Varja Štrajn Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Racionalizem kot temelj gramatične razlage jezika

Povzetek:V zgodovini teorije jezika so teoretiki jezika razvili dvaosnovna pristopa analize jezika in stavčnega pomena, kiizhajata iz srednjeveškega spora o univerzalijah in se v novemveku nadaljujeta v razpravah med empiristi in racionalisti. Greza razprave med zagovorniki psihologizma in njihoviminasprotniki, racionalisti, ki psihologizma niso zavračali kotpovsem napačne doktrine, trdili so le, da psihologističnarazlaga jezika ne zadošča za pojasnitev resničnega pomenastavkov večnih resnic. Fregejevo vprašanje o resnicimatematičnih in logičnih stavkov ni v tem kontekstu torej ničdrugega kot poskus razrešitve spora o objektivnosti umevanjarealnosti, ki na prelomu 20. stoletja ne nastopa več kotepistemološko vprašanje, ampak kot vprašanje stavčne logike, kipredstavlja osnovo sodobne filozofije jezika. Racionalističnostališče do teorije jezika sprejema tudi Chomsky, ki postavitemelj racionalističnemu pojmovanju jezika v jezikoslovju, kijezik razume kot biološko danost lastno človeku in ne kotnapredovanje v razvoju bioloških vrst. Sestavek je predstavitevglavnih argumentov naklonjenih racionalistični interpretacijijezika.

Ključne besede: teorija jezika, racionalizem, misel, stavek in gramatika.

Abstract:Rationalism as the Basis of Grammatical Explanation of Language

Theorists of language developed in the history of theory of language two basic approaches to the analysis of language and sentential meaning which evolved out of the medieval problem ofuniversals and continued in disputes between empiricists and rationalists in the Modern Times. These were the disputes between the advocates of psychologism and their opponents, the rationalists, who did not oppose psychologism as a completely erroneous doctrine but claimed that the psychologistic explanation of language does not suffice for the explanation oftruthful meaning of sentences concerning eternal truths. Frege's question regarding the truthfulness of mathematical andlogical sentences therefore, in this context, represents an attempt to resolve the dispute concerning the objectivity of understanding of reality which at the turn of the 20th century no longer occurs as an epistemological question but as the question of propositional logic, which presents the basis of contemporary philosophy of language. Chomsky, who provides the basis for rationalistic understanding of language in linguistics, also claims the rationalistic viewpoint and holds language to be a biologically given characteristic of humans and not a progress in the development of biological species. The composition is a presentation of the main arguments dedicated to the rationalistic interpretation of language.

Keywords: theory of language, rationalism, thought, sentence and grammar.

◊

Vprašanje, od kod izvira jezik in na kakšen način naj garazlagamo, je ena ključnih tem teorije jezika Noama Chomskega,s katerim se je odločno uprl v prvi polovici 20. stoletjaprevladujoči, psihologistični smeri v jezikoslovju,behaviorizmu, ki pri razlagah pomena stavkov izhaja izproučevanja in razumevanja posameznikovega obnašanja inravnanja. Chomsky s stavčno analizo stavkov naravnega jezika in

obravnavanjem gramatik naravnih jezikov pokaže, da priproučevanju izvora naravnega jezika ne gre za ugotavljanjezunanjih potez jezika (kot so slovnične in fonetičnelastnosti), ki so nastale skozi čas in so posledicazgodovinskih in socialnih okoliščin (historičen razvoj jezika),ampak za iskanje tistih bistvenih lastnosti naravnega jezika,ki so skupne vsem naravnim jezikom (gramatikam) in ki imajoizvor v notranjosti človekovega načina mišljenja inrazmišljanja ter so posledica tega procesa. Torej, za Chomskegajezik ni posledica kulturnega in socialnega okolja alizgodovinskega razvoja jezika, ravno nasprotno, zgodovinskiproces razvoja jezika, kulturno in socialno okolje lahko šelenastanejo in se izoblikujejo samo, če lahko že pred temgovorimo o obstoju naravnega jezika. Zgodovinski, socialni alikulturni procesi ter navade in običaji ne morejo vplivati nanastanek naravnega jezika, lahko pa prispevajo k njegovemunaknadnemu razvoju. S tem argumentom Chomsky zavrne ameriškebehavioriste, ki so svoje znanstvene prispevke o naravi inizvoru jezika iskali v opazovanju obnašanj in navad določeneeksperimentalne skupine posameznikov. Na podlagi vedenjskihvzorcev in navad ljudi, ki so jih razlagali na osnovi vzročno-posledičnih relacij med jezikom in dejanjem posameznika,spodbujenih z nagrajevanjem, so behavioristi razlagali nastanekin razvoj jezika pri posamezniku.

Prvi behavioristični poskusi so bili narejeni na živalih,kasneje pa so behavioristično metodo opazovanja prenesli tudina ljudi. Znan je poskus Pavlova, ki je psa naučil, da začnecediti sline vsakič, ko zasliši zvonec, ki je pomenil znak zahrano. Vajo je Pavlov večkrat ponovil in tako psa naučil, dazvonjenje pomeni prihod hrane, kar je imelo za posledico, da jepes začel cediti sline. Pavlov psu kasneje, po nekaj poskusih,ni več dajal hrane, po tem ko je pozvonil z zvoncem, a se jepes kljub temu, zaradi privzgojene navade, začel sliniti.Behavioristi so verjeli, da velja enako tudi za človeka. Takoje na primer, učenje in osvajanje jezika pri majhnih otrocihpovezano s pogojevanjem. Otrok v prvem letu starosti sliširazlične glasove staršev (na primer ljubkovalnimi izrazimatere), ki jih ne razume, a jih začne povezovati z določenimisituacijami (na primer hranjenjem), ki spremljajo govor.

Sčasoma ponavljajoča se stanja začnejo vzbujati občutke ugodja.Ob nastopu določene situacije (hranjenja) in govora(ljubkovalnih izrazov), ki ga otrok prepozna in poveže ssituacijo, nastopi občutek ugodja. Tako je govor, ki spremljadoločeno situacijo, pogoj za občutek ugodja. Sčasoma zadostujele nastop govora (ljubkovalni izrazi), brez nastopa situacije(hranjenja), za nastop občutka ugodja pri otroku. Sponavljanjem situacij in vzpodbujanjem, začne otrok osvajatigovor in razvijati govorne sposobnosti. Torej, z vzpodbujanjemdoločenega zaželenega načina vedenja lahko tudi pri človekuvzpostavimo določene navade, ki jih sčasoma ponotranji inpostanejo del njegovega vedenja oziroma načina govornegaizražanja. Zato behavioristi stojijo na stališču, da jepotrebno proučevati manifestacije govornega izražanjaposameznika in njegove navade, saj je to edini način, ki vodido spoznanja kognitivnih procesov posameznika in izvoranaravnega jezika.

Behaviorizem je s svojimi spoznanji predstavljal dominantnosmer v proučevanju človeških kognitivnih procesov, naravnegajezika, njegovega izvora in bistva, človeških navad inobičajev, na podlagi katerih so behavioristi razlagali svojaeksperimentalna opazovanja in dognanja. Ob koncu petdesetih let20. stoletja je Noam Chomsky z izdajo svoje prve odmevneknjige, naslovljene Sintactic Structures (ki je izšla leta1957), spremenil tok razmišljanj o kognitivnih procesih, izvorujezika in spoznanja v znanosti in humanistiki. Od šestdesetihlet naprej behaviorizem z eksperimentalno metodo opazovanjaizgubi verodostojnost. Raziskovanje kognitivnih procesov se neodvija več kot opazovanje in proučevanje zunanjega obnašanjaposameznika, ampak preide k proučevanju samih kognitivnihprocesov tam, kjer nastajajo in se odvijajo, torej vposameznikovih možganih. Kot praktičen dokaz za svoje trditve,Chomsky navaja izsledke raziskave Laure Pettito, ki se ukvarjas proučevanjem gluhonemih otrok in njihovega procesa osvajanjajezika. V svojih raziskavah Pettito odkriva podobnost medgluhonemimi otroci in njihovimi vrstniki, ki nimajo slušneokvare in se lahko brez težav izražajo v materinem jeziku.Raziskave so pokazale, da navkljub slušni okvari tudi gluhonemiotroci razvijejo svoj jezik izražanja s paralelnimi lastnostmi

pogovornega jezika. Če bi bilo resnično dejstvo, da je naravnijezik mogoče proučevati le empirično z opazovanjem vedenjskihvzorcev posameznikov in da je nastanek in razvoj naravnegajezika odvisen izključno od zunanjega okolja ter da se ga lahkootrok nauči le na podlagi izkustev in v interakciji z zunanjimokoljem, potem gluhonemi otroci ne bi zmogli razviti jezikovnihsposobnosti in jezika gluhonemih za medsebojno komuniciranje.Nastanek in razvoj znakovnega jezika pri gluhonemih otrocihnedvomno postavi pod vprašanje behavioristične razlage, kiizvor naravnega jezika iščejo v kulturno-zgodovinskih razlagahnastanka jezika in socialnih interakcijah z okolico. Naravnijezik torej ni empirična danost, ampak je njegov izvor v celotineodvisen od materialne stvarnosti, socialno-kulturneokoliščine pa lahko le prispevajo k njegovemu naknadnemurazvoju. Enako trdi tudi Wittgenstein o filozofiji infilozofskih problemih povezanih z naravnim jezikom: »I am goingto exclude from our discussion questions which are answered byexperience. Philosophical problems are not solved byexperience, for what we talk about in philosophy are not factsbut things for which facts are useful. Philosophical troublearises through seeing a system of rules and seeing that thingsdo not fit it. It is like advancing and retreating from a treestump and seeing different things. We go nearer, remember therules, and feel satisfied, then retreat and feel dissatisfied.«Torej naravni jezik (v Wittgensteinovem primeru je tofilozofski govor oziroma filozofski način izražanja) je tako zaChomskega kot za Wittgensteina neodvisen od čutno-zaznavnestvarnosti in vsakršnega fizikalizma, ki je značilen za teorijepsihologizma, še posebej behaviorizem (kot ene izmeddominantnih psihologističnih teorij), ki naravni jezik innjegov izvor povezuje z materialističnim dojemanjem inspoznavanjem sveta. Zato ne filozofije, ne naravnega jezika nimogoče razlagati ali razumeti empirično, kar počnobehavioristi, ko v svojih teorijah izhajajo iz psihologije kottemeljne znanosti. Na epistemološka vprašanja o izvoru innačinu spoznanja odgovarja behaviorizem afirmativno in priznavale čutilom dostopna dejstva. Spoznanje je za behavioristeempirično, dostopno izključno na način opazovanja materialnestvarnosti (sveta), ravno nasprotno kot za Wittgensteina in

Chomskega. Epistemološka vprašanja povezana s spoznavnimiprocesi postanejo stvar psihologije, ki preko raziskavmišljenja in drugih kognitivnih procesov postane, pa čeprav leza kratko obdobje, temelj vsem ostalim znanostim, dognanjapsihologov o kognitivnih procesih pa osnova za kakršnokoliresno dodatno znanstveno raziskovanje. Psihološka znanostpostane znanost vseh znanosti, čemur se Chomsky ostro upre, sajmeni, da behavioristično spoznanje, ki temelji na čutnemspoznanju, ravno zgreši bistvo jezika, ki ga ni več mogočerazlagati izolirano od »zakonov narave, ki vladajo človeškemumišljenju«. Šele ko bomo razumeli in poznali zakone mišljenja,bomo lahko razumeli naravni jezik in njegove zakonitosti. Topomeni, da je naravni jezik potrebno proučevati neodvisno odzunanje stvarnosti in v navezavi s kognitivnimi procesi, kipotekajo v človeških možganih.

Neodvisnost naravnega jezika od zunanjega sveta pomenizavrnitev behaviorizma in vseh psihologističnih teorij, kinaravni jezik razlagajo izhajajoč iz empiričnih dokazov in senanašajo na materialno stvarnost. Zakonitosti naravnih jezikovniso tako nič drugega kot zakonitosti univerzalne gramatike, kije skupna vsem naravnim jezikom in tvori predpostavko zakakršnokoli možno udejanjanje naravnega jezika sploh.

Zavrnitev možnosti zunanje predmetnosti s strani Chomskega kažena povezanost in odvisnost naravnega jezika z empiričnimdojemanjem stvarnosti. Vsekakor ta zavrnitev pritrjujeracionalistični utemeljitvi naravnega jezika in njegovigramatični razlagi (temelječi na racionalizmu) ter nasprotujevsakršnemu psihologizmu, ki naravni jezik reducira nafizikalistična dogajanja stvarnosti in materialističnodojemanje sveta, a zavrača Fregejevo opredelitev racionalizma,kot objektivnega spoznanja apriornega umevanja realnosti in senagiba k »naravni« razlagi naravnega jezika, ki išče izvornaravnega jezika v genetskem zapisu človeka.

Opredelitev racionalizma Noama Chomskega se močno razlikuje odteoretske utemeljitve racionalizma pri Fregeju, kipredpostavlja obstoj predmetnosti kot transcendentnih entitet.Chomsky, za razliko od Fregeja, zavrača kakršnokoli predmetnost

sploh, naj si bo empirična ali transcendentna in izhaja izrazlage jezika kot biološke danosti človeka.

Besedilo prikaže Fregejevo razumevanje racionalizma vprimerjavi s teoretičnimi postavkami o racionalizmu NoamaChomskega. Ob upoštevanju raznolikosti nasprotujočih si stališčin ob racionalističnih predpostavkah Fregejeve filozofije,preverja možnosti racionalizma kot osnove teorije jezika NoamaChomskega.

◊

Izvor JezikaVprašanja povezana s pojavom in razvojem jezika ter njegovimizačetki niso le vprašanja jezikoslovja, temveč so tudi temeljnafilozofska vprašanja sodobne filozofije jezika. Ta vprašanja soobravnavana že v grški filozofiji od njenega začetka dalje, šeposebej pa v Platonovih dialogih, kot so: Kratil, Parmenid,Teajtet in Sedmo pismo. Že stare Grke je zanimalo od kod izvirajezik, kako deluje, kakšna je njegova narava in pomen ter kakoga lahko preučujemo. Če so si Predsokratiki postavljalivprašanja jezika (med katere lahko prištevamo tako ontološkavprašanja (odnos jezika do sveta) kot tudi epistemološkavprašanja (relacija med jezikom in spoznanjem)) implicitno, jihje Platon prvi obravnaval eksplicitno. Zaradi njegovihrazmišljanj, osredotočenih predvsem na vprašanje o naravijezika in njegovem izvoru kot tudi o sami gramatiki jezika, galahko upravičeno štejemo za začetnika filozofije jezika.

Veliko pozornosti so jeziku namenili tudi srednjeveški filozofiv okviru proučevanja logike in spora o univerzalijah, ki ševedno ni razrešen. Jabolko spora med realisti in nominalisti oobstoju bistva - ali bistvo lahko biva ločeno od stvari ali ne– se konča tako, da obe strani ostaneta vsaka na svojem breguin razumeta resnico na sebi lasten način. Realisti, ki

nadaljujejo tradicijo platonizma, zagovarjajo tezo, da občebiva ločeno od posameznih stvari in ga lahko spoznamo le zrazumom, ne pa v odnosu s posameznimi stvarmi, ker nam čutilain izkušnje ne morejo zagotoviti vpogleda v njihovo bistvo.Nominalisti pa zagovarjajo nasprotno stališče in trdijo, da sobistva (univerzalije) le imena oziroma abstrakcije človeškegauma, ki ne morejo bivati ločeno od posameznih stvari v svetu.Torej bivajo le posamezne stvari, ne pa univerzalije in šele vodnosu s stvarmi lahko spoznamo tudi njihovo bistvo.

Nerazrešen spor se v novem veku razplete v dokončno ločitevfilozofije na dva pola: na empirizem (ali anglosaškofilozofijo) in na racionalizem (ali kontinentalno filozofijo).Ker tako racionalisti kot empiristi razumejo pomen bistvasubstance različno, se tudi njihova stališča o jezikurazlikujejo med seboj. Racionalisti sicer priznavajo čutnimzaznavam določen pomen, ki bistveno prispeva k samem spoznanjustvari in njenemu bistvu, vendar pa kljub temu ne omogočajospoznanja in znanja, oziroma niso nujen pogoj zanju. Zaradispreminjajoče se narave čutnih zaznav, nam čutila posredujejole nejasne predstave o stvareh, zato na vprašanje univerzalijni mogoče odgovoriti z gotovostjo, ampak z odgovori, ki nosijov sebi več ali manj dvoma in ki se prav lahko izkažejo tudi zaneresnične. Po prepričanju racionalistov je samo človeški razumsposoben odpraviti vsak dvom o gotovosti mišljenega predmeta.Resnično je lahko le tisto, o čemer absolutno ni mogoče dvomitiin kar lahko doumemo jasno in razločno. Zato je lahko resničnale jasna misel o samem bistvu stvari (substanci), medtem konerazločne in negotove misli, ki imajo svoj izvor v čutnemzaznavanju, ne morejo biti podlaga resničnemu spoznanju. Meriloresničnega spoznanja, ki je edino lahko podlaga znanju, jetorej razvidnost same misli, ne pa čutnih zaznav. Kriterijresnice zato ne smemo iskati v zunanji stvarnosti, ampak vsvojem razumu, oziroma v razvidnosti in jasnosti lastnih misli,do katerih nas vodi um.

Izvor jezika po mnenju racionalistov torej ne smemo iskati vstvarnosti zunaj nas, oziroma v stvareh, ampak v nas samih –natančneje, v jasnosti naših misli, ki jih doumemo s pomočjo

človeškega razuma in ne v čutnem zaznavanju stvari, kar jeizhodiščno prepričanje empiristov.

Starogrška dilema o tem ali bivajo le posamezne stvari (tódeti) ali pa bivajo tudi čisti pojmi (tò tí ên eînai), oziromatrajno bistvo stvari - torej ali biva prva substanca ali bivadruga substanca, ki je sicer za nas druga, a je po biti prva -se v sholastiki nadaljuje s sporom o univerzalijah - torej zvprašanjem o tem ali bivajo imena ali posamezne stvari – in sev novem veku kaže kot spor med empiristi in racionalisti ovprašanju, katero spoznanje je resnično: ali tisto, ki izviraiz čutil ali tisto, ki nam ga posreduje človeški razum.

V 18. stoletju epistemološki spor med racionalisti in empiristiposkuša razrešiti Kant s kritiko moči razuma in čutnih zaznav,torej s preverjanjem osnovnih sposobnosti čutnih zaznav inmišljenja. Za razliko od empiristov in racionalistov se Kant nesprašuje o izvoru resničnega spoznanja, ampak zastaviepistemološko problematiko antropološko, upoštevajoč človeškozmožnost spoznavanja. Merilo ni več zunanja stvarnost, ampakposameznikova zmožnost razumevanja in spoznanja stvari v svetu,kot se mu kažejo. Česar posameznik ne more spoznati razumno,tega ni, oziroma, če je, je njegovi misli nedostopno, kerpresega meje njegovega razuma. S tem, ko opredeli ločnico medrazumom in umom, ki ostaja spoznanju nedostopen ter obupoštevanju čutnega spoznanja Kant vsaj začasno razrešitemeljno filozofsko vprašanje, ki od začetkov filozofskegarazmišljanja določa temeljne razlike v razumevanju sveta inčloveškega duha.

Tako se filozofija do Kanta (skupaj s Kantom) - ne glede na toali je osredotočena zdaj na ontološka vprašanja, drugič zopetna epistemološka - neposredno nanaša na vprašanja povezana zjezikom. Temeljno ontološko vprašanje o obstoju biti in njenembistvu je hkrati tudi temeljno epistemološko vprašanje o izvoruin môči spoznanja. Na nobeno izmed njiju ni mogoče odgovoritibrez razmisleka o jeziku, njegovi naravi in izvoru. Jezik jetisti medij, v katerem se misel izraža in zato predstavlja nele orodje za posredovanje ontoloških in epistemološkihfilozofskih teorij, ampak sočasno postavlja mejo možnegaspoznanja in umevanja sploh.

Po Kantu, konec 18. stoletja, pod vplivom nastanka in razvojapsihologije ponovno prevlada stališče vrnitve k empirističnimnačelom in k induktivni metodi znanstvenega preučevanjastvarnosti in človeka. Zato Kantova filozofija predstavljamejnik, po katerem filozofija nerazrešena filozofska vprašanjain dileme ponovno obravnava, sicer drugače kakor do Kanta,vendar z enakim ciljem razumeti svet in človeka v njem. V drugipolovici 18. stoletja smo tako lahko priča po eni straninastanku in razvoju psiholoških znanosti in vrnitvi kempirističnim načelom - tudi na področju filozofije(pozitivizem) - po drugi strani pa težnji v smeri racionalizma,še posebej na področju razvoja logike, strukturalizma(jezikoslovje) in fenomenologije.

V 20. stoletju smo lahko priča ponovnemu razcepu filozofije medracionalizmom (fenomenologija, filozofija jezika, logika) inempirizmom (pozitivizem, behaviorizem), kar samo dokazujedejstvo, da ostajajo temeljna filozofska vprašanja še vednoodprta in nerazrešena, tako kot ostaja nerazrešen tudi spor ouniverzalijah.

Če se bistvena problematika Platonove filozofije izkazuje kotiskanje ontološke resnice oziroma kot spoznanje biti in bistva,se za časa empirizma in racionalizma kaže kot epistemološkodoločena (kaj je resnično spoznanje in od kod izvira); vsodobni filozofiji s konca 19. in prve polovice 20. stoletja pase ta ista dilema izrazi kot problematika filozofije jezika -torej kakšna je narava, pomen in izvor jezika. V skladu sfilozofsko tradicijo je mogoče podati dva različna odgovora -to je ali v skladu s tradicijama empirizma in behaviorizma alipa v skladu z racionalizmom.

Osredotočimo se na različne jezikovne strukture (gramatike ) inpredstavimo glavne argumente za racionalizem Fregeja inChomskega, ki v svojih delih dajeta temelj racionalističneutemeljitve jezika v sodobnih filozofskih raziskavah jezika.

Fregejeva zavrnitev psihologizma

Pri Fregeju ima racionalizem svoj začetek v iskanju idealnegabistva matematičnih pojmov (na primer v ponovni opredelitvipojma števila kot pojma o pojmu) in v težnji po osnovanjumatematike na objektivnih temeljih, neodvisnih od stvarnostiter v kritični presoji tedanjih teorij logike, ki so imele svojizvor v empirizmu in neokantovskih teorijah transcedentalnezavesti, ki razlagajo mišljenje s pomočjo splošnih zakonitostiduševnih stanj.

Racionalizem pri Fregeju se predvsem nanaša na:

1. idealno utemeljitev matematike in matematičnih pojmov,

2. logicizem (redukcija matematike na logiko),

3. teorijo pomena, ki jo razvije na osnovi svojihmatematičnih in logičnih teorij.

Torej Fregejev racionalizem pomeni kritiko in odklon odempirizma in psihologizma, ki ga je mogoče razumeti šele naosnovi poznavanja in razumevanja njegovih matematičnih inlogičnih nazorov, s katerimi želi predvsem zagotoviti idealnoobjektivnost matematične znanosti. Ta je mogoča le, če jematematika povsem neodvisna od stvarnosti, torej če je idealna.

Mnenje Fregejevih sodobnikov je bilo povsem drugačno.Zagovarjali so empiristične in neokantovske razlage matematike,logike in spoznanja, ki so matematiko, logiko in spoznanjerazlagale s predstavami. Spoznavanje je posledica čutnih zaznavin naše interakcije z okoljem. Takšne razlage Frege zavrača,ker ne zagotavljajo matematične objektivnosti. Če naj bomatematika znanost in če naj bo objektivna, mora biti neodvisnaod stvarnosti (čutno zaznavnega sveta) in od posameznikovegasubjektivnega mišljenja. Če je matematika znanost, moratemeljiti izključno na razumu.

Zagovorniki teorije psihologizma, ki mišljenje reducirajo napsihološke predstave, katerih vzrok je v čutilih, razlikujejomed subjektivnimi in objektivnimi predstavami. Za primersubjektivne predstave bi lahko navedli primer dveh oseb, kipomočita roko v mlačno vodo. Prvi bo trdil, da je voda mlačna,drugi pa da je mrzla. Ker gre za subjektivne občutke, ni mogočeoporekati ne enemu ne drugemu, saj imata oba prav, ker trdita

to, kar občutita. Za primer objektivne predstave vzemimotrditev osebe A, ki trdi, da voda zavre že pri 99 stopinjahCelzija in trditev osebe B, ki pravi, da voda zavre šele pri100 stopinjah Celzija. Edini način, da ugotovimo resnico je, danaredimo preizkus in vidimo pri koliko stopinjah bo vodazavrela. Vrelišče vode ni odvisno od subjektivnih predstavljudi, ampak od fizikalnega zakona, ki je apriori nujnoresničen in zato vedno veljaven in objektiven. Iz navedenihprimerov sledi, da so lahko predstave tako subjektivne, kotobjektivne (na primer: naravni zakoni), kot tudi, da je njihovoveljavnost mogoče preveriti induktivno s poskusi ter dadelujejo po zakonu kavzalnosti.

Frege je bil za razliko od sodobnikov do tovrstnih stališčkritičen in jih je zavračal, saj je bil prepričan, da kriterijaobjektivnosti ni mogoče pojasnjevati na način predstav vodvisnosti od stvarnosti in relativne čutnosti v našihzaznavah. Matematika in logika sta lahko objektivni znanostisamo, če sta povsem neodvisni od stvarnosti (empirije),človeških predstav (psihologije) in absolutno resnični, torejidealni. To pomeni, da ju je potrebno deduktivno izpeljati izlogičnih aksiomov. Da bi to lahko storil, je moral Fregepoiskati skupno točko med matematiko in logiko, ki jo je našelv matematični funkciji in stavčni logiki. Osnovna enota vFregejevi logiki ni več termin kot pri Aristotelu, ampak stavek(Satz) oziroma stavčna funkcija, ki je sestavljena iz argumenta(stavčni subjekt) in predikata (vse v stavku, razen subjekta).V stavčno funkcijo (na primer, 'x je filozof') lahko postavimokaterokoli spremenljivko na mesto argumenta oziroma subjekta(na primer: Platon, Sokrat, Kant, Jože itn.) Šele, ko je mestoargumenta zapolnjeno, postane stavčna funkcija stavek (Satz),ki je lahko ali resničen (R) ali neresničen (N) glede na to alise ujema s stanjem stvari ali ne. Tako bi bil na primer stavek'Immanuel Kant je filozof' resničen (R), ker se ujema zdejstvom, da je Kant filozof, medtem ko bi bil stavek 'JožeMencinger je filozof' neresničen (N), ker Jože Mencinger nifilozof, ampak ekonomist in pravnik.

Na osnovi načel, ki veljajo za logiko in matematiko(objektivnost in neodvisnost od predstav) Frege razvije teorijo

pomena, ki je osnova sodobne filozofije jezika. Osnovna enotateorije pomena je prav tako stavek (Satz), katerega bistvenaznačilnost je bipolarnost: če se stavek ujema s stvarnostjo,potem je resničen (R), v kolikor pa se ne ujema, je neresničen(N). V tej točki Fregejevega razmišljanja se odnosi mišljenjain stvarnosti zapletejo. Frege poskuša pokazati, da so stavkijezika hkrati neodvisni od stvarnosti, če naj bodo resnični, avendar v odnosu z njo, če naj govorijo o svetu.

Frege razlikuje med pomenom stavka (Satz) in njegovim smislom(Sinn) zato, da bi zagotovil idealno resničnost pomena (smisla,Sinn) stavka, pri tem pa ohranil vpetost jezika v svet. Stavek(Satz) se mora preko argumenta nanašati na svoj predmet vsvetu, oziroma biti v odnosu (relaciji) z njim zato, da izražastavčni pomen (Bedeutung). Če bi bil stavek (jezik) vezan le nastvarnost in na predmete v njej, potem bi izražal relativneresnice glede na predstave ljudi. Ker pa je Frege želel, dastavki izražajo resnico, ne pa mnenja, mora biti stavek (jezik)v odnosu z logiko, oziroma z idealnim svetom objektivnihresnic, ki jih izraža misel (Gedanke). Le-ta zagotavljaresničnost stavkov in naravnega jezika sploh. Tako lahko jezikizraža objektivno resnico le, v kolikor je osnovan idealno,prek misli (Gedanke), skozi katero se izraža. Stavki naravnegajezika dobijo svoj pomen šele posredno, v navezavi na misel(Gedanke), na katero se neposredno navezujejo.

Če bi stavke naravnega jezika (Sätze) obravnavali le kotpredstave (te pa so za Fregeja vedno subjektivne), bi zapadli vpsihologizem in empirizem, enako kot v matematiki in logiki.Zato je neodvisnost stavkov (Sätze) nujna za njihovo resničnostin objektivnost. Resnica zato ni razmerje med stvarnostjo inmišljenjem. Resnica ni funkcija (lastnost) stvarnosti, temvečje to misel (Gedanke), ki daje stvarnosti pomensko vrednost.

Tu je lepo opredeljeno, kaj je za Fregeja primarnega pomena inza kaj mu v resnici gre. Frege poskuša predvsem odgovoriti natradicionalno filozofsko vprašanje, ki se v antiki postavljakot ontološko vprašanje (Kaj je resnica?), v novem veku pa kotepistemološko vprašanje (Kako jo lahko spoznam?). V svojemodgovoru Frege sledi Platonu, realistom in racionalistom, zakatere je resnica neodvisna od stvarnosti in predstav, vedno

veljavna, nečutna, nenazorna, nezaznavna in objektivna. Zarazliko od Platona, srednjeveških realistov in novoveškihracionalistov Frege resnice ne opredeljuje ne ontološko, neepistemološko, ampak jo določi povsem na novo kot teorijopomena. Temeljna filozofska vprašanja tako postanejo predmetraziskovanja filozofije jezika, ki se ne osredotoča več ne nastvarnost, ne na svet idej, ampak na medij, ki nam spoznavanješele omogoča, to je na jezik sam.

Racionalnost gramatike se pri Fregeju ne kaže kot slovničnaanaliza stavkov, kjer s slovnično analizo določimo stavčneelemente (osebek, povedek, predmet in prislovno določilo),ampak gre za analizo stavka (Satz) kot stavčne funkcije, pomenkatere postane razumljiv šele posredno skozi analizo formemisli (Gedanke). Zato gramatika pri Fregeju ni le racionalnoopredeljena, ampak je določena tudi formalno-ontološko;predstavlja tisti temelj, brez katerega pomen stavka ni mogoč –ne semantično, ne slovnično. Razumevanje pomena stavkovnaravnega jezika (Sätze) je mogoč šele posredno preko misli(Gedanke) in njene forme oziroma gramatike. Zato racionalizem vFregejevi filozofiji predstavlja temelj za gramatično razlagojezika.

Zavrnitev psihologizma pri ChomskemNemara je najbolj izrazit kritik in nasprotnik vseh 'izmov'Noam Chomsky, ki je v 50. letih prejšnjega stoletja ostronastopil proti behaviorističnim stališčem B. F. Skinnerja(enega glavnih predstavnikov in zagovornikov radikalnegabehaviorizma v Ameriki), ki je 1957. leta objavil pomembno delona področju behaviorističnih raziskav nastanka govora (oziromanaravnega jezika) z naslovom 'Verbal Behavior', ki razume inrazlaga pomen naravnega jezika kot funkcijo okolja, preteklegaobnašanja (navade) in genetske zgodovine. Posameznik senaravnega jezika nauči iz okolja, preko vedenjskih vzorcevdrugih ljudi v okolici, ki učinkujejo na obnašanje in govorposameznika. Skinner se zato v svojih raziskavah naravnegajezika osredotoči na uporabo govora v določenih okoliščinah, ki

proizvedejo raznolike govorne reakcije pri posamezniku. Naprimer, če posameznik zaprosi za kozarec vode, je odziv okolicedrugačen, kot če določeno tekočino označi za vodo, itn..

Skinner in ostali behavioristi v prvi polovici 20. stoletjanastopijo proti introspekciji ali samoopazovanju, ki je obkoncu 19. stoletja veljala za glavno metodo eksperimentalnepsihologije, s pomočjo katere je Wundt, oče modernepsihologije, proučeval posameznikove kognitivne procese innotranja občutja. Ker so lahko občutki pri različnihposameznikih različni, samoopazovanje, kot znanstvena metoda,vodi do različnih, subjektivnih rezultatov, ki ne morejo bitipodlaga znanstvenim spoznanjem. Po mnenju Skinnerja in drugihbehavioristov je objektivno preverljivo le tisto, kar jedostopno vsem in ne le posamezniku. Zato samoopazovanje ne moreveljati za objektivno znanstveno metodo, ki bi znanstvenikevodila k objektivnim rezultatom v znanosti. Ravno nasprotno,uporaba introspekcije vodi k subjektivnim spoznanjem, ki sorelativni in spremenljivi ter zato ne morejo obveljati kotznanstven dokaz v znanosti. Po mnenju Skinnerja inbehavioristov zato ni mogoče preučevati kognitivnih procesovposameznika, saj so ti dostopni le posamezniku, ampak jepotrebno znanstveno spoznanje osnovati na objektivnemspoznanju, torej delovanju in obnašanju posameznika vinterakciji z okolico, saj je leto navzven preverljivo indokazljivo.

Tako začnejo behavioristi tudi jezik in njegov pomen proučevativ funkcijski odvisnosti z okoljem. Posameznikov govor ima zatopomen le, če je izražen v navzven preverljivih dejanjih. Kar niudejanjeno, ni preverljivo in torej ne obstaja (za razliko odneizraženih misli posameznika, ki so stvar introspekcije). Zatoje za behavioriste introspekcija nekaj, kar ostaja onkrajznanstvenega spoznanja, saj je navzven ni mogoče preveriti.Opazovati in dokazati je mogoče le posameznikova dejanja, zatoje predmet preučevanja behavioristov posameznikovo obnašanje.Posameznika razumejo kot 'črno škatlo', ki je navznoter prazna,njena vsebina pa je odvisna od njene zunanjosti. Posameznikalahko razumemo le skozi njegova dejanja (govorna dejanja aliobnašanje) v interakciji z okoljem, ki je predmet

behaviorističnega eksperimenta. Razumevanje pomena jezika jezato za behavioriste mogoče le kot govorno dejanje (verbalbehavior). Mišljenje je mogoče zapopasti le kot udejanjenogovorjenje, oziroma še drugače, misli behavioristi razumejokot govorno dejanja posameznika (verbal behavior) in zatomišljenje posameznika proučujejo preko govornih dejanj (verbalbehavior). Govorjenje se kaže kot dejanje ali obnašanje(behavior), mišljenje pa kot udejanjanje govora (verbalbehavior).

Noam Chomsky zavrača behavioristično metodologijo, ki naravnijezik pojasnjuje fizikalistično. Chomsky v delu z naslovom»Syntactic Structures« dokaže neodvisnost naravnega jezika odmaterialne stvarnosti. Slovnično pravilna analiza stavka»Colorless green ideas sleep furiously.« pokaže, da je mogočetvoriti slovnično pravilen stavek, ki je brez pomena, čeprav jeslovnično pravilen. Če je naravni jezik (oziroma natančnejestruktura naravnega jezika) neodvisen od materialne stvarnosti,potem ga ne smemo pojasnjevati v funkcijski odvisnosti od nje.Naravni jezik je zato potrebno proučevati neodvisno od okolja,delovanja in navad posameznika. Torej potrebno ga jeobravnavati v njegovi rabi, kot jo kaže gramatika jezika.Stavčna struktura postane predmet proučevanja univerzalnegramatike (universal grammar), težišče proučevanja vjezikoslovju pa se zopet prevesi k introspekciji, kot metodi,ki jezik obravnava v sklopu kognicije, ne pa govornegadelovanja (verbal behavior).

Razlikovaje med behavioristično obravnavo naravnega jezika innazori Noama Chomskega lahko tudi pojasnimo z razlikovanjem medjezikovno zmogljivostjo posameznika ali izvedbo (performance)in njegovo jezikovno zmožnostjo (competence), oziroma med E –jezikom ali (externalized language) in I – jezikom(internalized language), ki predvidevata ločitev med dejanskouporabo jezika v določenih okoliščinah in med posameznikovimznanjem o naravnem jeziku. Če se E – jezik (externalizedlanguage) nanaša na rabo naravnega jezika znotraj konteksta, kinastopi v določeni situaciji, ob upoštevanju namer udeležencevin drugih dejavnikov, I – jezik (internalized language)upošteva le uporabo gramatike (syntax) naravnega jezika v

mislih (razumu). To pomeni, da je jezikovna zmožnost(competence) posameznika neodvisna od okolja in posameznihsituacij ter drugih dejavnikov in predstavlja posameznikovoznanje naravnega jezika v njegovi abstrakciji. Po mnenjuChomskega lingvistika (jezikoslovje) pomeni pravzapravproučevanje I – jezika (internalized language) oziromagramatike (syntax), ki obravnava le abstrahirano govorčevoznanje jezika, ne pa njegovo tvorbo stavkov naravnega jezika.Zgodovina jezikoslovja je zato prikaz premika pristopa E –jezika k pristopu I – jezika.

Obravnava naravnega jezika pri Chomskem pomeni odvrnitev odfizikalističnih stališč behavioristov, ki v empiričnihraziskavah razlagajo jezik materialistično in empirično innadaljujejo tradicijo srednjeveškega nominalizma. Chomsky vjezikoslovju postavi nove temelje, ko preide iz nominalizma inempirizma k racionalizmu, ki naravni jezik obravnava ne več kotfizično manifestacijo, ampak kot razumski uvid. S tem pa sepribliža stališču realistov, ki obravnavajo naravni jezik kotrealnost, ki biva ločeno od posameznih stvari in ga lahkospoznamo le z »Razumom«.

Čeprav se Chomsky postavi na Descartesovo stališče o spoznanju,ki nadaljuje srednjeveško tradicijo realistov, je drugovprašanje, ali v svojih teorijah sledi kartezijanskemupojmovanju »Razuma«, ki spoznanje razume kot intuitiven uvid vrealnost biti, o katerem ni mogoče dvomiti, saj je spoznanje onjem jasno in razločno in zato ni mogoče, da bi se o njemmotili. Razumevanje naravnega jezika pri Chomskem sicer resdanasprotuje lingvističnemu in psihološkemu behaviorizmu, kipostavi psihološka, empirična dognanja o spoznavanju (s tem patudi psihologijo) za temelj vsem znanostim in ki posledičnonaravni jezik obravnava v skladu s temi spoznanji, vendarnjegova jezikovna analiza gramatike (syntax) naravnega jezikane priznava realnega statusa lingvističnemu spoznanju, saj jeto še vedno odvisno od človeškega razuma in njegove prirojenezmožnosti (competence). Nemara gre bolj za abstrakcijojezikovnih struktur naravnega jezika od jezika samega, s tem paza iskanje tistih jezikovnih principov (principles), ki soskupni vsem naravnim jezikom in katere lahko tako kot aksiome v

logiki spoznamo jasno in razločno, a, za razliko od logičnihaksiomov, v odvisnosti od zmožnosti (competence) človeškegarazuma, ne pa neodvisno od njega (tako kot to počnejo realistiin racionalisti).

Poleg razlikovanja med jezikovno zmožnostjo (competence) inizvedbo jezika (performance), ki ustrezata delitvi naravnegajezika na E – jezik (externalized language) in I – jezika(internalized language), razlikuje Chomsky še med površinsko(surface) in globinsko (deep) strukturo I – jezika. TakoChomsky jezikovno analizo usmeri predvsem v analizo strukture I– jezika (internalized language), oziroma v analizo površinskestrukture (surface structure) in globinske strukture (deepstructure), s pomočjo katere pridemo do principov (principles)skupnim vsem gramatikam naravnih jezikov, ki so predmetjezikovne analize univerzalne slovnice (universal grammar).

Površinsko strukturo (surface structure) imajo vsi stavkinaravnega jezika do katere pridemo s slovnično analizo stavkanaravnega jezika. Poleg te pa ima vsak stavek naravnega jezikatudi globinsko strukturo (deep structure), ki je skrita včloveških strukturah mišljenja. S pomočjo t.i. transformacijskegramatike (transformational grammar) analiziramo stavkenaravnega jezika in razkrijemo po eni strani globinskostrukturo (deep structure), ki predstavlja pravo strukturostavka naravnega jezika, po drugi strani pa aplikacijatransformacijske gramatike (transformational grammar) šelerazkrije pravi pomen stavka naravnega jezika. Vzemimo za primerznan Chomskijev stavek »John is easy to please.« in gaposkušajmo analizirati.

S P Sc

John/ is/ easy to please. (AKTIV)

NP VP Adj.P

Ob uporabi transformacijske gramatike pa dobimo sledeče:

S P Sc

It / is/ easy to please John. (TRPNIK/PASIV)

NP VP Adj.P

Čeprav je prvi stavek slovnično izražen v aktivu, je njegovpravi pomen v resnici mogoče šele razbrati iz pasiva (»Lahko jeugoditi Johnu.«). Torej površinsko strukturo (surfacestructure) stavka naravnega jezika je mogoče razumeti šeleskozi aplikacijo transformacijske gramatike (transformationalgrammar), ki razkrije pravi pomen stavka.

Chomsky, za razliko od behavioristov, pomen stavka ne izenačujeveč z zunanjim svetom, ampak ga tako kot Wittgenstein izenači znjegovo rabo in na ta način ohrani, neodvisnost pomena jezikaod stvarnosti. Tako Chomsky zagotoviti racionalistični temeljnaravnega jezika, saj se ta ne nanaša več na predmet v svetu,ampak postane sam svoj predmet proučevanja. A vendar je medrazumevanjem rabe naravnega jezika pri Chomskem in razumevanjemrabe naravnega jezika pri Wittgensteinu razlika: Wittgensteinpomen naravnega jezika pojasnjuje z njegovo rabo v jezikovnihigrah, ki se razlikuje med rabami ene jezikovne igre do druge,Chomsky pa pomen stavka naravnega jezika ne pojasnjuje zjezikovnimi igrami, ampak s slovničnimi pravili (rules)določenega naravnega jezika in principi (principles), kot jihdoloča univerzalna gramatika (universal grammar).Racionalistični temelj naravnega jezika pri Chomskem nedoločajo pravila (rules), tako kot pri Wittgensteinu (pri čemerso pravila vezana na različne jezikovne igre v različnihkontekstih), ampak principi (principles), ki so skupni vsemgramatikam naravnih jezikov in so predmet proučevanjauniverzalne gramatike (universal grammar), ki preko stavčneanalize naravnih jezikov pokaže na temeljne principe(principles) vseh naravnih jezikov (na primer, principstrukturne odvisnosti angleškega jezika, ki na primerih trpnikadokazuje pomen trpnika od stavčnega premika fraz znotrajstavka, ne pa besed v stavku).

Chomskemu gre predvsem za to, da bi razkril globinsko strukturopomena stavka in da bi s pomočjo univerzalne slovnice(universal grammar) in gramatične analize jezika odkril tisteprincipe (principles), ki tvorijo podlago za vse jezike. Tiprincipi (principles), ki predstavljajo osnovo univerzalnegramatike (universal grammar), so skupni vsem tako obstoječimkot možnim gramatikam vseh jezikov in so temelj za razumevanjepomena jezika na sploh. Po mnenju Chomskega so ti principi(principles) vrojeni in del naše genetske zasnove. Vinterakciji z okoljem se ti principi (principles) »aktivirajo«in omogočijo, da otrok spregovori oziroma, da se mimogredenauči (pobere) svoj materni jezik.

Naravni jezik je za Chomskega nekaj, kar je lastno le človekuin njegovemu razumu, ne pa drugim bitjem. Različni poskusi sšimpanzi potrjujejo to tezo in kljub temu, da so se primatisposobni naučiti določenega števila besed, ne zmorejo neskončnetvorbe stavkov iz omejenega števila besed. Torej pripredpostavki, da jezikovna zmožnost pomeni tvorbo neskončnegaštevila pomenskih stavkov iz končnega števila znakov, gre zasposobnost, ki jo je zmožen le človeški razum. Živali so zmožnele takšnih in drugačnih simbolnih sistemov, ne pa mišljenja injezikovnega izražanja.

Če jezika ni mogoče razložiti navzven, torej kot udejanjenjegovora (verbal behavior), potem ga lahko razlagamo le skozjezik sam oziroma tako, da izhajamo iz jezika. Pomen stavkov jemogoče razumeti le skozi njihovo jezikovno rabo neodvisno odkonteksta. Zato za Chomskega družba in kultura ne pogojujetarazumevanja jezika in njegovega pomena, saj nista pogojnjegovega nastanka. Velja ravno obratno: jezik je tisti, ki jepogoj in ki ustvarja pogoje za razumevanje in nastanek kulture,družb in stvarnosti sploh. V tem smislu je Chomsky pravzapravnaklonjen filozofiji Wittgensteina, saj Wittgenstein tako kotChomsky, pomen jezika razume neodvisno od stvarnosti. Jezik jetako za Chomskega, kot Wittgensteina in Fregeja povsemneodvisen od stvarnosti, zato ga je treba preučevati na

drugačen način, kot so to počeli nominalisti, empiristi inbehavioristi, sicer zapademo v psihologizem.

Chomsky, tako kot pred njim Frege in Wittgenstein, zavračapsihologizem, predvsem pa Skinnerjevo behavioristično razlagopomena jezika, ki temelji na načelu vzročnosti. Pomen jezikapri Chomskem je mogoče razumeti le skozi gramatično rabostavkov jezika, ki temeljijo na vrojenih principih(principles), ki so racionalistični oziroma vrojeni (innate).Pomen jezika je zato lahko le gramatičen in racionalističen, nepa fizikalističen oziroma materialističen.

O razlikah v racionalističnih izhodiščih vtemeljih teorije jezika»It is common experience to say something and retract it, tosay, ''No, that's not what I meant.'' Then I'll try saying itin a different way and finally I'll formulate what I reallymeant. How do we interpret that? Presumably, I intended toexpress a certain thought – whatever that means. I tried, butthe linguistic mechanism didn't quite work. I compared it withthe thought I had in mind. Insofar as experiences like that arereal, we can see that thought and language are not the samething.« (Chomsky)

Razlikovanje med mislijo in jezikom ni prisotno le v teorijijezika Noama Chomskega, ampak gre za osnovno značilnostFregejeve teorije pomena in za temeljno hipotezo racionalizma.Racionalistična filozofija sloni na predpostavki obstojaidealnih bistev ali univerzalij, ki jih lahko spoznamo le zrazumom oziroma z intuitivnim uvidom v samo bistvo stvari, kibiva neodvisno od našega razuma. Fregejeva teorija pomena jeizrazito racionalistična, saj priznava obstoj idealnega sveta,oziroma meta-fizike ali nad-svetnega (torej vsega, kar senahaja nad physis oziroma nad naravo), ki se izraža v mislih(Gedanken). Misel (Gedanke), kot idealna forma mišljenja, bivaneodvisno od našega razuma, ki je edini način njenegadojemanja. Ker ni odvisna od naših spoznavnih procesov, saj seindividualna spoznanja med posamezniki razlikujejo, je ena

izmed najbolj temeljnih lastnosti misli (Gedanke) ta, da jeobjektivna in večna. Na kakšen način misel (Gedanke) spoznamo,Frege ne pove, a vendar, predpostavi povezavo med idealnimsvetom misli (Gedanken) in razumom, ki se izraža skozi jezikali natančneje skozi stavčni pomen (Bedeutung).

Za Chomskega je povezava med jezikom in mislijo drugačna. Navprašanje, kaj je misel, Chomsky ne da nobenega odgovora,nedvomno pa zavrača Fregejevo formulacijo misli (der Gedanken),ki jo leta razume kot idealno bivajoč predmet. Chomsky vteoriji jezika zavrača svet platonističnih idej oziromaidealnih predmetov, ki naj bi bivali neodvisno od našegarazuma. To ne pomeni le, da Chomsky zavrne Fregejevo teorijopomena in smisla stavka (Satz), ampak tudi racionalističnorazumevanje trdnega spoznanja, ki ga racionalisti razlagajo kotnekakšen intuitivni uvid razuma.

V teoriji jezika Chomsky prav tako zavrne obstoj zunanjihpredmetov, ki jih behavioristi izenačujejo s pomenom stavka(gre za izenačevanje med stavkom naravnega jezika in njegovimmaterialnim predmetom ali referenco). Chomsky sebehaviorističnemu stališču upre, saj meni, da je naravni jezikneodvisen od zunanje predmetnosti (kar tudi dokaže v svojiknjigi z naslovom Syntactic Structures, ko dokaže neodvisnostsintakse od semantike) in ga zato ne moremo niti ne smemoizenačevati z njim, sicer zapademo v fizikalizem. Torej,Chomsky zavrne obstoj tako zunanjih kot notranjih predmetov. Naprvi pogled je videti, da je naravni jezik za Chomskega mogočbrez obstoja kakršnegakoli predmeta. Ali še drugače, obstojmisli bi bil mogoč kot 'obstoj misli o ničemer', saj misel nebi imela svojega predmeta in potemtakem ne bi mogla misliti očemerkoli, razen o niču. Ker pa o niču ni mogoče misliti, sajne biva, bi to pomenilo, da misli pravzaprav ni, oziroma, da jemisel (matematično gledano) prazna množica. Ali kot pravi žeParmenides: »Eno in isto je, dalje, mišljenje in predmetmišljenja, kajti mišljenja brez bivanja ni, le v bivanju samemmisel se izraža, ker izven njegà nič ni in nič ne bode, k temuga sili že Moira, da célo je, nepremakljivo. Vse je zato zgoljprazno ime, kar človek je utrdil v svojem jeziku, misleč, dadognal je čisto resnico s kakim nastankom, premikom, pa z bitjo

in zopet ne-bitjo, s kraja premembo celó in z menjavo blestečese barve.«

Že Parmenides zavrne možnost obstoja niča, kar bi v teorijijezika lahko označili kot zavračanje fizikalističnegarazumevanja naravnega jezika. Naravni jezik je možen le,kolikor ima za predmet svoje obravnave bivajoče in v kolikorlahko izraža bit. V kolikor biti ne zmore izraziti, nastopitišina in govor zamre.

Čeprav Chomsky zanika predmetnost jezika (pa najsi bo to vfizikalističnem smislu ali pa racionalističnem, ko gre zamišljenje biti), se predmetu jezika ne izogne, le razume inobravnava ga na drugačen način. Predmet naravnega jezika ni večrazumski ali materialen, ampak lasten. Torej predmet naravnegajezika je naravni jezik sam. Ali še drugače, predmet jezika jenjegova uporaba naravnega jezika in naloga univerzalnegramatike (universal grammar) je, da natančno preuči jezikovnorabo in formulira tiste jezikovne principe (principles), ki soskupni vsem naravnim jezikom in predstavljajo pogoj za nastaneknaravnega jezika.

Teorija jezika Noama Chomskega je najprej slovnična analizagramatik naravnih jezikov, ki nas z uporabo univerzalneslovnice (universal grammar) in aplikacijo njenih pravilpripelje do abstrahirane rabe gramatik naravnih jezikov innazadnje do vrojenih principov (principles), ki so temelj inpredpostavka obstoja vsem naravnim jezikom.

Abstrakcija gramatične rabe v teoriji jezika Noama Chomskega jev primerjavi z behavioristično teorijo jezika vsekakorracionalističen odmik od psihologističnega pojmovanja naravnegajezika, a vendar negacija temeljnega racionalističnegaprincipa, ki spoznanje razume kot racionalistični uvid v bistvobiti in ki vidi jezik kot racionalen izraz tega uvida,predstavlja odmik od temeljnih principov racionalističnefilozofije, kar kaže na nekonsistentnost znotraj same teorijejezika Chomskega. V nasprotju s Chomskim, Frege ostaja zvestracionalističnim predpostavkam, ki jih skozi svojo filozofijojezika utemelji in na ta način poda trdnejšo osnovoracionalističnim izhodiščem kot tudi racionalizmu samemu,

predvsem pa poda temelj racionalistični interpretaciji jezika,pri čemer ostaja zvest osnovnim predpostavkam racionalističnefilozofije.

Utemeljitev racionalizma kot temelja gramatičnerazlage jezikaNerazrešen spor med nominalisti in realisti oziroma medempiristi (sodobnimi behavioristi) in racionalisti presegafilozofske okvirje in sega tudi na področje slovnične analizejezika in njegovega pomena. Nerazrešen srednjeveški spor ouniverzalijah pušča stvari odprte za razpravo in nadaljnjeutemeljevanje.

Nedvomno je mogoče reči, da racionalizem predstavlja podlago zarazlago pomena naravnega jezika. Če zanemarimo racionalističnointerpretacijo jezika, nujno zaidemo v psihologizem. Kerracionalistična razlaga gramatike ne pomeni analize površinskestrukture stavka, temveč pomeni globinsko analizo, tako priFregeju kot pri Chomskem, odpoved racionalističniinterpretaciji jezika pomeni ignoriranje bistva misli, ki seizraža skozi jezik.

Literatura:

Ambrose, A. (2001). »Wittgenstein’s Lectures, Cambridge, 1932 –1935«. New York: Prometheus Books.

Chomsky, N. (1966). »Cartesian Linguistics (A Chapter in the History of Rationalist Thought)«. New York and London: Harper &Row.

Chomsky, N. (1988). »Language and Problems of Knowledge (The Managua Lectures)«. Cambridge, Massachusetts: MIT Press.

Chomsky, N. (1975). »Syntactic Structures«. Hague: Mouton Publishers.

Clark, A. (2001). »Mindware (An Introduction to the Philosophy of Cognitive Science)«. Oxford: Blackwell Publishers.

Cook, V. J., Newson, M. (1988). »Chomsky’s Universal Grammar«. Oxford: Blackwell Publishers.

Frege, G. (2001). »Osnove aritmetike in drugi spisi«. Ljubljana: Krtina.

Grgič, M. (2007). »Logos, simbol in mit: vprašanja semiotike infilozofije jezika«. Maribor: Litera.

Gottlob Frege, »The Thought: A Logical Inquiry«, Mind, New Series, let. 65, št. 259, 7/1956, str. 289-311.

Harold Noonan, »Fregean Thoughts«, The Philosophical Quarterly,let. 34., št. 136, 7/1984, str. 205-224.

J. M. E. Moravcsik, »Frege and Chomsky on Thought and Language«, Midwest studies in philosophy, 6 (1), 1981, str. 105-124.

Markič, O. (2010). »Kognitivna znanost – filozofska vprašanja«.Maribor: Aristej.

Markič, O., Kordeš, U. (2007) (ur.). »Kognitivna znanost v Ljubljani – Možnosti za študij in raziskovalno delo«. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

McGilvray, J. (ed.) (2005). »The Cambridge Companion to Chomsky«. Cambridge: Cambridge University Press.

Notturno, M. A., (1985). »Objectivity, Rationality and the Third Realm: Justification and the Grounds of Psychologism«. Dordrecht: Martinus Nijhoff Publishers.

Sovre, A. (1946). »Predsokratiki«. Ljubljana: Slovenska Matica.

Ule, A. (1982). »Osnovna filozofska vprašanja sodobne logike«. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Vörlander, K. (1977). »Zgodovina filozofije I«. Ljubljana: Slovenska matica.

Internetni viri:

[1] http://web.mit.edu/newsoffice/1992/chomsky-0401.html

[2] http://www.iwm.at/publ-jvc/jc-15-02.pdf