Archaelogical parks in Slovenia (bilingual ITA/SLO), ZVKDS, Ljubljana 2014

55
ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA

Transcript of Archaelogical parks in Slovenia (bilingual ITA/SLO), ZVKDS, Ljubljana 2014

ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJIPARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA

ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJIPARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA

IRENA LAZAR

Karta Slovenije z označenimi arheološkimi parki (računalniška priprava: A. Preložnik, ZRS UP) / Carta della Slovenia con indica-zione dei parchi archeologici (elaborazione computerizzata: A. Preložnik, UP ZRS)

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

VSEBINAINDICE

IRENA LAZAR, KATHARINA ZANIERPREDGOVORPREFAZIONE

IRENA LAZAR RIMSKA DEDIŠČINA IN NJENI SPOMENIKI MED AKVILEJO IN PETOVIONOI PRINCIPALI MONUMENTI ANTICHI TRA AQUILEIA E POETOVIO

ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJIPARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA

HRUŠICA RIMSKA POŠTNA POSTAJA IN VOJAŠKA POSTOJANKAHRUŠICA ANTICA STAZIONE DI POSTA ROMANA E POSTAZIONE MILITARE

MOŠNJE RIMSKA OBCESTNA POSTAJA MOŠNJE STAZIONE DI SOSTA LUNGO LA STRADA ROMANA

SIMONOV ZALIV RIMSKA OBMORSKA VILA BAIA DI SAN SIMONE VILLA MARITTIMA ROMANA

AJDNA POZNOANTIČNA NASELBINAAJDNA INSEDIAMENTO TARDOANTICO

AJDOVSKI GRADEC PRI SEVNICI POZNOANTIČNA NASELBINAAJDOVSKI GRADEC PRESSO SEVNICA INSEDIAMENTO TARDOANTICO

CELJE - CELEIA MESTO POD MESTOMCELJE - CELEIA LA CITTÀ SOTTO LA CITTÀ

CVINGER PRI DOLENJSKIH TOPLICAHCVINGER PRESSO DOLENJSKE TOPLICE

78

920

3034

3638

4044

4649

5154

5659

6064

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

719:903/904(497.4)(036)

LAZAR, Irena, 1962- Arheološki parki in poti v Sloveniji = Parchi e itinerari archeologici in Slovenia / Irena Lazar ; [prevodi Tjaša Ruzzier]. - Ljubljana : Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2014

ISBN 978-961-6902-64-9 (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije)

271196672

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI • • PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

7

ARHEOLOŠKI PARK DIVJE BABEPARCO ARCHEOLOGICO ‘’DIVJE BABE’’

LJUBLJANA - EMONA EMONSKA HIŠA (JAKOPIČEV VRT) ZGODNJEKRŠČANSKO SREDIŠČE RIMSKO OBZIDJELUBIANA - EMONA CASA DI EMONA (IL GIARDINO JAKOPIČ) CENTRO PALEOCRISTIANO MURA ROMANE

MOST NA SOČI SVETA LUCIJAMOST NA SOČI SANTA LUCIA D’ISONZO

PTUJ - POETOVIONA PTUJSKI MITREJIPTUJ - POETOVIONA I MITREI DI PTUJ

RIFNIK POZNOANTIČNA NASELBINARIFNIK INSEDIAMENTO TARDOANTICO

ŠEMPETER RIMSKA NEKROPOLAŠEMPETER NECROPOLI ROMANA

TONOVCOV GRAD NAD KOBARIDOMTONOVCOV GRAD SOPRA CAPORETTO

Vodnik po arheoloških parkih in poteh v Sloveniji je nastal v sklopu strateškega projekta PArSJAd – »Arheološki parki severnega Jadrana«, v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007–2013, in bil sofinanciran iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in iz nacionalnih sredstev. Nosilec projekta je Regione del Veneto – Unità Complessa Progetti Strategici e Politiche Comunitarie, partnerji projekta pa so Istituto per i Beni Artistici, Culturali e Naturali della Regione Emilia Romagna; Comune di Bagnara di Romagna (RA); občina Russi (RA); občina Voghiera (FE); Centro Regionale di Catalogazione e Restauro dei Beni Culturali – Regione Friuli Venezia Giulia – Direzione centrale istruzione, formazione e cultura, Servizio beni e attività culturali; Narodni muzej Slovenije; Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče; Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Projekt zajema skupno arheološko dediščino obale severnega Jadrana, od emilijskega do Slovenskega primorja. Predvidene dejavnosti so realizacija orodij za vzpostavitev arheoloških mrež ter dobrih praks in znanja na področju digitalizacije, katalogiziranja in didaktike arheološke dediščine. Omenjene dejavnosti služijo boljšemu prepoznavanju arheološke dediščine kot vrednote, ki jo je treba ne samo zaščititi in ohraniti, ampak tudi upoštevati kot vir trajnostnega razvoja ter jo kot tako približati javnosti z inovativnimi orodji in predvsem v sklopu skupnih mrež, ki omogočajo močnejše vplive in integrirane strategije

upravljanja tovrstne dediščine. Cilj projekta je torej vzpostavitev virtualnega arheološkega parka severnega Jadrana, ki zajema skupno arheološko osnovo tega območja. Predvidena je tudi realizacija pilotskih projektov za fizično valorizacijo posameznih nastajajočih arheoloških parkov na obravnavanem območju z vzpostavitvijo čezmejnih kulturnih poti.

V publikaciji so natančneje predstavljene tri slovenske lokacije, na katerih potekajo omenjene pilotne dejavnosti ovrednotenja strateškega projekta Arheološki parki severnega Jadrana – Hrušica, Mošnje in Simonov zaliv. Da pa bi javnosti in turistom približali tudi druga arheološka najdišča na območju Slovenije, ki so urejena do te mere, da si jih je mogoče ogledati na prostem, in za katere skrbijo muzeji ali društva, smo knjižico dopolnili še z enajstimi drugimi arheološkimi lokacijami.

Upamo, da bo ta izdaja koristen in uporaben vodnik po delu naše bogate arheološke dediščine. Arheološka najdišča tudi domačim obiskovalcem omogočajo daljna potovanja skozi čas, saj odpirajo skrivnostno dimenzijo preteklosti. Publikacija torej ni namenjena samo »turistom«, ampak vsem zainteresiranim, ki želijo spoznati materialne sledove in ostaline, na številnih mestih po Sloveniji, ter na ta način doživeti preteklost.

IRENA LAZAR, KATHARINA ZANIER

PREDGOVOR

6669

71

76

7982

8488

9094

9699

101103

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

8

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

9

La presente guida dei parchi e itinerari archeologici in Slovenia è stata cofinanziata nell’ambito del Programma per la Cooperazione Transfrontaliera Italia – Slovenia 2007–2013 dal Fondo Europeo di Sviluppo Regionale e dai fondi nazionali, in quanto parte del progetto strategico PArSJAd – “Parco Archeologico dell’Alto Adriatico”. Lead Partner del progetto è la Regione Veneto – Unità Complessa Progetti Strategici e Politiche Comunitarie, mentre gli altri Partner di Progetto sono: l’Istituto per i Beni Artistici, Culturali e Naturali della Regione Emilia Romagna; il Comune di Bagnara di Romagna (RA); il Comune di Russi (RA); il Comune di Voghiera (FE); il Centro regionale di Catalogazione e Restauro dei Beni culturali – Regione Friuli Venezia Giulia – Direzione centrale istruzione, formazione e cultura, Servizio beni e attività culturali; il Museo Nazionale della Slovenia (Narodni muzej Slovenije); l’Università del Litorale, Centro di ricerche scientifiche a (Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče); l’Istituto per la tutela dei beni culturali della Slovenia (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije). Il progetto interessa i beni archeologici dell’area costiera dell’Alto Adriatico, dal litorale emiliano a quello sloveno. Le attività previste sono finalizzate allo sviluppo di strumenti che permettano di implementare una rete di cooperazione e fruizione delle diverse evidenze di interesse archeologico nel campo della digitalizzazione, della catalogazione e della didattica dei beni archeologici, con l’obiettivo di migliorare la conoscenza del patrimonio archeologico non soltanto come valore da proteggere e conservare, ma anche come fonte per lo sviluppo sostenibile, che come tale deve

essere avvicinato al pubblico con l’utilizzo di strumenti innovativi e soprattutto in maniera congiunta, per ampliarne l’impatto e per favorire la formazione di strategie di gestione condivise e integrate. Obiettivo del progetto è dunque la creazione di un parco archeologico virtuale dell’Alto Adriatico che abbracci il comune sostrato archeologico dell’area. È previsto inoltre l’avvio di progetti pilota finalizzati alla valorizzazione fisica di singoli parchi archeologici presenti sul territorio e la realizzazione di itinerari culturali transfrontalieri.

Nel volume vengono presentati in maniera più dettagliata proprio i tre siti sloveni interessati dalle attività pilota di valorizzazione del progetto strategico Parco Archeologico dell’Alto Adriatico – Hrušica, Mošnje e San Simone (Simonov zaliv). Al fine di fare conoscere al pubblico e ai turisti anche altri siti archeologici sloveni, i quali a cura di musei e associazioni locali sono accessibili ovvero visitabili, abbiamo integrato la panoramica informativa con altri undici luoghi di interesse archeologico.

Auspichiamo che la presente pubblicazione costituisca un’utile e pratica guida attraverso un campione rappresentativo del nostro ricco patrimonio archeologico. I siti archeologici consentono anche ai visitatori più prossimi di fare lunghi viaggi nel tempo, schiudendo la misteriosa dimensione del passato: il libretto è dunque indirizzato non soltanto ai “turisti”, ma a tutti gli interessati, che desiderino conoscere e rivivere il passato attraverso le sue tracce materiali, esposte al pubblico in numerosi luoghi.

Prostor jugovzhodnih Alp in njegovo zaledje (današnja Slovenija) sta zgodaj postala zanimiva za hitrorastočo rimsko državo. Strateški prehodi in križišča pomembnih prometnih poti ter naravne danosti in trgovske dobrine keltskih plemen (ferrum Noricum, les, kamen) na tem območju, še posebej Norikov na severu in Tavriskov v osrednji Sloveniji, so že v 2. stoletju pred našim štetjem spodbudile podjetne italske trgovce k osnovanju prvih postojank (Ocra – Razdrto pod Nanosom). Rimska oblast se je razširila v Istro v 2. in 1. stoletju pred našim štetjem, na severu in severovzhodu Italije se je utrdila v času Cezarja in njen vpliv se je počasi in vztrajno širil na območje vzhodnih Alp in naprej v Ilirik.

Prvi arheološki sledovi rimske zasedbe na območju severozahodne Istre izvirajo iz sredine 2. stoletja. Odkriti so bili v Srminu pri Kopru, ki je bilo pomembno prazgodovinsko najdišče neposredno ob morju. Na območju kolonije Tergeste (Trst), ki je bila ustanovljena pred letom 52 pred našim štetjem, je ležala naselbina Egida (širše območje Kopra), ki je imela mestne pravice in je bila upravno priključena mestnemu ozemlju Tergesta. V notranjost pa je rimski vpliv prodiral z nadzorom nad prometnimi potmi, posebej pomembna je bila jantarna pot, ki je vodila skozi Postojnska vrata do prometnega križišča kopenskih in vodnih poti v Ljubljanski kotlini.

V severni del Noriškega kraljestva, ki je s svojim južnim delom segalo tudi na ozemlje današnje Slovenije, ter v postojanki Gurina in Štalenska gora so italski trgovci potovali

čez prelaz Ploče (Plöckenpass – Monte Croce Carnico) v 1. stoletju pred našim štetjem, na jugu pa so v tem času nastale postojanke v Emoni (Emona – Ljubljana), Karniju (Carnium – Kranj) in Navportu (Nauportus – Dolge njive na Vrhniki). Prav slednja ima poseben pomen, saj je ležala na že omenjeni meji med kopnimi in vodnimi potmi. Iz Istre in severovzhodne Italije so do Navporta vodile kopenske poti, od tam pa je plovna pot peljala po Ljubljanici in Savi naprej proti jugu v Panonijo in na Balkan. Na Vrhniki se je tako v zgodnjerimskem obdobju razvila prekladalna postaja z obsežnimi skladišči, preko nje pa sta potekala tranzitni promet in trgovina na dolge razdalje. Že Strabon poroča, da so iz Akvileje tovorili blago z vozovi do Navporta, tam pa so ga preložili na ladje, da je potovalo naprej po rekah do Donave. Naselbina je bila organizirana kot vicus in sta jo vodila dva magistri vici, ki sta bila osvobojenca in člana pomembnih akvilejskih družin. Tranzitni promet, ki je potekal čez Navport, so v 1. stoletju pred našim štetjem namreč nadzorovale pomembne trgovske družine iz Akvileje, in postojanka na bregu Ljubljanice je bila za to trgovsko središče izrednega pomena. Njeno mestno ozemlje je segalo tako daleč na vzhod ob jantarni poti, da je vanj zajelo tudi Navport.

Nedavne arheološke in geofizikalne raziskave te postojanke so potrdile razsežnost kompleksa in izjemno količino prometa v avgustejskem obdobju. Naselbina v okljuku reke in na robu močvirja je bila z vseh strani obdana z obzidjem, stolpi in obrambnimi

IRENA LAZAR, KATHARINA ZANIER

PREFAZIONEIRENA LAZAR

RIMSKA DEDIŠČINA IN NJENI SPOMENIKI MED AKVILEJO IN PETOVIONO

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

10

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

11

jarki ter vodo. Zasnovana in zgrajena je bila po enotnem načrtu v predavgustejskem in zgodnjeavgustejskem obdobju; v večini stavb na osrednjem trgu (dobra tretjina) so bila skladišča in taberne.

Z ustanovitvijo kolonije Emona (Lju-bljana), verjetno nekje v obdobju po končanih ilirskih vojnah (35–33 pr. n. š.), ki jih je bojeval Oktavijan, pa je pomen Navporta začel hitro upadati. Njegovo vlogo je prevzela novoustanovljena kolonija. Ime Emona izvira še iz predkeltskih časov, ko je naselbina ležala na Grajskem hribu. V 1. stoletju našega štetja pa je naselbina, v kateri so živeli staroselci in Tavriski, ležala na pobočju Grajskega hriba. Ker so Rimljani že v času Cezarja nadzorovali kotlino Emone, so se v naselje kmalu začeli doseljevati trgovci iz Akvileje. Prav trgovski in vojaški interesi so bili nato povod, da je bila že v Oktavijanovem času tu osnovana kolonija z uradnim imenom Colonia Iulia Emona. Prišli so tudi novi naseljenci, civilisti iz severne Italije in odsluženi vojaki. Postopno so staro naselbino opustili in na levem bregu Ljubljanice sredi 1. stoletja zgradili novo mesto.

Kolonija je bila od začetka grajena po enotnem načrtu, tlorisna podoba pravilnega pravokotnika je znašala 300 P (dvojni korak – passus) x 360 P oziroma v razmerju 5 : 6 po načelih modularne rekonstrukcije. Mreža kvadratov je dala 47 različno velikih, vendar enakomerno razporejenih insul. Ulični mreži, ki jo je sestavljalo pet ulic v smeri sever–jug in sedem v smeri vzhod–zahod, je sledila tudi mestna kanalizacija. Mesto je obdajalo pravokotno obzidje, na treh straneh pa je bilo zaščiteno tudi z dvojnim obrambnim jarkom. Obzidje je bilo debelo 2,4 metra in visoko 6–8 metrov. Južni krak obzidja, ki je bil na začetku 20. stoletja raziskan, so med obema vojnama obnovili in konservirali. Mestno obzidje je imelo štiri glavne vhode. Gradbeni napis, shranjen v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani, ki ga je dal postaviti cesar Tiberij jeseni leta 14 ali

v začetku leta 15, govori o večjih gradbenih delih, morda prav o gradnji obzidja.

Kardo in dekumanus sta mesto delila na štiri ploskve, vendar ne povsem enake, saj je bil kardo za eno cesto pomaknjen proti vzhodu. Tako so lahko načrtovali forum, ki je stal v središču mesta in se je raztezal v dolžini treh insul. Končno podobo je dobil v 2. stoletju, na njegovem vzhodnem delu je bila bazilika in na zahodnem svetišče kapitolske trojice. Ob forumu in južnem obzidju so stale razkošne stavbe, ki so jih krasili mozaiki in freske. Ostale stavbe so bile večinoma pritlične in po italskem vzoru organizirane okrog notranjega atrija ali peristila.

Teorije o nastanku Emone na osnovi legijskega tabora so z zadnjimi raziskavami dokončno presežene. Izjemna najdba mejnega kamna med Akvilejo in Emono pa je razjasnila tudi dileme o teritorialni pripadnosti mesta. Poleti 2001 so v strugi Ljubljanice pri Bevkah našli mejni kamen, izdelan iz nabrežinskega apnenca. Mejnik med ozemljem Akvileje in Emone verjetno izvira iz avgustejskega obdobja, prav gotovo pa je predklavdijski. Kamen nedvomno dokazuje, da sta obe mesti pripadali isti administrativni enoti države (Regio X.), kar pomeni, da Emona nikoli ni bila del Ilirika oziroma Panonije. Vse od ustanovitve je torej mesto, ki je že na začetku dobilo status kolonije, pripadalo Italiji.

Pričevanja o zaključnem obdobju osvajanja jugovzhodnih Alp, Podonavja in Balkana v času Oktavijana Avgusta in pomenu tega prostora za prodor in oskrbo rimske vojske so tudi nedavna avtocestna odkritja na robu panonskih ravnic, na trasah gradnje južnega dela avtocestnega križa v Sloveniji. Na sotočju Save in Krke, blizu Čateža pri Brežicah, je bil odkrit rimski vojaški tabor. Pohodni tabor, ki je hitro zrasel in enako hitro zamrl, je bil postavljen za kratek, nekajdnevni postanek rimskih legionarjev, ki so korakali ob Savi (Savus) navzdol proti Sisciji (Siscia – Sisak). Značilni sledovi dvojnega jarka, več kot ducat majhnih okroglih peči

(najverjetneje krušnih) ter drobne najdbe vojaške opreme in republikanski novec ga postavljata v čas zadnjih desetletij pred našim štetjem in najkasneje med letoma 6 in 9 našega štetja, ko je bil tu znameniti delmatsko-panonski upor.

Le nekaj kilometrov južneje pa je bil na Obrežju (mejni prehod med Slovenijo in Hrvaško) odkrit bazni tabor oziroma zgodnjerimska utrdba, ki je nastala verjetno v obdobju okoli leta 14 ali 13 pr. n. š. Utrdba je imela pravokoten tloris z zaobljenimi stranicami. S treh strani so jo varovali dvojni jarki in obdajali prostor v velikosti 290 x 210 m, na četrti pa je bil le enojni jarek, ki je obdajal dodatni prostor v velikosti 210 x 25 m. V osredjem delu je bilo več pravokotnih barak, latrin, shrambnih jam in krušnih peči. Zunaj utrdbe je bilo odkritih več skupin krušnih in železarskih peči. Na severozahodnem delu je mimo vodila glavna rimska cesta Emona–Siscia. Tabor je bil, po najdbah sodeč, v uporabi do zadušitve velikega upora med letoma 6 in 9, nato pa je bil opuščen.

Po dokončni osvojitvi jugovzhodnega alpskega območja in po zaključenih vojaških operacijah na robu Panonije sta sledili intenzivni urbanizacija in romanizacija. Drugo mesto, ki je dobilo mestne pravice, je bila keltska Kéleia (danes Celje). Središče keltskih Tavriskov, ki so v težnji po samostojnosti celo kovali svoj denar v 2. in 1. stoletju pred našim štetjem, se je že v okviru Regnum Noricum razvilo v trgovski emporij. Ko je bilo kraljestvo priključeno imperiju, sta verjetno sledila prepoved kovanja lastnega denarja in prilagajanje noriškega prebivalstva rimskim normam. Cesar Klavdij je nato osnoval prokuratorsko provinco Norik, in Celeja je dobila status municipija že v prvi fazi urbanizacije, skupaj s štirimi drugimi noriškimi mesti (Virunum, Teurnia, Aguntum, Iuvavum). Prebivalci Municipium Claudium Celeia so bili vpisani v volilno okrožje Claudia, v mestu je bila močna postaja finančne in davčnonadzorne policije (beneficiarii procuratoris). Po ocenah

je imelo mesto v prvih dveh stoletjih okrog 10.000 prebivalcev, čeprav ta podatek izvira iz števila ohranjenih napisov, kar pa seveda ne odseva vseh slojev takratnega prebivalstva. V zgodnjecesarskem obdobju je bilo prebivalstvo pretežno keltsko, odstotek priseljenih Italikov ni bil velik. Staroselsko, keltsko tradicijo je moč razbrati z lapidarnih spomenikov, opazna je v keltskih imenih na nagrobnikih in noši. V prvih dveh stoletjih je v Celeji dokumentiranih 21,5 odstotka keltskih in 72,5 odstotka latinskih imen, kasneje je bilo keltskih le še 7 odstotkov. Pomemben vpliv v mestu so imele tudi družine, priseljene iz severne Italije, npr. Spectatti, Ennii, Barbii, Caesernii.

Mesto je v 1. stoletju pokrivalo območje, veliko približno 400.000 m². V naslednjih dveh stoletjih je doseglo največji obseg in njegova velikost se je skoraj podvojila. Zahodni del mesta je bil zidan načrtno, s pravilnim razporedom v pravokotne insule. Tu so določili mesto za forum s kapitolijem, zrasli so rimski templji na podiju in privatna arhitektura tipa villa urbana, ki je sledila italskim vzorom tako po obliki kot po opremi in dekoraciji (terme, mozaiki, freske). V 1. in 2. stoletju so prevladovali črno-beli mozaiki z geometrijskimi in rastlinskimi motivi, konec 2. stoletja in v 3. stoletju pa večbarvni. Freske so že v 1. in 2. stoletju bogatili tudi figuralni motivi. Na severnem in južnem delu mesta je prevladala drugačna arhitektura, z nepravilnim rastrom in preprostimi hišami ter obsežnimi obrtnimi predeli, kjer so bili odkriti ostanki proizvodnje keramike, stekla in predelave kovin.

V zadnjih petih letih sta bila v Celeji odkrita dva izjemna sakralna kompleksa. Te najdbe nam omogočajo podroben vpogled v kultne navade na področju južnega Norika v 1. stoletju. Najprej je bila s sondiranjem potrjena lokacija kapitola, glavnega rimskega mestnega svetišča, na Trgu Celjskih knezov, v centru sodobnega Celja. Njegova domnevna lega na zahodnem robu foruma je bila prej znana le po podatkih iz starejše literature in posamičnih

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

12

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

13

najdbah. Geofizikalne meritve in sondiranja pa so pokazali, da gre res za glavni mestni tempelj na podiju v velikosti 53 x 30 m; v njem so morda častili najvišja rimska božanstva (kapitolsko trojico: Jupitra, Junono in Minervo) ali pa je bil celo posvečen cesarskemu kultu, če sklepamo po najdbah kipov v oklepu.

Na severnem robu nekdanjega rimskega mesta je bilo odkrito svetiščno območje, ki je dalo nove podatke o poznolatenskih in zgodnjerimskih religioznih praksah. Najstarejši del tega kompleksa je bil keltski sveti tolmun v velikosti 28 x 11 m. V njem so bile odkrite keramične posode domače izdelave in uvožena keramika, napolnjena z ostanki hrane. Vse je bilo obteženo s kamenjem in potopljeno v tolmun. Darovani so bili tudi deli keltskega voza (pars pro toto). Kasneje je bil tolmun zasut in na istem mestu so zgradili svetiščni kompleks z rimskimi obhodnimi templji, t. i. keltsko-rimskega tipa. Še pred sredino 1. stoletja sta zrasli dve svetišči z osrednjim prostorom (cella) kvadratnega tlorisa in obhodnim hodnikom okrog osrednjega prostora. Neposredno ob lesenem mostu čez Savinjo pa je skoraj istočasno zrasel še tretji tempelj, ki je še posebej zanimiv. Do obhodnega hodnika tega svetišča je vodilo stopnišče, zato ga lahko opredelimo kot varianto ali hibrid pravih obhodnih templjev. V žrtvenih bazenčkih oziroma jamah (bothroi) so bile odkrite mnoge najdbe oziroma darovi. Značilnosti tega sakralnega kompleksa nam pomagajo razumeti spremembe v verski praksi na območju južnega Norika in Celeje v obdobju priključitve Noriškega kraljestva in njegove transformacije v provinco Norik sredi 1. stoletja.

Kot tipično rimsko prezentacijo osebne apoteoze v antiki pa lahko razumemo marmorne grobnice celejanske aristokracije v Šempetru. Te nagrobnice, odkrite leta 1952 ter nato v letu 1960 rekonstruirane in postavljene na ogled, še danes sodijo med najbolj reprezentančne rimske spomenike srednje Evrope. Višji sloj rimske družbe, ki je

v Celeji opravljal funkcije županov, edilov in drugih predstavnikov oblasti, si je slabih 10 rimskih milj iz Celeje, verjetno v neposredni bližini svojih podeželskih posesti, postavil mogočne nagrobne spomenike iz belega marmorja. Njihova arhitektura in razkošni okras v obliki kvalitetnih reliefov, ki mimoidočemu pripovedujejo zgodbe o antičnih bogovih in junakih, pričata o bogatem sloju lokalne aristokracije, ki se je v času od 1. do 3. stoletja lahko enakovredno postavil ob bok patricijem in sloju vitezov v prestolnici imperija.

Tudi v Petovioni (Ptuj), največjem rimskem mestu na današnjem slovenskem ozemlju, so popotnika ob vstopu v Colonia Ulpia Traiana prav gotovo pozdravile enako bogate grobnice mestnih veljakov in predstavnikov rimske oblasti. Mesto se je razvilo na križišču dveh pomembnih prazgodovinskih poti; jantarna pot je tukaj prečkala Dravo in povezala severnojadransko in srednjedonavsko območje z Baltikom, vodna pot vzdolž reke Drave pa je vodila od Alp do vzhodnodonavskega ozemlja. Grajski hrib, ki se dviguje prav nad prehodom reke, je bil zaradi svoje strateške lokacije odlična poselitvena točka. Najstarejši sledovi poselitve segajo v neolitsko obdobje in nato kontinuirano v bronasto dobo, kulturo žarnih grobišč in celotno železno dobo.

Pred rimsko zasedbo je bil Ptuj del Noriškega kraljestva in z njegovo aneksijo je tudi to območje postalo del rimskega imperija. Vendar je bila naselbina kmalu nato izvzeta iz te enote in zaradi svoje strateške lege pripojena vojaškemu območju Ilirika. Po zadušitvi panonsko-delmatskega upora v letih 6–9 n. š. in delitvi Ilirika v provinci Dalmacijo in Panonijo je Petoviona pripadla Panoniji, po Trajanovi delitvi v začetku 2. stoletja pa Panoniji Superior.

Že kmalu po rimski osvojitvi okrog leta 15 pr. n. š. je bil na desnem bregu reke Drave postavljen vojaški tabor legije VIII Augusta. Konec leta 45 ali v začetku leta 46 pa jo je zamenjala legija XIII Gemina, ki je bila premeščena iz Vindonisse. Ko so jo v letih

102–106 premestili v Vindobono, je bil legijski tabor opuščen. Glede na strateško lego in pomen pa so bile kasneje v mestu prav gotovo nastanjene manjše vojaške enote, o čemer pričajo arheološke najdbe in ne nazadnje številni mitreji.

Rimska naselbina se je razvila vzdolž ceste nekako od prve polovice 1. stoletja in je vključevala v svoj obseg tudi večja območja prazgodovinske poselitve z obeh strani reke. V vsem nadaljnjem razvoju je mesto, ki mu je cesar Trajan podelil pravice kolonije, ohranilo naravo obcestnega naselja, ki pa ga je sestavljalo več posameznih centrov. Njegovo obliko in rast sta narekovala teren in reka s svojimi premiki. Zunanji obris mesta je bil v celoti nepravilen, vendar so bile njegove ulice in ceste razporejene v pravilni pravokotni mreži.

Mesto sta z vodo oskrbovala dva akvedukta. Eden je napajal vojaški tabor in del naselja na levem bregu, drugi pa je vodil do osrčja mesta na Vičavi in Panorami. Tam je ležal forum z upravnimi zgradbami, v bližini so ležale tudi razkošne mestne hiše. Veliko območje Rabelčje vasi je bilo v celoti obrtne narave. Tam so bili odkriti veliki delavniški kompleksi, predvsem lončarski in opekarski.

V času vlade cesarja Hadrijana ali le malo kasneje je bil v mestu organiziran sedež ilirske carine – Publicum portorii Illyrici, ki je pod vlado Komoda prešel pod direktno cesarsko administracijo. Od takrat se na napisih omenja kot Vectigal Illyrici. S številnih posvetilnih napisov so se ohranila imena carinskih upravnikov, največ jih je povezanih s tako imenovanim 1. ptujskim mitrejem iz sredine 2. stoletja in 2. mitrejem, ki je nastal v času vlade Septimija Severa. Petoviona je bila zaradi svojega pomena večkrat tudi sedež civilnih in vojaških predstavnikov rimskih oblasti, pomembno vlogo pa je igrala tudi v številnih zgodovinskih dogodkih v imperiju, ki so bili svetovnega pomena. Kot poročajo antični avtorji, sta se v bližini Ptuja leta 351 spopadla Konstancij II. in Magnencij, v palači zunaj

mesta so po nalogu Konstancija II. leta 354 zajeli cezarja Gala (Gallus Caesar), pomembna bitka v okviru državljanske vojne pa se je odigrala poleti leta 388 med Teodozijem in Maksimom (Maximus). Bizantinski zgodovinar Prisk (Priscus) pa opisuje delegacijo zahodnega cesarstva, ki jo je Ecij (Aetius) poslal iz Ravenne na Atilov dvor in se je ustavila v Petovioni, da so se ji pridružili še drugi člani odposlanstva.

Ker so province delile tako dobro kot slabo v usodi rimskega imperija, je tudi prostor jugovzhodnih Alp močno občutil prelom, ko se je pax Romana počasi začel krhati. Nemirni premiki germanskih plemen v času Marka Avrelija in Lukija Vera so usodno posegli prav v ta prostor. Prokuratorska provinca Norik je v 2. stoletju postala legatska provinca, in ena od dveh leta 165 novoustanovljenih legij (Legio II. Italica) je dobila svoj tabor v Ločici pri Polzeli. Posebna obrambna cona Pratentura Italiae et Alpium, ki je segala od Forum Iulii, čez kotlino Emone in Celeje do Tarsatice (Rijeka), naj bi varovala prehod iz provinc na osrednje italsko ozemlje in preprečila barbarom vdor v osrčje imperija. Legijski tabor velikosti 543 x 435 m je bil obdan z mogočnim kamnitim obzidjem.Izkopavanja leta 1917 so odkrila v osrednjem delu pet velikih zidanih stavb (štab, bolnišnica itd.) in sistem kanalov, odlično grajen iz kamnitih blokov. O pomenu in vpetosti tabora v življenje celejanskega agra pa nam ponovno govorijo arheološka izkopavanja ob gradnji avtocest leta 1995.

Rimska opekarna, ki je delovala 15 km zahodno od legijskega tabora, na Ilovci pri Vranskem, je v 2. stoletju postala glavni dobavitelj tabora oziroma vojaška opekarna. Dve pravokotni peči za žganje opeke in ob njiju velika skladiščna lopa so bili dovolj veliki, da so zadostili potrebam legije. Številne drobne najdbe in novci potrjujejo živahno življenje opekarskega obrata predvsem v drugi polovici 2. stoletja. Žigi na izdelkih z oznako legije so v več primerih povsem enaki žigom na opekah, ki so bile odkrite v legijskem taboru v Ločici, 10

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

14

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

15

km od Vranskega. Zato lahko delovanje obrata na Ilovci povežemo z zgodovinskimi dogodki takratnega časa na naših tleh – osnovanjem obrambne cone in nastanitvijo legije v Noriku.

Povečan obseg proizvodnje vranske opekarne oziroma njena proizvodnja v 2. stoletju sta neposredno povezana z gradnjo vojaškega tabora v Ločici in prisotnostjo rimske legije v novonastalem taboru. Najpozneje sredi 2. stoletja je verjetno prišlo do razširitve lokalnega obrata in usmeritve proizvodnje za potrebe vojske v Ločici. Kratko obdobje, v katerem je II. italska legija gradila novi tabor in v njem živela (tabor v Ločici je obstajal v letih ok. 168–172), je bilo očitno čas največjega obsega proizvodnje opekarne na Ilovci. Pogoji so se temeljito spremenili s premestitvijo legije na Donavo, najprej v Albing in nato v Enns (Lauriacum, Avstrija). Provinca Norik je iz prokuratorske province postala legatska in sedež njene legije je bil v Lavriaku. Obrambna cona na področju iliro-italskih vrat je bila ukinjena, tabor v Ločici je bil opuščen oziroma razstavljen in podrt, glavni odjemalec in porabnik izdelkov z Vranskega se je odselil.

Kratka pomiritev po Markomanskih vojnah pa je bila tudi za ta prostor samo zatišje pred viharjem. Povečano število vojaških enot na limesu je omogočilo še zadnji razcvet imperija v času Severov (193–235). Po nestabilnem obdobju vojaških cesarjev je propad države za lep čas zajezil Dioklecijan, nato pa so si v 4. stoletju druga za drugo sledile bitke proti Germanom in njihova pustošenja ter postopen razkroj imperija. Leta 401 so po obrežnem in južnem Noriku pustošili Vandali in Vzhodni Goti, nato leta 407 Zahodni Goti pod vodstvom Alariha, ki je leta 410 plenil tudi po Rimu. Baje naj bi imel svoj sedež nekje na območju Celeje ali v Virunu. Sledilo je še pustošenje Hunov pod vodstvom Atile in šele njegova smrt leta 452 je začasno ustavila nezadržno prodiranje Hunov in številnih ljudstev, ki so se mu pridružila. Primer upadanja mestnega prebivalstva in krčenja mest v pozni antiki ilustrirata Celeja

in Petoviona. Celeja je v pozni antiki dobila mogočno obzidje, ki pa je varovalo le še tretjino nekdanjega obsega mesta. Za gradnjo obzidja so porabili številne nekdanje spomenike, nagrobnike in celo kipe, ki so krasili mesto v času njegovega največjega razcveta. Prav tako sta v 4. stoletju močno padla obseg mesta in število prebivalcev Petovione. Večja območja poselitve so bila popolnoma opuščena, poselitev se je strnila ob glavni strateški toči – prehodu reke – na Grajskem hribu in Panorami.

V tem nemirnem času pozne antike se je ponovno pokazal pomen prehodnega prostora jugovzhodnih Alp, oziroma natančneje t. i. iliro-italskih vrat pri Postojni, za varovanje matice imperija. Že proti koncu 3. in v 4. stoletju je bil na tem delu slovenskega ozemlja zgrajen sistem zapornih zidov. Obrambni pas z zidovi in obrambnimi stolpi (Claustra Alpium Iuliarum) naj bi varoval Italijo pred vpadi barbarov, ki so pritiskali z vzhoda. Vojaštvo je bilo organizirano v treh julijsko-alpinskih legijah, zidovi so varovali pomembne komunikacije in prehode proti Italiji, glavno državno cesto Emona Akvileja pa kar trije pasovi zapornih zidov, pri Vrhniki (Nauportus), na Lanišču in na Hrušici (Ad Pirum). Tu je na 858 m visoki planoti stala mogočna poznorimska trdnjava, osrednja točka zapornega sistema pa je bil kastel v Ajdovščini (Castra). Meril je 220 x 160 m in obdajalo ga je tri metre debelo zidovje s 14 stolpi. Še danes so v strukturi mesta vidni njegovi deli in osnovne poteze rastra utrdbe. Deli obzidja so obnovljeni, npr. vzhodno obzidje med stolpoma 8 in 9, stolpa 12 in 13 na južnem delu obzidja; za njima so v notranjosti prezentirani na mestu odkritja tudi ostanki antičnih term.

Mimo zidov in skozi utrdbe zapor so se v 4. stoletju, času državljanskih vojn, valili številni vojaški oddelki, odigralo pa se je tudi nekaj vojaških spopadov, o katerih poročajo zgodovinski viri. Med njimi morda najusodnejši je bil spopad med Teodozijem I. in Evgenijem leta 394 pri Frigidu v Vipavski dolini, ko je

krščanska vojska premagala poganskega Evgenija. Teodozijeva zmaga je cesarstvo za kratek čas ponovno združila, po njegovi smrti pol leta kasneje pa je za vedno razpadlo na dva dela.

Zahodno cesarstvo je bilo državnopravno ukinjeno leta 476, kar pa za prostor jugovzhodnih Alp ni pomenilo bistvenih pretresov. Spremembo je z novo pravno ureditvijo in organizacijo prinesla država Vzhodnih Gotov, ki so jo nato porazili Bizantinci, zatem so v naš prostor za kratek čas posegli Franki in nato Langobardi, ki so jih pregnali Avari. V prvi polovici 6. stoletja pa se je že začelo posamično doseljevanje Slovanov. Ljudstvo, ki se je tu počasi začelo stalno naseljevati, je povzročilo propad še zadnjih ostankov antične civilizacije.

Literatura

BRATOŽ, R.: Bitka pri Frigidu v izročilu antičnih in srednjeveških avtorjev, Zbirka zgodovinskega časopisa 12, Ljubljana 1994.

GASPARI, A.: »APUD HORRIDAS GENTIS …« Začetki rimskega mesta Colonia Iulia Emona / Beginnings of the Roman Town of Colonia Iulia Emona, Ljubljana 2010.

GUŠTIN, M.: Il campo militare romano a Čatež presso Brežice (Slovenia), in »Quaderni Friulani di Archeologia« 12, 2002, str. 69–75.

HORVAT, J.: Nauportus (Vrhnika), Dela I. raz. SAZU 33, Ljubljana 1990.

KANDLER, M.: Zu den Grabungen F. Lorgers im Legionslager Ločica (=Lotschitz), in »Arheološki vestnik« 30, 1979, str. 172–207.

KASTELIC, J.: Simbolika mitov na rimskih nagrobnih spomenikih, Slovenska matica, Ljubljana 1998.

KREMPUŠ, R., GASPARI, A., NOVŠAK, M.: Die neuen spätkeltischen und frühkaiserzeitlichen Heiligtümer von Celeia, in F. W. LEITNER (a c.) Götterwelten. Tempel, Riten, Religionen in Noricum, Klagenfurt 2007, str. 39–44.

LAZAR, I.: Celeia, in M. ŠAŠEL KOS, P. SCHERRER (a c.), The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia. Noricum, Situla 40, Ljubljana 2002, str. 71–101.

LAZAR, I.: New finds from Celje and a problem of the Celeian

forum in F. NAUMANN-STECKNER, B. SCHNEIDER, P. NOELKE (a c.), Romanisation und Resistenz, Akten des VII. Internationalen Colloquiums über Probleme des provinzialrömischen Kunstschaffens (Köln, 2.–6. maj 2001), Mainz 2003, str. 469–474.

LAZAR, I.: Ilovica pri Vranskem, Katalogi SAAS 1, Ljubljana 2006.

LAZAR, I.: The Roman Necropolis in Šempeter: The History of Research, v: M. Kokole, M. Šašel Kos, B. Murovec, M. Talbot (ur.), Mediterranean Myths from Classical Antiquity to the 18th Century, Ljubljana 2006, str. 57–72.

LAZAR, I.: Celejski forum in njegov okras, Annales 18/2, 2008, str. 349–360.

MASON, P.: Rimska vojaška utrdba, v D. PREŠEREN (a c.), Zemlja pod vašimi nogami, Ljubljana 2003, str. 66–71.

MUŠIČ, B., HORVAT, J.: Nauportus, an early Roman trading post at Dolge njive in Vrhnika, v »Arheološki vestnik« 58, 2007, str. 219–270.

OSMUK, N.: Obzidje rimske utrdbe Castra v Ajdovščini, v »Arheološki vestnik« 41, 1990, str. 183–198.

OSMUK, N.: Ajdovščina – Castra. Stanje arheoloških raziskav, v »Arheološki vestnik« 48, 1997, str. 119–130.

PLESNIČAR GEC, L.: Urbanizem Emone / The Urbanism of Emona, Ljubljana 1999.

PLESNIČAR GEC, L.: Emonski forum / The Emona Forum, Annales Mediterranea, Koper 2006.

PREŠEREN, D. (ur.): Zemlja pod vašimi nogami, Ljubljana 2004.

ŠAŠEL KOS, M.: Nauportus: Literary and Epigraphic Sources, in J. HORVAT, Nauportus (Vrhnika), Dela I. raz. SAZU 33, Ljubljana 1990, str. 143–159.

ŠAŠEL KOS, M.: The embassy of Romulus to Attila. One of the last citations of Poetovio in classical literature, v »Tyche« 9, 1994, str. 99–111.

ŠAŠEL KOS, M.: The End of the Norican Kingdom and the Formation of the Provinces of Noricum and Pannonia, in B. DJURIĆ, I. LAZAR (a c.), Akten des IV. Int. Koll. über Problemen des Provinzialröm. Kunstschaffens, Situla 36, Ljubljana 1997, str. 21–42.

ŠAŠEL KOS, M.: The boundary stone between Aquileia and Emona, in »Arheološki vestnik« 53, 2001, str. 373–304.

ŠAŠEL KOS, M.: Emona was in Italy, not in Pannonia, in M. ŠAŠEL KOS, P. SCHERRER (a c.), The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia. Pannonia I, Situla 41, Ljubljana 2003, str. 11–19.

VIČIČ, B.: Colonia Iulia Emona. 30 Jahre später, in M. ŠAŠEL KOS, P. SCHERRER (a c.), The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia. Pannonia I, Situla 41, Ljubljana 2003, str. 21–45.

VISOČNIK, J.: Jezikovne značilnosti napisov antične Celeje z okolico kot vir za proučevanje romanizacije celejskega prostora, doktorska disertacija, Ljubljana 2007.

WINKLER, G.: Legio II. Italica. Das ‘Hausregiment’ von Lauriacum, in J. LESKOVAR, C. SCHWANZAR, G. WINKLER (a c.),: Worauf wir stehen (Hrsg.), Kataloge der Oberösterreichischen Landesmuseum, Linz 2003, str. 131–136.

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

16

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

17

1. Emona (Ljubljana), južni del obzidja, rekonstruiran med obema vojnama (foto: M. Guštin) / Emona (Lubiana), tratto sud delle mura, ricostruito tra le due guerre (fotografia: M. Guštin)

3. Šempeter, pogled na rimske grobnice (foto: T. Lauko) / Šempeter, monumenti funerari romani (fotografia: T. Lauko)

2. Emona, tloris in rekonstrukcija foruma (po: Plesničar 1999) / Emona, pianta e ricostruzione del foro (da Plesničar 1999) 4. Mitrej na Ptuju (foto: arhiv Pokrajinskega muzeja Ptuj) / Mitreo di Poetovio (fotografia: archivio Museo Regionale di Ptuj)

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

18

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

19

5. Opekarna na Vranskem, pogled iz zraka (foto: D. Snoj) / Vista aerea della fornace di Vransko (fotografia: D. Snoj)

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

20

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

21

L’area a sud est delle Alpi e il suo retroterra (corrispondente all’odierna Slovenia) divennero presto interessanti per lo stato Romano in rapida espansione. I passaggi strategici e gli incroci tra importanti vie commerciali, nonché le risorse naturali e commerciali, controllate dalle tribù celtiche (ferrum Noricum, legno, pietra) – Norici nel nord e Taurisci nella Slovenia centrale, portarono gli intraprendenti commercianti romani a istituire empori commerciali già nel II sec. a.C. (Ocra – Razdrto, sotto il monte Nanos). Il dominio di Roma si estese in Istria nel II e I sec. a.C., nell’Italia settentrionale e sud-orientale si rafforzò ai tempi di Cesare, estendendosi lentamente ma inesorabilmente verso le Alpi Orientali e l’Illirico.

Le prime testimonianze archeologiche della presenza romana nell’Istria sud-occidentale risalgono alla metà del II sec. a. C. e provengono da Sermino, presso Capodistria, importante sito preistorico sulla linea di costa. Nell’area della colonia di Tergeste (Trieste), fondata prima del 52 a.C., sorgeva l’abitato di Egida (localizzato nell’area di Capodistria), che vantava diritto cittadino ed era dal punto di vista amministrativo assimilata al territorio della città di Tergeste. Verso l’interno l’influsso romano si propagava attraverso le vie commerciali, in particolare la via dell’Ambra, che si sviluppava attraverso la conca di Postumia verso importanti nodi viari e fluviali presso la conca di Lubiana.

Il regno Norico, la cui parte meridionale lambiva i territori dell’odierna Slovenia, e in particolare le località di Gurina e Magdalens-

berg, venivano raggiunte dai commercianti italici attraverso il passo di Monte Croce Carnico. Più a sud vennero fondati nel I sec. a.C. empori di Emona (Lubiana), Carnium (Kranj), Nauportus (Dolge njive na Vrhniki). Quest’ultima assume un ruolo particolare, essendo stata fondata all’incrocio di vie commerciali fluviali e terrestri (Horvat 1999). Dall’Istria e dall’Italia nord-orientale conducevano a Nauportus vie terrestri, che continuavano poi per via fluviale sulla Ljubljanica e la Sava verso la Pannonia e i Balcani. A Vrhnika si formò così una stazione di trasbordo con ampi magazzini che servivano i traffici di merci a lunga distanza. Già Strabone descrive il trasporto di merci su carri tra Aquileia e Nauportus, dove venivano imbarcate per raggiungere il Danubio. L’abitato era organizzato come vicus e retto da due magistri vici, liberti membri di importanti famiglie aquileiesi. Nel I sec. i traffici commerciali attraverso Nauportus venivano infatti controllati da famiglie di Aquileia – questo emporio sulla Ljubljanica era per loro di massima importanza. Le terre cittadine si estendevano ad est lungo la via dell’ambra sino a comprendere Nauportus.

Recenti indagini archeologiche e geofisiche hanno confermato l’estensione del complesso e l’entità dei traffici commerciali in epoca augustea. L’abitato, sorto in un’ansa del fiume ai bordi della palude, era cinto da mura, torri e fossati difensivi. L’impianto cittadino, unitario, risale ad un epoca di poco precedente al primo periodo augusteo. Gli edifici a ridosso della piazza centrale sono in gran parte (oltre

IRENA LAZAR

I PRINCIPALI MONUMENTI ANTICHI TRAAQUILEIA E POETOVIO

un terzo) magazzini e tabernae. Con la fondazione di Emona (Lubiana)

- probabilmente dopo le guerre illiriche combattute da Ottaviano (35-33 a.C.) l’importanza di Nauportus comincia rapidamente a diminuire, in quanto sostituita dalla colonia di nuova fondazione. Il nome Emona risale all’epoca preceltica, quando l’abitato sorgeva sul colle del castello; successivamente, nel I sec., l’abitato dei Taurisci era dislocato sotto del colle. Tutta l’area era sotto il controllo romano già all’epoca di Cesare, consentendo l’insediamento di commercianti provenienti da Aquileia. Proprio gli interessi commerciali e militari sono alla base della fondazione della Colonia Iulia Emona all’epoca di Ottaviano. I primi coloni, costituiti sia da popolazione civile che da veterani, provenivano dall’Italia settentrionale. Il primo insediamento fu progressivamente abbandonato e nel I sec. d.C. sorse un nuovo abitato sulla riva sinistra della Ljubljanica.

Il primo impianto della colonia presenta una pianta coerente di 300 x 360 passus, con un rapporto dunque di 5:6. L’abitato era suddiviso in 47 insule di differente grandezza, ma disposte uniformemente. La rete stradale, composta da cinque vie in direzione nord-sud e cinque in direzione est-ovest, rappresentava al contempo la base del sistema di canalizzazione. Le mura della città, larghe 2,4 m per 6-8 m di altezza, presentavano un andamento rettangolare e su tre lati erano protette da un doppio fossato. Il tratto meridionale delle mura, oggetto di ricerche agli inizi del XX secolo, è

stato restaurato e consolidato nel periodo tra le due guerre. L’impianto delle mura aveva quattro entrate principali. Una monumentale epigrafe conservata nel Narodni muzej – Museo nazionale della Slovenia, eretta dall’imperatore Tiberio nell’autunno del 14 o agli inizi del 15 d.C. ricorda grandi opere di edilizia e si riferisce forse proprio alla costruzione delle mura.

Il cardo e il decumano massimo dividevano la città in quattro parti diseguali. Il cardo era infatti spostato di una via verso est, per fare spazio al foro, esteso lungo tre insulae. Nel II sec. l’area assume il suo aspetto definitivo, con la basilica nella parte orientale e il tempio dedicato alla Triade capitolina in quella orientale. Lungo il foro e tutta la parte meridionale delle mura si affacciavano edifici importanti, decorati con mosaici e affreschi; per il resto le case erano per lo più ad un unico piano, organizzate su modello italico attorno ad un atrio interno o peristilio.

Con i studi più recenti sono state definitivamente superate le teorie secondo cui Emona si sarebbe formata da un accampamento militare e il sensazionale rinvenimento di una pietra di confine tra i territori di Aquileia e Emona ha chiarito anche l’estensione dei territori della città. Nell’estate 2001 è stata infatti rinvenuta nel letto della Ljubljanica, presso la località Bevke, una pietra confinaria in pietra calcarea d’Aurisina probabilmente di epoca augustea o comunque anteriore al principato di Claudio. La pietra dimostra l’appartenenza di entrambe le città alla stessa regione amministrativa (Regio X) –

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

22

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

23

Emona non fece quindi mai parte dell’Illirico e della Pannonia. La città, fondata con il titolo di colonia, apparteneva all’Italia già dalla sua fondazione.

Le recenti scoperte emerse ai margini della pianura pannonica dagli scavi effettuati in vista della costruzione di nuovi tratti della rete autostradale slovena fanno luce sull’ultimo periodo dell’espansione romana nelle arco alpino sud-orientale, nell’area danubiana e nei Balcani e confermano l’importanza strategica di quest’area per i rifornimenti dell’esercito. Alla confluenza della Sava e della Krka, vicino alla località di Čatež presso Brežice, sono stati scoperti i resti di un accampamento romano. Questo campo provvisorio, cresciuto e scomparso in poco tempo, fu eretto per ospitare per qualche giorno i legionari in marcia lungo la Sava verso Siscia (Sisak). I caratteristici resti di un doppio fossato, oltre una dozzina di piccoli forni da campo, presumibilmente per il pane, nonché i resti di equipaggiamento militare e una moneta di epoca repubblicana collocano il campo negli ultimi decenni a.C. O al più tardi tra il 6 e il 9 d.C., periodo della famoso rivolta dalmato-pannonica.

Solo pochi chilometri più a sud, a Obrežje (confine tra la Slovenia e la Croazia) è stato scoperto un campo base – una fortificazione romana eretta probabilmente nel 14 o 13 a.C. a pianta rettangolare ma con i lati arrotondati. Da tre lati era difesa da un doppio fossato che delineava uno spazio di 290x210m, il quarto lato presentava un unico fossato, delineante uno spazio di 210x25m. Nella parte centrale trovavano posto diverse baracche rettangolari, latrine, fosse per derrate e forni da pane. All’esterno della fortezza sono stati rinvenuti diversi forni da pane e fornaci per lavorare i metalli. Lungo la parte nord-orientale della fortezza correva la principale strada Emona-Siscia. In base ai rinvenimenti il campo fu abbandonato dopo la repressione della rivolta tra il 6 e il 9 d.C.

Una volta completata la conquista dell’arco alpino sud-orientale e dopo la fine delle operazioni militari ai bordi della Pannonia, ebbe inizio un’intensiva fase di romanizzazione e urbanizzazione. La seconda città ad ottenere le leggi cittadine fu la celtica Kéleia (oggi Celje). Questo centro dei Taurisci, nel II e I sec. a.C. batteva una moneta propria e si era evoluto in un emporio commerciale già nell’ambito del Regnum Noricum. In seguito all’annessione romana fu probabilmente vietata l’emissione di moneta propria e richiesta la conformazione della popolazione norica alle norme romane. Claudio trasformò la regione nella provincia del Norico e Celeia ottenne lo status di municipio già nella prima fase di urbanizzazione, assieme ad altre quattro città (Virunum, Teurnia, Aguntum, Iuvavum). Gli abitanti del Municipium Claudium Celeia furono iscritti nel distretto elettorale Claudio e in città era stabilmente presente una stazione dei beneficiarii procuratoris. Gli abitanti della città erano secondo stime recenti circa 10000; il dato proviene tuttavia dallo studio di iscrizioni, che non tengono conto certo di tutte le classi sociali. Nella prima epoca imperiale la popolazione era in gran parte costituita da Celti, con pochi immigrati italici. Ciò traspare anche dai monumenti funebri: le epigrafi riportano nomi celtici. Successivamente, nei primi due secoli, a Celeia i nomi celtici ammontano a 21,5%, quelli latini al 72,5%; in epoca posteriore scendono i nomi celtici sino al 7%. In città avevano grossa influenza alcune famiglie arrivate dall’Italia settentrionale, quali quelle dei Specatti, Ennii, Barbii, Caesernii.

Nel I sec. la città si estendeva per 400.000 m2 e nei due secoli successivi raggiunse la sua massima estensione, quasi doppia rispetto al I secolo. La parte occidentale era divisa in insule regolari, secondo un preciso progetto urbanistico. Qui sorgeva il foro e comparvero templi su podio e ville urbane arredate e decorate in stile italico con terme, mosaici e pitture parietali. Nel I e II sec. d.C. sono comuni

i mosaici a motivo geometrico o vegetale in tessere bianche e nere, che diventano policrome verso la fine del II e nel III sec. d.C. Le pitture parietali presentano motivi figurativi già nel I e II sec. d.C. Ai margini nord e sud della città l’architettura era differente, sviluppatasi in maniera più disordinata, con case modeste e vaste aree artigianali. Qui sono emersi resti di produzioni di ceramica, vetro e officine per la lavorazioni di metalli.

Negli ultimi cinque anni sono stati scoperti a Celeia due importanti complessi sacri, che ci consentono una precisa definizione dei riti cultuali del Norico meridionale nel I sec. d.C. La collocazione del tempio capitolino, il principale santuario cittadino, è stata confermata da sondaggi in Piazza dei conti di Celje, nel centro della città moderna. La sua collocazione al margine del foro era stata prima solamente supposta da vecchi studi e alcuni rinvenimenti casuali. Rilievi geofisici e sondaggi hanno dimostrato che si tratta del principale tempio cittadino, eretto su un podio di 53 x 30 m e dedicato alla triade Capitolina.

Nella parte nord della città romana è stato individuato un complesso templare che fornisce nuovi dati sulle pratiche religiose della tarda età lateniana e dell’inizio dell’epoca romana. La parte più antica del complesso è costituita da una sacra fonte celtica, di 28 x 11 m, con resti di ceramica sia locale sia importata; quest’ultima presentava ancora resti di cibo. Le offerte erano appesantite con sassi e gettate in acqua; tra di esse erano presenti anche elementi di un carro celtico (pars pro toto). La fonte fu in seguito colmata per fare spazio ad un complesso templare romano, con templi di tipo gallo-romano. Già prima della metà del I sec. d.C. sorsero due santuari a pianta quadrata, con cella centrale circondata da ambulacro. Quasi coevo è anche un terzo tempio, molto interessante, eretto nei pressi del ponte ligneo sulla Savinja; al tempio portava una scalinata, che lo pone come variante o ibrido dei templi ad ambulacro. Le fosse rituali, bothroi, presentavano numerosi resti di offerte.

Le caratteristiche di questo complesso sacrale ci aiutano a capire i cambiamenti nelle pratiche rituali del Norico meridionale e a Celeia ai tempi della sua annessione a Roma e conseguente trasformazione nella provincia del Norico alla metà del I sec. d.C.

I monumenti funerari in marmo dell’aristocrazia di Celeia scoperti presso Šempeter possono essere visti come una tipica rappresentazione romana dell’apoteosi personale. Scoperti nel 1952 ed esposti al pubblico a partire dal 1960, dopo essere stati restaurati, rappresentano ancora oggi una delle massime espressione dell’arte funeraria romana nell’Europa centrale. I ceti alti della società romana, che rappresentavano l’autorità ricoprendo cariche di duoviri ed edili, si eressero questi monumenti in marmo bianco ad una decina di miglia dalla città, probabilmente nelle vicinanze dei loro possedimenti terrieri. Con la loro architettura imponente e i bassorilievi, che raccontano ai passanti storie di antichi dei e eroi, testimoniano la ricchezza delle aristocrazie locali, che tra il I e III sec. d.C. non sfiguravano nel confronto con i patrizi della capitale dell’impero.

Anche a Poetovio (Ptuj), la più grande città romana nel territorio dell’odierna Slovenia, i viaggiatori erano sicuramente salutati da simili monumenti di dignitari e rappresentanti delle autorità all’ingresso nella Colonia Ulpia Traiana. La città si sviluppò all’incrocio di due importanti vie commerciali; la via dell’Ambra attraversava qui il fiume Drava e collegava così l’alto Adriatico e la regione danubiana con il Baltico mentre la via fluviale della Drava rappresentava il collegamento tra le Alpi e la regione danubiana orientale. Il Grajski hrib, ossia l’altura che si erge nel punto dove la via transita il fiume, rappresentava per la sua collocazione strategica un’ottima posizione per un insediamento. Qui sono stati rinvenuti resti risalenti al Neolitico nonché senza soluzione di continuità all’età del Bronzo, al periodo dei Campi d’Urne e a tutta l’età del Ferro.

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

24

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

25

Prima della conquista romana e dell’annessione di tutto il territorio all’impero, Ptuj fece parte del regno Norico, vista la sua posizione strategica, fu tuttavia poco dopo annessa all’Illirico. In seguito alla repressione della rivolta dalmato-pannonica tra il 6 e il 9 d.C. e la scissione dell’Illirico nelle province di Dalmazia e Pannonia, la città passò a quest’ultima. Successivamente, con la riorganizzazione di Traiano, all’inizio del II sec. d.C. la città fece parte della Panonia Superior.

Poco dopo la conquista romana, avvenuta attorno al 15 d.C., sorse sulla riva destra della Drava l’accampamento militare della legione VII Augusta, sostituita alla fine del 45 o agli inizi del 46 dalla legio XIII Gemina, trasferita qui da Vindonissa. Con il trasferimento della legione a Vindobona il campo fu abbandonato. Vista l’importanza e la posizione strategica della città è comunque certo che vi siano state dislocate anche in seguito guarnigioni minori; ne sono prova vari rinvenimenti casuali e i numerosi mitrei.

L’abitato romano si sviluppò lungo la strada a partire dalla prima metà del I sec. d.C. e inglobò diversi abitati preistorici sorti in precedenza su entrambe le rive della Drava. Nel corso di tutta la sua storia la città, cui Traiano conferì il titolo di colonia, restò un abitato composto da diversi nuclei, tutti a ridosso della strada. La forma e la crescita della città dipendevano dal terreno e dai mutamenti del corso del fiume; i contorni ne risultano molto irregolari, la rete viaria interna descrive tuttavia maglie regolari.

L’abitato disponeva di due acquedotti: il primo serviva il campo militare e parte della città sulla riva sinistra, mentre il secondo arrivava al centro della città, sino alla Vičava e al Panorama. Qui sorgevano il foro e i palazzi amministrativi, nelle vicinanze si trovavano le ville dei cittadini più facoltosi. L’ampia area dell’odierna Rabelčja vas era dedicata alle attività produttive: qui furono rinvenuti resti di grandi complessi per la produzione di ceramica e laterizi.

Al tempo di Adriano, o in un periodo di poco posteriore, la città diventa sede della dogana, Publicum portorii Illyrici, passata con Commodo sotto la diretta amministrazione imperiale. Da allora viene menzionata sulle iscrizioni come Vectigal Illyrici. Nelle numerose epigrafi onorifiche si sono conservati i nomi degli amministratori doganali, in maggioranza collegati con il cosiddetto Primo mitreo (risalente alla metà del II sec. d.C.) o con il Secondo mitreo, del periodo di Settimio Severo. Poetovio fu spesso anche sede dei rappresentanti delle autorità civili e militari romane e teatro di avvenimenti importanti, che portarono conseguenze in tutto l’impero. Le fonti antiche ricordano la battaglia tra Costanzo II e Magnenzio, combattuta nei dintorni della città nel 351, la cattura nel 354 di Gallo Cesare, su ordine di Costanzo II e l’importante battaglia tra Teodosio e Massimo combattuta nell’estate del 388 nell’ambito della guerra civile. Lo storico bizantino Prisco ricorda che la delegazione dell’Impero d’Occidente mandata da Ezio da Ravenna alla corte di Attila si fermò a Petoviona, e fu qui raggiunta da alcuni suoi membri.

Le province tuttavia condividevano con l’Impero anche i periodi di crisi – quando la pax Romana cominciò a sgretolarsi ne risentì pesantemente tutto l’ambito sudalpino orientale. Le turbolente migrazione dei popoli germanici al tempo di Marco Aurelio e Lucio Vero influirono pesantemente in quest’area. La provincia procuratoria del Norico diventò nel II sec. d.C. provincia a statuto legatario. Nel 165 una delle due legioni di nuova fondazione, la legio II Italica, fu stanziata a Ločica presso Polzela. Una speciale rete difensiva, la Pratentura Italiae et Alpium, che si estendeva da Forum Iulii (Cividale) attraverso Emona e Celea sino a Tarsatica (Fiume), fu istituita con lo scopo di difendere il passaggio dalle province verso il territorio italico e impedire ai barbari di raggiungere il centro dell’impero. Il campo militare, di 543 x 435 m, era cinto da possenti

mura in pietra. Dagli scavi condotti nel 1917 emersero cinque grandi edifici in muratura (comando, ospedale ecc.) e un sistema di canali costruito in blocchi di pietra. L’importanza di questo campo per la città e l’agro di Celeia è stata dimostrata dai recenti scavi archeologici (1995) condotti in vista dell’inizio dei lavori autostradali.

La fabbrica di laterizi, dislocata 15 km a est del campo, odierna Ilovica presso Vransko, diventò nel II sec. il fornitore principale del campo: i due grandi forni rettangolari e l’area di stoccaggio coperta erano sufficienti per le necessità del campo. Numerosi reperti e soprattutto le monete dimostrano la vitalità della fornace nella seconda metà del II sec. d.C. I bolli con il nome della legione sono in diversi casi uguali a quelli rinvenuti nel campo di Ločica, a 10 km da Vransko. La fornace di Ilovica si può inserire nel contesto storico della costruzione della linea difensiva e dello stanziamento della legione nel Norico.

L’aumento della produzione di laterizi nel II sec. può essere direttamente collegato con lo stanziamento nella regione della legione romana e la costruzione del loro campo militare a Ločica. Non più tardi della metà del II sec. aumentarono le capacità produttive, nettamente indirizzate ai bisogni del campo militare di Ločica. Il breve periodo in cui la II legione Italica ebbe stanza nel campo (restò in uso tra il 168 e il 172) corrisponde nettamente con il periodo di massima produzione del complesso di Ilovica. La situazione mutò con il trasferimento della legione sul Danubio, prima ed Albing e successivamente a Enns (Lauriacum, Austria). La provincia del Norico passò da provincia procuratoria a provincia a statuto legatario; la legione era stanziata a Lauriacum (Enns). La linea difensiva dell’area d’accesso dall’Illirico all’Italia fu soppressa, il campo di Ločica abbandonato e smantellato – il miglior cliente dei laterizi di Vransko cambiò sede.

Il breve periodo di pace dopo la guerra con i Marcomanni rappresentava solo la quiete prima della tempesta. L’aumento delle truppe sul limes ha consentito un ultimo periodo di fioritura all’epoca dei Severi (193-235). Dopo l’instabilità nel periodo degli imperatori soldati, Diocleziano riuscì a frenare la dissoluzione dell’impero; seguirono tuttavia nel IV sec. le lotte contro i Germani e le loro incursioni. Nel 401 il Norico Ripense e Mediterraneo erano alla mercè dei Vandali e dei Goti orientali e successivamente, nel 407, dei Goti occidentali alla guida di Alarico, che nel 410 saccheggiò Roma. Pare che il suo comando avesse sede nel territorio di Celeia o Virunum. Seguirono le scorrerie degli Unni alla guida di Attila e solo la morte di quest’ultimo, nel 452 fermò temporaneamente l’avanzata degli Unni e delle numerose genti che vi si unirono

Il calo degli abitanti delle città nella tarda antichità è evidente nei casi di Celeia e Poetovio. In epoca tardoantica Celeia fu cinta da poderose mura, che racchiudevano tuttavia solo un terzo dell’estensione della città romana nei primi due secoli. Per la costruzione delle mura furono adoperati numerosi monumenti antichi, lapidi e addirittura statue, che un tempo ornavano la città. Nel IV secolo diminuirono notevolmente anche gli abitanti di Poetovio. Ampie aree si spopolarono, gli abitanti si concentrarono nel punto più strategico, presso il guado del fiume, sul Grajski hrib e sul Panorama.

In questo periodo incerto della tarda antichità fu nuovamente dimostrata l’importanza della cosiddetta porta illiro-italica di Postumia per la difesa dell’impero. Già verso la fine del III e nel IV sec. d.C. vi fu costruito un sistema di mura di sbarramento. Questa linea di difesa con mura e torri (Claustra Alpium Iuliarum) avrebbe dovuto difendere l’Italia dai barbari provenienti da oriente. L’esercito era organizzato in tre legioni giuliano-alpine, le vie di comunicazione erano difese da mura; la strada principale tra Aquileia e Emona era

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

26

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

27

difesa addirittura da tre cerchie di mura: presso Vrhnika (Nauportus), Lanišče e Hrušica (Ad Pirum). Qui, su un altipiano a 858 m d’altezza, sorgeva un’imponente fortezza tardoromana. Il punto centrale del sistema difensivo era rappresentato dal castello di Aidussina (Castra). La fortezza, di 220 x 160 m, aveva mura spesse 3 m con 14 torri. I resti e la pianta sono ancora visibili nella struttura della città. Alcuni tratti delle mura sono restaurati, ad esempio nella parte est, tra le torri 8 e 9, così anche le torri 12 e 13 nella parte sud e le retrostanti terme, presentate in situ.

Nel periodo delle guerre civili del IV sec. d.C. passarono attraverso questo sistema difensivo diversi eserciti, di cui le fonti storiche ricordano alcune battaglie. La più famosa è forse quella combattuta nel 394 tra Teodosio I e Eugenio presso il Frigido, nella valle del Vipacco, nella quale l’esercito cristiano sconfisse il pagano Eugenio. La vittoria di Teodosio unì per un breve periodo l’impero, che si scisse definitivamente alla sua morte sei mesi più tardi.

L’Impero d’Occidente cessò formalmente di esistere nel 476, il fatto tuttavia non influì molto sull’ambito sudalpino orientale. Un cambiamento maggiore fu rappresentato dall’avvento dei Goti orientali, con la loro nuova organizzazione giuridica, sconfitti in seguito dai Bizantini. A loro si susseguirono Franchi, Langobardi e Avari. Nella prima metà del VI sec. comincia il lento insediamento di popolazioni Slave, che cancellano le ultime traccie della civiltà classica.

Bibliografia

BRATOŽ, R, Bitka pri Frigidu v izročilu antičnih in srednjeveških avtorjev, Zbirka zgodovinskega časopisa 12, Ljubljana 1994.

GASPARI, A., »APUD HORRIDAS GENTIS…« Začetki rimskega mesta Colonia Iulia Emona / Beginnings of the Roman Town of Colonia Iulia Emona, Ljubljana 2010.

GUŠTIN, M.,Il campo militare romano a Čatež presso Brežice (Slovenia), in »Quaderni Friulani di Archeologia« 12, 2002, pp. 69-75.

HORVAT, J., Nauportus (Vrhnika), Dela I. raz. SAZU 33, Ljubljana 1990.

KANDLER, M., Zu den Grabungen F. Lorgers im Legionslager Ločica (=Lotschitz), in »Arheološki vestnik« 30, 1979, pp. 172-207.

KASTELIC, J., Simbolika mitov na rimskih nagrobnih spomenikih, Slovenska matica, Ljubljana 1998.

KREMPUŠ, R., GASPARI, A., NOVŠAK, M., Die neuen spätkeltischen und frühkaiserzeitlichen Heiligtümer von Celeia, in F. W. LEITNER (a c.) Götterwelten. Tempel, Riten, Religionen in Noricum, Klagenfurt 2007, pp. 39-44.

LAZAR, I., Celeia, in M. ŠAŠEL KOS, P. SCHERRER (a c.), The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia. Noricum, Situla 40, Ljubljana 2002, pp. 71-101.

LAZAR, I., New finds from Celje and a problem of the Celeian forum, in F. NAUMANN-STECKNER, B. SCHNEIDER, P. NOELKE (a c.), Romanisation und Resistenz, Akten des VII. Internationalen Colloquiums über Probleme des provinzialrömischen Kunstschaffens (Köln, 2. bis 6. Mai 2001), Mainz 2003, pp. 469-474.

LAZAR, I., Ilovica pri Vranskem, Katalogi SAAS 1, Ljubljana 2006.

LAZAR, I. , The Roman Necropolis in Šempeter: The History of Research, v: Kokole M., Šašel Kos M., Murovec B., Talbot M. (ur.), Mediterranean Myths from Classical Antiquity to the 18th Century, Ljubljana 2006, 57-72.

LAZAR, I., Celejski forum in njegov okras, Annales 18/2, 349-360, 2008

MASON, P., Rimska vojaška utrdba, in PREŠEREN, D. (a c.), Zemlja pod vašimi nogami, Ljubljana 2003, 66-71.

MUŠIČ, B., HORVAT, J., Nauportus, an early Roman trading post at Dolge njive in Vrhnika, in »Arheološki vestnik« 58, 2007, pp. 219-270.

OSMUK, N., Obzidje rimske utrdbe Castra v Ajdovščini, in »Arheološki vestnik« 41, 1990, pp. 183-198.

OSMUK, N., Ajdovščina – Castra. Stanje arheoloških raziskav, in »Arheološki vestnik« 48, 1997, 119-130.

PLESNIČAR GEC, L., Urbanizem Emone / The Urbanism of Emona, Ljubljana 1999.

PLESNIČAR GEC, L., Emonski forum / The Emona Forum, Annales Mediterranea, Koper 2006.

PREŠEREN, D. (ed.), The Earth Beneath Your Feet, Archaeology on the Motorways in Slovenia, Guide to Sites, Ljubljana 2004.

ŠAŠEL KOS, M., Nauportus: Literary and Epigraphic Sources, in J. HORVAT, Nauportus (Vrhnika), Dela I. raz. SAZU 33, Ljubljana 1990, pp. 143-159.

ŠAŠEL KOS, M., The embassy of Romulus to Attila. One of the last citations of Poetovio in classical literature, in »Tyche« 9, 1994, pp. 99-111.

ŠAŠEL KOS, M., The End of the Norican Kingdom and the Formation of the Provinces of Noricum and Pannonia, in B. DJURIĆ, I. LAZAR (a c.), Akten des IV. Int. Koll. über Problemen des Provinzialröm. Kunstschaffens, Situla 36, Ljubljana 1997, pp. 21-42.

ŠAŠEL KOS, M., The boundary stone between Aquileia and Emona, in »Arheološki vestnik« 53, 2001, pp. 373-304.

ŠAŠEL KOS, M., Emona was in Italy, not in Pannonia, in: M. ŠAŠEL KOS, P. SCHERRER (a c.), The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia. Pannonia I, Situla 41, Ljubljana 2003, pp. 11-19.

VIČIČ, B., Colonia Iulia Emona. 30 Jahre später, in M. ŠAŠEL KOS, P. SCHERRER (a c.), The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia. Pannonia I, Situla 41, Ljubljana 2003, pp. 21-45.

VISOČNIK, J., Jezikovne značilnosti napisov antične Celeje z okolico kot vir za proučevanje romanizacije celejskega prostora, dottorato di ricerca, Ljubljana 2007 (inèdito).

WINKLER, G., Legio II. Italica. Das ‘Hausregiment’ von Lauriacum, in LESKOVAR, J., SCHWANZAR, C., WINKLER, G. (a c.), Worauf wir stehen (Hrsg.), Kataloge der Oberösterreichischen Landesmuseum, Linz 2003, pp.131-136.

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI • • PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

29

ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJIPARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

30

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

31

URNIK

MUZEJ Manjša zbirka arheoloških najdb je shranjena v bližnjem gostišču Stara pošta in jo odprejo na željo obiskovalca.

OGLEDIOskrbnik najdišča je Narodni muzej Slovenije, kjer se je treba tudi najaviti za ogled. Vodeni ogledi so mogoči od aprila do oktobra ob četrtkih po predhodni najavi. Narodni muzej Slovenije organizira tudi javna vodstva, ki so sproti objavljena v medijih.

NAJAVE Za vodeni ogled se je treba najaviti v Narodnem muzeju Slovenije.Organizirana vodstva skupin so mogoča ob četrtkih po predhodni najavi. Vodeni ogledi so plačljivi po ceniku, samostojni ogledi so mogoči kadar koli. Priporočljiva je terenska obutev. Tel.: +386 (0)1 241 44 18E-pošta: [email protected].

CENIK

Obisk muzeja in arheološkega parka je brezplačen.Javno vodstvo: 3 € na oseboVodstva najavljenih skupin do 15 oseb: 45 €* Vodstva najavljenih skupin nad 15 oseb: 3 € na oseboVodstva najavljenih šolskih skupin: 2 € na osebo* Fiksna postavka; velja tudi za individualna vodstva.

KAKO DO TJA

Gostilna Stara poštaPodkraj 1005273 ColCeste iz smeri:• Ljubljana–Logatec–Kalce–Podkraj–Hrušica• Ajdovščina–Col–Hrušica• Idrija–Godovič–Col–Hrušica• Črni Vrh–Hrušica (makadamska cesta)• Postojna–Bukovje–Hrušica (delno asfaltirana cesta)Cesti iz smeri Logatca in Ajdovščine sta redno spluženi tudi pozimi.

HRUŠICA

RIMSKA POŠTNA POSTAJA IN VOJAŠKA POSTOJANKA

Pred vojaško trdnjavo, katere ostanki se danes vijejo po pobočju Listnika (918 m n. m.), so Rimljani zgradili poštno in preprežno postajo. Zgrajena je bila v času cesarja Avgusta (27 pr. n. š.–14 n. š.), hkrati z rimsko državno cesto. Nova cesta skozi Ajdovščino in čez Hrušico, ki je povezovala Akvilejo (današnji Oglej v Italiji) in Emono (današnja Ljubljana), je nadomestila prejšnjo daljšo čez Razdrto in skrajšala potovanje za en dan. Od 2. stoletja je bila na tem mestu tudi beneficiarska postojanka.

V poznem 3. stoletju so Rimljani okoli poštne postaje zgradili mogočno vojaško trdnjavo in v njej nastanili vojaško posadko. Takrat so namreč dolgo obdobje miru in blaginje zamajali vdori različnih germanskih in barbarskih ljudstev. Za obrambo Italije je bil zgrajen več kot 80 km dolg obrambni sistem, znan pod imenom Claustra Alpium Iuliarum, v katerega je bila vključena tudi trdnjava na Hrušici in ki je neposredno varoval italski prostor – srce rimskega imperija. Pri tem so izkoristili naravne danosti kraško-alpskega sveta, na lažje dostopnih območjih pa so zgradili obrambne zidove. Sistem je bil dodatno okrepljen s stolpi, pomembni prehodi pa z manjšimi (Lanišče) oziroma večjimi trdnjavami (Hrušica). Sistem so začeli graditi v drugi polovici 3. stoletja, v celoti pa je zaživel v konstantinskem obdobju (prva polovica 4. stoletja). Obstajal je do 5. stoletja, potem pa je izgubil svoj pomen. Ostanki poznorimskega obrambnega sistema Claustra Alpium Iuliarum so največji rimskodobni spomenik v Sloveniji.

Tloris trdnjave na Hrušici je prilagojen zemljišču in je nepravilne ovalne oblike.

Trdnjava je dolga je 250 metrov in široka do 75 metrov. Obdaja jo 2,7 metra široko obzidje, ki je bilo prvotno visoko okrog 8 metrov in utrjeno s stolpi. S stolpi je bil utrjen tudi prečni zid z ozkim prehodom, ki je trdnjavo delil na spodnji in zgodnji del. Zgornji del je služil za taktični umik v stiski in za pašo živine. V spodnjem delu so bili štabno poslopje z vojaškimi barakami in šotori, majhne delavnice, poštna postaja in cisterna. V trdnjavi je lahko hkrati prenočevalo okoli 500 vojakov (kohorta). Trdnjavo je čez sedlo presekala cesta Akvileja–Emona, vhoda pa so na dveh straneh ščitila vrata, obdana z visokima stolpoma, ki sta bila verjetno visoka 10 metrov. V 5. stoletju je bila trdnjava opuščena, vendar se je promet po cesti nadaljeval najmanj do konca 6. stoletja.

Zgodnjesrednjeveško obdobje na Hrušici je slabo poznano. Med 12. in 14. stoletjem je bila v opuščeni trdnjavi zgrajena cerkev, posvečena sv. Jedrt, zavetnici popotnikov. Najkasneje v tem času je stara rimska magistrala ponovno oživela, saj je po njej vse do srede 19. stoletja potekala redna poštna povezava med Gorico in Ljubljano. Takrat je bila stavba sedanjega gostišča na Hrušici poštna postaja, pozneje pa lovska koča goriške grofovske družine Lanthieri.

Bližnji spomeniki v sklopu obrambnega sistema so še Lanišče (vojaška trdnjava; 6 km po cesti v smeri Logatca), Ajdovščina (vojaška trdnjava v sklopu sodobnega mesta; 13 km po cesti v smeri Ajdovščine), Vrhnika (vojaška utrdba in stražna postaja; 27 km v smeri Ljubljane).

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

32

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

33

2. Hrušica – pogled proti jugu: viden je celoten spodnji/južni del trdnjave, kjer so nekoč stale barake in vojaški štab. Rimska cesta je tekla po enaki trasi kot današnja (foto: A. Breznik, arhiv NMS). / Hrušica – vedu-ta verso sud: parte inferiore/meridionale della fortificazione, dove un tempo erano situate le baracche militari e l’edificio di comando. La strada romana aveva lo stesso andamento di quella odierna (fotografia: A. Breznik, archivio NMS).

4. Jugozahodni stolp na Hrušici, kjer je vidna dvofazna gradnja (foto: A. Breznik, arhiv NMS). / Torre su-doccidentale di Hrušica, nella quale si osservano due distinte fasi edilizie (fotografia: A. Breznik, archivio NMS).

1. Hrušica – pogled proti severu: viden je prečni zid, ki je delil trdnjavo na spodnji in zgornji del (foto: A. Breznik, arhiv NMS) / Hrušica – veduta verso nord: muro trasversale che suddivide la fortificazione nella parte inferiore e in quella superiore (fotografia: A. Breznik, archivio NMS)

3. Pogled skozi vrata na prečnem zidu, skozi katerega je bil prehod iz spodnjega dela trdnjave v zgornji (foto: A. Breznik, arhiv NMS). / Veduta attraverso la porta del muro trasversale, la quale raccordava la parte inferiore e quella superiore della fortificazione (fotografia: A. Breznik, archivio NMS).

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

34

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

35

ORARIO

MUSEO: Una collezione minore di reperti archeologici si trova nella vicina trattoria ‘’Stara pošta’’ aperta a richiesta del visitatore.

VISITE:La gestione del sito è affidata al Museo nazionale della Slovenia, al quale è nece-ssario rivolgersi per prenotare la visita. Le visite guidate sono effettuabili ogni giovedì da aprile a ottobre previa prenotazione anticipata. Il Museo nazionale della Slovenia organizza anche servizi di guida pubblici che vengono regolar-mente pubblicati nei giornali.

PRENOTAZIONI: La visita guidata è prenotabile presso il Museo nazionale della Slovenia.Le visite organizzate per gruppi possono effettuarsi il giovedì previa prenotazione anticipata. Il costo del servizio di visita guidata è quello di listino, le visite individu-ali sono effettuabili in qualsiasi momento. Si consigliano scarpe da escursionismo. tel. (01) 241 44 18, e-mail: [email protected].

PREZZI D’INGRESSO

La visita del museo e del parco archeologico è gratuita. Servizio guida pubblica: 3 € a personaServizio guida per gruppi prenotati - fino a 15 persone: 45 €* Servizio guida per gruppi prenotati - più di 15 persone: 3 € a personaServizio guida per scolaresche prenotate: 2 € a persona* (prezzo fisso; applicabile anche per guide individuali)

COME ARRIVARE

Trattoria Stara poštaPodkraj 1005273 ColStrade provenienti da:• Ljubljana-Logatec-Kalce-Podkraj-Hrušica• Ajdovščina-Col-Hrušica• Idrija-Godovič-Col-Hrušica• Črni Vrh-Hrušica (strada sterrata)• Postojna-Bukovje-Hrušica (parzialmente asfaltata)D’inverno le strade provenienti da Logatec e Ajdovščina vengono regolarmente tenute pulite dalla neve.

HRUŠICA STAZIONE DI POSTA ROMANA E POSTAZIONE MILITARE

Davanti alla fortezza militare, i cui resti si iner-picano lungo il pendio del monte Listnik (918 m l. m.), i Romani eressero una stazione di posta e cambio cavalli. Quest’ultima fu costruita all’epoca dell’imperatore Augusto (27 a. C. - 14 d.C.) assieme alla strada statale romana. La strada nuova che attraversava Aidussina e Hrušica collegando Aq-uileia ed Emona (l’attuale Lubiana), sostituì quella precedente più lunga che passava per Razdrto, ri-ducendo così il viaggio di un giorno. Dal II secolo questo luogo accolse anche una stazione di soldati beneficiari.

Nel tardo III secolo i Romani costruirono at-torno alla stazione di posta un’imponente fortezza, nella quale vi dispiegarono il corpo militare. Allora il lungo periodo di pace e benessere fu sconvolto dalle invasioni di diverse popolazioni germaniche e barbariche. In nome della difesa del territorio italico fu eretto un sistema di difesa lungo 80 km e noto come Claustra Alpium Iuliarum, al quale appart-eneva anche la fortezza a Hrušica, e il quale aveva la funzione di difesa diretta del territorio italico – il cuore dell’Impero Romano. In quest’occasione vennero sfruttate le peculiarità naturali del mondo carsico-alpino, mentre nelle aree facilmente acces-sibili furono innalzate mura difensive. Il sistema fu irrobustito da torri, i passaggi principali invece pro-tetti da fortezze più piccole (Lanišče) oppure più grandi (Hrušica). La sua costruzione avvenne nella seconda metà del III secolo, ma il massimo fervore edilizio fu raggiunto nel periodo di Costantino (prima metà del IV secolo). Essa persistette fino al V secolo, dopodichè perse la sua importanza. I resti del sistema difensivo tardoantico Claustra Alpium Iuliarum si considerano il più grande monumento dell’epoca romana esistente in Slovenia.

La fortezza a Hrušica, con la sua forma ovale irregolare, è stata ricavata sfruttando la conformità del terreno. Ha 250 metri di lunghezza e raggiunge

i 75 metri di larghezza. Protetta da un muro di cinta con 2,7 metri di spessore, la cui altezza iniziale era 8 metri, fu inoltre fortificata da torri. Quest’ultime raf-forzavano anche il muro trasversale che conteneva un passaggio stretto, il quale divideva la fortezza nella parte inferiore e superiore. La parte superiore serviva nel caso di un ripiegamento tattico e per il pascolo del bestiame. La parte inferiore abbrac-ciava l’edificio di comando con le baracche e le tende militari, piccole officine, la stazione di posta e la cisterna. La fortezza forniva alloggio a 500 sol-dati (coorti). Lungo il passo essa era attraversata dalla strada Aquileia-Emona; i due accessi erano difesi da entrambi i lati da una porta d’ingresso af-fiancata da due torri alte probabilmente 10 metri. Nel V secolo la fortezza fu abbandonata, cionon-ostante veniva trafficata almeno fino alla fine del VI secolo.

Si hanno scarse notizie in merito al periodo altomedievale a Hrušica. Nella fortezza abbando-nata, tra i secoli XII e XIV, fu costruita una chiesa dedicata a Santa Gertrude, protettrice dei vian-danti. Non più tardi di allora rinacque l’antica strada statale romana, che fino alla metà del XIX secolo dava vita al collegamento ordinario postale tra Gorizia e Lubiana. L’edificio dell’attuale trattoria a Hrušica era allora una stazione postale, diventando successivamente la casa di caccia di famiglia dei conti goriziani Lanthieri.

Altri monumenti adiacenti, appartenenti al sistema difensivo, si trovano a Lanišče (fortezza militare. 6 km lungo la strada in direzione Logatec), Aidussina / Ajdovščina (fortezza militare all’interno dell’attuale città . 13 km lungo la strada in direzi-one Aidussina), Vrhnika (fortezza militare e posto di guardia. 27 km in direzione Lubiana).

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

36

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

37

CENIK Ogled najdišča je brezplačen.

KAKO DO TJA

Avtocesta Ljubljana–Jesenice, izvoz Radovljica.

MOŠNJE

RIMSKA OBCESTNA POSTAJA

Arheološko najdišče pri Mošnjah, ki se ga je med arheologi prijel vzdevek gorenjski Pompeji, je bilo odkrito na trasi gorenjske avtoceste med Vrbo in Peračico, ki je bila predana prometu jeseni 2008. Pri odkritih ostalinah gre najverjetneje za arhitekturne ostanke postojanke ob glavni rimski cesti med Emono, današnjo Ljubljano in tedanjim središčem Virunom, v današnji Celovški kotlini. Raziskana poslopja in številne najdbe v njih kažejo, da je naselbina zrasla pred domala 2000 leti, že na samem začetku rimskega prodora v naše kraje in je neprekinjeno obstajala skoraj 400 let. Glavna poslopja so bila zidana v nadstropje, nekatera so bila ogrevana s talno in zidno centralno kurjavo, kopalnico so krasili mozaiki, stene vsaj nekaterih prebivališč pa so krasile stenske slikarije.

Drobno gradivo, ki odslikava vsakdanje življenje tedanjega prebivalstva, je silno bogato in izpovedno. Najdena so bila številna pisala, ki verjetno kažejo na obstoj nekega urada, morda lokalnega sedeža za zbiranje dajatev. Številna orodja kažejo, da je tu moralo delovati kar nekaj obrtnikov, med njimi skoraj gotovo kolar in kovač. Najdenih je bilo sorazmerno veliko novcev, ne manjkajo odlomki nakita, raznih sponk in igel, številna lončenina ter steklo.

Višina ohranjenih zidov tik ob pobočju presega 1,7 metra proti jugu, na ravni terasi pa se njihova ohranjena višina zniža na okoli 0,3 metra. Največja doslej odkrita stavba je bila široka več kot 20 metrov in dolga skoraj 37 metrov. V skoraj vseh prostorih so odkrili ognjišča v obliki pravokotnih zidanih

struktur. Prav tako pa je bila iz tufa izdelana ena najpomembnejših najdb do zdaj, sončna ura. Poleg te je bila v Sloveniji najdena le ena, in sicer v rimski villi rustiki v Lokah pri Novi Gorici iz 1. stoletja našega štetja. Za uro z najdišča pri Mošnjah pa lahko rečemo, da je bila glede na vrsto kamna izdelana zagotovo nekje v bližini, kjer so najdišča tega kamna; morda prav v tem rimskem naselju.

Po vsej verjetnosti je bila večina zidov v notranjščinah ometana, v enem od prostorov pa so arheologi našli celo ostanke fresk v preprostem rdečem tonu.

Poleg naštetih najdb se najdišče v Mošnjah odlikuje tudi po številnih kovinskih predmetih in izdelkih iz keramike. Na dan so prišli deli tedanjih noš: številne bronaste in srebrne sponke za spenjanje oblačil, ki kažejo na izbran okus lastnikov. V stavbi so našli tudi številne kose uporabnega orodja (železni zidarski žlici, nože, kamnite bruse) in pripomočke (železne škarje, svinčene uteži, trnek, glinene uteži za statve, del kamnitega možnarja). O tem, da so bili prebivalci teh poslopij zagotovo pismeni, pričajo najdena pisala iz železa, s katerimi so pisali na voščene tablice. Pasnim sponam, bronastim uhanom, prstanom iz brona in srebra, iglam lasnicam, zapestnicam ter drugim najdbam pa se pridružujejo še številni bronasti in srebrni novci. Na podlagi novcev, med katerimi najdemo celo dva keltska novčiča, lahko najdišče zelo zanesljivo tudi datiramo, in sicer v čas od začetka 1. do konca 4. stoletja našega štetja.

1. Mošnje, rezidenčni objekt vile po zaključenih obnovitvenih oziroma restavratorsko-konservatorskih delih (foto: J. Lux, arhiv ZVKDS, CPA) / Mošnje, parte residenziale della villa a conclusione degli interventi di conservazione e restauro (fotografia: J. Lux, archivio ZVKDS CPA)

2. Izbor nakita iz vile pri Mošnjah (foto: A. Ogorelec, arhiv ZVKDS, CPA) / Mošnje, alcuni dei gioielli rinvenuti nella villa di Mošnje (fotografia: A. Ogorelec, archivio ZVKDS CPA)

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

38

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

39

PREZZI D’INGRESSO

La visita del sito è gratuita.

COME ARRIVARE

Autostrada Lubiana-Jesenice, uscita Radovljica.

MOŠNJESTAZIONE DI SOSTA LUNGO LA STRADA ROMANA

Il sito archeologico di Mošnje, soprannomi-nato dagli archeologici ‘’Pompei della Gorenj-ska “, è stato scoperto sul tratto autostradale del-la regione Gorenjska tra Vrba e Peračica, aperto al traffico nell’autunno del 2008. Si tratta proba-bilmente di resti architettonici della stazione di sosta situata lungo la principale strada romana che collegava Emona, l’attuale Lubiana, al cen-tro antico Virun nell’attuale bacino di Klagenfurt. Gli edifici esplorati e i numerosi ritrovamenti testimoniano la formazione dell’insediamento circa 2000 anni fa, quindi già all’inizio stesso dell’avanzata romana in questo territorio. L’insediamento persistette per circa 400 anni. Gli edifici principali si sviluppavano su un piano, alcuni erano provvisti di riscaldamento a pavi-mento e quello centralizzato a parete, il bagno era abbellito da mosaici, le pareti di alcuni ambi-enti erano invece ornate da affreschi.

Il materiale archeologico, che riflette la vita quotidiana degli antichi abitanti, è molto ricco ed significativo. Sono stati ritrovati numerosi oggetti adibiti alla scrittura che probabilmente indicano la presenza di un ufficio, forse di una sede locale per la raccolta di tributi. Dai numerosi utensili si può supporre la presenza di parecchi artigiani, tra i quali quasi sicuramente il carraio e il fabbro. Fu rinvenuto un numero considerevole di mon-ete, ma altresì pezzi di gioielli, varie spille e aghi, nonchè svariato vasellame e oggetti in vetro. L’altezza dei muri preservati, che si ergono lungo il pendio, supera i 1,7 metri verso sud, mentre sul pianoro è di circa 0,3 metri. L’edificio più grande finora scoperto vantava più di 20 metri di larghezza e circa 37 metri di lunghezza. In quasi tutte le stanze sono stati ritrovati dei fo-colari caratterizzati da strutture murate di forma rettangolare. Tra i ritrovamenti più significativi

finora reperiti c’è un orologio solare in tufo. Inol-tre, in Slovenia, fu ritrovato un altro orologio so-lare, rinvenuto nella villa rustica romana a Loke presso Nova Gorica e databile al I secolo dopo Cristo. In merito all’orologio ritrovato a Mošnje è possibile sostenere che esso, considerando il tipo di pietra utilizzata, è stato sicuramente re-alizzato nei pressi della zona dove si trova l’area di estrazione di questa pietra; potrebbe trattarsi proprio di questo insediamento romano.

Molto probabilmente la maggior parte delle pareti degli interni era coperta da intona-co. Gli archeologi trovarono in una stanza persi-no i resti di affreschi dalle semplici tonalità rosse. A parte i reperti elencati, il sito a Mošnje si dis-tingue anche per i numerosi oggetti in metallo e in ceramica. Furono portati alla luce accessori di costumi tradizionali antichi, tra cui numerose spille in bronzo e argento per assicurare le vesti, che rivelano un gusto raffinato dei loro propri-etari. Nell’edificio sono stati inoltre ritrovati nu-merosi utensili (due cazzuole di ferro, coltelli, pile in pietra) e accessori (forbici di ferro, pesi di piombo, un amo, pesi da telaio in argilla, parte di un mortaio in pietra). L’alfabetizzazione degli abitanti è testimoniata da oggetti di ferro adibiti alla scrittura, con i quali questi scrivevano su tavolette di cera. La collezione di reperti, quali fibbie per le cinture, orecchini di bronzo, anelli di bronzo e argento, forcine per capelli, braccial-etti e altri accessori, è arricchita dalla presenza di numerose monete di bronzo e argento. Grazie a quest’ultime, tra i quali appaiono anche due monetine celtiche, è possibile datare, alquanto precisamente, l’età del sito, collocandolo al peri-odo che va dall’inizio del I secolo fino alla fine del IV secolo d. C..

3. Mošnje, prostori privatnih term znotraj bivalnega dela vile (foto: M. Lavrič, arhiv ZVKDS, CPA) / Ambienti delle terme private nell’ambito della parte abitativa della villa (fotografia: M. Lavrič, archivio ZVKDS CPA)

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

40

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

41

URNIK

OGLEDIOd maja do 15. junija od petka do nedelje od 17.00 do 19.00.Od 16. junija do septembra vsak dan od 17.00 do 20.00.Organizirana vodstva za skupine so ob predhodni najavi mogoča tudi zunaj uradnega delovnega časa. Vodstva potekajo v slovenskem, angleškem, nemškem ali italijanskem jeziku.

NAJAVE Turistični informacijski center Izola  Tel.: +386 (0)5 640 10 50  Faks: +386 (0)5 640 10 52 E-pošta: [email protected]

CENIK Ogledi arheološkega najdišča Simonov zaliv so brezplačni.

KAKO DO TJA

Izola, sledi oznakam Simonov zaliv.Turistični informacijski center Izola Sončno nabrežje 4 6310 Izola 

SIMONOV ZALIVRIMSKA OBMORSKA VILA

Po ustanovitvi rimske kolonije Akvileje leta 181 pr. n. š. je velik del Istre prešel pod rimsko oblast. Proces romanizacije se kaže predvsem v intenzivnem poseljevanju priobalnega pasu in tudi zaledja. Med take naselbinske sklope spada tudi rimska obmorska vila s pristaniščem v Simonovem zalivu. Ostanki vile ležijo na polotoku južno od izolske marine na površini pribl. 120 x 150 m. Podobne vile so bile na začetku našega štetja posejane vzdolž celotne istrske obale; postavljali so jih le nekaj kilometrov narazen. Kompleks takih vil navadno sestavljajo reprezentančni bivalni prostori, gospodarski del in pristanišče s skladišči. Te rezidence niso bile samo stanovanjske hiše, ampak pomembni

gospodarski objekti, v sklopu katerih so gojili ribe in školjke, pridelovali oljke, olje in vino, izdelovali opeke in amfore ter gojili ovce za pridelavo in predelavo volne, skladišča pa so služila za hrambo in pretovarjanje dobrin, ki so prispele s pomorsko trgovino iz daljnih krajev.

Simonov zaliv se kot arheološko najdišče omenja že v 16. stoletju. Prva arheološka izkopavanja so potekala že leta 1922 in ob tem so prvič izmerili tudi ostanke pristanišča.

Novejša izkopavanja so prinesla po-membne nove podatke o zgodovini vile: gradili so jo med letoma 25 in 10 pr. n. š., med letoma 50 in 70 n. š. pa so bili nekateri stanovanjski deli že opuščeni. Hodnik in še posebej pristanišče

sta bila očitno v uporabi daljše obdobje. Pristanišče je bilo v uporabi še v zgodnjem srednjem veku, na posestvu pa je bila v tem času zgrajena cerkvica sv. Simona, ki je zalivu tudi dala ime.

Stanovanjski del vile se razteza na površini 3000 m²; bivalni prostori so razporejeni okrog notranjega dvorišča, celoten kompleks pa je z daljšim hodnikom (portikom) povezan s pristaniščem, velikim več kot 7000 m². V parku so na ogled obnovljeni zidovi stanovanjskega dela, ki so bili odkriti med izkopavanji v 20. stoletju, na severnem delu je položen del rekonstruiranega talnega mozaika iz stanovanjskega dela, na jugu pa hodnik, ki povezuje vilo in pristanišče. Jugozahodno od pristanišča so pod vodno gladino še vidni masivni kamniti bloki, ki so bili verjetno del skladiščnih prostorov pristanišča. V zaledju vile so bili odkriti tudi ostanki vodovoda, ki je bil speljan pod zemljo po glinenih ceveh in je kompleks vile oskrboval z vodo. Pristanišče vile v Simonovem zalivu je bilo z več kot 7000 m² površine eno največjih na zahodni obali Istre. Bilo je dobro zavarovano pred vetrom in je lahko sprejemalo ladje dolžine do 25 m, ki so lahko natovorile do 1000 amfor. Pristanišče z dvema pomoloma, ki varujeta varen pristan, velja za tipično rimsko in je omogočalo pristanek plovil tudi ob močnejših vetrovih.

Robnik in pomol, ki je še v 19. stoletju imel bronaste prstane za privezovanje ladij, sta

danes pokrita s kopališko strukturo. Ostanki valobrana so še vedno vidni v morju, vendar pod morsko gladino, saj je nivo morja danes za 1,6 m višji kot v rimski dobi. Zadnje raziskave so odkrile, da je pristanišče ostalo v uporabi do srednjega veka.

Pri izkopavanjih na območju vile v Simonovem zalivu so bile odkrite različne keramične, bronaste, steklene in druge najdbe, iz katerih lahko rekonstruiramo življenje prebivalcev v vili in gospodarske dejavnosti, s katerimi so se ukvarjali. Poleg bogatih lastnikov posesti so v vili živeli tudi številni sužnji in služabniki, ki so skrbeli za vsakovrstna opravila. Različne predmete, od uvoženih do domačih izdelkov, ki so jih prebivalci vile uporabljali, izgubili ali tudi zavrgli, danes arheologi lahko prepoznamo, opredelimo in časovno umestimo: kuhinjsko, shrambno in namizno posodje, steklo, oljenke, amfore za olje in vino, trnke in uteži za mreže, žeblje, novce, kipca iz gline in svinca; kipec iz svinca je verjetno stal v hišnem oltarčku – larariju. V Simonovem zalivu so bili odkriti tudi številni črno-beli mozaiki. Del enega najzanimivejših, z okrasom arkadnega portika, je bil leta 1924 dvignjen in prenesen v Pokrajinski muzej Koper. Leta 2007 je bila izdelana natančna kopija tega mozaika, pri čemer je bila uporabljena originalna tehnika izdelave rimskih mozaikov. Najdbe z najdišča so na ogled v Pokrajinskem muzeju v Kopru in Pomorskem muzeju Sergej Mašera v Piranu.

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

42

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

43

2. Simonov zaliv, postavitev kopije rimskega mozaika v Simonovem zalivu (foto: M. Guštin, arhiv UP ZRS IDS) / San Simone, posizionamento della copia di un mosaico romano della villa di San Simone (fotografia: M. Guštin, archivio UP ZRS IDS) 4. Simonov zaliv, prireditev v arheološkem parku ob mednarodnem dnevu muzejev (foto: I. Pintarič,

arhiv UP ZRS IDS) / Evento nel parco archeologico di San Simone in occasione della giornata internazi-onale dei musei (fotografia: I. Pintarič, archivio UP ZRS IDS)

1. Simonov zaliv, pogled na del obnovljene arhitekture rimske vile (foto: I. Pintarič, arhiv UP ZRS IDS) / San Simone, vista del settore della villa sottoposto a interventi conservativi (fotografia: I. Pintarič, archivio UP ZRS IDS)

3. Informativni panoji za obiskovalce v Simonovem zalivu (foto: I. Lazar, arhiv UP ZRS IDS) / Pannelli informativi per i visitatori nel sito di San Simone (fotografia: I. Lazar, archivio UP ZRS IDS)

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

44

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

45

ORARIO

VISITE:Da maggio fino al 15 giugno dal venerdì alla domenica, 17.00-19.00Ogni giorno dal 16 giugno fino a settembre, 17.00-20.00Le guide organizzate per i gruppi sono possibili previa prenotazione anticipata anche fuori orario di apertura. Le guide si svolgono in lingua slovena, inglese, tedesca e italiana.

PRENOTAZIONI: Centro informativo turistico di Isola tel.: 00386 5 640 10 50 fax: 05 640 10 52 e-mail: [email protected]

PREZZI D’INGRESSO

Le visite al sito archeologico nella baia di San Simone sono gratuite.

COME ARRIVARE

Giunti a Isola, seguire le indicazioni per la baia di San Simone.Centro informativo turistico di IsolaSončno nabrežje 4 6310 Isola 

BAIA DI SAN SIMONEVILLA MARITTIMA ROMANA

Dopo la fondazione della colonia romana di Aquileia nel 181 a.C. gran parte dell’Istria è caduta sotto il dominio dell’Impero Romano. Il processo di romanizzazione si caratterizza so-prattutto dal popolamento cospicuo della fascia costiera e dell’entroterra. In tale contesto rientra la villa marittima romana di San Simone provvis-ta di un porto. I resti della villa si dispongono su una penisola situata a sud della marina di Isola, estendendosi su una superficie di cca 120 x 150 m. Ville analoghe spiccavano lungo l’intera costa istriana nel primo secolo d. C.; venivano cos-truite distando soltanto alcuni chilometri l’una dall’altra. Il complesso di tali ville è solitamente contraddistinto da ambienti a carattere res-

idenziale, spazi ad uso economico-produttivo ed il porto con i magazzini. Queste residenze non erano adibite solo ad uso abitativo, ma in-corporavano altresì strutture ad uso econom-ico-produttivo che vedevano l’allevamento di pesci e molluschi, la coltivazione di uliveti, la produzione dell’olio ed del vino, la realizzazzi-one di mattoni e anfore, l’allevamento di pecore per la produzione e la lavorazione della lana. Inoltre queste disponevano di magazzini per la conservazione e lo scarico dei beni prodotti dal commercio marittimo a lunga distanza.

I primi accenni alla baia di San Simone come sito archeologico risalgono al XVI secolo. Le prime campagne di scavo furono avviate

nel 1922, occasione in cui furono rilevati, per la prima volta, i resti del porto.

Scavi più recenti apportarono nuovi dati sul-la storia della villa: la costruzione ebbe inizio tra gli anni 25-10 a. C.; tra gli anni 50-70 d. C. alcuni spazi abitativi furono abbandonati. Il portico e soprattutto il porto furono probabilmente utiliz-zati per un periodo più lungo. Il porto fu ancora attivo nel periodo altomedievale, periodo in cui la proprietà vide sorgere la chiesetta di San Si-mone che diede il nome alla baia stessa.

L’area della villa a carattere residenziale si estende su una superficie di 3000 m²; gli spazi abitativi erano organizzati intorno al cortile interno. L’intero complesso era collegato at-traverso una porticus che comunicava con il porto con un bacino di oltre 7000 m². Nel parco è possibile visitare i muri restaurati degli spazi abitativi rinvenuti durante gli scavi intrapresi nel XX secolo; sulla parte settentrionale è stata po-sizionata la copia di un mosaico pavimentale; a sud si trova il portico che collega la villa al porto. A sud-ovest del porto si intravedono sotto la superficie del mare i possenti blocchi in pietra che probabilmente facevano parte delle aree di deposito. Nei pressi della villa sono stati portati alla luce i resti di un acquedotto sotterraneo con tubi d’argilla che erogava l’acqua al complesso abitativo. Il porto della villa nella baia di San Si-mone era, con i suoi oltre 7000 m² di superficie, uno dei porti più grandi sulla costa occidentale dell’Istria. Era ben riparato dal vento e poteva ospitare navi fino a 25 m di lunghezza che pote-vano caricare fino a 1000 anfore. Il porto con i due moli, i quali favorivano un approdo sicuro, presentava una tipologia tipicamente romana, permettendo lo sbarco dei natanti anche nel

caso di venti più forti. Sia la banchina che il molo, che ancora nel

XIX secolo disponevano di anelli da ormeggio di bronzo, sono ora coperti da strutture destinate ai bagnanti. I resti del frangiflutti, benchè som-mersi, sono ancora visibili, essendo il livello del mare 1,6 m più alto rispetto all’epoca antica. Le ultime indagini rivelarono che il porto rimase in uso fino al periodo alto-medievale.

Durante gli scavi nella villa di San Simone sono stati rinvenuti vari oggetti in ceramica, bronzo, vetro e altro, che ci permettono di ricos-truire la vita degli abitanti e le attività economi-co-produttive di cui si occupavano. Oltre ai ricchi proprietari terrieri, la villa era abitata anche da numerosi schiavi e servi che badavano alle fac-cende quotidiane. I vari oggetti, importati e lo-cali, che venivano usati, persi oppure gettati, ora possono essere riconosciuti, identificati e crono-logicamente attribuiti: si tratta di vasellame da cucina, da dispensa e da tavola, vetro, lampade a olio, anfore per l’olio ed il vino, ami e pesi per le reti, chiodi, monete, una statuetta di argilla e una di piombo; la statuetta di piombo era probabil-mente posizionata sul piccolo altare di casa – il larario. Nella baia di San Simone sono stati sco-perti anche parecchi mosaici bianco-neri. Parte di uno tra i più interessanti, che ornava il portico, è stato osportato nel 1924 e trasferito nel Museo regionale di Capodistria. Nel 2007 è stata elabo-rata una copia dettagliata dello stesso con l’uso della tecnica originale dell’arte musiva romana. I ritrovamenti del sito sono eposti nel Museo regionale di Capodistria e nel Museo marittimo Sergej Mašera a Pirano.

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

46

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

47

URNIK

OGLEDIOrganizirani ogledi so ob predhodni najavi mogoči vsaj sedem dni prej za skupine po 10 do 30 oseb. Ogled traja štiri ure.

NAJAVE Zavod za turizem in kulturo Žirovnica Tel.: +386 (0)4 580 15 03 +386 (0)40 201 929 Faks: +386 (0)4 580 45 45.E-pošta: [email protected]

CENIK

Vodeni ogled Ajdne znaša 25 € na osebo. Cena vključuje vse oglede in vstopnine po programu, kosilo, nezgodno zavarovanje, vodenje izleta in organizacijo ter DDV. Izračun cen je informativen in je pripravljen za skupino 20 oseb. Kosilo se lahko zamenja tudi za malico in s tem se cena ustrezno zniža. V ceno ni vključen prevoz.

KAKO DO TJA

Pot iz doline:  z magistralne ceste Radovljica–Jesenice za odcepom za Bled: zavijemo na staro cesto skozi Žirovnico proti Jesenicam, prečkamo most, nato pa zavijemo desno pod železnico in se levo po ozki cesti vzpnemo do vasi Potoki. Od tam gremo peš strmo navzgor do vrha (1 ura). Krajša pot: zapeljemo se v Žirovnico in od tam sledimo cesti proti Potoški planini do odcepa za Ajdno, od koder je do vrha še kakšnih 15 minut.Čas hoje: približno tri ure. 

AJDNAPOZNOANTIČNA NASELBINA

Iz obdobja med 4. in 6. stoletjem so na ozemlju današnje Slovenije arheologi doslej našli že več kot 50 višinskih postojank, najvišja med njimi pa je Ajdna (1064 m). Ajdna, tudi Ajdna nad Potoki, je skalna vzpetina na južnem pobočju gore Stol v Karavankah (občina Žirovnica). Na njej leži istoimensko arheološko najdišče. Že ledinsko ime samo priča o prisotnosti staroselcev. V pozni antiki je bila na

Ajdni naselbina, ki je kot višinska postojanka služila domačim dolinskim prebivalcem, da so se umaknili pred migracijami germanskih in slovanskih plemen, odkriti pa so bili tudi predmeti, ki dokazujejo, da je bil vrh obiskan in verjetno tudi naseljen že vbistveno prej. Sam vrh je bil tako dobro naravno utrjen, da ni bilo treba graditi še posebne obrambne ureditve. Ko so se razmere umirile, so se ljudje ponovno

vrnili v dolino, in Ajdna je potonila v pozabo.Arheološka izkopavanja so se začela

leta 1976. Najdeni so bili ostanki 25 zgradb, enajstih grobov in zgodnjekrščanska cerkev. V Gorenjskem muzeju v Kranju je razstavljenih več izkopanin: lončevina, orožje. Del poznoantičnega naselja je zaščiten in urejen za obiskovalce, med njimi tudi cerkev.

Vsi vzponi na vrh so, vsaj v zadnjem delu, dokaj strmi, tako da ni težko razumeti, da so se naši predniki na Ajdni počutili varne. Tudi

razgled je izvrsten. Pod Ajdno se razprostira dolina Save, od Radovljice do Bleda in ob Mežaklji do Jesenic. Lepo je videti brazdo Vintgarja ter zajezitev elektrarne Moste, za nami pa se dviga mogočni Stol. Južna pobočja so zelo topla, kar se vidi tudi po rastlinstvu, na grebenu in na skalnih mestih pa raste črni bor.

Potek poti: Žirovnica, parkirni prostor pred akumulacijskim jezerom Moste, Ajdna, Valvazorjev dom in nazaj.

1. Prezentirani objekti na Ajdni (foto: M. Sagadin) / Le strutture visibili del sito di Ajdna (fotografia: M. Sagadin)

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

48

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

49

2. Moste pri Žirovnici, pogled na Ajdno (foto: M. Sagadin) / Moste presso Žirovnica, veduta di Ajdna (fotografia: M. Sagadin)

ORARIO

VISITE:Le visite organizzate per gruppi di 10-30 persone sono effettuabili previa preno-tazione con almeno sette giorni di anticipo. La visita dura quattro ore.

PRENOTAZIONI: Chiamando l’Istituto per il turismo e la cultura di Žirovnica al numero fisso (+386 (0)4 580 1503) oppure al numero di cellulare (+386 40 201 929) oppure inviando una mail all’indirizzo di posta elettronica ([email protected]) oppure via fax (+386 (0)4 580 45 45).

PREZZI D’INGRESSO

Le visite guidate del monte Ajdna hanno un costo di 25 € a persona. Il prezzo include tutte le visite ed i biglietti d’ingresso secondo programma, il pranzo, l’assicurazione contro gli infortuni, il servizio guida, l’organizzazione e l’IVA. I prezzi qui esposti sono a titolo informativo e applicabili a un gruppo di 20 persone. Sostituendo il pranzo con la merenda, il prezzo subisce la relativa riduzione. Il costo non include il trasporto.

COME ARRIVARE

Da valle: Proseguire sulla strada statale Radovljica–Jesenice, svoltare all’uscita per Bled, quindi imboccare la vecchia strada che attraversa Žirovnica e prosegue verso Jesenice; oltrepassato il ponte svoltare a destra e attraversare il sottopassaggio della ferrovia, dopodiche’ svoltare a sinistra e salire lungo una strettoia che conduce al paese Potoki. Da li’ proseguire a piedi lungo la strada in salita che porta alla cima (1 ora di cammino).Percorso breve: Arrivati a Žirovnica percorrere la strada che conduce a Potoška planina, proseguendo fino alla strada per Ajdna. Da qui alla cima vi sono circa 15 minuti a piedi.Tempo di percorrenza: circa tre ore di cammino. 

AJDNAINSEDIAMENTO TARDOANTICO

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

50

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

51

Sul territorio dell’attuale Slovenia furono fi-nora rinvenute più di 50 postazioni di montagna risalenti al IV e VI secolo, tra cui la massima alti-tudine è attribuibile a quella di Ajdna (1064 m). Ajdna, chiamata anche Ajdna nad Potoki, è un promontorio roccioso che sorge sul pendio ori-entale del monte Stol nelle Karavanke (comune di Žirovnica). Sulla sua cima si trova l’omonimo sito archeologico. Il toponimo stesso testimonia la presenza di abitanti autoctoni. Nella tarda an-tichità il monte ospitava un insediamento che fungeva da postazione agli abitanti locali della valle, sul quale questi vi ripiegarono onde evi-tare le migrazioni di popolazioni germaniche e slave. Inoltre furono ritrovati anche oggetti, i quali testimoniano la presenza di visitatori e presumibilmente anche forme di insediamento avvenute in precedenza. La cima stessa era così formidabilmente protetta da barriere natu-rali che non necessitava di ulteriori particolari strutture difensive. Quando il pericolo cessò di incombere, la gente ritornò nella valle e Ajdna passò nel dimenticatoio.

Gli scavi archeologici furono avviati nel 1976. Furono ritrovati i resti di 25 edifici, undici tombe ed una chiesa paleocristiana. Nel museo della Gorenjska a Kranj sono esposti numerosi reperti: vasellame di terracotta, gioielli e armi. Una parte dell’insediamento tardoantico, tra cui anche la chiesa, è ora protetto ed aperto ai visitatori.

Tutti gli accessi alla cima sono molto ripidi, soprattutto l’ultimo tratto, per cui è indubbio che gli abitanti di Ajdna si sentissero protetti. Il panorama è spettacolare. Sotto il monte Ajdna si estende la valle del fiume Sava che si dilunga da Radovljica a Bled, proseguendo lungo la Mežakla fino a Jesenice. Da qui è ben visibile la forra di Vintgar e l’impianto idroelettrico di Moste. Alle nostre spalle si erge l’imponente montagna Stol. I versanti meridionali sono ben soleggiati, come si può vedere dalla vegetazione stessa, mentre la cresta del monte ed i tratti rocciosi sono caratter-izzati dalla presenza del pino nero.

Percorso dell’itineraio: Žirovnica, parcheg-gio davanti al bacino idrico di Moste, Ajdna, Valvazorjev dom e ritorno.

URNIK

OGLEDINa vrhu Ajdovskega gradca je med obnovljenimi zidovi arheološkega parka tabla s tlorisom naselbine. Ajdovski gradec si lahko ogledate sami, za vodeni ogled pa se lahko obrnite na Turistično informacijsko pisarno Sevnica ali turistično agencijo Doživljaj.Ogledi so mogoči vsak dan, najbolje ob lepem vremenu.

NAJAVE Zavod za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti Sevnica (KŠTM Sevnica).Tel.: +386 (0)7 816 10 70, +386 (0)51 680 289Faks: +386 (0)7 816 10 75 E-pošta: [email protected], [email protected]: turistična agencija Doživljajtel. +386 (0)7 816 54 62, +386 (0)51 680 287 Spletna stran: www.kstm.si ,www.dozivljaj.si

CENIKVodeni ogled za skupino do 15 oseb: 26,00 € na skupinoVodeni ogled za skupino nad 15 oseb: 2,00 € na osebo

KAKO DO TJA

(KŠTM Sevnica)Glavni trg 198290 Sevnica

Arheološko najdišče Ajdovski gradec leži 5 km iz Sevnice proti Blanci (cesta proti Krškemu ob levem bregu reke Save). V naselju Gornje Brezovo zavijemo levo proti Lončarjevemu Dolu in nadaljujemo naravnost. Vse do vasi Vranje so ob cesti postavljene usmerjevalne table. V Vranju je urejeno in označeno parkirišče. Iz vasi do vrha Ajdovskega gradca je okoli 15 minut zmerne hoje.

AJDOVSKI GRADEC PRI SEVNICIPOZNOANTIČNA NASELBINA

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

52

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

53

Turistično zelo zanimivo je znamenito arheološko najdišče Ajdovski gradec nad Vranjem, urejeno kot arheološki park. Ajdovski gradec (436 m) leži na podolgovatem kopastem griču nad vasjo Vranje severovzhodno od Sevnice.

Gre za je najbolj raziskano poznoantično oziroma starokrščansko naselbino na Slovenskem, ki priča o zatonu antike in obdobja preseljevanja ljudstev na Slovenskem v 5. in 6. stoletju. Ajdovski gradec velja za enega največjih starokrščanskih središč na območju Alp in Podonavja, hkrati pa je tudi eden največjih pomnikov že usihajoče poznoantične dobe na Slovenskem. Mimo Vranja je proti Celei potekala rimska pot.

Prva odkritja datirajo v leto 1811. Nadaljnja odkrivanja so potekala med letoma 1901 in 1905, leta 1970 pa se je začelo sistematično iz-kopavanje. Izkopavanja, ki jih je opravil Narodni muzej iz Ljubljane, so razkrila temelje naselbine, v kateri je v času preseljevanja ljudstev živelo romanizirano staroselsko prebivalstvo. Po pet-najstih letih dela so arheologi naselbino odkrili in jo restavrirali. V njenem središču sta stali dve enoladijski cerkvi. V spodnji cerkvi so ohranjeni škofovski sedež, polkrožna klop za duhovnike

in krstilnica, v katere razrušenem oltarju so našli relikvijarij s svetimi močmi in šesterokotni krstilni bazenček. Cerkvene stavbe je obdajalo sedem stanovanjskih hiš in vodni zbiralnik s prostornino 120.000 litrov. V stalni vodi nepre-pustnega zbiralnika so se ohranili deli lesenega ostrešja in ploščadi, na kateri sta stali vreteno in korito. V hišah so arheologi izkopali številne predmete za vsakdanjo rabo: lončenino, vretenca za prejo, rožene glavnike, kamnite žrmlje, tehtnice in različno orodje. Med najd-bami izstopajo bronasta utež v obliki boginje Lune, posrebrena skleda tehtnice, srebrna igla – pisalo, amfore kot merniki tekočine in možnar kot mera za razsuto blago (žito, sol), vretenca za prejo, roženi glavniki, kamnite žrmlje, različno orodje, glinasto posodje ter stavba s centralnim ogrevanjem, domnevno domovanje cerkven-ega dostojanstvenika. Naselbino so varovali obzidje in obrambni stolpi, pod njo pa je na ledini Grič ležalo manjše pokopališče. Nasel-bina, ki datira v 5. in 6. stoletje, je bila poleg obrambnih stolpov zavarovana tudi z obzid-jem. Med obnovljenimi zidovi arheološkega parka je tabla s tlorisom celotne naselbine.

1. Vranje pri Sevnici, zračni posnetek (foto: B. Kostevc) / Vranje presso Sevnica, veduta aerea (fotografia: B. Kostevc)

2. Vranje pri Sevnici (foto: R. Petančič) / Vranje presso Sevnica (fotografia: R. Petančič)

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

54

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

55

ORARIO

VISITE:In cima all’Ajdovski gradec, tra le mura rimaneggiate dell’archeoparco, si trova un pannello informativo con la pianta dell’insediamento. L’Ajdovski gradec è aperto anche per visite individuali. Per le visite guidate rivolgersi al Centro informativo turistico di Sevnica oppure all’agenzia turistica Doživljaj.Le visite sono effettuabili ogni giorno, preferibilmente in caso di bel tempo.

PRENOTAZIONI: Zavod za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti Sevnica (KŠTM Sevnica)Tel.  +386 (0)7 816 10 70; cel. +386 (0)51 680 289; fax: +386 (0)7 816 10 79; e-mail: [email protected],[email protected]: agenzia turistica Doživljaj, tel. +386 (0)7 816 54 62; cel. +386 (0)5 168 02 87. Sito web: www.kstm.si; www.dozivljaj.si

PREZZI D’INGRESSO

Visita guidata per gruppi da 15 persone : 26,00 € a gruppoVisita guidata per gruppi con più di 15 persone: 2,00 € a persona

COME ARRIVARE

(KŠTM Sevnica)Glavni trg 198290 Sevnica

Il sito archeologico Ajdovski gradec si trova a 5 km da Sevnica in direzione Blanca (strada che conduce a Krško lungo la riva sinistra del fiume Sava). Nella paese di Gornje Brezovo svoltare a sinistra in direzione Lončarjevi Dol e proseguire diritto. Seguire le indicazioni stradali fino al paese Vranje. A Vranje si trova un’area parcheggio. Da qui in cima all’Ajdovski gradec ci sono 15 minuti di cammino a passo normale.

AJDOVSKI GRADEC PRESSO SEVNICAINSEDIAMENTO TARDOANTICO

Turisticamente molto interessante è il fa-moso sito archeologico Ajdovski gradec sopra Vranje che nasce come archeoparco. Il sito Aj-dovski gradec (436 m) è abbarbicato su una collina oblunga rotondeggiante e sorge sopra il paese Vranje a nordest di Sevnica.

È considerato l’insediamento tardoantico o paleocristiano meglio esplorato nel territorio sloveno, il quale attesta il tramonto dell’antichità e il periodo delle migrazioni dei popoli, avvenuto nel territorio sloveno nel V e VI secolo. Il sito Aj-dovski gradec è inoltre uno dei più grandi centri paleocristiani sul territorio alpino e lungo il Dan-ubio, e altresì uno dei monumenti più grandi del periodo tardoantico oramai in declino, sorti nel territorio sloveno. Vranje era attraversata da una strada romana che era diretta a Celeia.

Le prime scoperte risalgono al 1811. Suc-cessive scoperte sono state fatte tra il 1901 ed il 1905, ma il 1970 fu l’anno in cui si diede inizio a scavi sistematici. La campagna di scavi, intrapre-sa dal Museo nazionale di Lubiana, rivelò le fon-damenta dell’insediamento che durante le mi-grazioni era popolato da autoctoni romanizzati. Dopo quindici anni di lavori l’insediamento fu portato alla luce e infine restaurato. Il suo centro era dominato da due chiese a una navata. Nella chiesa sottostante sono ora preservati il trono vescovile, una panca a semicerchio per i preti,

nonchè un battistero, nell’altare crollato del quale fu rinvenuto un reliquario dai poteri sacri ed una vasca battesimale esagonale. Gli edifici ecclesiastici erano circondati da sette abitazioni e disponevano di una cisterna con la capacità di 120.000 litri d’acqua. Nell’acqua stagna della cis-terna impermeabile si sono conservate le parti di una tettoia in legno e di una piattaforma sulla quale giacevano un bilanciere e una vasca. Gli archeologi rinvenirono nelle case numerosi og-getti di uso quotidiano: vasellame in terracotta, piccoli fusi per la filatura, pettini di corno, ma-cine in pietra, bilance e vari atrezzi. Tra i reperti spiccano un peso in bronzo dalla forma della dea Luna, un piatto della bilancia argentato, un ago d’argento usato come strumento per la scrittura, anfore per il contenimento di liquidi e un mortaio come moggio per merci alla rinfusa (grano, sale), piccoli fusi per la filatura, pettini di corno, macine in pietra, vari utensili, vasellame in terracotta e un edificio con riscaldamento centralizzato, presunta dimora di un dignitario ecclesiastico. Mura e torri di difesa cingevano l’insediamento, ai piedi del quale, sulla terra incolta del Grič, sorgeva un piccolo cimitero. L’insediamento è databile ai secoli V e VI. Tra le mura rimaneggiate dell’archeoparco si trova un pannello informativo con la pianta dell’intero insediamento.

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

56

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

57

URNIK

OGLEDIOd torka do nedelje od 10.00 do 18.00, ogledi najavljenih skupin po dogovoru.

NAJAVE Pokrajinski muzej CeljeTel.: +386 (0)3 428 09 62, +386 (0)31 612 618 E-pošta: [email protected]

CENIKOdrasli: 2 € na oseboOtroci: 1 € na oseboDružine: 6 € na družino

KAKO DO TJA

Pokrajinski muzej CeljeTrg Celjskih knezov 8 3000 Celje www.pokmuz-ce.si

CELJE – CELEIAMESTO POD MESTOM

Arheološko razstavišče v kleti Knežjega dvorca je doslej najobsežnejša predstavitev ostankov rimske Celeje na mestu odkritja (in situ). Ostanki so bili odkriti ob dolgoletnih izkopavanjih v kleti dvorca, ki je pomnik slave in moči nekdanjih grofov in knezov Celjskih. Ostanki antičnega mesta pod površino sodobnega Celja so danes osrednja atrakcija Pokrajinskega muzeja Celje. Ogledate si lahko ostanke zahodnih mestnih vrat s stolpoma, dele rimske hiše oziroma ville urbane (ostanek notranjega dvorišča z bazenom za zbiranje deževnice), marmorno arhitekturno dekoracijo rimskega foruma, srca rimske Celeje in ostanke največje pri nas ohranjene tlakovane rimske ceste (vozišče je bilo široko 6 m, skupaj z

obcestnima jarkoma pa je širina znašala 14 m) ter mogočnega poznorimskega obzidja iz 4. stoletja z vzidanimi ostanki starejše arhitekture. Temelji obzidja so zidani iz lomljenca, preostanek pa pretežno iz kvadrov peščenjaka. Pri gradnji mestnih vrat so uporabili vse, kar je bilo pri roki – okrasje, napise in dele skulptur iz glavnega mestnega trga oziroma foruma. Očarali vas bodo kip rimske ženske v nadnaravni velikosti, torzo cesarskega kipa v oklepu ter napisi in reliefi, klesani iz belega marmorja. Vznemirljiv sprehod skozi kamnite labirinte vam bo pričaral lepoto rimske Celeje, mesta iz marmorja, ki so ga meščani zaradi bogatih antičnih ostankov še v srednjem veku imenovali Troia secunda – mala Troja.

1: Celeia (Celje) – mesto pod mestom, Knežji dvor v Celju, marmorni ženski kip, 1.–2. stoletje (foto: T. Lauko, arhiv Pokrajinskega muzeja Celje / Celeia (Celje) – La città sotto la città, Palazzo dei Principi, statua femminile in marmo, I-II secolo d.C. (fotografia: T. Lauko, archivio Museo Regionale di Celje)

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

58

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

59

ORARIO

VISITE:Da martedi a domenica ore 10.00 -18.00, visite di gruppi prenotati previo accordo

PRENOTAZIONI: Museo regionale di Celje, +386 (0)3 428 09 62; / +386 (0)31 612 618; [email protected]

PREZZI D’INGRESSO

Adulti: 2 € a personaBambini: 1 € a personaFamiglie: 6 € a famiglia

COME ARRIVARE

Museo regionale di Celje Trg Celjskih knezov 8 3000 Celjewww.pokmuz-ce.si

CELJE – CELEIALA CITTÀ SOTTO LA CITTÀ

La città sotto la città – Il sito archeologico, rinvenuto nella cantina della Corte del principe (Knežji dvorec), è l’esposizione finora più ampia dei resti di Celeia romana ritrovati in loco. Questi furono portati alla luce dopo lunghe campagne di scavo eseguite nella cantina della corte, ricordo di gloria e potere degli antichi conti e principi di Celje. I resti dell’antico insediamento, disposti sotto l’odierna città di Celje, rappre-sentano ora l’attrazione principale del Museo regionale di Celje. Qui sono esposti i resti della porta d’ingresso occidentale della città affian-cata da due torrioni, parti della casa romana, la c.d. villa urbana (resti del cortile interno dotato di vasca per la raccolta dell’acqua piovana), la decorazione architettonica in marmo del foro romano, il cuore della Celeia romana, nonchè i resti della più grande strada romana lastricata preservata (la carreggiata era larga 6 m, assieme

ai due canali ai bordi vantava una larghezza di 14 m) e l’imponente muro tardoantico databile al IV secolo con dei resti di ancor più antica data. Le fondamenta del muro sono realizzate in pi-etra grezza, il resto prevalentemente in blocchi quadrati di arenaria. Durante la costruzione della porta d’ingresso venne sfruttato tutto ciò che si trovava sotto mano – decorazioni, epigrafi e par-ti di sculture ricavate dalla piazza principale cit-tadina – il foro. Sarete stupiti dalla statua di una donna romana di dimensioni soprannaturali, il busto di una statua raffigurante un imperatore con l’armatura, epigrafi e rilievi incisi su marmo bianco. Una passeggiata emozionante attra-verso i labirinti di pietra evocherà la bellezza di Celeia romana, la città di marmo che grazie alla ricchezza dei suoi resti antichi veniva chiamata dai cittadini Troia secunda – la piccola Troia.3. Celeia (Celje) – mesto pod mestom, Knežji dvor v Celju, ostanki srednjeveške palače (foto: T. Lauko, arhiv Pokrajinskega

muzeja Celje) / Celeia (Celje) – La città sotto la città, Palazzo dei Principi, resti dell’edificio medievale (fotografia: T. Lauko, archivio Museo Regionale di Celje)

2. Celeia (Celje) – mesto pod mestom, Knežji dvor v Celju, tlakovana rimska cesta (foto: R. Urankar, arhiv Pokrajinskega muzeja Celje) / Celeia (Celje) – La città sotto la città, Palazzo dei Principi, strada lastricata romana (fotografia: R. Urankar, archivio Museo Regionale di Celje)

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

60

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

61

URNIK

OGLEDIMogoči so individualni in vodeni ogledi, po možnosti spomladi, poleti in jeseni ob lepem vremenu. Imeti je treba primerno obutev in oblačila za hojo po gozdu.

NAJAVE Oskrbnik najdišča je Občina Dolenjske Toplice. Za vodeni ogled se je treba najaviti vsaj en teden prej. Tel.: +386 (0)7 384 51 88 Faks: +386 (0)7 384 51 89  E-pošta: [email protected] 

CENIK

Individualni ogledi so brezplačni.Vodeni ogledi trajajo 1–2 uri. Do 10 oseb, slovenski jezik: 31,20 € na skupinoDo 10 oseb, tuji jezik: 45,60 € na skupinoOd 10 do 30 oseb, slovenski jezik: 36,00 € na skupinoOd 10 do 30 oseb, tuji jezik: 50,40 € na skupinoOd 30 do 50 oseb, slovenski jezik: 48,07 € na skupinoOd 30 do 50 oseb, tuji jezik: 55,20 € na skupinoZa vsako nadaljnjo uro se naročniku zaračunava 20,00 €. Če vodstvo poteka v dveh jezikih, se cena vodenja poveča za 25 odstotkov. Cena vodenja ob nedeljah in praznikih se poveča za 25 odstotkov. Če naročnik ne sporoči zamude, je čakalnina 14,70 €. Osnovne in srednje šole imajo 25 odstotkov popusta. Če pride do odpovedi vodenja. je naročnik to dolžan sporočiti vsaj 24 ur pred napovedano uro, sicer se bremeni za polovično ceno vodenja.

KAKO DO TJA

Cvinger8350 Dolenjske Toplice

Arheološka pot je dolga 2,5 km. Izhodišča pešpoti so v Meniški vasi, na križišču v gozdu pri odcepu za teniško igrišče in pri pokopališču. Pot je speljana po gozdnih stezah ter markirana in opremljena s pojasnjevalnimi tablami na izhodiščih in gradišču, pri talilnicah železa ter pri gomilah. Pot na Cvinger ni zahtevna, premagati je treba le višinsko razliko 60 metrov.

CVINGER PRI DOLENJSKIH TOPLICAH“

Gradišče na Cvingerju je nastalo v prvem tisočletju pr. n. š., v starejši železni dobi. Naselje je zaradi lažje obrambe zrastlo na hribu, na zahodnem vrhu kopastega griča Cvinger, ki se dviguje med dolinami Krke, Sušice in Radešce. Gradišče je bilo gospodarsko in politično središče doline, ki je obvladovalo in nadziralo pomembno pot po dolini Krke in prehod v Belo krajino. Naselje je obdajalo močno obzidje, ki je bilo najprej zgrajeno iz zemljenega zidu, opaženega z lesom, po požaru pa so tega nadomestili s kamnitim. Dober meter debelo obzidje je bilo dolgo kar 720 metrov. Na južnem delu so še vidni vrata v naselje in cesta, ki vodi do območja talilnic. Stavbe ob notranji strani obzidja so bile zgrajene iz lesa, nekatere so imele tudi kamnite temelje. Ometane so bile z glinenim ometom. V naselju so izkopali kose keramičnih posod, glinaste vijčke in uteži za tkanje, brusne kamne ter kamnite žrmlje za mletje žita. Na ogled je del obzidja, ki je bilo delno rekonstruirano leta 1990.

Poleg lončarstva sta gospodarsko osnovo prazgodovinskih prebivalcev predstavljali železarstvo in kovaštvo. Na južnem pobočju Cvingerja je bilo območje talilnic, o čemer pričajo ostanki železove žlindre. Manjša sonda na površini 4 x 4,5 m je razkrila kar 12 talilnih peči za železo. Te so bile v tlorisu okrogle, ovalne ali pravokotne oblike, ostenja so bila

izdelana iz ilovice. Analiza kostnih ostankov in vzorcev zemlje iz naselja je pokazala, da so osnovno prehrano sestavljali meso domačih živali (ovce, koze, prašiči, krave), različne vrste žita (pšenica, proso, ječmen) ter množica gorčice. Najdeni kostni ostanki dokazujejo, da je bil lov le dopolnilna dejavnost v prehrani prebivalcev.

Gomilno grobišče je ležalo na južnem pobočju Cvingerja, danes je vidnih še 26 gomil. To so v tlorisu okrogle kopaste tvorbe s premerom od 6 do 20 m. Ob nastanku so gomile segale nekaj metrov v višino. Pokojnike so v nasute gomile polagali v lesenih krstah, grobove pa so razporedili v krogu po obodu gomile. Nekatere gomile so uporabljali tudi do 300 let, zato domnevamo, da gre za rodovno-družinske gomile, ki jih je posamezna družina uporabljala več generacij. Najdbe iz gomil hrani Prirodoslovni muzej na Dunaju. Poleg najrazličnejših lončenih posod, železnega in bronastega orožja, kot so sulice, sekire, čelade, so bile najdene tudi raznobarvne steklene ogrlice, bronaste zapestnice, nanožnice in sponke – fibule. Med najdbami je posebna dragocenost bronasta vedrica – situla. Okrašena je s tremi pasovi različnih prizorov. Cvingrsko situlo uvrščamo med najpomembnejše spomenike situlske umetnosti v Evropi.

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

62

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

63

1. Cvinger pri Dolenjskih Toplicah, rekonstrukcija dela prazgodovinskega obzidja s pojasnjevalnimi panoji (foto: B. Križ) / Cvinger presso Dolenjske toplice, ricostruzione di una parte delle mura preistoriche con i pannelli esplicativi (foto: B. Križ)

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

64

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

65

ORARIO

VISITE:È possibile effettuare visite individuali e guidate. Periodo consigliato: primavera, estate ed autunno, in caso di bel tempo. È necessario premunirsi di scarpe e ab-bigliamento da escursionismo.

PRENOTAZIONI: La gestione è affidata al comune di Dolenjske Toplice. La prenotazione della visita guidata va effettuata almeno una settimana prima. Telefono: +386 (0)7 384 51 88; / fax: 07 384 51 89; e-mail: [email protected] 

PREZZI D’INGRESSO

Le visite individuali sono gratuite.Visite guidate, 1-2 ore: Fino a 10 persone, lingua slovena 31,20 € a gruppoFino a 10 persone, lingua straniera 45,60€ a gruppo10 – 30 persone, lingua slovena 36,00 € a gruppo10 – 30 persone, lingua straniera 50,40 € a gruppo30 – 50 persone, lingua slovena 48,07 € a gruppo30 – 50 persone, lingua straniera 55,20 € a gruppo

Ogni ora aggiuntiva avrà il costo di 20,00 €. Nel caso di visita guidata in due lingue, il costo del servizio aumenta del 25%. Le domeniche e i festivi il servizio subisce un aumento del 25%. Nel caso di attesa, in seguito alla mancata comunicazione del ritardo, è necessario corrispondere 14,70 €. Le scuole elementari e medie hanno diritto allo sconto del 25%. La rinuncia deve essere comunicata almeno 24 ore prima dell’ora stabilita, altrimenti e’ necessario rifondere metà del costo del servizio.

COME ARRIVARE

Cvinger8350 Dolenjske Toplice

L’itinerario archeologico è lungo 2,5 km. I punti di partenza dell’itinerario si trovano nel paese Meniška vas, all’incrocio nel bosco presso la strada che porta al campo da tennis e presso il cimitero. L’itinerario si snoda per i sentieri del bosco, è marcato e corredato di pannelli informativi ai punti di partenza e presso il castelliere, presso le fonderie del ferro ed i tumuli. Il percorso che conduce al monte Cvingler non è impegnativo, basta superare un dislivello di 60 metri.

CVINGER PRESSO DOLENJSKE TOPLICE“

Il castelliere sul Cvinger sorse nella prima età del ferro del primo millennio a. C. sulla cima oc-cidentale del colle rotondeggiante Cvinger, che domina le valli dei fiumi Krka, Sušica e Radešca. La posizione strategica dell’insediamento è stata scelta al fine di facilitare la difesa. Il castelliere era il centro economico e politico della valle che dominava e controllava l’arteria che percorreva la valle del fiume Krka ed il passaggio alla Bela krajina. L’insediamento era circondato da una spessa cinta inizialmente costruita da un terra-pieno rivestito in legno. Dopo lo scoppio di un incendio esso fu sostituito da un muro in pietra. Il muro aveva un metro di spessore e 720 metri di lunghezza. Sulla parte meridionale si può an-cora scorgere la porta che conduceva al paese, nonchè la strada che portava alle fonderie. Gli edifici nella parte interna della cinta muraria erano di legno, alcune presentavano fonda-menta in pietra. Le pareti erano coperte da un intonaco in argilla. Nell’insediamento sono state rinvenute parti di recipienti in ceramica, broc-che in terracotta e pesi per la filatura, pietre per l’affilatura e una macina in pietra per il grano. È possibile osservare una parte della cinta che è stata parzialmente rimaneggiata nel 1990.

L’attività principale economico-produttiva degli abitanti preistorici non era rappresentata solo dalla produzione del vasellame, ma anche da quella del ferro e del metallo. Sul pendio me-ridionale del colle Cvinger si trovavano le fond-erie, di cui testimoniano i residui di lavorazione del ferro. Una piccola sonda, introdotta in uno

spazio di 4x4,5 m, identificò addirittura 12 forni per la fusione del ferro. Questi presentavano una forma rotonda, ovale o rettangolare con pa-reti in argilla. Un’analisi dei resti delle ossa e dei campioni di terra rivelarono che l’alimentazione base era caratterizzata dalla carne di animali do-mestici (pecore, capre, suini, mucche), vari tipi di cereali (frumento, miglio, orzo) e una gran quantità di senape. Le ossa portate alla luce di-mostrano che la caccia era solo un’attività com-plementare nell’ambito dell’alimentazione degli abitanti.

I tumuli erano disposti sul pendio meridi-onale del Cvinger. Oggi sono visibili ancora 26. Si tratta di formazioni rotondeggianti con il dia-metro da 6 fino a 20 m. Inizialmente potevano raggiungere alcuni metri di altezza. I defunti venivano sepolti in bare di legno e dopodichè interrati nelle tombe organizzate intorno al bor-do del tumulo. Alcuni tumuli venivano utilizzati anche per 300 anni, da qui l’ipotesi che si trat-tasse di tumuli familiari che venivano usati da più generazioni di una stessa famiglia. I reperti sono conservati nel Museo scientifico a Vienna. Oltre ai vari recipienti in ceramica, armi in ferro e in bronzo quali frecce, asci ed elmi, furono rep-eriti anche monili di vetro variopinti, braccialetti di bronzo, cavigliere e fibbie. Tra le scoperte più preziose spicca una situla in bronzo ornata da tre cinghie simboleggianti varie scene. La situla di Cvinger è considerata tra i monumenti più importanti dell’arte delle situle in Europa.

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

66

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

67

URNIK

OGLEDIOgled jame Divje babe je po dogovoru v TIC Cerkno mogoč izključno z vodnikom! Zaradi ozke in težko dostopne poti do najdišča Divje Babe (240 višinskih metrov spusta) je treba individualne obiske in skupine, predvsem šolske, prijaviti vsaj sedem dni pred načrtovanim ogledom ter se z vodstvom pogovoriti o težavnosti programa.Zaradi spusta do jame in hoje v njej so pri ogledu obvezna udobna oblačila in športna obutev. Jamo lahko naenkrat obišče največ 20 oseb z vodnikom; če so skupine večje, jih je treba razdeliti na dva dela. Vsaka skupina dobi svojega vodnika, ogled jame poteka v dveh izmenah. Obiskovalcem, mlajšim od 14 let, je obisk dovoljen le v spremstvu staršev ali spremljevalcev.

NAJAVE LTO Laufar CerknoTIC CerknoMočnikova 25282 CerknoTel.: +386 (0)5 373 46 45Faks.: +386 (0)5 373 46 51E-pošta: [email protected]://www.turizem-cerkno.si

CENIK

Vodeni obisk jame: 4,00 € na oseboVodeni obisk jame – skupine (8 oseb in več): 3,50 € na oseboOtroci: do 4. leta brezplačno; od 4. do 12. leta polovična cena – 2,00 € na osebo (le v spremstvu staršev – ne velja za šolske skupine)

KAKO DO TJA

IZ CERKNEGA: Vožnja z avtomobilom do Cerknega traja iz večjih mest, kot so Ljubljana, Kranj in Nova Gorica, uro do uro in pol. • Cerkno je dostopno z gorenjske strani čez Škofjo Loko (40 km) po Poljanski dolini (center) ali po Selški dolini (smučišče). • Iz Ljubljane je poleg smeri Škofja Loka–Poljanska dolina–Cerkno (60 km) mogoč tudi sicer nekoliko daljši (80 km), a morda bolj poznan dostop skozi Logatec in Idrijo. • Iz Nove Gorice se do Cerknega pripeljete po dolini Soče in naprej po dolini Idrijce (65 km). IZ ŠEBRELJ: Po poti iz Cerknega pripeljete proti Želinu, kjer zavijete proti Tolminu. Na Stopniku zapeljete čez most proti Šebreljam.

ARHEOLOŠKI PARK DIVJE BABEMESTO POD MESTOM

V majhni jami je pred 45.000 leti kameno-dobi človek, najverjetneje neandertalec, s kamenim orodjem v kost mladega jamskega medveda s premislekom uvrtal tri enake luknjice in iz kosti izvabil preprosto melodijo. Z zvoki, ki so se razlegli po jami, je prestopil mejo med živalskimi nagoni in višjo zavestjo, ki mu je omogočila ustvarjalno duhovnost. Danes je jama, ki leži 200 metrov nad strugo Idrijce, del arheološkega parka Divje babe.

Arheološki park Divje babe, urejen leta 2005, leži ob turistični poti, imenovani Smaragdna

pot, v razgibani pokrajini sredi Idrijsko-Cerkljanskega hribovja, v občini Cerkno. Meja parka poteka na vzhodu po horizontu severnih pobočij nad dolino reke Idrijce od mostu čez potok Jeseniška grapa tik pred naseljem Reka. Na severnem delu obsega del Poliškega polja, cerkev sv. Marije in območje rimskih izkopanin – Gradišče. Na zahodu se pri naselju Stopnik čez Idrijco povzpne za Gorenjo vasjo na južni del Šebreljske planote in čez grapo Kopačnica ter se po vzhodnem delu slikovitega potoka Sevnica priključi izhodiščni točki.

1. Pogled na Šebrelje iz Kojce (foto: T. Polak, fotoarhiv LTO Laufar Cerkno) / La località di Šebrelje vista dalla Kojca (foto: T. Polak, archivio fotografico LTO Laufar Cerkno)

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

68

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

69

3. Pot v Divje babe (foto: T. Polak, fotoarhiv LTO Laufar Cerkno) / Sentiero di Divje babe (fotografia: T. Polak, archivio fotografico LTO Laufar Cerkno)

2. Jama Divje babe (foto: B. Tavčar, fotoarhiv LTO Laufar Cerkno) / Grotta di Divje babe (fotografia: B. Tavčar, archivio fotografico LTO Laufar Cerkno)

ORARIO

VISITE:Le visite sono effettuabili previo accordo con il Centro informativo turistico di Cerkno. La grotta Divje babe è visitabile solo con guida. Essendo l’accesso al sito Divje babe stretto e difficilmente percorribile (240 metri di dislivello in discesa), è consigliabile che le visite individuali ed i gruppi, soprattutto le scolaresche, si prenotino almeno sette gorni prima e che il grado di difficoltà dell’itinerario venga eventualmente discusso con i responsabili. Data la tipologia del percorso (discesa e cammino in grotta) si consiglia di premunirsi di abbigliamento comodo e scarpe da trekking. La grotta può essere visitata da un gruppo di mas-simo 20 persone guida inclusa; nel caso di gruppi più numerosi, questi vengono divisi in due. A ogni gruppo viene affidata una guida; la grotta viene visitata in due turni. I minori di 14 anni possono visitare la grotta solo se accompagnati da un genitore/accompagnatore.

PRENOTAZIONI: LTO Laufar CerknoTIC CerknoMočnikova 25282 CerknoTel.: 00386 (0)5 373 46 45Fax.: 00386 (0)5 373 46 51E-mail:[email protected]://www.turizem-cerkno.si

PREZZI D’INGRESSO

Visita guidata della grotta 4,00 € a personaVisita guidata della grotta – gruppi (8 e più persone) 3,50 € a personaBambini: gratuito fino ai 4 anni; metà prezzo dai 4 ai 12 anni – 2,00 €  a persona (solo se accompagnati dai genitori – escluse scolaresche)

PARCO ARCHEOLOGICO “DIVJE BABE’’

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

70

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

71

45.000 anni fa, in una modesta cavità , l’uomo dell’età della pietra, probabilmente un Neanderthal, aiutandosi con un utensile in piet-ra, incise tre fori di uguale dimensione nell’osso di un giovane orso delle caverne ricavando da essa una melodia semplice. Emanando i suoni che si espansero nella grotta, egli andò a varcare il confine tra gli istinti animali ed una coscienza più elevata che gli permise di aspirare ad una spiritualità creativa. Oggi la grotta che si trova 200 m sopra il corso del fiume Idria (Idrijca in sloveno), rientra nel parco archeologico Divje babe.

Il sito archeologico Divje babe, inaugurato nel 2005, si trova sull’itinerario turistico denomi-

nato ‘’Sentiero smeraldo’’ dal paesaggio pit-toresco che si cela tra i monti di Cerklje e Idria nel comune di Circhina (Cerkno in sloveno). A est il confine del parco si snoda lungo il profilo dei pendii settentrionali sopra la valle del fiume Idria, proseguendo dal ponte che attraversa il fiume Jeseniška grapa fino alle porte del paese Reka. A nord abbraccia parte di Poliško polje, la chiesa di Santa Maria e l’area degli scavi romani - Gradišče. A ovest vicino al paese Stopnik at-traversa il fiume Idria inerpicandosi sul paese Gorenja vas a sud dell’altipiano di Šebrelje e attraverso la gola di Kopačnica. A est del fiume pittoresco Sevnica va a ricongiungersi al punto di partenza.

COME ARRIVARE

Da Cerkno: In macchina, provenendo da città più grandi come Lubiana, Kranj e Nova Gorica fino a Cerkno, si impiega da un’ora a un’ora e mezzo. • Cerkno è raggiungibile dalla Gorenjska via Škofja Loka (40 km) lungo la valle Poljanska dolina (centro) oppure attraverso la valle Selška dolina (impianto sciistico). • Viaggiando da Lubiana, a parte il percorso stradale Škofja Loka–Poljanska dolina–Cerkno (60 km), ce n’è uno più lungo (80 km), tuttavia più conosciuto, attraverso Logatec e Idrija. • Percorrere la strada da Nova Gorica a Cerkno lungo la valle dell’Isonzo e procedere lungo la valle del fiume Idria (65 km). Da Šebrelje: Da Cerkno proseguire verso Želin, quindi svoltare verso Tolmino. Giunti nella località Stopnik, oltrepassare il ponte e proseguire in direzione Šebrelje.

URNIK

Razstavišče Emonska hiša je v poletni sezoni redno odprto. Mestni muzej skrbi tudi za zgodnjekrščanski kompleks s krstilnico in mozaiki, ki je skrit za šolo Majde Vrhovnik ob Erjavčevi cesti.

MUZEJ Mestni muzej LjubljanaOd torka do nedelje od 10.00 do 18.00.

Razstavišče Emonska hišaOd torka do nedelje od 10.00 do 18.00, obvezna najava obiska.

Zgodnjekrščansko središče Od aprila do oktobra od torka do nedelje od 10.00 do 18.00, obvezna najava obiska.

Rimsko obzidjeProsto dostopno, sprehajalna pot v mestu.

OGLEDIOd aprila do oktobra potekajo vodeni ogledi po vsej Emoni, ki jih organizira Mestni muzej, obvezna pa je najava ogleda vsaj tri dni prej. Vodeni ogled posamičnega parka ni mogoč.

NAJAVE Tel.: +386 (0)1 241 25 00 / +386 (0)1 241 25 06Faks: +386 (0)1 241 25 40E-pošta: [email protected], [email protected]

CENIK

Mestni muzej LjubljanaOdrasli: 4,00 € na oseboŠtudenti, dijaki, otroci, upokojenci in brezposelni: 2,50 € na oseboSkupina po 10 ljudi ali več: 2,50 € na oseboLe ogled Emonske hiše: 1 € na oseboLe ogled starokrščanskega središča: 1 € na oseboVodeni ogledi po Emoni:Šolska skupina: 3 € na oseboSkupina: 5,50 € na osebo

LJUBLJANA – EMONAEMONA / EMONSKA HIŠA (JAKOPIČEV VRT),

ZGODNJEKRŠČANSKO SREDIŠČE, RIMSKO OBZIDJE

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

72

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

73

KAKO DO TJA

Emonska hiša (Jakopičev vrt)Mirje 41000 Ljubljana

Mestni muzej LjubljanaGosposka ulica 151000 Ljubljana

Zgodnjekrščansko središčeErjavčeva cesta 18 (ob Cankarjevem domu in OŠ Majde Vrhovnik) 1000 Ljubljana

LJUBLJANA – EMONA Večina na prostem predstavljenih

ostankov rimskega mesta je prosto dostopnih: južni rimski zid, kamni hipokavsta na robu Plečnikovega trga, del zahodnega obzidja ob vhodu v Cankarjev dom, kip Emonca (kopija najdenega kipa na stebru), sarkofag, prezentirani zid poznorimske hiše ter delno rekonstruiran severni vhod v mesto nekoliko južneje. Najdeni kakovostni sarkofagi so na dvorišču Narodnega muzeja in v lapidariju. Pozoren sprehajalec najde rimske spolije, vzidane v pročelja različnih zgradb, od stolnice do gradu.

EMONSKA HIŠA (JAKOPIČEV VRT)Na severnem robu Mirja leži nad Emonsko

cesto Jakopičev vrt, imenovan po očetu slikarja Riharda Jakopiča, znanem trnovskem zelenjadarju. Družina je živela v hiši ob cesti, v kateri je imel mlajši Jakopič kasneje svoj atelje. Na dvorišču in nekdanjem vrtu hiše so bili odkriti ostanki emonske hiše. Hiša je bila naseljena od 1. do 5. stoletja; v tem času so jo stanovalci večkrat prezidali. Strokovnjaki so po izkopavanjih prezentirali kletne dele rimskega sistema kurjave, hipokavsta, dele tal in tlakov

ter robnih zidov hiš s skromno poslikanimi ometi. Tlaki so sestavljeni celo v enostavne mozaike. V enem od prostorov je na ogled dobro ohranjen črno-bel geometrični mozaik. V parku so razstavljeni tudi podnožje latrine in več kamnitih spolij, odkritih pri arheoloških izkopavanjih v drugih delih Emone.

ZGODNJEKRŠČANSKO SREDIŠČENa Erjavčevi cesti, nasproti Cankarjevega

doma, je park Zgodnjekrščansko središče. Tu so arheološka izkopavanja odkrila rimsko stanovanjsko zgradbo, zgrajeno v začetku 1. stoletja našega štetja. V skoraj 500 letih svojega obstoja je bila zgradba večkrat prezidana. Prva večja prezidava se je zgodila na začetku 4. stoletja, ko so obnovili tlake, uredili hipokavstno ogrevanje in prizidali tri bazenčke, kar kaže, da so stavbo morda spremenili v zasebno kopališče.

V drugi polovici 4. stoletja je bil del hiše prezidan v zgodnjekrščansko molilnico. Velika sprememba se je zgodila v začetku 5. stoletja, ko so ob osrednjem dvorišču zgradili pravokotno krstilnico z bazenčkom v sredini za krščevanje, tlakovano z večbarvnim mozaikom, v katerega so vstavljeni napisi z

imeni donatorjev. V krstilnico je vodil pokrit hodnik (portik) z večbarvnim mozaikom, v katerega je vstavljen napis z imenom graditelja, arhidiakona Antioha. To dokazuje obstoj močne skupnosti prvih kristjanov v Emoni.

RIMSKO OBZIDJEColonia Iulia Emona, ki je bila kot kolonija

ustanovljena v zgodnjem avgustejskem obdobju, je bila proti koncu Avgustove vladavine zgrajena po rimskih urbanističnih načelih. Gradbeni napis iz jeseni leta 14 oziroma z začetka leta 15, ki ga je dal postaviti Tiberij tudi v imenu pravkar umrlega cesarja Avgusta, govori o večji javni gradnji, verjetno o gradnji obzidja.

Obzidje je bilo pravokotno, imelo je 26 stolpov, s treh strani ga je ščitil tudi dvojni

jarek, po katerem je tekla voda, ki se je stekala v Ljubljanico. Poleg štirih glavnih vhodov je bilo za lažji vhod v mesto in izhod iz njega vsaj še deset stranskih vhodov; ti so bili v pozni antiki, ko je obzidje služilo za obrambo pred sovražnimi napadi, zazidani. Emonsko obzidje je bilo debelo 2,4 m (v temeljih 4 m) in prvotno visoko 6 do 8 m. Vogalni stolpi so bili okrogli, na pravokotni bazi 6 x 6 m, vmesni pa so bili pravokotni in med seboj oddaljeni 60 m. Obzidje je bilo iz kamna, ki so ga lomili na Grajskem griču ali na Golovcu, od 2. stoletja pa so ga popravljali s podpeškim apnencem. Na notranji strani obzidja je bilo 2 m visoko nasutje za obhodno ploščad. Južno stranico obzidja je na začetku 20. stoletja izkopal in restavriral kustos Deželnega muzeja Walter Schmid.

1. Emona (Ljubljana), rimska hiša (foto: Arhiv MGML) / Emona (Lubiana), casa romana (fotografia: archivio MGML)

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

74

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

75

2. Emona (Ljubljana), zgodnjekrščansko središče ob šoli Majde Vrhovnik (foto: Arhiv MGML) / Emona (Lubiana), centro paleoc-ristiano presso la scuola Majda Vrhovnik (fotografia: archivio MGML)

4. Emona (Ljubljana), rimsko obzidje (foto: T. Benedik, arhiv ZVKDS) / Emona (Lubiana), mura romane (fotografia: T. Benedik, archivio ZVKDS)

3. Emona (Ljubljana), baptisterij v zgodnjekrščanskem središču (foto: T. Benedik, arhiv ZVKDS) / Emona (Lubiana), Il battistero del centro paleocristiano (fotografia: T. Benedik, archivio ZVKDS)

5. Emona (Ljubljana), rimsko obzidje (foto: T. Benedik, arhiv ZVKDS) / Emona (Lubiana), mura romane (fotografia: T. Benedik, archivio ZVKDS)

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

76

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

77

ORARIO

Il sito Casa di Emona è regolarmente aperto nel periodo estivo. Lo stesso museo si cura anche del complesso paleocristiano assieme al battistero ed i mosaici, situato nella parte retrostante della scuola elementare di Majda Vrhovnik lungo la via Erjavčeva cesta.

MUSEO: Museo Civico di LubianaDa martedÌ a domenica, ore 10.00 - 18.00

Mostra Casa di EmonaDa martedÌ a domenica, ore 10.00 - 18.00, prenotazione visita obbligatoria

Centro paleocristianoAprile – ottobre; da martedì a domenica, ore 10.00 - 18.00, prenotazione visita obbligatoria

Mura romaneAccesso libero, percorso per le vie della città. VISITE:Da aprile a ottobre si effettuano visite guidate lungo le vie dell’antica Emona, organizzate dal Museo civico. Prenotare la visita almeno tre giorni prima. Non si effettuano visite guidate di ogni singolo parco.

PRENOTAZIONI: t +386 (0)1 2412-500f +386 (0)1 2412-540t +386 (0)1 241 25 06 [email protected], [email protected]

LUBIANA- EMONACASA DI EMONA (GIARDINO JAKOPIČ),

CENTRO PALEOCRISTIANO, MURA ROMANE PREZZI D’INGRESSO

Museo civico di LubianaAdulti: 4,00 € a personaStudenti, alunni, bambini, pensionati e disoccupati: 2,50 € a personaGruppo di 10 o più persone: 2,50 € a personaVisita Casa di Emona: 1 € a personaVisita Centro paleocristiano: 1 € a personaVisite guidate per le vie di Emona anticaScolaresca: 3 € a personaGruppo: 5,50 € a persona

COME ARRIVARE

Casa di Emona (Giardino Jakopič)Mirje 41000 Ljubljana

Museo civico di LubianaGosposka 151000 Ljubljana

Centro paleocristianoErjavčeva 18 (lungo il Cankarjev dom e la scuola elementare di Majda Vrhovnik) 1000 Ljubljana

LUBIANA - EMONA Gran parte dei resti della città romana es-

ibita all’aperto è liberamente accessibile: le mura romane meridionali, le pietre dell’ipocausto ai margini della piazza Plečnikov trg, una parte delle mura occidentali presso l’entrata al Cankarjev dom, la statua dell’abitante di Emona (copia della statua scoperta sulla colonna), un sarcofago, un muro rinvenuto di una casa tardoantica, nonchè l’entrata settentrionale della città parzialmente restaurata, situata più a sud. I pregiati sarcofagi rinvenuti si trovano nel cortile del Museo nazion-ale (Narodni muzej). Il visitatore attento troverà lapidi romane murate nelle facciate di vari edifici, dalla Cattedrale al Castello di Lubiana.

CASA DI EMONA (GIARDINO JAKOPIČ)Al confine settentrionale del Mirje, sopra

la via Emonska cesta, sorge il giardino Jakopič (Jakopičev vrt), che ha preso nome dal padre del pittore Rihard Jakopič, famoso ortolano di Trnovo.

La famiglia viveva nella casa lungo la strada, nella quale più tardi il figlio Jakopič avrebbe avuto il suo studio. Sul cortile e nell’ex orto della casa sono stati scoperti i resti della casa di Emona. La casa era abitata dal I al V secolo; in questo periodo fu ristrutturata più volte dagli abitanti. Ultimati gli scavi, gli archeologi presentarono le parti del sistema di riscaldamento centrale romano della cantina, l’ipocausto e parti del pavimento, non-chè i muri marginali delle case con intonaci dalle modeste pitture. Il pavimento è persino compos-to da semplici mosaici. In una delle stanze si può osservare un mosaico geometrico bianco nero ben conservato. Nel parco sono esposti anche la parte inferiore di una latrina e diverse lapidi di pietra scoperte durante le campagne di scavo in altre parti di Emona.

CENTRO PALEOCRISTIANO Sulla via Erjavčeva cesta, davanti al Cankarjev

dom, si trova il Centro paleocristiano. Durante gli

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

78

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

79

scavi archeologici fu qui rinvenuta un’abitazione antica costruita all’inizio del I secolo d. C. Nel corso di quasi 500 anni fu spesso soggetta a restauri. Il primo e più radicale restauro fu fatto agli inizi del IV secolo, quando furono rinnovati i pavimenti, re-alizzato il riscaldamento ad ipocausto e aggiunte tre piccole piscine, le quali testimoniano la proba-bile trasformazione dell’edificio in terme private.

Nella seconda meta del IV secolo parte della casa fu trasformata in un oratorio paleocristiano. La grande svolta è avvenuta all’inizio del V secolo quande nel cortile principale venne costruito un battistero rettangolare con al centro una pic-cola piscina battesimale, ornato da un mosaico policromo, nel quale figurano i nomi dei donatori. Al battistero vi si accedeva mediante un portico ornato da un mosaico policromo, il quale riporta il nome del costruttore, l’arcidiacono Antioco. Cio’ indica la presenza di una solida comunità dei primi cristiani ad Emona.

MURA ROMANE Colonia Iulia Emona, che venne fondata

come colonia agli inizi del periodo augusteo, venne fatta costruire alla fine dell’Impero di Augusto secondo i principi urbanistici romani. Un’epigrafe dell’autunno dell’anno 14 ovvero dell’inizio dell’anno 15, fatta incidere da Tiberio

anche in nome dell’appena deceduto imperatore Augusto, cita la realizzazione di un’opera pubblica significativa, probabilmente il muro di cinta.

La muraglia, intervallata da 26 torri, presen-tava una forma rettangolare ed era protetta da tre lati da un doppio fossato colmo d’acqua che affluiva nel fiume Ljubljanica. Oltre alle quat-tro entrate principali, per potervi accedere più facilmente nella città e uscire da quest’ultima, ce n’erano altre dieci secondarie. Nell’epoca tar-doantica, quando le mura servivano da struttura di difesa contro l’attacco nemico, le uscite sec-ondarie furono murate. Le mura di Emona van-tavano uno spessore di 2,4 m (4 m fondamenta incluse) e inizialmente si elevavano da 6 a 8 metri. Le torri angolari erano rotonde e caratterizzate da una base rettangolare 6 x 6 m, quelle centrali presentavano invece una forma rettangolare e distavano 60 m tra loro. Le mura erano costruite in pietra estratta sul Colle del Castello (Grajski grič) oppure sul colle Golovec. Dal II secolo il muro fu rimaneggiato con l’utilizzo della pietra calcarea di Podpeč. La parte interna della cinta disponeva di un’imbrecciatura alta 2 m, sulla quale veniva posizionata una piattaforma pedonale. Il lato me-ridionale della cinta è stato portato alla luce e res-taurato dal curatore del Museo regionale Walter Schmid all’inizio del XX secolo.

URNIK

MUZEJArheološki muzej Most na Soči je urejen v osnovni šoli. Ogled je mogoč le ob predhodni najavi v Tolminskem muzeju.

OGLEDIMogoči so individualni in vodeni ogledi, ki so po arheološkem najdišču v neposredni bližini muzeja brezplačni, v muzeju pa velja spodnji cenik.

NAJAVE Vodeni ogled je mogoč ob predhodni najavi po telefonu. Najmanjše število oseb v skupini je deset.Tel.: +386 (0)5 381 13 50

CENIK

Arheološki muzej Most na SočiOdrasli: 2 € na oseboOtroci: 1,5 € na oseboOgled celotne arheološke poti Čez Most po modrost: 3 € na osebo

KAKO DO TJA

Muzej je urejen v prizidku k osnovni šoli. V neposredni bližini muzeja je najdišče in situ.OŠ Most na SočiMost na Soči 185216 Most na Soči

Avtomobilski promet: Na Most na Soči se pripeljemo iz Štajerske čez Ljubljano in Idrijo, iz Gorenjske čez prelaz Vršič ter skozi Bovec, Kobarid in Tolmin ali iz Škofje Loke čez Sorico ali Kladje. S primorskega konca je dostop čez Novo Gorico. Iz sosednje Italije pa lahko prečkamo obmejni prehod Vrtojba pri Novi Gorici ali Robič pri Kobaridu. Železniški promet: Vlak vozi iz Ljubljane čez Jesenice po ozki Baški grapi do postaje, ki je 2 km oddaljena od Mosta na Soči. Obratuje tudi avtovlak Bohinjska Bistrica–Podbrdo–Most na Soči. Avtobusni promet: Avtobusi vozijo na liniji Ljubljana–Bovec. 

MOST NA SOČISVETA LUCIJA

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

80

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

81

Most na Soči leži na skalnatem pomolu nad sotočjem Soče in Idrijce, ki sta s svojima strugama naselju nudili izvrstno obrambno zaščito. Zaradi akumulacijskega jezu so danes korita zalita, pod naseljem pa se razliva jezero, privlačno za ribiče in obiskovalce, ki uživajo na urejenih, razglednih in nezahtevnih sprehajalnih poteh.

Bogate najdbe segajo od mlajše bronaste dobe pa do rimskega obdobja, največ jih je iz železnodobne skupnosti, ki je prav po tem naselju dobila naziv svetolucijska kultura. Najdbe so razstavljene v muzejih na Dunaju, v Trstu ter v Gorici.

Arheološko najdišče, imenovano Sv. Lucija, obsega halštatsko in rimsko naselbino na terasah pod Sv. Mavrom na pomolu nad desnim bregom Idrijce, pred njenim izlivom v Sočo v Mostu na Soči, ter veliko grobišče z več kot 7000 grobovi na drugem bregu Idrijce. Najstarejše najdbe so iz obdobja 1300 pr. n. š., najmlajše iz 5. stoletja.

Velika redkost so ohranjene halštatske hiše pravokotnega tlorisa, s kamnitimi temelji in leseno nadgradnjo. Velike hiše so razdelili v več bivalnih prostorov. Rimsko poselitev dokumentira izkopana zidana stavba, ogrevana

s toplim zrakom (hipokavst).Velika nekropola svetolucijskega tipa, iz

starejšega halštata, z značilnimi žarnimi pokopi, obvezno pod kamnito škriljasto ploščo, leži na položnih pobočjih Crkovnice. Posamezne najdbe potrjujejo kontinuirano poselitev Mosta v latenski dobi (keltski novci itd.). Med halštatskim gradivom izstopajo uvožene grške posode, verjetno prinesene z Apeninskega polotoka. Sv. Lucija je ime posebne kulture, ker se z bogatimi najdbami, na primer situlami in fibulami, ki so poimenovane svetolucijske, uvršča med najpomembnejša središča halštatske kulture v vzhodnih Alpah.

Del zgodbe ljudstva »z obeh bregov Soče« pripoveduje tudi muzej, ki so ga v osnovni šoli na Mostu na Soči uredili po zamislih dolgoletnega raziskovalca arheološke zgodovine Tolminske Draga Svoljška. Hiše, katerih ostanki so zdaj zaprti v muzej, so bile sestavni del ulice, ki so jo arheologi poimenovali kar Obrtna ulica. Stale so v dolgem nizu in v njih so bili lončarji, topilničarji in kovači. Lepo ohranjeni ostanki prazgodovinske obrtne cone so bili vmes med gradbiščem telovadnice in prizidka k osnovni šoli.

2. Pogled na območje prazgodovinskega grobišča na levem bregu Idrijce, v ozadju naselje s cerkvijo sv. Lucije na desnem bregu reke (foto: M. Mlinar, fototeka Tolminskega muzeja) / Veduta dell’area della necropoli preistorica sull’argine sinistro del fiume Idrijca, in secondo piano l’abitato con la chiesa di Santa Lucia sul lato destro del fiume (foto: M. Mlinar, fototeca del Museo di Tolmino)

1. Pogled na arheološko zbirko na Mostu na Soči (foto: M. Grego, fototeka Tolminskega muzeja) / Veduta della raccolta archeo-logica a Most na Soči (Santa Lucia di Tolmino), (foto: M. Grego, fototeca del Museo di Tolmino)

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

82

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

83

ORARIO

MUSEOIl museo archeologico di Most na Soči si trova nella scuola elementare. La visita è possibile previa prenotazione anticipata nel museo di Tolmino.

VISITE:Sono possibili visite individuali oppure guidate; la visita all’interno del sito archeologico nelle immediate vicinanze del museo è gratuita, per la visita del museo si applicano i prezzi sottocitati.

PRENOTAZIONI: La visita guidata è possibile previa prenotazione anticipata chiamando al nume-ro telefonico +0386 (0)5 381 13 50. Si accettano gruppi di masssimo 10 persone.

PREZZI D’INGRESSO

Museo archeologico di Most na SočiAdulti: 2 € a personaBambini: 1,5 € a personaVisita dell’intero itinerario archeologico ‘’Čez Most po modrost’’ 3 € a persona

COME ARRIVARE

Il museo si trova nel fabbricato annesso alla scuola elementare. Nelle immediate vicinanze si trova il ritrovamento in loco.OŠ Most na SočiMost na Soči 185216 Most na Soči

In auto: Most na Soči è raggiungibile dalla regione Štajerska via Lubiana e Idrija, attraverso la regione Gorenjska valicando il passo Vršič, via Plezzo (Bovec), Caporetto (Kobarid) e Tolmino (Tolmin) oppure via Škofja Loka oltrepassando Sorica oppure Kladje. Dalla parte della regione Primorska si può accedere attraverso Nova Gorica. Dalla vicina Italia attraversare l’ex valico di confine a Vrtojba presso Nova Gorica oppure Robič presso Caporetto. In treno: Il treno collega Lubiana con Jesenice attraverso la gola Baška grapa fino a Postaja a 2 km da Most na Soči. Inoltre è possibile salire sull’autotreno che percorre il tragitto Bohinjska Bistrica - Podbrdo - Most na Soči. In autobus: Gli autobus effettuano il collegamento Lubiana - Bovec. 

MOST NA SOČI SANTA LUCIA D’ISONZO

Most na Soči – Santa Lucia d’Isonzo è ab-barbicata su uno sperone roccioso in prossimità della confluenza dei fiumi Isonzo e Idria (Idrijca in sloveno). In passato gli alvei dei due fiumi for-nivano all’insediamento un’eccellente protezi-one dai nemici. A causa del bacino idrico i me-andri del fiume furono interamente inondati e ai piedi del paese si formò uno specchio d’acqua che attrae sia pescatori che visitatori, i quali pos-sono ora percorrere sentieri panoramici non impegnativi.

I significativi ritrovamenti spaziano dalla fine dell’età del bronzo fino agli albori dell’epoca ro-mana. Risalendo la maggior parte di essi all’età del ferro, venne dato il nome alla ‘’Civiltà di San-ta Lucià”. I ritrovamenti sono esposti nei musei di Vienna, Trieste e Gorizia.

Il sito archeologico denominato Santa Lucia abbraccia un villaggio appartenente alla cultura di Hallstatt, nonchè un insediamento romano eretto sui ripiani ai piedi del monte San Mauro, sullo sperone situato sulla sponda destra del fi-ume Idria, prima della confluenza con il fiume Isonzo presso Santa Lucia. Inoltre il sito dispone di un’enorme necropoli con più di 7000 tombe situate sull’altra sponda del fiume Idria. I ritova-menti più antichi risalgono al 1300 a. C., i più re-centi al V secolo d. C.

Una perla rara sono le case appartenenti alla cultura di Hallstatt dalla forma rettangolare, con fondamenta in pietra e una soprastruttura in legno. Le grandi case furono divise in più spazi abitativi. Lo stanziamento dei Romani è testi-

moniato dal rinvenimento di un edificio in mu-ratura riscaldato dalla circolazione di aria calda (ipocausto).

La grande necropoli, associata alla cultura di Santa Lucia e attribuibile agli inizi della cultura halstattiana con la tipica cultura dei campi di urne poste sotto una lapide in ardesia, è situata sul pendio pianeggiante della Crkovnica. Singoli ritrovamenti attestano un popolamento contin-uato a Santa Lucia nel periodo della cultura di La Tène (monete celtiche, ecc.). Tra il materiale della cultura di Hallstatt spiccano vasi grechi, proba-bilmente originari dalla penisola Apenninica. Santa Lucia è il nome di una cultura particolare che grazie ai suoi preziosi reperti quali situle e fibbie, conosciuti come oggetti appartenenti alla civiltà di Santa Lucia, è considerata tra i cen-tri più importanti della cultura di Hallstatt nelle Alpi orientali.

Parte della storia del popolo »dalle due sponde dell’Isonzo« è narrata anche dal museo eretto a Most na Soči, ideato dal ricercatore plu-riennale di storia archeologica della Tolminska Drago Svoljšak e situato nella scuola elemen-tare di Most na Soči. Le case, i cui resti sono ora protetti dal museo, facevano parte della via che veniva denominata dagli archeologi Obrtna ulica – Via degli artigiani. Erano disposte in una lunga fila, nella quale operavano vasai, fonditori e fabbri. I resti ben conservati della zona artigi-anale preistorica si trovavano tra il cantiere della palestra e il fabbricato annesso alla scuola el-ementare.

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

84

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

85

URNIK

MUZEJOstanki II., IV. in V. mitreja so v lapidariju, ki je v nekdanjem dominikanskem samostanu, I. in III. mitrej pa sta ohranjena in situ. Lapidarij je odprt od 15. aprila do 1. decembra od 10.00 do 17.00, 1. novembra je zaprt.

OGLEDIOskrbnik najdišč je Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, ključ mitrejev hranijo tudi sosedje:– I. mitrej: Spodnja Hajdina 37a – III. mitrej: Ulica k mitreju 3

NAJAVE Za ogled I. in III. mitreja z vodstvom se je treba napovedati. Mogoča so tudi vodstva po lapidariju v dominikanskem samostanu, za katera se je treba najaviti kakšen dan prej. Pokrajinski muzej Ptuj OrmožTel.: +386 (0)2 787 92 30Faks: +386 (0)2 787 92 45E-pošta: [email protected] potekajo v slovenskem, nemškem, angleškem in italijanskem jeziku.

CENIK

Antični lapidarij v nekdanjem dominikanskem samostanuOdrasli, posamezniki in skupine: 2 € na oseboOdrasli, vodstvo, do 10 oseb: 10 € na skupinoMladina, posamezniki in skupine: 1,30 € na oseboMladina, vodstvo, do 10 oseb: 10 € na skupino

I. mitrejOdrasli, individualni ogled in skupine: 1 € na oseboSkupine, vodstvo, do 10 oseb: 10 € na skupinoMladina, individualni ogled in skupine: 0,50 € na oseboMladina, skupina, vodeni ogled: 0,80 € na osebo

III. mitrej:Odrasli, individualni ogled in skupine: 1 € na oseboSkupine, vodstvo, do 10 oseb: 10 € na skupinoMladina, individualni ogled in skupine: 0,50 € na oseboMladina, skupina, vodeni ogled: 0,80 € na osebo

PTUJ – POETOVIONAPTUJSKI MITREJI KAKO

DO TJA

Dominikanski samostanMuzejski trg 12250 PtujI. in III. mitrejPot čez dravski most po Mariborski cesti do Brega je dolga 1 km. Tabla ob parkirišču vodi k III. mitreju. Od tam se gre proti zahodu po pešpoti ob Studenčnici do Spodnje Hajdine, kjer je na ogled I. mitrej.

1. Poetovio (Ptuj), Zgornji Breg, III. mitrej (foto: B. Farič, arhiv PMPO) / Poetovio (Ptuj), Zgornji Breg, III mitreo (fotografia: B. Farič, archivio PMPO)

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

86

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

87

Antična Petoviona je bila eno od večjih središč mitraizma v rimskem cesarstvu. Rimljani so začeli častiti Mitro verjetno že konec 1. stoletja našega štetja in so ga nato častili skozi 2. do 4. stoletje. Mitraizem je mistična vera, o njej se ni smelo ne pisati in ne govoriti, saj so obredi potekali v zaključenih moških krogih. O sami religiji se je ohranilo le nekaj podatkov, ki nam govorijo o sedmih stopnjah pripadnikov Mitrove vere. Vsako predstavlja določen element, ki je upodobljen na oltarni plošči. Po predstavah rimskih častilcev Mitre so človeške duše rojene na fiksnem nebu, na zvezdah. Do utelešenja potujejo mimo planetov in se od vsakega navzamejo dobrih in slabih lastnosti, kar na zemlji zahteva življenje po strogih pravilih. To zagotavlja vrnitev duše na njeno zvezdo in v večno življenje. Verniki v mitraični skupnosti napredujejo po lestvici sedmih stopenj.

Mitraizem ni nikoli postal uradno priznana državna vera, čeprav so bili njegovi pripadniki predvsem cesarski uradniki, v Petovioni pa tudi sužnji carinske uprave in vojaki. Prvi mitreji so morali biti zunaj mestnih meja (I., II. in V. mitrej), šele v sredini 3. stoletja so jih lahko postavljali tudi v mestih. Po letu 313 skoraj ni več mitraičnih napisov; zadnji posamični napisi se pojavljajo še do leta 385, na vzhodu je zadnji znani mitrej postavljen v leto 389. Verstvo se je obdržalo do prevlade krščanstva v začetku 4. stoletja, vzporedno z njim se je pojavljalo še v drugi polovici istega stoletja.

V zahodnem delu Petovione, na Spodnji Hajdini, je bilo v letih 1898 in 1899 odkrito najstarejše Mitrovo svetišče (I. mitrej) v

obdonavskih rimskih provincah. Sredi 2. stoletja so ga zgradili uslužbenci ilirske carine s sedežem v Petovioni. Tempelj je ohranjen na mestu najdbe. V njem so razporejeni posvetilni kamni z napisi in reliefnimi upodobitvami, povezanimi z Mitro in stopnjami napredovanja vernikov. V osrednjem poglobljenem delu je na enem izmed žrtvenikov v polni plastiki prikazano Mitrovo rojstvo iz skale. Posebno pozornost zasluži tudi stebrast oltar s kipom bikonosca, eden od dveh ohranjenih na svetu.

Na Zgornjem Bregu je bilo v gosto pozidani stanovanjski četrti takratnega mesta postavljeno največje Mitrovo svetišče (III. mitrej). Odkrito je bilo leta 1913. Ohranjeno je pod zaščitno stavbo, ki jo je postavilo takratno Muzejsko društvo. V svetišču iz 3. stoletja prevladujejo žrtveniki s posvetili vojakov legij XIII. Gemine in V. Makedonske. Ob izvirni opremi svetišča so razstavljeni še reliefna posvetilna plošča Nutricam, doprsje boginje rodovitnosti Velike matere, oltarne plošče iz mitreja v Modriču na Pohorju in plošča z reliefom Saksana, zavetnika kamnosekov, s Šmartnega na Pohorju.

Približno 20 m južno od I. mitreja stoji II. mitrej, ki so ga odkrili leta 1902. Najdbe kažejo, da je začel delovati približno petdeset let kasneje kot prvi odkriti mitrej in je deloval do sredine 4. stoletja. Drugi mitrej je bil preseljen v lapidarij Pokrajinskega muzeja Ptuj, ki je v nekdanjem dominikanskem samostanu. V sklopu lapidarija so razstavljeni tudi arheološki ostanki IV. in V. mitreja, II. in V. mitrej pa sta v lapidariju tudi rekonstruirana.

3. Poetovio (Ptuj), Zgornji Breg, III. mitrej, posvetilni kamen (foto: T. Benedik, arhiv ZVKDS) / Poetovio (Ptuj), Zgornji Breg, III mitreo, iscrizione votiva (fotografia: T. Benedik, archivio ZVKDS)

2. Poetovio (Ptuj), I. mitrej na Spodnji Hajdini, kip Mitre (foto: T. Benedik, arhiv ZVKDS) / Poetovio (Ptuj), I mitreo a Spodnja Hajdina, statua di Mitra (fotografia: T. Benedik, archivio ZVKDS)

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

88

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

89

ORARIO

MUSEOI resti del II, del IV e del V mitreo si trovano nel lapidario situato nel vecchio mon-astero domenicano. Il I ed il III mitreo sono conservati in loco. Il lapidario è aperto dal 15 aprile al 1 dicembre, chiuso il 1 novembre. Apertura ore 10.00 - 17.00.

VISITE:La gestione del sito è affidata al Museo regionale Ptuj Ormož, la chiave dei mitrei è detenuta anche dai vicini:I mitreo: Spodnja Hajdina 37a III mitreo: Ulica k mitreju 3

PRENOTAZIONI: La visita guidata al I e al III mitreo è possibile previa prenotazione. Si eseguono anche visite guidate del lapidario nel monastero domenicano previa preno-tazione effettuata con alcuni giorni di anticipo. Il Museo regionale Ptuj Ormož, tel. +386 (0)2 787 92 30; fax: +386 (0)2 787 92 45; e-mail: [email protected]. Le visite guidate sono disponibili in lingua slovena, tedesca, inglese ed italiana.

PREZZI D’INGRESSO

Lapidario antico nel vecchio monastero domenicano Adulti, singoli e gruppi: 2 € a personaAdulti, visita guidata, fino a 10 persone: 10 € a gruppoRagazzi, singoli e gruppi: 1,30 € a personaRagazzi, visita guidata, fino a 10 persone: 10 € a gruppo

I mitreoVisita individuale adulti e gruppi: 1 € a personaVisita guidata, fino a 10 persone: 10 € a gruppoVisite individuali ragazzi e gruppi: 0,50 € a personaRagazzi, gruppo, visita guidata: 0,80 € a persona

III mitreo:Visita individuale adulti e gruppi: 1 € a personaVisita guidata, fino a 10 persone: 10 € a gruppoVisite individuali ragazzi e gruppi: 0,50 € a personaRagazzi, gruppo, visita guidata: 0,80 € a persona

PTUJ - POETOVIONAI MITREI DI PTUJ

COME ARRIVARE

Dominikanski samostanMuzejski trg 12250 PtujI e III mitreoAttraversare il ponte sulla Drava e poi proseguire per la Mariborska cesta fino a Breg, 1 km. L’indicazione vicino al parcheggio segnala l’accesso al III mitreo. Da qui proseguire verso ovest sul sentiero lungo il fiume Studenčnica in direzione Spodnja Hajdina, dove si trova il I mitreo.

L’antica Poetovio era uno dei centri più grandi del mitraismo durante l’Impero romano. I Romani veneravano il dio Mitra probabilmente già alla fine del I secolo d. C. e infine dal II al IV secolo d. C. Il mitraismo era una religione mistica di cui era vietato scrivere e parlare. I riti si svolgevano in cerchie chiuse caratterizzate dalla presenza di soli uomini. Le scarse notizie pervenuteci sulla re-ligione raccontano di sette gradi di iniziazione mi-traica degli adepti. Ciascun grado rappresentava un elemento che veniva raffigurato sulla piastra dell’altare. Secondo l’ideologia degli adepti roma-ni del dio Mitra, le anime umane sono nate su un cielo fisso, sulle stelle. Per potersi incarnare viag-giano passando vicino ai pianeti e assumendo da ciascuno delle caratteristiche positive e nega-tive, mentre la vita sulla terra richiede il confor-marsi a delle regole precise. Ciò assicura il ritorno dell’anima sulla sua stella e quindi vita eterna. I fedeli alla comunità mitraica potevano avanzare su una scala articolata in sette gradi di iniziazione.

Il mitraismo non è mai stato ufficialmente riconosciuto come religione nazionale, seb-bene i suoi appartenenti fossero principalmente ufficiali dell’Impero, a Poetovio persino servi dell’amministrazione doganale e soldati. I primi mitrei dovevano essere posti al di fuori dei confini urbani (I, II e V mitreo), appena nella metà del III secolo potevano essere collocati anche nella città stessa. Dopo il 313 non si riscontrava quasi più alcuna iscrizione mitraica; le ultime singole is-crizioni appaiono fino al 385, a Est l’ultimo mitreo conosciuto risale al 389. La religione sopravvisse fino al dominio del cristianesimo all’inizio del IV

secolo, apparendo assieme ad esso anche nella seconda metà dello stesso secolo.

Nella parte occidentale di Poetovio, a Spodnja Hajdina, è stato scoperto negli anni 1898/99 il più antico santuario dedicato al dio Mitra (I mitreo) rinvenuto nelle province romane lungo il Danu-bio. Esso fu costruito nella metà del II secolo dai dipendenti della dogana illirica con sede a Poet-ovio. Il tempio è conservato sul luogo del ritrova-mento. Qui vi sono sparse delle steli con iscrizioni e raffigurazioni su rilievo relativi al dio Mitra ed i gradi di iniziazione degli adepti. Nella parte cen-trale, soggetta a scavi approfonditi, è situata su una delle are la rappresentazione, a forma plastica piena, della nascita di Mitra dalla roccia. Degna di particolare attenzione è l’ara colonniforme in ar-gento con la statua raffigurante un tauroforo, la seconda conservata al mondo.

Sul Zgornji breg (sponda superiore), in un quartiere densamente edificato dell’antica città , fu eretto il santuario più grande dedicato a Mitra (III mitreo). Fu scoperto nel 1913. È conservato nell’edificio di protezione eretto dal Circolo mu-seale di allora. Il santuario risalente al III secolo è predominato da are con delle epigrafi ai sol-dati delle legioni XIII Gemina e V Macedonica. Accanto alle suppellettili originali del santuario sono esposte le steli a rilievo dedicate alle Nu-trici, un busto dedicato al culto della dea della fertilità , la Grande madre, un’ara proveniente dal mitreo a Modrič sulle colline di Pohorje e una lapide recante un bassorilievo di Saksan, protet-tore dei marmisti, rinvenuta a Šmartno sulle col-line di Pohorje.

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

90

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

91

Circa 20 m a sud del I mitreo si trova il II mitreo che fu scoperto nel 1902. I ritrovamenti rivelano che quest’ultimo veniva usato circa cinquant’anni più tardi rispetto al primo mitreo fino alla metà del IV secolo. Il II mitreo è stato trasferito nel

lapidario del Museo regionale di Ptuj che si trova nell’antico monastero domenicano. All’interno del lapidario sono esposti anche i resti archeolog-ici del IV e del V mitreo, mentre il II ed il V mitreo sono stati ricostruiti.

URNIK

MUZEJMuzej Zakladi Rifnika je odprt od ponedeljka do petka od 9.00 do 16.00 (ob sredah do 17.00) ter ob sobotah od 9.00 do 13.00. Vstopnina je 1,50 €.

OGLEDIVodeni ogled po zbirki in po arheološkem parku je mogoč v času odprtosti muzeja. Za skupine je mogoč ogled tudi zunaj delovnega časa ob predhodni najavi na Turistično informacijskem centru občine Šentjur (TIC Šentjur).

NAJAVE Tel.: +386 (0)3 749 25 23, +386 (0)41 660 091 E-pošta: [email protected]

CENIKMuzej Zakladi Rifnika: 1,50 € na oseboVodeni ogled muzeja z arheološkim parkom vred: 10 € na uro

KAKO DO TJA

Na Rifnik pridemo po več poteh:– iz Črnolice po pešpoti,– iz Podgorja po pešpoti,– iz Šentjurja po cesti na pol poti v smeri proti Sv. Jakobu zavijemo pri Zdolšku levo v hrib in nadaljujemo pot do vrha hriba.Oskrbnik najdišča je Turistično informacijski center občine Šentjur (TIC Šentjur), Ulica skladateljev Ipavcev 17, p. p. 55, 3230 Šentjur.TIC stoji na Zgornjem trgu nasproti farne cerkve sv. Jurija skupaj z Muzejem Zakladi Rifnika.

RIFNIKPOZNOANTIČNA NASELBINA

Konec 4. tisočletja pr. n. š. so na Rifniku živeli naseljenci, ki so uporabljali še precej preprosto opremo in orožje. Izdelovali so kamnite sekire in kladiva, ki so jih uporabljali za lovljenje plena in obdelavo zemlje, uporabljali pa so tudi glinaste zajemalke, ki so jih nataknili na lesene palice. Za naselitev na vrhu hriba so se odločili zaradi izjemnega položaja – z vrha hriba se razkriva odličen razgled na vse strani in tako so lahko hitro opazili bližajoče se sovražnike. Tudi sam dostop je bil precej otežen in je nudil prebival-cem dovolj časa za pripravo na morebiten spo-pad z vsiljivci ali roparji.

Ko so najstarejši prebivalci hrib zapustili, je bil ta nekaj časa prepuščen divjim živalim. Ob-stajajo sicer materialni dokazi, da so v srednji bronasti dobi v njegovi bližini živeli ljudje. Takrat je vladalo obdobje miru, in mirno življenje ob vzhodnem vznožju Rifnika v kraju Črnolica je prebivalcem omogočilo, da so lahko obdelovali zemljo, lovili divjad in izdelovali prve izdelke iz keramike. Toda to obdobje blagostanja se je kmalu končalo. Tuja plemena, ki so vdrla v naše kraje, so povzročila nemir in povečala željo po varnosti, zato so se prebivalci spet naselili na vrhu Rifnika ter si postavili preproste koče, krite s

slamo. Tla v kočah so bila iz steptane gline. Večje koče so imele dva ali tri manjše prostore, osred-nji prostor pa je bila kuhinja z ognjiščem.

Prebivalci so Rifnik sčasoma zapustili in se spet naselili v dolini. S pomočjo lončarskega kolesa so izdelovali lončene izdelke in vedno več prišlekov je hodilo skozi te kraje ter med seboj trgovalo s srebrnimi novci. Prihod Rimljanov je življenje precej spremenil, časi so znova postali nevarni in ljudje so se spet umaknili na Rifnik. Zgolj naravna zaščita pa kmalu ni več zados-tovala, zato so celotno naselbino na južnem in zahodnem pobočju zaščitili z mogočnim, me-ter debelim obzidjem, grajenim iz lomljenega apnenca in vezanim z malto. Na vrhu Rifnika so zgradili svetišče, posvečeno Akvonu, bogu reke Voglajne, kasneje pa so na njem sezidali še cerkev. Rimljani so s seboj prinesli tudi veliko novih pripomočkov, kakršne so bile na primer oljenke. Ohranjenega je še veliko nakita, od zlatih uhanov z zvezdo ter zapestnic in verižic do umetelno narejenega srebrnega prstana z dvema kačjima glavama in fibul, s katerimi so si prebivalci spenjali oblačila. Od pripomočkov velja omeniti glavnik.

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

92

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

93

1. Poznoantična naselbina na Rifniku, pogled iz zraka (foto: B. Plevčak) / Insediamento tardoantico sul monte Rifnik, veduta aerea (fotografia: B. Plevčak)

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

94

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

95

ORARIO

MUSEOIl museo ‘’I tesori del Rifnik’’ è aperto da lunedì a venerdì dalle ore 9.00 alle 16.00 (il mercoledì fino alle ore 17.00) e il sabato dalle ore 9.00 alle 13.00. Il biglietto d’ingresso costa 1,50 €.

VISITE:La visita guidata della collezione e del parco archeologico è possibile durante l’orario d’apertura del museo.I gruppi possono effettuare visite anche fuori l’orario di apertura previa preno-tazione anticipata presso il Centro turistico informativo del comune di Šentjur (TIC Šentjur).

PRENOTAZIONI: Tel. +386 (0)3 749 25 23; cel: +386 (0)41 660 091; e-mail: [email protected]

PREZZI D’INGRESSO

Museo Tesori del Rifnik: 1,50 € a personaVisita guidata museo e parco archeologico: 10 € all’ora

COME ARRIVARE

Le strade che conducono sul Rifnik sono le seguenti:- da Črnolica, seguendo il sentiero,- da Podgorje, seguendo il sentiero,- a metà strada che da Šentjur va in direzione Sv. Jakob, a Zdolšek svoltare a sinistra seguendo la strada in salita e proseguendo fino in cima al monte.La gestione del sito è affidata al Centro turistico informativo del comune di Šentjur (TIC Šentjur) Ulica skladateljev Ipavcev 17, p.p. 55, 3230 ŠentjurIl Centro turistico informativo si trova sul Zgornji trg (Piazza superiore) a dirimpetto della chiesa parrocchiale Sv. Jurij assieme al Museo Tesori del Rifnik.

RIFNIKINSEDIAMENTO TARDOANTICO

Alla fine del IV secolo a.C. il monte Rifnik fu popolato da abitanti che utilizzavano degli utensili e delle armi molto semplici. Produceva-no asce in pietra e martelli che venivano usati per la caccia e la coltivazione della terra. Inoltre si servivano anche di mestoli di terracotta che venivano appesi su sostegni di legno. Decisero di stabilirsi sulla cima del monte per sfruttare la sua posizione eccezionale – dalla cima del monte si gode, infatti, uno splendido panorama che si allarga in tutte le direzioni, dando modo ai primi abitanti di riuscire a scorgere tempesti-vamente il nemico in arrivo. L’accesso era molto difficile, per cui permetteva agli abitanti di pre-pararsi in tempo a un eventuale conflitto con degli intrusi o saccheggiatori.

Quando gli abitanti più antichi abbandona-rono il monte, quest’ultimo fu popolato per un periodo da animali selvatici. Ciononostante esis-tono prove materiali della presenza, nella media età del bronzo, di abitanti stanziativi nelle im-mediate vicinanze. Allora vi regnava un periodo di pace e la vita tranquilla lungo i piedi orien-tali della montagna Rifnik nella località Črnolica permetteva agli abitanti di poter coltivare la terra, cacciare selvaggina ed elaborare i primi oggetti in ceramica. Tuttavia questo periodo di benessere ebbe presto una fine. Popolazioni straniere invasero il territorio, apportando dis-ordini e aumentando così il desiderio di pro-tezione da parte degli abitanti che ripiegarono nuovamente sulla cima del Rifnik ed eressero

semplici capanne dal tetto di paglia. Il pavimen-to era in argilla battuta. Le capanne più grandi disponevano di due o tre stanze più piccole; il punto centrale era rappresentato dalla cucina con il focolare.

A poco a poco gli abitanti cominciarono ad abbandonare il Rifnik, insediandosi nuova-mente nella valle. Con l’introduzione del tornio da vasaio venivano prodotti oggetti in terra-cotta; sempre più passanti attraversavano questi luoghi, commerciando con monete d’argento. L’arrivo dei Romani cambio’ radicalmente la loro vita, il pericolo era infatti di nuovo alle porte e spinse gli abitanti a spostarsi nuovamente sul Rifnik. Tuttavia la sola difesa naturale cominciò a rivelarsi insufficiente, così l’intero insediamento sul pendio meridionale e occidentale fu protet-to da una possente cinta con un metro di spes-sore, costruita in pietra grezza e murata da malta di calce. In cima al Rifnik vi fu costruito un santu-ario dedicato ad Akvon, il dio del fiume Voglajna. Successivamente vi fu eretta anche una chiesa. I Romani portarono con sé molti accessori nuovi come ad esempio le lampade ad olio. Numerosi i gioielli conservati fino ai giorni nostri: dagli orecchini dorati con una stella, dai braccialetti e catenelle, a un anello finemente lavorato in ar-gento con due teste di serpente e molte fibbie utilizzate per assicurare le vesti. Inoltre fra tutti gli accessori merita accennare il rinvenimento di un pettine.

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

96

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

97

URNIK

OGLEDIVsak dan, ob ponedeljkih zaprto. Od 1. do 15. aprila od 10.00 do 15.00.Od 16. aprila do 30. septembra od 10.00 do 18.00.Od 1. do 31. oktobra ob sobotah in nedeljah od 10.00 do 16.00 ali po dogovoru.

NAJAVE Tel.: +386 (0)3 700 20 56, +386 (0)31 645 937 E-pošta: [email protected]://www.td-sempeter.si

CENIK

Odrasli: 3,50 € na oseboSkupine (več kot 10 oseb): 3,00 € na oseboŠolska mladina: 2,00 € na osebo

Občasna razstava Odrasli: 2,00 € na oseboŠolska mladina: 1,00 € na oseboDružinska: 6,00 € na družino

KAKO DO TJA

Z avtoceste Ljubljana–Celje zapeljite na izvozu Šempeter in sledite oznakam za Rimsko nekropolo Šempeter (Ob rimski nekropoli 2, Šempeter).

ŠEMPETERRIMSKA NEKROPOLA

Dvanajst kilometrov zahodno od Celja leži Šempeter, znan po najlepše ohranjenih spomenikih rimske dobe v Sloveniji. Rodovitna dolina je privabila že prazgodovinska ljudstva, v rimski dobi pa so imeli v dolini posestva mestni veljaki in upravniki iz Celeje, ki so si v Šempetru postavili svoje grobnice. Grobišče je ležalo vzdolž severne strani ceste Emona–Atrans–Celeia, ob reki Savinji. Dolgo je bilo več kot kilometer, a zaradi strnjenih stanovanjskih poslopij še ni v celoti raziskano. Tudi rimsko-dobno naselje (vicus) je verjetno ležalo tik ob glavni cesti.

Do odkritja nekropole je prišlo povsem slučajno leta 1952, ko so pri delih v sadovnjaku naleteli na kip sedeče ženske. Slovenska aka-demija znanosti in umetnosti je skupaj s sode-lavci Pokrajinskega muzeja Celje in Univerze v Ljubljani prevzela izkopavanja. Raziskan je bil predel nekdanje struge Savinje, v katerem so ležali deli podrtih grobnic, na vzhodni strani naselja pa so odkrili še en del šempetrske nek-ropole. Poleg temeljev grobnic in grobnih par-cel, zidanih iz oblic in apnenca, so ležali grobovi, obloženi s kamenjem, in enostavni, v zemljo vkopani grobovi. Na dveh mestih je bila poleg

grobov ohranjena tudi grmada (ustrina), kjer so bili pokojniki upepeljeni. Največ grobnih pridat-kov se je ohranilo v preprostih grobovih, hrani jih Pokrajinski muzej Celje. Južno od grobišča je bila odkrita rimska cesta, ki je tekla vzdolž ce-lotne nekropole. Makadamsko cestišče je bilo slabo ohranjeno, skupaj z obcestnima jarkoma je bila cesta široka devet metrov.

Grobišče je od Savinje ločevala samo cesta in ob poplavi konec 3. stoletja, ki je prizadela vso Savinjsko dolino, vključno s Celejo, je bilo uničeno tudi šempetrsko grobišče. Reka je od-trgala velik del obrežja s cesto vred. Spomeniki,

ki so stali najbliže strugi, so popadali vanjo in se ohranili, ker jih je prekril rečni pesek, ostali spomeniki so sčasoma končali kot gradbeni ma-terial.

Že med izkopavanji so strokovnjaki preučevali možnosti rekonstrukcije grobnic. Nekaj let po izkopavanjih so bili načrti izdelani in leta 1960 je bil odprt arheološki park s štirimi v celoti obnovljenimi grobnicami in številnimi manjšimi nagrobniki. Na vzhodnem delu naselja je bila obnovljena rimska cesta, ob kateri se vrsti-jo obnovljeni tlorisi grobnic in manjših grobov.

1. Rimska nekropola v Šempetru, pogled na park z rekonstruiranimi grobnicami (foto: T. Lauko, fototeka Pokrajinskega muzeja Celje) / Necropoli romana di Šempeter (fotografia: T. Lauko, archivio PM Celje)

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

98

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

99

2. Grobnica družine Enijcev v Šempetru (foto: T. Lauko, fototeka Pokrajinskega muzeja Celje) / Mausoleo degli Enni a Šempeter (fotografia: T. Lauko, archivio PM Celje)

ORARIO

VISITE:Ogni giorno, chiuso il lunedì. 01/4 - 15/4 ore 10.00 - 15.0016/04 - 30/09 ore 10.00 - 18.0001/10 - 31/10 sabato e domenica ore 10.00 - 16.00 previo accordo

PRENOTAZIONI: Tel.: 03/700-20-56, 031/645-937; e-mail: [email protected]://www.td-sempeter.si

PREZZI D’INGRESSO

Adulti: 3,50 € a personaGruppi (più di 10 pers.): 3,00 € a personaScolaresca: 2,00 € a persona

Mostra temporanea: Adulti: 2,00 € a personaScolaresca: 1,00 € a personaFamiglia: 6,00 € a famigli

COME ARRIVARE

Dall’autostrada Lubiana – Celje prendere l’uscita di Šempeter e seguire le indicazioni per la Necropoli romana di Šempeter (Ob rimski nekropoli 2, Šempeter).

ŠEMPETERNECROPOLI ROMANA

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

100

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

101

Dodici chilometri a ovest di Celje si trova Šempeter, famoso per i monumenti dell’epoca romana meglio conservati in Slovenia. La valle fertile ha spinto già le popolazioni preistoriche a stabilirvisi; nell’epoca romana i patrizi e gli alti funzionari di Celeia detenevano nella valle i loro terreni e a Šempeter erigevano le loro tombe. La necropoli si sviluppava lungo la parte setten-trionale della strada Emona-Atrans-Celeia, fian-cheggiata dal fiume Savinja. Si estendeva per più di un chilometro, ma per la densità delle abitazioni moderne non è stata ancora del tutto esplorata. Anche un insediamento romano di modeste dimensioni (vicus) si trovava probabil-mente nelle strette vicinanze della strada prin-cipale. La scoperta della necropoli avvenne del tutto casualmente nel 1952, quando durante lavori nei frutteti fu trovata accidentalmente una statua raffigurante una donna seduta. L’accademia slovena di scienze e arti, in col-laborazione con il Museo regionale di Celje e l’Università di Lubiana, intrapresero una cam-pagna di scavi. L’esplorazione fu effettuata su un tratto dell’antico alveo del fiume Savinja, nel quale giacevano le rovine delle tombe. Nella parte orientale dell’insediamento è stata infine portata alla luce un’altra parte della necropoli di Šempeter. Eccetto la parte inferiore delle tombe e le parcelle funerarie, realizzate in ciottoli e pi-etra calcarea, sono state trovate delle tombe rivestite in pietra e delle semplici tombe inter-

rate. Inoltre la necropoli era caratterizzata dalla presenza di due pire funerarie (ustrina), disposte ciascuna in due punti, come luogo di cremazi-one dei defunti. La maggior parte delle suppel-lettili funerarie si è preservata in tombe semplici, esposte ora nel Museo regionale di Celje. A sud della necropoli è stata scoperta una strada ro-mana che scorreva lungo l’intera necropoli. La strada carrareccia era in pessime condizioni; as-sieme ai due canali ai bordi la strada vantava una larghezza di dove metri.

Solo una strada separava la necropoli dalla Savinja e un’inondazione alla fine del III secolo, che ha interessato la valle della Savinja colpen-do anche Celeia, andò a compromettere anche la necropoli di Šempeter. Il fiume strappò gran parte della sponda, nonchè la strada stessa. I monumenti che si trovavano nelle immediate vicinanze della sponda, caddero nel fiume con-servandosi perchè coperti dalla sabbia fiumana, mentre altri monumenti a poco a poco veniva-no usati come materiale edile.

Già durante gli scavi furono studiate le pos-sibilità di ricostruzione delle tombe. Alcuni anni dopo gli scavi i progetti furono elaborati e nel 1960 fu aperto il parco archeologico con quat-tro tombe completamente restaurate e numer-ose altre lapidi più piccole. Nella parte orientale dell’insediamento è stata ricostruita la strada ro-mana lungo la quale si collocano i resti restaurati dei sepolcri e di tombe più piccole.

URNIK

OGLEDIIndividualni ogledi so mogoči kadar koli, za vodeni ogled pa se je treba najaviti nekaj dni prej. Vodeni ogled traja približno uro in pol, odvisno od interesa skupine. Tonovcov grad lahko obiščete tudi v okviru Kobariške zgodovinske poti.

NAJAVE Skrbnik najdišča je Kobariški muzej. Tel.: +386 (0)5 389 00 00; +386 (0)41 714 073 Faks: +386 (0)5 389 00 02 E-pošta: [email protected]

CENIKIndividualni ogled najdišča je brezplačen.Cena vodenja je 25 € na uro za celotno skupino. Število oseb v skupini ni omejeno, najbolj idealno je do 30 oseb.

KAKO DO TJA

Na regionalni cesti iz Kobarida proti Bovcu je pod najdiščem urejeno parkirišče, kjer je prostor tudi za dva avtobusa. Od tam je s kažipoti urejen lahek dostop do najdišča.

TONOVCOV GRAD NAD KOBARIDOM

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

102

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

103

Tonovcov grad je skalna vzpetina nad Sočo, blizu Kobarida. Zaradi svoje naravno zavarovane lege je bil stoletja uporabljan kot naselbina ali pribežališče. Poselitev zasledimo že od sred-nje kamene dobe, poseljen pa je bil v različnih obdobjih od bakrene dobe do srednjega veka. Najpomembnejšo vlogo in največji razcvet je naselbina doživela v poznoantični dobi, v času od 4. do 6. stoletja našega štetja in v času pre-seljevanja ljudstev. Ob koncu 5. stoletja je bila na griču zgrajena naselbina z več kot dvajsetimi hišami in več cerkvami. Na griču je prebivala močna vojaška posadka, ki je varovala pomem-ben prehod iz Furlanske nižine v severne dežele. Na laže dostopnih mestih je naselje varovalo obzidje. Odkopane ter tudi na površini naka-

zane stavbe z bogatimi najdbami vred uvrščajo Tonovcov grad med najpomembnejše in na-jbolje ohranjene višinske poznoantične utrdbe v Vzhodnih Alpah.  

Prazgodovinska in antična naselbina na Gradiču je bila zgrajena na skalnem pomolu nad dolino. Najdeni novci, kipci in drugi pred-meti jo uvrščajo v čas od 2. stoletja pred našim štetjem do 4. stoletja našega štetja. Raziskano grobišče ob Soči s 1405 grobovi kaže na velikost in pomen naselbine. Ostanki prazgodovinskega gradišča in antične naselbine so vidni še danes. Žal so velik del ostankov naselja uničili pri grad-nji kostnice pred šestimi desetletji. Na gradišču so lepo vidni tudi strelski jarki in zaklonišča, zgra-jena med prvo in drugo svetovno vojno.

ORARIO

VISITE:Le visite individuali sono effettuabili in qualsiasi momento. Per partecipare alla visita guidata è gradita la prenotazione con qualche giorno di anticipo. La durata di quest’ultima è di circa un’ora e mezza, in dipendenza dall’interesse del gruppo. Il Tonovcov grad può essere visitato anche all’interno dell’itinerario storico di Caporetto.

PRENOTAZIONI: La gestione del sito è affidata al Museo di Caporetto.Tel: +386(0)5 389 00 00; +386 (0)41 714073; fax: +386 (05) 3890002; / e-mail: [email protected]

PREZZI D’INGRESSO

La visita individuale del sito è gratuita. Il costo della visita è di 25 € all’ora per l’intero gruppo. Il numero di partecipanti non è limitato, tuttavia si consiglia non superi le 30 persone.

COME ARRIVARE

Sulla strada regionale che da Kobarid prosegue verso Bovec, si trova, ai piedi del sito, un’area adibita a parcheggio con 2 posti pullman. Da qui ci sono le indicazioni che segnalano l’accesso facilitato al sito.

TONOVCOV GRAD SOPRA CAPORETTO

Tonovcov grad è un’altura rocciosa che si erge sopra il fiume Isonzo, vicino Kobarid / Caporetto. Grazie alla sua posizione naturalmente protetta, questa veniva usata nei secoli come insediamento o rifugio. Le prime tracce di insediamento risalgono già dalla media età della pietra; il popolamento con-tinuò a interessare quest’area in vari periodi dall’età del bronzo fino al medio evo. Il ruolo più importante e il periodo più rigoglioso dell’insediamento sono attribuibili all’epoca tardoantica, dal IV al VI secolo d. C. e durante la migrazione dei popoli. Alla fine del V secolo sorse sul colle un insediamento con più di venti case e parecchie chiese. Il colle vide sis-temarvisi un potente corpo militare, atto a difendere l’importante passaggio dalla pianura friulana verso le regioni settentrionali. Nei posti facilmente acces-sibili l’insediamento era protetto da una muraglia. Gli edifici portati alla luce e quelli, i cui contorni sono

visibili alla superficie, nonchè gli innumerevoli rep-erti, collocano il Tonovcov grad tra le fortificazioni di montagna tardoantiche più importanti e meglio conservate nelle Alpi orientali.

L’insediamento preistorico e romano sul colle Gradič è stato eretto sul promontorio roccioso che sovrasta la valle. Le monete, le statuette e altri og-getti rinvenuti datano l’insediamento al periodo del II secolo a.C. fino al IV secolo d.C. La necropoli e situata vicino al fiume Isonzo con le sue 1405 tombe testimonia la grandezza e l’importanza dell’insediamento. I resti del castelliere preistorico e dell’antico insediamento sono visibili ancora oggi. Purtroppo gran parte dei resti sono stati compro-messi durante la costruzione dell’ossario avvenuta sessant’anni fa. Inoltre è possibile osservare le trin-cee e i rifugi costruiti tra la prima e la seconda guerra mondiale. 1. Tonovcov grad, zaščitna stavba nad severno in osrednjo cerkvijo (foto: S. Ciglenečki, arhiv IZA ZRC SAZU) / Tonovcov grad,

strutture protettive sopra alla chiesa settentrionale e a quella centrale, (fotografia: S. Ciglenečki, archivio IZA ZRC SAZU)

• ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI •

104

• PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA •

105

2. Tonovcov grad, pogled na obnovljene arhitekturne ostanke (foto: S. Ciglenečki, arhiv IZA ZRC SAZU) / Tonovcov grad, veduta dei resti architettonici sottoposti a interventi conservativi (fotografia: S. Ciglenečki, archivio IZA ZRC SAZU)

Izdajatelj – partner projekta / Partner attuatore: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije in Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središčePubblicazione a cura dell’Istituto per la Tutela dei Beni Culturali della Slovenia e del Centro di Ricerche Scien-tifiche dell’Università del Litorale

Irena Lazar: ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI / PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA

Zanj / Per l’Istituto:Jelka Pirkovič

Glavna urednica / Curatrice generale:Biserka Ribnikar

Uredniki / Curatrici del libro:Irena Lazar, Marko Stokin, Katharina Zanier

Recenzija / Recensione del libro:Jana Horvat

Prevodi / Traduzioni:Tjaša Ruzzier (slo./ita.)

Lektoriranje / Revisione linguistica:Alenka Kobler (slo.), Katharina Zanier (ita.)

Grafična obdelava in predogled tiska / Progetto grafico:Nuit, d. o. o.

Tisk / Stampa:Present, d.o.o.

Naklada / Tiratura: 400

Fotografija na naslovnici: Vranje pri Sevnici (foto: B. Kostevc)In copertina: Vranje presso Sevnica (fotografia: B. Kostevc)

Ljubljana, 2014

Publikacija je sofinancirana v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007–2013 iz sred-stev Evropskega sklada za regionalni razvoj in iz nacionalnih sredstev.Pubblicazione finanziata nell’ambito del Programma per la Cooperazione Transfrontaliera Italia-Slovenia 2007-2013, dal Fondo europeo di sviluppo regionale e dai fondi nazionali.

Vsebina publikacije ne odraža nujno uradnega stališča Evropske unije.I contenuti della pubblicazione non rispecchiano necessariamente la posizione ufficiale dell’Unione europea.

Za vsebino publikacije je odgovoren izključno avtor.La responsabilità del contenuto della presente pubblicazione appartiene all’autore.

ARHEOLOŠKI PARKI IN POTI V SLOVENIJI

PARCHI E ITINERARI ARCHEOLOGICI IN SLOVENIA

PArSJAd(CB017)

Projekt PArSJAd 2007_2013 / Strateški projekt “Arheološki parki severnega Jadrana” sofinanciran v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007_2013 iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev. Progetto PArSJAd 2007_2013 / Progetto strategico “Parco Archeologico dell’Alto Adriatico” finanziato nell’ambito del Programma per la Cooperazione Transfrontaliera Italia-Slovenia 2007_2013, dal Fondo europeo di sviluppo regionale e dai fondi nazionali.

Ministero dell'Economia e delle Finanze

REPUBLIKA SLOVENIJAMINISTRSTVO ZA GOSPODARSKIRAZVOJ IN TEHNOLOGIJO