar so sstatutom iz leta 1384 tudi uzakonili (Mihelič, 1989, 23). Prevedeno v utežne libre, če računamo vsajza manjše mere, da je liter soli enak kg soli, bi to znašalo 132 utežnih liber. Ta mera za star pa se še v16., 17. in 18. stoletju navaja kot koprska mera tudi za star žita (M/545, f. 244; M/566a, 237; M/570,f. 111). Če je torej 1 star tehtal 132 utežnih liber (132 x 0,477) oziroma je meril 120 votlih oljčnihliber (120 x 0,5247), to je 62,964 litrov, je modij vseboval

13 x 120 = 1560 oljčnih liber

1560 x 0,5247 l = 818,532 litrov.

To razmerje potrjuje tudi teža meçene, zabeležena leta 1802, ko so novi oblastniki določili, dase na območju Istre sol prodaja po izvirnih istrskih merah, ki so jih hranili v Benetkah (Herkov, 1978,390). Meçeni je bila tedaj določena teža 32,5 kg, dve meçeni pa sta sestavljali star, to je 65 kg. Priosnovnih enotah librah je razmerje 1 : 1 med litrom in kg smiselno in upravičeno, čeprav liter solitehta malenkost več kot kg. Herkov (1978, 389) ga je preračunal na 1,04166 kg, kar pa seveda nemore držati vselej in za vse primere, saj je tudi pri soli teža odvisna od drugih sestavin, ki jih vsebuje,in se je razlika v teži nedvomno poznala že med enim in drugim kavedinom, kaj šele med eno indrugo letino oziroma med npr. piranskimi in koprskimi solinami. Vendar če kapaciteto 63 litrovpomnožimo s približno 1,04, dejansko dobimo 65 kg, kolikor je tehtal star istrske soli.

Iz spodnje tabele pa so razvidni še drugi podatki. Navedeno je že bilo, da tako v Kopru kotPiranu kvarta ne predstavlja , temveč 1/3 stara ali orne, kvartarol pa potemtakem 1/12, in ne 1/16, kotje to veljalo v Benetkah, saj se razmerje kvarte, torej četrtine, in z njo kvartarola ne postavljajonasproti staru ali orni, temveč nasproti miliariju, kar velja tudi pri oljčnih merah.

Tabela istrskih merskih enot za sol

modij miliarij somma star meçena kvarta kvartarola votla libra utežnalibra

litrov

1 1,56 6,5 13 26 39 156 1560 1716 818,532

1 4,16 8,33 16,66 25 100 1000 1100 524,7

1 2 4 6 24 240 264 125,928

1 2 3 12 120 132 62,964

1 1,5 6 60 66 31,482

1 4 40 44 20,988

1 10 11 5,247

1 1,1 0,5247

1 0,477

Iz tabele pa je še razvidno, da se tudi pri merah za sol vzpostavlja kvartarol do libre v razmerju1 : 10 oziroma kvarta do libre v razmerju 1 : 40, kar velja tako pri merah za olive kot za olje in za žito

190 Solarstvo

(prim. Herkov 1978, 372, 381), odvisno pač od tipa libre, ki za določeno merjenje predstavlja osnovomerskemu sistemu, torej ali oljčna libra (0,52 l) ali pa t. i. beneška merska libra (0,65 l). Tako ledeloma drži ugotovitev, da so »nedvomno imeli istrski kraji lastne mere, ki se imenujejo star, s časomso se te mere izenačile z beneškim starom, kljub temu pa so ohranile svojo notranjo razdelitev namanjše mere« (Herkov, 1978, 378), kajti zgornje ugotovitve se nagibajo bolj k domnevi, da sta se vsajgospodarsko najbolje stoječa istrska komuna kmalu po beneški osvojitvi prilagodila osnovnemubeneškemu merskemu sistemu, libri, kvartarolu in kvarti ter njihovim medsebojnim razmerjem, torejmanjšim merskim enotam, kar jima končno nalagajo tudi mestni statuti (STKP, 3, 33; STPI, 633-635).Različno pa je bilo razmerje do beneških mer k večjim meram od kvarte, solnemu in žitnemu staru,solnemu modiju, v Piranu očitno še po letu 1559 tudi pri vinski orni (STPI, 635), ki ga je določalaravno merska enota kvarta s svojim trikratnim in ne štirikratnim razmerjem do večje mere, stara, kotje to veljalo za beneške mere. Posledica tega se skoraj pri vseh najbolj uporabljanih večjih merah kažev četrtino večji beneški meri; centenarij, pomnožen s 5/4, daje beneški baril oziroma orno, beneškisolni star (83,34 l), deljen s , daje istrski solni star, za približno četrtino večji pa je od istrskega tudibeneški modij soli, in to kljub temu ali pa ravno zato, ker se istrski modij deli na 13, beneški pa na 12starov.

Izračuni pokažejo, da so se istrske mere tako za olje kot za oljke, sol, žito in vino, kot naj bikončno držalo tudi za ribji baril, gibale okrog približno enake mere med 62 in 65 litri, kar daje slutiti,da so tako v Piranu kot očitno tudi v Kopru za osnovo merskega sistema uporabili votlo mero beneškooljčno libro (prim. Mihelič, 1989, 26, op. 8) in verjetno sprva uporabljali kar isto posodo za merjenjevseh naštetih pridelkov (prim. Mihelič, 1989, 23) za grosistično prodajo, kasneje pa so se nekaterebolj, druge manj spremenile.

Glede na proizvodnjo, promet in trgovino z istrsko soljo od konca 16. do konca 18. stoletja, sepo virih sodeč, merski sistem ni spreminjal, le več merskih sistemov je bilo v uporabi, tako istrski kotbeneški in, kot že omenjeno paški, zato iz poročil koprskih načelnikov ni vselej razvidno, za kateromero gre. Spreminjale pa so se okoliščine, ki so vplivale na obseg prometa in s tem na splošnigospodarski razvoj v severni in seveda posledično v vsej beneški Istri. Priseljevanje novegaprebivalstva na solno proizvodnjo ni imelo bistvenega vpliva, saj so se z njo tako v Piranu kot šeposebno v Kopru ukvarjali predvsem prebivalci mesta, v njuno zaledje pa po koncu 16. stoletja vnasprotju z ostalimi istrskimi kraji ni več zaslediti večjih priseljevanj iz drugih vzhodnojadranskihdežel, kolikor pa so bila, se je novo prebivalstvo kaj kmalu integriralo s staroselskim v prevladujočihproizvodnih načinih in običajih.

Precej bolj so na solno gospodarstvo vplivale razmere oziroma dogodki, povezani na eni straniz zaledno avstrijsko monarhijo, na drugi pa gospodarski tokovi v samih Benetkah. V trgovini zzalednimi avstrijskimi deželami so očitno večjo moč kot represivni ukrepi z uvajanjem obveznih potiproti Trstu imele ekonomske omejitve z zviševanji davčne stopnje za uvoženo istrsko sol.

191 Solarstvo

Tabela: solni daci in zaslužki*

leto količnik daca-izvozpo kopnem

avstr. količnik daca -uvoz iz Istre

beneški »novi dac«- prihodki

skupen zaslužekBenečanov

1274 6 den/modij

1358223 1 sold/modij

14-15.st.224 6 sold/modij

1536 6 sold/star225

1553226 6 sold/modij

1577227 5 s/star

1596 5 s/star 4000 duk

1606228 3000 duk

1620229 42.000 tovorov

1628230 2258 duk

1635231 lir 113.268:12

1638 lir 4:10/star232

1644233 14 lir/star

1645234 lir 3:10/star

1652 1100 duk235

1659236 5 s/star 0

* Kjer ni posebne navedbe vira, gre vselej za vir Rel., kar velja tudi za druge tabele.223

STPI, 585.224

Za Piran (Nicolich, 1882, 40; prim. še Morteani, 1889, 5).225

8 krajcarjev na tovor (Gestrin, 1965, 152). 1,5 ben. solda = 1 krajcarju leta 1590 (Vilfan, 1987, 29).226

Za Koper (M/545, f. 45).227

M/1115, f. 65.228

Na dve leti 6000 dukatov daje dac Nuova imposta de sali za Koper in Milje (Rel.).229

42.000 tovorov soli letno je šlo tedaj iz Kopra, Milj in Pirana v slovensko zaledje, iz Trsta okoli 7.300 in Reke približno 3.500 tovorov(Gestrin, 1965, 23).230

14.000 lir na leto iz Kopra, Izole in Milj (M/1115, f. 86).231

RR, Zaslužek od soli v mojem času je bil lir 113.268:12, od česar sem plačal stroške, sol iz Kp in Milj, zakupe magacinov, zaposlene,oborožene barke, tako da je ostalo lir 20.450:10.232

Rel. Trgovina s soljo iz Kp in Milj je popolnoma uničena in s tem trgovina s Cesarci. Kranjci so namreč naložili davek 2 fiorini per somma. 1somma = 2 stara; 1 florint pa tedaj (1590) = 4,5 ben. libre (Vilfan, 1987, 29).233

14 lir na star istrske soli avstrijski dac (Rel. 7, 331). SR, 18, 235, pravi, da prej bila mitnina 60 karantanov, sedaj pa znižana na 15.Karantan je potemtakem tedaj vreden 0,233 lire oz. 4,66 solda ali 4 solde, 8 denaričev.234

15 karantanov (SR, 18, 235), torej lir 3:10.235

Za dve leti 2.200 duk (tj. 2098 modijev soli po 13 starov/leto izvoza). Pravi pa, da bi lahko bila 3000 duk.236

SR. 18 jun. Cesar naročil, da na Kranjskem nobenega davka več na sol iz Istre.

192 Solarstvo

leto količnik daca-izvozpo kopnem

avstr. količnik daca -uvoz iz Istre

beneški »novi dac«- prihodki

skupen zaslužekBenečanov

1670 1532 duk237

1675238 zvišane

1676 2700 duk239

1678 2670 duk240

50000 duk241

1692242 napoved zviševanja

1705243 več mitnic

1713 ok. 1450 duk244

1772245 4197 lir

Medtem ko je konec 16. stoletja avstrijski podložnik plačeval enak dac za tovor (somma) solinajprej na beneški, nato pa še na avstrijski strani, in sicer na obeh straneh v višini 10 solidov, je srediprve polovice 17. stoletja avstrijski dac za istrsko sol naglo poskočil, tako da je star soli, torej poltovora, leta 1638 veljal 4 lire in 10 solidov, v naslednjih 6 letih pa je poskočil kar na 14 lir, cena, ki sojo na primer tedaj Benečani v Piranu plačevali za skoraj cel modij soli. Avstrijci so na številneproteste najprej s strani koprskih odposlancev nato pa še beneških ambasadorjev pri graškem dvorusicer leta 1645 ta davek znižali na 3 lire 10 solidov za star soli, toda njihov namen je bil vsaj začasnoočitno dosežen. Koprski podestat leta 1638 poroča, da je trgovina s soljo iz Kopra in Milj v»cesarsko« zaledje popolnoma uničena, da ne morejo na prostem trgu prodati soli niti po 15 solidovza modij, okrog leta 1641 (Rel., ok. 1633, 7, 310) pa njegov kolega še poroča, da so tudi soline vKopru zapuščene, ker skorajda ni trgovine s soljo.

Tabela: solne dajatve in obvezni odkupi soli

leto Koper Milje Piran

14-15.st. 1/10 Benečanom 1/8 Benečanom 1/7 komun, 1/5 solinar, drugoben. obvezni odkup

1428-48 " " prepoved zaledne trg.

1556246 " " odkup tudi 1/7,

237

Rel., 9500 lir.238

SR, Cesarci povišajo mitnine za sol in vino iz Istre.239

ASV.SR. 26. 9., pravi »del dazio del sale in Capodistria«, kar bi bilo ok. 5150 prodanih modijev soli.240

SR.241

Angelo Morosini pravi, da je preštudiral, da bi lahko Pirančani in Miljčani prispevali Principu prvi sedmino, drugi pa osmino soli, ki josedaj dajejo komunu, saj tako ne bi komuna tega občutila, ker prejemata dohodke od drugih dacev, razen od oljčnega. Tako desetinoprispeva Koper, skupaj pa bi se prispevek soli povišal na 2.000 modijev letno, kar bi predstavljalo 50.000 dukatov dohodka za javnoblaginjo.242

SM. 6. 9. in 30. 10.243

SR, 25. 7.244

SM. Potrdijo za 4 leta zakup daca nuova imposta dei sali e delle osterie delle ville za 44.000 lir; preračunano za eno leto z odtegnitvijo 2000 lirza dac gostilne na vasi kot približna ocena povprečja (gl. tabelo Daci koprske fiskalne komore).245

Koper 3115, Milje 1082 lir (ASV. DAPD, 662), to je skupaj prodanih 1291 modijev soli.

193 Solarstvo

2stara/ kavedin solinar

1566247 " " 1star/ kavedin solinar

1616248 " " 1/7 komun,

1star/ kavedin solinar

1625249 " " stara/ kavedin solinar

1718250 " " 1/7 ponovno za zaledje

Kljub temu, da so leta 1659 Avstrijci za nekaj časa ukinili dac na istrsko sol (kar seveda še nepomeni, da ni bilo potrebno plačevati raznih mitnin), pa vsaj legalna trgovina s soljo z zalednimiavstrijskimi kraji ni več dosegla ravni iz 15. in 16. stoletja. Izjema so bila le še sedemdeseta leta 17.stoletja, ko za nekaj časa ponovno oživi trgovina s soljo in drugimi izdelki predvsem iz slovenskegazaledja, kmalu pa se pojavijo nova zvišanja davkov, proti katerim so bile beneške pritožbe vednomanj uspešne. Obseg legalne trgovine s soljo z zalednimi istrskimi kraji morda najbolje ponazarjavišina iztrženega beneškega daca in iz nje preračunana količina izvožene soli, kot jo prikazujetaspodnja tabela in grafikon.

Tabela: količina izvožene istrske soli v avstrijsko zaledje

leto »novi dac« v modijih

1596 4000duk 7630

1606 3000duk 5723

1620 42000251 tovorov 6461

1628 2258 duk 4307

1652 1100duk 2098

1668 1000 lir več252 2405

1670 1532 duk 2923

1676 2700duk 5150

1678 2670duk 5093

1713 ok. 1450 duk 2766

1722 50 lir več253 2781

1772 4197 lir 1291

246

Uvedba obveznega odkupa tudi 1/7 in 1/5, zato pa subvencija 2000 dukatov oz. 6 lir na kavedin in znižanje odkupne cene na lir 4:10 zamodij (Nicholich, 1882, 33/4).247

Nicholich, 1882, 34.248

Morteani, 1889, 9.249

Nicolich, 1882, 54.250

Nicolich, 47.251

42.000 tovorov soli letno je šlo tedaj iz Kopra, Milj in Pirana v slovensko zaledje, iz Trsta okoli 7.300 in Reke približno 3.500 tovorov(Gestrin, 1965, 23).252

1000 lir več kot prejšnjega zakupa (SR).253

SM, 9.5. Ambrogio Basiach 50 lir več za dac kot prejšnji zakup.

194 Solarstvo

Kolièina izvožene istrske soli v avstrijsko zaledje

0

1000

2000

3000

4000

5000

6000

7000

8000

9000

1596 1606 1620 1628 1652 1668 1670 1676 1678 1713 1722 1772leto

mod

ijev

modijev

Proizvodnja soli

Zmanjšanju menjave istrske soli z zaledjem so botrovale tudi številne epidemije, med njiminajbolj znana v letih 1630 do 1632 na beneški strani, večkrat pa so se še po tem času kužne boleznirazpasle na Kranjskem in v Trstu ali vsaj grozile so tem krajem iz bližnjih dežel (prim. TabeloNaravne nevšečnosti), tako da je strah beneških oblasti nemalokrat privedel do zaprtja meje (prim.npr. Rel., 1603, 1725). Benečani so na svoji strani organizirali tudi razmeroma učinkovitozdravstveno službo z razvejano upravno in terensko službo, v kateri je glavno breme prevzela takoimenovana kmečka vojska ali černide, torej podeželsko slovensko prebivalstvo (Rel., 1762; prim.Darovec, 1990, 50-58). Pogosto pa se med vzroki za nezadovoljivo menjavo soli z zaledjem omenjajotudi ceste, ki jih kljub neštetokrat izpričanemu interesu po ekonomskem povezovanju z avstrijskimzaledjem niso redno vzdrževali.

Tabela: proizvodnja soli v modijih

leto Koper Milje Piran skupno

1362254 7000

1375255 3500

1413256 4700

1448257 4700

1559 6300258

1571 20000259

254

SMi, 5, 8.255

Limitacija (Nicolich, 1882, 20).256

Limitacija (Nicolich, 1882, 27).257

Zadnja limitacija po ohranjenih pogodbah do leta 1636, ko so uvedli limitacijo 5200 modijev (Nicolich, 53/4).258

Desetina znaša 521 modijev, lani pa je bila 635 modijev in 6 starov.

195 Solarstvo


1579 10000

1587 4000

1596 6000

1627260 7000 3000

1636261 5200

1670 od Kp 2xKp+Milj

ok. 20000

1686-95262 61885

1692263 zmerajmanj

1696-1705264

59938

1701265 limit1000

1715266 5200

1718267 12000

leto Koper Milje Piran skupaj

1720-30268 46470

1721269 5000

1724270 8440

1731-40271 41043

1741 8333 uvoz272

259

Rel. 1577, velja za mero 12 beneških starov 1 modij.260

Tedaj so za 10.000 modijev iztržili 31.000 dukatov, torej 1 modij 3,1 dukata oz. lir 19,22.261

Limitacija (Pahor, 1972, 193), ki pa naj bi v roku 5 let prinesla 26.000 modijev soli (Nicolich, 41).262

Nicolich, 48. Pahor pa navaja, da bila letna limitacija 6200 (1972, 194).263

SM. 26. 7.264

Nicolich, 48.265

Limitacija s pogodbo, ki za 5 let določa produkcijo 5000 modijev, zato pa so dobili kompenzacijo (Nicolich, 45).266

Nicolich, 54.267

Nicolich, 47.268

Nicolich, 48. Letna limitacija po pogodbi po Nicolichu 5200 modijev, 4650 modijev pa Pahor, 1972, 194.269

Limitacija, SM, 17, 38.270

M/1115B, 151.271

Nicolich, 48. Letna limitacija po pogodbi po Nicolichu 5200 modijev, 4100 modijev pa Pahor, 1972, 194.

196 Solarstvo


1748 brez limit

1749273 brez limit

1762 15000274

1763 2500 10-11000275

1767 čimveč276

1777 9000

1783277 2 modija 2 mod, 3star

3 mod, 4star

1789278 14848

1791279 15000

1796-1805280

143265

Kljub nevarnostim kužnih bolezni pa so si Istrani le prizadevali, da bi ohranjali trgovino s soljoin drugimi izdelki. Ko se je na primer leta 1635 pojavila kuga v okolici Vipave in je zaradi tega trpelatrgovina s soljo, zlasti v Kopru, je rašporski kapitan Zanne Renier (RR, 1635) naročil v Miljah izvenobzidja postavili leseno lopo, kamor so lahko Kranjci hodili po sol, tako da niso odhajali v Trst, kjer jebila povrhu tega sol še dražja. Med letoma 1680 in 1683 pa je kužna epidemija grozila v okoliciLjubljane, zato so istrski zdravstveni nadzorniki (Provveditore di Sanit ) uredili dve prodajni mesti za sol,eno pri Žavljah in drugo v Škofijah (SR, 20, 267; 270).

Benečani so sicer tudi z odkupom koprske in miljske soli že od konca 16. stoletja po svojihmočeh poskušali ohraniti istrsko solno proizvodnjo, posebno potem, ko so v zadnji tretjini tegastoletja postavili v Bakru solno skladišče za trgovanje s slovenskim zaledjem (Gestrin, 1965, 152).Leta 1627 so po kopnem izvozili v Bakar in na Reko 3701 modij soli, po morju pa 1774, od tega vbeneško Istro 347 modijev soli (Rel.). Naslednje leto pa celo predpišejo, da lahko do 2.000 modijevsoli vsako leto brez plačila davka izvozijo v Bakar in na Reko (M/1115, f.86). O obsegu izvoza istrskesoli v avstrijski del Kvarnerskega zaliva priča še leta 1705 sklenjena pogodba med Koprom in

272

SM, 6. 4. Soli primanjkuje, zlasti za Dalmacijo ter za Benenetke. Iz Paga naj bi tudi dovažali ter iz Milj v Koper, da bi ta bil preskrbljen.Nalagajo povišanje proizvodnje v Kopru in Miljah od 12.000 miarov do povpraševanja, ki je vsaj 14.500 miara. 1 modij = 1,44 miliarija(Mihelič, 1989, 25).273

Do 47.000 modijev soli je v javnih magacinih. Nato pa (1783) limitacija proizvodnje soli po kavedinih, in sicer 3 modiji in 4 stari vPiranu, 2 modija in 3 stari v Kopru in 2 modijav Miljah (Nicolich, 51; 54).274

Pridelek soli v Kp, Piranu in Miljah na 6775,5 kavedinih je ok. 15.000 modijev, če pa so izjemno dobre letine, lahko 20-25.000.275

In to izredno kvalitetna sol, pravi.276

SR, 30. 5. Naj solinarji v Piranu in Miljah povišajo proizvodnjo soli, kolikor le morejo, in Senat naj sklene partito di sali za naslednjih 15let.277

Limitacija na posamezne kavedine (Nicolich, 51).278

Pahor, 1972, 194.279

V letih 1791 in 1792 je proizvodnja soli znašala skupno nad 30000 modijev (Pahor, 1972, 194).280

Nicolich, 1882, 56.

197 Solarstvo

Nikolom Stanzem Paradanom iz Senja za prevoz 12.000 starov soli za Reko, Bakar in Senj (SM, 16,249).

Izgubo dohodka od soli v trgovini z zalednimi slovenskimi kraji je zlasti Koper delomanadomeščal tudi na “domačem” istrskem trgu s prodajo soli za soljenje rib. Že leta 1676 Puljčanizaprošajo beneški solni urad za dovoljenje uvoza istrske soli za lastne potrebe ter za slanike, saj tožijonad obdavčitvijo, ki jim jo nalagajo pri kupovanju soli od Cesarcev. Tako je beneški Magistrato al salizdal ukaz koprskim magacinom, da vsako leto puljskim ribičem prodajo 100 modijev soli po ceni 6dukatov za modij (SM, 16, 76). Po isti ceni je dovolil beneški solni urad leta 1692 prodajo 50modijev soli Rovinjčanom, ker pa se je do leta 1707 v Rovinju povečala potreba po soli zaradivečjega ulova sardel in za konzerviranje oliv, so naročili koprskim magacinom, naj jim od tedaj letnopošiljajo še 50, torej skupno 100 modijev soli (SM, 16, 259). Prizadevnost in povečanje prebivalstva vRovinju se tako kaže tudi v porabi soli, saj že čez pet let letno pošiljko soli povišajo še za 80 modijev“za soljenje rib in oliv” (SM, 16, 274), leta 1753 pa odobrijo Rovinjčanom nakup 360 modijev soli letno(Basioli, 1973, 262).

Že pri tej “znotrajistrski” prodaji soli pa se kažejo zaslužki Benečanov s soljo, kajti veszaslužek od prodaje soli je iz istrskih skladišč romal direktno v blagajno beneškega solnega urada, ledohodek od daca trgovine z zaledjem se je pod posebno postavko zbiral v koprski komori. Medtem koso od lastnikov solin in solinarjev tako v Kopru kot v Miljah in Piranu v 17. in 18. stoletju solodkupovali po 2 do 3 dukate, kolikor so namenili tudi odkupu soli posameznih samostanov oziromabratovščin (prim. tabelo cen soli), ki so bili vsaj v Kopru poglavitni lastniki solin (prim. Prov., 1044),so to isto sol nato prodali po najmanj dvojni ceni istrskim komunom, ki so nanjo naložili še drugedavščine, tako da je bila za kupce še dražja, kot mdr. priča cena soli od 7 do 9 lir za star v Barbani obkoncu 18. stoletja (Klen, 1966, 249). Kolikšna je bila grosistična cena v Benetkah, je prav takorazvidno iz tabele o cenah soli, zanimiva pa je vest iz ene od mnogih piranskih pritožb iz 17. stoletjaglede solne pridelave in prodaje. Republika je tedaj svojim istrskim podložnikom plačevala liro in šemanj za star soli, v Terrafermi pa jo nato prav tako svojim podložnikom prodaja po 20 do 30 lir postaru (Nicolich, 1882, 43). Nenazadnje beneško pohlepnost po istrski soli izpričuje tudi razmišljanjekoprskega podestata Angela Morosinija leta 1678, ki “da je preštudiral, da bi lahko Pirančani inMiljčani prispevali Principu prvi tudi sedmino, drugi pa osmino soli, ki jo sedaj dajejo komunu, sajtako komuna tega ne bi občutila, ker prejemata dohodke razen od oljčnega še od drugih dacev. Takodesetino že prispeva Koper, skupaj pa bi se prispevek soli povišal za 2.000 modijev letno, kar bipredstavljalo 50.000 dukatov dohodka letno za javno blagajno.” (Rel., 8, 131).

Tabela: Cena soli za istrski modij

leto odkupna cena prodajna cena v Istri tržna cena v Benetkah281

1325282 lir 3:10

1362283 2 liri 2 duk 8 duk

1375 4 lire284 13 lir285 6 duk

1380286 lir 14:8

281

Kjer ni posebej navedeno iz Hocquet, 1990, 245, toda za beneške modije.282

Povprečje cen 1289-1345; prim. Mihelič, 1985, 116.283

SMi, 5, 7.284

Obvezen odkup po pogodbi (Nicolich, 1882, 22).285

Za prodajo tržaškemu rektorju, ki pa bo nato poskrbel za prodajo po najugodnejši ceni (SMi, 5, 61).286

V vojni nevarnosti z Genovežani 6 soldov za kvarto (Nicolich, 1882, 25). 1 modij = 48 kvart (Herkov, 1978, 389).

198 Solarstvo


1392287 22-26 lir

1401288 4 lire 7 duk

1413 5 lir 12lir289

1428 5 lir 8 lir290 9 duk

1447 lir 5:10 8 duk

1448 5 lir

1460291 6 lir

1470 6 lir

1495 6 lir 7 duk

1551 lir 4:10 4 duk

1556 7 lir292 5 duk

1571293 3-5 lir 6 duk

1577 8 lir294 13-14lir

1595295 14 lir 3,5 duk

1596 15 lir

1616296 12lir

1622297 18 lir

1623298 18 lir

leto odkupna cena prodajna cena v Istri tržna cena v Benetkah

1625299 15 lir300 19 lir

287

35-40 soldov za star soli naj zaračunajo mussolatom, ki privažajo žito po ceni 50 solidov za star (SMi, 5, 280).288

Od 1401-1551 cit v Nicolich, 53/4.289

Za Kranjce (Nicolich, 1882, 27).290

Toda le za sedmino soli (sicer 5 lir), ker je prepovedan izvoz za Kranjce (Nicolich, 53).291

Brez limitacije (Nicolich, 53).292

Po pogodbi (Nicolich, 1882, 33). Uvedba obveznega odkupa tudi 1/7 in 1/5, zato pa subvencija 2000 dukatov oz. 6 lir na kavedin inznižanje odkupne cene za 1/7 in 1/5 na lir 4:10 za modij (Nicolich, 1882, 33/4).293

Rel. 1577, tedaj 13-14 lir modij, ko pa je bila dobra letina (1571), 5-6,5 lir, prodajali pa so tudi po 3 lire.294

Po pogodbi s Piranom, namesto 1/5 pa so uvedli le 1 star na kavedin (Nicolich, 54). V Kopru odkupna cena lir 8:10 (Rel., 6, 76).295

Po pogodbi (Nicolich, 1882, 36).296

Odkup soli po solni pogodbi s Piranom (Morteani,1889, 9).297

ASV. SM, 122, cena za privatno sol, in sicer po 13 starov za modij, morajo pa v 8 dneh prijaviti pisarni v Kp (prim. Nicolich, 41).298

ASV. SM, 127.299

ASV. SM, 133.

199 Solarstvo


1627301 lir 19:4

1636302 lir 15:10

1638303 15 sold

1647304 lir 17:18

1650305 3 duk

sreda17st.306

190-290 lir

1652307 6-7 lir

1660308 2 duk

1661309 9 lir

1663310 19 lir

1669311 lir 27:18

1670312 znižana

1676313 6 duk

1701314 19 lir

1707315 6 duk

1712316 19 lir

300

Pogodba s Piranom, mdr. pa stara na kavedin za solinarje (Nicolich, 54).301

Benečani so plačali 31.000 dukatov za 7.000 modijev soli v Kopru in 3.000 v Miljah (Rel.).302

Pogodba s Piranom, mdr. pa ponovna uvedba limitacije 5200 modijev (Nicolich, 54).303

Da so na prostem trgu in zaradi upada trg., da si med seboj Kp in Miljčani ne morejo prodajati za več.304

Pogodba s Piranom (Nicolich, 54).305

Rel., da v Piranu plačajo toliko za modij.306

Pirančani tožijo, da Benečani odkupujejo po 1 sold in manj star soli, prodajajo v Terra fermi pa po 20-30 soldov za star (Nicolich, 1882,43).307

Za modij po 13 starov.308

SM. 14. 10. V začetku te vojne so Milje ponudile 200 dukatov na leto, tvendar v zadnjem času niso izpolnjevali svoje obveze in so že nekajčasa dolžniki; ponudijo v zameno 400 modijev soli (torej 2 dukata za modij), kar Benečani z veseljem sprejmejo.309

SM, 16, 34.310

SM. Toda kot odkup s strani Benečanov.311

M/570, 53.312

SR; znižana cena soli zaradi konkurence iz Paga, Raba (Arbe), Bakra in Reke.313

SM, gre za prodajo soli Puljčanom za soljenje rib.314

Pogodba s Piranom (Nicolich, 54).315

SM, 5. 5., za Rovinj za sardele in olive 100 modijev po 6 dukatov.316

Pogodba s Piranom (Nicolich, 54).

200 Solarstvo


1715 20 lir

1717317 19 lir

1718318 19 lir

1736319 lir 15:10

1737320 lir 14:10

1748321 lir 14:18

1768 91 lir322

1789323 lir 18:1:6

1798-1805324

30 lir

Kljub navedenim poskusom odpiranja novih trgovskih niš za istrsko sol pa je bila vsaj do srede18. stoletja, ko se je pojavilo večje povpraševanje po soli v samih Benetkah, osnova istrskega solnegagospodarstva izvoz na Kranjsko. Z navedenimi ukrepi davčne politike ter prisilnimi potmi v Trst soHabsburžani na eni strani oslabili beneško solno gospodarstvo in zaslužek, na drugi strani pa šespodbujali istrsko tihotapstvo, ki je pravzaprav šlo idealno na račun Trsta, saj se je odslej tam zbiralavelika količina istrske soli in drugih istrskih proizvodov za potrebe avstrijskih dežel, spodbujal se jepromet s tem mestom tudi z ostalimi prekomorskimi izdelki, ki so prihajali v pristanišče ter takoustvarjali ugodno podlago za kasnejši razcvet svobodnega pristanišča (od 1719) in eneganajpomembnejših srednjeevropskih velemest.

V Istri je na ta račun pridobil le določen sloj ljudi, ki se je na tak ali drugačen način najboljeznašel, v splošnem je razvoj dogodkov pomenil če že ne nazadovanja pa vsaj stagnacijo, v solnemgospodarstvu pa prej prvo kot drugo. Kljub razvejanemu tihotapstvu se ni znižala le proizvodnja soli,temveč so zaradi manjšega prometa in nevzdrževanja škodo utrpele tudi soline, kar je predstavljalo šedodatno materialno škodo. Morda stanje še najbolje ponazarja tabela o solnih bazenih, ki jo potrjujetudi poročilo koprskega načelnika Angela Morosinija leta 1678: “Velik problem pri soli je opuščanjekavedinov, v Kopru je že okoli 600 zapuščenih oziroma neobdelanih,” zato predlaga, da bi takelastnikom kar odvzeli, za javni opomin, da bi ponovno začeli pridelovati. Zaveda pa se, da je temuvzrok tudi preusmeritev trgovine v Bakar, Reko in zlasti v Trst, saj “v Koper ne prihaja več do 1000konjenikov na dan, ki so prej odvažali sol v zameno za svoje pridelke.” (Rel., 8, 131).

Čeprav so piranske soline po številu solnih bazenov (kavedini) zaostajale za koprskimi, naj bi,po virih sodeč, tako konec 16. (Gestrin, 1965, 151) kot v drugi polovici 17. stoletja325 in ob koncu 18.

317

SM, 3. 2. m. v. Kp dominikancem odkupijo 100 modijev na leto.318

SM, 25. 8. od očetov katedralne cerkve 100 modijev odkupijo.319

SM, 17, 38. Pogodba za sol v Kopru naj bi se delila v tri periode po pet let (in ne več po 4 leta), torej 15 let. Glede zahtevka po zvišanjucene na lir 16:6 za modij, je z odobritvijo cene lir 15:10 že tako za 20 soldov višja cena od veljavne, tako da odsvetuje nadaljnje zvišanje.320

V Piranu (Nicolich, 46).321

V Kopru (Nicolich, 46).322

V Barbani (Klen, 1966, 249).323

Pahor, 1972, 194; 270.980 lir za 14.848 modijev proizvedene soli v Piranu.324

Nicolich, 54-56.

201 Solarstvo

stoletja piranske soline prinašale letno dvakrat večjo količino soli od koprskih, koprske ravno tolikoveč od miljskih, to razmerje pa se ponovi v primerjavi slednjih s tržaškimi. O verjetnosti različnevelikosti kavedinov v posameznih istrskih solinah, ki naj bi pojasnjevala razliko v višini pridelavesoli, je domneval Pahor (1972, 222, op. 48), temu pa lahko dodamo še ugodnejše geografske danostiin globino kavedinov (prim. Klen, 1966, 240-247). Medtem ko kronisti v 16. (Rel., 7, 97-99) in 17.stoletju (Manzuoli, Tommasini) omenjajo donosnost istrskih solin od 2 do 4 modijev po kavedinu,nam dokaj natančno razmerje donosnosti kavedinov posameznih severnoistrskih solin podaja novaoblika predpisane limitacije proizvodnje iz leta 1783. Tedaj so po letu 1749, ko je bila najprej leto prejukinjena limitacija pridelave soli v koprskih, nato pa še v piranskih solinah, uvedli limitacijo naposamezne kavedine in ne več na celotno solno proizvodnjo določenega komuna (prim. tabelo oproizvodnji soli).

Tabela: istrski solni bazeni (kavedini)

leto Koper Milje Piran skupni podatek

1283326 1200

1375327 1750

1376-78328

350 novih

1413329 2350

1467-72330

novi

1528 nelegalninovi331

1594332 3242 1548 2706,5 7496,5

1650333 ok.3000

1652334 naglo propadanje

1678 600zapuščenih

325 Po proizvodnji v prvi polovici stoletja bi to bilo cca. 20.000 modijev, toda ker je to čas velikega upadasolarstva (prim. tabelo o kavedinih) in glede na limitacijo v Piranu, sta Koper in Milje tedaj skupaj proizvedla le2600 modijev letno, Koper ok. 1700, Milje ok. 850 modijev. Ker pa gre morda za analogijo podatkov iz konca16. stoletja (prim. Gestrin, 1965, 151), je izračune potrebno jemati z rezervo, medtem ko bi razmerjeproizvodnje med mestoma nedvomno lahko držalo (Rel. 1670).326

Nicolich, 1882, 20.327

Nicolich, 1882, 20.328

Nicolich, 1882, 20.329

Nicolich, 1882, 27.330

Nicolich, 1882, 29.331

Nicolich, 1882, 31.332

Prov., 1044.333

Tommasini še pravi, da na 1 kavedinu pridelajo 4 modije soli, kar bi bilo v skupni vsoti pretirano (prim. Nicolich, 45 in 51).334

Nicolich, 1882, 45.

202 Solarstvo

leto Koper Milje Piran skupni podatek

1688 2679335

1710 483

1718 2578336

1727 2426337

1735338 ukinili

1745 vzpostav.starih339

1762 6775,5

1771340 * * *

1772341 98 novih

1776342 755 novih

1791343 4484

1799344 2740

1805345 4637

1810346 2150 294

1813347 3065 907 4776

335

Pahor, 1972, 193.336

S terminacijo ukažejo porušitev vseh kavedinov, ki so nastali po letu 1688 (Nicolich, 47).337

Pahor, 1972, 193.338

SM, 1735. Poročajo, naj bi v Miljah polovico solin ukinili.339

1744. 20. 2.m. v. V korist solin v Miljah in Piranu uvedejo dela proti škodi hudournikov Rebriese in kanala Libadore; vzpostavijo se starikavedini.340

SR, 5. 12. naročajo popravilo solin v Kopru,Piranu in Miljah.341

SM, 7. 5. novih kavedinov v Istri.342

SM, 4. 5. Antonio Davia je uredil piranske soline in za toliko povečal, da je dobil nagrado 400 duk.343

Pahor, 1972, 194.344

Nicolich, 59.345

Nicolich, 56.346

Nicolich, 59.347

Nicolich, 60. Trst ima tedaj v Žavljah in Škednju 1031 kavedinov.

203 Solarstvo

Tabela: število kavedinov po posameznih solinah

kraj soline kavedinov 1594348

kavedinov 1791349

Piran Sečovlje

Fontanigge

Lera

2187 4020

(1904)

(2116)

Fažan 346 307

Strunjan 173 157

Koper Stanjon 760

Sermin 932

Polje 1186

Valdoltra 364

Milje S. Chimento 1313

Žavlje 175

S. Bortolamio 60

Zaradi stalnega beneškega interesa in odkupa piranske soli so očitno najmanjšo škodo utrpelepiranske soline, ki so jim s ponovnim zagonom proizvodnje v drugi polovici 18. stoletja posvečali tudinajveč pozornosti in sredstev pri obnovi, zlasti najbolj donosnim sečoveljskim solinam (SM, 1663. 5.12.; 1692. 28. 3.; 1693. 24. 9.; 1756. 18. 9.; 1764. 5. 4.; 1780. 23. 11.; RR, 1765; Rel., 1742; 1754;1763; (kap. Rašporja) 1763). 20% - 30%-no zmanjšanje solnih fondov so v času druge polovice 17. inprve polovice 18. stoletja doživele koprske soline, medtem ko se je površina miljskih solnih bazenovskrčila za več kot pol (prim. tabelo o solnih kavedinih). Kot kaže, pa so Benečani v določenemobdobju celo stimulirali opuščanje solne proizvodnje, saj se je bil na podlagi beneškega dekreta z dne2. avgusta 1731 o limitaciji miljske proizvodnje soli Miljčan Simone Contarini leta 1733 celopripravljen odreči proizvodnji soli na 76 kavedinih, če bi mu zagotovili dohodek, kot ga je imel s toproizvodnjo (SM, 17, 30).

Trgovina s soljo z avstrijskim zaledjem je bistveno vplivala ne le na višino pridelka soli,temveč tudi na omejitve, ki so jih severozahodnim istrskim mestom postavljali Benečani. Tako so včasu silnega vzpenjanja avstrijskega daca na istrsko sol po dobrem poldrugem stoletju leta 1636ponovno uvedli limitacijo proizvodnje soli v Piranu. Že do tedaj sta osrednjo vlogo pri solni trgovini zzaledjem imela Koper in Milje, seveda predvsem zaradi kvalitetnejše piranske soli, ki so joodkupovali Benečani, po tej limitaciji pa je piranska sol prihajala v avstrijsko zaledje v glavnem le šes tihotapstvom preko Trsta. Kapacitete piranskih solin so bile namreč za tiste čase dejansko velike,povrhu tega pa so v danih okoliščinah prinašale razmeroma velike dohodke, zato je bilo očitnoiluzorno pričakovanje beneških oblastnikov, da se bodo Pirančani, že tako vajeni tihotapstva, zaradibeneških omejitev odpovedali dobršnemu delu svoje proizvodnje soli. V Trst pa ni odhajala ilegalnosamo piranska sol, temveč tudi strokovni kader skupno s svojimi družinami (SM, 16, 34). Tako se jeleta 1661 v Trst zateklo 20 Pirančanov, da bi pomagali pri izgradnji tamkajšnjih solin, kar jebeneškemu gospodarstvu povzročalo dvojno škodo. Ker naj bi odšli zaradi dolgov in kontrabanta,naročajo koprskemu podestatu, naj poizve, kakšne vrste so ti ljudje, ali so maestri di saline ali ne in

348

Prov., 1044.349

Pahor, 1972, 194, Nicholich, 1882, 57.

204 Solarstvo

kolikšni so njihovi dolgovi, ter druge potrebne informacije, da bi jim olajšali povratek domov (SR, 28.10.). Toda tudi koprska proizvodnja soli ni bila imuna na beneške limitacije. Tu so jo zaradi upadatrgovine s Kranjsko ter zaradi velikih zalog v skladiščih uvedeli leta 1701.

Skladišča soli in tihotapstvo

Omejitve solne proizvodnje so bile predvsem gospodarske, deloma politične, deloma pa tuditehnične narave. V Piranu so že s solnimi pogodbami v 14. stoletju določali prevoz vse pridelane soliv skladišča z namenom nadzora nad proizvodnjo, predvsem pa preprečevanja tihotapstva, saj je to nele manjšalo prihodek državni blagajni, temveč tudi nižalo ceno soli na trgu. Pomanjkanju ustreznihskladiščnih prostorov je botrovalo še izjemno nihanje cen soli, ki so bile odvisna od vsakokratnihbogatih ali skromnih letin, kot tožeče ugotavlja koprski podestat leta 1577. Tedaj so zgradili novoskladišče ob koprskih vratih sv. Martina, ki je lahko sprejelo do 6.000 modijev soli, medtem ko jestari magacin sprejel le do 1.000 modijev. Ker so bili drugi magacini precej oddaljeni od morja, kar jeoteževalo prevoz soli, povrhu tega pa so za najem privatnih skladišč Benečani morali plačevatirazmeroma visoke zneske, so obnovili stara oziroma zgradili še druga nova skladišča soli, in sicer neveč iz lesene (SMi, 5, 8), temveč kamnite konstrukcije (SM, 16, 243). Medtem ko so leta 1577 zanajem skladišč morali odšteti okoli 100 dukatov za 3.000 modijev soli, ki jih niso imeli v svojih dvehskladiščih (Rel., 6, 76), pa rašporski kapitan leta 1635 poroča, da je bil strošek za najem 130 magacinov6.699 lir letno, zato z veseljem sporoča, da je dokončan magacin v Kopru v Bošedragi, ki bo sprejel do6000 modijev soli. Tedaj so imeli Benečani uskladiščenih že 31.625 modijev, 11 starov in 2 kvarti soli izKopra, Milj in Izole, ob tem pa rašporski kapitan opozarja, da se obeta dobra letina, in če ne bodo zgradilinovih magacinov, soli ne bodo imeli kam spraviti, razen v oddaljenejše kraje, kar pa bo zelo povišalostroške zaradi stalnega nakladanja in razkladanja soli. Obiskal je še magacine v Seči (Valle di Sezza), kjerje bilo spravljenih 3044 modijev in 6 starov soli, skupno s 711 modiji in 5 stari, ki so bili iz Seče poslaniv Benetke. “Naj omenim, da je bila sol, takoj ko je bila proizvedena, spravljena v magacine, da seprepreči kontrabant,” še zaključuje svoje poročilo (RR, 4, 306).

Že čez pet let pa koprski načelnik Giacomo Contarini, potem ko poroča o neuspešnem pregonutihotapstva s soljo, ki kljub mnogim ukrepom, sodnim procesom in oboroženim barkam v zalivu niuspel zajeziti te dejavnosti, saj, kot pravi, “so ljudje ubogi, ker so zaprte poti s Kranjsko, kjer sonabavljali žita,” potoži še nad velikim zneskom okoli 1.000 dukatov, ki jih mora javna blagajna vsakoleto odšteti privatnikom za najem magacinov od Kopra do Milj, kar polaga beneškim oblastem vtemeljit razmislek (Rel., 7, 323-324). Toda že čez dobro leto se v poročilu koprskega podestata pojavipribližno enak znesek za najem magacinov, s tem, da pojasni, da morajo privatnikom oziromakomunu odšteti po 24 lir za vsakih 100 modijev skladiščene soli. Tedaj pa koprski načelnik še sumi,“da Vaša Visokost plačuje tudi za sol, ki je ni, zato predlagam, da se iz privatnih skladišč vsa sol vtem mestu prenese v javna, da bi jo ocenili, saj je sol dobre kvalitete, nadzor pa slab in mnogi pisarjiso že umrli. Nazadnje je funkcijo pisarja skladišča soli opravljal Bortolame Vascotto, ne da bi ganačelnik na tej funkciji potrdil, nato pa so jo podelili Marietti Luchesse iz Napolija di Romania, ki joje za zasluge priporočil Ecc. Consiglio di Quaranta, toda ne vem, kako bo opravljala to dolžnost, sajne zna ne pisati ne brati” (Rel., 7, 312).

Vendar kljub gradnji novih magacinov in preureditvi obstoječih, kot na primer v Kopru privratih sv. Petra (SM, 1660, 8. 2.m. v.), večkrat so preurejali skladišče soli v Strunjanu (SR, 20, 258),ki je veljalo za enega največjih (Rel., 1754), pri koprskih vratih sv. Martina so leta 1701 preuredili šedrugo skladišče soli (SM, 16, 243), je leta 1729 znesek za najem skladišč soli v Kopru, Piranu inMiljah dosegel že 11.262 lir in 2 solida (Rel., 8, 173). Poseben problem pri skladiščenju in nadaljnjemprevozu soli iz Kopra pa je predstavljalo koprsko pristanišče pri vratih sv. Martina. Tako že leta 1600koprski podestat Marc' Antonio Contarini poroča, da je “pristanišče v slabem stanju, tako da lahkovanj zaplujejo le manjše barke. Potreben bi bil izkop pristanišča, ki ne bi bil velik strošek, če ne zaradidrugega, zato ker barke ne morejo v bližino solnih skladišč in morajo čakati na odprtem morju, da jimjo pripeljejo z manjšimi barkami, kar pa predstavlja velik strošek.” (Rel., 7, 111). Resne sanacije pa seočitno niso lotili niti čez dobro stoletje in pol, saj “povzroča največje težave izkop koprskega

205 Solarstvo

mandrača, tako za same Koprčane in njihove solinarje kot za javne dace. Namreč preplitev mandrač,ki se zasipava zaradi nevzdrževanja, ne omogoča normalnega dovoza soli v skladišča,” še leta 1754toži koprski načelnik (Rel., 13, 197).

Med istrskimi “solnimi” mesti je s kapaciteto in številom solnih skladišč nedvomno prednjačilKoper, kar je bilo po eni strani povezano z dejstvom, da so piransko sol z obveznim odkupomprepeljevali v Benetke, po drugi strani so Pirančani sol lahko vsaj začasno skladiščili kar v svojihsolinskih hišicah (casette), ki pa so jih beneške oblasti po svojih močeh prav tako nadzirale, oziromakot priča odlok z dne 20. julija 1719 (SM), so koprskemu podestatu naročile, naj predela vsesolinarske hiše v dolinah Sečovelj, Fažane in Strunjana, tako da ne bodo omogočale kontrabanta.Koprčani pa solinskih hišic niso imeli, zato jim je v dežju grozilo uničenje dobršnega dela žetve, če jeniso pravočasno shranili v skladiščih (Rel., 13, 197). Toda ravno čas žetve je bil, kot pričajo številnidokumenti, tako za ene kot za druge očitno najprimernejši za tihotapljenje, saj tedaj še niso pospravilivseh zalog v skladišča. Koprski podestat in kapitan Marin Gradenico se leta 1608 zaveda, kako resenproblem je tihotapljenje soli, ki je najbolj razširjeno ravno v času žetve, “saj to skoraj vsakdo počne,in to kar javno ter ni noči, ko ne bi iz Kopra, Pirana in Milj odhajale barke, natovorjene s soljo, v Trst.Malce Tržačani sicer vračajo s tem, ko na mejo po kopnem kontrabantirajo žita v zameno za sol, todamnogokrat je to ubogo ljudstvo izpostavljeno tamkajšnjim stražarjem, ki jih ranijo ali celo ubijejo.”(Rel., 7, 146). Vsi beneški načelniki le niso bili tako zaskrbljeni nad usodo svojih tihotapcev, kot pričazahteva koprskega načelnika Pietra Basadonna leta 1650, da bi bilo potrebno poleg predpisanih kazniza tako početje uvesti še predpis, s katerim bi oprostili kazni oziroma še nagradili vsakogar, ki bi ubilsvojega tovariša pri kontrabantu, ter bi tudi tako stimulirali preganjanje. Svojo zamisel utemeljuje še zdejstvom, da se mnogi beneški istrski podložniki preseljujejo v Trst, kjer nato skladiščijo iz Istre pomorju in po kopnem tihotapljeno sol. Po njegovem bi bila rešitev, “če bi take osebe, ki so jih obsodilina izgon, lahko preganjali tudi na Avstrijskem, saj se sedaj zatečejo v Trst in jim nihče nič ne more,sodelujejo pa še naprej v kontrabantu.” (Rel., 7, 335). Toda tudi avstrijski podložniki so bilinemalokrat pobudniki tihotapstva s soljo, zlasti piransko, kot priča primer nekega Kandola (SR, 1704.9. 8.).

Čeprav so koprski načelniki v zadnji tretjini 18. stoletja dosegli dogovor s tržaškimi kapitani, dase na vsakega izročenega prebeglega tihotapca na eno ali drugo stran izplača po 3 cekine (SR, 1771.5. 12.), in so na avstrijski strani tudi sicer skrbeli za preprečevanje nelegalne trgovine z istrskimimesti, vendar so to počeli po svojih merilih. Zanje je bila v 17. in 18. stoletju mnogokrat nelegalnavsa trgovina z beneškimi kraji ali pa vsaj tista, za katero kranjski tovorniki niso plačali v večiniprimerov visokih davščin in pristojbin. Zato so o avstrijski protitihotapski dejavnosti beneški rektorjiponavadi poročali zelo negativno, saj je koprski komori svojčas večje prihodke prinašal ravno dac nasol, “ki pa je sedaj v upadanju, zlasti zaradi upada trgovine s cesarskimi podložniki in rigoroznepolitike Cesarcev, ki s svojimi Liberaiterji tako po kopnem kot po morju preprečujejo in aretirajospalante. To so mnogokdaj odluženi ali kaznovani vojaki, ki sedaj zganjanjo teror nad tovorniki,” tožina primer koprski podestat Nicol Donado leta 1728 (Rel., 8, 167). Njihov pogosto tudi turški ali vsajmuslimanski izvor pa je v svoji razpravi nazorno prikazal Vilfan (1963, 3). Ti Liberaiterji, kot soBenečani popačili nemški naziv za častniški čin višjega konjenika (Überreiter), so dejanskopredstavljali strah in trepet ne le cesarskim podložnikom, temveč tudi beneškim, pa četudi ti nisotihotapili preko beneške meje, saj so nemalokrat vpadli tudi na beneško ozemlje ter tamkajšnjimpodložnikom odvzemali tovor (prim. Darovec, 1990, 48), trdeč, da so na avstrijski strani, kot je bilprimer maja 1669, ko so Podpečanom na cesti ob Rižani odvzeli tovor treh in pol starov soli.Benečani, ki so sicer sprva intervenirali pri tržaškem kapitanu, pa so februarja 1671 nesrečnimPodpečanom sporočili, naj drugič raje uberejo druge poti (SR). Poleg številnih upravičenih inneupravičenih pritožb in spopadov z avstrijskimi mejaši pa so se beneški istrski podložniki zaradisuma tihotapstva nemalokrat spopadli tudi s svojimi čuvaji, v glavnem s posadko dveh vojaških ladijAlbancev, kot med njimi imenujejo tudi mnoge Črnogorce (Rel., 7, 145). Sredi 17. stoletja pa soBenečani za nadzor Tržaškega zaliva na Debelem rtiču stacionirali celo štiri ladje (SM, 1644. 6. 10.),v miljsko utrdbo Peroni pa so namestili še 10 prekomorskih vojakov (oltramarini) (SM, 1660, 17. 7.).

206 Solarstvo

Tabela: Uskladiščena sol (v modijih)

leto Koper Milje Piran skupaj

1577350 10000

1620351 5500

1627352 7000 3000

1635353 3044 31626

1642354 20215

1669355 6000

1718356 38750

1729357 30692 8604 13946 53242

1790358 prepolni

Medtem ko je uskladiščena sol konec 16. stoletja, ko je v Koper še prihajalo preko 30.000tovornikov s 40.000 do 50.000 konji letno (Rel., 6, 75), služila predvsem stabilizaciji cen za časeobilnih oziroma slabih letin ter preprečevanju tihotapstva, saj so vsaj formalno morali vso pridelanoletino spraviti v skladišča, je bilo obdobje od prve četrtine 17. do srede 18. stoletja zaradi upadatrgovine s Kranjsko, razen obdobja sedemdesetih let 17. stoletja, zaznamovano bolj s problemomreševanja zalog in ponovnih omejitev proizvodnje soli kot pa s spodbujanjem razvoja te pomembnegospodarske dejavnosti. Ponovni gospodarski razcvet pa doživi solno gospodarstvo v severni Istri posredi 18. stoletja, ko se na beneškem trgu pojavi veliko povpraševanje po soli. Temu so sledileobnovitve že precejšnjega dela zapuščenih solnih bazenov in celo izgradnja novih, povišanje cen soli,manj zalog v skladiščih in ukinitev omejitev pridelave. Toda tudi ta razcvet je trajal le do sredeosemdesetih let, ko so ponovno uvedli posebne oblike limitacije, to je natančne določitve višinepridelave soli na kavedin v posameznih solinah, v devetdesetih letih pa so skladišča soli ponovnoprepolna.

Kljub temu, da proizvodnja soli od 16. do 18. stoletja večidel stagnira, če že ne upada, in da sev primerjavi z drugimi temejnimi dobrinami, oljem, ribami, končno tudi z mesom, tako odkupna kottržna cena v Istri sorazmerno ne dviga, predstavlja solarska dejavnost še vedno osnovo preživetja zavelik del severnoistrskega prebivalstva, njihovih komunov, samostanov, bratovščin, župnij, javnihustanov, v prvi vrsti zastavljalnice in hranilnice. Sol pa še v 18. stoletju nastopa tudi kot plačilnosredstvo, zlasti za zastavke v koprskem Monte di Piet , pa tudi za povračila dolgov ali kot jamstva zaopravljanje različnih dolžnosti v tej ali drugih ustanovah (SM, 1670. 16. 8.; 1725. 17. 8.) .

350

Rel, 6, 76.351

Nicolich, 1882, 39.352

Rel., vendar to le tedanja letina.353

RR, Sol, ki Vam pripada v Kp, Miljah in Izoli, znaša 31.625 modijev, 11 starov in 2 quartiera; v Seči (Valle di Sezza) je bilo spravljenih 3044modijev in 6 starov soli.354

Rel., 7, 310, za Koper in Milje skupaj.355

Od obvezne desetine.356

Nicolich, 47.357

Za najem magacinov pa lir 11.262:2 (Rel., 8, 173).358

Nicolich, 1882, 53.

207 Solarstvo

Zakoni trga, ki pa so bili zlasti v zvezi s solno dejavnostjo prepogosto sad političnih odločitev,so razvidni tako v gibanju cen kot na podlagi proizvodnje, iztrženega in naloženega davka, številakavedinov, količine uskladiščene soli in nenazadnje razvejanega tihotapstva. Razen zadnjega polstoletja pod beneško vladavino je bila kljub odpiranju nekaterih novih trgov, na Reki in v Bakru, vFurlaniji in znotraj beneške Istre, pa tudi kljub poskusom, da bi uvedli nekatere nove proizvodnenačine, kot pridelavo debele soli "ad uso di Barletta", kar jim očitno ni uspelo in ostali so pri običajnimajhni (sali minuti) (Rel. 1725), istrska solarska dejavnost, promet in trgovina v glavnem vezana natrgovino z avstrijskim zaledjem, v ta sklop pa končno lahko prištevamo tudi pogosto tihotapljenje soliproti Trstu. Šele zadnja polovica 18. stoletja je s potrebami na beneškem trgu odprla nekaj novihmožnosti razvoja tudi na področju solarstva, vendar ne kot posledica dolgoročnejših projektovoživitve istrskega gospodarstva, temveč bolj kot inercija na neke splošne gospodarske tokove. Taka jekončno tudi slika celotnega istrskega oziroma severnoistrskega gospodarstva v tem obdobju.

S prehodom pod avstrijsko oblast po letu 1797 pa so soline v severni Istri, v Miljah, Kopru inPiranu ponovno oživele ter so v naslednjem stoletju dokaj nemoteno razvijale svoje naravne ingospodarske proizvodne kapacitete.

208 Ribištvo

Ribištvo

Ribištvo je bilo še zlasti v preteklosti, poleg solarstva, vinogradništva in vinarstva terproizvodnje oljčnega olja, ena osrednjih gospodarskih panog v severozahodni Istri. Z njo se nisopreživljali le ribiči, temveč tudi prodajalci rib, solilci in predelovalci rib, sestavljalci in krpači ribiškihmrež, graditelji ladij in čolnov, dobavitelji raznih vab, zlasti za lov sardel, izdelovalci sodov (baril) zasoljenje rib, prevozniki svežih in soljenih rib ter še mnogi drugi. Riba je bila izredno pomembnaprehrambena potrebščina, zlasti za oskrbo mestnega prebivalstva, saj je ta še posebno v časih divjanjavojn in raznih epidemij predstavljala silne težave.

Čeprav je že Karel Veliki leta 804 razglašal istrskim ribičem, da je morje javno dobro inribolov prost za vse, so kmalu od te tradicionalno donosne dejavnosti imeli največje koristi lastnikilovišč rib, to je posamezni komuni ter laični in cerkveni fevdalci. Zato je razumljivo, da so zapisaneuredbe na podlagi zatečenega običajnega prava našle častno mesto v skoraj vseh statutih istrskihkomunov. Večina njih je z raznimi dodatki oziroma popravki veljala vse do konca 18. pa tudi v prvihletih 19. stoletja, čeprav so se razmere na področju istrskega ribištva predvsem po drugi polovici 17.stoletja temeljito spremenile. Določila istrskih srednjeveških mestnih statutov namreč izpričujejo vglavnem priobalni ribolov, medtem ko je razmahu dejavnosti v 17. in 18. stoletju dal poleta ravnoribolov na odprtem morju, zlasti lov sardel in druge majhne plave ribe, ki se je najbolj razvil vRovinju, kar je nedvomno najbolj pripomoglo k temu, da je ta kraj v tem času postal edennajpomembnejših istrskih centrov z najvišjim številom prebivalcev. Ta »čudež« nekateri (Stulli, 1955,11; Basioli, 1973, 261) pripisujejo prav odkritju Rovinjčana Biasija Caenazzija, ki je ugotovil, dasardele najbolj premamlja vaba stolčenih rakcev, kar je ribičem omogočalo, da so s stoječimi mrežamilovili tudi podnevi.

Ribiška lovišča v severozahodni Istri

Sicer pa je bilo ob vsej vzhodnojadranski obali eno najplodnejših sezonskih lovišč cipljev vSečoveljskem zalivu. V ta notranji del Piranskega zaliva pritekajo z reko Dragonjo in s širšegapodročja solin pomembne sestavine za ribjo prehrano, ki pred zimo ko nastopi sezona selitve,privabijo jate cipljev s strani rta Savudrije ter s strani rta Strunjana. Od 13. stoletja dalje je bilo eno odpiranskih komunskih rezerviranih lovišč, ki so ga na javnih licitacijah podeljevali v zakup.

Drugo piransko sezonsko lovišče rib je bilo v zalivu Fažane, tretje pa v Strunjanu. O teh tudinatačno poročajo statutarni zapisi (STPI, 726-735). Poleg naštetih treh pa se v virih omenjajo še drugakomunska lovišča rib (cf. Mihelič, 1985, 32; Mihelič, 1998, ). V severozahodni Istri se omenjata šedve manjši plitvi zalivski lovišči, Stagnon in Campi (Basioli, 1966, 166), ki sta bili v lasti koprskegakomuna že od začetka zasedbe Beneške republike (1279) kot komunski rezervirani lovišči, torej daniv zakup najboljšemu ponudniku (Cherini, 1970, 52). Koprsko lovišče rib pa je bilo še na severni straniDebelega rtiča, na današnjem območju miljske občine, ki se je raztezalo od pomola miljskih solin dokonca rta Debelega rtiča (M/1115, 63). Od njega pa je vsaj do konca 16. stoletja redno prihajal tudisicer skromen dac v koprsko komunsko blagajno, poimenovan po kraju »Valle S. Ellero«.

Območje komunskih rezerviranih lovišč označujejo v istrskih obalnih mestih tudi s skupnimimenom palus, palludi ali paludi, ki sicer povsem spominja na latinski izvor besede za močvirje(palus, -udis), kar bi zlasti za območje koprskih komunskih ribišč utegnilo biti zavajajoče. V temprimeru gre verjetno za palus, -i, to je kol - kolec, saj je bila temeljna razlika med priobalnimikomunskimi lovišči rib in t. i. svobodnimi, tj. lovljenje rib na odprtem morju, ravno v tem, da sokomunska lovišča rib vsako leto zakoličevali s koli in jih tako ločevali med posameznimi zakupniki;večkrat se omenjajo polovice, četrtine, celo osmine ribiških področij (Mihelič, 1985, 33). Zazakoličevanje teh lovišč pa so bili zadolženi nadzorniki ribiških lovišč (mari piscariarum), ki soobenem kontrolirali poslovanje zakupnikov. V Piranu so npr. po naročilu podestata od 1. maja dokonca avgusta zakoličevali ribiška lovišča s stotimi koli (...facere poni centum palos in piscariis...;STPI, X, 4). V neki določbi koprskega mestnega sveta z dne 2. 5. 1732 pa ribičem ponovnoprepovedujejo lov brez dovoljenja zakupnika na območju Pallud od pristanišča Porto Castello de

209 Ribištvo

Leone do Ariola, Sermina in Canzana (M/1115B, 1354, 238). Na ozkem delu obalnega območjaizolskega komuna ni nekih posebnih zalivčkov za sezonski lov rib, ni pa bilo moč v znanihdokumentih najti kake posebne omembe izolskih lovišč, morda tudi zaradi znane neprijetne usodeizolskega arhiva359. Izolani so sprva le ob obali raztezali stoječe mreže ali pa so s kopnega vlekli maleobalne mreže potegavke360, kot kaže, pa so se šele od prejšnjega stoletja dalje množičneje podajali nalov na odprto morje (Basioli, 1966, 171).

Ta ugotovitev je v glavnem veljala tudi za Koper, nekoliko manj pa morda za Piran, vsaj če togospodarsko dejavnost v 17. in 18. stoletju primerjamo z razvojem v Rovinju, saj se vrsta odlokovbeneških centralnih uradov in istrskih načelnikov v pogledu ribištva v glavnem nanaša na Rovinj,zlasti v zvezi s prometom in trgovino s soljenimi sardelami (CSM, 573), ter na stalne spore tegamesta z ribiči iz Chioggie. Iz tega gradiva marsikaj zvemo o sami tehniki ribolova, pa tudi o tem, kakodejansko močno je bila zastopana ta gospodarska panoga v Rovinju v primerjavi z ostalimi istrskimimesti. Že sam podatek, da je bilo leta 1746 od vseh 300 ribiških ladij v beneški Istri 112 iz Rovinja s577 ribiči, medtem ko je bilo v Kopru 35 ladij z 112 ribiči, v Izoli 33 z 99 ribiči in v Piranu 34ribiških ladij s 114 ribiči (CSM, 573), leta 1766 so v Rovinju našteli preko 140 bark za lov sardel naodprtem morju (Cherini, 1970, 49), leta 1780 pa je bilo v Rovinju že 1165 ribičev ali 32% vsegaaktivnega neagrarnega prebivalstva (Basioli, 1973, 268), kaže na nagel vzpon rovinjskega ribištva.

Tabela 1: zbirni podatki iz statističnega poročila koprskega podestata beneškemutrgovskemu uradu iz leta 1746 (CSM, 573; prim. Gestrin - Mihelič, 1990, 25-26)

rib. ladje ribiči prevoz. l. prevozniki trg. ladje mornarji skupaj ljudi skupaj ladij

Koper 35 122 18 36 26 72 230 79

Izola 33 99 - - 13 44 143 46

Piran 34 114 60 122 15 47 283 109

Milje 11 33 - - 4 11 44 15

Rovinj 112 577 10 40 40 185 802 162

Vsi kraji 300 1183 90 204 130 475 1862 520

Na tem mestu se ne bi podrobno spuščali v predvsem v 18. stoletju stalno prisotno razpravljanjein obtoževanje med istrskimi in chioggijskimi ribiči o tem, da naj bi slednji z uporabo raznihškodljivih metod ribarjenja, predvsem z dolgimi in globokimi mrežami sardelarami, obteženimi skamni in drugimi utežmi, lovili »po dnu« ter s tem uničevali morsko favno in floro, zlasti pa jajčecarib, s čimer naj bi prinašali veliko obubožanje ne le morskemu življu, temveč vsemu istrskemuprebivalstvu (Leggi, 1757, III., 150-153). Kljub dokazovanju nasprotnega, da še zlasti sardele ležejosvoja jajčeca direktno v morje in ne na morsko dno ter da s svojimi mrežami ribiči iz Chioggie neposegajo neposredno po morskem dnu, se Istrani niso uklonili in večkrat so dosegli, da so vsem»tujcem« prepovedali ribolov v njihovih ozemeljskih vodah (Basioli, 1973, 263-271).

Šele leta 1801 zasledimo prvo pravo pritožbo Koprčanov nad ribiči iz Chioggie, pa še tedajzato, ker so »vdirali« na njihova komunska lovišča na območju »med dvema rtoma«, Ronkami inDebelim rtičem (Cherini, 1970). Iz teh poročil pa pravzaprav izvemo, do kod so segale »ozemeljskevode« posameznih severozahodnih istrskih komunov. Pirančani so nedvomno gospodovali nadmorjem od Savudrijskega polotoka do rta Ronek, kjer je potekala tudi meja med izolskim inpiranskim komunom, medtem ko so Koprčani smatrali območje od rta Ronek do Debelega rtiča zasvoje ozemeljske vode, saj že v nekem sklepu z dne 11. aprila 1667 koprski Veliki svet prepoveduje 359 O usodi izolskega arhiva prim. Kramar, 1988, 10.360 Za tipe mrež in tehniko morskega ribolova prim. Umek, 1970, 515 sq., Basioli, 1978, 130-138 in Mihelič,1985, 34.

210 Ribištvo

na tem območju tako tujim kot lokalnim ribičem globinski ribolov z vlečnimi mrežami (»grippi« e»bragagne«), ki so ga dovoljevali le na odprtem morju (Cherini, 1970, 52). Ukrep pa očitno ni bilusmerjen le v zaščito lovišč ali pa celo, kot bi danes dejali, v ekološke namene, temveč bolj vzavarovanje lastnih interesov, saj so s tem poskušali onemogočiti ribolov vsem nelokalnim ribičem. Vozadju je bila predvsem borba za obvladovanje domačega trga in za nadzor ter monopolizacijo cen nanjem, kot nam morda najbolje ponazarjata ohranjena cenika rib v Kopru iz let 1734 in 1781(M/1115b, 269 in M/1062, 219) ter pritožba koprskih ribičev svojemu mestnemu načelniku leta 1770,ki je pri beneškem senatu zanje celo izposloval prepoved ribolova z vlečnimi mrežami, usmerjenopredvsem na račun ribičev iz Chioggie. Običajni razlogi o uničevalskih posegih takega načinaribolova, ki je bil seveda predvsem izgovor za pregon hude konkurence, so tokrat uspeli, ne glede nato, da je beneški urad »stare pravice« (Provveditori alle rason vecchie) v letih 1765 in 1766 ne lepripoznal ta način ribarjenja za neškodljiv, temveč tudi skladno s statuti posameznih istrskih komunovdovolil ribičem iz Chioggie in Burana lov v istrskih vodah.

Prodaja rib in davki

Ravno iz istrskih srednjeveških statutov in kasnejših določb k njim pa se zrcalijo prenekateritemeljni odnosi, uredbe in običaji, ki so urejali ribolovno dejavnost, še posebno pa razdelitev inprodajo rib ter obdavčevanje. Ker so v glavnem nastali v času, ko še ni bil razvit lov na odprtemmorju, so predvsem urejali priobalni ribolov, to je pravila obnašanja in razdeljevanja ribjih lovišč,ribolovna sredstva in načine ribolova. Ta sklop problematike je med istrskimi statuti morda šenajbolje obdelan v piranskem statutu, medtem ko koprski in izolski urejata zlasti prodajo rib.

V piranskem statutu tako zasledimo predpise o izboru čuvajev ribjih lovišč, o varovanju zalivovpred nepovabljenimi osebami, o prevzemanju ter razdeljevanju lovišč v zakup, opisane so številnečasovne omejitve ribolova361, s katerimi in kakšnimi mrežami, plovili in kje ter komu je dovoljenoloviti (STPI, 726-8), ukrepi, ki jih vsaj za tedanje pojmovanje lahko nedvomno uvrščamo v kategorijogospodarnega upravljanja z morjem z visoko ekološko zavestjo.

Večina istrskih srednjeveških statutov je načeloma dovoljevala ribolov tudi nelokalnemuprebivalstvu, pod pogojem, da so ves ulov v »njihovih« vodah prodali na domačem trgu. S temposamezen komun ni imel koristi le na področju preskrbovanja prebivalstva z živežem, temveč mordaše bolj s prihodki od prispevkov, ki jih je prinašala zakonsko urejena prodaja rib. Zato ni nenavadno,da temu področju skoraj vsi istrski komuni posvečajo precej večjo pozornost kot pa samemu ribolovu.Statuti pa ne vsebujejo le obvezne prodaje rib v komunskih ribarnicah, čeprav te zavzemajo levjidelež predpisov, saj z njimi določajo višino davščin, temveč tudi sanitarne ukrepe pri prodaji rib,načine predelave in prodaje sušenih in soljenih rib, pravila razdeljevanja kazni z ovaditelji prekrškov,nekateri pa celo cene posameznih rib, zlasti puljski statut, kjer je navedena cela paleta istrskegamorskega plena (STPU, IV, 42). Ker v tem statutu, ki izhaja iz leta 1331, niso zajete sardele, kasnejenajpoglavitnejši istrski ribolovni artikel, naj bi po mnenju nekaterih potrjevalo tezo, da je bil tedajrazvit le priobalni ribolov (Basioli, 1978, 144).

Že prvo poglavje desete knjige piranskega statuta določa, da morajo zakupniki vse ribe, ki jihulovijo na komunskih loviščih, prodati v Piranu, pod nobenim pogojem pa jih ne smejo odvažatidrugam, in sicer so za prekršek najprej določili 100 solidov kazni, kasneje pa 25 lir362. Prodajati so jihsmeli le na tržnici Porta del Campo (STPI, 735). Nadalje statut določa, da mora Pirančan ali tujec, ki

361 Na primer od mihaelovega (29. september) do konca marca (kasneje so določili do 3. aprila; STPI, 729) solastniki in zakupniki uživali monopolno pravico odločanja o izkoriščanju ribjih lovišč, medtem ko so bilapiranska lovišča za preostalo obdobje na voljo vsem, čeprav ne za vse oblike ribolova. O načinih ribolova inribiških orodjih ter o prepovedanih načinih in dobah ribolova glej podrobneje v Mihelič, 1985, 31-38 in Umek,1970, 517-518. Primerjavo o sorodnostih in različnostih v posameznih istrskih statutih pa v vprašanjih loviščrib, ribolovnih sredstvih ter načinih ribolova podaja Basioli, 1978, 124-138.362 Najpogostejše denarne obračunske enote v Beneški republiki so bile dukat, lira, solid in denarič, od drugepolovice 16. stoletja v razmerju 1 dukat = 6,2 lir = 124 solidov = 1488 denaričev (Darovec, 1998, 97-106).

211 Ribištvo

prodaja svežo ali soljeno ribo s teh lovišč, plačati komunu davek v višini enega denariča za vsak solidprodane ribe, le ribiči s komunskih zakupnih lovišč (piscatoribus paludum comunis; STPI, 735-6) sobili oproščeni te dajatve. Za lažji nadzor nad prodajo rib pa so še določili, da morajo prodajalci vesiztrženi denar spravljati v posodo, ki ne sme biti pokrita, temveč mora biti vsem na očeh, tako da selahko vselej vidi, kolikšen je zaslužek, od katerega so nato izplačali zakupnika tržnice (STPI, 735).Tega določila npr. v koprskem statutu ne zasledimo, zato pa je prisotno v koprskih poglavjih(Capitoli) o ribjem dacu iz leta 1610 (M/1115, 59).

Izolski statut je glede prodaje rib še strožji od piranskega. Izrecno prepoveduje, da bi kdorkoliribe odnašal izven ozemlja komuna, razen v slučaju slabega vremena. Sveže ali suhe ribe so smeliprodajati le v mestni ribarnici (»in platea alieti apud becariam«), ves ulov pa je moral ribič obprihodu v pristan iznesti iz čolna ali barke ter ga razložiti po zemlji. Le s posebnim dovoljenjemmestnega načelnika je smel del ulova odnesti domov za svoje potrebe, in to predno je začel s prodajo(STIZ, III, 28). Posebnost izolskega statuta je nedvomno določba, da zakupnika daca ribarnicedoločijo z žrebom (STIZ, III, 98). V istrskih statutih le še rovinjski iz leta 1501 določa žreb, in sicerza razdelitev ribjih lovišč med ribiče (Basioli, 1978, 125), medtem ko drugi istrski komuni zakupnikeribjih dacev izbirajo med najboljšimi ponudniki.

Tudi koprski statut predpisuje izključno prodajo ribjega ulova v mestni ribarnici, le v primeruneurja dopušča drugo možnost. Ribe, ki so jih prodajali izven ribarnice, so zaplenili, kršitelj pa jemoral plačati še globo v višini 100 solidov. Prepovedovali pa so tudi preprodajo rib; kazen zaprekršek je bila 20 solidov ter izguba vseh rib. Posebnost koprskega statuta pa je zapoved, da morajoribiči svoj ulov prodajati stoje, verjetno zato, da so jih tudi na ta način prisilili ribe čimprej prodati,kajti vsi statuti določajo visoke kazni v primeru, če bi ribiči prodajali nesveže ribe; v Kopru so moraliribiči npr. vsem tisti dan ulovljenim in neprodanim ribam odsekati rep, tako da so se že navidez ločileod svežih rib (STKP, III, 44-47). To je tudi eden od svojstvenih sanitarno-zdravstvenih ukrepov, ki sojih oblasti uvajale v mestih.

V primerjavi s kasnejšimi določbami o prometu in trgovini z ribami, še posebno pa z razvojemsame gospodarske panoge, določbe istrskih statutov iz 14. in začetka 15. stoletja presenečajo zlasti napodročju monopolizacije prodaje ulova in prepovedi preprodaje rib, kar velja zlasti za Izolo in Koper.To daje slutiti, da je tedaj na trgu vselej primanjkovalo te dragocene prehrambene potrebščineoziroma da je bilo zanjo veliko povpraševanje. K temu nas navaja tudi predpis iz leta 1340, ki jedoločal, da mora vsakdo, ki bi v Koper prinesel svežo ali soljeno ribo, plačati komunu dva denaričaod vsakega iztrženega solida od prodane ribe. Predpis se sicer umešča v neko drugo zgodbo, ko soKoprčani dolgovali določene pristojbine, ki jih očitno niso bili zmožni odplačati, pa so zato povišaliverjetno tedaj najpomembnejše davke: za vino, kurilni in obdelovalni les ter za ribe (SMi, 1887, 265);za slednje je prej in tudi slabih dvajset let kasneje veljal le en denarič daca za vsak solid prodanesveže ali slane ribe v mestni ribarnici (SMi, 1888, 129). Toda ker vemo, da so tako istrski komuni kotcentralna beneška oblast najprej obdavčevali donosne panoge oziroma dejavnosti, lahko sklepamo, datega prometa ni bilo malo. In če sklepamo na podlagi določila iz piranskega statuta iz leta 1358, da tadac enega denariča za vsak solid prodane ribe plačujejo vsi ribiči, razen zakupnikov komunskih lovišč(STPI, 735), lahko ugotovimo, da se je ta dac v vseh komunih stekal na račun privatnih lovišč ter odribolova na odprtem morju.

Ribolov na odprtem morju, še posebno na sardele, je namreč za Istro ali vsaj za njenseverozahodni del v dokumentih izpričan prej, kot je to dokazoval Basioli, ki postavlja prvo omembov leto 1658, čeprav na podlagi dalmatinskih zapisov domneva, da so tudi Istrani vsaj dve stoletji prejže lovili tudi na odprtem morju. Omenjenega leta so združeni ribiči iz Rovinja, Fažane, Pule inMalega Lošinja lovili na odptem morju ob jugozahodni Istri, ko naj bi po njegovem mnenju mesečnoulovili od 5 do 7 ton plavih rib, predvsem sardel in skuš. Ob tem preseneča dejstvo, da še desetletje zatem v Rovinju v ceniku rib ne zasledimo katerekoli omembe male plave ribe, dasi je to ravno zaRovinj začetek obdobja ekonomskega vzpona, zahvaljujoč predvsem ribolovu sardel (Basioli; 1966,167; 1973, 260).

212 Ribištvo

Terminacija generalnega nadzornika za Istro, Dalmacijo in Albanijo Zaneja v zvezi z ribištvomiz leta 1609, ohranjena v piranski knjigi o dacih (LD), verjetno zato, ker se nanaša izrecno na piranskeribiče, pa potrjuje Basiolijevo zgolj domnevo o precej zgodnejšem ne le ribolovu na odprtem morju,temveč tudi lovu sardel, ki so poleg skuš, menol in sardonov predstavljale poglavitno surovino zasoljene ribe, v 18. stoletju v Benetkah in drugih krajih najbolj cenjen ribji proizvod. Omenjeni odlokpa ni pomemben le s tega vidika, temveč ker v povezavi s ribiškimi davčnimi predpisi razkrivacelotno poslovanje v zvezi z ribištvom.

Najprej lahko ugotovimo, da so v primerjavi s koprskimi in izolskimi ribiči imeli piranski vsajv 16. in 17. stoletju več manevrskega prostora in s tem možnosti zaslužka. Medtem ko prvim ne ledoločbe srednjeveških statutov, temveč tudi davčni predpisi za koprsko fiskalno komoro še iz leta1795 (DAPD, 690) prepovedujejo prodajo ribjega ulova izven mestne ribarnice brez plačilaustreznega daca ribarniškemu dacarju, ne glede na to, kje so ribe ulovili, pa so piranski ribiči ponavedeni terminaciji lahko ribe, ki so jih lovili v oddaljenih krajih, v Benetkah ali Dalmaciji, kjer sose zadržali dlje kot 15 dni, prodali tudi na tamkajšnjih trgih, tako da so tudi tam plačali dac ponjihovih pravilih, zato pa jim ni bilo potrebno plačevati daca še doma. Če pa so jih pripeljali v prodajov Piran ali kam drugam, pa so kot koprski in po izolskem statutu sodeč tudi izolski ribiči moralisvojemu dacarju ribarnice plačati 1 denarič na vsak solid prodane ribe ali 1 solid od vsakegadvanajstega, kot so višino daca kasneje določali, in to tako za sveže kot za soljene ribe, s tem, da sosoljenim ribam pribili še ceno porabljene soli in stroška za sodec (Arnasi363), za soljene sardele pa soskladno z uveljavljenim običajem potrdili dac 8 solidov za migliar. Ta terminacija pa ni veljala zaribji ulov iz piranskih komunskih loviščih, ki so ga urejali s posebnimi predpisi o zakupu ribjega daca.

Pridobitev piranskih ribičev se je torej nanašala predvsem na daljša ribolovna obdobja naodprtem morju, kar pa lahko pojasnimo predvsem z razmeroma plodnimi domačimi priobalnimiribolovnimi področji, ki so Pirančanom tedaj nudila dovoljšnjo preskrbo, medtem ko tega vsaj podavčnih predpisih in končno prihodkih ne moremo trditi za Koprčane. Tem so namreč poleg strogegadoločila, da morajo ves svoj ribji ulov prodati v domači ribarnici s plačilom dacarju enega denariča(bagatino) za solid prodanih rib, rakov in mehkužcev, z davčnimi določili iz okoli leta 1610predpisovali taisti dac tudi za ribe, ki so jih ulovili na odprtem morju ali kje drugje in jih tam prodali.Že v roku dveh dnevov po vrnitvi v mesto so morali podati dacarju natančno poročilo o vseh prodanihribah in mu plačati dac. Tudi za vse vrste soljenih rib, ki pa so jih očitno lahko prodajali ali prodajalci(botegari) v svojih trgovinah (botege) ali kdorkoli drug, so dacarju morali odšteti predpisani dac(M/1115, 59).

Razlika med koprskimi in piranskimi davčnimi predpisi pa se kaže tudi v tem, da slednjidoločajo, da sme zakupnik ali njegovi družabniki v mestni ribarnici dve uri prodajati le domačinom nadrobno, po ceni in po teži, kot se jim zdi primerno, nikomur pa ne smejo pod kaznijo 25 lir zavrnitiprodaje, tako ne revežu kot ne bogatinu. Šele nato je lahko zakupnik prodajal na veliko domačinomali tujcem, torej za preprodajo. Za prodajo domačinom za njihovo uporabo ni plačal nobenegaprispevka več, saj je svojo obvezo z zakupom moral izplačati trikrat letno, in sicer ob sv. Mihaelu, zanovo leto in za veliko noč, sicer je zapadel pod kazen 2 solidov po liri (10%), ki jih je odštelpiranskemu podestatu. Za vso svežo ribo, ki jo je prodal za izvoz izven ozemlja Pirana, pa je moralplačati dacarju rib 1 denarič po solidu, za soljene ribe za izvoz, tako po morju kot po kopnem, pa je bildolžan odšteti 24 solidov za baril, 20 solidov za mastel in 3 solide za podeno, kot je že v preteklostiveljalo, še pribijajo piranski ribiški davčni predpisi iz leta 1589 (LD).

Daci za prodajo rib na domačih trgih so torej znašali od 8% do 16%, čeprav lahko opazimo, daje v večini obravnavanega obdobja v Kopru, Izoli in Piranu dac za svežo ribo, prodano v domačiribarnici, znašal 8,3%. V Rovinju pa so davčnim izterjevalcem tako domači kot tuji ribiči plačevaliosmino vrednosti ulova iz komunskih, šestino pa iz privatnih lovišč (Basioli, 1978, 152). Najbolj pa

363 Boerio, 1856, pod tem geslom bralca napoti na bote, za katero pravi, da je enakovredna volumnu 10mastelov, vendar gre v našem primeru verjetno za splošno oznako posode, v kateri so pripravljali soljene ribe. Opostopku soljenja gl. Mihelič, 1985, 35.

213 Ribištvo

so bile obdavčene ali ocarinjene soljene ribe, ki so jih morali istrski ribiči izvažati v Benetke, in sicers 26% dacem (Benussi, 1888, 163). Carine so bile namreč v starem in srednjem veku, v nekaterihdeželah pa še pozno v novi vek, obdavčitve na raznovrstno blago v notranjem (državnem) prometu.

Mere in cene rib

Na tem mestu se nam zastavlja vprašanje velikosti in nenazadnje sorazmernosti medposameznimi navedenimi merskimi enotami oziroma posodami za soljene ribe, ki so predstavljaleosnovo za odmero dacev. Osnovna ugotovitev, ki jo podkrepljujejo tudi podatki tiskanih davčnihpredpisov beneškega urada za nadzor javnih financ za koprsko fiskalno komoro iz druge polovice 18.stoletja, je, da si, vsaj sodeč po višini odmerjenega daca merske enote baril, mastel in miliarij, sledijov obratnem sorazmerju s sicer uveljavljenimi enako poimenovanimi posodami za olje, saj je za oljeveljalo razmerje 1 miliarij = 5 mastelov = 10 baril (Herkov, 1971, 40), medtem ko za vino veljarazmerje 1 baril = 12 mastelov (Herkov, 1978, 360).

Že podatek iz omenjenih tiskanih predpisov iz leta 1795, da ribji mastel tehta 50 liber, kaže napovsem svojstvene merske enote, ki pa jih v nasprotju z oljčnimi in vinskimi ni bilo moč primerljivonajti v razpoložljivi literaturi364. Ta vir nam postreže še s podatki, da je tedaj znašal dac za migliarsardel 13 solidov, medtem ko je dac za baril skuš in giric (menole) znašal 20 solidov, mastel sardonovpa 15 solidov. Poleg tega so bili raki obdavčeni z 1 solidom za vsakih 20 prodanih, za vsakopolenovko (baccalarius) so odšteli 6 denaričev daca, toliko pa so prodajalci plačali tudi za libromariniranih rib. Za sušene ribe, prekajene »ridotti in Cesame, in Gelo« ali v katerikoli sestavi in oblikiso morali plačati dacarju kot za sveže ribe en solid od vsakega dvanajstega pridobljenega s prodajo.Navedene določbe pa so v glavnih obrisih tudi edine spremembe oziroma dopolnila k žeobravnavanemu koprskemu davčnemu kapitolarju iz začetka 17. stoletja, morda še s to razliko, da jevsaj višina posameznih dacev veljala za celotno Provinco ter da so bili solidi preračunani v t. i. tržnoobračunsko valuto (Valuta Piazza) v vrednosti dukata po 8 lir (CAP. DAC, 132-136).

Toda za soljene sardone je v nasprotju s soljenimi sardelami, ki so jih morali Istrani že poodloku urada Ufficiali alle Rason Vecchie z dne 30. aprila 1731, kar je beneški senat potrdil zdekretom 22. septembra 1735 (Parenzo, 1894, 5), vse izvoziti v Benetke in tam prodajati pomonopolnih cenah, je za sardone po davčnih predpisih iz leta 1757, 1790 in 1795 veljalo, da teh nesmejo izvažati v Benetke, lahko pa v druge kraje Beneške republike ali na Avstrijsko. Zato kaževišino odmerjenega daca za razmerje med merskima enotama, barilom in mastelom, na podlagirazpoložljivih podatkov različnih vrst slanih rib in različnega odnosa do prodaje in izvoza jemati zrezervo.

Tabela 2: razmerje davkov po merskih enotah za sodce rib po davčnih predpisih leta1589 v Piranu

baril mastel miliarij

sardel

podera liber

(0,477)

kg

solidov daca 24 20 8 3

razmerje 1 1,2 3 8

teža 1 1,2 3 8 60 28,62

1 2,5 6,6 50 23,85

1 2,6 20 9,54

1 7,5 3,58

364 Npr. Scottoni (1773), ki prinaša skoraj vse beneške mere tistega časa, ne navaja mer za ribe; cf. Herkov,Parenzo, Bratti, Županović.

214 Ribištvo

Tabela 3: razmerje davkov po merskih enotah za sodce rib po davčnih predpisih izleta 1795 (razen za mier)

mier365 baril mastel miliarij

sardel

liber

(0,477)

kg

solidov daca 70 20 15 13

razmerje 0,285 1 1,3 1,54

teža 1 1,2 3 60 28,62

1 2,5 50 23,85

1 20 9,54

Približno oceno razmerja med posameznimi merskimi enotami za soljene ribe, preračunano vdanašnje težne mere (kg), kot sledi iz tabele, v glavnem potrjujejo tudi cene posameznih svežih riboziroma sorazmerno s ceno in težo predvideni iztržek dacev od svežih rib glede na predelane soljeneribe. Tu si poleg podatka, da se velikost sardel na istrskem območju giblje od 30 do 36 primerkov vkilogramu (Basioli, 1973, 259), lahko pomagamo še s predpisanimi cenami rib v koprski ribarnici izleta 1734 (M/1115b, 269) in 1781 (M/1062, 219), za primerjavo pa pridejo v poštev še znane cene ribna Reki leta 1530 in v Šibeniku leta 1628 (Basioli, 1966, 186).

Tabela 4: cene posameznih vrst rib od 14. do 18. stoletja

Pula (ime poviru) 1331

cena den.za libro

Reka1530

Šibenik1628

Koper (ime poviru) 1734

cena solidza libro


cena solidza libro

hrv. ime strokovno ime slov. ime

v postu denarič solid v postu v postu

de barbonis 12 16 Barboni grossi 8 Barboni da librain s

14 trlja Mullus spp. bradač

Detti pi piccoli 12 bradač

Detti pi minutti 8 bradač

de varolis degrassa

12 16 lubin Dicentrarchuslabrax

brancin

Branzini dimaggior peso dilib. sei

10 Branzini da lib.2 in s

15 brancin

Branzini grandi 8 Branzini finoalle 2 lib.

12 brancin

Branzini di 1 lib.in gi

10 brancin

de grongis 12 16 12 6 ugor Conger conger ugor

de horadis 12 16 Orade dimaggior peso dilib. sei

10 Orade del pesodi 1 lib. fino lelib. 3

14 komarča Sparus auratus orada

Orade grandi 8 Orade di 2 12 orada

Orade giovani 6 Orade pi minute 10 orada

de sorelis 12 16 šnjur Trachurusmediterraneus

šnjur

365

Zalin, 1976, 190, pravi, da je dac za mier »lire 3.10«; oljčna mera miero = 40 medrov = 1000 libr (cf. Parenzo, 1894, 11; Herkov, 1971,42). Po Herkovu je torej meder 25 libr, medtem ko ima Miheličeva (1989, 25) oljčni meder za 40 oljčnih libr.

215 Ribištvo


cena den.za libro

Reka1530

Šibenik1628


cena solidza libro


cena solidza libro


de sorlis 12 14 Surri 4 Suri 7 šnjur Trachurustrachurus

šnjur

de dentalibus 12 16 18 Dentali dimaggior peso dilib. sei

10 Dentalli da lib. 2in s

15 zubatac Dentex dentex zobatec

Dentali grandi 8 Dentalli fino alle2 lib.

12 zobatec

Dentalli di 1 lib.in gi

10 zobatec

de cavedonis 12 16 18 6 Cievoli dellaPonta

8 Cievoli grossi 12 cipal Mugil auratus zlati cipelj

Cievoli quandoeuedono(?)

6 Cievoli piccoli 10 zlati cipelj

de mugielis 12 16 Volpine da lib. 2in s

15 cipal Mugil cephalus navadnicipelj

Volpine da lib.2in gi

14 navadnicipelj

Volpine pi piccole

11 navadnicipelj

de cevalis 12 14 cipal Mugil spp. cipelj

de anguillisgrosis

12 16 4 Angosigoligrosii

6 Angozigoligrosii

13 iglica Belone belone iglica

Angosigolimenuti

4 Angozigoli pi piccoli

11 iglica

Anguille 6 Bisatti da libra ins

14 jegulja Anguillaanguilla

jegulja

Bisatti da libra ingi

12 jegulja

Bisatti da mezzalibra in gi

10 jegulja

de sogeis 12 16 Sfoglie grandi 8 Sfoglie grosse 15 list Solea spp. morski list

Sfoglie pi piccole

12 morski list


cena den.za libro

Reka1530

Šibenik1628


cena solidza libro


cena solidza libro


de pisc. sanc.Petri

12 16 Sampieri 10 kovač Zeus faber kovač alipetrica

de thunesis 12 16 12 4 tuna Thunnusthynnus

tun

de scorpetis 12 16 škrpina Scorpaenascrofa

rdečabodika ališkarpena

de scorpenelis 12 14 škrpun Scorpaenaporcus

škarpena

de merlis 12 14 vrana Labrus merula morskavrana

de lepis 12 14 lumbrak Crenilabrus spp. pisanaustnača

de corvelis 12 14 kavala Sciaena umbra konj

216 Ribištvo


cena den.za libro

Reka1530

Šibenik1628


cena solidza libro


cena solidza libro


de umbrelis 12 14 grb Umbrina cirrosa grb

de ribonis 12 14 Riboni 6Riboni grossi

366 10 arbun Pagelluserythrinus

ribon

Riboni pi minutti

8 ribon

de baragiis 12 14 fratar Diplodusvulgaris

fratr

de pallamidis 12 14 5 polanda Sarda sarda palamida

de scombris 12 14 6 komsolid

4 Scombri 6 Scombri da 1 lib.in s

12 skuša Scomberscombrus

skuša

Scombri da 1lib.in gi

11 skuša

de ragnispiscibus

12 14 pauk Trachinus spp. morskipajek

de pisc. boca inchavo

12 14 bežmek Uranoscopusscaber

zvezdogled

de ocladis 12 14 ušata Obladamelanura

črnorepka

de pighis 12 14 smokva Labrusbimaculatus

smokva

de agis 12 14 Agoni 6 Agoni 11 iglica Belone belone iglica

de pecudis 10 12 8 3 raža-volina

Raja spp. raža

de ragiis 6 8 Raza 4 Rasa 6 raže Raja spp. raža

de salpis 10 12 3 salpa Boops salpa salpa

de malodisis 10 12 Rospo 6 grdobina Lophiuspiscatorius

morskažaba

de canteris 10 12 kantar Spondyliosomacantharus

kanter

de lasertis 10 12 Lacere 6 plavica Scomber jap.colias

lokarda

de mostelis 10 12 3 Can 4 Cane 6 pasglušac

Mustelus spp. navadnimorski pes

de brugis 10 12 Asiaro 2 3 Asiar 10 kostelj Squalusacanthias

trnež

de omn. aliis.p. minutis

10 12 razne ribe ______

de pardis 6 8 mačka Scilliorhinusstelaris

morskamačka

de chadelis 6 8 landovina (Selachii spp.?) morski pes

de squadris 6 8 squaena 4 Squaena 6 sklat Squatinasquatina

sklat

de piscipus bo 6 8 pasvolonja

Hexanchusgriseus

šestero-škrgar


cena den.za libro

Reka1530

Šibenik1628


cena solidza libro


cena solidza libro


sepe izven kat. 3 Seppe a occhio 2 Seppe senza 5 sipa Sepia filiouxi sipa

366

V Benetkah jih imenujejo albori oz. arbori, v Trstu riboni. V viru so navedeni v obeh poimenovanjih. Za te informacije, strokovnipregled znanstvenih latinskih imen ter slovenskih imen rib se na tem mestu iskreno zahvaljujem dr. Lovrencu Lipeju.

217 Ribištvo


cena den.za libro

Reka1530

Šibenik1628


cena solidza libro


cena solidza libro


osso

luline izven kat. 4 Caramalli 6 Caramali 11 lignja Loligo vulgaris ligenj

polpi izven kat. 2 Polpi 5 hobotnica Octopusvulgaris

navadnahobotnica

agunceli izven kat. Zirati al solido

n.o 367

10 Zirati 6 gavun Atherina boteri gavun

menole izven kat. 32 zasolid

20 za solid Menole al solidon.o

5 6 Menole 6 gira Maena spp. menola

Moli 4 3 Moli alla libra 8 pišmolj Merlangusmerlangius

mol

Rombo dimaggior peso dilib. sei

12 Rombi da lib. 2in s

16 rumbačkvrgaš

Psetta maxima romb alirobec

Rombo al pesodi lib. sei

10 Rombi pi piccoli

13 romb alirobec

G zalli grossi 4 G gialli grossi 8 glavačpločar

Gobius cobitis rumeniglavač

G pi piccoli 7 rumeniglavač

G bianchi 3 G bianchi grossi 7 mliječ Cf. Affiaminuta

beli glavač

G pi piccoli 5 beli glavač

Sardoni 4 Sardoni 6 brgljuni Engraulisencrasicolus

inčun

Barniole 4

Treglie 6 trilja Mullus barbatus bradač(barbon)

Spari 4 Spari 7 špar Sparus diplodusannularis

špar

Bobe 4 bukva bukva

Sardele al solido

n.o 368

6 8 Sardele al solidon.o

3 srdela Sardinapichardus

sardela

Ravacole 6 raža Raja spp. male raže

Albori grossi 10

Albori pi minutti

8

Lucerne 10 kokotićbalavac

Trigla lucerna morskipetelin

Trizatta diGambarelli,Marzioni emoleche

6 Gambarelli- kozice;moleche -rakovice

Trizatta d’altrasorte pi inferiore

4

Vir 1795:

(Cap.dazi)

Grici eMenole

Granzj,Granzeole,Astaci, equalunque altro

Sardele,Sardoni

Baccalarj Pescidiseccati,affumati,ridotti in

daci: 30 s. migliajosardele sl.;20 s.baril Sgombrisl., Grici,

15 s. mastel(50 lir teže)za izvoz;Baccalarj 6

367

To pomeni število rib za 1 solid.368

Basioli, 1973, 259, pravi, da je v Istri 1 kg od 30-36 sardel.

218 Ribištvo


cena den.za libro

Reka1530

Šibenik1628


cena solidza libro


cena solidza libro


Pesce armato Cesame, inGelo ipd.

za vse 1solid odvsakega12 solida

Menole den/libro izuvoza

Če bi torej primerjalno z dacem za svežo ribo računali dac za soljeno, bi v barilu skuš bilo leslabih 10 kg rib, v mastelu sardonov slabih 15 kg, v migliarju sardel pa prav tako slabih 15 kg rib,zato taka primerjava in izračun razmerij za ugotovitev teže oziroma vsebine posameznih merskih enotza soljene ribe ni na mestu.

Edini zanesljivi podatek o teži je navedeni mastel sardonov s 50 librami teže, kar bipredstavljalo 23,85 kg. Če pri tem upoštevamo, da je praviloma tretjina teže soljenih rib odpadla nasol, je bilo v posodi dejansko okrog 15 kg rib. Toda sardoni so bili dovoljeni za izvoz le v drugedežele in ne v Benetke, kar verjetno priča, da v Benetkah niso bili tako cenjeni in po njih ni bilopovpraševanja, zato je bil davek na to slano ribo enak davku na svežo.

Drugače je očitno s skušami in menoli, spet drugače s sardelami. Ker so slednje tudi pri prodajisveže ribe računali le po kosu, lahko upravičeno domnevamo, da se je mera migliar nanašala naštevilo sardel, to je na 1000 sardel369. Če namreč povprečno 33 sardel tehta 1 kg, tehta 1000 sardelokroglih 30 kg, skupno s tretjino, ki v primeru slanih rib odpade na sol, pa bi migliar sardel tehtalokroglih 45 kg. In prav v takih mericah še dandanes npr. v ribarnici v Zadru prodajajo soljene sardele.Po pričevanju prodajalke, sicer domačinke iz mesteca Kali na otoku Ugljenu pri Zadru370, pa je njihovpravkar preminuli izdelovalec barilov za soljenje rib izdeloval barile po 45 kg ter po 65 kg. Slednjipritrjuje tudi tezi Vlajinca (1964, 147), da je baril vselej pomenil isto mero, tako za vino, žganje, oljein soljene ribe, ter da je beneški baril vseboval 64,386 litra. Temu razmišljanju se vsaj za barilpribližuje tudi Basioli (1973, 261), ki postavi oceno, da je poln baril tehtal okoli 65 kg, s tem »da je vvsakem barilu sardel bilo okoli 21 kg soli«. Vendar nas dokumenti iz obravnavanega časa podučijo,da sardel niso ne merili ne prodajali ne obdavčevali v barilih, temveč v migliarjih.

Tako na podlagi navedenega lahko za mere zaključimo, da so se za posamezne vrste ribuporabljale tudi različne merice, ceniki in nenazadnje obdavčitve, kot so bile nakazane že zgoraj.

Tabela 5: razmerje posameznih merskih enot za soljene ribe

barillo migliaro disardelle

mastello libbre

(0,477)

kg

1 1,44 2,725 136 65

1 1,88 94 45

1 50 23,85

Soljene ribe so bile praviloma manj obdavčene od svežih, kar je bilo verjetno namenjenospodbujanju pridelave in proizvodnje soljenih rib ter s tem ribiške dejavnosti kot take, saj je prav

369 Domnevamo lahko, da so merico mastel za sardone uporabljali prav tako za 1.000 srednje velikih rib, saj je45 do 60 sardonov na kg predstavljalo 1. kategorijo teh rib, do 80 rib na kg 2. kategorijo, manjše ribe pa sozmleli v ribjo moko, nam je pričal dolgoletni sodelavec ribiškega podjetja Delamaris iz Izole Zvonko Filipi(zapis z dne 10. 8. 1998 pri avtorju).370 Zapis z dne 5. 8. 1998 pri avtorju. Ribiči iz Kalija so že od nekdaj, poleg ribičev iz Komiže z otoka Vis,sloveli kot eni najboljših ribičev na vzhodnem Jadranu.

219 Ribištvo

uveljavljeni način soljenja rib ribičem omogočal kolikor toliko reden dohodek skozi vse leto in na tanačin tudi razvoj same gospodarske panoge.

Količina ulova in višina zaslužkov

Doslej navedeno vsekakor izpričuje precej bolj razvejano ribiško dejavnost v Piranu kot vKopru. O tem nas prepričuje tudi višina ribjega daca, ki je v Piranu v primerjavi s koprskim pravzavidljivo večja.

Kot prikazuje spodnja tabela z grafikonom, je višina pobranega daca v Kopru skozi vseobravnavano obdobje dokaj konstantna, čeprav moramo vedeti, da gre pri koprskem dacu za dvadavka, in sicer za delež, ki je pripadal fiskalni komori, to je dac iz ribarnice, medtem ko se je dac odribjih lovišč stekal v koprsko komunsko blagajno. Ta je leta 1748 znašal 600 lir (M/1057, 289), leta1768/9 800 lir (M/1057, 383-5), leta 1787 804 lir (M/1061, 70), leta 1794 pa je znašal 1311 lir(M/1061, 136), in ravno tako kaže neko konstantnost. Če poskušamo te podatke malce simulirati vzvezi s povprečnim povpraševanjem oziroma prodajo rib v Kopru, pridemo na podlagi podatka, da jeznašal dac 1 denariča na vsak solid prodane ribe ter z upoštevanjem višine pobranega daca 2.773 lirleta 1787, tako iz komunske (804 lir) kot fiskalne (1969 lir), in povprečja cene 7 solidov za libro rib izleta 1781 (s tem, da upoštevamo večje povpraševanje po plavih ribah), do rezultata, da so Koprčanidnevno povprečno kupili 2,48 dkg rib na prebivalca (5000 prebivalcev).

2773 lir x 240 (denaričev) = 665.520 x 12 (1 solid) = 7,986.240 denaričev od prodaje rib / leto

7,986.240 : 84 (7 solidov x 12) = 95.074 liber (teže)

95.074 : 365 (dni) = 260 : 5.000 (preb.) = 0,052 libre x 0,477 = 0,0248 kg ali 2,48 dkg na dan

To še ne pomeni, da bi dnevno povprečno pojedli samo toliko rib, kajti ribiči so za svojouporabo lahko pridržali neomejeno količino, pa tudi drugi prebivalci so lahko lovili ribe ob določenihmesecih neomejeno, seveda za svojo uporabo, vendar nam ta izračun potrjuje domnevo, da soKoprčani vsaj uradno lovili zgolj za uporabo na domačem trgu, medtem ko Pirančani s svojimdavčnim iztržkom od ribolova nedvomno dokazujejo, da je šel pretežni del v nadaljnjo prodajo.

Tabela 6: Zakupljeni daci za ribe po posameznih letih za Koper (fiskalna in komunskablagajna) in Piran (v lirah)

kraj/leto ok. 1330 1554 1584 1604 1727 1737 1748 1762 1768 1787 1794

Piran 166 371 11270 16075

372ok.

6830373

31000374

Koper komun 600 800 804 1311

Koper fiskal 700 1270375 1993 1969 2100

376

371 Za komunska lovišča v Strunjanu, Fažanu in Sečovljah (Mihelič, 1985, 33).372 Sečovlje 10502 lir, Fažan 2066, Trošarina na ribe 3507 lir, kar je skupno 61% vsega proračuna Pirana(Basioli, 1966, 172).373 S tem, da sta bila tedaj zakupljena daca za ribja lovišča in za pekarne; če odštejemo dac za pekarne iz leta1727, ko je ta znašal 1842 lir, dobimo ta znesek (Pahor, 1972, 238).374 Basioli, 1966, 173, pravi, da je Piran iztržil na račun prometa z ribami 5.000 dukatov v nekem kasnejšemobdobju (po 1727).375 Rel., 6, 406; 1585 pa naj bi dacar za ribe v Kopru pobral 1593 duk in 3 lire (Basioli, 1966, 171).

220 Ribištvo

0

5000

10000

15000

20000

25000

30000

35000

lir

1330 1554 1584 1604 1727 1737 1748 1762 1768 1787 1794

leto

Graf: Delež ribjega daca

Piran

Koper komun

Koper fiskal

Izvoz in kontrabant z ribami

Seveda pa se niti Pirančani vsaj v 18. stoletju niso mogli primerjati z Rovinjčani, ki so jih poulovu in iztrženem dacu presegali v skoraj enakem razmerju kot Pirančani Koprčane. Porast ribolovav Rovinju oziroma količine soljenih rib nakazuje že poraba soli v ta namen. Rovinjčani namreč saminiso pridelovali soli, temveč so jo uvažali iz drugih istrskih krajev, v prvi vrsti iz Pirana in Kopra. Zarazporejanje istrske soli po beneškoistrskih krajih je bil zadolžen koprski podestat in kapitan, ki je odbeneškega senata leta 1707 dobil dovoljenje vsakoletnega izvoza 100 modijev soli v Rovinj po ceni 6dukatov za modij, »ker se je povečevala potreba po soli zaradi večjega ulova sardel ter zakonzerviranje oliv«, medtem ko je od leta 1692 v Rovinj prihajalo le 50 modijev koprske soli (SM, 5.5. 1707). Leta 1712 so Rovinjčanom za potrebe soljenja rib namenili še dodatnih 80 modijev soli naleto (SM, 21. 12. 1712), od leta 1753 pa so v ta namen prejemali 360 modijev soli (Benussi, 1888,148). Zanimivo pri tem je, da je bila cena soli za te potrebe do trikrat dražja od odkupne cene, ki so joBenečani priznavali tako Pirančanom kot Koprčanom (Darovec, 1998, 183-185). Tudi zaradi tega jeza potrebe soljenja rib cvetel kontrabant s soljo, morda pa še bolj zato, da so s kontrabantirano soljoprikrili dejanski pridelek soljenih rib, ki je nato šel po skrivnih poteh v bližnje in daljnje beneške innebeneške kraje brez plačila predpisanih davščin, saj so beneške oblasti prav z nadziranjem prodajesoli poskušale vršiti tudi nadzor nad pridelavo soljenih rib.

Razvoj lova na sardele se je namreč v beneški Istri poznal tudi po dohodkovni plati. V časumed letoma 1731 in 1733 je po poročilu nekega beneškega uradnika znašal letni prihodek od ribištvav Rovinju 60.000 dukatov (AMSI 16, 123), na državni ravni pa naj bi Benečani leta 1744 na računistrskih soljenih rib zaslužili 31.500 dukatov (Benussi, 1888, 160). Po drugem viru naj bi Rovinjčani vprvi polovici 18. stoletja samo od soljenih sardel zaslužili letno 50.000 dukatov (AMSI 25, 10).

Kot v drugih kolikor toliko donosnih istrskih gospodarskih panogah pa se tudi v ribištvu kotposledica pretirano visokih beneških obdavčitev kaj kmalu uveljavi kontrabant, razvejan po žeuveljavljenih in znanih poteh oziroma valovih na prav tako že uveljavljene trge za istrsko blago: Trstin Furlanijo, pa tudi v Senigalijo, Ancono, Rimini, papeško državo in v druge kraje obzahodnojadranski obali izven območja Beneške republike.

376 Rel., 10, 337; Basioli, 1966, 171.

221 Ribištvo

Vendar pa tega tihotapstva ni podpirala le beneška nerazumna in egoistična politika z visokimidavščinami za obvezen izvoz slanih rib na beneški trg (26%). Ne le, da so v istrskih vodah dopuščaliespanzijo ribičev iz Chioggie, temveč so na istrske ribiče tako močno pristiskali na vse mogočenačine, da so morali ti v Benetkah prodajati svoje pridelke le določenim trgovcem, ki so soljene ribeodkupovali po nizkih cenah (Benussi, 1888, 163). Ko je bil npr. leta 1741 tudi Palmanovi dodeljenprivilegij uvoza soljenih rib za vso Furlanijo in je kljub prav tolikšni davčni stopnji v Istri poraselinteres za dovolilnice izvoza na ta trg, je beneški generalni načelnik za Jadran (Provveditore generaledel Mar) zahteval od beneškega senata, naj istrskim ribičem omeji število dovolilnic (Rel., 1741). Zavsak prevoz soljenih rib po morju so namreč morali ribiči imeti posebna dovoljenja oziroma potrdila(bolete), ki so vsebovala natančne podatke o lastniku prevoznega sredstva, količini blaga,namembnosti, datumu odhoda in celo iztovora (L'Istria, 1852, 14). Če so ribiče pri prevozu zalotilibrez teh dovolilnic, so jih kot tihotapce obsodili na visoke denarne in zaporne kazni, pogosto pa tudina izgon (prim. Leggi, 1683, 32-39). Zato so se istrski ribiči znašli, kot so se pač mogli, tudi tako, daso prevažali ribe z dubrovniškimi ali papeškimi barkami (Basioli, 1973, 270), da so z lokalnimiuradniki, ki so izdajali dovolilnice za prevoz kot dokaz o plačilu carine, sklepali nezakonite posle(prim. Rel., 1640), predvsem pa tako, da so se večkrat vozili z istimi dovolilnicami brez vpisanegadatuma ali pa celo tako, da so pristojnim uradnikom prijavili tolikšen ulov, kolikor so ga namenili zaizvoz v Benetke, druge ribe pa so solili kar na barkah med prevozom v tihotapljene kraje, ne da bisode z ribami pokrili, in če so po naključju naleteli na čuvaje, so se izgovorili, da ribe še nisopripravljene za prodajo in da jih ravno vozijo k pristojnim uradnikom v zaznamek (Parenzo, 1894,18).

Čeprav so Benečani v vsem 17. in 18. stoletju istrski obali namenjali dve do štiri vojaške ladjeprav za preprečevanje vsakovrstnega tihotapstva (cf. SM, 1644, 6.10.; SR, 1669, 7.12., 1670, 31.1.;Rel., 1669, 1742, 1774, 1780, 1788, 1795), se je to tudi na področju ribolova in zlasti ribjih izdelkovsilno razmahnilo, saj se je zaradi vse večjega ulova na odprtem morju še posebno v 18. stoletju precejpovečalo število ribičev in ribiških družin, ki so npr. leta 1780 v Rovinju predstavljali že 32% vsegaaktivnega prebivalstva (Benussi, 1888, 151). Tako koprski podestat in kapitan Vicenzo Balbi leta 1764poroča beneškim oblastem, da nadzor nad ribjim ulovom včasih ni bil problematičen, odkar pa se vse večribičev odpravlja na odprto morje, a se jih vsak dan ne vrača več domov, temveč tam ostajajo po petnajstdni, je uspešen nadzor nad njihovim pridelkom skoraj nemogoč, saj ribiči solijo ribe blizu svojih loviščter jih nato takoj prodajo inozemnim kupcem, ki jih prevzemajo s svojimi tovornimi ladjami. V tem letunaj bi 160 rovinjskih ribiških družin proizvedlo okoli 20.000 barilov soljenih sardel, od katerih pa jih je le5.000 prišlo v Benetke, druge so po raznih tihotapskih poteh namenili v kraje zunaj Beneške republike(Basioli, 1973, 270).

Precejšen odjemalec istrskih soljenih rib je bila tudi avstrijska Furlanija, kjer naj bi bili istrskiribiči prav tako leta 1764 prodajali baril soljenih rib po ceni dobrih 19 florintov (Parenzo, 1894, 24).To je bila višja cena za baril, kot jo je očitno dosegala prodaja v Benetkah, pa še davka jim ni bilotreba plačati, kajti če upoštevamo, da je v drugi polovici 18. stoletja florint veljal 5 lir in 5 solidov(Boerio, 1856, 274), so za baril soljenih rib plačevali dobrih 100 solidov, medtem ko na beneškemtrgu ni dosegal prodajne cene 100 solidov, če je 26% dac na baril veljal 20 solidov.

Ob koncu 18. stoletja naj bi po podatkih dveh istrskih kronistov na zahodni istrski obaliproizvedli kar 100.000 barilov soljenih rib, od katerih so večino izvozili v Trst, Reko, nekoliko pa tudiv Benetke (Basioli, 1973, 271). Toda tudi tedaj so bili tako Furlanija kot papeška država in druginebeneški kraji ob Jadranu stalni odjemalci istrskih ribjih pridelkov (Rel., 1773; 1788). Koprskipodestat in kapitan Mattio Dandolo leta 1788 poroča, da »Trst in Friul z zadovoljstvom sprejematakontrabantirano istrsko olje, sol in soljene ribe, papeška država pa les za kurjavo in soljene ribe, ki jihtja prevažajo pod pretvezo, da gredo v Benetke. Podestati nemočno in z odprtimi očmi gledajo taškandal, z nezmožno vojsko, ki jo vodijo neusposobljenimi kadri, pa si ne morejo pomagati, tako da vkotu stisnjena nadzorna funkcija koprskega načelnika ne more nadzirati več kot 100 milj dolge obale,polne možnih skrivališč, še posebno v Rovinju in Piranu, kjer so najbolj nagnjeni h kontrabantu.« V

222 Ribištvo

tedaj značilnem slogu Mattio Dandolo še pribija: »Dio Signore custodisca e difenda mai semprequella Provincia, e lo stato tutto da tali maligne influenze« (Rel., 10, 325).

Vendar razloge za tako početje ne gre iskati le med Istrani, kot to v svojem poročilu okoli leta1789 ugotavlja beneški svetnik Battaglia. Tedaj veliko pikrih izreče na račun beneške davčnezakonodaje v Istri, ki ji pripisuje krivdo za tako ubožno stanje v deželi. Ne gre mu v račun, kako se vdeželi, ki je vsa obdana z morjem, ne more razviti trgovina z ribištvom, saj »kar se tiče ribolova, splohni moč govoriti o dnevnem zalaganju s svežimi ribami, ki so prav tako obremenjene z daci inštevilnimi pristojbinami, temveč o dobavi rib, namenjenih vsakovrstni obdelavi in konserviranju gledena vrsto rib in želje potrošnikov.« Številne napake administracije so po njegovem razvidne še izdejstva, »na katero opozarja v svojih pismih tudi fiskalni komornik: Istra je imela pomanjkljivopreskrbo s soljeno ribo, obenem pa je z njo trgovala, kajti kaj je bolj normalnega kot uporaba svojegalastnega proizvoda, ne pa da ga morajo za svoje potrebe nabavljati izven dežele. Tako nenavadenpojav je razložljiv samo z neustreznim davčnim sistemom, ki velja v provinci« (L’Istria, 1847, 44-45,180-183).

Zaviralna davčna politika Beneške republike pa je končno prinašala še največ škode samemubeneškemu proračunu. Medtem ko so v prvi polovici 18. stoletja na račun ribjega pridelka imeliznatne davčne prihodke, so ti kljub izkazanemu konstantnemu porastu proizvodnje v drugi polovici18. stoletja prav tako konstantno padali. Še leta 1762 je bil koprski podestat in kapitan Vicenzo Grittidokaj zadovoljen z 8.000 dukati, iztrženimi na račun daca za soljene ribe v Istri (Rel., 10, 106), karpomeni, da jim je uspelo obdavčiti slabih 50.000 barilov377. Toda že od maja 1764 do oktobra 1772 sobeneške oblasti obdavčile le 55.752 barilov soljenih rib (Stulli, 1955, 48), to je povprečno okoli 6.560barilov ter prav toliko lir oziroma le 1.058 dukatov dohodka na leto od tega proizvoda.

Tabela 7: Prihodki beneške državne blagajne od istrskega ribištva in prihodkiRovinjčanov od te dejavnosti (v lirah)

kraj/leto 1733 1737 1744 1762 1772

Benetke 195300 49600 6560

Rovinj 372000 310000

Ni torej čudno, da so Benečani zmeraj bolj tarnali nad istrskimi ribiči pa tudi drugimi Istrani, kiso se ukvarjali s katerokoli drugo razmeroma donosno gospodarsko panogo, saj so tudi zanje veljalistrogi davčni predpisi in visoke obdavčitve, predvsem za oljčno olje (Darovec, 1998a, 42-47), sol invino (Darovec, 1995, 124-135). S tem pa še zdaleč niso bili najbolj prizadeti beneški proračun indohodki posameznih istrskih komunov, za katere so vselej tako silno skrbeli istrski podestati v svojihporočilih osrednjim beneškim oblastem, temveč so bili predvsem načeti medčloveški in družbeniodnosi ter kršene pravne in civilizacijske norme, kajti v tihotapstvo skorajda po sili razmer privedenobeneškoistrsko družbo so dodatno obremenjevale številne kazenske obsodbe z visokimi denarnimi inzapornimi kaznimi, z izgoni najvitalnejšega prebivalstva pa se je še večalo število odpadnikov inrazbojnikov, ki so zlasti na istrskem podeželju oblikovali svojstvene družbene odnose, temelječe naustrahovanjih in prisili (prim. Bertoša, 1989). Pri teh nečednostih niso prav nič zaostajali pripadnikivrhnjih slojev beneškoistrske družbe, predstavniki mestnega plemstva, ki pa so se okoriščali predvsemz raznimi goljufijami in poneverbami pri upravljanju javnih sredstev, torej z denarjem, ki so ga že stako težavo v obliki davščin odvajali pridelovalci istrskih proizvodov. In začaran krog je bil takosklenjen.

377 8.000 dukatov = 49.600 lir = 992.000 solidov : 20 (dac na baril) = 49.600 barilov

223 Svilarstvo, tkalstvo in kožarstvo

Svilarstvo, tkalstvo in kožarstvo

Medtem ko predilstvo, tkalstvo, suknarstvo in tudi kožarstvo lahko uvrščamo med najstarejšepanoge domače obrti v Istri, se je svilarstvo začelo razvijati šele ob koncu 17. stoletja, in še to vglavnem na območju severne Istre, še najbolj pa na Koprskem.

Kožarstvo

Pri obravnavi kožarstva vsaj glede na razpoložljive vire do konca 18. stoletja še ni moč govoritio kaki usnjarski dejavnosti. Srednjeveški statuti so sicer že predpisovali določene ukrepe gledesušenja kož (Saksida, 1994, 262), vendar pa davčni predpisi še v drugi polovici 18. stoletja poznajo letri vrste kož: nestrojene kože, suhe soljene ter suhe nesoljene kože. Zanje se je plačeval dac v višini 4soldov in 7 denaričev za libro kože, s tem, da je bila nestrojena koža obdavčena le za tretjino teže,suha soljena za dve tretjini, suha nesoljena pa za štiri petine teže (CAP. DAC, 1790, 51). Toda žedejstvo, da je bilo kožarstvo obdavčeno in da je predstavljalo enega izmed štirinajstih davkov, ki so seza celotno beneško Istro stekali v koprsko fiskalno komoro, kaže, da ta dejavnost ni bilanezanemarljiva, še posebno, ker je bilo trgovanje s kožami z avstrijskim zaledjem že tradicionalnozasidrano zlasti v kmečki trgovini (prim. Gestrin, 1975a, 92-104; Vilfan, 1983, 15). Še več, všestdesetih letih 18. stoletja je prihodek od te obdavčitve prinašal skoraj polovico vsega dohodkadeželne komorne blagajne, in ko se je v naslednjih desetletjih ta prihodek zmanjšal na vsega desetino,je bila v glavnem prav za ta del koprska fiskalna komora prikrajšana, kar je lepo razvidno iz tabele oprihodkih koprske fiskalne komore.

Zmanjšanju tega prihodka je na eni strani botroval razmeroma hiter odziv na uvedbo davka zastrojene kože leta 1749, saj je v deželo prihajalo vse več kož iz avstrijskega zaledja in iz Trsta, zakatere niso plačali predpisanega daca, kar je bilo seveda označeno za tihotapstvo. Tak primer je vdokumentih iz beneškega denarnega urada zaznati leta 1757, ko je nekdo brez plačila daca uvozil kar603 kože, glede na retoriko dokumenta pa lahko sklepamo, da je bil to že razmeroma razširjen pojav.Na drugi strani pa se je večina surovih kož uporabljala za izdelovanje opank za preprosto podeželskoljudstvo. Ko so leta 1764 uvedli poseben predpis, ki je določal obdavčitev teh izdelkov, in so čez dveleti ugotavljali, da bi se na ta račun moralo zbrati vsaj 7.000 lir prihodka, niso pa ga uspeli skoraj ničiztržiti, so se očitno po zaostrenih ukrepih konec leta 1767 istrski podeželani pritožili, češ da ne bodoplačevali daca za opanke iz kož svojih živali. Kot kaže znižanje prihodka deželne blagajne, so v temuspeli oziroma so se na račun izgovora, da gre za proizvodnjo opank iz njihovih kož, izogibali plačiludaca (DAPD, 662).

Tkalstvo in predilstvo

Četudi je bilo predilstvo, tkalstvo in suknarstvo kot domača obrt dokaj uveljavljeno, o čemernenazadnje pričajo razmeroma številni toponimi (Titl, 1998, 106), pa večjih obratov za proizvodnjotkanin, razen poskusa Gian Rinalda Carlija, v Istri ni bilo. Leta 1748 sicer v Poreču zasledimopredilnico za debelo volnino (panni grossi), ki so jo prej kupovali od Kranjcev (Rel., 1748), leta 1764se v Kopru omenja predilnica bratov Genzo, kjer so tkali tudi svilo, v Piranu pa fabrika klobukov, kotso jih nosili Morlaki (ad uso de Morlachi) (Rel., 1764). Ravno tako v Kopru so postavili strojilnicokož, v Rovinju pa usnjarno (Benussi, 1924, 366).

Temeljne surovine za izdelovanje domačih tkanin so bile ovčja volna, laneno predivo inkonopno ličje. Medtem ko so lan kot kulturno rastlino gojili tudi v severni Istri, je bilo konopljarstvoprecej razširjeno le na območju med Dragonjo in Mirno. Že leta 1644 koprski podestat FrancescoTron ugotavlja, da bi zlasti volne lahko v beneški Istri precej pridelali, tako da bi jo lahko celoizvažali (Rel., 1644). Kljub temu pa še leta 1777 njegov kolega Antonio Dolfin toži, da se 40.000 inveč podeželanov oblači v glavnem v grobo sukno (grisi), »pa še tega nabavijo v Cesarstvu, namesto dabi se ti delomrzneži (infingardi) priučili tkanja vsaj tako robustnega materiala”.

Nekoliko pa je bil ta beneški podestat le pregrob v svojih ocenah, o čemer pričajo tudimaterialni dokazi ter krajevna in ledinska imena. Prvotno so predli volneno in laneno prejo le na


vreteno, ki so ga sukali s prosto roko, platno in sukno pa so tkali na statvah. Iz ovčje preje soizdelovali volnene tkanine, ki so jih nato čistili in mehčali v posebnih valjalnicah; te so delovale priposameznih mlinih ob zgornji Rižani, predvsem pozimi, in to podnevi in ponoči. Posebna vodnakolesa so poganjala močno gred s palci, ki so dvigali posebne lesene bate ali hrastova kladiva vkoritih. V vsakem koritu, po katerem je stalno tekla voda, sta dva bata tolkla po blagu ter ga takomehčala in čistila (Titl, 1988, 92).

Svilarstvo

Svilarstvo je za svoj razvoj potrebovalo mnogo murvovih dreves. Dragoceno naravno svilo sopridobivali iz zarodkov gosenic sviloprejk. Ti so se izlegli iz jajčec majhnega metulja sviloprejke, kiso se hranili s svežimi murvinimi listi. Zato so bili listi bele murve pogoj za pridobivanje naravnesvile. V dvaintridesetih dneh svojega življenja so gosenice porabile precej hrane, medtem so seštirikrat prelevile in nato zabubile. Zapredke ali bube (kokone ali galete) po 10 dneh zberejo, vendar leneznaten del pustijo za pleme, da se iz zapredkov razvijejo metulji, saj ti sicer dragoceno surovino v20 dneh pojejo. Večino zapredkov so nato segrevali z vročim zrakom ali pa v segreti vodi, jimodstranili vrhnjo plast in nato s posebno odvijalnico (filando) odvili z njih svilene nitke. Te so potempo krajšem tehničnem postopku pripravili za tkanje (Titl, 1998, 99; GDZS, 1970, 409; ELZ, 6, 205/6).

Prve poskuse z gojitvijo bele murve in sviloprejk so delali v Beneški republiki že v 14. stoletju.V severni Istri pa se je zanimanje za to pričelo šele v drugi polovici 17. stoletja (Žontar, 1957, 11-15).Prve vesti o uvajanju pridelovanja svile so ponovno povezane z davčno politiko. Namreč že leta 1654koprski podestat Girolamo Zusto ob splošno znanem tarnanju o svoji prazni blagajni predlaga, da biuvedli davek na svilene zapredke378, ki so jih v zadnjem času začeli gojiti v deželi, gojilcem pa nisonaložili še nobene obdavčitve (Rel., 1654). Iz bolj ali manj podobnih vzgibov, da bi pridobili še kakemožnosti pobiranja dacev, se tudi leta 1671 beneški senat ukvarja s projektom zasajevanja murv v Istri(SR, 20, 5, 7). Toda še leta 1699, ko so beneške oblasti naročile pregled oziroma popis vse svilarskedejavnosti v beneški Istri, so prišli do ugotovitve, da v Izoli proizvedejo okoli 50 liber svile na leto in dase poslužujejo peči (fornello) v Kopru, saj svoje ne premorejo, v Miljah da sicer imajo svojo peč, vendarker ni ne javnih ne privatnih dacev, ne vedo za količino pridelane svile, “saj se ljudje v glavnem bavijo zvinom in oljkami ter drugim sadnim drevjem, ne pa z murvami, ki je le tu pa tam kakšna”. V Piranupremorejo svojo peč (fornello), toda nimajo več kot 50 murv, tako da pridelajo le okoli 50 liber svile.Drugod v Istri tedaj niso imeli ne svilarn ne murv (CSM, 573).

Medtem ko koprski podestat Zuan Gabriele Badoer še leta 1748 poroča, da se v Kopru najdetudi kak izdelek iz svile, vendar da je veliko pomanjkanje murv in da je ta dejavnost, “ki lahko prinašavelike dobičke, tukajšnjim prebivalcem tuja, povrhu vsega pa tudi zadostnih sredstev nimajo”, jebeneški urad za preskrbo (Magistrato alle Biave) leta 1755 potrdil projekt zasaditve murv na bližnjemkoprskem polju (Campo Marzio), saj so tudi nekateri koprski trgovci izrazili željo, da bi postavilipredilnico za začetek proizvodnje svile v tej Provinci (SM, 17, 67). Ni sicer verjeti, da bi že vnaslednjem letu zgolj ta projekt prispeval k povišanju pridelka z 32.869 liber na 43.328 liber surovesvile, kolikor so jo pridelali leta 1756, in to samo na ozemlju Kopra, kjer so zrasli tudi novi obrati zaproizvodnjo svile (l'industria sulla seta) (Rel., 1756). V Kopru so ustanovili celo sejem za prodajokokonov, leta 1766 pa so v beneški Istri že namestili posebnega nadzornika za svilogojstvo (Žontar,1957, 61). Rezultat teh prizadevanj pa se je nedvomno pokazal že leta 1762, ko so proizvedli okoli60.000 liber svile. Poleg tega tedanji koprski podestat Vicenzo Gritti ugotavlja, da “proizvodnja svile,ki je novi produkt v deželi, vsako leto narašča, murve rastejo in vse več jih posajajo, kar bo prinašalovelik dobiček posameznikom, pospeševalo trgovino in nenazadnje prinašalo dohodek v javnoblagajno” (Rel., 1762).

Velikih pohval s strani beneškega senata sta v letu 1763 deležna brata Antonio in Giacomo Genzoiz Kopra, ki jima dovolijo postaviti eno ali več predilnic svile (filatoio), “tako da bi lahko zdistribucijo svile v avstrijske dežele zagotovili delo in preživetje tamkajšnjemu ubogemu 378 V viru galette, to je kokoni. Velikost kokona znaša 3 - 6 cm, za 1 kg pa jih je potrebno 400 - 600 (ELZ, 6, 205).


prebivalstvu” (SM, 17, 216). Ta ukrep je naslednje leto pohvalil tudi koprski podestat Vicenzo Balbi,še posebno, ker sta zaposlila lepo število delavcev za delo s svilo, obenem pa naj bi preprečila, “da bisurova svila odhajala iz države, ker je poprej manjkal tak obrat in so trgovci pod pretvezo, da sviloodvažajo v predilnice v Furlanijo, le-to odvažali v Avstrijo” (Rel., 1764). Kljub temu pa je bil tako kotpri drugih istrskih proizvodih tudi pri surovi svili Trst tista magična magnetna točka, kamor soodhajali skoraj vsi kolikortolikšni istrski presežki, saj še leta 1767 koprski podestat zgroženo poroča,da še tisto malo svile, ki jo proizvedejo v Istri, surovo vozijo v Trst. Izvedel naj bi tudi za konkretnoosebo, ki to počne, in sicer neki Aron Stella, Žid iz Pirana, zato je naročil tamkajšnjemu podestatunatančno preiskavo. Ker se podobne zadeve dogajajo tudi v drugih krajih, predlaga, da bi uvedliposebne notifike o vsej proizvodnji svile v deželi, kar so kasneje tudi izvajali (AMSI, 11, 226-9).

Leta 1768 se pojavi še drugi večji pridelovalec svile, Koprčan Cesare Vittori, ki so mu zaproizvodnjo svile dodelili majhno posest v neposredni bližini mesta (SM, 17, 226). Že naslednje letotega meščana postavljajo za zgled drugim prebivalcem, da bi sledili njegovemu primeru, saj je vveliko osebno korist in korist delavcev, ki tam delajo, postavil nasad murv in predilnico za svilo.Povrhu tega ugotavljajo, da Vittori proizvaja izredno kvalitetno svilo z malo odpadnimi snovmi(ASV. SM, 1769. 26. 8.), zato naročijo beneškemu trgovskemu uradu (Magistrato dei cinque Savi allaMercanzia), da še razširijo zasajevanje murv v Istri (SM, 17, 229). Vendar pa že v letu 1770 koprskipodestat Girolamo Marcello Giulio kritično zapiše, da Cesare Vittori kljub svoji uspešnosti verjetno nebo zmogel uspešno nadaljevati s poslom, če ne bo podprt s strani kake državne subvencije (PubblicaSopraintendenza), kot je to storila kraljica v Trstu in Gorici, ter tudi skladno z beneškimi dekretitrgovskega urada, kajti ta dejavnost kaže možnosti napredka v deželi in bi lahko predstavljala edinoindustrijo ter nacionalni pomen v trgovini (Rel., 1770).

V drugi polovici 18. stoletja so beneške oblasti le poskušale tudi v Istro, “kjer je podnebjeidealno za posaditev murv in pridobivanje kokonov” (SM, 17, 229), vnesti nekaj izkušenj vpridelovanju in državnem subvencioniranju iz Furlanije in Goriške. V Furlanski nižini je bila namrečproizvodnja svile že zelo razširjena, saj naj bi z njo pričeli v 15. stoletju, v 18. stoletju pa je postalahvaležen trg za surovo svilo, saj je tam obratovalo že veliko svilarn in skorajda pravcatih tekstinihtovarn, med katerimi je bila nedvomno najbolj znana Linussijeva (prim. Pavani, 1890). Od 17. stoletjadalje pa so se množili nasadi murv tudi v ravninskem svetu zahodno od Soče, saj se je glede napodnebje za gojitev sviloprejk kot posebno ugodna izkazala Goriška in tudi Gradiška. Koprskipodestat Giuseppe Michiel tako leta 1766 predlaga, da bi za povečanje nasadov murv in izboljšanjepridelave svile lahko iz Furlanije pripeljali tako sadike, ki so jim tam odveč, kakor tudi strokovnikader. Ugotavlja namreč, da se v Kopru in še v kakem drugem istrskem kraju, kjer so začeli saditimurve, vidi napredek “in murve rastejo na tistih s kamenjem posutih zemljiščih. Za majhne državnestroške bi bilo potrebno kupiti in razposlati sadike, ki bi jih nato komuni razpečali med posamezniketer jamčili za plačilo, kot bi se Vam to zdelo najprimerneje, to pa bi v nekaj letih prineslo ekonomskonapredovanje ljudi in dežele in nenazadnje tudi dacev.” Zanimiv se mu zdi tudi projekt, ki so ga cesarcizačeli izvajati na Goriškem, kjer so poleg onih 60.000 na cesti med Gorico in Oglejem posadili še 50.000murv ter investirali v tržaško trgovsko družbo za komunske dobrine (Compagnia di mercanti de benicomunali), tako da so za vsakih 1.000 sadik vložili 5.000 forintov brez obresti za dobo 10 let (Rel., 1766).

Eden od vrste predlogov oziroma razmišljanj, ki so, če že ne za drugo, pomembni za osvetlitevrazmer, v katerih se je odvijala istrska pridelava svile, je bilo tudi poročilo koprskega podestataNicol ja Beregana beneškemu trgovskemu uradu leta 1767 (CSM, 573).

V svojem krajšem historiatu, ko uvodoma že skoraj stereotipno ugotavlja, da je dežela neplodna inv svojem bistvu revna (»Provincia sempre sterile, e povera nel suo universale«) in da v preteklosti nigojila murv, pravi, da se je leta 1696 le zbudila in s svilogojstvom celo ustvarila nekaj profita, zlastina Koprskem, kjer so s sosednjimi območji tudi najboljši pogoji za vzgojo. Pred kratkim pa naj bi sepojavil neki projektant, ki se je predlagal za dacarja za svilogojstvo, vendar po podestatovemprepričanju tedaj še ni bil primeren čas za uvedbo tega daca, kajti tako pridelka kot vse dejavnosti stem v zvezi je bilo še premalo. Namreč le v zadnjih letih je na tem področju opazen napredek, ko jedržavna pomoč zlasti z ukrepi na izobraževalnem nivoju dosegla, da se je dejavnost, potem ko se ta v


zadnjem stoletju ni premaknila z mrtve točke, kolikor toliko razširila. Neznanje in revščina tehvaščanov, ki posedujejo večino zemlje, obremenjeni pa so z rentami svoji gospodi in številnimbratovščinam, sta po njegovem tudi največji vzrok zaostalosti.

Potem ko je leta 1764 koprski podestat Pietro Dolfin predlagal mestnemu svetu, da bi delkomunskega ozemlja na »bojnem polju« (Campo Marzio) v dobiček komunu namenili zasaditvi murv,tako da bi si zagonska sredstva sposodili pri fontiku, je to spodbudilo tudi druge Koprčane, da sopristopili k zasajevanju murv in vzgoji svilenih zapredkov. Od tega ukrepa dalje naj bi se ssvilogojstvom ukvarjalo skoraj celotno Koprsko, poskušali pa so tudi vaščani Buj, Motovuna, Izole,Pirana, Milj, Poreča in Rašporskega kapitanata, a ker so bili brez izkušenj, je kmalu vse propadlo.»Zlasti v spodnji Istri, kjer so pogoji za vzgojo murv manj ugodni, pa so murve ostajale neobdelane inso dajali njene sadeže svinjam za prehrano,« pojasnjuje poročevalec, ki še dodaja, da v deželi obsezoni kokonov ne obratuje več kot 50 peči (fornelli), pridelajo pa ne več kot 80.000 liber svile naleto, kar je glede na možnosti, ki jih nudijo tereni, veliko premalo.

Del krivde pri tem pripiše Trstu, ki da se zelo širi in kamor prihajajo novi prebivalci ter gradijohiše; »in pristanišče se širi, izkopavajo kanale za pristanek ladij, ob obali gradijo veliko fabriko, ki seimenuje Lazzaretto sporco. Uredili so tudi dostope do morja ter celo ustanovili Banco di sicurt zazavarovanje trgovcev, z ustanovnim kapitalom 250.000 fiorinov. In to precej na račun naše ubogeprovince, ki ji sedaj zelo konkurirajo še pri tem nedolžnem poskusu uvajanja proizvodnje svile.«Nekemu Biaggiu Managgiu iz Cragna (Kranja?) in nekemu Gabu, oba sta bila nekoč Koprčana, soponudili terena, kolikor hočeta, in še 2.000 fiorinov iz državne blagajne, da zasadita murve, z edinoobvezo, da po 10 letih povrneta ta denar. Poleg tega so plačevali še nekega Francoza z 20 fiorini namesec, da je gojil semena, z edino obvezo, da zanje skrbi ter vodi sajenje in obdelavo. Tako soposadili že 8.000 murv v bližini Kopra, v podnožju Monte lungo ob javni cesti v dolžini cca. 5 milj, nanekem drugem mestu pa za nadaljnji 2 milji. »Sadike so zelo kvalitetne, prinesene z Veronskega inFerrarskega, ki dajejo lepe rezultate, tako da so v Trstu ustanovili predilnico, sicer majhno, toda ta žezaposluje ženske in daje spodbudo drugim, zlasti z nižjimi cenami pa konkurira koprskim svilarjem,«toži Beregar.

Nadalje meni, da bi bilo potrebno z državno finančno in strokovno pomočjo začeti s sajenjemmurv in proizvodnjo svile, morda s sadikami z Veronskega, in sicer sprva brez vsakih obdavčitev.Eksperiment naj bi začeli kar na koprskem ozemlju, ki je najprimernejši pa tudi najbolj razširjen,najprej s posaditvijo 4.000 murv, kar bi stalo približno 1.000 dukatov, ki naj bi jih zaupali ustrezniosebi, ki bi s poroštvom prevzela razpečevanje in program zasaditve murv za dobo 10 let, vloženasredstva pa bi si nato povrnili od obdelovalcev. Vaških obdelovalcev Beregar ne bi obdavčeval,temveč bi jim vsaj enkrat prikazal beneško oblast v svetli luči, pripravljeno pomagati (»dolce imaginedi un evidente e pronta utilit «), ne pa kot stremečo po takojšnjem obdavčevanju in zaslužku. Zato pasi zamišlja, da bi vsak lastnik peči (fornello), kjer se je zbiral pridelek, plačeval po 5 dukatov na leto,kar bi bila obdavčitev trgovcev in izdelovalcev svile, ne pa pridelovalcev surovin. Tako bi se ponjegovem na račun 50 peči v deželi zbralo 250 dukatov letno, od tega naj bi uvajalcu dejavnosti iztega prihodka odtegnili 200, 50 dukatov pa naj bi šlo v javno blagajno. Ko bi po 10 letih dolžnikipovrnili začetni vložek, bi se poleg zadovoljstva tukajšnjega prebivalstva, ki sicer samo odhajajo vTrst, nabralo celo nekaj zaslužka za javne finance. Na koncu Beregar še priznava, da gre pri njegovemrazmišljanju le za hipotezo (pura ippotesi), ki pa bi po njegovem prinesla izjemne rezultate.

Carlijeva manufaktura

Kljub razmeroma obširnemu poročilu in očitnemu poznavanju istrskih okoliščin pa vBerengarjevem spisu ni moč zaslediti niti ene same omembe velikega projekta koprskegarazsvetljenca in humanista Gian Rinalda Carlija, ki je le nekaj let prej v bližini Kopra postavilpredilnico in tkalnico razmeroma obširnih kapacitet. Zanimivo pa je, da razen koprskega podestataOrazia Dolceja skoraj nihče drugi niti v času najintenzivnejšega obratovanja Carlijeve manufaktureniti kasneje tega poskusa ne omenja. Najverjetneje pa se ravno podpori omenjenega podestata pribeneških oblasteh (CSM, 99; 129; 189; 190; 366; 522; 573;), pa tudi Carlijevih številnih pisem svojim


prijateljem (PAK, 299 in M/1502), lahko zahvalimo, da se je ohranilo razmeroma obširno gradivo oposkusu postavitve tedaj sodobne gospodarske dejavnosti v neposrednem koprskem zaledju.

»Vaše Ekscelence, dovolite mi minutko pozornosti za opis zares velike in razsežne novitete, kije v kratkem času z močjo intelekta in denarja zrasla na bližnjem griču Cerej, le tri milje oddaljenemod Kopra,« poroča beneškim oblastem o svojem ogledu koprski podestat in kapitan Orazio Dolce 8.julija 1762.

»Mineva enajsti mesec, odkar je Gian Rinaldo Carli začel z gradnjo kompleksa predilnice,tkalnice in barvarne na tej lokaciji z lahkim dostopom za vozove v bližini ceste za Buzet. Zdravo inatraktivno ozračje je že privabilo številne tuje priznane strokovnjake, bližnji potok, ki se napaja izrazličnih izvirčkov, pa teče le korak vstran, tako da so zlahka uredili kanal ter umetno jezero zapotrebe valjalnice, pralnice in barvarne. Tu so še delavski obrati, stepalniki volne, stiskalnice, dvigala,česalniki, peč, skladišča in druge stavbe ter stanovanja za upravljalce in pomočnike.

V predilnici trenutno obratuje 14 predilnih strojev, v tkalnico pa lahko namestijo 50 statev; 23jih je že postavljenih, od teh jih 16 neprestano obratuje. Dokončani sta tudi valjalnica in pralnica, vkratkem bo nared tudi barvarna, saj je že oskrbljena s potrebnimi pritiklinami ter z veliki bakrenimi inkositrnimi kotli.« (Rel., 13, 198-199).

To je bil nedvomno čas najvišjega vzpona Carlijeve predilnice, čas, ko so v njej izdelovaliblago, kot so ga uporabljali v Franciji, na Nizozemskem, v Nemčiji ter Skandinaviji, čas, ko je bilookoli 500 različnih kosov blaga iz volne, konoplje, krzna, nekatere tako pripravljene, da so bilepodobne izdelkom iz kamelje volne379, druge iz precej debele volne, kot naj bi jih nosili v Raški (Srbiji- Benussi, 1924, 554), tretje prilagojene nemškemu okusu s progami itd., izdelane ne le za naročnikeiz Trsta in Reke, temveč tudi iz Senigallije, Ancone, Reggia, Modene, čas, ko je kakovost Carlijevihizdelkov prekašala podobne iz manufaktur v Moraviji, Linzu, Ljubljani ter drugih nemških krajih. Toje bil tudi čas, ko je vsaj po podestatovih napovedih že kazalo, da bo Carlijeva manufaktura prevzelaposle zgoraj omenjenih v Trstu, Dalmaciji, Istri, Furlaniji ter krajem ob Padu do Lombardije. Obenempa je to tudi najbolj pohvalen in optimističen opis kakega beneškega uradnika o Carlijevem projektu vKopru, ki naj bi prinesel splošni razcvet trgovine in proizvodnje v že dokaj zapostavljeni in zaradimnogih nevšečnosti v preteklosti nerazviti provinci v neposredni bližini beneške metropole (CSM,190).

Podobna razmišljanja so spreletavala tudi Gian Rinalda, ko se je odločil, da bo za tiste časemogočen tovarniški objekt postavil prav v omenjenem Cereju, vendar ga je do tega privedel nizdrugih okoliščin in dogodkov, ki so tako zapustili vidno sled v njegovem življenju.

Ko je po smrti očeta leta 1757 podedoval posest v Cereju, kjer je že oče postavil tkalnico,verjetno še ni mislil na bodoči projekt. Tedaj se je bolj naslajal nad čudovitim razgledom, ki ga jenudila vzpetina nad Koprom, ko je na eni strani lahko gledal zaton sonca v morju, na drugi pogled naAlpe, Učko in nenazadnje s hribi in dolinami prepredeno skrivnostno Istro. Sprva se je odločilpostaviti si prijeten podeželski kotiček, kjer bi lahko s podobno mislečimi razglabljal o posvetnihzakonitostih in neznankah tega sveta, zlasti pa kot morebitno pribežališče na starost. V ta namen jepreuredil ali na novo zgradil poslopja in uredil vrtove, kjer je razprostrl številne antične spomenike, kijih je zbral iz različnih krajev. Preusmeril se je tudi v vinogradništvo in v Istri so začele uspevati sorte,ki jih tu prej niso poznali (Ziliotto, 1946, 32).

Za nastanek manufakturnega podjetja pa je bila odločilna druga dediščina, ki jo je prejel poženini strani leta 1759 od družine Rubbi. Postal je lastnik predilnice v Benetkah, medtem ko jebarvarna v tem kompleksu pripadla njegovemu svaku Bold ju (Apih, 1973, 188).

Kljub določeni vrednosti in možnosti zaslužka, ki jo je predstavljala dediščina, pa Carli ni bilravno navdušen nad njo. Že od začetka stoletja so se namreč cene volni v Benetkah višale, močna paje bila tudi konkurenca angleških in nizozemskih prediln, ki so se med drugim odlikovale s sodobno

379 V viru baracana; prim. Boerio, 1856, 62.


tehnično razdelitvijo dela, s koncentracijo proizvodnje v majhnih ter razpečevanjem v velikih centrih,medtem ko so Benečani ostajali na tradicionalni cehovski proizvodnji, ki je tako cenovno kotkvalitativno in kvantitativno zaostajala za sodobnimi proizvodnimi dosežki. Poleg tega so bila vBenetkah davčna bremena izredno visoka, saj so od leta 1687 z 18% davkom obdavčevali vsak kosblaga, transporti so bili dragi in tvegani, prevoz po kopnem pa so ovirali še raznovrstni plemiči, ki sotudi sami postali trgovci.

Carlijevo beneško predilnico je povrh tega zapustil upravnik Ivano Bressanin, ki se je dobrospoznal na posel, nadomestil pa ga je neki Vianello. Slednji se v tem ni znašel in dohodki obrata sobili nični. V takih okoliščinah, verjetno spodbujen še s smrtjo hčerke v drugem mesecu po rojstvu ternerazumevanjem z zakonsko družico, se je odločil prenesti predilnico na svojo posest v Cerej priKopru.

Po njegovem prepričanju so bile prednosti prenosa naslednje (M/1502, 30):

1. v Istri so bili podjetniki zaradi nerazvitosti dežele oproščeni davkov na volno ter surovineza barvarno;

2. olje, ki je eno osnovnih surovin v predilstvu, so pridelovali na njegovih posestvih, zato gani bilo potrebno prevažati ter plačevati davkov na uvoz, kot so to morali početi drugipodjetniki;

3. računal je na poceni domačo delovno silo, ki je živela na njegovih posestih ter bila takopreskrbljena vsaj z osnovnimi živeži;

4. obetal se mu je obširen trg, saj v bližinjih deželah, v Furlaniji, Trstu, Istri in Dalmaciji nibilo podobnih manufaktur, ugodne možnosti prevoza do Trsta, Palmanove, Furlanije indrugam pa so zagotavljale uspešno podjetništvo.

Nenazadnje pa je bila Carliju še posebno pri srcu misel, da bo z obratom spodbudilmanufakturno proizvodnjo ne le na Koprskem, temveč v celotni Istri, ki bo tako ekonomsko zaživela,saj so se po njegovem mnenju tudi beneške oblasti sila trudile, da bi spodbudile trgovsko dejavnostzlasti v tistih svojih deželah, ki so bile ekonomsko slabo razvite.

Pri tem se je zanašal na merkantilistično državno politiko, ki se je v reformatorskem 18. stoletjuuveljavljala v številnih evropskih državah, zanjo pa so imeli nemalo posluha tudi v Benetkah. Za topolitiko je bilo značilno, da je država zagotavljala začasne oprostitve plačevanja davkov zaproizvodne surovine, olajšave pri nakupu opreme in nemalokrat celo nagrade za proizvodnjo, pravicodo zasebne lastnine, posebno pa so spodbujali nastanek proizvodnih obratov izven teritorialnegaobsega cehov, tudi tako, da so določene dele proizvodnega procesa zaupali vaščanom za delo na domu(Apih, 1973, 190).

Z rastočo vlogo Trsta, ki pa je bil nemalokrat zaradi restriktivne beneške trgovske politike le trgza istrsko tihotapsko blago, ter možnostjo trženja na Kranjskem, v Furlaniji in Karniji, so bili, realnogledano, dani ugodni pogoji za razvoj Carlijevega kompleksnega manufakturnega obrata.

Potem ko se je Carli septembra 1760 vselil v svojo novo luksuzno rezidenčno vilo v Cereju, kijo je tri leta gradilo preko štirideset zidarjev in ki so jo prijatelji po njem poimenovali kar Carlisburgo,je na to lokacijo iz Benetk čez slabo leto dni prenesel še predilnico ter vanjo vložil še dodatnih 3.000dukatov iz sinove dediščine po materi. Toda še predno je uredil vse potrebno za 72 operacij, kolikorjih je bilo potrebnih, da se je volna spremenila v blago, in ravno leto dni po uradni likvidacijipredilnice v Benetkah 20. marca 1761, je bližnji potok Badaševica pokazal svoje zobe. Potok, ki je bilsestavni del proizvodnega procesa, je zaradi hudourniških voda toliko narasel, da je poplavil precejšendel manufakturnih objektov (CSM, 190).

V tem trenutku se je Carli odločil zaprositi za finančno pomoč državo, ki je bila v podobnihprimerih naklonjena. Na zahtevo beneških oblasti, ki so želeli pridobiti čimveč informacij, je julija1762 nastal tudi zgornji opis koprskega podestata in kapitana, ki je poleg priporočil svetoval šeizgradnjo stanovanj za delavce, ki so kot kvalificirana delovna sila prihajali iz Toskane in Trevisane,


stanovanje za zdravnika ter kapelo za dušebrižništvo, s čimer je dovolj odkrito potrdil Carlijevonamero oblikovanja klasičnega samozadostnega manufakturnega objekta (CSM, 190).

Očitno je ta podpora Carliju dvignila samozavest in na beneški senat je naslovil prošnjo zaoprostitev vseh davkov, povračilo škode, nastale ob poplavi, ter za subvencioniranje gradnje stanovanjin kapele, kar je ovrednotil z zahtevkom v višini 111.000 lir. Konec julija je beneški senat Carlijevovlogo s podestatovim opisom predal uradu Cinque Savi alla Mercanzia z naročilom, naj preučimožnosti podpore (CSM, 366).

Toda odgovora tega urada Carli očitno nikoli ni prejel. Morda je temu sprva botroval previsokzaprošeni delež subvencije, ki je predstavljal skoraj tri četrtine Carlijevega vloženega zneska vmanufakturo; za primerjavo: dvonadstropna meščanska hiša na parceli v izmeri okoli 70 m je v temčasu veljala okoli 2.800 lir (PAK. Notarski spisi). K še večji zadržanosti do pomoči pa so beneškeurade privedle nadaljnje nesreče Carlijevega projekta.

Avgusta istega leta je hudournik znova poplavil predilnico in komaj so popravili nastalo škodo,že je potok ponovno poplavil, tokrat s še večjo uničujočo močjo. K temu je očitno pripomoglanezadostna oziroma premalo strokovna zajezitev, zato je Carli poklical slavnega arhitekta Feracina izBenetk. Po njegovem nasvetu so nato poglobili in razširili tok potoka ter ga vrnili v njegovo naravnostrugo.

Naravnim nesrečam so se pridružile nesreče na morju, ko je v istem mesecu celoten tovor volnepadel v morje, tem pa še nespretnosti Carlijevih mojstrov, saj je bila v septembru celotna proizvodnjablaga uničena zaradi napačnega postopka barvanja. Nezanemarljiva so bila tudi stalna pričkanja meddomačimi in tujimi najetimi delavci, tako da je med njimi prihajalo že do pravih spopadov (CSM,366).

Nevšečnosti Carlijevega projekta seveda niso ostale neopazne v širši okolici, mnoga naročila sobila odpovedana in že so nekateri prijateljsko svetovali, naj Carli celotno tovarno prenese v kakugodnejši kraj. Še mučneje pa je bilo za njegovo predromantično dušo dejstvo, da njegovega projektani sprejelo okolje, ki mu ga je namenil.

Mnogi koprski plemiči so se verjetno ustrašili Carlijeve podjetnosti, ki ni bila pogodu njihovitradiciji lagodnega življenja na lovorikah svojih prednikov, zato se je vnela prava polemika o tem, alije to fizično delo, in če je, potem ni vredno plemiča, torej tudi mesta v mestnem svetu ne. Posebno jebil proti njemu nastrojen krog ljudi, ki se je zbiral v »Caff Gorzalini« v Čevljarski ulici (Callegaria)v Kopru oziroma »Caff dei balonieri«, kot ga opisuje Rinaldeide (III, 85), ali akademijiobrekovalcev, kot jo poimenuje Ziliotto (1946, 32). Očitno so jim Carlijeve nesreče godile, poleg tegapa so ga obtoževali še za svoje nevšečnosti, ker naj bi namreč z zgraditvijo posebnega pristanišča obizlivu Badaševice v morje povzročil poplavljanje solin.

Poznavajoč človeški značaj, lahko tudi pritrdimo Apihovemu razmišljanju, da so Carliju v prvivrsti zavidali, ker se je s svojim znanstvenim delom že uveljavil v državi, tokrat pa se je še njimspravil solit pamet. Še posebno so bili nejevoljni, ker so se v Carlisburgu, v vili, za katero so muočitali, da je zanjo potrošil več denarja, kot če bi v mestu zgradil lepšo palačo od Taccove, s tem soverjetno mislili na današnji muzej, zbirali njegovi somišljeniki, tedanji vidni istrski intelektualci, odbratov markizov Giuseppa in Girolama Gravisija do Domenica Riga iz Novigrada, ki se jim je večkratpridružila njegova žena grofica Marija Giovanna Marcello - Rigo, kakor tudi Carlijeva sestričnaTeresa Barbabianca. Omembe vredni so še Giampaolo Sereno Polesini, plemič iz Motovuna, Pule inKopra in bodoči markiz, advokat Francesco Almerigotti, Carlo Petronio, brata Lodovico in FrancescoBelgramoni, vsi koprski plemiči, duhovnik Cecconi, neki Mario Paleocapa in nenazadnje AlessandroGavardo, avtor Rinaldeide, pesnitve, v kateri je na zelo ilustrativen način opisano Carlijevo bivanje indelovanje v Cereju. Imenovali so se, zanimivo, Kartuzijani (Certosini), verjetno tudi zato, ker so biliizolirani od mestnega živžava na posesti v Cereju, kjer so po mili volji razpravljali o zakonitostih tegasveta.


Vendar če preberemo le nekaj pasusov IV. pesmi te pesnitve, ki opisuje vas Cerej, ugotovimo,da tudi Carli in njegova druščina v svojem hedonizmu niso mnogo zaostajali za koprskiminasprotniki. Tem Rinaldeide očita razsipnost, nagnjenost h kockanju in lagodnemu življenju, karglede na manufakturni objekt in vse z njim povezane nevšečnosti sicer ne moremo govoriti za Carlija,kljub temu pa so si v njegovi vili znali privoščiti najboljšo hrano v kuhinji pod zemljo, kjer je bila tudivinska klet in kjer jih je Menghina, verjetno Carlijeva gospodinja, stregla s tedaj nedvomnonajraznovrstnejšo ponudbo najrazličnejših vrst vina v Istri.

Kakorkoli že, kljub navedenim težavam se Carli v letu 1762 in 1763 še ni vdal v svojihpodjetniških prizadevanjih. Še več, Carli se konec leta 1762 hvali, da so vsi obrati dokončani, da ima25.000 dukatov dohodka in povrhu tega volne za vse naslednje leto. Očitno je še vedno potihem upalna državno podporo ter zlasti v skladu s pravilom v Istri na oprostitev vseh davščin, tako da bi lahkoprodajal svoje izdelke po vsej državi brez vsakršne omejitve. Vse od maja 1762 do junija 1763 jenaslavljal na beneške oblasti pisma in vloge s to vsebino, sklicujoč se na podobne primere v sosednjihbeneških deželah (CSM, 522).

Kolikor so iz Benetk odgovarjali, vselej seveda pospremljeno s frazami načelne podpore, so sesklicevali, da morajo zadevo še preučiti in počakati, da se napolni državna blagajna. Nekaj ugodnostipa so mu bili pripravljeni odstopiti le pri uporabi in popravilu cest, ki so vodile do Carlisburga, todavprašanje je, koliko ne bi to Carliju predstavljalo še dodatnega finančnega bremena. Priznali pa so musplošne davčne olajšave, ki so veljale v tistem času v beneški Istri (CSM, 99).

Toda bolj kot nepodpora države ga je prizadel tržaški trg, ki se ni odzival po njegovihpričakovanjih. Precej svoje proizvodnje je Carli namreč namenil nemškemu in holandskemu trgu.Tako je od oktobra 1762 do septembra 1763 njegova manufaktura od skupno 822 kosov blaga izdelala271 kosov samo za uporabo na Holandskem, in če v Trst ne bi prihajalo blago iz Nemčije, pravi venem v svojih poročil beneškim uradom, bi izdelali preko 1.000 kosov blaga (CSM, 190).

Konkurenco pa mu v tem času ni predstavljal le Trst, ki še ni premogel sorodnega obrata,temveč so na sosednjem avstrijskem ozemlju ravno v tem času začeli graditi moderno zasnovantekstilni obrat, močno državno podprt. Da bi bila nesreča nad nesrečo še večja, pa so se še njegovisorodniki Bold ji, ki so skupno delili dediščino njegovega tasta, pritožili nad izvršbo testamenta, češda ga je kršil s tem, ker je premoženje vložil v tako negotov posel. Po razsodbi je moral v naslednjihtreh letih povrniti 25.000 dukatov, kar je bil celoletni dohodek od prodaje tekstilnega obrata, neračunajoč nastale stroške s proizvodnjo. To je Carliju povsem onemogočilo nadaljnje vlaganjesredstev in v letu 1764 se je moral zadovoljiti le s proizvodnjo debelega sukna, t. i. »grisi« za potrebeistrskega prebivalstva. Ker je bil istrski trg omejen in plačilno slabo sposoben, si razen izgub ni imelčesa obetati (Apih, 1973a, 201).

Konec leta 1764 se je končno odločil, da bo prekinil z »donkihotskim zaletavanjem, ki mu jepobralo vso moč«, kot se je izrazil v enem od svojih pisem, zato je v naslednjem letu tekstilni obratdal v najem bratoma Francescu in Nazariju de' Mori, ki se je odtlej imenoval Francesco de' Mori eCompagni di Carlisburgo. Sklenili so petletno pogodbo, po kateri naj bi Carli dobival 20% dobička, stem, da ostane izključni lastnik. Čeprav se je bil v dobro podjetja pripravljen odpovedati tudi temudeležu, je njegova zguba v tem podjetju leta 1770 znašala 640.000 lir (Prov., 1881, 111).

Lahko zaključimo, da se kljub dejstvu, da je bil Carli teoretsko dobro poučen, njegov praktičniposkus postavitve samostojnega, skoraj avtarkičnega manufakturnega objekta ni obnesel. Ne glede nato pa je sam poskus imel velik pomen za Koper in Istro, ki pa mu splet okoliščin, zlasti pa ekonomskiizračun nista bila naklonjena. Ob nepodpori države in nerazumevanju okolja lahko pritrdimo skepsi,ki jo je izrazil že predhodnik podestata Orazia Dolceja in tudi njegov naslednik leta 1764, je bil toprevelik podvig za enega samega podjetnika, še zlasti, če vemo, da je šlo za izrazitega polihistorja.

Nekateri Carlijevi biografi pa pravijo, da je bila sama sreča, da mu je spodletelo, saj se sicerverjetno ne bi premaknil iz Kopra in ne bi več ustvarjal na svojih znanstvenih področjih. Todapropadel je dobro zamišljen poskus, da bi tudi v Istro oziroma vsaj v njene nabolj razvite severne


predele vnesli tedaj eno najdonosnejših oblik gospodarske panoge, ki je tudi v širšem svetovnemgospodarskem merilu pomenila osnovo vsemu nadaljnjemu industrijskemu razvoju.

Svilarstvo je ob koncu 18. stoletja v severni Istri kljub vsemu predstavljalo poglavitno tekstilnopanogo, vendar se ta kot druge tovrstne gospodarske dejavnosti v primerjavi s šestdesetimi insedemdesetimi leti obravnavanega stoletja ni več bistveno spreminjala (Rel., 1780), pa tudi nekegaposebnega davka za to dejavnost ni bilo uvedenega, kar v spektru delovanja beneške fiskalne politikeseveda to samo še potrjuje.

V začetku 19. stoletja pa je interes za svilogojstvo v Istri močno upadel. V obdobju francoskevladavine je gojenje murv še bolj zastalo. Po končanih vojnah z Napoleonom pa se je ponovnovzbudilo večje zanimanje za svilogojstvo. Za to je bilo več vzrokov: Evropo je zajela močnakmetijska kriza, in izhod iz krize so videli v ponovni obnovi svilogojstva, ki je postalo takrat zelodonosno. V Kopru je dal markiz Gravisi pobudo za razširitev murvovih nasadov, v Poreču pa jenastala drevesnica s 40.000 murvovimi sadikami, ki so jih nato porazdelili med istrske okraje. Vbeneški Istri želijo saditev murv pospešiti tudi z dekretom iz leta 1827, po katerem so morali vsinovoporočeni pari posaditi na svojem ali občinskem zemljišču po štiri murvina drevesa (Titl, 1998,100).

Že leta 1839 se je letni pridelek kokonov dvignil in je v celotni Istri znašal 22.400 kg, od tega vKopru 10.080 kg, Motovunu 5.040 kg, Bujah 3920 in v Buzetu 1.400 kg. V tem času je bilo v celotniIstri 13 odvijalnic svilene niti (filand), od tega kar 10 na širšem območju Kopra, dve na piranskemobmočju in le ena med Dragonjo in Mirno. Zaradi bolezni gosenic, padajoče cene surovi svili teriznajdbe umetne svile se v Istri konča drugo obdobje svilogojstva (Žontar, 1957, 87).

232 Zaključek

Zaključek

Medtem ko so v zgodovini istrskega polotoka za obdobje beneške nadoblasti od srede 13. dosrede 16. stoletja značilna razmeroma ugodna gospodarska gibanja, pa je v primerjavi vsaj ssosednjimi, tako italijanskimi kot zalednimi današnjimi slovenskimi in hrvaškimi deželami, zaobdobje od srede 16. do začetka 19. stoletja značilna stagnacija in celo upad gospodarskega razvoja vseverni, še bolj pa v preostali beneški Istri.

Vzrokov za razvoj dogodkov, ki so sooblikovali ekonomsko strukturo istrske družbe, je več.Eden izmed poglavitnih je bil nedvomno povezan s splošnim svetovnozgodovinskim razvojem, ki jesledil odkritju Amerike in s tem prenosu poglavitnih evropskih trgovskih tokov iz Sredozemlja naobale Atlantika. Čeprav posledice geografskih odkritij na ekonomsko (ne)stabilnost Beneškerepublike niso imele takojšnjega učinka, so se nezmožnosti gospodarskega prilagajanja in razvojapokazale že ob prvih večjih krizah, porojenih s političnimi okoliščinami vojaških spopadov z na enistrani prodirajočim otomanskim imperijem, na drugi pa v bojih za gospodarski primat z bližnjimikatoliškimi državami. Posledice večinoma vojaških uspehov, brez kakih vidnejših pridobitev tedajrazmeroma majhne države, obsegajoče predele ob Jadranskem morju ter nekatere enklave grškegasveta, so bile v 16. in naslednjih stoletjih bolj kot v metropoli občutne na drugih območjih, zlasti vIstri. Neprestane grožnje vojaških spopadov, turških vdorov ter zlasti pogostih kužnih epidemij, ki sozaradi nestalnih razmer nemalokrat sledile obubožanju prebivalstva, so zaznamovale tudi istrskagospodarska in z njimi povezana demografska gibanja.

V tem času pa začne tudi avstrijska monarhija vse bolj protežirati svoje tržaško in deloma reškopristanišče, z uvajanjem prisilnih poti in z visokimi davki, ki so tradicionalne trgovske poti zalednegaavstrijskega prebivalstva speljali drugam. Nekdaj razmeroma obsežno trgovanje zlasti s Kranjsko, koje v beneško Istro, zlasti v Koper, Piran in Milje, dnevno prihajalo med tristo do tisoč kranjskihtovornikov, je predvsem od konca prve polovice 17. stoletja začelo izredno zamirati. Že takozdesetkanemu prebivalstvu obalnih istrskih mest in njihovega neposrednega zaledja se kljub dotokunovega prebivalstva, v glavnem iz balkanskega območja pod turško nadoblastjo, se ni uspeloekonomsko opomoči do te mere, da bi se bili sposobni prilagoditi sodobnim gospodarskim tokovom zuvajanjem založništva, manufaktur ali novih obrtnih izdelkov oziroma agrarnih in neagrarnihpridelkov. Čeprav je novo prebivalstvo prineslo nekaj svežine tako na demografskem kot nagospodarskem področju, saj so se pustote začele krčiti, pa se tudi zaradi še bednejšega ekonomskegapoložaja tega prebivalstva, ravno tako navajenega predvsem ustaljenih poljedelskih in živinorejskihgospodarskih panog, tedaj sodobni gospodarski pristopi niti niso mogli uveljaviti. Tako je vsaj dosrede 18. stoletja, ko se novo prebivalstvo konsolidira in integrira v prevladujoče istrske gospodarsketer druge odnose in običaje, vztrajanje istrskega gospodarstva na tradicionalnih proizvodih, kot so bilipridelovanje soli, vina, olja in soljenih rib, ki so bili razen slednjih v presežkih pridelka bolj značilniza severni del kot pa za preostalo beneško Istro, pomenilo prej zavoro kot pa spodbudo napredku. Vtej luči so bili tudi poskusi uvajanja svilogojstva od druge polovice 17. stoletja neuspešni, sajprebivalstvo ni zmoglo zadostnih lastnih sredstev za uvajanje nove kulture, državna iniciativa pa kljubnačelnim izjavam in celo izdanim zakonom za pospeševanje razvoja svilogojstva ni kazala pretiranegainteresa za vlaganje finančnih in materialnih sredstev, ki bi tej dejavnosti v Istri zagotovile napredek.

Nemajhno vlogo za tako stanje istrskega gospodarstva pa je imela tudi beneška davčna politika.Ne le da so morali vsi izdelki, namenjeni prekomorskemu trgovanju, najprej v Benetke, kjer so seplačevali razni daci, nenasitna državna blagajna, ki so ji izostali obširni evropski trgi, je še zlasti odkonca prve polovice 17. stoletja nalagala vse višje davke ne samo na skoraj vse proizvode, ki soprinašali kakršenkoli dohodek, temveč tudi na pridelke za domačo uporabo. Pri tem so jo zvestoposnemale lokalne oblasti, kar je bilo na primer na Koprskem najbolj občutno pri vinski, v Piranu papri solni in oljčni proizvodnji. Odziv na te ukrepe je bil pri prebivalstvu precej pričakovan, še zlasti,če upoštevamo dogajanje v trgovanju s tradicionalnimi proizvodi v prejšnjih obdobjih. Še bolj senamreč razvije tihotapstvo, ki ga nobena še tako ustrahovalna kazenska politika ni mogla zajeziti.Nasprotno, višji ko so bili davki, več je bilo tihotapstva. To pa ni negativno vplivalo le na državnoblagajno, ki bi nedvomno lahko povsem brez skrbi shajala tudi brez silno skromnih istrskih

233 Zaključek

prispevkov v primerjavi z davčnimi dohodki iz drugih območij Beneške republike, temveč predvsemna prihodke domačih komunov, ki tako niso imeli možnosti kakršnekoli infrastrukturne razvojnepomoči ali uvajanja projektov, ki bi lahko prispevali k oživitvi gospodarskih dejavnosti.

So si pa severnoistrski komuni poskušali pomagati na druge načine, znane in uveljavljene tudi vdrugih sredozemskih mestecih z antično tradicijo. Na prvem mestu so bili tako imenovani fontiki, toje komunska ustanova, ki je bila pristojna skrbeti za nemoteno preskrbo prebivalcev z žiti. Poleg tegaje imela še blagovno-posojilno vlogo, tako da je do naslednje žetve po točno določenih kriterijih in znizkimi (blagovnimi) obrestmi posojala žito družinam za lastno uporabo. Ob koncu srednjega veka pase na pobudo frančiškanskega meniškega reda najprej v Italiji, nato pa tudi v nekaterih drugihzahodnoevropskih sredozemskih mestih razvijejo ustanove z denarno-posojilnim značajem, predvsemkot odgovor na vse bolj razširjeno “oderuško” posojanje denarja s strani Židov, pa tudi kot odziv inprilagajanje cerkvene oblasti na tedaj že razvejano trgovsko in denarno poslovanje nasploh. To so bilitako imenovani Monte di Piet , ki so po nizkih obrestnih merah posojali denar za zastavke, ker pa somorali poslovati s tekočim kapitalom, se v njihovem okviru razvije tudi hranilna dejavnost, zato jihštejemo za predhodnike sodobnih bank. Čeprav s svojim imenom ustanove napovedujejo usmiljenje,pa to ni bilo več v duhu srednjeveške milosti do kreposti ubožnosti, temveč prej podpora obubožanimpripadnikom višjih slojev skupnosti, saj so prosilci za pridobitev posojila morali kakršnokoli vrednopremičnino zastaviti, torej jo tudi imeti. Ker so bila posojila omejena s skromnimi zneski, ki so se vKopru in Piranu v 18. stoletju gibali med 100 in 300 lirami, si posojilojemalci z njihovo pomočjo,razen premostitve finančne krize ali pridobitve manjkajoče skromnejše vsote za nakup oziromanaložbo v pridobitno dejavnost, niso mogli veliko pomagati.

Kljub temu pa je imela ustanova vse značilnosti prvobitne akumulacije kapitala, in to ne tolikoza posameznike, temveč bolj za skupnost oziroma v njenem imenu za komun, torej za lokalno oblast,ki ji je bila vsaj v primeru Kopra in Pirana tudi ustanovitelj, kar prav tako velja za druge istrskekomune, kjer so ustanovili institucijo s tem imenom in vlogo, to je v Rovinju in Buzetu, v ta krog pase lahko uvršča še tržaški Monte di Piet . Ustanova je zalagala ali po potrebi celo financiralaposamezen komun v primerih raznih obveznosti ali gospodarskih kriz, postopno pa so ji naložili tudiplačevanje raznih pristojbin, ki so bile prej v domeni komuna. Poleg tega pa je z razmeroma številnimuradniškim aparatom ustanova nudila razne administrativne službe, v prvi vrsti mestnim plemičem indobrostoječim oziroma izobraženim posameznikom iz vrhnjih slojev družbe, ki so na ta račun imelimožnost dodatnega zaslužka.

Poslovanje posameznih zastavljalnic, posojilnic in hranilnic, zlasti koprske in piranske, panazorno prikazuje tudi splošna gospodarska gibanja. Medtem ko je leta 1550 ustanovljeni koprskiMonte di Piet po epidemiji kuge v letu 1554 praktično prenehal delovati, ker so vsa njegova sredstvaporabili za razne preventivne in kurativne ukrepe za zajezitev epidemije, je po teh dogodkih tudigospodarstvo vseh severnoistrskih krajev zelo nazadovalo. Do izboljšanja gospodarskega stanja jeprihajalo postopoma proti koncu 16. in v začetku 17. stoletja, ko so leta 1608 ponovno ustanovilikoprski, leta 1634 pa še piranski Monte di Piet . Vendar je zastoj v trgovini z zaledjem in upadgospodarske moči Beneške republike zlasti v drugi polovici 17. in prvi polovici 18. stoletja potisniltudi poslovanje zastavljalnic v položaj nenehnega životarjenja, ki so ga spremljali občasni dvigi patudi padci, povezani v glavnem z nepravilnostmi in okoriščanji na račun ustanove zlasti s strani njenihuradnikov.

V drugi polovici 18. stoletja, ko je končno le opazno nekolikšno izboljšanje gospodarskegastanja v deželi, zlasti v severni Istri ter na območju v okolici Rovinja, ki je dosegel za tedanje razmereizjemno demografsko rast, se tudi višina kapitala v obeh obravnavanih zastavljalnicah precej poveča,povečajo pa se predvsem hranilne vloge. Izboljšanje na gospodarskem področju je bilo le delomapovezano z uvajanjem novih gospodarskih dejavnosti, kot je bilo na primer svilogojstvo, ki v tem časudoseže relativni razmah, temveč bolj s ponovnim povpraševanjem po tradicionalnih istrskihproizvodih, soli, olju in ribjem ulovu, še posebno po soljenih ribah. Manj se je povečalopovpraševanje po istrskem vinu, saj se je vinogradništvo in vinarstvo uspešno razvijalo tudi prekmorja, v sosednji Furlaniji, ki je poleg Benetk tedaj postala poglavitni odjemalec naštetih istrskih

234 Zaključek

proizvodov. Kljub razmeroma naglemu razvoju rovinjskega gospodarstva, ki je temeljilo na ribištvuin oljkarstvu, pa sta poglavitno vlogo na gospodarskem področju v beneški Istri še vedno ohranilaPiran in Koper, prvi s solno, oljčno in ribiško proizvodnjo, drugi pa poleg solne in oljčne še zvinogradniško in deloma svilogojsko dejavnostjo.

Na ohranjanje tradicionalnih proizvodnih odnosov kaže tudi slojevitost tedanje severnoistrskedružbene strukture. Majhno število mestnih plemičev le izjemoma pripusti k upravljanju določenihkomunskih ustanov ravno tako maloštevilnemu sloju trgovcev in obrtnikov, večina je kmetovalcev,ribičev in mornarjev, ki se sezonsko ukvarjajo še s solinarstvom, so pa brez možnosti sodelovanja prioblastnih strukturah. Vse večjo vlogo v gospodarskem življenju pa v času od konca 16. do 18. stoletjaodigrajo številne laične in cerkvene bratovščine, ki razpolagajo v glavnem z zemljiškimi posestvi teriz njih izvirajočimi na kolonatskem principu pridobljenimi zemljiškimi rentami. Očitno donosno jebilo tudi prenašanje oziroma reinvestiranje zakupov zemljiških rent bratovščin, ki so potekala pravpreko ustanov Monte di Piet .

V predhodnih obdobjih izoblikovani in zakoreninjeni družbeni odnosi so se v istrski družbenistvarnosti ohranjali še po obdobju beneške nadoblasti, ki ji je morda v nasprotju z obdobjem do 16.stoletja le težko pripisati večja prizadevanja za razvoj istrskega gospodarstva. Zanimivo pa je, da takobeneške kot lokalne oblasti tudi v drugi polovici 18. stoletja, ko je kljub vsemu zaznati napredke nagospodarskem področju, večino krivde za svoje neuspehe pripisujejo lokalnemu, večinoma zalednemukmečkemu prebivalstvu, ki da je leno in neprizadevno. Te stereotipe za večinoma slovanskoprebivalstvo so nato v svojih nacionalističnih prizadevajih s pridom uporabljali tudi istrski italijanskiiredentisti.

Kompleksnejšo podobo gospodarskega razvoja severne Istre lahko temu delu v nadaljnjihraziskavah nudi doslej še ne dovolj preučeno (in urejeno) gradivo drugih gospodarskih in davčnihustanov Beneške republike, ki se nahajajo v bogatem beneškem državnem arhivu, kakor tudi odtujenokoprsko arhivsko gradivo, pa ne le tisto v tržaškem državnem arhivu, dostopno na mikrofilmu, temvečgradivo t. i. Dodatka h koprskemu staremu arhivskemu gradivu (APP), ki je še povsem nedostopno.

235 Seznam kratic, virov in literature

Seznam kratic, virov in literature

a. e. = arhivska enota.

AMSI = Atti e Memorie della Societ Istriana di Archeologia e Storia Patria. Poreč 1884 - .

Annales = Annales: Anali za istrske in mediteranske študije. Koper, Zgodovinsko društvo zajužno Primorsko, Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije Koper, 1991 -.

AST = Archivio di Stato di Trieste (Državni arhiv v Trstu).

ASV = Archivio di Stato di Venezia (Državni arhiv v Benetkah).

A. T. = Archeografo Triestino. Trst, 1829 - .

BCT = Biblioteca Civica di Trieste (Mestna knjižnica v Trstu).

ELZ = Enciklopedija leksikografskog zavoda. Zagreb, Jugoslavenski leksikografski zavod,1966-1969.

GDZS = Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog.Ljubljana, SAZU, I., 1970, II., 1980.

MdP = Monte di Piet

OKSVK = Osrednja knjižnica Srečko Vilhar Koper.

Kronika = Kronika. Časopis za krajevno zgodovino. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1952 - .

m.v. = mos venetus, lat.; more Veneto, it.; beneško štetje novega leta, ki prične s 1. marcem.

PAK = Pokrajinski arhiv Koper.

PAK. PA. Pokrajinski arhiv Koper. Piranski arhiv.

P. I. = Pagine Istriane. Koper, 1903 - .

PMK = Pokrajinski muzej Koper.

SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana, DZS, 1994.

S. V. = Serenit Vostra, it.; Vaše Visočanstvo (tako se obračajo na doža).

v. c. = valuta corrente, it. obračunski denar

v. p. = valuta piazza, it.; tržni ali bančni obračunski denar

VHARiP = Vjesnik Historijskog arhiva u Rijeci i Pazinu. Reka - Pazin, 1957 -.

ZČ = Zgodovinski časopis. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1947 - .

VIRI

AC = ASV. Avvogadori di Comun.

APP = PAK. Dodatek k staremu koprskemu občinskemu arhivu (Appendice all'Archivio antico municipale diCapodistria). Uredil F. Majer.

ASV. SM = Senato Mare.

ASV. SR = Senato Rettori.

ASV. Vodnik = Guida Generale degli Archivi di Stato Italiani. IV. ASV. Rim 1994.

CAP. DAC = Capitoli per li Pubblici Dazj della Camera Fiscal di Capodistria, formati Dal MagistratoEccellentissimo De’ Deputati, ed Aggionti sopra la Provision del Dinaro, ed approvati Dall’EccellentissimoSenato, Benetke 1759, 1774, 1790, 1795 (v: ASV. DAPD, 690, 699; PAK. PA. Stampati).

CDI = P. Kandler: Codice Diplomatico Istriano. Trst 1986.


CJ = ASV. Consultori in Jure.

COMM = Commissiones et Relationes Venetae, Monumenta spectantia historiam Slavorum Meridionalium IV,Zagreb 1964

CONF = ASV. Provveditori Sopraintendenti alla Camera dei Confini.

Cons. X. = ASV. Consiglio di dieci. Lettere Rettori.

CSM = ASV. Cinque Savi alla Mercanzia.

DAPD = ASV. Deputati, ed Aggionti sopra la Provision del Denaro Pubblico.

DRI = ASV. Dispacci Rettori d'Istria.

LD = PAK. PA. Kodeksi, XIV. Liber dacii, 1588-1791

Leggi (1683) = Leggi, Decreti e Terminazioni del Ser.mo Magg.r Cons.o etc., Concernenti il buon gouernodell'Istria. Valerio Da Riva, Pod.t e Cap.o di Capodistria. (BCT).

Leggi (1757) = Leggi Statutarie per il buon governo della Provincia d'Istria. Delle Comunit , Fontici, Monti diPiet , Scuole, ed altri Luochi Pii, ed Offizj della medesima. Lorenzo Paruta, Podesta e Capitanio di Capodistria.(PMK).

Leggi Crim. (1751) = Leggi Criminali Venete (1751). Za objavo priredila Della Giovanna, E., Sorgato, A. (1980).Benetke.

LLMAI = Lexicon Latinitatis Medii Aevi Iugoslaviae (1973), vol. I-II. Editio Instituti historici Academiaescientiarum et artium Slavorum meridionalium, Zagrabiae.

M/ = Označevanje arhivskih enot po Inventarju F. Majerja (1904) in številki mikrofilmskega posnetka v: AST.Antico archivio municipale di Capodistria (Stari koprski občinski arhiv).

MC = ASV. Maggior Consiglio.

MDP = PAK. PA. Varia Piranensia. Mons Pietatis Pirani. Zapisniki sej zbornice zastavljalnice v Piranu (pod zap. št.15, 20, 21).

Nobili = Stampa Nobili di Capodistria (1770). OKSVK. D 10567.

PAK. Spisi = PAK. 6. Občina Koper. Spisi do leta 1600.

PAK. 85. = PAK. 85. Notarski spisi.

Prov. = La Provincia dell'Istria. Koper, 1867 -

PSD = ASV. Provveditori sopra Dazi, Revisori e regolatori dei Dazi e Dazio del vino.

PSO = ASV. Provveditori sopra Olii.

PTM = ASV. Senato. Dispacci Provveditori da Terra e da Mar.

Rel. = Relazioni dei Podest e Capitani di Capodistria, v: AMSI, 6-8/1890-92, 10/1894, 13/1897.

RPV = Relazioni di Provveditori veneti in Istria, v: AMSI, 5, 1889.

RR = Relazioni dei Capitani di Raspo, v: AMSI, 4, 1889.

SM = Senato Mare (1440-1797), v: AMSI, 7/1891, 9/1893, 11-17/1895-1901.

SMi = Senato Misti (1332-1440), v: AMSI, 3-5/1887-1889.

SR = Senato Rettori (1630-1797), v: AMSI, 18-20/1902-1904, 22-23/1906-1907.

SSec. = Senato Secreti (1401-1630), v: AMSI, 4/1888, 6-7/1890-1891.

SSS = ASV. Magistrato de Scansadori alle Spese Superflue.

STIZ = Statut Izole; objava: Morteani, L.: Isola ed i suoi Statuti. AMSI 3 (1887), 4 (1888), 5 (1889).

STKP = Statut Kopra; objava: Statut Koprskega komuna iz leta 1423 z dodatki do leta 1668 (Lo statuto delcomune di Capodistria del 1423 con le aggiunte fino al 1668). Za objavo priredil L. Margetić, Pokrajinski arhivKoper - Center za zgodovinske raziskave Rovinj, Koper-Rovinj, 1993.


STPI = Statut Pirana; objava: Pahor M., Šumrada J. (1987): Statut piranskega komuna od 13. do 17. stoletja.Ljubljana, SAZU.

STPU - Statut Pule; objava: Benussi, B. (1911): Statuto del comune di Pola. AMSI 27.

Term.Biave = Terminazione degl’Illust. ed Accell. Signori Sopra Proveditori, Proveditori, ed Inquisitor alle Biave.Benetke 1771. PAK. PA. Stampe, šk. 1.

238 Literatura

Literatura

Altan, M.G.B. (1987): Storia della solidariet in Friuli. Milano, Jaca Book.

Angelozzi, G.(1978): Le confraternit laicali. Un'esperienza Cristiana fra medioevo e et moderna. Brescia.

Apih, E. (1973): Contributo alla storia dell'agricoltura istriana (1750-1830). Atti CRS, 4, 119-129.

Apih, E. (1973a): Rinnovamento e illuminismo nel '700 italiano. La formazione culturale di Gian Rinaldo Carli.Deputazione di Storia Patria per la Venezia Giulia, Trst.

Apih, E. (1979): Capodistria nel '700 in alcune lettere inedite di Gianrinaldo Carli. Atti del Centro di ricerchestoriche di Rovigno, 9, 503-521.

Apih, E. (1982): Il rapporto sull'Istria del consigliere di Stato Giulio Cesare Bargani (1806). Atti CRS, 12, 203-335.

Assereto, G. (1983): Pauperismo e assistenza. Archivio Storico Italiano, Deputazione Toscana di Storia Patria,Anno CXLI, disp. II. Firenze, Leo S. Olschi Editore, 253-271.

Basioli, J. (1963): Razvitak ribarstva na zapadnoj obali Istre. Problemi sjevernog Jadrana, Rijeka, 1, 75-151.

Basioli, J. (1966): Trgovina i raspodjela morske ribe na obalama Istre u prošlosti. Jadranski zbornik, Pula,Rijeka, 6, 165-196.

Basioli, J. (1973): Lov male plave ribe obalama Istre u prošlosti. Jadranski zbornik, Pula, Rijeka, 8, 257-279.

Basioli, J. (1978): Ribarski propisi u statutima istarskih primorskih komuna. Jadranski zbornik, Pula, Rijeka,10, 119-158.

Benussi, B. (1887): Commissioni dei dogi ai podest veneti nell’Istria. AMSI 3, 3-109.

Benussi, B. (1888): Storia documentata di Rovigno. II. izdaja. Trst, 1977.

Benussi, B. (1893): La liturgia slava nell'Istria. AMSI, 9, 151-283.

Benussi, B. (1909): Cronache di Rovigno dal 1760 al 1806. AMSI, 25,

Benussi, B. (1910): Frammento demografico (Capodistria). V: Miscellanea di studi in onore di Attillio Hortis 2.Trst, 985-1021.

Benussi, B. (1924): L'Istria nei suoi due millenni di storia. Trst.

Benussi, B. (1928): Ragguaglio delle monete, dei pesi e delle misure per servire alla storia delle nostre province.AMSI, 40, 227-236.

Bernik, S. (1968): Koper, Izola, Piran. Organizem slovenskih obmorskih mest. Ljubljana - Piran, Mladinskaknjiga, Medobčinski zavod za spomeniško varstvo.

Bertoša, M. (1967): Jedan prilog naseljavanju Istre u XVII stoljeću. Historijski zbornik, Zagreb, 19-20.

Bertoša, M. (1972): Istarski fragment itinerara mletačkih sindika iz 1554 dodine. Vjesnik historijskog arhiva uRijeci i Pazinu (VHARP), Reka-Pazin, 17,

Bertoša, M. (1974): La guerra degli Uscocchi e la rovina dell'economia istriana. Atti CRS, 5, 35-127.

Bertoša, M. (1978): Istarsko vrijeme prošlo. Pula.

Bertoša, M. (1979): Istra u prošlosti (I). Pusta zemlja. Istra, Pula, 17, 3.

Bertoša, M. (1985): Etos i etnos zavičaja. Pula.

Bertoša, M. (1986): Mletačka Istra u 16. i 17. stoljeću, I-II. Pula, Istarska naklada.

Bertoša, M. (1988): Neki podaci o krijumčarenju (i uzgoju) duhana u Istri u XVIII. stoljeću. Problemi sjevernogJadrana, Rijeka, 6, 83-108.

Bertoša, M. (1989): Zlikovci i prognanici. Socijalno razbojništvo u Istri u XVII. i XVIII. stoljeæu. Pula, Istarskaknjiževna kolonija »Grozd«.

Bertoša, M. (1989a): Glad i "kriza mortaliteta" godine 1817: istarski mikrokozmos i evropski kontekst (Obavijest oarhivskim sondiranjima i metodama elaboracije). Rad Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti 445, KnjigaXXVIII. Društvene znanosti. Zagreb, 3-53.

239 Literatura

Bianco, F. (1994): Ribellismi, rivolte antifiscali e repressione della criminalità nell'Istria del '700. Acta Histriae III.Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 149-164.

Bibliografija o ekonomskoj historiji Jugoslavije (1978). Acta historico-oeconomica Iugoslaviae, Zagreb.

Biraben, J.-N. (1976): Les hommes et la peste en France et dans les pays europeen et mediterraneens. Paris.

Boerio, G. (1856): Dizionario del dialetto Veneziano. Benetke, Premiata Tipografia di Giovanni Cecchini Edit.

Bonin, F. (1989): Izvoz vina iz Pirana v letih 1750-1780. Kronika, Ljubljana, 37, 49-52.

Boyer-Xambeau, M.T., Deleplace, G., Gillard, L. (1986): Monnaie privée et pouvoir des princes. Édition duCNRS. Paris, Presses de la Fondation Nationale des Sciences Politique.

Bratož, R. (1981): Kratek oris zgodovine kršèanstva na Slovenskem v pozni antiki. ZÈ, 35, 205-221.

Bratuliæ, V. (1959): Rovinjsko selo (monografija jednog istarskog sela). Zagreb

Braudel, F. (1958): La vita economica di Venezia nel secolo XVI. Storia della Civiltà veneziana VII, Firenze.

Braudel, F. (1966): La Méditerranée et le monde méditerranéen à l'époque de Philippe II. Pariz.

Braudel, F., Spooner, F. (1967): Prices in Europe from 1450 to 1750. V: The Cambridge economic history ofEurope. IV. Cambridge, 374-486.

Braudel, F. (1988): Strukture vsakdanjega življenja: mogoèe in nemogoèe. Materialna civilizacija, ekonomijain kapitalizem, XV.-XVIII. stoletje. I-II. Studia humanitatis, Ljubljana.

Braudel, F. (1989): Igre menjave. Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV.-XVIII. stoletje. I-II.Studia humanitatis, Ljubljana.

Braudel, F. (1991): Èas sveta. Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV.-XVIII. stoletje. I-II.Studia humanitatis, Ljubljana.

Brglez Uranjek, A. (1997): Nepremièna posest v Piranu ob koncu 16. stoletja. Primerjalna ocena urbanepodobe Pirana ob koncu srednjega in v zaèetku novega veka. Annales, 10, 139-152.

Budicin, M. (1988): Alcune linee e fattori di sviluppo demografico di Orsera nei secoli XVI-XVIII. Atti CRS,18, 93-120.

Budicin, M. (1989): L'andamento della popolazione a Cittanova nei secoli XVI-XVIII. Atti CRS, 19, 75-106.

Cargnelutti, L. (1994): Istituti di pegno e comunità. Guida dell’Archivio del Monte di Pietà di Udine (1496-1942). Udine, Arti Grafiche Friulane.

Cervani, G., De Franceschi, E. (1973): Fattori di spopolamento nell'Istria veneta nei secoli XVI e XVII. Atti CRS,4, 7-118.

Cesca, G. (1882): La sollevazione di Capodistria nel 1348. 100 documenti inediti, pubblicati ed illustrati da G.Cesca, Verona-Padova.

Cherini, A. (1961): Aspetti dell'ordinamento tributario nell'Istria del Settecento. Pagine Istriane, Trst, IV S., XI, 4,309-321.

Cherini, A. (1970) (pseudo. Giustino Poli): La pesca in Istria negli anni tra il 1700 e il 1800. P. I., Trst, IV. S.,XXX, 27, 48-60.

Clavero, B. (1991): Antiodora. Antropologia catolica della economia moderna. Milano, Giuffre.

Combi, C. (1864): Saggio di bibliografia istriana. Trst.

Cossar, R. M. (1930): Una vecchia circolare riguardante i friulani dell'Istria. Ce fastu?, Udine, 3-4.

Èolak, N. (1962): Naše ribarstvo do pada Mletaèke republike. Pomorski zbornik (Povodom 20-godišnjice danamornarice i pomorstva Jugoslavije, 1942-1962). Zagreb, 1, 393-438.

Darovec, D. (1989): Obrambna organizacija komuna Koper pod Beneèani. Kronika, Ljubljana, 37, 1-2, 27-37.

Darovec, D. (1990): Od prihoda Slovanov do propada Beneške republike. V: Kraški rob in Bržanija. Pokrajinskimuzej Koper, Koper, 31-62

Darovec, D. (1991): Poroèilo o delu na fondu Kapiteljskega arhiva Koper v Pokrajinskem arhivu v Kopru,namenjenem restituciji (1991). Annales, Koper, 1, 1, 273-275.

240 Literatura

Darovec, D. (1991, 1992): Oblike zavarovalstva v severni Istri v obdobju Beneške republike. Annales, Koper, 1, 1,69-80, in 2, 2, 109-118.

Darovec, D. (1992): Pregled zgodovine Istre. Knjižnica Annales 1. Zgodovinsko društvo za južno Primorsko -Primorske novice, Koper.

Darovec D. (1993): Migracije in (etnièna) dihotomija mesto - podeželje v Istri do konca 18. stoletja. Mediteran vSloveniji - Èasopis za kritiko znanosti, Ljubljana, 158-159, 179-193.

Darovec, D. (1994): Notarjeva javna vera. Notarji in vicedomini v Kopru, Izoli in Piranu v obdobju Beneškerepublike. Knjižnica Annales 7. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko.

Darovec, D. (1995): Vinogradništvo in vinarstvo kot poglavitna gospodarska panoga v severni Istri v obdobjuBeneške republike. V: Dežela refoška. Vinogradništvo in vinarstvo slovenske Istre. Knjižnica Annales 10.Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 121-140.

Darovec, D. (1995a): Poskus opredelitve problematike naseljevanja Slovencev med Dragonjo in Mirno do 17.stoletja in njen vpliv na oblikovanje slovenske etniène meje v Istri. V: Slovenci v Hrvaški. Ljubljana, Inštitut zanarodnostna vprašanja, 37-61.

Darovec, D. (1996): Studi storico-economici sull’Istria alla fine del’”Ancien Régime”: risultati e prospettive.Ricerche di Storia Sociale e Religiosa. Vicenza, Istituto per le Ricerche di Storia Sociale e Religiosa, 49, 113-134.

Darovec, D. (1996a): Koper kot Capo d’Istria. V: Kriza socialnih idej. Britovškov zbornik. Ljubljana,Filozofska fakulteta, 27-44.

Darovec D. (1997): Merkantilistièni poskus Gian Rinalda Carlija: predilnica v Cereju pri Kopru. Acta HistriaeV. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Znanstveno-raziskovalno središèe Republike SlovenijeKoper, 91-102.

De Franceschi, Cam. (1907): La popolazione di Pola nel sec. XV e nei seguenti. AT, 31.

De Franceschi, C. (1964): Storia documentata della Contea di Pisino. AMSI, 62-63-64.

Gerosa, E. (1921): Progetto di Bonificazione delle exSaline di Capodistria, delle Valli di Stagnone e di Campi edelle exSaline di Muggia e Zaule. Milano.

Erceg, I. (1970): Trst i bivše habsburške zemlje u međunarodnom prometu. V: Građa za gospodarsku povijestHrvatske, knj. 15. Zagreb, 183-189.

Erceg, I. (1972): Trgovina između Habsburške monarhije i Turske preko sjevernojadranskih luka. Jadranskizbornik, Pula, Rijeka, 8, 161-184.

Erceg, I. (1976): Nosioci obrta, pomorstva i trgovine u gradovima Karlobag, Senj, Bakar, Rijeka i Trst (1775). Actahistorico-oeconomica Iugoslaviae, Zagreb, 3, 7-41.

Erceg, I. (1977): Sjeverojadranske luke u ekonomskoj politici bečkog dvora (18. stoljeće). Actahistorico-oeconomica Iugoslaviae, Zagreb, 4, 7-21.

Erceg, I. (1980): Dva i pol stoljeća kretanja stanovništva Istre (1554-1807). V: Gunjačin zbornik. Zagreb, 229-250.

Erceg, I. (1981): Broj i velièina porodica u Istri (2. polovica 18. stoljeæa). Acta historico-oeconomica Iugoslaviae,Zagreb, 9, 1-16.

Erceg, I. (1982): Struktura stanovništva i njegova socijalno-ekonomska osnova u bivšoj Mletaèkoj Istri (1803).Acta historico-oeconomica Iugoslavie, Zagreb, 9, 29-52.

Erceg, I. (1983): Kretanje stanovništva u bivšoj Mletaèkoj Istri za vrijeme austrijskog i francuskog vladanja(1803-1811). Zbornik Zavoda za povijesne znanosti IC JAZU, Zagreb, 13, 1-50.

Erceg, I. (1983a): Broj i financijsko stanje bratovština u Istri (1741.). VHARP, Rijeka, 26, 103-123.

Erceg, I. (1986): Struktura stanovništva i njegova zdravstvena zaštita potkraj XVIII. i poèetkom XIX stoljeæa ubivšoj mletaèkoj Istri. VHARP, Rijeka, 27, 35-49.

Erceg, I. (1995): Poèeci proizvodnje soli i opseg solana na istoènojadranskoj obali. ZÈ, 49, 4, 595-606.

Garrani, G. (1957): Il carattere bancario e l’evoluzione strutturale dei primigenii Monti di Pietà. Istituto dieconomia aziendale dell’Università commerciale “L. Bocconi” - Milano. Milano, Giuffrè.

241 Literatura

Geremek, B. (1973): Il pauperismo nell’età preindustriale (sec. XIV-XVIII). Storia d’Italia. Volume quinto.Torino, Giulio Einaudi editore, 669-698.

Geremek, B. (1973a): Renfermement de paures en Italie (XIVe-XVIIIe siècles). Remarques préliminaires.Histoire économic du monde méditerranéen, 1450-1650. Mélanges en l’honneur de F. Braudel. Toulouse, Privat,205-218.

Geremek, B. (1997): Usmiljenje in vislice. Zgodovina revšèine in milosrènosti. Studia Humanitatis, Ljubljana.

Gestrin, F. (1962): Pregled pomorstva v Slovenskem Primorju. Pomorski zbornik, Zagreb, 2, 1489-1515.

Gestrin, F. (1965): Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja. Ljubljana,SAZU.

Gestrin, F. (1972): Nekaj virov za pomorske zveze Reke in drugih naših pristanišč s Senigalijo (1802-1811).VHARP, Rijeka, 17, 79-93

Gestrin, F. (1972a): Mitninske knjige 16. in 17. stoletja na Slovenskem. Viri za zgodovino Slovencev 5. Ljubljana,SAZU.

Gestrin, F. (1975): Gospodarstvo in družba zahodnojugoslovanskih dežel od srede 15. do srede 17. stoletja. ZČ,45-76.

Gestrin, F. (1975a): Trgovina slovenskih dežel z italijanskimi ob koncu srednjega veka in v 16. stoletju. ZČ,Ljubljana, 29, 1-2, 89-108.

Gestrin, F. (1975b): Piranska potovanja v 15. stoletju. Kronika, Ljubljana, 22, 74-80.

Gestrin, F. (1977): Prispevek k poznavanju povezav Pirana s slovenskim zaledjem. Oskrba Pirana z mesom vdesetletjih okoli srede 15. stoletja. Slovensko morje in zaledje, Koper, 1, 11-19.

Gestrin, F. (1978): Pomorstvo srednjeveškega Pirana. Ljubljana, SAZU.

Gestrin, F. (1978a): Migracije Slovanov v Italijo. Rezultati jugoslovanske historiografije. ZČ, 30, 7-21.

Gestrin, F. (1978b): Pomorski promet mest Slovenskega Primorja v 15. in 16. stoletju. Acta historico-oeconomicaIugoslaviae, Zagreb, 105-113.

Gestrin, F. (1981): Italijani v slovenskih deželah od 13. do 17. stoletja. ZČ, 35, 223-241.

Gestrin, F. (1982): Marginalije k Valenčičevi razpravi o tovorništvu na Kranjskem. ZČ, 36, 4, 347-354.

Gestrin, F., Mihelič, D. (1990): Tržaški pomorski promet 1759/1760. Ljubljana, SAZU.

Gestrin, F. (1991): Industrijske rastline (lan, konoplja, murve) na Slovenskem. Kronika, 39, 3, 39-44.

Gestrin, F. (1991a): Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana.

Gestrin, F. (1997): Slovani v Italiji v zgodnjem srednjem veku. Annales, 7, 10, 177-184.

Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev (1970). Zgodovina agrarnih panog 1. Ljubljana.

Grafenauer, B. (1969): Proces doseljavanja Slovena na zapadni Balkan i u istočne Alpe. Posebna izdanja Centra zabalkanološka istraživanja, Sarajevo, 4.

Grah, I. (1983): Izvještaji poreèkih biskupa Svetoj stolici (1588-1775). Croatica christiana periodica VII,Zagreb.

Herkov, Z. (1971): Mjere Hrvatskog primorja s osobitim osvrtom na solne mjere i solnu trgovinu. Posebno izdanjehistorijskih arhiva u Rijeci i Pazinu, Rijeka, 4.

Herkov, Z. (1974, 1977): Prinosi za upoznavanje naših starih mjera za dužinu i površinu. Zbornik Historijskoginstituta JAZU, Zagreb, 7, 61-151, 8, 143-215.

Herkov, Z. (1978): O istarskim šupljim mjerama od kraja XVIII do polovice XIX stoljeća. Jadranski zbornik,Rijeka-Pula, 10, 353-392.

Herkov, Z. (1983): Još nešto o starim mjerama Hrvatskog primorja i Istre. Jadranski zbornik, Rijeka-Pula, 11, 219-254.

Herkov, Z. (1985): Dodatak uz stare mjere Hrvatskog primorja i Istre. Jadranski zbornik, Rijeka-Pula, 12, 459-521.

242 Literatura

Hocquet, J.-C. (1990): Il sale e la fortuna di Venezia. Rim, Jouvence. (Le sel et la fortune de Venise. Voiliers etcommerce en Méditerranée 1200-1650. P.U.L. 1979).

L'Istria (1846-1852) di Pietro Kandler. Trst.

Ive, A. (1885): Dei Banchi feneratizi e capitoli degli Ebrei di Pirano, e dei Monti di Piet in Istria. Rovinj,Tipografia Bontempo e comp. Editrice.

Ivetić, E. (1991): La popolazione di Parenzo nel settecento: aspetti, problemi ed episodi del movimentodemografico. Atti CRS, 21, 117-185.

Ivetić, E. (1997): La popolazione dell’Istria nell’et moderna. Lineamenti evolutivi. Rovinj, CRS.

Kandler, P. (1855): Indicazioni per riconoscere le cose storiche del Litorale. Trst.

Kandler, P. (1872): Notizie storiche di Pola. Trst.

Klen, D. (1954): Ekonomika Istre i Slovenskog primorja. V: Istra i Slovensko primorje. Sarajevo, 78-88.

Klen, D. (1961): Valput u Istri. Zbornik Historijskog instituta JAZU, Zagreb, 3, 297-328.

Klen, D. (1963): Mletačka eksploatacija istarskih šuma i obvezan prevoz tereta do luke kao specifičan državni porezu Istri od 15. do kraja 18. stoljeća. Problemi sjevernog Jadrana, Rijeka, 1, 199-280.

Klen, D. (1966): Solane i rižišta na istoènoj obali Istre (XVII-XVIII st.). Jadranski zbornik, Pula, Rijeka, 6, , 237-252.

Klen, D. (1969): Fratrija, fevd opatije sv. Mihovila nad Limom u Istri i njegova sela (XI-XVIII st.). Historijskiarhivi u Rijeci i Pazinu.

Klen, D. (1969): Urbar Pazinske grofovije (1498). VHARP, 14.

Klen, D. (1973): Urbari i popisi Lupoglava (1560-1571). VHARP, Rijeka, 18, 5-69.

Klen, D. (1976): Ekonomsko značenje razvođenja u Istri i Istarskog razvoda napose. Istra, Pula, 14, 3-4, 41-47.

Klen, D. (1977): Uvjeti i razvitak odnosa između pučana i građana u mletačkoj Istri. Radovi Instituta za hrvatskupovijest, Zagreb, 10, 305-334.

Klen, D. (1986): Šćavunska vesla. Galije i galijoti na istočnoj obali Jadrana. Istra kroz stoljeća, knj. 39. Pula,Čakavski sabor.

Kos, F. (1902, 1906, 1911, 1915, 1928): Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. Ljubljana.

Kos, F. (1982): Izbrano delo. Zbral in uredil Bogo Grafenauer. Ljubljana, Slovenska matica.

Kos, M. (1950): O starejši slovanski kolonizaciji v Istri. Razprave SAZU. Razred za zgodovino in družbene vede,Ljubljana, 1, 1-27.

Kos, M. (1954): Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Urbarji Slovenskega primorja. Ljubljana, SAZU, zv. III.

Kramar, J. (1988): Izola - mesto ribičev in delavcev. Koper, Lipa.

Kulišer, J. (1959): Splošna gospodarska zgodovina srednjega in novega veka. I.-II. Ljubljana, Državna založbaSlovenije.

Lane, F. C. (1978): Storia di Venezia. Torino, Giulio Einaudi Editore. (Orig.: (1973) Venice. A Maritime Republic.Johns Hopkins University Press).

Lane, F. C. (1982): I mercanti di Venezia. Torino, Giulio Einaudi Editore. (Orig.: (1969) Andrea Barbarigo,Merchant of Venice. Venice and History. Johns Hopkins University Press).

La société et les pauvres en Europe (XVIe-XVIIIe si cles) (1974). Presses Universitaires de France. Paris.

Le Roy Ladurie, E. (1982): Tempo di festa, tempo di carestia: Storia del clima dall'anno mille. (Paris 1967)Torin.

Luetić, J. (1956): O pomorstvu Hrvatskog Primorja i Istre u 18. stoljeću. Jadranski zbornik, Reka, 1, 239-260.

Luzzatto, G. (1953): Il portofranco di Trieste e la politica mercantilisticca austriaca nel '700. Trst.

Luzzatto, G. (1961): Storia economica di Venezia dall'XI al XVI secolo. Benetke.

243 Literatura

Majer, F. (1904): Inventario dell’Archivio antico municipale di Capodistria. Koper.

Majer, F. (1912): Gli ebrei feneratori a Capodistria. P. I., Koper.

Manin, M. (1994): Prilog o gospodarsko-socialnim odnosima i o demografskim kretanjima u Istri tijekom 18.stoljeća. Acta historico-oeconomica, Zagreb, 21, 117-145.

Maranini, G. (1927): La Costituzione di Venezia. Vol. 1: Dalle origini alla serrata del Maggior Consiglio. Vol. 2:Dopo la serrata del Maggior Consiglio. Firenze (ponatis 1974), La Nuova Italia editrice.

Meneghin, V. (1969): Il »Mons Euganeue« di Giovanni Barozzi, poemetto sull'erezione del Monte di Piet diPadova (1491). Fonti e ricerche di storia ecclesiastica padovana. Padova, Istituto per la storia ecclesiasticapadovana, 2.

Meneghin, V. (1974): Bernardino da Feltre e i Monti di Piet . Vicenza, L.I.E.F. Edizioni.

Mihelič, D. (1979): Socida v Piranu od 1280 do 1340. V: Slovensko morje in zaledje. Koper, 2-3.

Mihelič, D. (1981): O nagrajevanju dela in uslug v srednjeveškem Piranu. Acta historico-oeconomica Iugoslavie,Zagreb, 8, 81-93.

Mihelič, D. (1984): Agrarno gospodarstvo Pirana od 1280 do 1340. ZČ, 38, 193-224.

Mihelič, D. (1984a): Najstarejša piranska notarska knjiga (1281-1287/89). Ljubljana, SAZU.

Mihelič, D. (1985): Neagrarno gospodarstvo Pirana od 1280 do 1340. Ljubljana, SAZU.

Mihelič, D. (1989): K osvetlitvi nekaterih votlih mer srednjeveškega Pirana. Kronika, Ljubljana, 27, 1-2, 22-26.

Mihelič, D. (1991): Mestni vsakdan v obdobju baroka v luči različnih pisanih virov (Piran, 1600-1602. Annales,Koper, 1, 1, 91-102.

Mihelič, D. (1993): Prispevek k poznavanju obrti v srednjeveških mestih Piran, Ljubljana in Maribor. ZČ, 47, 4,497-503.

Mihelič, D. (1995): Vinogradništvo in vinska trgovina na srednjeveškem piranskem območju. V: Dežela refoška.Vinogradništvo in vinarstvo slovenske Istre. Knjižnica Annales 10. Koper, Zgodovinsko društvo za južnoPrimorsko, 99-120.

Mihelič, D. (1996): O začetkih piranskega solarstva. Annales, Koper, 6, 8, 339-348.

Mihelič, D. (1997): Cene obrtnih storitev v mestih slovenskega prostora pred sredo 14. stoletja (Primorje -notranjost). Annales, Koper, 7, 10, 117-124.

Milanović, B. (1967): Hrvatski narodni preporod u Istri. Pazin.

Minotto, A. S. (1895): Documenta ad Forumjulii, Istriam, Goritiam, Tergestum spectantia. AMSI 11.

Montanari, D. (1989): “Mons omnibus subvenit”. I Monti di Piet fra credito e carit . Brescia.

Morteani, L. (1881): Condizioni economiche di Trieste e l'Istria nel secolo XVIII, studiate dalle relazioni de'Podest -Capitani di Capodistria. Trst.

Morteani, L. (1886): Notizie storiche della citt di Pirano. Trst.

Müllner, A. (1909): Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien von der Urzeiten bis zum Anfange des XIX.Jahrhunderts. Wien-Leipzig.

Naldini, P. (1700): Corografia ecclesiastica o'sia descrittione della citta, e della diocesi di Givstinopoli Dettovolgarmente Capo d'Istria. Benetke.

Napoleonove Ilirske province (1809-1814) (1964). (Zbornik). Ljubljana.

Netto, G. (1975): L'Istria veneta nell'anagrafe del 1766. AMSI, 75, 113-254.

Nicolich, E. (1882): Cenni storico-statistici sulle soline di Pirano. Trst.

Orioli, L. (1984): Le confraternite medievali e il problema della povert . Lo statuto della Compagnia si Santa MariaVergine e di San Zenobio di Firenze nel secolo XIV. Rim, Biblioteca di storia sociale, 16.

Pahor, M. (1972): Socialni boji v občini Piran od XV. do XVIII. stoletja. Ljubljana, Piran, Mladinska knjiga,Pomorski muzej “Sergej Mašera” Piran.

244 Literatura

Papadopoli, N. (1885): Sul valore della moneta Veneziana. Benetke.

Parenzo, A. (1894): Un'inchiesta sulla pesca in Istria e Dalmazia. Benetke.

Pavani, E. (1890): Cenni storici intorno alla seta in Gorizia, nell’Istria e in Trieste. A.T., 16, 86-130.

Pederin, I. (1973): Istra u austrijskim i njemaèkim putopisima 18. do 20. stoljeæa. Istarski mozaik, Pula, 6, 54-68.

Peršiè, J. (1975): Florentinec Franciscus Benzini, bankir v Piranu (1338-1348). Kronika, Ljubljana, 23, 138-148.

Peršič, J. (1977): Družina florentinskih bankirjev Soldanieri v Piranu. Kronika, Ljubljana, 25, 12-18.

Peršič, J. (1984): Židje v poznosrednjeveški beneški Istri. Slovensko morje in zaledje. Koper, 6-7, 39-79.

Petronio, P. (1681): Memorie sacre e profane dell' Istria. Trst 1968.

Pezzolo, L. (1994): Problemi fiscali in Istria (secoli XVI-XVIII). Acta Histriae III. Koper, Zgodovinsko društvo zajužno Primorsko, 165-172.

Piccoli, G. (1997): Gli studenti istriani all'Universit di Padova inquadrati nella cultura regionale dell'epoca.Acta Histriae V. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Znanstveno-raziskovalno središče RepublikeSlovenije Koper, 183-188.

Pivec-Stelé, M. (1930): Le vie conomique des Provinces illyriennes. Pariz.

Poli, G. (1972): Il Fondaco di Capodistria. P.I., 33, 35-43.

Prilozi za bibliografiju objavljenih izvora za povijest Istre (1977-1980). I.-IV. Zagreb, Jugoslovanska akademijaznanosti i umjetnosti.

Prodi, P. (1982): La nascita dei Monti di Piet : tra solidarismo cristiano e logica del profitto. Annali dell’Istitutostorico italo-germanico in Trento. Il Mulino, Bologna, 8, 211-224.

Pullan, B. (1982): La politica sociale della Repubblica di Venezia 1500-1620. I., II. /Rich and poor in RenaissanceVenice. The Social Institutions of a Catholic State, to 1620. Oxford, Basil Blackwell (1971)/. Rim, Il VeltroEditrice.

Quarantotti. , G. (1954): Trieste e l'Istria nell'et Napolenica. Firenze.

Ribarić, J. (1953): Stupe i stupanje sukna u Istri. Zbornik za narodni život i običaje južnih Slavena, Zagreb, 37, 69-79.

Rossetti, D. (1891): Delle saline di Trieste. A.T., 17, 439-467.

Rotar, B. (1981): Pomeni prostora (Ideologije v urbanizmu in arhitekturi). Ljubljana.

Rutar, S. (1896): Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra. Ljubljana.

Saksida, A. (1994): Mesarska obrt in njen pomen v severozahodnih istrskih mestih od 13. do 17. stoletja.Annales, Koper, 4, 5, 261-266.

Sbriziolo, L. (1968): Per la storia delle confraternite veneziane: dalle deliberazioni Miste (1310-1476) del Consigliodei Dieci. Scoale comunes, artigiane e nazionali. Atti dell’Istituto Veneto di Scienze, Lettere ed Arti, Classe discienze morali, lettere ed arti, 126, 405-418.

Schanzer, C. (1899): La trasformazione delle Confraternite nel diritto pubblico italiano. Rim, F.lli CapacciniEditori.

Schiavuzzi, B. (1888): Le epidemie di peste bubbonica in Istria. Notizie storiche. AMSI, 4, 423-447.

Schiavuzzi, B. (1889): La malaria in Istria. Ricerche sulle cause che l'hanno prodotta e che la mantengono. AMSI, 5,319-472.

Schiavuzzi, B. (1901-1904): Cenni storici sull'etnografia dell'Istria. AMSI, 17-20.

Scottoni, G. F. (1773): Illustrazione dei pesi et delle misure di Venezia. Tavole tre. Benetke.

Scusa, V. (1863): Storia cronografica di Trieste. Trst.

Semi, F. (1991): Istria e Dalmazia. Uomini e tempi. Istria e Fiume. Bologna, Del Bianco editore.

Simoniti, V. (1991): Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju. Ljubljana.

245 Literatura

Sitran Rea, L. (1997): Studenti istriani all'Universit di Padova nella prima met del Settecento. Acta Histriae V.Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije Koper,157-182.

Slovensko primorje in Istra (1953). Beograd.

Stanojević, G. (1965): Naseljavanje Istre u XVII vijeku s osvrtom na iseljavanje iz Crne Gore i Crnogorskogprimorja. Istorijski zapisi, Titograd, 12.

Stulli, B. (1955): Borba oko ribolova u obalnom moru Istre. Split.

Šetiæ, N. (1989): Napoleon u Istri. Pula, Istarska književna kolonija »Grozd«.

Šetiæ, N. (1987): Poreè i Poreština u doba Napoleona (1805-1813). Zbornik Poreštine, Poreè, 2, 157-169.

Šorn, J. (1959): Trst in njegovo neposredno zaledje v prvih desetletjih 17. stoletja. Kronika, 7, 148-160.

Štefaniæ, V. (1956): Glagoljaši u Kopru g. 1467-1806. Starine JAZU, Zagreb, 46.

Štefaniæ, V. (1956a): Bratovštine. Enciklopedija Jugoslavije, Zagreb, 2, 186-188.

Štih, P. (1994): Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem. Ljubljana, Znanstveniinštitut Filozofske fakultete.

Štih, P., Simoniti, V. (1996): Slovenska zgodovina do razsvetljenstva. Ljubljana, Korotan.

Tamaro, A. (1924): Storia di Trieste I-II. Trst.

Tedoldi, L. (1996): Pravo na obmoèjih “Terre” in “Mar”. Primerjava statutov “Terraferme” in statutov Kopra (15.-18. stol.). Acta Histriae IV. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Znanstveno-raziskovalno središèeRepublike Slovenije Koper, 25-36.

Titl, J. (1965): Socialnogeografski problemi na koprskem podeželju. Koper.

Titl, J. (1988): Vodni mlini in mlinarstvo v Slovenski Istri. Koper, Lipa.

Titl, J. (1998): Geografska imena v severovzhodni Istri. Knjižnica Annales 18. Koper, Zgodovinsko društvo zajužno Primorsko, Znanstveno-raziskovalno središèe Republike Slovenije Koper.

Tommasini, G. F. (1837): De' Commentarj storici-geografici della provincia dell'Istria. A.T., 4.

Trampus, A. (1991): Nuovi orientamenti metodologici e prospettive storiografiche nella ricerca sulla vita el'opera di Gianrinaldo Carli. A. T., 51.

Trexler, R. C. (1974): Charity and Defence of Urban Elites in the Italian Communes. V: The Rich, the Well-born and Powerfull, F. C. JAHER (ur.), Urbana.

Tucci, U. (1967): Un problema di metrologia navale: la botte veneziana. Studi veneziani, Benetke, 9, 201-246.

Umek, E. (1957): Prispevki za zgodovino ovčjereje na Krasu in v Slovenski Istri. Slovenski etnograf, Ljubljana,10, 71-76.

Umek, E. (1970): Ribištvo in ribolov. V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnihpanog I. Ljubljana, SAZU, 495-520.

Umek, E. (1975): Oris nastanka in razvoja arhivskih zavodov na obalnem območju. Sprehod skozi čas. Ob 30-letnici osvoboditve in 75-letnici arhivske službe v slovenski Istri. Koper, PAK.

Valenčič, V. (1981): Tovorništvo na Kranjskem. ZČ, 35, 243-277.

Valvasor, J.V. (1984): Slava vojvodine Kranjske (1689). Izbrana poglavja. Ljubljana, Mladinska knjiga.

Ventura, A. (1964): Nobilt e popolo nella societ veneta del '400 e '500. Bari, Editori Laterza.

Venturini, D. (1903): Il vecchio »Maggior Consiglio« della citt di Capodistria. Pagine Istriane, Koper, 5, 105-115.

Verri, A.( 1765): Del commercio della Nobilt . Caff , Koper.

Vilfan, S. (1954): Prispevki k zgodovini mer na Slovenskem (s posebnim ozirom na ljubljansko mero, 16.-19.stoletje). ZČ, 8, 27-86.

Vilfan, S. (1954a): Koprski glavar Slovanov v avstrijsko-beneški vojni. Kronika, Ljubljana, 2, 24-29.

246 Literatura

Vilfan, S. (1957): Podobe iz nekdanje živinoreje med Trstom in Slavnikom. Kronika, Ljubljana, 5, 69-87.

Vilfan, S. (1957a): K obdelavi polja v Slovenski Istri. Slovenski etnograf, Ljubljana, 10, 61-70.

Vilfan, S. (1962, 1963): K zgodovini kmečkega kupčevanja s soljo. Gospodarsko-pravne podlage povesti oMartinu Krpanu. Kronika, Ljubljana, 10 in 11.

Vilfan, S. (1983): Prometni položaj slovenskih dežel in preskrba zahodnih mest (od 14. do 17. stoletja). ZČ, 37, 1-2,5-20.

Vilfan, S. (1987): Temelji in razvoj denarnih sistemov v slovenskih deželah do 17. stoletja. ZČ, 40, 397-412.

Vinja, V. (1986): Jadranska fauna. Etimologija i struktura naziva. I-II. Split, Logos.

Vitoloviæ, V. (1971): Iz prošlosti poljoprivredne Istre od antike do XVIII. stoljeæa. Zbornik Poreštine, Poreè.

Vlajinac, M.: Rečnik naših starih mera u toku vekova. Posebna izdanja SANU, 1, 349/40, Beograd 1961; 2,372/47, Beograd 1964; 3, 418/63, Beograd 1968; 4, 472/74, Beograd, 1974.

Zalin, G. (1976): Economia e produzione olearia nell'Istria nel secondo Settecento. Economia e Storia, Rim, 2,177-220.

Zgodovina narodov Jugoslavije 1 (1953). Do začetka 16. stoletja (več avtorjev). Ljubljana.

Ziliotto, B. (1907): Salotti e conversari Capodistriani del 700. A. T., 31, 317 - 340.

Ziliotto, B. (1908): Trecentosessantasei lettere di Gian Rinaldo Carli Capodistriano cavate dagli originali eannotate. A. T., 32.

Ziliotto, B. (1944): Accademie ed accademici di Capodistria. A. T., 57.

Ziliotto, B. (1946): La Rinaldeide di Alessandro Gavardo e la giovinezza di Gianrinaldo Carli (1720-1765). A.T., 59-60.

Ziliotto, B. (1954): Primi moti antioligarchici a Capodistria (1763-1769). Archivio Veneto, Benetke, 54-55, 71-79.

Ziliotto, B. (1965): Aspetti di vita politica ed economica nell'Istria del settecento. Pagine Istriane, Trst, 14, 7-59.

Zjačić, M. (1957): Knjiga podavanja i prihoda posjeda katedralnog kaptola u Puli. Vjesnik Državnog arhiva uRijeci, Reka, 4.

Zovatto, P., Passolunghi, P. A. (1978): Bibliografia storico-religiosa su Trieste e l’Istria 1864-1974. Roma,Multigrafica.

Žitko, S. (1979): Solno tihotapstvo na območju piranskih, koprskih in miljskih solin v času Beneške republike.Slovensko morje in zaledje, Koper, 2/3, 79-95.

Žitko, S. (1997): Carlijevo delovanje v koprskih akademijah 18. stoletja. Acta Histriae. Koper, Zgodovinsko društvoza južno Primorsko, Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije Koper, 5, 59-78.

Žontar, J. (1957): Svilogojstvo in svilarstvo na Slovenskem od 16. do 20. stoletja. SAZU, Ljubljana.

Županović, Š. (1993): Ribarstvo Dalmacije u 18. stoljeću s posebnim osvrtom na rezultate suvremenihistraživanja. Split, Književni krug.

247 Priloge

Priloge

Primer potrdila za depozitno vlogo pri koprskem Monte di Piet leta 1796 (PAK. 85, šk. 148), str. 316.

Bilanca poslovanja koprskega Monte di Piet leta 1793 (SSS, 30), str. 317.

Bilanca zaslužka koprskega Monte di Piet leta 1793 (SSS, 30), str. 318.

Vlagatelji hranilnih vlog pri koprskem Monte di Piet leta 1793 (SSS, 30), str. 319-322.

Dolžniki koprskega Monte di Piet leta 1793 (SSS, 30), str. 322.

Bilanca poslovanja piranskega Monte di Piet leta 1793 (SSS, 83), str. 323.

248 Acknowledgement

Acknowledgement

I am greatly indebted to my mentor Prof. Dr. Darja Mihelič for her prolonged monitoring of mywork, creative cooperation and particularly for her most useful advises at the time this work was beingmade. Further thanks are due to my colleagues at the Science and Research Centre of the Republic ofSlovenia Koper, to its director Dr. Lucija Čok who stood by me and spurred me on, and to all theinstitutions and individuals who have helped me to collect the necessary materials, i.e. to myassociates at the Regional Archives Koper (especially to the Piran branch), Venetian and TriesteNational Archives, Central Library "Srečko Vilhar" Koper, Marciana Library in Venice, and at theCity Library Trieste. Special thanks, however, are due with a great measure of the necessary debt forall the lost months, days and hours of pleasant cohabitation to my wife Vida.

In the end I wish to express my sincerest thanks to the foundation Research Support Schemefrom Prague, which enabled me, with its grant, to fulfil my long-standing wish to get acquainted withthe dealt with topic truly thoroughly.

DAROVEC, Darko. The Charity and the Poverty "Monte di Pieta'" loan societies at Koper and Piran and...

Documents

Transcript of DAROVEC, Darko. The Charity and the Poverty "Monte di Pieta'" loan societies at Koper and Piran and...