9 770350 434008

RREEVVIIJJAA ZZAA LLJJUUBBIITTEELLJJEE GGOORRAA ŽŽEE OODD LLEETTAA 11889955

GGllaassiilloo PPllaanniinnsskkee zzvveezzee

SSlloovveenniijjee

110. LETO / MAREC 2005 / 700 SIT

3

Zimske nevarnosti

Beseda na vrhu

1

3–2005

UV

OD

NIK

Izdajatelj in založnik:

Planinska zveza Slovenije

ISSN 0350–4344Izhaja enkrat mesečno, julija kot dvojna številka.Planinski vestnik objavlja izvirneprispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje.

105. letnik

Naslov uredništva:PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJEUredništvo Planinskega vestnikaDvoržakova ulica 9, p.p. 214SI–1001 Ljubljanatelefon: 01 434 56 86, faks: 01 434 56 91e–pošta: pv@pzs.sihttp://www.planinskivestnik.com

Vladimir Habjan (odgovorni urednik)

Uredniški odbor:Marjan Bradeško, Marjeta Keršič – Svetel, Andrej Mašera, Mateja Pate, Emil Pevec (tehnični urednik), Andrej Stritar (namestnik odgovornega urednika), Tone ŠkarjaLektoriranje: Mojca Volkar

Grafična priprava: Studio CTP, d. o. o.Tisk: DELO tiskarna, d. d.Naklada: 5150 izvodov

Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajtenatisnjene in po elektronskem mediju na naslovuredništva ali na eletronski naslov. Poslanihprispevkov ne vračamo. Številka transakci-jskega računa PZS je 05100–8010489572, odprtpri Abanki, D.D., Ljubljana. Naročnina 6.950 SIT,50 EUR za tujino, posamezna številka 700 SIT.Članarina PZS za člane A vključuje naročnino.Reklamacije upoštevamo dva meseca po iziduštevilke. Ob spremembi naslova nave-dite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisneodpovedi do 1. decembra za prihodnje leto.Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje ure-dništva. Kopiranje revije ali posameznih delovbrez soglasja izdajatelja ni dovoljeno. Ure–dništvo si pridržuje pravico do objave ali neob-jave, krajšanja povzemanja ali delnega objavl-janja nenaročenih prispevkov v skladu s svojouredniško politiko in prostorskimi možnostmi.

NA STARIH TIRIHSlavnostna akademija, ki smo jo imeli ob 110-letnici Planinskegavestnika, je za nami. Čeprav se s tem praznovanje še ne bokončalo, je bila to le najpomembnejša letošnja prireditev. Zdajsmo torej spet na starih tirih. Končno, prav oddahnil sem si. Vseskupaj je bilo namreč zelo naporno. Po mojem mnenju jeprireditev uspela. Ravno prav govorov, dogajanja na odru,kulturnega programa, odlično vodenje, vse skupaj pa je popestriloše prikazovanje slik na platnu. Tudi dvorana je bila skorajpovsem zasedena, česa bi si torej lahko še želeli? Resda je vseskupaj malo dolgo trajalo, ampak to je bila le slavnostnaakademija, kakršno imamo le enkrat na toliko in toliko časa!Zadnja je bila, na primer, pred dvajsetimi leti …Glede na odzive udeležencev lahko rečem, da jim je bila proslavavšeč. Mnogi so mi to povedali, dobili pa smo tudi nekaj pisempohval, komentarjev (ti se seveda nanašajo tudi na posebno,jubilejno številko Vestnika) in celo predlogov. (Na splošno smo vuredništvu z odzivi bralcev precej bolj zadovoljni kot pred časom,ko sem se »pritoževal« v uvodnikih. Na vse pobude — ankete,uganke, takšne in drugačne pozive bralcem — prejmemo precej večvaših pisem.) Ne glede na pozitivni odziv na proslavo v uredništvuocenjujemo, da bi dve zadevi lahko opravili še bolje. Ko sem se naodru izmed vseh dosedanjih urednikov znašel sam (to sicer ni bilo»na programu«), saj se prejšnja še živeča tam nista pojavila(hotela pojaviti), bi bilo neprimerno bolje, če bi se predstavili vsičlani uredništva. Žal se tega prej nismo spomnili. Priložnost jebila res enkratna, saj smo že večkrat omenili, da je to uredništvoprvo, ki res deluje kot skupina in ne samo na papirju (tega nespremeni niti to, da so se prejšnji uredniški odbori tu in tam celosestali na kakem sestanku). Drugo je zamujena priložnost, da bise uredniki srečali z bralci oziroma s povabljenimi pisci. Naivnosmo pričakovali, da se bo to zgodilo spontano, pa se žal ni.Možnost srečanja med avtorji in uredništvom nam je v pismu kotidejo ponudila tudi naša redna bralka in dopisnica Metka in vprihodnje nameravamo kaj storiti za to. Naj se na koncu razpredanja o proslavi zahvalim vsem tistim, kiste pripomogli, da je akademija tako uspela. Hvala. Sam moramsicer priznati, da sem nekoliko razočaran nad odzivom medijev.Pričakoval sem nekaj več »hrupa« v zvezi s tem kulturno respomembnim dogodkom na slovenski ravni. Nekaj smo krivi tudisami, saj smo bili morda premalo prodorni, vendar žal nepomagajo niti osebna znanstva, ki jih imamo. Znano je, da jetovrstna kultura »bosa«, zato tudi ni potrebne množičnosti inzanimanja sponzorjev in donatorjev. Ne bom se več pritoževal. Kot sem povedal, smo že na starih tirih,oči uredništva pa so uprte v prihodnost. V prihodnjem letu bonamreč naš glavni cilj povečanje formata in še bolj kakovostnooblikovanje revije. Dotlej pa nas čaka še precej dela …

Vladimir Habjan

Fotografija na naslovnici: Kotliški graben z Brano, v ozadjuPlanjava in Ojstrica � Tone Škarja

2

3–2005

KA

ZA

LO

AKTUALNA TEMA 4-12

Medicinska problematika nesreč v plazovih ............................................................................6Iztok Tomazin

Omrzline ..........................................................................10Jurij Gorjanc

PLANINSTVO 13-35

Beseda na vrhu..........................................................13Vladimir Habjan

Lokvarski grič pa Govšk tudi ........................15Rafael Terpin

Mladina in gore 2005..........................................19Jože Drab

Zvezda ................................................................................21Milka Bokal

Ilustracije in risbe v Planinskemvestniku, 1895–1961..........................................23France Zupan

Kilimandžaro 2004 ................................................28Andrej Zorman

Point Lenana (Mt. Kenya) ................................32Marjan Žiberna

IZLET 36-46

Moja pot na veliko, a malo goro................36Barbara Klavžar

Bogatin in Mahavšček........................................39Andrej Stritar

Najlepši bivak na svetu ......................................41Marjeta Štrukelj

Bivak Margherita Bedin — Prima Pala di San Lucano ................................................44Andrej Mašera

ŽIVLJENJE GORA 47-52

Odmevi na januarski uvodnik ......................47

O cestah v fužinskih planinah......................50

Komentar Triglavskega narodnegaparka ..................................................................................52

ALPINIZEM 53-60

Negotova usoda ........................................................53Rok Blagus

Strah ....................................................................................58Mitja Košir

Ledeni utrinek ............................................................60Darja Grad

NAŠA SMER 61-63

Zimske radosti Male Mojstrovke..............61Andrej Pečjak

NOVICE IZ VERTIKALE 64-68

Jesen 2004 v Himalaji ........................................68Tone Škarja

PISMA BRALCEV 69

LITERATURA 69-72

NOVICE IN OBVESTILA 72-78

Kako poznamo naše gore ........................79-80Andrej Stritar

3

3–2005

KA

ZA

LO

23

4

Ilustracije in risbe vPlaninskem vestniku1895–1961Fotografija je v zgodovini Planinskega vestnika bila— in je še — tako po dokumentarni kot po estetskiplati pomemben in samoumeven del revije. Kaj pailustracije, risbe, narejene prav za Vestnik?

Zimske nevarnosti: plazovi inomrzlineŠtevilo zimskih obiskovalcev sredogorja invisokogorja narašča, alpinistom in planincem sepridružuje zlasti vse več turnih smučarjev. Vsakadejavnost v zasneženih gorah je lahko tvegana,med nevarnostmi pa so na prvem mestu plazovi.Kljub rednim, tudi v Sloveniji dostopnim poročilomo snežni odeji, ki vsebujejo tudi aktualno evropskopetstopenjsko lestvico nevarnosti proženja snežnihplazov, in kljub nekaterim metodam, ki namomogočajo približno oceno nevarnosti na terenu,nikoli ne moremo zanesljivo opredeliti vsegatveganja na konkretni turi. Nesreče v plazovih sedogajajo in se bodo dogajale, tudi najboljizkušenim gornikom.

13

Beseda na vrhuTak naslov je imela slovesna akademija, ki jo jeorganizirala Planinska zveza Slovenije ob letošnjihjubilejih: 110-letnici Planinskega vestnika, 110-letnici Aljaževega stolpa na Triglavu in 30-letniciprvega slovenskega pristopa na himalajskiosemtisočak Makalu. Akademija je bila 18.februarja ob 18. uri v Linhartovi dvoraniCankarjevega doma v Ljubljani.

Zimskenevarnosti

Plaz v Graciji pod Bogatinskim sedlom � Miha Pavšek

6

3–2005

� Iztok Tomazin

Število zimskih obiskovalcev sredogorja invisokogorja narašča, alpinistom in planincemse pridružuje zlasti vse več turnih smučarjev.Vsaka dejavnost v zasneženih gorah je lahkotvegana, med nevarnostmi pa so na prvem me-stu plazovi.

Zimska nevarnostKljub rednim, tudi v Sloveniji dostopnim

poročilom o snežni odeji, ki vsebujejo tudi aktu-alno evropsko petstopenjsko lestvico nevarno-sti proženja snežnih plazov, in kljub nekaterimmetodam, ki nam omogočajo približno ocenonevarnosti na terenu, nikoli ne moremo zane-sljivo opredeliti vsega tveganja na konkretni tu-

ri. Nesreče v plazovih se dogajajo in se bodo do-gajale, tudi najbolj izkušenim gornikom. To žalpotrjuje tudi nedavna tragična nesreča našegavodilnega strokovnjaka za snežne plazove To-maža Vrhovca. Poleg preventivnih dejavnosti sozato zelo pomembni tudi ukrepi, ki zvečajo mo-žnost preživetja, ko se zgodi nesreča v plazu.

Točnih podatkov o številu smrtnih žrtev za-radi plazov v svetovnem merilu ni, povprečjesmrtnih žrtev v 22 državah članicah IKAR (Me-dnarodna zveza gorskoreševalnih organizacij)pa je približno 150 na leto. Med njimi je največturnih smučarjev.

Med najpomembnejšimi medicinskimivprašanji pri obravnavi nesreč zaradi snežnihplazov so dejavniki, ki vplivajo na preživetje žr-tev. Na tem področju je bilo v zadnjih letihopravljenega veliko raziskovalnega dela tako vokviru medicinske komisije IKAR kot v nekate-rih drugih organizacijah in institucijah. Analiza1886 nesreč v plazovih je pokazala, da je 23 %ponesrečenih umrlo, smrtnost pa je bila pove-zana s stopnjo zasutja. Med popolnoma zasuti-mi jih je umrlo 52 %, med delno zasutimi ali ne-zasutimi pa le 4 %.

Krivulja preživetjaOmenjena analiza je pokazala tudi zanimivo

odvisnost preživetja v plazu od dolžine časa za-sutja, ki ima velik praktični pomen tako za so-potnike ponesrečenih kot za reševalce.

V prvih 18 minutah ima zasuti v plazu večkot 90 % možnosti, da bo preživel! Odkritje inizkopanje zasutega v tem času je temeljna nalo-ga in izziv za njegove sopotnike, saj v tako krat-kem času reševalci po večini ne morejo priti nakraj nesreče.

Med 18. in 35. minuto po zasutju se prežive-tje zmanjša na vsega 34 %; v tem času zasutipraviloma umirajo zaradi zadušitve. Po 35 mi-nutah pod plazom umrejo zaradi zadušitve sko-raj vsi zasuti, ki nimajo prostih dihalnih poti in

Medicinska problematika nesreč v plazovih

Turni smučarji so najbolj izpostavljeni plazovom — plaz v Sp. Bohinjskih gorah

�Franc Štros

7

3–2005

dihalnega žepa pred obrazom. Ta podatek jepomemben za samopomoč. Če nas zasuje plaz,si moramo z rokami poskušati zavarovati diha-la in si ustvariti dihalni žep – prostor pred ustiin nosom. Od tega bo lahko odvisno naše preži-vetje.

Tista tretjina zasutih, ki preživijo prvih 35minut, to pomeni, da imajo prosta dihala inpred obrazom dihalni žep, ima velike možnosti,da bo ostala živa vsaj 90 minut po zasutju, saj sev tem obdobju smrtnost skoraj nič ne poveča.Ta čas, torej 90 minut od zasutja, pa je temeljniizziv za reševalce, da kar najhitreje pridejo naobmočje plazu ter najdejo in odkopljejo tiste za-sute, ki jih niso našli in odkopali sopotniki.

Po 90 minutah pa krivulja preživetja spetstrmo pade – po 130 minutah je živih le še 7 %zasutih, njihovo preživetje pa je odvisno od ve-likosti zračnega žepa, njegove povezave s povr-šjem, gostote snega, oblačil in drugih, še ne pov-sem raziskanih dejavnikov.

Krivulja preživetja glede na čas zasutja torejkaže dva temeljna cilja za reševanje zasutih podplazom. Prvi je izziv za sopotnike ponesrečenih– prvih 18 minut zasutja preživi več kot 90 % za-sutih v plazu, zato jih morajo v tem času sopo-tniki najti in odkopati. Najti in odkopati zasutenajpozneje v 90 minutah od nesreče pa je cilj inizziv za reševalna moštva. Toliko časa pod pla-zom preživi kar tretjina zasutih, po 90 minutahpa začne krivulja preživetja strmo padati in dl-je preživijo le redki. Učinkovite, dobro organizi-rane reševalne službe naj bi v tem času dosegleobmočje plazu, našle in izkopale ponesrečence.Pogosto to ni mogoče tudi zaradi objektivnihokoliščin, npr. poznega sporočila o nesreči, sla-bega vremena ali noči, ki onemogoči helikop-terski prevoz reševalnega moštva itn. Nesreča vplazu torej zahteva zbrano, hitro in učinkovitoukrepanje tako sopotnikov kot gorskih reševal-cev.

Dejavniki preživetjaV celoti gledano so odločilni dejavniki, ki

vplivajo na preživetje po nesreči v plazu, sto-pnja zasutja (nezasuti, delno ali v celoti zasuti),trajanje zasutja, (ne)obstoj dihalnega žepa inpoškodbe, ki so nastale med zasutjem. Zmanjša-

nju negativnega vpliva prvih treh dejavnikov sonamenjeni nekateri pripomočki, opisani v na-daljevanju.

Posebno zanimiv je dihalni žep – prostorpred usti in nosom, ki lahko nastane naključno,v fazi zaustavitve snežnih gmot, predvsem pakot posledica prizadevanj ponesrečenca, da bi sita prostor med zasutjem izbojeval z rokami. Di-halni žep pogosto omogoča vsaj zasilno dihanjein zato torej pomeni ključni element preživetjazasutega v plazu. Raziskovala ga je skupinazdravnikov in fiziologov iz različnih evropskihdržav, njihova spoznanja pa presegajo okvir te-ga prispevka. Za laike in reševalce je pomem-bno predvsem, da imajo ponesrečenci v plazuveliko več možnosti za preživetje, če med odko-pavanjem ugotovimo, da imajo pred obrazomdihalni žep.

ReševanjeHitrost in izvedba reševanja morata biti

usklajena z nevarnostmi na terenu, najpomem-bnejša pa bi morala biti varnost reševalcev.Včasih ni tako; zaradi velike motiviranosti, da bičim prej odkrili in izkopali zasute, reševalci tve-gajo in že večkrat se je zgodilo, da je nov plazpovzročil nesrečo tudi med njimi. A

KT

UA

LN

A T

EM

A

Verjetnost preživetja v snežnem plazu glede na trajanje zasutje (v odstotkih). Graf je objavljen v učbeniku »Planinska šola«, ki je pravkar izšel pri Planinski založbi.

8

Vsaka nesreča v plazu je reševalno in me-dicinsko nujno stanje. Na kraj nesreče je trebačim prej prepeljati zdravnike, lavinske pse innjihove vodnike ter izkušene reševalce. Hiterprevoz moštva na kraj nesreče omogočajo pre-dvsem helikopterji. Med reševalno opremo zaoskrbo ponesrečenca morajo biti obvezno ter-mometer za merjenje centralne temperature(pri timpanotermometru je treba očistiti snegiz sluhovoda), kemijski grelci, alufolije, odeje,topla tekočina. Zdravniki morajo seveda ime-ti vso opremo za izvajanje nujne medicinskepomoči, pa tudi opremo in zdravila za oživlja-nje.

Takoj, ko je zasuti odkrit, mora biti pri izko-pavanju navzoč zdravnik z vso opremo, da bolahko ocenil dihalni žep, stanje dihal in zname-nja življenja ter se na podlagi ugotovitev odločilza optimalno ukrepanje.

Glede na čas zasutja ponesrečenca obstajatadve osnovni reševalni strategiji. Pri zasutju,krajšem od 35 minut, je ključen čim hitrejši iz-kop ponesrečenca, da preprečimo zadušitev.Poleg tega je tak ponesrečenec lahko ogrožentudi zaradi poškodb, podhlajen pa v tem časupraviloma še ni. Zavedati pa se moramo, da se

odkopani ponesrečenec lahko zelo hitro ohladi,zato ga moramo ustrezno zavarovati.

Pri daljšem zasutju pa je obzirnost pomem-bnejša od hitrosti izkopavanja – zaradi zelo ver-jetne podhladitve zasutega in zato, da ne uniči-mo njegovega dihalnega žepa.

Če je treba, moramo takoj začeti ustreznepostopke oživljanja. Podrobnejša doktrina reše-vanja iz plazov presega namen in obseg tegaprispevka.

Preventiva in varnostna opremaZa zdaj poznamo tri načine povečanja verje-

tnosti preživetja ob nesreči v plazu:1. Lahko zmanjšamo možnost in obseg zasu-

tja. Pripomoček, ki to omogoča, je v nahrbtnikvgrajena posebna zračna blazina, ki jo aktivira-mo, ko nas zajame plaz. V dosedanjih raziska-vah je bilo ugotovljeno, da uporaba plazovnezračne blazine (airbag) zmanjša verjetnost po-polnega zasutja v plazu z 39 odstotkov na 16,smrtnost pa od 23 % na vsega 3 %. Dodatna pre-dnost plazovne zračne blazine je, da navzočnostsopotnikov in dodatne opreme (lopate, sonde)ne vpliva bistveno na njeno učinkovitost.A

KT

UA

LN

A T

EM

A

Pod takim plazom ni dobro končati � Andrej Stritar

9

3–2005

2. Druga možnost so pripomočki, ki posre-dno skrajšajo čas zasutja s tem, da omogočijo hi-trejše odkrivanje zasutega. Za zdaj so najučin-kovitejše predstavnice te skupine tako imeno-vane plazovne žolne. Z analizo nesreč turnihsmučarjev, ki so uporabljali plazovno žolno, sougotovili, da je njena uporaba povprečni čas odzasutja do izkopa skrajšala s 120 minut na 35,smrtnost pa je zmanjšala s 76 na 66 odstotkov.Ta skupina pripomočkov ima opisane ugodneučinke seveda samo ob navzočnosti sopotnikovin ustrezne dodatne opreme (lopate, sonde).Zasutemu samohodcu plazovna žolna ne morepomagati, če ni v bližini nikogar, ki bi ga ob po-moči signala žolne odkril in izkopal.

3. Tretja možnost je podaljšanje preživetja zuporabo pripomočkov, ki po zasutju omogočijosimulacijo dihalnega žepa oziroma vsaj zasilnodihanje do rešitve.

Po dosedanjih raziskavah pri nesrečah v pla-zovih med posameznimi pripomočki najučin-koviteje zmanjšuje smrtnost plazovna zračnablazina, ker v večini primerov prepreči, da bisnežna gmota povsem zasula človeka. Tudi upo-raba plazovne žolne zmanjšuje smrtnost, ven-

dar jo morajo imeti vsi člani skupine. Del obve-zne opreme je tudi lopata za odkop zasutega, pomožnosti pa tudi plazovna sonda. Kar zadevapreostale pripomočke, predvsem skupino, kiolajšuje dihanje zasutega pod plazom, raziskaveše potekajo; podatkov za utemeljeno oceno nji-hove koristnosti je za zdaj premalo, prve ocenepa so ugodne.

Še več varnosti lahko dosežemo s kombini-rano uporabo plazovne zračne blazine in žolne.Pripomočka sta sicer draga, vsekakor pa zelopomembna za vse, ki pozimi pogosto zahajajo vgore zunaj urejenih smučišč. Vrednost prežive-tja je veliko višja od cene navedene opreme.

Temeljna pravila varnega gibanja v zasneže-nih gorah pa se ne glede na razvoj tehnike nisospremenila: ocena tveganja pred in med turo,previdnost, gibanje v skupini, ustrezna oprem-ljenost, upoštevanje vseh varnostnih ukrepovin seveda modrost, da znamo odnehati, če jeprenevarno.

Članek povzema ugotovitve in stališča medi-cinske komisije IKAR. Za gorske reševalce so se-veda pripravljena posebna, podrobnejša pripo-ročila, ki pa niso predmet tega prispevka.

AK

TU

AL

NA

TE

MA

Jesenski haikujina poti v hribjesenski veterdiha z mano

veter preganjaoblake - postoj vsaj ti,mladi mesec!

veter zavija -viharnik na Vitrancuzavit v lišaj

Alenka Zorman

Poj, veterPoj, veter,divjaj vihar!

Telo izpihaj,duhá očisti;pusti sanje,čiste misli.V stoletja gornikov poglej:

Nekoč in danes –nismo isti …

Aleš Tacer

10

3–2005

Omrzline� in � Jurij Gorjanc

Porast števila gornikov, ki dobijo omrzline, bilahko pripisali razmahu hoje v gore, večji dosto-pnosti visokih gora, celo odprav, zanašanju nakakovostno sodobno opremo in še čemu. Večinaprimerov omrzlin pri Slovencih v zadnjih letih seje pojavila pri plezanju v tujih gorstvih. To pome-ni, da jih ob časovni razpršenosti odprav in vzpo-nov v Alpah za konec tedna zdravimo vse leto.

Omrzline danes zdravimo uspešno. Z uskla-jenostjo pravilne prve pomoči, hitrega prevozain bolnišničnega zdravljenja v kombinaciji s hi-perbarično komoro lahko preprečimo izgubotkiv, to pa pri gornikih pomeni ohranitev pr-stov, ki so se zdeli že izgubljeni. V zadnjih dvehletih smo v Sloveniji tako pomagali 10 gorni-kom. Kaj pomeni izguba npr. palca na nogi zaplezanje v plezalnikih, verjetno ni treba posebejomenjati, da o izgubi prstov na rokah niti ne go-vorimo. Že bežna analiza nekaterih primerovomrzlin v Sloveniji v zadnjih letih pa je pokaza-la, da je razvoj nepopravljivih okvar tkiva ne leposledica prepoznega zdravljenja, ampak tudinepoznavanja ukrepov prve pomoči. Žal. A poj-dimo lepo po vrsti, začenši z izrazoslovjem.

Kaj so omrzline?Kljub zmedi na tem področju se danes slavi-

sti strinjajo, da izraz omrzlina najustrezneje

opiše poškodbo tkiva. Uporaba tega izraza jeutemeljena z mehanizmom nastanka. Zato najbi uporabljali izraz omrzline namesto zmrzline.

Omrzline so poškodbe tkiva, ki nastanejopod temperaturo ledišča. Ločiti jih moramo odozeblin, ki so kronične poškodbe in nastanejopri temperaturah nad lediščem; te so za gorni-ke manj pomembne (žal pa ne kaj dosti manjneprijetne). Pri omrzlinah delno okvari tkivoneposredno zmrznjenje, pomembnejša pa jeprizadetost žilja – mraz je pri tem le sprožilnidejavnik. Nastane tromboza (strjevanje krvi vobtočilih) majhnih žil, ki povzroči motnjo pre-krvitve tkiva; to odmre, če ni pravočasne inustrezne pomoči.

Ciljne skupine, ki jih omrzline prizadenejo,so brezdomci, vojaki v hladnem in vlažnemokolju in seveda gorniki. Pri zadnjih so najpogo-steje prizadeti prsti nog, sledijo prsti rok, redke-je zmrznejo nos in uhlji. Pri gornikih so najpo-gosteje prizadeti prav prsti.

Nastanek omrzlin pospešujejo zunanji de-javniki (mraz, veter, padavine, velika nadmor-ska višina) in dejavniki, ki jih povzroči poškodo-vanec (neustrezna zaščita pred mrazom, splo-šna podhladitev, zvečana občutljivost za mraz,dehidracija, tesna obutev).

Stopnje omrzlineVsak gornik mora poleg tega, da obvlada pr-

vo pomoč, tudi prepoznati stopnjo (globino)omrzline. Ta je na terenu pri akutno nastalihomrzlinah manj pomembna, saj se dokončnaklinična slika razvije šele po več urah. Kljub te-

AK

TU

AL

NA

TE

MA

11

3–2005

mu jo omenjamo, saj se mnogi zavejo, da soomrznili, šele potem, ko se že pojavijo mehurji.

Prva pomoč pri omrzlinahNa izpostavljenem terenu (veter, mraz):

Sprostimo tesna mesta obleke, zavarujemopoškodovanca pred mrazom (rokavice, kapa,odeja).

Če je poškodovanec dovolj pri zavesti, gaspodbujamo h gibanju, da preprečujemo pod-hladitev. Pije naj topel sladkan čaj. Omrznjeneroke lahko začasno greje pod pazduhami. V zavetju (bivak, koča):

Aspirin 500 mg (1 tableta). Prej preverimo,ali poškodovani ni alergičen na aspirin. Če niprepričan, ne damo ničesar.Hitro ogrevanje:

Ogrevamo v vodi temperature 38–42 °C.Orientiramo se po občutku, temperatura podpazduho je približno 36 °C. Vodi dodamo teko-če milo ali kamilice. Prizadeti del za 30–40 mi-nut potopimo v vodo, pred tem odstranimo vse,kar bi lahko oviralo krvni obtok (ura, prstani).• Za ogrevanje se ne odločimo, če se je tkivo

že naravno »odtajalo« – to se po navadi zgo-di v 24 urah. Prav tako se za ogrevanje neodločimo, če obstaja resna možnost vnovi-čnega izpostavljanja mrazu med prevozom. A

KT

UA

LN

A T

EM

A

1. stopnja:Začetni odrevenelosti prstov sledijo bo-

lečine in mravljinčenje. Koža je bleda, tu intam pomodri. Ob ogrevanju se pojavi rdeči-ca. Omrzline ne puščajo trajnih posledic.

2. stopnja:Modrikasta koža je ponekod bleda. Na

teh mestih se v 12 urah začnejo pojavljatimehurji z bistro tekočino. Posledice te sto-pnje so manjša občutljivost za mraz in do-tik ter motnje znojenja.

3. stopnja: Začetne bolečine izginejo, pojavi se po-

polna neobčutljivost. Modrikasta koža posi-vi, pojavijo se mehurji s krvavo vsebino. Po-sledica je izguba tkiva.

4. stopnja: Bolečin in občutkov ni. Temno siva bar-

va kože napoveduje obsežen propad tkiva.Pri 1. in 2. stopnji poškodovani preživi

brez izgube tkiva, zato take omrzline ime-nujemo tudi povrhnje. Globoke so omrzline3. in 4. stopnje, ko kljub zdravljenju težkoohranimo tkiva.

Po vrnitvi s K2 �arhiv Zvonko Požgaj

12

3–2005

• Omrzline oskrbimo kot rane in jih imobilizi-ramo. Mehurjev ne prediramo, ker lahkopovzročimo okužbo.

• Pomemben je hiter transport v zdravstvenoustanovo.

Če omrznjencu pravilno damo prvo pomočin ga hitro transportiramo, imamo danes v bol-nišnicah na voljo vrsto uspešnih zdravil, ki zno-va vzpostavijo krvni pretok tam, kjer ga prej za-radi okvare žil ni bilo. Zdravljenju z zdravili sev zadnjih letih uspešno pridružuje zdravljenje vhiperbarični komori, ki poteka pri prof. dr. Igor-ju Mekjaviću na Institutu Jožefa Štefana. S takokombinacijo zdravljenja smo v minulih letih re-šili prste plezalcem, ki so v nekaj dneh prišli izCentralnih Alp in celo iz Himalaje. V zadnjemčasu se nakazuje možnost, da bo zdravljenje vkomori ob ustreznem zavarovanju plačala zava-rovalnica. Kljub dobrim in sodobnim načinom

zdravljenja ter celo raziskavam na poskusnih ži-valih, ki jih opravljamo, pa pravilna prva pomočohranja svojo pomembno vlogo in je na terenunenadomestljiva.

Preprečevanje omrzlinTudi pri omrzlinah velja, da jih je bolje pre-

prečevati kot zdraviti. Vsakdo lahko sam pripo-more k preprečitvi nastanka omrzlin z dobrohidracijo, ustrezno obutvijo (bombažne nogavi-ce naj zamenjajo sodobni materiali) in oblekoter opustitvijo kajenja in uživanja alkohola. Po-sebno se morajo na hladne razmere pripravitibolniki z motnjami prekrvitve prstov. Med gor-niki, še posebno na odpravah, je popularno ma-zilo finalgon, ki vsebuje izvlečke rdeče paprikein začasno poveča prekrvitev kože. Zahteva panekaj izkušenj, saj se je ob uporabi že marsikdona snegu sezuval in si brisal mazilo z nožnih pr-stov, ker ga je prehudo žgalo.

Težko je na kratko opisati vse, kar moravsakdo, ki gre v nekoliko višje gore ali celo naodpravo, vedeti o omrzlinah. Zato svetujem do-datno literaturo, predvsem pa priporočam novipriročnik iz prve pomoči, ki je v Sloveniji tikpred izidom.

AK

TU

AL

NA

TE

MA

NNoovvoo vv PPllaanniinnsskkii zzaalloožžbbiiUčbenik Planinska šola (zbrali in uredili: Bojan Rotovnik, StojanBurnik, Tone Golnar, Franc Kadiš, Franjo Krpač, Peter Pehani, BorutPeršolja)

Najvišji vrhovi v Alpah (Tomaž Vrhovec s soavtorji: Janez Pretnar, Barbara ŠketMotnikar, Peter Pehani, Gregor Sluga, Črtomir Zavašnik in Primož Zupančič)O obeh obsežnih knjigah bomo v Planinskem vestniku obširneje pisali v prihod-njih številkah.

13

3–2005

PL

AN

INS

TV

O

Tak naslov je imela slovesna akademija, ki joje organizirala Planinska zveza Slovenije ob le-tošnjih jubilejih: 110-letnici Planinskega vestni-ka, 110-letnici Aljaževega stolpa na Triglavu in30-letnici prvega slovenskega pristopa na hima-lajski osemtisočak Makalu. Akademija je bila18. februarja ob 18. uri v Linhartovi dvoraniCankarjevega doma v Ljubljani. Na začetku slo-vesnosti je Slovenski oktet zapel Zdravljico, pokratkih uvodnih besedah Rade Polajnar, ki jepovezovala program, pa še planinsko himno Oj,Triglav, moj dom. Potem je Polajnarjeva prebra-la pozdravno pismo dr. Janeza Drnovška, pred-sednika Republike Slovenije. Pozdravni pismista poslala še monsinjor Alojz Uran, ljubljanskinadškof in metropolit, in mag. Janez Kocijančič,predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije.Opravičilo s pozdravom in čestitkami je poslaltudi Janez Sušnik, predsednik državnega svetaRepublike Slovenije. Sledil je pozdravni nago-vor predsednika PZS Francija Ekarja. V njem jepredsednik poudaril, da brez kulture ni prave-ga, popolnega planinstva in da ima Planinskivestnik še svetlo prihodnost. Županja Mestneobčine Ljubljana Danica Simšič je pozdravilanavzoče in predsedniku PZS Franciju Ekarjuizročila bronast kipec ljubljanskega zmaja (av-torsko delo kiparja Boštjana Štineta). Slovenskioktet je uvodne pozdrave sklenil s koroško na-

rodno Pastirc pa pase ovce tri in venčkom koro-ških narodnih Mi smo mi. V nadaljevanju je ba-ritonist Marko Kobal ob spremljavi citer Toma-ža Plahutnika zapel pesem Zakrivljeno palico vroki. Rada Polajnar je predstavila dosedanjeurednike Planinskega vestnika in povabila naoder sedanjega urednika, Vladimirja Habjana.Ta je izrekel kratek pozdrav, zatem pa mu jepredsednik izročil priložnostno darilo. Sledil jeslavnostni govor člana uredniškega odbora Ve-stnika Andreja Mašere, ki je povzel zgodovinonaše revije in predstavil tudi dileme sedanjegarazvoja. V nadaljevanju kulturnega programa jenastopila Marjana Lipovšek, mezzosopranistkasvetovnega slovesa. Ob spremljavi prof. Andre-ja Jarca na klavirju je zapela pesmi Uroša KrekaOj, gora ti Kaninova in Bejži, ftiček, če morešter prof. Marijana Lipovška Sem mislil snoč’ navas iti, Mrkvica, Meglice dol popadajo in Točilaje čarno vince.

Sledila je predstavitev Aljaževega stolpa naTriglavu, katerega veličino je v recitaciji poudariltudi igralec in pesnik Tone Kuntner, ko je pred-stavil Gradnikovo pesem Triglav, CankarjevegaKurenta in Kuntnerjevo K tebi prihajam. Nada-ljevanje slovesnosti je bilo alpinistično obarvano.Ob 30-letnici slovenske osvojitve Makaluja je vuvodu spregovoril Tone Škarja, načelnik komisi-je za odprave v tuja gorstva in podpredsednik

Beseda na vrhu

Predsednik PZSFranci Ekar

Član uredništva PVAndrej Mašera

Povezovalka programaRada Polajnar

14

3–2005

PZS. Člani odprave so se predstavili tudi na odruin prejeli knjižno darilo iz rok predsednika PZSFrancija Ekarja in podpredsednika PZS TonetaŠkarje. Sledil je film o prvem slovenskem pristo-pu na himalajski osemtisočak Makalu. Potem jeMarko Kobal ob klavirski spremljavi Olene Bolju-baš zapel pesmi Hrabroslava Volariča Oj rožma-rin, Frana Gerbiča Pojdem na prejo in HerasimaVilharja Mornar. Z besedami: »In jutri bo danspet potrkal na naša vrata, spet nam bo prineselpolno novosti, nove dogodke. Morda prepoznatenjegovo vabilo: Pridi, gore spet vabijo ... Prepusti-te se dnevu, prepustite se življenju in stopite v

njegovo večno krožnico novih spoznanj. Želimvam še naprej lep večer in del naj ga mine v pri-jetnem klepetu s prijatelji. Na svidenje!« je skle-nila slovesnost Rada Polajnar. Ves čas – razenmed kulturnim programom – so se na platnu vr-tele slike gorskega sveta, odlomkov iz starih Pla-ninskih vestnikov, Aljaževega stolpa in prizorov zodprave na Makalu. Cvetlični aranžma, ki je bilna odru, je bil po končani slovesnosti odnesen naDovje – v spomin Jakobu Aljažu ob 160-letnicinjegovega rojstva.

Po gradivu PZS povzel Vladimir HabjanFotografije: Irena Mučibabić

PL

AN

INS

TV

O

Makalu � Tone Škarja

Mezzosopranistka Marjana Lipovšek in pianist Andrej Jarc

Pesnik in igralec Tone Kuntner

15

3–2005

PL

AN

INS

TV

O

� Rafael Terpin � Marjan Bradeško

Po navadi jo po cestnih ključih pa tudi karpočez navižam na Stromc (poslovenjeno najbržStrmec) nad Pisancami. Zdi se mi, da šele obaskupaj, Stromc in Lokvarski grič, nekaj pomeni-ta. Tudi sicer je videti, kot bi se držala za roke:razgledna, široko zaobljena vrhova v enem gre-benu, ki se od prefarskega Jelenka vleče protiKuku nad Dolenjo Trebušo. Od presenetljivihrazgledov lahko tako na enem kot na drugemdol padeš, pa se ti ne bo nič zgodilo, le nekaj tra-ve bi utegnil pomečkati. Stromc se lišpa še zmacesnovim gozdičkom, poletnim pašnikom invisokimi senožetmi seveda. Bližnji Pisnkar sicerskoraj vsako leto vrže kakšen les ven, vendar bise smelo zaupati v njegovo treznost. Na Strom-cu je torej treba prvič globoko izdihniti: »He!«Tako!

Takoj zatem je treba zajeti novo sapo. Za di-šečimi zrelimi travami vzvalovi ves naš rovtar-

ski svet. Spodaj okrog Šebrelj in Leskovega vrhapleteniči stara Idrijca, grape z vseh strani bega-jo vanjo, grebeni vsi zeleni, le tu in tam pečev-nati, strmo spuščajo k reki. Tod so doma sence.Skozi vse božje dni se tisoč sijajnih kotičkov pre-laga iz sence na sonce ali pa narobe. Vsakega odnjih se splača posebej izbrskati iz nevednosti.

Največ je prešernih sončnih uricZgoraj se šegavo nizajo grebeni, s svojimi iz-

drtimi vrhovi bodejo v prostore nebes in delajodružbo oblakom. Vredni so vsega spoštovanja.Za Planoto, za Kojco in za Poreznom z dna Ba-ške grape plezajo vrhovi spodnjebohinjskih go-ra od Črne prsti pa daleč na zahod vsaj do Bo-gatinskega sedla. Od tod jih je videti v enem ko-su. Bolj zadaj so zataknjeni še Triglav, Lepo špi-čje pa Rdeči rob z Batognico, Peski in Krnom. Ato je že skoraj drug pogled. Slediti je treba leIdrijci proti Tolminu in se potem ogledniti

Lokvarski grič pa Govšk tudiSSaammoottnnee ppoottii mmeedd KKaannoommlljjoo iinn ddoolliinnoo IIddrriijjccee

Izpod Lokvarja uhaja pogled proti zasneženemu Poreznu

16

3–2005

PL

AN

INS

TV

O

navzgor. Le v kakšni ostri prečiščeni jeseni sovrhovi tam zgoraj čvrsto postavljeni, enkrat zazmeraj (bi se reklo).

Sijajno je. Običajno začnem blebetati sam sseboj. Zelo nekoristen opravek, kajti nikogar ni,ki bi me poslušal. Sedel bi, a kam. Le na ta za-dnjo se lahko spustim. A kaj, če sedem v travo,mi v hipu izgine pol obzorja (na vrhu, kot je pačStromc) in ves božji postanem, povežem se z ve-trom in oblaki – in naenkrat se mi zazdi neodlo-žljivo: Moram pomoliti svojemu bogu. Iz hvale-žnosti. Ves dober postanem, ves zlat. Takega bime vzela slednja ženska. K sreči jih veliko ne veza te skrivnosti.

S Stromca na Lokvarski grič je strašno kra-tek sprehod skozi gozdiček in skozi vse bolj od-pirajočo se senožet do stare laške peline. Sprotije treba zijati naokrog in na gosto srebati veliča-stje rovtarskih svetov. Vrh je zelo širok. Strminase s šebreljske pa tudi s kanomeljske strani lezlagoma unese. A unese se zanesljivo. Sprevržese v pravo ravnico. Pelina je nekje na njeni sre-di menda zato, da nanjo odložiš nahrbtnik. Lo-kvarjeva hišica tiči na kanomeljskem koncu ne-kaj metrov pod vrhom, majčkena dolinica obnjej je imela nekoč lokvico, pravijo. Ostankidavne gradnje se dajo videti v grmovju vzho-dno od hiše šele tedaj, ko listje dol pade. Kdajneki so že domovali na tej višini? Zelo rad bizvedel.

Na Lokvarskem vrhu sem bil mogoče že sto-krat. Skoraj so mi poznana vsa njegova razpolo-ženja. V spominu imam vse sijoče luči, ki se ta-ko često prek Idrijce točijo proti goram ... Do-mači so mi poletni mrčasti dnevi, ko še bližnjigrebeni izginjajo v brezglasen in le prividensvet plavin. Včasih, a bolj redko, v zaporednihtihih bliskih zatemni kakšen kot, oblaki se nalo-žijo v nasičeno svinčeno ogrinjalo, od sopare sekomaj da dihati ... Ali pa mokre megle zgodnjejeseni ovijejo vse ovinke in se le čez najbolj pre-pihane prehode kaj malega posveti. Trave so te-daj do kraja napite in nesmiselno se je ukvarja-ti z vprašanjem, kdaj bodo škrpeti dokončno za-žmokali ... Na zimo je prvi avtobus do Oblako-vega Vrha zgoden, dan pa pozen. Da se pohite-ti in pripihati pred soncem na vrh. Požirek ka-čje sline takrat neverjetno dopolni dogajanje.Ob pelini je pametno prečemeti čarobne tre-

nutke, ko prvi sonček oblizne štrleče pomrznje-ne, v belo oblečene bilke. Z vzhoda se ulije mor-je rdeče luči, škrlat, ki se neopazno preobrača voranž ... Vsega imam v spominu, a daleč največje prešernih sončnih uric.

Sončijo se vasi in premlevajo zeleni svetovi

Od tod je videti več kot pol cerkljanske deže-lice. Čez vse tri šebreljske vasi in njihove Kovkese pogled spelje še prek zadnjih polj in košenicdo enkratne cerkvice sv. Ivana na robu planote,hudo strmo nad Reko ob Idrijci. Na oni stranireke se pokonci postavljajo novi bregovi, spelja-ni do novih vrhov in prehodov, vmes se sončijovasi, ena za drugo, vsaka s svojim imenom, vsa-ka s svojim upečatenim življenjem. Cest od todni videti. Veliko današnjih vsakodnevnih potrebje zataknjenih v kraljestvu zelenega. V slutnjahse premlevajo celotni zeleni svetovi.

Poplesujem čez arnikine trate. Arnika, kozjabrada, prvi primožki – vse rumeno. Vmes tu intam brstična lilija v odpiranju. V gozdu, v var-stvu senc, se more občudovati na stotine tur-ških lilij, ki se prav tako te dni razcvetajo.

Na Stanu se cesta razcepi, pozimi plužena sespušča na Oblakov Vrh in v Šebrelje, malce slab-ši krak se potegne čez Rzelj do Idrijskih Krnic.Nad Bočem se z makadama stopi na asfalt, pokaterem se skoraj čez Jelenk (1107 m) pride doFare (Spodnja Idrija). Potegnil sem jo sevedaproti Krnicam. Za Rzeljem (1018 m), kjer se ce-sta rahlo spušča po kanomeljski strani, je ob po-ti in nad njo videti kar pogosto kranjsko lilijo. Tedni je že rahlo čez. Nad Krnčanom in nad Bo-čem je ob borovih obronkih včasih cvetela prinas redka rdeča naglavka. Napel sem oči, a vi-deti ni bilo nič. Zakaj? Nekaj gozdnih obronkovso odpičili, polikali so košenijo proti Krnčanu inBoču, na kanomeljsko stran so pa kar s ceste za-sipali po grapah. Rastišče je na ta način najbržuničeno. Lepo je pa videti na travniku nad ce-sto, kako družno odpirata kimaste cvetovekranjska in turška lilija.

Krnice so visoko postavljena, razgledna intudi svečana vas. Hiše (vsaj te, ki so pozidanekolikor toliko na ravnem) so obnovljene, polep-šane. Zdi se, da se vaščani zavedajo naravnih

17

3–2005

PL

AN

INS

TV

O

čudes svojega kraja in hočejo pri tem krajini po-magati. Pašništvo ni previsoko breme. Vse koše-nije le ne gnojijo. Rastlinska pestrost je tu intam ob poti še močno opazna.

Zaženem se v klanec mimo nekdanje vašketrgovinice, v kateri je dolga leta delala Bočarje-va Stana. Kakor slišim, zdaj stresa svojo prešer-no nrav vnukom, ki jih je baje kot listja in trave.

Kjer nekaj malega šteje le razkošen pogled

Nad zadružnim domom (ali kulturnim) innekdanjo trgovino je v senci za ovinkom zraslanova cerkvica. Kar se da nova je. Projektiral joje prejšnji idrijski župan. Posebej zvoniku je dalnekam polnejšo podobo, češ saj gre vendar zasv. Florjana.

Cerkvico bi bilo vredno postaviti na kakšenimenitnejši in preglednejši kraj, a se v tej stvarivaščani menda niso niti pošteno zagreli. Če sto-ji kar se da blizu glavne asfaltirane ceste, je paja dobro! so si gotovo mislili. In pri tem bo osta-lo.

Iz rajde in mimo spominske plošče (tod se jehudo partizanilo) se klanec le še vleče. Na levise je v mladem smrekovju skoraj posušilo nek-danje zanimivo jezerce, da ne rečem mlaka. Ce-sta se potegne potem pod Kalom (na karti pišeBrezov grič – 1057 m) do stare hiše desno ob po-ti, kjer se od zmeraj reče Na Kamutejš. Kakšnopresenetljivo ime! Mogoče posmehljivo? Ka-

mut pomeni v idrijskem narečju isto kot komo-dno, lagodno, na lahko, brez težav in sitnostipridobljeno. Pa res! Na višini tisoč metrov, kjerse vsako leto dočakata prvi in zadnji sneg v de-želi, kjer nekaj malega šteje le razkošen pogledčez Kanomljo proti Vojskemu in Golakom!

Na Kamutejš zapuščam asfalt. Mahnem jopo stari krniški poti skozi Govšk proti Fari. Pra-vijo, da je bila to za Krničane včasih najbližjapot do nedeljske maše pri Mariji na skalci priFari. Lepo speljana je bila dobro uhojena, že karzlizana. Tega mora biti že dolgo. Cesta in avto-mobili so potem storili, da se je na odlično ste-zo popolnoma pozabilo. Zarasla se je. Nekepomladi (tudi tega je že dolgo) sva se s sinčkomzagnala po njej v Krnice in sva posekala nekajborovcev, rastočih sredi poti. Danes se stezi do-bro piše. Očiščena je in tekoča, čeprav vodi podocela zapuščenih krajih.

Pod Kamutejšem se voznik spusti v razdra-panih kljukah na Kovk. Hiša je bila pred letispremenjena v »nedeljski« vikend, a je medtemznova opustela. Trave so obupno visoke. Le hla-dna voda še vabljivo klokoče v korito. Na levičez bližnjo grapo še životarijo Zgornje Jurice,Pack na desni tja proti Žirovčkovi planini pa od-haja na lepše, slišim. Seli se drugam.

Na travničku nad Kovkom sem že dostikratpočival, spominjam se ga še docela kmečkega.Zlahka si omislim medtem sesuto štalo in do-plar na ravnici za hišo. Danes je vse zeleno, kro-

Ko se nad idrijskimi grapami razpre svet. Nad Govškom.

18

3–2005

šnje vse bolj vsiljivo skrivajo nekoč razkošno ne-bo.

Steza se pod hišo spelje v gozd do zidane ka-pelice. Po kipcu bi sodil, da je Marijina. Zakaj sojo postavili v tej blagi samoti sredi klancev.

Nekoliko niže skočim čez vodnato grapo, kiz leve prinaša poskočne glasove v senčno buko-vo mejo. Nad nekdanjo brvjo je kmet iz Zgor-njih Juric imel svoj vodni mlin. Ogrodje se še davideti.

Steza se prebrisano spušča vGovšk

Naprej se steza prebrisano, a kar naglo spu-šča. Na svetlih toplih kovkih, ki jih vse obcoklja,se iz globine že sliši godrnjanje Govškove vode.Čez pot ohlapno napeto žico je treba prestopiti.Je to znak, da v Govšku tudi letos pasejo? Je! Kogrem mimo hlevčka, iz teme vame pozeva de-bela konjska glava, da kar trznem. Nehote sto-pim hitreje, pod hišo, pod kozolcem. Govšku so

včasih rekli Spodnje Jurice, to sem prebral. Ževrsto let domačija sameva, zadnje čase se pole-ti na odprtem pase kakšno osamljeno konjskobitje. Cimbarji zreli cepajo v travo, kakšen sr-njak zaide mimo, sonce vztrajno opravlja vsako-dnevno delo. Rastline dokončno zagrinjajo ne-koč s trudom izkrčen govškarski svet: njivico,košenijo, gmajno.

Po nekoč vozni poti gre v dolino samo od se-be. Vse bolj glasno je. Govškarska grapa se hitropribližuje. Nagla je in poskočna. Ob njej se ko-rak še nekoliko potegne. V osoji še cveto pega-ste kukavice, za cel vrt jih je. Nekaj naloženihdrv čaka ob kolovozu. Most čez Govšk je videtinov.

Pod Bazovikom se stopi iz grape na presve-tljene in bahave kanomeljske travnike. Z vso ih-to se upre poznopomladansko sonce, v kožo karzasmodi. Dolinska cesta Spodnja Idrija-OblakovVrh je skrajno blizu. Čaka me še pot do Fare. Nebo prehudo. Mimo Madžurije se potegnem doPoklona, to pa je že tako rekoč pri Fari.

Z druge strani Kanomljice me gleda zarašče-na Ribnica. Tam je bila še leta 1908 za deklomoja stara mati, Franica so ji rekli. Imela jeobupno čedne, dolge črne lase, imela je štiriin-dvajset let. Moj stari oče Štefuc jo je 1909. letaprav tam preplavšal. Takrat je bil vdovec s štiri-mi otroki, s knapovsko plačo in rudniškim sta-novanjem v Cegovnici. Franica, ki je imela le šedva brata, pa je v Ribnici pasla, žela, pomagalapri spravilu sena, klekljala in hodila k maši vprefarsko cerkev. Tistega odločilnega leta je to-rej zapustila ves ta kmečki red od zime do zime,odpisala je vse od nekdaj utečeno in v prirodneojnice utirjeno življenje, vzela je precej starejše-ga vdovca s štirimi napol odraslimi otroki inprevzela najbrž zaželeno vlogo zakonske ženein matere. V naslednjih desetih letih je spravilana svet pet potomcev, med njimi tudi mojegaočeta.

Zdaj, ob koncu tega zapisa, lahko le še poki-mam samemu sebi: Tako je! V kanomeljski Ri-bnici, ki danes tudi že sameva, se začenjajo vsetvoje poti čez Oblakov Vrh! Brez Ribnice bi tibolj malo migal prek Lokvarja in čez Stan! Bodržalo. Vse poti so življenjske, vse se nekoč innekje začenjajo. Če so planinske, so tudi žmah-tne. O njihovih koncih pa ne bi razmišljali.P

LA

NIN

ST

VO

Govšk hrumi v dolino

19

3–2005

PL

AN

INS

TV

O

� Jože Drab

Mladi radi hodijo na izlete v naravo. A mno-gi se že pri malo večjem naporu sprašujejo, če-mu napor - in odnehajo. V svoji nemoči in leno-bi prevzamejo zguljeni rek: »Gora ni nora ...« Nasrečo pa je tudi nekaj takih, ki jim nobena str-mina ni pretežka in nič v gorah odveč. Zadnjaleta je takšnih čedalje več. Vsako leto poteka tu-di srečanje in tekmovanje »Mladina in gore«. Te-kmovanje je namenjeno spodbujanju osnovno-šolske mladine k učenju in spoznavanju osnovgorniške (planinske) vzgoje, opreme, gorstev,varstva narave ... ter medsebojnemu spoznava-nju in druženju. V ekipi so lahko štirje osnovno-šolci predmetne stopnje, mlajši od 15 let, včla-njeni v planinsko društvo. Res vsi poudarjajo,da je pomembno sodelovati in se družiti medsabo, ampak, roko na srce, vsi, ki so prišli, si že-lijo zmage. Druženja med ekipami je zanemar-ljivo malo, udeleženci se po večini pogovarjajoznotraj svojih ekip. Predtekmovalno napetostmed ekipami blažimo le tisti mentorji ekip, ki sepoznamo in se prijateljsko pogovarjamo.

TekmovanjePrišel je 15. januar 2005, ki smo ga težko in

hkrati kar malo s strahom pričakovali. Letos jebilo državno tekmovanje na OŠ Frana Erjavca vNovi Gorici. Na tekmovanje se je uvrstilo 35najboljših štiričlanskih ekip iz vse Slovenije, kiso svoje znanje pokazale že pred dvema mese-cema na treh področnih (regijskih) tekmova-njih, med njimi tudi ekipa naše osnovne šoleSostro in PD Ljubljana Matica. Na regijskem te-kmovanju v Semiču so se štirje fantje ekipe»GRS - gremo raje spat« z drugim mestom zane-sljivo uvrstili naprej na državno tekmovanje.

Po mučnem čakanju na začetek, ki je zamujalza več kot pol ure, se je začelo prav zabavno. Naj-prej smo iz grl otroškega pevskega zbora zasliša-li pesem »Oj, Triglav, moj dom« in vstali, kot se zagorniško himno spodobi. Takoj ko smo posedli,smo zaslišali »Zdravljico« in seveda spet vstali. Kosmo spet sedli, pa je zadonela še »Oda radosti« -evropska himna - in spet smo morali vstati. Sle-dil je zanimiv kulturni program šole prireditelji-ce, za njim pa nekaj pozdravnih govorov.

Nato se je začelo zares. Tekmovanje je poteka-lo v dveh delih. Prvi je bil pisni. Ekipe učencev soodšle v učilnice na pisanje testov. 45 minut za 30vprašanj. Medtem ko so se otroci potili ob težkihvprašanjih, smo imeli mentorji sestanek v zborni-ci šole. Pogovarjali smo se o svojem delu z mladi-mi v gorah in težavah pri novem računalniškem

PL

AN

INS

TV

O

Mladina in gore 2005

V finalu se je pomerilo osem ekip � Tadej Baša

20

3–2005

PL

AN

INS

TV

O

prijavljanju ekip na tekmovanje. 45 minut je hitrominilo in mentorji smo se spet pridružili svojimekipam, ki so medtem že končale pisanje testov.Večina tekmovalcev je samo zmajevala z glavamiin se smejala: »Težko je bilo, zelo težko ...!«

Po kosilu v šolski jedilnici, ko smo se najedlijote, hrenovk in krofov, smo se s polnim trebu-hom odpravili na sprehod po okolici. Najprejsmo odšli v Kostanjevico, v kateri je v samosta-nu zadnje počivališče francoskih kraljev Burbo-nov. Za gornike je bil zanimivejši razgled. Ker jebil lep dan, se je videlo vse do kaninskega po-gorja. Sestopili smo do novega trga pri železni-ški postaji, ki povezuje obe Gorici, nato pa se pouri in pol vrnili v šolo. V tem času so organiza-torji popravljali teste. Vprašanja so bila res tež-ka, to pove že podatek, da tako malo točk ekipena dosedanjih tekmovanjih še niso zbrale.

FinaleOsem najboljših ekip se je uvrstilo v finale.

Naša želja se je izpolnila, saj smo se kot tretjanajboljša ekipa uvrstili v drugi del tekmovanja.

V tem finalnem delu so ekipe pred polno dvo-rano odgovarjale na vprašanja v obliki kviza.Vprašanj je bilo 12 (6 lažjih in 6 težjih); pri temse je 8 vprašanj nanašalo na splošno gorniškoznanje, zadnja 4 pa so bila vezana na temo leto-šnjega tekmovanja - Trnovski gozd. Na večinodvanajstih vprašanj so ekipe odgovarjale hkrati,tako da so tekmovalci napisali odgovor na list inga pokazali žiriji in gledalcem. Za vsako vpraša-nje so imeli 30 sekund časa. Drugače je bilo pripetju gorniških pesmi - vsi štirje so morali sku-paj zapeti eno izmed dveh pesmi, ki so ju izžre-bali - in pri opisu dela gorniške opreme, ki so ganašli v škatli.

Popoln odgovor je bil vreden dve točki, pra-vilen, a nepopoln, eno, napačen pa nič. Vsakaekipa je imela možnost enkrat vložiti planinčka,ki ji je podvojil število točk pri odgovoru. Te-kmovalna žirija je odgovore ocenila in svojeodločitve tudi strokovno utemeljila. Nekateravprašanja v finalu so bila lahka, druga pa precejtežja. Na nekatera ni znala pravilno odgovoritinobena ekipa. Po mojem mnenju tudi zaradikriterijev. Če mlajši najstniki ne znajo, pa vi po-vejte, dragi bralci: »Kakšna je razlika med stra-niščem na štrbunk in suhim straniščem oziro-ma kakšna stranišča imajo sodobne koče?«

Poleg znanja je bilo treba imeti tudi malosreče. Le tri ekipe so popolnoma unovčile pla-ninčka. Prav te tri so bile že lani na prvih trehmestih in tudi letos so pred zadnjim vpraša-njem prepričljivo vodile. Tukaj mi spomin uideza leto dni nazaj, k tekmovanju MIG 2004 v Ru-šah: pred zadnjim vprašanjem je bila moja eki-pa GRS (PD Ljubljana Matica) v vodstvu skupajz ekipo Markacije (PD Fram) in le za eno točkopred ekipo Mravlje (PD Nova Gorica). Zadnje

EKIPA PLANINSKO DRUŠTVO OSNOVNA ŠOLA ŠT. TOČKGRS - GREMO RAJE SPAT Ljubljana Matica Sostro 16 (35)MRAVLJE Nova Gorica Frana Erjavca 13 (35)MARKACIJE Fram Fram 13 (34)MENINA Gornji grad Frana Kocbeka 10 (35)JAVORNIK Javornik Črni vrh 9 (43)SVIZCI Srednja vas - Boh. Bistrica dr. J. Mencinger 8 (40)KROKARJI Novo mesto Bršljin 8 (32)ZNUCANI GOJZARJI Medvode Simona Jenka 8 (32)

V oklepajih so točke po prvem delu - testu, ki ne vplivajo na finalni del.

GRS – Gremo Raje Spat � Asta Gregorič

21

3–2005

vprašanje nas je pokopalo in pristali smo na 3.mestu, zmagale pa so Markacije. Ali se bo zgo-dovina ponovila?

Zmaga!Letos je bilo, kot rečeno, pred zadnjim vpra-

šanjem spet zelo napeto: GRS je vodil za točkopred Mravljami in Markacijami. In zadnje vpra-šanje je bilo eno najtežjih: »Kaj je alternacijadrevesnih vrst?« Kar verjeti nisem mogel, da somoji fantje vedeli pravilen odgovor, drugi ekipipa ne. Zgodovina se ni ponovila in končni vrstnired prvih treh ekip je bil glede na lani obrnjen.Mravlje in Markacije so se z dodatnimi naloga-mi pomerile za 2. mesto in to so - tako kot lani -zasedli Novogoričani. Za razvrstitve na 6., 7. in8. mesto so se ekipe pomerile v hitrostnem vo-zlanju vpletene osmice. Veselje v naši ekipi jebilo nepopisno, saj smo tak rezultat že nekaj ča-sa neuspešno lovili. Res je PD Ljubljana Matica

zmagalo tudi pred štirimi leti, vendar z drugoekipo iz druge šole. Vsekakor pa so vse te našeuvrstitve v finale potrditev dobrega dela z mla-dimi, tako mentorjev na šolah kot tudi vodnikovMO društva na izletih ter letnih in zimskih ta-borih. In kot je dejala voditeljica tekmovanja, jezmagovalna ekipa očitno dokazala, da niso lespali, ampak so se dobro pripravili na tekmova-nje.

Takšen je bil razplet po koncu vprašanj fi-nalnega dela.

Za nagrado se bomo udeležili enotedenske-ga visokogorskega trekinga v pogorju Piz Berni-na v Italiji. Jeseni bomo v PV napisali, kako smose imeli. Že zdaj pa vas vabimo, da se pripravi-te in udeležite državnega tekmovanja naslednjeleto, ko bo potekalo na prenovljeni osnovni šoliSostro v vzhodnem delu Ljubljane.

V ekipi »GRS - gremo raje spat« so bili: Do-men Drab, Anže Birk, Miha Groznik in BlažBirk.

PL

AN

INS

TV

O

� Milka Bokal

Jutranja zimska pokrajina se razprostirapred menoj. Z mešanim gozdom poraščen hrib,drevje ob vodi, kjer se grič spusti v ravnino, inprazno polje so pobeljeni s sivo-belo kopreno iv-ja. Vse je zmrzlo in zemlja čaka sneg. Iz hiš bo-dejo svedri dima.

Pas neba nad obzorjem proti Dobrovi je sve-tlo oranžast. Nekoliko nad Sredenjskim hribompa na še temačni podlagi blešči zvezda. Ali jedanica? Edina je še ostala od črede, ki se je pa-sla po nebu ponoči. Koliko časa bo vztrajala vjutranji svetlobi?

Na zahodni strani je nebo skoraj vijoličasto,le tik nad obzorjem je svetlo modro. Cerkev naLovrencu je nenavadno bela; snežno se odraža-jo zidovi v nastajajočem dnevu. Kot da bi svetlo-

ba dneva hotela poudariti, da je še neka drugaplat življenja, ne samo tista, ki jo nakazujejoprižgane luči avtomobilov, ki hitijo v Ljubljano.Pogled na nebo zvezdo še z lahkoto najde, a ječedalje manjša in bledi.

V svetlobo porajajočega se dneva so vzleteliprvi ptiči. Kot majhne črne kepice švignejo čezsvetleče nebo in izginejo v vejevje gozda. Poz-dravljajo lep dan. Barvitost zahodnega nebabledi, modrine skoraj ni več. Cerkvica na Lov-rencu se je običajno belo pobarvala, drugačekot prej, ko se je še odražala na temini neba.Nekdo se s psom sprehaja ob Gradaščici. Zna-menje pradavnega življenja razodeva. Tam sebelina ivja razteguje v širokih pasovih; kot da biponoči zapadel sneg.

Zvezda nad črnino gozda pa še vztraja. Bo-juje se s svetlobo dneva. Nad Babno Goro je ne-

ZvezdaPPoodd LLoovvrreenncceemm ssee rroojjeevvaa nnaajjkkrraajjššii ddaann vv lleettuu

22

3–2005

bo že manj oranžasto in pričakuje sonce. Svetle-je postaja. Ptiči se vse pogosteje spreletavajomed bližnjimi hišami. Zdaj so se našli v jati in vvalujočem letu brzijo po zraku, zdaj z razprtimi,zdaj s k telesu stisnjenimi krili. Ko vztrepetajo sperutmi, za nekaj trenutkov dvignejo svoj let,potem se zdi, da bodo padli na tla, a jih zamahkril spet dvigne. Oko zvezdo že išče. Komaj sve-tla, bela pika je še. Njena mlečna podoba se bopočasi stopila s svetlobo.

Sprehajalec se vrača in pes se od časa do ča-sa ustavi in povoha zemljo. Kaj neki išče v zmr-znjeni grudi? Vrh Lovrenca je že zažarel v rde-čkastem soju. Cerkvica se je iz bele pobarvalarahlo rdečkasto, le streha je izrazito rdeča. Tan-ka črta letala se riše na vzhodnem nebu. Okokomaj še najde belino zvezde. Če se pogled odnje odvrne, jo potem težko najde. Ura je 7.50.Tam, kjer bo vzšlo sonce, nebo že belo blešči.Spomnim se, da bo danes lok sonca na nebunajnižji; najkrajši dan v letu se rojeva. Nad de-lom vzhajajočega neba se precej blizu natančnopokaže letalo; oblika je izrazita, leti v vodorav-ni črti nad krivinami hribov.

Zvezda še ni izgubila svoje pikice. Razdaljamed njo in gozdom se nekoliko veča. Lovrenc žemočno žari. Rdeča barva strehe na cerkvi je šemočnejša. Tudi vršiček Starega gradu je že mo-tno osončen. Od kapele na vrhu se na desnovlečejo črte rahle megle. Nekaj se močno zasve-ti na vzhodnem nebu, svetloba pojenja in spetzasije. Je to spet letalo? Pikica zvezde se še naj-de. Pogled v vzhajajoče nebo je skoraj boleč.Bleščava na nebu se širi. Zdaj že vem: ta blešča-va bo popila »mojo« zvezdo. Ura: 8.05.

Drevesa na Sredenjskem hribu so zdaj šeizrazitejša, zlata bleščava za njimi sili skozi vejein jih črno izoblikuje. Pod njimi proseva valovi-ta črta zemlje, od koder se poganjajo v nebo. Izzemlje rastejo kot kakšne metlice. Tudi hribiproti Dobrovi nad Babno Goro so že motnoosvetljeni. Pikica na nebu je drobna bodica.Ura: 8.13. Ne smem odmakniti pogleda od nje,če ne, je ne bom več našla. Ko to zapisujem, jenaslednji pogled ne najde več. Zaman nape-njam oči. Blešči se mi. Zvezda je izginila v beli-ni neba novega dne. Ura: 8.20.

Svetloba jutra je nekaj utopila, a bo čez ne-kaj časa porodila sonce. P

LA

NIN

ST

VO

Lovrenc (gora) in Kalvarija (Stari grad) nadPolhovim Gradcem � Marjan Bradeško

23

3–2005

11889955--11996611

� France Zupan

Fotografija je v zgodovini Planinskega ve-stnika bila – in je še – tako po dokumentarni kotpo estetski plati pomemben in samoumevendel revije. Kaj pa ilustracije, risbe, narejeneprav za Vestnik?

Za zdaj mi je uspelo pregledati le del gradi-va, vendar je že jasno, da po starih številkah PViščem nekaj, kar se sicer le občasno pojavlja, pavendar poživi vsebino in da porumenelim stra-nem poseben čar. Naštel sem približno 350 ilu-stracij, nastalih v obdobju štiridesetih let – od1921. do 1961. – vinjet, inicialk, po tehniki pre-težno risb s tušem, nekaj akvarelov in repro-dukcij oljnih slik. Če sledimo tradicionalni deli-tvi na krajino, figuraliko in tihožitje, je v ospre-dju krajina, podobe gora, vrhov in sten z vrisa-no smerjo vzpona; pravzaprav tehnične alpini-stične risbe, vendar ne brez estetskih ambicij.Mednje sodijo tudi risbe različnih vozlov, te-hnik varovanja, rabe cepina, spuščanja ob vrvi,priprave bivaka in celo nekaj o smučarski tehni-ki. Tihožitja s starimi predmeti, ki so jih upora-bljali lovci, drvarji in pastirji, pa tudi s plezalnoopremo tistega obdobja najdemo v vinjetah ininicialkah, naslovnicah in priložnostnih spo-minskih risbah. Figuralika, dramatične upodo-bitve plezalcev, pa je bila v modi predvsem vpetdesetih letih, pozneje jo je povsem nadome-stila fotografija. Posebna zgodba so članki z lah-kotnejšo vsebino, h katerim so uredniki vsako-krat srečno pritegnili odlične slovenske karika-turiste.

Kot rečeno, bila so suha in debela leta. Vzro-kov je več: urednikova osebnost, sodelavci Ve-stnika, ki niso vešči samo pisanja, ampak tudi ri-sanja, in se hočejo izraziti tudi likovno, ne samoz besedo, navsezadnje tudi okus dobe, uredni-ški koncept, finance ... Tako v desetih letih, od

1921. do 1931., nisem našel ničesar, šele 1932.se je v Vestniku pojavila perorisba skalaša Her-berta Drofenika, in sicer severna stena Cmira zvrisano novo smerjo – torej začetek nečesa, karsmo pozneje pogosto srečevali.

Zato pa je letnik 33 prijetno presenečenje.Najprej barvna reprodukcija Jalovca v jutranjisvetlobi, oljna slika Valentina Hodnika. Prezgo-daj umrli Hodnik je bil mojster zimskih razpo-loženj, rožnatih oblakov in hladnih modrikastihsenc pod stenami, ki jih je lepo uravnovesil s to-plimi barvami Jalovčevega skalnega masiva.

Pa to še ni bilo vse. Dr. Henrik Tuma je opi-sal svoja mlada leta v gorah (Turistika izza mla-dih let) in tedanji urednik je za duhovito pripo-ved s pravim posluhom pridobil Hinka Smre-karja, znamenitega karikaturista (leta 1942 so

PL

AN

INS

TV

O

Ilustracije in risbe v Planinskem vestniku

PV 1933, str. 157: Mladi Tuma se po slapu drsa v tolmun. � Hinko Smrekar

24

3–2005

neškodljivega, priletnega umetnika ustrelili ita-lijanski okupatorji).

Smrekar je v svojem značilnem slogu narisaldve ilustraciji: na prvi se kmet in kmetica sme-jita mestno oblečenemu turistu Tumi za njego-vim hrbtom, na drugi pa se mladi Tuma, po te-danji modi oblečen v suknjič in dolge hlače, ve-selo drsa po zadnji plati po slapu v tolmun. Pi-salo se je leto 1882 in očitno je Tuma že tedajzganjal tisto, kar danes imenujemo »canyo-ning«, spust po soteski ... Kdo je torej začetnik temodne zadeve? Odgovor je v Planinskem ve-stniku 1933!

Za ta letnik je Smrekar narisal še vinjeto,simbol piparjev, in za članek Henrika Lindtner-ja Planinski piparji risbo, na kateri pipar v ir-hovkah, s klobukom in z dolgo palico, okrašenos planinskim cvetjem, objema mladega možačez rame in ga vabi iz temne izbe v svetlo nara-vo. Vidimo ju s hrbtne strani, v temnem okviruvrat, za njima pa s soncem obsijano gorsko po-krajino, torej motiv, ki ga v likovni umetnostipogosto srečamo – tudi v filmu, v katerem JohnWayne odhaja iz temne lope v sončno deželoDivjega zahoda ...

Smrekar je narisal še pogled na Šent Jošt invinjeto sedeče žene, ki opazuje gorsko pokraji-no, potem pa v Planinskem vestniku ni več so-deloval. Naslednje leto, 1934., se je pojavilo no-vo ime: Elo Justin, grafik in ilustrator, lesorezecz občutkom za nasprotja med svetlim in te-mnim, za rahlo elegično razpoloženje in elegan-tno linijo. Ilustriral je članek o turnem smuča-nju (avtorica Mara Mohorič). Snežna planjava,porisana s smučinami, je motiv, ki naznanja ve-dno bolj popularni zimski šport, smučanje. Šedolga leta pa so se v Vestniku pojavljale Justino-

ve razpoloženjske vinjete, poetične podobe do-mišljijskih gorskih vrhov, skal in rož, ki jih je ve-dno prijetno pogledati. Majhne mojstrovine zznačilnim ovalnim oblakom v ozadju.

Letnik 36 je prinesel dragoceni članek, boljerečeno, razpravo dr. Rajka Ložarja Slovenskeplanine v risbi in sliki s številnimi reprodukcija-mi, ki pomenijo temeljno delo na področju »pla-ninskega« slikarstva na Slovenskem: vsi, ki smokdaj pisali o njem, smo se oprli na Ložarjevo pi-onirsko delo.

Ta letnik je prinesel še nekaj: humoristično pi-sanje Janka Mlakarja Nekaj o morfologiji planin-cev z znamenitimi karikaturami slikarja in kipar-ja Nikolaja Pirnata. Ta je upodobil klasične ose-bnosti, pravzaprav kreature slovenskega planin-stva: »Navadnega planinca«, »Planinskega vriska-ča«, »Planinskega voluharja« in »Planinskega gra-beža«. Njihove potomce še vedno tu pa tam sreča-mo po naših gorah in planinskih postojankah.

V letniku 39 se je prvič pojavil Vlasto Kopač,pripadnik nove alpinistične generacije, študentarhitekture pri prof. Plečniku. S svinčnikom na-risana risba jugozahodnega grebena Planjave z

PL

AN

INS

TV

O

PV 1934, str. 25: Vinjeta �Elko Justin

PV 1936, str. 230: Navadni planinec (Homo alpinus vulgaris) � Nikolaj Pirnat

25

3–2005

Macesnovca z vrisano smerjo zimskega vzponaje bila začetek njegovega dolgoletnega sodelo-vanja v Planinskem vestniku. Njegove perorisbesten in vrhov s smermi vzponov, tehnične risbe,vinjete, zemljevidi in zapisi domačih imen pri-čajo o izredno dejavni osebnosti, tesno poveza-ni z gorami. Odlikuje jih čista, precizna, mehkalinija šolanega arhitekta. In seveda poznavanjegora »iz prve roke«. Aktiven je še danes, pri dva-indevetdesetih letih!

V letniku 40 so njegove risbe z odprave Aka-demskega SPD v Durmitor, v letniku 41 pa ris-be za članek Slavka Peršiča Cepin, planinčevoorodje.

Nato je sledil pretres: druga svetovna vojna,okupacija in razkosanje Slovenije. Planinski ve-stnik je – v omejenem obsegu – še izhajal. Še ve-dno so bile v njem nostalgične Justinove vinje-te gorskih vrhov, toda ti so bili za prebivalce»Ljubljanske pokrajine«, ki so tedaj sestavljalibralstvo vestnika, nedostopni. Pisci so obujalispomine in odkrivali dolenjske in notranjske»ture« v obdobju, ko je bil ogrožen obstoj male-ga naroda in so prav spomini pomagali prežive-ti in obenem vzbujali upanje. Tako je GregorSkalar (psevdonim, za katerega še nisem čisto

prepričan, čigav je) za letnik 42 napisal List izcepinovega dnevnika. Cepin polomljen ležimed staro šaro, gospodar pa, še slaboten in ne-bogljen, okreva po padcu v gorah. Težko je, to-da cepin se že veseli dneva, ko bosta spet skupajšla v sončne gore ...

Arhitekt in slikar Boris Kobe, ki je v tem le-tniku prispeval tudi druge ilustracije, je na tejupodobil ropotarnico, polomljen cepin, oko-vanke, različno šaro in pogled skozi okence nalastnika cepina, ki mu pomaga mlado dekle. Ča-su in besedilu primerno je v ospredje narisalmišnico, v katero leze miška.

Kopač je v letniku 43 prispeval risbe Dolo-mitov in Mt. Blanca, v začetku letnika 44 pa ris-bo Škrlatice. Ker je sodeloval v odporu in bil iz-dan, so ga januarja 1944 odpeljali v koncentra-cijsko taborišče Dachau. Živ je dočakal konecvojne in v Planinskem zborniku 1945, ki ima nazačetku Pirnatovo risbo partizana s puško, ženajdemo Kopačevo risbo vzpona na Pik Stalina.

Konec vojne je pomenil veliko prelomnico.Tudi za Planinski vestnik, katerega ime se je zadve leti spremenilo v Gore in ljudje. Naslovnostran je oblikoval in izrisal Vlasto Kopač, ki jebil tudi sicer navzoč z risbami in ilustracijami:načrtom za bivak pod Skuto, risbami stare kočepod Kamniškim sedlom, Gran Paradisa in Gri-vole ter zahodnega pobočja Velike Planine s fo-netično zapisanimi domačimi imeni, pa tudi zilustracijami za Modčev članek Skozi okno vPlanjavi in prav tako Modčevo Novodobno spu-ščanje po vrvi.

Bogate in kakovostne ilustracije so tudi v le-tniku 1947. Največji delež je spet Kopačev (Za-trep bistriške doline s fonetično zapisanimi do-mačimi krajevnimi imeni, Pik Engelsa in PikMarksa, Skuta z Dolgih sten, Piz Bernina, števil-ne vinjete). Prav ta mala tihožitja je treba pose-bej omeniti, saj so na njih predmeti iz vsakda-njega življenja in dela pastirjev in drvarjev, do-mačinov iz bistriškega konca, ki so mu bili šeposebno blizu. Drvarska sekira in cepin, čedra,mehur za tobak, dereze žabice, lesena krošnja,pastirske cokle, sami predmeti, ki so naglo izgi-njali in jih je Kopač ohranil v podobi in naši za-vesti, kot je pozneje ohranil tudi prastaro arhi-tekturo Velike Planine in značaj pokrajine, zakaterega se je kot arhitekt posebej zavzel. P

LA

NIN

ST

VO

PV 1947, str. 69: Plezalec v sneženi steni� Marjan Keršič-Belač

26

3–2005

V tem letniku revije Gore in ljudje se je pr-vič pojavil kot pisec in ilustrator veliko ime na-šega alpinizma, mladi Marjan Keršič Belač, ki jekar sam z risbami opremil svoji zgodbi iz težkihsten, tesnobni in dramatični. Takrat je bilo zanjznačilno heroično razumevanje alpinizma, ver-jetno pod vplivom filmov Luisa Trenkerja, ki jihje gledal kot mlad fant že pred drugo svetovnovojno. Njegova risba je bila ostra, še trda. Raz-položenje, ki diha iz njegovega besedila, je sku-šal še poudariti tudi z držo in gibi figur in mra-čno atmosfero.

Naslednje leto, 1948., je bil stari, dobri Pla-ninski vestnik spet nazaj. Med opisi plezalnihvzponov je bil prijetna sprememba članek dr.Antona Debeljaka o potepanju po Gorjušah skarikaturo avtorja članka in dr. Jožeta Rusa, de-lo akad. slikarja, odličnega risarja Franceta Ur-šiča.

Marjan Keršič Belač je v tem letniku narisaljužni raz Turske gore in vinjete, podobne tistim,ki jih je nekoč vrezal v les Justin. Z risbo Desc-hmanove koče, starega Šestovega Planinskegadoma in Tožbarjevega znamenja v Trenti pa seje prvič – in tudi zadnjič – pojavil v Planinskemvestniku eden najbolj samosvojih in duhovitihplaninskih piscev, odlični lesorezec in slikar, tu-di sam alpinist, Edo Deržaj.

V letu 1949 je Pavel Kunaver, tako kot že ve-čkrat prej, z akvareli in risbami popestril svoječlanke o naravnih znamenitostih naših gora,Marjan Keršič Belač pa je risal ostre vrhove igelnad Chamonixom.

Je pa zato letnik 1952 naravnost razkošen.Marjan Keršič Belač je ilustriral članek France-ta Avčina O raznih načinih varovanja z vrvjo.Tisti brhki plezalec (po Belačevi Plezalni tehni-ki je bila optimalna višina 170 cm!) v žametnihpumparicah, debelih (rdečih) volnenih doko-

lenkah, plezalnikih in platneni sivi vetrovki,prepasan z vrvjo, ki prikazuje pravilno varova-nje, je bil seveda Belač sam. Resnici na ljubo paanatomija človeškega telesa – kadar je šlo za ris-bo – ni bila njegova najmočnejša plat, če vemo,kako dobro jo je obvladal v treh dimenzijah, to-rej v kiparstvu.

V tem letniku je zbudila pozornost mladaštudentka slikarstva in odlična plezalka AleksaIvanc, avtorica risb v članku Stazike Černič Sep-tembrski dnevi. Pozneje se v Vestniku ni več po-javila, podobno kot drugi priložnostni avtorji, kiso v hipu zažareli in potem izginili. Redki so bi-li tisti, ki so več let dajali ton likovni plati revije;med njimi je gotovo na vidnem mestu VlastoKopač, ki je prav v tem letniku prispeval enosvojih najlepših podob: gorski reševalec nosiponesrečenca po strmi stezi v dolino, tovariš zvetrovko s kapuco na glavi stopa za njim, vremeje slabo, viharno. Kopač je prizor narisal po spo-minu, svobodno, za model sta mu bila Joža Čop,ki nosi, in Boris Režek, katerega veliki nos na te-mnem obrazu gleda izpod kapuce.

Kopačeva je bila tudi risba južne stene Sku-te, novost pa so pomenile njegove velike zače-tnice z gorskimi motivi, ki so krasile članke ševeč nadaljnjih letnikov. Pripravil je tudi naslovev obliki napisnega traku, okrašenega s planin-skimi motivi, za rubrike, kot so Društvene novi-ce, Iz planinske literature in Razgled po svetu.Za 60-letnico slovenskega planinstva pa je nare-dil spominsko kompozicijo s Triglavom, lovcem,pastirjem – oba sta v noši iz 18. stol. – in polegnjih še sodobnim smučarjem in planincem(oblečenim po modi petdesetih let).

Tudi naslednje leto, 1954., je bil njegov deležnajvečji: velike začetnice, razpoloženjske vinje-te, naslovnica, ... odlikuje ga prav občutek za po-drobnosti, s katerimi učinkovito ustvari razpolo-

PL

AN

INS

TV

O

Vinjete � Vlasto Kopač

27

3–2005

ženje. Stara plezalna orodja, cepini in kladiva zlesenimi ročaji, ročno kovani klini in težke žele-zne vponke – vsi ti predmeti na njegovih risbahdihajo poezijo, čar minulosti. Za zdaj si še težkopredstavljamo podobno tihožitje iz supermo-derne plezalne opreme iz športnih trgovin!

V letniku 1955 še vedno najdemo Kopačevezačetnice, Jakčevega Kurirja na pohodu (iz leta1948), Kunaverjeve ilustracije njegovih naravo-slovnih člankov in Franca Krajcarja, ki je že prejprispeval perorisbe sten in vrhov z vrisanimismermi, tudi impresivne risbe Stola v negativu(1947).

Letnik 1956 je prinesel opis velikega zimske-ga podviga: Prvi zimski vzpon po Prusikovismeri v severni triglavski steni! Besedilo Mila-na Pintarja je dopolnil Marjan Keršič Belač innjegove perorisbe v značilnem slogu so se pravsugestivno ujele z dogajanjem.

Letnik 1957 je prinesel veliko spremembože na naslovnici Planinskega vestnika, ki je biladotlej tradicionalno likovno oblikovana: foto-grafija je nadomestila risbo. Tudi Kopačevih za-četnic v tem letniku ni več. Čeprav so v njem šerisbe štirih pohorskih koč Vilka Mazija, pa risbeplaninskih rož v članku Toneta Wrabra in šekaj, je očitno, da so se časi spremenili. Zato jevredno omeniti Življenjepis Petrovega nahrb-tnika, duhoviti prispevek Mirana Marusigga vletniku 1959. Tako kot v preteklosti je tudi tedajurednik za ilustracijo članka, ki ima bolj humor-

no vsebino kot običajni popisi podvigov planin-cev in alpinistov v gorah, pridobil akademskošolanega slikarja, uveljavljenega karikaturista,in tako se je Smrekarju, Pirnatu in Uršiču pri-družil še Bine Rogelj. Zelo dobra izbira! Tako,kot se je začel, se ta pregled štiridesetih let tudikončuje – s karikaturo.

Že v letnikih 1960 in 1961 je namreč popol-noma prevladala fotografija, kako pa je bilo vnaslednjih desetletjih – o tem prihodnjič.

PL

AN

INS

TV

O

Dr. Anton Debeljak in dr. Jože Rus � Franc Uršič

Napisi naših goraV času praznovanj obletnice naše revije smo

veliko govorili tudi o boju naših prednikov, da biohranili naše gore slovenske. Danes seveda v na-ših gorah nikjer več ni kažipotov v tujih jezikih.Vendar sem pred nekaj leti v Sloveniji odkril ka-žipot DÖAV (Deutscher und ÖsterreichischerAlpenverein), ki je verjetno že izredno častitljivestarosti. Našel sem ga pod zemljo, v Hankejevemkanalu v spodnjem delu Škocjanskih jam. To jedel jame, ki ni dostopen javnosti. Tja le redko zaidejo samo jamarji po predhodnem dogovoruz upravljavci jame. Zanimivo, da je pred dobrim stoletjem planinsko društvo tam notri uredilozavarovano plezalno pot in jo očitno tudi po planinsko opremilo. Večina varoval je že v zelo sla-bem stanju, precej jekla je že prekrila siga, ta napis pa je prav zanimiva zgodovinska posebnost.

Andrej Stritar

28

PL

AN

INS

TV

O

NNaa ssttrreehhoo AAffrriikkee

� Andrej Zorman

Sanje so postale resničnost – po devetih me-secih priprav smo trije gorniki: Tomaž Perman-šek, Damjan Sekuti in Andrej Zorman, 16. janu-arja 2004 ob pol sedmih zjutraj v nemogočih ra-zmerah stali na strehi Afrike, 5895 metrov nadmorjem!

Želja po obiskuO obisku Kilimandžara smo začeli razmišlja-

ti med sestopom z Mont Blanca. Preteklo je le-to in pol, želja je iz tleče iskrice prerasla v gorečplamen. Šli bomo. Končna odločitev o obiskugore je padla spomladi leta 2003. Ko smo udari-li v roke, smo si razdelili še naloge: Za obisk ta-ko mogočne gore je treba postoriti marsikaj žedoma – od zbiranja informacij o gori do nakupaletalskih kart. Treba je utrditi telo, opravitiobvezna cepljenja ... Ko želja po gori dozori, ce-na v denarju ni več tako pomembna; treba je itiin pika. Ima pa naše matično podjetje JohnsonControls-NTU, d. o. o., posluh tudi za take do-

sežke. Tako smo 12. januarja z letalom odpoto-vali v Arusho, drugo največje mesto v Tanzani-ji, od koder je do vstopa v Nacionalni park Kili-mandžaro le dobri dve uri vožnje.

Domačini so, dokler se jih ne navadiš, pravamora. Ljudje so revni, »bogati« turisti pa prina-šajo denar, tako tudi od nas poskušajo iztrgatikakšen šiling. Po utrujajočih formalnostih v me-stu se končno odpravimo proti gori. Med vožnjozačne pršeti prvi dež, največja značilnost naše-ga pohoda ...

Najvišja afriška gora leži le 330 km južno odekvatorja, tehnično ni preveč zahtevna, težaveso lahko z višinsko boleznijo. Ognjeniško goroKilima Njaro, oziroma Bleščečo goro v jezikusvahili, sestavljajo trije ugasli vulkani, najmlajšiin najvišji je Kibo, 5895 metrov nad morjem.Gora je znana po spektakularnem pogledu navečni sneg v osrčju Afrike. Vendar zaradi glo-balnega segrevanja ozračja plačuje davek; znan-stveniki napovedujejo, da naj bi se ledenik nakraterju stopil do leta 2020 ...

Dostop v Nacionalni park Kilimandžaro je1900 metrov nad morjem, tu se je treba prijavi-ti, plačati vse pristojbine, čakajo nas vodnik Ri-chard, njegov pomočnik Astor, ki je hkrati tudikuhar, in pet nosačev. Čez nahrbtnike vržemo

Kilimandžaro 2004

Velikan na Ekvatorju � Stane Klemenc

3–2005

pelerine. Prvi dan nas čaka približno osem urhoje. Iz deževnega gozda se bomo povzpeli dovišine 3700 metrov do koče Horombo, kjerkljub veliki višini zaradi obilnega deževja še ve-dno uspeva nizko rastlinje. Naslednji dan sedvignemo še za tisoč metrov, kjer je koča Kibo,se tam spočijemo kolikor se da, ponoči pa za-čnemo odločilen naskok na goro. Bomo zdržali?Kakšno bo vreme ...?

Odločilni naskokOpolnoči se pojavi Astor, pomočnik našega

vodnika Richarda. »Twende sasa, gremo zdaj,«pravi. Pa gremo! Ne bom se obrnil pred vrhom,pa če me pobere!!! Nič ne obstaja, samo vrh,Uhuru peak (uhuru v jeziku svahili pomenisvoboda). Me bo osvobodil želje po njem? Hodi-mo počasi, a vendar hitreje kot druge skupine.Zadaj pazi Richard, mi trije na sredi, spredaj greAstor. Stopam v prvi sneg, v njegove stopinje.Ničesar ne vidim, le lučke spredaj in zadaj. Za-bliska se! Richard pravi, da je nevihta daleč. Nipomembno, na vrh, na vrh ... Leva, desna, leva,

desna ... Dohitimo nekega vodnika in njegovostranko, takoj se dvigneta in jo na vse pretegebrišeta naprej. PREHITRO! Čez pol ure ju sre-čamo, punca bruha. Adijo, verjetno se ne bomoveč videli, morala boš obrniti! Čutim žejo in po-manjkanje energije, nekje v nahrbtniku je čoko-lada, manj je je, kot se spomnim, naredim še po-žirek vroče čokolade iz termovke. Tudi Damjanje žejen, ponudim še njemu, Tomažu, Astorju,Richardu. Do vrha je še daleč, termovka pa žeskoraj prazna. Na hitro vanjo natlačim sneg –ostanek tekočine ga bo stopil. Ajde, gremo da-lje, gora se postavlja vedno bolj pokonci, mrzloje, steza se vije v neskončne serpentine. Spet že-ja. Poskusim brozgo iz stopljenega snega – neu-žitno. Če ne bom bruhal zaradi višine, bom pazaradi nagravžnega okusa. Adijo, tekočina!Pljuča delajo kot kovaški meh, srce že dolgo po-slušam v ušesih, telo pa hoče naprej. Le kaj gažene? Pamet že ne! Spet serpentine, jih bosploh kdaj konec? Veter brije okrog ušes, kapu-co nazaj na glavo, leva, desna, leva, desna ... ŽE-JA! Kdaj bomo že prišli do Gilman’s pointa(tam se steza spet položi, do vrha je od tam še

Sneg na Kilimandžaru � Miro Štebe

30

PL

AN

INS

TV

O

uro in pol)!? Pogled na višinomer; daleč je še,po celi večnosti hoje se številke komaj kaj pre-stavijo ... Ne vem več, kaj je huje, mraz, žeja, iz-črpanost. Ni pomembno. Gremo naprej, na vrh,na vrh. Veter s sabo nosi vedno več snega in ve-dno bolj trd je. Ko pridemo z gore, se ne bo tre-ba briti; gora nam bo obrila še kožo. Ko se stezaza kak korak položi, si z desnico zastiram lice,da malo ublažim bolečino; ne vem, ali me boliod mrzlega vetra ali od snega, ki tolče v obraz.Verjetno od obojega. Zebe me v prste, spustimpalice in stiskam pesti, da si ogrejem prste. Kjeje ta frdamani Gilman’s point!!! Gremo dalje!Na višinomer nočem več pogledati, je predalečpod oblekami, veter naj ostane zunaj.

Končno, Gilman’s point, na 5685 m. Najve-čja strmina je za nami, veter pa šele tu dobi svo-jo moč. O sožitju z Goro ni več govora, zdaj je leše vprašanje, kdo bo koga. Na hitro potegnemna noge še vetrne hlače, na roke palčnike, po-gledam v temo okrog sebe, kaj zdaj, gremo na-prej? Brez dvoma, če bo le Richard hotel. To-maž si natakne čez rokavice debele nogavice,čez pa še palčnike. Pameten dečko! Na vrh!

Od tod naprej piha še bolj, stopinje sprotispihuje, žeja je potisnjena v ozadje, telo ubogamoč volje. Piha tako, da je težko zadeti uhojenostopinjo v snegu. Palčniki so zmrznjeni, prstibolijo; dober znak: Dokler bolijo, ne bo ozeblin.Skrbi me; če bo na vrhu tako vleklo, ne bomonaredili niti ene fotografije.

Čas? Čas ne obstaja več. So samo prazne sto-pinje pred mano. MORAM jih zapolniti s svoji-mi čevlji. Gibanje je le še avtomatizem, ne vem,od kod energija, počasi se dani, veter popušča.Še malo, pa bo. Pa še malo. SRANJE, tole še ni

vrh, še malo! Leva, desna. KJE JE VRH? Tamle,je to vrh? JE, pravi Richard, leva, desna, v ne-skončnost.

Končno, olajšanje!!! Uhuru: zdaj vem, kaj jesvoboda. Notranji boj je končan, premagal semsamega sebe. Sploh ni šlo za boj z Goro, ampakza boj s samim sabo (to sem pogruntal kasneje,doma).

Šestnajstega januarja 2004, ob pol sedmihzjutraj, smo v nemogočih razmerah prišli navrh najvišje afriške gore, na KILIMANDŽARO,5895 m! Ves čas smo hodili v slabem vremenu– niže nas je pral dež, više gori je mrzel veternosil s sabo pomrznjen sneg.

Ob svitu, tik pod vrhom, je Gora popustila.Veter ne piha več tako neznosno, sneženje po-nehava. Čudovitega razgleda, po katerem goratako slovi, ni, megleno je. Na hitro se poslikamoin takoj začnemo sestopanje, to pa zaradi izčr-panosti ni kaj dosti lažje od vzpona.

Navzdol gre zelo hitro, še vedno pa čutimpomanjkanje kisika, pljuča in srce delajo z vsoparo. V krvi ni nič več energije, žeja me daje.Čim prej do Kibona, tam bom pil in počival. Ri-chard opozarja; sončna očala na nos. Čeprav jemegleno, ima sonce tukaj gori neznansko moč;kasneje imamo vsi opečene nosove. Pri Gil-man’s pointu malo počijemo, slikamo. Damjanse usede, a ga Richard takoj nažene nazaj nanoge. Če zdajle tukaj zaspi, je vsega konec...Utrujeni, žejni, a zadovoljni končno pridemonazaj do koče na 4800 metrih. Od štiridesetihplanincev nas je ta dan na vrh prišlo samo de-set!!!

Glavni cilj projekta je dosežen; zdravi smose vrnili v domovino, pa še na vrhu Kilimandža-ra smo bili!

Zakaj tja gor?Odgovora še ne vemo. V nas preprosto raste

želja, ko je dovolj močna, moramo iti. Torej bo-mo odgovor še naprej iskali, predvsem tam go-ri, visoko, mogoče kdaj tudi v Himalaji ...

Zahvaljujemo se vsem, ki so nam pomagalipri uresničitvi tega projekta, še posebej pa ge-neralnemu sponzorju, našemu matičnemu po-djetju, JOHNSON CONTROLS-NTU, d. o. o., izSlovenj Gradca.

3–2005

Celotna ekipa — zadaj Kibo

31

3–2005

PL

AN

INS

TV

O

Kilimandžaro ✑ Andrej Zorman

Nasveti za pohodnikeŽe od doma smo najeli agencijo, s katero

smo odšli na goro in kasneje tudi na safari.Kar se je dalo, smo plačali od doma. Za štiri-dnevni pohod boste plačali več kot 500 $ poosebi, za to pa dobili vodnika, kuharja in no-sače, prenočišča na gori, hrano in del pijače,zavarovanje za reševanje z gore in vstopninoza nacionalni park. V ceno niso vštete napi-tnine za vodnika, kuharja, nosače, ki so zanjeedini vir zaslužka. To vas bo stalo še 80 do100 $ po osebi.

Formalnosti pri vstopu v nacionalni park Kilimandžaro

Tukaj vas čaka popolna ekipa. Pridružijose vodnik, kuhar in nosači. Ti so poleg svojeopreme pripravljeni nositi še 18 kg. Od naspoberejo kup podatkov. Pristojbine za vstopbo plačal vodnik (brez njega se v park nesme), če ste denar nakazali že prej. Na gorise je treba strogo držati urnika, sicer lahkoostanete brez prenočišča, če ostanete dlje,kot ste načrtovali, pa boste plačali še kazen!Če je pohodnikov veliko, lahko vse formalno-sti vzamejo kar nekaj časa.

Opis poti MandaraOd vstopa v nacionalni park Kilimandžaro(1900m) do koč Mandara (2700 m)

Čas hoje 3 do 4 ure. Po večini lepa steza,lahko je blatna in spolzka med dežjem ali ponjem. Blaga uvodna poldnevna hoja skozi de-ževni gozd, možen obisk kraterja Maundi, 15minut od koč. Večina pohodnikov tukaj prvičprenoči.Od koč Mandara do koč Horombo (3700 m)

Hoje za 5 do 6 ur, dobra steza s pogostej-šimi strmimi deli. Drevja ni več, hoja po goli-čavah, razgledi se odprejo. Od vhoda v parkdo sem je brez težav možno priti v enem dne-vu. Če se odločite za to, prevzemite del bre-mena od nosačev, kljub temu boste hitrejšiod njih. Z malo sreče boste med potjo nalete-li na opice »blue monkeys«, čeprav so v resni-ci temnorjave in črne.

Od koč Horombo do koče Kibo (4800 m)Hoje spet za 5 do 6 ur, steza enaka, le ra-

stlinja ni več. Če je vreme lepo, lahko med po-tjo občudujemo vrhova Mawenzi in Kibo. Sre-di poti je še zadnji izvir vode. Pametneje je nakočah kupovati ustekleničeno. V domačih go-rah vas ob postankih obišče planinska kavka,tukaj pa belovrati krokar, ki je precej večji. Si-cer pa imata oba enako poslanstvo: da poči-stita za vami. Kljub temu za sabo ne puščajteničesar. Narava naj gre svojo pot, kot nekoč ...Od koče Kibo do vrha; Uhuru Peak (5895 m).

Vzpon začnemo okrog polnoči, hoje od 6do 10 ur. Steza se postavi pokonci, hoja pomelišču, dokler ne pridemo do roba kraterja,naprej dokaj položno. Najtežji del. Če je vre-me ugodno, ste nagrajeni z razgledom, kivzame še tisto malo sape, ki vam je tukaj go-ri ostala.

Tukaj lahko pričakujete razmere kot v Al-pah: temperature pod lediščem, veter insneg.

www.planinskivestnik.com

32

3–2005

Point Lenana(Mt. Kenya)DDrruuggoo nnaajjvviiššjjee ppooggoorrjjee ččrrnnee cceelliinnee jjee ddoossttooppnnoo ttuuddii oobbiiččaajjnniimm hhrriibboollaazzcceemm..

� Marjan Žiberna � Miro Štebe

Z Mihom sva Kenijo obiskala v mesecu fe-bruarju, ko je sušna doba v svojem polnemrazcvetu, rastlinje pa zaradi tega nekolikomanj. Osnovni namen obiska te bivše angleškekolonije na vzhodu afriške celine sicer niso bi-li hribi, bilo pa bi napak, če si človek ne bi vzelčasa tudi zanje. Seveda če ima z njimi količkajveselja. In hribi v Keniji so taki, da vzbujajo ve-selje.

Želela sva na Mt. Kenyo, vendar ne na najvi-šji vrh pogorja, da ne bi bilo morebitnih nespo-razumov. Prvič: Mt. Kenya je pravzaprav pogor-je vulkanskega porekla, ki se nahaja kakih 150km severovzhodno od Nairobija, prestolnice dr-žave. Najvišji vrh je s 5199 m Batian, Nelion jihima 5188. Ta dva vrhova sta dostopna le s ple-zalno opremo in z nekoliko izkušnjami.* Ta dej-stva so mnogim prav dobro znana. Drugič: Dej-stvo, da sva z Mihom ljubitelja gora, a o pleza-nju ne veva ničesar, sicer ni prav dobro znano,a sva ga pač morala vzeti v zakup. Za hribolaz-ce najinega kova je rezervirana Point Lenana,nekakšen pomožni vrh. Če bi na njej sezidali pe-tnajstmetrsko zgradbo (povsem bi torej zado-stoval že stanovanjski blok), bi človek zlezelnanj in se okitil s pettisočakom, tako pa ostajabrez te trofeje. Point Lenana ima pač svojih4985 m, kvečjemu malce manj kot več. V prete-klosti, pred milijoni let, so se namreč te goredvigovale več kot 6000 m visoko, a se zaradierozijskih vplivov sicer zelo počasi, a nenehnoznižujejo.

Leopard pri šotoruPoint Lenana je zelo blizu glavnih dveh vr-

hov, pot do njih pa je mogoča iz različnih kon-cev; sami smo se odločili za prečkanje pogorja.Pridružil se nama je namreč Robin, Anglež zosebnim višinskim rekordom okrog 400 m, s ka-terim smo v Kenijo skupaj prileteli iz Londonanekaj dni poprej. Robin je načrtoval šestmese-čno potepanje po Afriki, najine siceršnje popo-tne želje pa so bile skromnejše, a tako kot njegaso tudi naju mikali hribi. Kasneje se je številoudeležencev naše osvajalske ekspedicije pove-čalo še za dva člana; priključil se nam je še izra-elski par s približki imen Efrat in Janiv. Ker sinjunih imen nikakor nismo mogli zapomniti,sta se morala sprijazniti z imeni Eufrat in Tigris.Bilo jima je še kar všeč.

Iz vasi Chogoria, od koder se začenja ena odtreh poti proti vrhu in nosi ime po njej, je dovstopa v nacionalni park Mt. Kenya kakšnih 30km. Nad odločitvijo, da se do tja pripeljemo s te-renskim vozilom, sem sam malo negodoval, ana srečo ne dovolj, da bi me ostali upoštevali.Zaradi te nepoštene, četudi demokratične zma-ge večine nad manjšino, sem se sprva počutilopeharjenega za hojo skozi afriški gozd. A kosmo ta gozd, ki ni ravno ustrezal mojim idili-čnim predstavam o tem, kako mora pravi afriškigozd izgledati, opazovali iz terenca, sem bil telepogruntavščine z demokracijo pravzaprav zelovesel. Zaradi nje nam je bila prihranjena dolgo-časna hoja po prašnem, grdo razdrtem kolovo-zu skozi že omenjeni gozd, ves presušen, dolgo-časen in nezanimiv, povsem nasproten mojimpričakovanjem.

Šotor smo postavili ob vstopu v nacionalnipark Mt. Kenya, ta pa se nahaja kar visoko, višjeod troglavega slovenskega očaka. Izraelca, ki stase izkazala kot prijetna družba, sta se zavlekla vsvoj šotor, z Robinom Hoodom pa smo se zale-zli v svojega; seveda nisva mogla iz svoje kože insva imenu najinega tovariša dodala še priimeklegendarnega junaka iz Sherwooda. Najbrž pani bil njegov zelo neposreden potomec, saj sonam Robina Hooda predstavljali kot čvrstegakorenjaka, tale Robin, ves bledičen, pegast insuhljat, pa ni dajal prav korenjaškega videza ...Sam bog vedi, kaj si je o nama mislil on in s kak-šnimi imeni naju je sam pri sebi opremil.P

LA

NIN

ST

VO

*V resnici je treba obvladati plezanje do IV. stopnje. (Op. ur.)

3–2005

Vsekakor je bil Robin Hood ml. nekam zde-lan in je kmalu zaspal, z Miho pa sva šepetajeklepetala. Nenadoma je Robin skočil pokonci inse odmaknil od stene šotora. Previdno je potipalin ko sva prestrašeno vprašala, kaj je, naju jeobvestil, da je nekaj prislonjeno na šotor, in dačuti pritisk na nogi. Nato sva se plašnega otipava-nja polotila tudi midva, a nisva mogla zatipati ni-česar. Miha je zato predlagal, da je zunaj leopard.Ker leopard ni ravno silil v šotor, smo se sčasomapomirili in zaspali. Vendar pa je Robin še v sredi-šču Nairobija urno pogledal na vse strani, če jepogovor nanesel na leoparda. In pogovor je na tozverino kakopak nanesel večkrat ...

Prvi dan do MintosaZjutraj je sledilo plačevanje potrebnih

vstopnin v park, pri čemer te »nategnejo v luf-tu«, a ker je šlo le za nekaj zelencev, nas v sla-bo voljo niso mogli spraviti. Izraelska deklica,Evfrat, si je omislila nosača. Za nahrbtnik, nezase. Nato smo se zložno odpravili proti Min-tosu, cilju našega drugega dne, ki se nahaja navišini 4200 m. Pot je pretežno položna, a člo-veka nekoliko zdela nahrbtnik, malo pa tudivišina, vendar pa razloga za kakšno posebnostokanja ni bilo, saj je stvar po svoje manj zah-tevna kot kakšen resnejši vzpon v slovenskihhribih. P

LA

NIN

ST

VO

Mt. Kenya

33

34

3–2005

PL

AN

INS

TV

O

Počasi smo lezli navzgor in Robinu spet nibilo prizanešeno z mukami, tokrat s telesnimi.Nahrbtnik in redek zrak sta ga grdo zdelovala.»Samo misel na Rachel me drži pokonci,« je po-vedal ob počitku. Razumevajoče smo pokimali,ljubezen je pač močna in lepa stvar. Ob nasle-dnjem počitku je Robin zastokal »I wanna gohome.« Zaskrbelo nas je zanj, pred njim je biloše skoraj šest mesecev Afrike, domotožje pa jelahko močno, vendar pa ne tako lepo čustvo kotljubezen do Rachel.

Na Mintosu, kot se imenuje kraj z majhnokočico, smo si postavili šotor. Kočica je name-njena prenočevanju vodnikov in nosačev; pre-nočevanju podgan sicer ni namenjena, a ko smopomolili svoje nosove skozi njena vrata, je bilonaše enotno prepričanje, da so pravi podnaje-mniki tega pločevinastega bivališča prav te, me-ni neljube, sive glodalke.

Robin je legel na trebuh (svoj, tu ni bilo dru-ge možnosti pa tudi prave volje ne) in se brezposebnega navdušenja lotil špagetov, ki sva jihz malo potrpežljivosti skuhala z Mihom, sajplinski gorilnik zaradi redkejšega ozračja ni de-loval s kakšnim posebnim navdušenjem. Čezčas mu je glava žalostno omahnila vanje, a jo jekasneje vzel ven in se zavlekel v šotor. Špageteje pustil v laseh. Resno nas je zaskrbelo. Višin-

ska bolezen je lahko precej nevarnejša od do-motožja in celo od leoparda, ki se za lastno za-bavo prisloni na šotor. Sam najbrž v življenju šenisem videl bolj zdelanega človeka.

Vendar pa si je Robin preko noči čudežnoopomogel. Našel se je tudi nosač, ki je bil pri-pravljen nositi njegov nahrbtnik za majhne de-narce. Robin je bil odličen pogajalec in to je la-stnost, ki je v Afriki izjemno uporabna; lepo je bi-lo v njegovi družbi, ko se je bilo treba pogajati.Tako je denimo ceno za prevoz s terencem, ki svajo z Mihom v kake pol ure vnetega pogajanja zre-ducirala z 80 na 60 dolarjev, Robin v naslednjihdveh minutah zbil še za trideset dolarjev. Midvasva bila sicer opeharjena za ponašanje s svojimipogajalskimi spretnostmi, toda prihranjeni zele-ni izumi ameriške demokracije so to več kot od-tehtali. Po nekaterih jasnih znakih bi bilo mogo-če celo sklepati o Robinovih škotskih koreninah,a nama je zagotovil, da prihaja iz Bristola, kar niravno na Škotskem. Malce moteče je bilo, da jeobčasno skušal kaj prihraniti tudi na najin račun,ampak o tem ne bi razpredal ...

Avstrijska koča pod vrhomAvstrijska koča, najvišje stoječa koča črne

celine, cilj drugega dne našega potepanja, se

Pogled na Batian

in Nelion s Point Lenane

35

3–2005

PL

AN

INS

TV

O

Point Lenana ✑ Marjan Žiberna

Za povratno letalsko vozovnico je treba od-šteti okrog 180 tisoč tolarjev. Vizum (50 USD –okoli 10.000 SIT), je mogoče dobiti na letališčuoz. na večjih kopenskih mejnih prehodih. Lah-ko pa ga uredimo že doma (informacije na sple-tnih straneh našega zunanjega ministrstvawww.sigov.si/mzz/). Pred odhodom je potre-bno cepljenje proti rumeni mrzlici, priporočljivopa tudi proti hepatitisu A (Inštitut za varovanjezdravja – IVZ, Trubarjeva 2, Ljubljana, www.si-gov.si/ivz). Informacije o vzponu na Mt. Kenyo:www.ewpnet.com/mkroute.htm.

Nekatere cene: dovoljenje za dan bivanjav parku Mt. Kenya znaša 15 USD (3000 SIT).Vstopnino plačamo na izbranem vstopu v

park. Za vzpon in spust potrebujemo tri doštiri dni. Nosači, ki jih najamemo ob izhodi-ščih za vzpon (v vaseh Chogoria ali Mutind-wa, če izbermo Chogoria Route, v Naro MoruRiver Lodgeu, če gremo po Naro Moru Route,in v Bantu Lodgeu, če izbremo Sirimon Rou-te), stanejo približno 10 USD (2000 SIT)dnevno. Nosijo do 18 kg in lahko služijo tudikot vodiči. Napitnina (1 do 2 USD – 200 do400 SIT) je v navadi.

Upoštevati je treba, da je Point Lenanakljub tehnični nezahtevnosti vzpona visokagora, ki bi se ga ne smeli lotiti ljudje, ki kondi-cijsko niso dobro pripravljeni, imajo zdravstve-ne težave in pomanjkljive izkušnje z gorami.

nahaja na višini 4790 m, in če se zemljepisnadejstva niso bistveno spremenila, tudi v Evropine boste našli koče na večji višini. Danes je bilRobin spet v slabi koži. Eden od nosačev je zma-jal z glavo in dejal »ictulejtforhim«.* Pa ni biloprepozno, manj nas je skrbelo kot prejšnji danin Robin je res spet čudežno okreval.

Vsem, ki lezejo na Point Lenano, toplo pripo-ročajo ogled sončnega vzhoda in tudi mi smo seravnali po tem priporočilu. Temperatura se po-noči spusti na nekaj stopinj pod ničlo, zato se jenajbolje zaviti v spalno vrečo in pohlevno čakatijutra na klopeh v koči. Meni se je seveda pokva-rila zadrga na vreči prav tu in v neoskrbovani ko-či sem zaradi tistega nesrečnega »fršlusa« pre-šklepetal noč in nestrpno čakal, kdaj bom lahkovzel pot pod noge in se ogrel s hojo. Malo po pe-ti uri smo res zlezli pokonci in se napotili protivrhu, do katerega je slabo uro vzpenjanja ob le-deniku, enem od desetih, kolikor jih je najti naobmočju celotnega pogorja. Ledenik, ki je le ne-kaj deset kilometrov oddaljen od ekvatorja, pa niravno vsakdanja stvar. Robin nas je spet presene-til, ogledu sončnega vzhoda in vrhu pa sta se mo-rala odreči Izraelca; Evfrat se je počutila precejklavrno in Tigris je ni želel pustiti same.

Ko smo soncu, ki je malo po šesti uri začelona veličastno kičast način svojo vsakodnevnopot čez nebesni svod, posvetili dovolj pozorno-sti, jo je malo zahteval zase tudi Robin. Stisnilmi je fotoaparat v roko in se postavil pred križ,ki označuje vrh. Izpod obleke je potegnil zve-zek, v katerega je sicer pisal svoj afriški dnev-nik. Odprl ga je in postavil pred prsi. »I love Ra-chel« je pisalo in jaz sem nekajkrat škljocnil. »Tavrh posvečam Njej,« je še dodal Robin Hood.Sklepam, da moram Njej zapisati z veliko zače-tnico ...

Sledil je spust do Avstrijske koče, pa do Mac-kinders Campa, Naro Moruja, vožnja v Nairobi,pa kakšno pivce, pogovori o leopardu ...

* »Prepozno je zanj.« (Opomba lektorja.)

36

3–2005

IZL

ET

� Barbara Klavžar

Mahavšček (ali Veliki Bogatin, kot ga včasihtudi imenujejo) je skorajda nepomembna gora,kot bi lahko rekli, če nanj pogledamo s teraseKomni. V ogrlici prvih treh spodnjebohinjskihvršacev se skorajda izgubi. Prepoznaven je sicerpo svoji lepi piramidasti obliki, pa vendarle –nič posebnega na prvi pogled. Gora kot gora, bilahko rekli meščani, ki so se tistega vročega po-letnega jutra ukvarjali predvsem z mislimi, ka-ko pretentati vse te kolone vozil, ki so se vileproti morju. Pa so se znova zmotili. Kot da nisovedeli ...

Nekaj nama je manjkaloMidva pa sva tipala v zgodnjem jutru med

enodnevnimi pajčevinami na stezi med Ukan-cem in Savico. Zadrževala sva dih vsakokrat, konaju je stresala jutranja svežina, kot da bi se znjo želela napolniti in je vsaj nekaj zadržati začas, ko se bova spet vrnila v dolino in bo spodajsrebro kazalo krepko čez 30 stopinj. Šla sva na topot in jo jemala sicer spoštljivo kot vsako drugodo sedaj, pa vendarle je bilo čutiti, da je prav ti-sta lagodnost, ki v počitniškem času veje iz ljudi,nekako trkala na vrata nečesa novega. »Moravanekam,« sva sklenila večer poprej. Poležavanjena obali jezera pač ni za naju. To sva vedela, to-liko sva se že poznala in se nekako včasih celozbala najine drugačnosti od te množice, ki tozmore. Z ene strani na drugo ... Ves ljubi dan.

Zakaj sva izbrala prav to pot? Kdo ve. Obi-čajno sva izbirala opise poti, ki se končujejo zopozorili, češ da so samo za zelo izurjene ali daniso za vrtoglave. Skratka zračne ferate, kjer semisel zlije z telesom v eno samo usklajeno delo-vanje. Ker drugače ne sme biti. Tiste druge bo-va pustila za na stara leta, sva pogosto govorila.Saj ne, da bi podcenjevala planince, ki se poda-jajo na te poti! Kje pa! Vedno znova sva se našlav tihi želji, da bi nama bilo nekoč dano biti kot

ti starejši planinci, skorajda staroste, ki jih sre-čujeva, ko počasi, a preudarno stopajo po potinavzgor. In kjer je čutiti iz vsakega njihovegakoraka novo misel. Novo modrost. Tiho umirje-nost, zadovoljstvo, ko gredo morda že ničkoliko-krat po isti poti in jim tega ni žal. Ker vedo, daje prav vsak korak pomemben. Ah, tega midvaše ne znava! Neučakana v svojem svetu, ki tevabi znova in znova v nove izzive, sva pogostopozabljala na preproste stvari. V dolino sva steh najinih pohodov sicer znova in znova nosilazaklade miru v sebi, prerešetane misli in novesklepe, ampak – nekaj nama je manjkalo. Ali paje bilo vsega preveč in tega nisva znala umesti-ti. Ali pa je bil to le nemir sodobnega človeka, kinaj bi bil že skorajda moderen!?

Na terasi Komne že ujameva sladkoben vonjkave. Ah, te razvade, si misliva. »Midva pa nebova, kajne,« iščeva potrditev za svoje junaštvov očeh drug drugega in nato pod vogalom koče

Moja pot na veliko, a malo goroKKaakkoo llaahhkkoo ttuuddii MMaahhaavvššččeekk pprreesseenneettii ččlloovveekkaa

3–2005

hitro zavijeva navzdol. V goščavo. Tudi takalegoščava, ki sega skoraj čez glavo, z vonjem rosena svežih listavcih, nama je bila skorajda nepo-znana na najinih prejšnjih poteh. Trentarskestrmine, kjer se oprijemaš smolnatih, na tisočenačinov od snega in vetrov prepletenih borov-cev, s pogledom, begajočim do naslednjega kup-čka kamna, ki mu le nekdo pred tabo (kdo vekdaj nazadnje) ve ime, so nama bile bolj doma-če. »Bolj za naju,« pogosto govoriva. Še ne pove-dane skrivnosti iz Zlatorogove pravljice. Kot dabi se zavestno skrivala v neke druge vloge, se mije včasih dozdevalo. Ali pa je to napravil brbo-tajoči vsakdan? Umakniti se, rešiti svojo dušo!?... Gosto goščavje v meni prebudi nemir. Nič nevidim čez, zatohlo je, skorajda glasen je šepet li-stja. Na stezi pred mano se nenadoma pojaviptica! Velika, kot večja raca, temno rjave barve,z nekaj rdečkastimi dodatki, prav mirno racapred mano. Kot da se ji ne bi mudilo, videti paje tudi, da letenje ni ravno njena vrlina. Ves časpa je diplomatsko nekaj metrov pred nama, ta-ko da si je ne morem dobro ogledati, pa tudi fo-tografirati ne prav podrobno. Sprašujeva se,kam bi spadala. Poznavalsko ocenjujeva, da jemorda samica divjega petelina, pa se nama ven-

darle zdi, da je zelo pogumna za ta sramežljivirod ptic, ki ga ljubezen zmede le za tistih nekajdni na leto, sicer pa se previdno skrivajo predčlovekom. Tudi najina ptica se prav na vrhu, kose odpre pogled na planino pred nama, nenado-ma izgubi v goščavju in naju pusti spet sama.

Ob preglasnem bitju srca se tre-nutek lahko razblini

Planina Govnjač se počasi odpira pred na-ma. V ostankih trav, značilni flori je še moč za-čutiti nedaljno prisotnost črede. Gole ostankevojnih poslopij krasijo, skorajda že prekrivajorožnate cvetice, iznad njih še puhti jutranja zo-ra. Kot da narava sama poskrbi, da se hudo pre-krije! Ozirava se proti severu, češ: »Tisti bi mo-ral biti Mahavšček.« Zemljevida se nama ne lju-bi vleči iz nahrbtnika. Pogledujeva na greben ins prstom črtava po zraku pot, po kateri naj bi jonajhitreje ubrala proti vrhu. Kot da bi se namares kam mudilo! »Le kaj zamujata,« se nama ssvojim predirnim žvižgom poroga ptica ujeda.Nato sva se vendarle odpravila po markiranipotki, po robu hriba navzgor, med travami incvetjem. Človek se ogleduje levo in desno, stopa

Mahavšček in Bogatin � Marjan Bradeško

38

3–2005

IZL

ET

I

predse, se meni sam s seboj in drugim, iz glavevčasih podi melodijo, ki ti je najbolj odvratna inpo možnosti poceni, pa seveda kar ostaja inostaja ... Še par korakov po ravnici nad strmino,ko padeva kot dva najbolj nepovabljena gosta vnajbolj idiličen kraj, kar sem jih srečala v našihgorah! Obstaneva, molčiva, se čudiva raju prednama. Manjši in veliki balvani leže naključnoraztreseni po široki, amfiteatrski dolini, izzasvojih bivališč si dva čudaka mirno ogledujejosvizci. Ko jim požvižgava nazaj, se poskrijejo vsvoje rove, pa počasi spet pokukajo ven. Takogostih in mehkih trav, tistih pravih gorskih šo-pov bilk, še nisem videla! Kar sedel bi mednjein upal, da bi se lahko z njimi stopil v eno. Tež-ko je najti prave besede, zaporedje misli in ulo-viti v njih vse tiste poglede, ki ti jih vrača nara-va, ko se kdaj znajdeš v takem kotičku, kjer ti sr-ce kar zatrepeta od strahu, da bi se znal tak tre-nutek razbliniti, če bi preglasno zabilo! Stojiš inčakaš, kot da se bo še nekaj zgodilo. Nekaj veli-kega. V takih trenutkih se spomniš, kako nepo-memben si. Samo obiskovalec. Samo trenutek.Trenutek, ko ti je bilo dano za trenutek pogle-dati v ta zaklad. Včasih nato odhajaš od tam sskorajda solznimi očmi. Ker mineva. In drugič s

pogosto obujajočo se mislijo: »Ja, sem se bom paše vrnil!« Govoriš si, da prideš že ob letu, da sinašel svoj kotiček iz sanj, da ne boš nikomur po-vedal za to, da se lepota ne umaže. Midva pa svase čudila. Vsak po svoje, vsak v sebi. Preseneče-na sem bila, da me je taka skorajda sprehajalnapotka obdarila s takim darom mirovanja in ču-denja. Darovi, ki sem jih sicer sprejemala odmatere gore, so bili bolj individualistične sorte– občutki zmagoslavja nad lastnim duhom in te-lesom, adrenalinski šok, ki pride za tabo, mislina prebrane opise poti. Tukaj pa sem med vsemtem Njenim okrasjem našla Njo. Na eni straniostro, krhko in neusmiljeno steno, a na drugistrani skriti zaklad, ki se daje na pogled le tiste-mu, ki ji ponižno prisluhne. Ponižno, z velikimspoštovanjem. Vključuješ se lahko v maraton-ske pogovore o prehojenih in preplezanih po-teh, tistega pravega pa pogosto ne čutiš.

In nekega dne obstaneš ...Dokler nekega dne ne obstaneš, sam s sabo,

preprost v svoji minljivosti in skrušen od stav-kov, ki ti jih na vsakem koraku pripoveduje no-ri sodobni svet in med katerimi ne znaš več naj-

V trdi zimi na Mahavšček (levo), desno Bogatin � Andrej Stritar

39

3–2005

IZL

ET

I

Bogatin in Mahavšček (1977 m, 2008 m) ✑ Andrej Stritar

Bogatin in Mahavšček (tudi Veliki Boga-tin) sta prva vrhova v verigi Spodnjih Bohinj-skih gora vzhodno od Vratic oz. Bogatinskegasedla. Piramidasti Mahavšček se dobro vidi zobeh strani, s severa s planote Komne ter zjuga visoko nad dolino Tolminke. Menda je biltu nekje doma Zlatorog, saj naj bi bili njegovizakladi zakopani v pobočjih Bogatina. V pre-teklosti so zato tam v resnici iskali zlato. Da-nes pa so za nas obiskovalce iz doline velikovečje bogastvo prijetni trenutki v nedrjih pri-stne narave, kot so opisani v članku.

Koči:Dom na Komni, 1520 m, dostop od Savi-

ce po markirani poti 2.30 ure.Koča pod Bogatinom, 1513 m, pol ure

hoje oddaljena od Doma na Komni.

Dostopi:Čez Bogatinsko sedlo:

S Komne gremo mimo Pla-nine Na Kraju po markiranipoti proti Krnu do Bogatin-skega sedla, 1803 m. Tu seobrnemo levo in po širokemslemenu v pol ure doseže-mo vrh Bogatina. Nadaljuje-mo v isti smeri navzdol napreval pod vrhom, od tampa naprej na Mahavšček.Vrhu Bogatina se lahko izo-gnemo po prečni poti na ju-žni strani. Nezahtevna mar-kirana pot, 2 uri.

Čez planino Govnjač: SKomne sledimo markiranipoti proti Voglu dobre četrture navzdol do ostankov pla-nine Govnjač. Tam jo ubere-mo proti jugozahodu po mar-kirani poti proti Mahavščku.Ta nas čez kotanjast svet pri-pelje na greben vzhodnopod Mahavščkom, od koder

imamo do vrha še razgleden sprehod. Nezah-tevna markirana pot, 2.30 ure.

S planine Dobrenjščice: Do planine Do-brenjščice pridemo iz doline Tolminke pomarkirani poti ali po nekoliko krajši nemarki-rani varianti bolj desno. S planine imamo pro-ti vrhu dve možnosti, obe neoznačeni in zah-tevni, primerni le za dobro izurjene. Prva sle-di stari, že precej zaraščeni vojaški poti doglavnega grebena pri Vrhu Škrli vzhodno odMahavščka (podrobnosti v vodniku Tineta Mi-heliča: Julijske Alpe), druga pa staremu lov-skemu prehodu, ki je celo nekoliko zavaro-van, bolj levo naravnost proti vrhu Mahavšč-ka (podrobnosti v vodniku Vladimirja Habja-na: Manj znane poti slovenskih gora).

Zemljevid: Bohinjsko jezero, 1 : 25.000, PZS;Julijske Alpe, vzhodni del, 1 : 50.000, PZS.

40

3–2005

ti tistega čisto svojega. »Bodi prvi, bodi edini,poskrbi za svoj užitek, zdaj je čas ...« nas bom-bardirajo z besedami na vsakem koraku. V kak-šnem takem trenutku, kot je bil ta moj, pa sečloveku pogosto vse podre. Vidiš, da pravza-prav nisi tako najboljši in edinstven in prvi, kčemur naj bi bil vsaj mlad človek poslan iskatsvoj cilj, ampak da si pravzaprav lahko tako ze-lo srečen sredi nekaj velikih balvanov, svizcev,ki žvižgajo, ker se te pravzaprav bojijo, in z enoplastenko že malo postane vode! Kdo rabi obla-čila po zadnji (gorski) modi, po možnosti z eti-keto s ceno, z mobitelom, ki ti samo še kave nezna skuhati ...! Seveda je pomembno, da se imačlovek rad, pa da imaš rad drugega, pa da je šekakšen, da ima rad tebe, ampak ... Ali ne bi biloprav nujno uvesti v program odraščanja tudinekaj dni, ko bi se mladega človeka morda celoprisililo, da bi jih preživel SAM, brez mobilnegatelefona, računalnika, avta, McDonaldsa, ener-getskih napitkov, morda celo brez sočloveka?!Štela sem se namreč med (skorajda) odrasle,zrele, odgovorne, izoblikovane osebnosti, sko-rajda v trku s tridesetimi, pa se mi zdi, da mi jeen tak dan dal misliti o marsičem, da me je pre-prosto – presenetil. Samo pred seboj. Ne vpra-šajte me, kaj se je novega zgodilo v moji glavi.Ne vem. Morda le pogled na mojo majhnost alivsaj enakost pred sobitji, pa na veličino ljubezniin/ali spoštovanje do narave, vse in nič.

Korak proti gori in proti sebiPot sva po nekaj urah, preležanih v tišini, v

mehkih travah, tiho nadaljevala. Tako ali takonisva našla nekih – tistih besed. Pa na vrh Ma-havščka, pa naprej do njegovega velikega brataBogatina in krog nazaj – do Komne in doline.Krasen izlet, kjer sva srečevala nedeljske obi-skovalce in tiste druge, ki so se že vračali s poti,ki so jih začeli včeraj ali vsaj zgodaj zgodaj po-noči, vendar pa nama nekaj ni in ni bilo prav.Velikokrat v naslednjih dneh sva govorila o tem,kako zelo enkratna je bila ta tura, kako lepa ti-sta dolina, pa si nisva znala odgovoriti, zakaj na-ma je pustila toliko čudenja. Sva bila res že takorazvajena od nekega sodobnega blišča, ki naj biga imela naša življenja, da sploh nisva dojela, daje taka lepota, kamor se povzpneš brez varovalin »taprave opreme«, lahko enako vredna?!Morda pa sva takrat za hip dojela kanček mo-drosti iz tistih počasnih korakov starejših – »ta-pravih« planincev? ...

Še mnogokrat v dnevih in mesecih po temsem razmišljala o teh občutkih. Ko pa sem pre-brala, kam se je pogled g. Miheliča poslednjičzaziral, so postali ti moji občutki potrebni izlivana papir. Morda še vedno nisem našla vseh pra-vih besed, a je bilo vredno. Kot je vreden pravvsak korak proti gori in proti sebi. In ne zaslepi-mo ga s bleščečim svetom in ne izgubimo ga.Kdo ve, koliko jih še imamo.

IZL

ET

I

NNoovvoo vv sseerriijjii MMoouunnttaaiinneeeerrss OOuuttddoooorr EExxppeerrtt SSeerriieess::

Kathy Cosley & Mark Houston: Alpine Climbing: Techniques to Take You Higher (Mountaineers books, 2004).Napotki za alpiniste, ki že poznajo osnove in si drznejo več.Doslej so v seriji že izšle knjige:Ice & Mixed Climbing: Modern TechniqueClimbing: Expedition PlanningClimbing: From Gym to Crag: Building Skills for Real RockClimbing: Training for Peak PerformanceRock Climbing: Mastering the Basic Skills

41

IZL

ET

I

� in � Marjeta Štrukelj

Podnaslov, ki pritegne, zapelje, povabi. Opispoti: »Zelo naporno!« Natančen opis: v knjigi100 najljubših zavarovanih plezalnih poti poosebni izbiri, ki jo je za tiste, ki znajo nemško,pripravil Eugen E. Hüsler. Za preostale pa ..., čese znanje vaše nemščine žal konča že z beseda-mi »šporget, šefla, zajla, raufnk«, znanje italijan-ščine pa z »dormire, tempo buono, aqua« in šenekaj malenkostmi s »porko« za podporo, vas bo

skozi opise popeljala sistematična urejenostglavnih podatkov, na pot pa pospremila prija-znost domačinov. Torej, v knjigi nemščina, naterenu italijanščina, v rokah pa zemljevid Ta-bacco 022, Pale di San Martino.

Ne, ne, dragi moji, tako mondeno se ta pu-stolovščina ne bo končala, tam čisto severovz-hodno so na zemljevidu manj znane Pale di SanLucano. Greste po cesti Belluno, Agordo, Tai-bon, Forno di Val, nato po vrisani markirani po-ti do bivaka Margherita Bedin (2210 m) in na-

Najlepši bivak na svetuDDoolloommiittii ppoo »»ttrreennttaarrsskkoo««

Divja grapa Boral della Besausega

42

3–2005

prej v Pradimezzo do Cencenigha. Ne boste sinamreč želeli od bivaka nazaj po isti poti in bo-ste morali zaupati avtobusu; glede na izkušnjepa se v teh krajih tudi palec dobro obnese. To-da počasi, zdaj ste šele v Fornu di Val (ozirate sev smer, v katero ste namenjeni, in brez slovarjavam je jasno, da forno pomeni peč); nasprotimale vaške oštarije (nad vrati piše »Osteria«) jena soncu krasno parkirno mesto za vas. Doma-čini so prijazni, kar iz gostilne pokličejo soseda,ki pozna pot. In potem v kamnolomu ne zaide-te – na levo in na vrhu še enkrat na levo.

Strma in dolga pot Zazdelo se vam bo, da so pretiravali, ko so se

trudili z opisom »molto difficile« (zelo težavno).Kljub trojnemu ogrevanju bo lepo. Sonce in pečna hrbtu ne bosta nič v primerjavi z žerjavicopričakovanja, saj boste na poti v najlepši bivakna svetu z osebo, s katero ste si želeli tja. Tudišest ur in pol vam ne bo več moglo do živega, kobo bahavo umestil v zelenje svoje čare ognjenicvet bohotne lilije. Fotoaparat bo kar sam»škljocal«, ne boste ga ustavili, čeprav boste ve-deli, da vam elegantno prazni denarnico. Saj bi-lobil tudi dosti stane, se boste hitro potolažili inpritisnili še tisti špiček tam gori, da vas bo čaro-bnih 10 x 15 spomnilo na zaklade, s katerimi sepostavlja ta vzpon.

Vse za žejo, lakoto, temo, mraz, veter, dež,spanje, prvo pomoč in crkljanje, celo čelado, pa-lice, nekaj vrvi in »rištngo« za samovarovanjeste vzeli seboj, prav kakor ste razumeli avtorjaopisa, le štedilnik ste pustili doma, ker ste na in-ternetu odkrili opis udobja bivaka. Tistemunorcu, ki trdi, da je pot namenjena samo alpini-stom, niste nasedli. Toda glej ga, zlomka, nekdovam je pot postavil pokonci in do Punte Piloi na1416 m si ne boste več oddahnili. Potem pa vgrapo na 1360 m in boste na konju. Počaaaaaa-asi! Ne zaletavajte se. Na levi sta dva nezgrešlji-va možica, markacije ni. Kar poglejte, za ovin-kom ni nič. »Ti, a imajo gamsi žage?« »Ne bi ve-del!« »Potem pa pridi za menoj!«

Zaznali boste nekaj prepleskanih markacij.Kdo-ve-kdo v kdo-ve-kakšnem sporu? Pot tu intam izgublja svoj trdni značaj, zato pa se bo vaš

krepil ob misli, da ste se iz Kurje doline na Mo-krico in z nje spravili brez markacij – težko, a ponekoliko nižji ceni kot nedavno avtor opisa vPV. Pot iz Kurje doline sicer ni pogoj za tole tu-kaj, pomaga pa. Voda. Dobro dene, čeprav je niv opisu. Končno boste v grapi. Markacije bodopogostejše, a tam tako ali tako ni mogoče zaiti –steni sta stopili strašljivo skupaj. Agner na vašilevi, ki se ga vse doslej niste mogli nagledati,vam bo iz grape Boral della Besausega kazal leše eno rebro. Pogled se bo vzpenjal na levo in nadesno, a vedno znova pristal na edino možnemdolgem položnem snežišču pred vami. Naklonse bo počasi dvigoval in prav zahrbtno se bo pri-kradel strah – kaj, če ne bo šlo brez derez? Reši-la vas bo prava »štala«. Česa takega še niste vide-li. Umazan sneg, kamenje, da ... a od kod tolikotrave, prsti? Vse vam bo jasno naslednji dan, koboste spremenili perspektivo, tedaj pa bostesrečni, ker je krajna poč, prek katere boste mo-rali, še obvladljiva brez večjih akrobacij in te-hnike.

Šele tedaj se boste spomnili na čelado; da sa-movarovala nosite s seboj zaradi popolne oblikein stabilnosti nahrbtnika in avtorjeve umestitvepoti med plezalne, se vam še ne bo sanjalo. Pravtako se vam ne bo sanjalo, kje je izhod iz mišni-ce, v kateri ste se znašli. Obračali boste glavo,vrat vas bo bolel. Nič ne pomaga bolj od tren-tarskih izkušenj, vključno z upanjem, da ni takohudo, kot je videti. Potem presenečenje. Prehodna desno je sicer izpostavljen, vendar tako pre-prost, da se vam bo kar čudno zdelo, da ste ta-ko cincali. Še z oznakami tam ne bo krize. Težeje z barvo za ovinkom. Pokonci in v trave. V tra-ve in pokonci, na Col del Bus. Od vsega opisavam bo jasna samo še ena beseda: »naporno«.Ne, kje pa, ni še konec. Mimo Corna del Bus nadesni, a tedaj boste res na konju. Kot v pravljiciin kot se spodobi; tam ne manjka princev inprinces, niti vodice, kaj šele rož, sten, skal z do-brimi oprimki, ki vas odnesejo mimo čakajočihmožicev sanjam naproti.

Čudovita noč v sanjskem bivaku Ja, kaj pa vam je kar naenkrat? Postajate ču-

dno mehki v kolena in rosni okoli oči. In vaš pri-

IZL

ET

I

43

jatelj? Kot desetleten pobalin bi prekopicevalkozolce po zeleni trati. Še in še bi srkala pano-ramo, se objemala in smejala. Prelepo je, da binespretno pero kaj spravilo skupaj, zato bo bo-lje, če boste še naprej strmeli v Civetto in piha-li kot dih tanke meglice nazaj proti Pelmu; zde-lo se vam bo, da bi se je lahko dotaknili z roka-mi, pihali boste v meglice, da bi odkrili pot v ne-drjih, v katerih vas je gostila v neki drugi prav-ljici, ali pa se obračali in že sanjali novo, saj vasje možati Agner zapeljeval lep kos dneva. Stareželje po Moiazzi se bodo kradoma prerivale vospredje. Le od kod jim pogum? Pazite! Ker ježe drugič tako domača in blizu vas, ni postalaprav nič lažja!

Bivak. Nič zlaganega ni v naslovu. Sedeli bo-ste na leseni klopi za mizo, pravo leseno mizo,ne kakšnim kovinsko zvenečim nadomestkom.Na plinskem kuhalniku bo zavrela voda za juho,kavo, čaj, vi pa boste kar strmeli v vrhove in seizmenoma čudili razgledu in oknom – velikimsteklom, ki omogočajo spogledovanje na toplem(Civetta = spogledljivka, je bilo napisano v ne-kem PV). Brbota zvečer, brbota zjutraj, seveda,ni treba paziti na vsako kapljico. Zbiralnika seniti dotaknili ne boste, ker je v bližnji kotanji šesneg. Velik lonec ga boste pristavili, pa robček izblaga boste uporabili za filter. Ne boste zavrgliostanka. V knjigo pa boste poleg svojega imenaponosno pristavili ime svoje dežele, ker ste po

čudoviti zvezdni noči počistili za seboj vse, am-pak res prav vse, in prepustili bivak novi pravlji-ci. Pospravili boste in preverili znova – na štedil-niku je prosojna sled posušenih kapljic; zmočiliboste papirnat robček in nato še do suhega zbri-sali – zaradi vseh, ki se trudijo in s toliko ljube-zni skrbijo za najlepši bivak na svetu, v kateremčistoča in red ne zaostajata za umno konstrukci-jo in bleščečo panoramo. Pa zaradi iskrice. Iskri-ce upanja, da bomo nekoč tudi v naši deželi ta-ko vzorno pospravljali bivake in zimske sobe! Nivrag, da veliko iskric ne bi enkrat vžgalo! Sajnam ne manjka razgledov, ki napolnijo dušo, daprekipeva od radosti, ljubih domačih oblik, ki sejih srce ne more nasititi, ki bi jih božali poglediod jutranje zarje prek večernih zatonov daleč vzvezdne noči, brez konca.

Prijetna vrnitev v civilizacijo Domotožje vam bo pregnalo pogled v grapo.

Stali boste, strmeli, iskali včerajšnji izhod iz gra-pe in ne boste mogli verjeti, da ste se res pravtam vzpenjali, da je žice za vzorec in klinov navsej poti manj, kot imate prstov, ali pa so še podsnegom. Ostalo vam bo uganka, kako se je opisdivje in lepe »trentarske« poti znašel v knjigi za-varovanih plezalnih ... Brez dvoma je avtorjevaljubljenka. Kot na dlani se vam bo razkrila fera-tarska duša, ki je vesela varoval, ko je »gosto«, a IZ

LE

TI

Bivak Margherita Bedin

44

3–2005

IZL

ET

I

Bivak Margherita Bedin – Prima Pala di San Lucano (2210 m) ✑ Andrej Mašera

Pale di San Lucano so majhna gorska sku-pina v Dolomitih, ki leži v skrajnem severovz-hodnem delu večje in veliko bolj znane skupi-ne Pale di San Martino. Na vzhodu je omeje-na z dolino Val Cordèvole, na jugu z Valle diSan Lucano, na severu pa z dolinama Val diGardes in Valle del Tòrcol. Glavna značilnostje njena izredna divjina in prvobitnost, kjernavpične, do 1500 m visoke stene prepadajoproti jugu v brezdanje globine doline Valle diSan Lucano. Stene so v spodnjem delu gostoporasle in težko prehodne, nad njim pa preha-

jajo v prvovrsten, rdečkast dolomit z odličnoskalo (ob vznožju sploh ni melišč). Med stena-mi so vrezane tri večje, skoraj neprehodnegrape grozljivega videza – I Boràl. Ta svet jenamenjen predvsem vrhunskim alpinistom, kiso tu speljali številne, tudi ekstremno težavnein zelo dolge smeri, sicer pa so Pale di San Lu-cano v splošnem vrvežu Dolomitov prava oa-za miru. Gorniki – nealpinisti se lahko brez ve-čjih težav povzpnejo na Monte San Lucano,2409 m, najvišji vrh skupine in na Primo Palo,na kateri stoji bivak Bedin, edini znak civiliza-

bolj zaželene kot v bližnji okolici PolhovegaGradca, kjer ste se za prost prehod laže spora-zumeli s psom, kot bi se – glede na napis – z gos-podarjem, če bi ga srečali. Te poti z Grmade neboste ponavljali, zagotovo pa bi srčno radi šeenkrat videli vasico, pripeto pod Pale di San Lu-cano.

Pricapljali boste na cesto, za kilometer alidva hoje do Cencenigha boste preleni. Voznired avtobusa ne bo natančno usklajen z vašimprihodom, tako da se vam bo nakazovala mo-žnost za vnovično srečanje z domačini ali: kdobi vzel dva smrduha z velikima nahrbtnikoma sceste v svoj avto? Da ni trajalo več kot pet mi-nut, pravite? Bla, bla, bla ... V oštariji nasprotiparkiranega avta pa točijo najboljše pivo? Bla,bla, bla ...

P. S.: Da ne bi kdo po pomoti napačno razu-mel tega članka. Pri nas imamo zelo lep oziromanajlepši bivak pod Špikom, toda ne v konkuren-ci vedno odklenjenih postojank. Zanj se trudi ga.Mihaela Oman, ki vam v Martuljku prijazno daključ in včasih potisne v nahrbtnik še rjuhe, dabo ja lepo. Prepričana sem tudi, da jedilnega pri-bora ne pregrne s čistim prtičkom nihče drugkot ona sama. Nisem je spraševala, ali ji kdo po-maga in čigave bi še lahko bile zasluge, vsekakorpa (kakšno leto ali dve po tem) izkoriščam prilo-žnost in se ji prisrčno zahvaljujem, saj je bil po-gled na Špik še lepši in vzpon na Malo Ponco pri-jetnejši prav po njeni zaslugi.

navsezadnje vendarle najbolj od vsega ljubi div-jino. Do Pradimezza je pot prek gozdov, pašni-kov in številnih planin prav prešerno lahka inmenda jo je navzgor moč prehoditi v štirih urah– to tudi za navzdol ni sramota, še posebno, čevas nenehno navdihuje ne samo narava, ampakenkrat za spremembo tudi človek. Na planiniMalga d’Ambrusogn v opuščeni sirarni z vednoodklenjenimi (ne odprtimi!) vrati boste obču-dovali predmete, ki bi pri nas najbrž že davnoodšli s kakšnim priložnostnim zbiralcem, tampa vas bodo počakali z vpisno knjigo, klopcopred ognjiščem in skromno žimnico na pode-stu. Brez obveznih smeti, pločevink in plastenk.Kar tajali se boste in nekega lepega dne se bostevrnili, da bi dognali, s čim so cepili rod, ki tamuspeva. »Prometa« bo kar nekaj. Prejšnji dan šegamsjih kakcev niste našli, zdaj pa se vam sa-mote ne bo bati.

Tudi na planini Malga del Torcol so vrataodprta – tam nastaja manjši lokal, če se da sodi-ti po številu novih miz in klopi; nekaj točilnemupultu podobnega še tešejo, vendar ni nikogarna delu, da bi ga vprašali. Spoštujejo nedeljo, alipa vsi delajo v Mercatorju, kdo bi vedel? Najbržbodo znali tudi s koprivami pred hišo.

Pradimezzo je prijetna vasica, stisnjena vbreg, vsa sončna in topla. Prva hiša na potinavzdol vam z markacijo vabeče ponuja prehodskozi zasebno dvorišče brez pasjih napisov oprepovedi za dvonožce. Počutili se boste precej

45

3–2005

IZL

ET

I

cije v tem področju. Vzpon do njega z juga seodlikuje po izredni dolžini in hudih naporih.Vsekakor pa je vreden truda: tura je veliča-stna in nikoli pozabljena gorska pustolovšči-na v enkratnem gorskem okolju.

Pristop do izhodišča: Mejo z Italijo pre-stopimo pri Novi Gorici ali Sežani in se po av-tocesti Trst – Benetke zapeljemo do Porto-gruara, kjer zavijemo desno ter mimo Porde-nona in Vittoria Veneta pridemo do Belluna.Tu nadaljujemo po dolini Val Cordèvole doAgorda (nagl. na prvem zlogu) in še malo na-prej do kraja Taibòn, kjer zavijemo levo po lo-kalni cesti do vasice Forno di Val, 660m, nazačetku doline Valle di San Lucano.

Vzpon: Malo za zadnjimi hišami vasiceForno di Val, pri opuščenem kamnolomu za-vijemo desno po makadamski cesti, ki se dvi-ga ob njem. Malo više nad vrhom kamnolo-ma, za cestnim ovinkom poiščemo na levi oz-ko stezico, ki se vije skozi smrekov gozd dorazcepišča, kjer nadaljujemo po levi stezi. Tagre nekaj časa dokaj zmerno navkreber protizahodu, potem pa se začne strmo dvigati vokljukih. Ko pridemo iz gozda, kmalu doseže-mo kamnito in zagruščeno grapo, po katerise naporno vzpenjamo med skalnimi stolpičiI Pilói. Kakih 80 m pod navpično steno, kizgoraj zapira grapo, prečimo 100 m v levo potravnati polici do škrbinice Forcella dei Pilói,kjer zagledamo navpično vzhodno steno Se-conde Pale, ki se dviga iz grape Boràl dellaBesàusega. Sledi dolgotrajen in orientacijskozelo zapleten sestop v grapo. Najprej po ste-zici malo sestopimo, potem pa prečimo po iz-postavljenih policah v levo, kjer si pomagamoz oprijemanjem rušja. Ko pridemo do strmegrape, gremo po njej navzgor kakih 100 me-trov proti navpični steni, ki se dviga nad vr-hom grape. Pri podrtem drevesnem deblu za-vijemo levo ven iz grape in prečimo do travna-te rame. Z nje v strmem cik-caku sestopamopočez v smeri Boràla do naslednje rame, kjernaletimo na ostanke ruševin stare pastirskekočice. Zopet malo sestopimo, nato pa preči-mo strma travnata pobočja po policah in čezgloboke grape, dokler končno ne stopimo v

dno Boràla della Besàusega, veličastne ingrozljivo globoke grape, ki se zajeda mednavpične stene Prime in Seconde Pale di SanLucano. Po njej se vzpenjamo čez grušč, bal-vane in majhne zelenice kakih 200 m, doklerne postane zelo ozka, temačna in tesnobna.Tu naletimo na večno snežišče, na kateremležijo skale in obilo osušene trave. Po sneži-šču čim hitreje (nevarnost padajočega kame-nja!) zmerno strmo navzgor 100 metrov dorobne zevi, ki je lahko v pozni sezoni precej ši-roka in težko prehodna. Sledi plezanje čez 20m visoko skalno stopnjo (nekaj klinov, I. tež.stopnja) do zelo izpostavljene skalnate in na-to travnate police, ki pelje desno ven iz grapein po kateri se iz temačnega Boràla umakne-mo na sončna, južna pobočja gore.

S police se povzpnemo po skalnatem žle-bu, više pa prečimo v desno pod steno z zna-čilnimi temnimi nišami na široko ramo, pora-ščeno z rušjem. Nadaljnja pot se počasi prele-vi v strmo vzpenjanje po cvetličnem vrtu do ši-roke zelenice Bus, poraščene z rušjem, medkaterim se vije stezica. Desno zgoraj vidimostene vršiča Corno del Bus, 2071 m, pot pa zo-pet zavije v skalnat svet, kjer nam pri prehodihčez skalovje pomagajo tudi umetno vsekanistopi. Ko priplezamo v višjo, manjšo zelenico,zagledamo visoko gori skalnate vršiče, ki na-kazujejo, da bomo kmalu na cilju. Še malo po

46

3–2005

IZL

ET

I

razčlenjenem skalovju, zopet s pomočjo vse-kanih stopov, potem pa se strmina končnoumiri na široki travnati planoti, kjer takoj zagle-damo rdeče pobarvani bivak Bedin.

Sestop: Sestop po isti poti ni priporočljiv,pa tudi malokdo začuti željo po njem. Zatobomo sestopili po poti št. 785, ki se s PrimePale najprej spusti do sedla Forcella Besàu-sega, 2171 m, nato pa se spusti na slikovitoplanino Malga d’Ambrusògn, 1700 m, ki leživ zatrepu doline Valle del Tòrcol. Po dolini na-to sestopimo do vasice Pradimezzo, 873 m indalje po cesti v Cencenighe v dolini Cordévo-le. Znajdemo se sicer precej precej daleč odizhodišča (8-9 km), nazaj se vrnemo z avtobu-som ali avtostopom.

Najprimernejši čas: Od začetka junija dokonca oktobra, oz. do prvega snega. V vročihpoletnih mesecih se turi raje odpovejmo, kerzna biti izredno vroče.

Težavnost: Zelo zahtevna (delno označe-na in za vzorec zavarovana) pot, izjemno dol-ga in naporna ter orientacijsko zelo zaplete-na tura. Orientacijo nekoliko olajšujejo oble-dele, večinoma redke markacije, ponekodprebarvane sivo, posamezni možici, pre-dvsem pa se moramo zanesti na lastni nos.Tura je primerna izključno za izkušene gorni-ke z odlično kondicijo. Tehnično plezalske te-žave ne presežejo I. tež. stopnje, kljub temuje priporočljivo, da imamo s seboj poleg osta-le opreme za zahtevne vzpone tudi krajšovrv, za varovanje na izpostavljenih odsekih.

Dolžina ture: Vzpon: 6.30 – 7 ur, sestop3.30 ure; skupaj 10 – 11 ur. Dvodnevna tura.

LiteraturaVisentini Luca: Pale di San Martino. Athe-

sia, Bolzano.Bonetti Paolo, Lazzarin Paolo: Dolomiti –

Il grande libro dei sentieri selvaggi. Zanichel-li, Bologna.

Hüsler Eugen E.: Klettersteigführer Dolo-miten. Bruckmann, München.

De Biasio Ettore: Pale di San Lucano. Lu-ca Visentini Editore, Cimolais.

ZemljevidPale di San Martino. Tabacco 022, 1:25 000.

Po polici ob vznožju stolpa pelje potven iz temačnega Borala

3–2005

PPiissmmoo PPDD TTrržžiiččSpoštovani gospod Andrej Stritar in ure-

dništvo PV!K pisanju me je spodbudil uvodnik v PV

1/05, v katerem sicer legitimno trkate na ekolo-ško vest posameznikov in institucij, še posebnotistih s planinskim »pedigrejem«. Vse lepo inprav, če bi ostalo samo pri trkanju na vest!Vsakdo ima pravico do svojega mnenja, načinaživljenja in osebne filozofije. In če bi bilo vse toizpovedano v kakem fantazijskem prostem spi-su, tudi ne bi bilo nobene škode! Škoda pa na-stane, ko tak spis postane uvodnik stanovske re-vije, ki jo že dolga leta bolj ali manj rad prebi-ram.

Z vsebino Vašega tokratnega uvodnika je ne-kaj hudo narobe!

V sicer dokaj »splošni« vsebini mrgoli kupnapačnih, nepreverjenih, celo prirejenih dej-stev. In ko ta »dejstva« vsaj ne bi bila podkreplje-na s popolnoma enostranskim, ozkim in nepo-znavalskim pogledom avtorja!

Tu nastane škoda: uvodnik postane domi-šljijski spis in vpliva na javno mnenje tistih bral-cev, ki drugačnih dejstev ne poznajo in ki nezmorejo (podobno kot avtor) širšega pogleda naproblematiko ter slepo verjamejo napisanemu.

Že v uvodu avtor vrže v isti koš vse»ceste«, za katere »v zadnjem času zvemovedno pogosteje« in ki vodijo do »naših«planinskih postojank. Pri tem pozabi navse (verjetno iz nevednosti, ne namerno)tiste nove ceste, ki vsak dan nastajajo pogozdovih v istem planinskem okolju, zakatere pa edino ekološki heretiki, planin-ska društva, niso čisto nič krivi (gradijojih namreč lastniki gozdov). Očitno sodovolj skrite, da jih pravoverni planinskiokoljevarstveniki ne opazijo?!

Najbolj problematična pa se mi zdivsebina zapisa o »cesti do ruševin Domana Zelenici v Karavankah«, ki me je pra-vzaprav še najbolj zabolela in zaradi ka-tere sem se odločil napisati to pismo.

Lastnik omenjenega doma je »neko« PD Tr-žič. Po požaru decembra 1999 so bile ruševinebolj ali manj odstranjene spomladi leta 2000.Do julija 2003 smo Dom delno usposobili in od-prli začasno zavetišče, ki je v ustreznem časuodprto. Hkrati smo izdelali projektno doku-mentacijo za dograditev, trenutno smo pa v fa-zi zbiranja sredstev (razpisi, donacije ipd.), ki jedanes za ubogo ljubiteljsko društvo velik zalo-gaj.

Izvajalec graditve ceste na Zelenico je sicerres najemnik Doma na Zelenici, vendar tudi na-jemnik tamkajšnjih žičniških naprav in pre-dvsem v tej funkciji – za potrebe smučišča naZelenici – tudi investitor in graditelj omenjeneceste.

- »Cesta do ruševin doma na Zelenici« splohni cesta do doma, ampak je cesta za potrebesmučišča na Zelenici.

- Investitor in izvajalec je najemnik smuči-šča na Zelenici in nikakor ne le najemnik »ruše-vin« doma!

- Omenjeni investitor in izvajalec graditve»ceste« nikakor ni »verjetno potencialni investi-tor v obnovo doma, ki si je menda želel olajšatigraditev«.

- PD Tržič je edini lastnik in investitor vobnovo Doma na Zelenici.

Odmevi na januarski uvodnik

Nova cesta na Zelenico zarezana v gozd

desno nad smučiščem �Andrej Stritar, več slik nahttp://www.drustvo-mws.si/sl/

fotogalerija/f_zelenica_2004.html

47

48

3–2005

- Z graditvijo ceste PD Tržič nima popolno-ma nič! O projektu smo bili obveščeni prek me-dijev, niti za soglasje nas niso vprašali.

Poleg tega, da osvetlim situacijo, sem želelše poučiti avtorja o tem, da se danes planinskadruštva zelo težko prebijajo, da je edini vir sred-stev za njihove dejavnosti gospodarjenje s pla-ninskimi domovi, da s težko prisluženimi sred-stvi, odrekanjem in prostovoljnim delom (ki jedanes žal prej izjema kot pravilo) vzorno ureja-jo planinske poti na okoliške vrhove, skrbijo zavzgojo (tudi ekološko) planinskega podmladka,po svojih močeh pomagajo alpinistom, GRS, vo-dnikom itn.

Ravno zaradi zavedanja pomembnosti gos-podarske dejavnosti društva poskušajo omogo-čiti čim boljše razmere zanjo in v dobri želji, dabi zadovoljila vse, tudi okoljevarstvene zahteve,kdaj pa kdaj sklenejo tudi kakšen kompromis ...

Da ne bo pomote: tudi jaz sem med prvimi,ki bi stopili v »prvo vrsto boja za ohranjanje na-rave«, vendar ne utopično idealistično, ampakzavedajoč se realnosti. Med drugim tudi realno-sti in nujnosti obstoja »podjetništva in ekonomi-je« gospodarske planinske dejavnosti, saj bi brezte planinska organizacija zagotovo težko preži-vela! Ali pa sploh ne bi in bi bilo kar naenkratpolno »ruševin« planinskih domov, zaraščenihin neoznačenih (nevarnih) planinskih poti ... vnašem prelepem gorskem svetu pa še več nere-da in anarhičnih dejanj, na katera še opozarjalne bi več nihče.

Glede na to, da je zagotovo tudi avtor ome-njenega uvodnika dobro misleč gornik, naj vza-me mojo kritiko kot konstruktivno željo razširi-ti obzorja planinskega duha in vnesti med nastudi več zaupanja in poštenosti. Vsekakor pakot željo po konstruktivnem in ne a priori de-struktivnem sodelovanju ter sestopu ekološkihidealistov na realna tla. S tem bomo ohranjanjunaravnega okolja še najbolj koristili!

Marjan Salberger, predsednik planinskega društva Tržič

Spoštovani gospod Salberger!Če vas prav razumem, se pravzaprav strinja-

te z mano: novih cest v gore ne bi smelo biti. Po-polnoma se tudi strinjam z vami, da so še velikohujši od planinskih društev gozdarji in lastniki

gozdov. Omenil jih nisem predvsem zaradi krutihomejitev glede dolžine uvodnika.

Hvala za vsa pojasnila glede trenutnega sta-nja na Zelenici. Res se nisem niti trudil iskativseh podrobnosti, saj je bil moj namen predvsemsprožiti razmislek o tej problematiki, ne pa reše-vati ta konkretni problem.

O nekaterimi vaših stališčih pa se je po mo-jem vredno pogovoriti. Pravite, da moramo bitipripravljeni sprejemati kompromise glede podje-tništva v gorah zavedajoč se realnosti, ne pa uto-pično idealistično. Načelno je seveda treba v živ-ljenju vedno delati kompromise, toda v tem pri-meru, se mi zdi, gremo predaleč. Napačna se mizdi filozofija, da bi zaradi gospodarskega razlo-ga preživetja društev morali dovoljevati posege vnaravo. S tem je v načelu nekaj narobe! V druš-tvih se družimo zaradi ljubezni do gora, do nara-ve. Da pa bi za preživetje teh društev naravo po-časi spremenili v navadno civilizirano dolinskookolje? To filozofijo je treba temeljito prevetriti inpostaviti na novo! Če je pogoj za preživetje druš-tva to, da po cesti vozi pivo do svoje koče in gatam prodaja, potem je bolje, da takega društvasploh ni. Kajti po mojem s takim početjem dolgo-ročno razveljavi smisel svojega obstoja.

Andrej Stritar

PPiissmmoo KKVVGGNN UUOO PPZZSS

Spoštovani gospod Andrej Stritar!V uvodniku Planinskega vestnika št. 1/2005

z naslovom ZAKAJ NOVE CESTE V GORAH jebilo zapisano, da Planinska zveza Slovenije nistorila ničesar, pač pa so zagnale vik in krik vsepreostale nevladne organizacije. Ker Planinskazveza Slovenije ni zgolj »Dvoržakova 9«, ampakjo sestavlja več kot 250 članic, ki se vse po svo-jih močeh in znanju trudijo za ohranitev nara-ve, še posebno gorske (tudi tisti planinski druš-tvi, ki se vam ju ni zdelo vredno niti poimeno-vati), tudi in predvsem z usposabljanjem invzgajanjem svojega članstva, je očitno, da je ostčlanka usmerjena v vodstvo PZS in njeno komi-sijo za varstvo gorske narave pri UO PZS. Davodstvo PZS in pristojna komisija nista storilanič, pa ne drži, zato je bil uvodnik za slovenskoplaninsko in drugo javnost zavajajoč.Ž

IVL

JE

NJE

GO

RA

49

3–2005

Ker je tudi dejavnost slovenskih planincev,ki so z velikim trudom nadelali in skrbijo za večkot 7000 km planinskih poti in več kot 160 pla-ninskih postojank in hkrati množično obiskuje-jo gore, da ne omenjam drugih, neorganizira-nih obiskovalcev gora, velika obremenitev zagorski svet, je gotovo prva skrb slehernega pla-ninskega društva, drugih članic PZS ter orga-nov PZS, predvsem komisije za varstvo gorskenarave pri PZS, da sami s svojimi aktivnostmine obremenjujemo narave, še posebno gorske-ga sveta. Pri tem se moramo namreč zavedati,da svojo dejavnost izvajamo pretežno v okolju,ki ni naša lastnina, pa nas vseeno vsi lastniki –država, cerkev in posamezniki – razumejo inspoštujejo tradicijo ter številne oblike našegadelovanja, čeprav gradimo in označujemo poti,ustvarjamo odpadke, povzročamo odplake, za-bijamo kline, napenjamo vrvi, povzročamo ero-zijo, uničujemo travišča itn. Jasno je torej, dapri nobenem posegu v naravo, tudi v primeru,ki ga opisujete, nismo in ne moremo biti stran-ka v postopku in tako ne moremo »biti bitke« nanačin, ki ga opisujete, saj za to nismo niti uspo-sobljeni niti pristojni, lahko pa strpno in argu-mentirano izražamo svoje mnenje, ne da bi sepri tem s komer koli povezovali v kakršno koli»koalicijo« in se nanjo sklicevali. Naš položaj jeravno zaradi naših planinskih aktivnosti, ki tu-di niso vedno prijazne do gorskega sveta, ven-darle specifičen, zato ne želimo in ne moremokar vse povprek in brez razloga iskati »sovražni-kov«, tako na ravni lokalnih skupnosti kot naravneh institucij države, civilne družbe in posa-meznikov. Naše »orožje« in moč je usposabljanjestrokovnih planinskih kadrov; pri tem nam iz-datno pomagajo tudi »država« in lokalne sku-pnosti. Ti bodo skrbeli, da ne bo predvsem namsamim kdo očital, da ne varujemo gorskega sve-ta. Vzgajali bodo članstvo v planinskih druš-tvih, načrtovali do okolja prijazne planinske po-ti in koče ter vodili planince v gore na način, kibo prijazen do gorskega sveta. Naš lastni zgledje gotovo na prvem mestu.Tako ne bomo nikolikar slepo sledili nikakršnemu »črednemu nago-nu« pri različnih pozivih ali politizacijah posa-meznih posegov v naravo, ampak sami ugotav-ljali, kdaj in kako bomo ravnali in ukrepali. Do-volj smo odgovorni in ozaveščeni.

S tem namenom komisija za varstvo gorskenarave PZS že tri leta izvaja nov program in izo-bražuje varuhe gorske narave, druge komisijepa druge strokovne planinske kadre, ki imajovsi v programih tudi varstvo narave; kar 18 jihje, planinska društva in meddruštveni odboripa imajo že od leta 1951 gorske stražarje. Ravnopo obvestilu enega izmed tako usposobljenih jepristojna Komisija za varstvo gorske narave UOPZS na svoji 12. seji, 9. novembra 2004, obrav-navala grob poseg v naravo na Zelenici in ga tu-di obsodila. Zbrali smo potrebne podatke in po-sredovali svoje stališče predsedstvu UO PZS.Objavljeno je bilo v 12. številki Obvestil PZS 22.decembra 2004 in na spletnih straneh PZS, sku-paj z odgovorom predsednika PZS, mag. FrancaEkarja, mag. Ireni Mrak (Mountain WildernessSlovenije) in člankom Iztoka Tomazina z naslo-vom Uničevanje ali razvoj Zelenice. Prav tako jepredsednik PZS posredoval pri ministrstvu zaokolje, prostor in energijo ter regijski inšpekto-rici. Upam, da je članke v Obvestilih PZS, ki souradno glasilo slovenskih planincev, slovenskaplaninska javnost zasledila in si o njih ustvarilasvoje mnenje.Poudariti pa moram, da je v Ko-misiji za varstvo gorske narave PZS skrb zaohranitev občutljive gorske narave vedno bilain vedno bo. To je razvidno tudi iz našega pro-grama in opravljenega dela. Samo zato je bilatudi ustanovljena in imenovana.

Rozalija Skobe, načelnica KVGN UO PZS

Spoštovana gospa Skobe!Veseli me, da je KVGN UO PZS v tem prime-

ru reagirala, hkrati pa naj poudarim, da ost mo-jega uvodnika nikakor ni bila usmerjena zgoljna ta ali oni del planinske organizacije. Hotelsem kar v vseh nas sprožiti razmislek o našemdelu in poslanstvu, potem bomo pa laže postavi-li in izvajali skupne cilje. Izrabil bom priložnostter ponovil del tistega, kar sem že zapisal v uvo-dniku, pa očitno ne dovolj jasno. Žal se ne mo-rem strinjati z vašo trditvijo, da PZS »ni in nemore biti stranka v postopku«. Naj ob tem po-vem, da si služim kruh kot visok državni ura-dnik in zato zelo dobro vem, kako država (torejuradniki in politiki) deluje »od znotraj«. Kot pi-janec plota se moramo držati paragrafov, naj-bolj pa se bojimo negativnih glasov javnosti in Ž

IVL

JE

NJE

GO

RA

Kot odmev na uvodnik v januarski številkiPlaninskega vestnika smo prejeli tudi dve pismio cestah znotraj Triglavskega narodnega parka.Objavljamo tudi komentar o navedbah v prvempismu (drugo smo dobili tik pred zaključkomredakcije), ki nam ga je na našo prošnjo v imenuuprave TNP poslal Martin Šolar.

Z velikim zanimanjem sem se seznanil zuvodnim člankom PV 1/2005. Ker pa vem, da jev njem nekaj napak, mi ne zamerite dobrohot-nih opozoril.

1.) Cesta na planino Krstenico:Nikakor ne drži, da »so jo izpeljali v letu go-

ra 2002«. V letu 1989 sem naletel na terenskovozilo zelene bratovščine – lovcev in čuvajevTriglavskega narodnega parka – na planiniKrstenica, in sicer spodaj, kjer po gozdni steziprideš s planine Blato. Hranim sliko. Takrat jelovec in čuvaj v Triglavskem narodnem parkupripeljal v lovsko kočo na Krstenici osebe, ki sov tistem obdobju zasedale pomembne političnepoložaje. To se je ponavljalo še nekaj let po osa-mosvojitvi Slovenije. Pripeljal jih je večkrat naleto. Prav tako je lovec in čuvaj Triglavskeganarodnega parka vozil na Krstenico lovce iz tu-jine. Sčasoma je začel prodirati še više in pristalsredi planine. Če je še kakšen star pastir naplanini Krstenici, bi vedel o zeleni bratovščini,lovcih, in njihovih gostih v koči marsikaj pove-dati. Znano mi je, da so takrat Bohinjci govorili:Če smejo tako delati varuhi Triglavskega narod-nega parka in oblastne strukture, zakaj bi mimorali na planino nositi na hrbtu ali tovoriti na

vozeh? Kolikor sem spremljal dogajanje, so seBohinjci »okorajžili« in najprej peljali s traktor-jem na planino »basengo« – leta 1995 –, pravtako tudi za selitev v dolino. Pozneje so vozilitudi med pašo gor in dol.

2.) Cesta na Planino pri Jezeru:Tudi ta pot ni bila narejena v letu gora 2002.

Bohinjec, ki je oskrboval kočo na planini, je naj-prej tovoril s konji od Planine Blato naprej.Sčasoma pa je s traktorjem začel prodirati više.Ker so mu pri tem delale napoto skale, jih jevsako leto nekaj zavrtal in razstrelil. To se je do-gajalo že v letu 1989 in pozneje. Tako se je potlepo počasi širila, veliki in močni traktor jeprodiral vse više in pristal na planini Jezero. Obtem naj povem še tole: lovci in čuvajiTriglavskega narodnega parka so od 1976.naprej budno spremljali vsakršno početje tujihprišlekov na območju parka v Bohinjskih gorah.Vneto so prijavljali najemnike pastirskihstanov, ki so se trudili te vzdrževati in jih ohran-iti. Drži pa, da so najemniki te pastirske stanovepo večini uporabljali samo poleti, za počitnice.Tudi ko je najemnik takšnega stana kupil deskeali skodle v Bohinju in so mu jih Bohinjci s kon-ji pripeljali na planino, so prihajale ovadbelovcev in čuvajev narodnega parka, za njimi patudi do desetčlanske komisije, ki so na krajusamem zasliševale najemnike pastirskih stanov,ker naj bi sekali in na planinah delali skodle inžagali deske. Ko sem o tem govoril s poštenimiBohinjci, so mi povedali, da čuvaji in lovci vTriglavskem narodnem parku ne trpijo, da bi sekdo dalj časa zadrževal na planinah, ker jih na-

O cestah v Fužinskih planinah

50

3–2005

medijev. Zato imajo vsi tisti zunaj oblasti, ki siupajo na glas povedati svoje mnenje, izjemnomoč. Če bi torej kdo na javni razpravi o Prostor-skoureditvenem načrtu območja Zelenice, ki jezagotovo bila pred nekaj leti, dvignil glas proticestam in če bi bil še dovolj spreten, da bi svojemnenje spravil v medije, bi zelo verjetno ceste žetakrat prepovedali. Pa tudi ne vidim razloga, za-kaj se za tak cilj ne bi povezovali v koalicije in sitako krepili moči. Saj tako naša družba danes

deluje na vseh področjih. PZS se zato po mojemne sme skrivati za trditvijo »za to nismo usposo-bljeni niti nismo pristojni«. Če hočemo izbojeva-ti okoljevarstvene bitke, se moramo zanje ustre-zno usposobiti in se jih lotevati tam, kjer se zma-gati da. Seveda pa moramo pred tem vedeti, kajso naši skupni cilji. Če primerjam vaše pismo spismom gospoda Salbergerja, pa nisem čistoprepričan, da smo znotraj PZS usklajeni.

Andrej Stritar

ŽIV

LJE

NJE

GO

RA

51

3–2005

jemniki pastirskih stanov ovirajo pri nečednihposlih – lovu. Od 1973. do 1999. sem imel pri-ložnost vsako leto približno dva mesecapreživeti v Bohinju, sicer z razmaki, ne zapore-doma. Tako mi je dogajanje kar dobro znano.

Z lepimi planinskimi pozdravi,Jože Hauptman

Prav zanimiv je uvodnik PV 1/2005 znaslovom »Zakaj nove ceste v gorah?« Zanimiv,ker je nujno pojasniti nekaj zgodovine te tem-atike. Precej sem se že motal po bohinjskem ko-tu, če bo zdravje, se bom še naprej. Glede cestena Planino pri Jezeru je prav poznati nekajzgodovinskih dejstev: kočo na Planini pri Jezeruso Bohinjci po »uspelih« socialističnih petletkahopustili. Načrt graditve cevovodov za pošiljanjemleka s planin Viševnik, Dedno polje inPlanine pri Jezeru v dolino je izpuhtel in kočana Planini pri Jezeru je bila dolga leta zaprta.Nekje okoli 1971 so jo dali v najem nekemu žup-niku, ki je med počitnicami vodil mladino vgore in mu je koča s 50 preprostimi ležišči,skromno kuhinjo in sanitarijami z greznicoprišla prav, saj je pocenila bivanje. V letu 1974je na Planino Jezero z Velega polja prišel »gos-pod«, ki je takrat skoraj izključno sam s svojodruščino uporabljal protokolarni objekt, ki šestoji nad Velim poljem. Ko je ta »gospod« naPlanini pri Jezeru zvedel, kdo ima tamkajšnjo

kočo v najemu, je ukazal, naj Bohinjci takojpretrgajo najemno pogodbo. Bohinjci so ukazizpolnili še isti dan. Kočo na Planini pri Jezeruje potem prevzelo neko planinsko društvo.Razlika pa je bila očitna: prejšnji najemnik jekočo skrbno vzdrževal, čistil je tudi dimnik.Kaže pa, da novi najemnik ravno za čiščenjedimnika ni poskrbel, saj so se po nekaj letih po-leti vnele saje v dimniku. Na streho, krito s»šinkeljni« – skodlami – je padla iskra, dom jepogorel, osebje doma se je iz njega rešilo v co-patih. Čez nekaj časa so kočo začeli obnavljati.Obnovljena pa ni v enakem obsegu kot prej.

In zdaj k stvari: cesto na Planino Jezero jepočasi, toda vztrajno širil domačin iz Bohinja,po mojem vedenju precej pred 1990. Vsako letoje zavrtal nekaj skal na poti in jih razstrelil.Ironija je bila, da so lovci in čuvaji Triglavskeganarodnega parka hodili mimo razstreljenihskal, vedeli, kdo to počne, in molčali. Molčali,ko je prišel velik traktor in goseničar na Planinopri Jezeru. Molčalo je tudi vodstvo planinskegadruštva, ki upravlja kočo. In molčal je tudi izva-jalec, saj si je hkrati prav lepo preuredil pastirs-ki stan v počitniško hišico. Naj povem še nekaj:jezero na Planini pri Jezeru je bilo čudovito čis-to gorsko oko. Ko je kočo po odslovitvi omen-jenega župnika prevzelo planinsko društvo, paje v nekaj letih »zacvetelo«. Čistost je izginila,jezero je postajalo rjavo in bohotile so se alge. Ž

IVL

JE

NJE

GO

RA

Cestna zapora na začetku ceste proti Planini pri Jezeruleži polomljena ob strani � Andrej Stritar

52

3–2005

Bohinjski pastirji so vedeli povedati, da so izkoče preusmerili odplake v jezero in poslediceniso manjkale. Nekaj let po obnovi pogorelekoče smo bili priča čudnemu »krtovanju« naplanini. Na veliko so kopali prek planine v tretjodolino, v tej pa so naredili ponikovalnico. Odtlejodplake in fekalije ne gredo ne v greznico (ki joje stara koča imela!) ne v jezero, pač pa vponikovalnico. Verjetno se nihče ne zavedaposledic ravnanja planinskega društva, ki kočoupravlja. Kje so naravovarstveniki in drugepristojne institucije, katerih naloga je ugotavl-jati in zagotoviti, da bodo vodna zajetja ostalačista? Ponikovalnica koče na Planini pri Jezeroje ekološka bomba – pomislimo na vodna zajet-ja na Vojah in še kje v Bohinju. Ob graditvi tega»idealnega projekta« so hodili mimo čuvaji inlovci Triglavskega narodnega parka, v koči sobili privilegirano postreženi in so molčali.

Vsekakor se ne strinjam, da vozijo naPlanino pri Jezeru avtomobili. Tudi če bi imelilovilce olja ne! Da pa se tu napraviti red: na

izhodišču – parkirišču pri Planini Blato –postaviti zaporo. Bi bila stvar rešena? Morda,morda pa tudi ne. Morda bi se spet našel kakbohinjski veljak, ki bi zaporo uničil, kot je z ve-likim traktorjem uničil zaporo, ki je bila predleti postavljena ob vstopu na Planino Blato.

Na svidenje na Planini pri Jezeru!Boštjan Ogrin

ŽIV

LJE

NJE

GO

RA

S terencem na planino Krstenico� Andrej Stritar

KKoommeennttaarr TTrriiggllaavvsskkeeggaa nnaarrooddnneeggaa ppaarrkkaaZ uvodnikom v 1. številki se povsem strinjam in se kljub temu, da včasih napišem tudi kakšno

kritično o gorništvu, zavedam, da problemi hoje v gore in alpinizma niso nič v primerjavi z drugi-mi grobimi posegi v gorski svet, kot so na primer omenjene ceste. TNP je imel prvih deset let poustanovitvi leta 1981 težke poporodne težave in je le mukoma uveljavljal prave parkovne interese.V devetdesetih letih pa so se stvari že v mnogočem izboljšale. O gradnji cest v hribe smo na velikoopozarjali, pisali pritožbe in prijavljali. S tem smo si nakopali še dodatnega sovražnika – gozdarje,ki večinoma podpirajo te gradnje z opravičilom, da gre za vlake za spravilo lesa.

Gospod Hauptman je napisal svoj pogled na gradnje teh poti, ki sicer veliko pove, v marsičemcelo drži, prispevek pa predvsem na dan vleče vsem znane in več kot 10 let stare stvari.

Res je, da so se poti (lahko jih imenujemo tudi ceste) v Fužinske planine postopoma širile vzadnjih dvajsetih letih. Iz nekdanjih »furmanskih poti« so nastale vlake za spravilo lesa in trak-torske poti, po katerih se pa lahko pripelješ tudi s terenskim avtom. Na TNP hranimo debelearhive naših nasprotovanj takim posegom, prijave inšpekcijam in podobno ... Rezultat je bil pa tak,da smo bili na ta način zaviralci domačinov, ki tam gori gospodarijo z gozdovi in planinami. Enakprimer je tudi razširitev poti na Planino pri Jezeru, ki je bila z naše strani obsojena, so pa gozdar-ji na podlagi svojih predpisov rekli, da gre za vlako in da jo lahko razširijo. Za tem so pa tudi ljud-je iz naših – planinskih vrst. PD Integral, ki ima kočo na Planini pri Jezeru, je podprlo kmeta, kijih oskrbuje, da zaradi novega in večjega traktorja razširi pot.

Žal držijo tudi očitki o vožnjah lovcev, vendar se na srečo nanašajo na pretekli čas. Nadzornikulovcu, ki je to počel, je bil že v začetku devetdesetih let zato odvzet terenski avto, lova tam gori odleta 1994 ni več in nadzornik, ki je to počel je bil leta 1998 zaradi teh in drugih nepravilnostiodpuščen iz naše službe, zgubil pa je vse pritožbe do vrhovnega sodišča.

Martin Šolar, TNP

53

� Rok Blagus � Urban Golob

Glavo naslonim na sneg, zaprem oči. Začnemse tresti. Premaknem prste na nogah in rokah.Veter se neusmiljeno zaletava vame. Ali pa jazvanj, ne vem več točno. Misli so motne. Želim od-preti oči. Ne gre. Led je trepalnice vkoval v eno.Snamem rokavice, s prsti pomagam odpreti oči.Prsti so takoj trdi od mraza. Pa kje je zdaj dan?!?Dan, s katerim bo prišlo sonce in vsaj malo toplo-te! Že štiri ure hodimo v popolni temi. Luna je žedavno izginila za obzorjem, le zvezde in čelna sve-tilka, ki jo je mraz zdelal še bolj kot mene, namkažejo pot. Pot, za katero je povsem vseeno, ali sekonča na vrhu ali pa kar tukaj! A srce hoče dru-gače! Toliko truda je bilo že vloženega v ta vzpon!Toliko odrekanja v zadnjem mesecu, toliko ne-prespanih noči! Vrv se napne. Nadaljujem. Cepi-ne zatikam v trd sneg, noge postavljam drugopred drugo in pazim, da ne hodim preblizu robagrebena. Zopet se ustavim. Zopet me začne tresti.

Zopet migam s prsti na rokah in nogah v upanju,da se vanje vrne življenje. Kje je sonce?

Proti goramSonce je sijalo večino časa odprave, ki je na

pot v Nepal odšla 23. septembra 2004. Bilo nasje osem: vodja odprave Urban Golob, njegov po-močnik Uroš Samec, Tadej Golob, UrbanAžman, Samo Krmelj, Rok Blagus, zdravnik od-prave Žare Guzej ter spremljevalec Marjan Ži-berna. Po opravljenih formalnostih v Katman-duju in težavah z vremenom, ki je preprečilovse polete v Luklo, izhodišče za odprave v ta delHimalaje, smo 30. septembra končno sedli vstar ruski vojaški helikopter. Poleg nas je bilo vnjem še več kot 400 kilogramov opreme in ne-kaj ameriških ter kanadskih alpinistov, ki so na-črtovali vzpon na Ama Dablam. Obrazi okolimene so bili zaskrbljeni. Nemo smo čakali navzlet. Dvignili smo se, a se že v naslednjem tre-nutku spustili nazaj na pisto. Ali je vse v redu?Verjetno smo pretežki. Včeraj, ko so na letališčutehtali našo opremo, sem pod vsak tovor pod-stavil nogo, da bi za prevoz plačali čim manj. Se-

Negotova usoda VVzzppoonn nnaa NNaannggppaaii GGoossuumm

AL

PIN

IZE

M

Slovenska smer na Nangpai Gosum 1 (7351 m)

54

3 –2005

daj, ko vem, da so se želeli le prepričati, da he-likopter ne bo preveč obtežen, sem nemalo za-skrbljen in prepričan, da danes ne bomo leteli.Jutri pa bo zopet slabo vreme in spet bomo vesdan preživeli v hotelu. Ponovno se začnemopremikati, tokrat vedno hitreje in kmalu smo vzraku. Pod nami se v vsej svoji lepoti kaže deže-la, polna zelenih terasastih polj, hribov in dolin,le visoke gore se sramežljivo skrivajo v megle-nem objemu.

Nervoza je med tistimi, ki so že bili v tehkrajih, naraščala. Bližali smo se Lukli, letališču,kjer se letalo, ki se ne ustavi dovolj hitro, zaletiv zid na koncu neverjetno kratke makadamskepiste, in kjer letalo, ki pri vzletu ne doseže do-volj velike hitrosti, pade v prepad. Nam se nasrečo ni zgodilo nič od naštetega in kmalu smov prvem lodgeu že jedli zajtrk. Kamiju, našemukuharju, in Padamu, njegovemu pomočniku, jedo poldneva uspelo zbrati nosače in tako smolahko že isti dan zapustili ta sicer precej nepri-jazni kraj.

Nikoli več v HimalajoDrugi dan dostopa nas je pot vodila nekaj

časa po levem, nekaj časa pa po desnem bregureke, prečkajoč mnoge večje in manjše mosto-ve, ki so za ljudi nekaj običajnega, za živali, ki sopoleg človeških hrbtov v teh krajih edino prevo-zno sredstvo, pa prava nočna mora. Taki mora-jo biti tudi za osebe, ki iz takšnih ali drugačnihrazlogov potujejo na njihovih hrbtih. Nekaj po-dobnega je doživljal Uroš ob vračanju v dolino.Zaradi hudih omrzlin ni mogel hoditi in tako jenajprej potoval na hrbtih nosačev, nato na jako-vem in nazadnje še na konjskem hrbtu. Kaj jedoživljal na teh majavih mostovih, ki se dvigajotudi več kot trideset metrov nad reko, si lahko lepredstavljam!

Šesturna hoja nas je pripeljala do središčapokrajine Kumbu, visokogorskega mestecaNamče Bazarja. Mestece je v preteklosti cvetelopredvsem zaradi trgovine, danes pa zaradi turi-zma: tu se dobi jabolčni zavitek in druge iz Ev-rope »uvožene« sladkarije, do jutra se je mogočezabavati v najvišje ležečem pubu na svetu, urein ure dolgo si lahko povezan na svetovni splet... Vse to 3400 metrov nad morjem, dva dni ho-

da od prvega letališča in deset dni od najbližjeceste!

Pot nas je nato vodila mimo mestec Thamein Arye na ledenik Sumna, kjer smo 3. oktobrana 5100 metrih postavili bazni tabor. Dva dne-va kasneje smo se prvič podali proti gori. Oto-vorjeni s težkimi nahrbtniki smo najprej šli poprelepi travnati ravnici, ki pa so jo kmalu zapr-la strma pobočja do takrat še neosvojenega šest-tisočaka Dzasampatseja. Na tem mestu smo sespustili na ledenik, ki je bil pokrit z nedojemlji-vimi količinami kamenja. Večje in manjše skaleso se med našo hojo neprestano premikale, vglavi je razbijalo, zraka je bilo malo, nemalokratje malo manjkalo, da bi padel, poti ni bilo vide-ti konca, pijačo sem imel na dnu nahrbtnika.»Mater, pa ta Himalaja, nikoli več!« sem prekli-njal malo potihem, še več na glas. Poti je bilo podobrih petih urah, tik pred dokončnim živčnimzlomom, na srečo konec in tik pod večnim le-dom smo na višini 5550 metrov postavili trimajhne šotore. Drugi dan smo se odpravili poledeniku mimo razpok in serakov na sedlo, odkoder smo dobro videli steno. »Težko bo, a mo-goče!« smo se strinjali čez nekaj ur v velikem je-dilnem šotoru.

Siti zarečenega kruhaV naslednjih dneh nas je ostalo samo še pet,

Urban G. je moral zaradi zdravstvenih težav žalv dolino. Po dvodnevnem počitku smo bili zo-pet na poti proti šotorom pomožne baze. Tokratje šlo mnogo lažje. Lahek nahrbtnik, pljuča, pol-na zraka, tudi skale se niso več tolikokrat pre-maknile! Nato se še dobro naješ in napiješ invse kletvice in slabe misli o Himalaji so poza-bljene.

Pod opastjo na približni višini 6100 metrov,zavarovani na glavno vrv, napeto med kline, me-tulje in ledne vijake, kopljemo polico. Bivakiralibomo. Žal smo samo še štirje. Urban A. je moralzaradi težav s prebavo že zjutraj odnehati. Ostalismo z dnem začeli plezati in po sedmih urah smoprispeli na mesto, ki je bilo daleč naokoli najpri-mernejše za bivak. Smo na grebenu sredi stene,odmaknjeni od vsega, čemur se stena odreče inpošlje v dolino, nad nami je streha iz snega in le-du, pogled na vzhod pa se konča na Everestu inA

LP

INIZ

EM

55

njegovem malo nižjem sosedu Lotseju. S cepinomnajprej razbijem led, Tadej pa ga z lopato vrže pobregu navzdol. Po dveh urah je ležišče urejeno. Akakšno ležišče! Trije se stisnemo drug zraven dru-gega, sedimo, zaviti smo v spalne vreče, noge panam bingljajo čez rob. Levo od mene sta Samo inTadej, desno je velika skala, še bolj desno paUroš, ki lahko celo slabo leži. Po neskončnem ča-kanju, kinkanju, dremanju, spanju, halucinira-nju, premetavanju z ene strani na drugo, miga-nju s prsti na nogah se za Everestom končno po-kaže luna. Še malo. Še malo čakanja, kinkanja,dremanja, haluciniranja, premetavanja. Obzorjepostaja vse svetlejše. Kmalu se pokažejo prvi žar-ki. Sonce! A sedaj moramo hiteti! Stena nam žepošilja prve pozdrave. Nekateri nas le za las zgre-šijo. Srečo imamo.

Počitek v bazi se je zaradi slabega vremenaz načrtovanih dveh dni raztegnil na štiri, v temčasu pa se je Tadej odločil, da naslednjič ne greveč z nami, pač pa bosta z Urbanom srečo inznanje preizkusila na Dzasampatseju. Tako smo16. oktobra na ponovno aklimatizacijo odšli sa-mo še trije.

Konec je. Nimamo več nikakršnih možnosti.Poizkušam se premakniti, ne gre. Ležim na stra-nici šotora, pod mano je 600 metrov stene. Misliso motne od utrujenosti. Na srečo! Šotor je po-stavljen na snežnem balkonu sredi skalne sto-

pnje, del šotora, ki predstavlja moje današnje bi-vališče, visi v zraku, Uroš in Samo si ljubezen sstiskanjem izkazujeta nekoliko višje, vsi pa se za-našamo vsak na svojo pomožno vrvico, vpeto vglavno vrv, ki je vez med nami in steno. Potem, konam je na začetku novi nepredelani sneg vzelogromno moči, nam je v strmejšem delu kljubtežkim nahrbtnikom šlo dobro in resno smo zače-li razmišljati o vrhu. Lahko nam uspe že v tempoizkusu! A osrednjega snežišča ni in ni bilo ko-nec. Sonce je iz nas vleklo zadnje ostanke vlage,stena se je vztrajno in brez voznega reda otresalabremena in nam ga pošiljala v dar, teža nahrb-tnikov je opravila svoje. Vse počasneje smo na-predovali. Upanje na vrh je počasi, a vztrajnoplahnelo, misliti je bilo potrebno na bivak. Zopetse poizkušam premakniti. Ne gre. Poizkušam spolnimi pljuči zajeti zrak. Ne gre. Pod skalno sto-pnjo smo imeli srečo. Nekoliko desno smo uzrlina skale napihan sneg, ki je tvoril nekakšen bal-kon, kjer bi lahko z nekaj truda stal šotor. Na vr-hu balkona smo se najprej zavarovali. V skali jev ta namen kmalu tičalo nekaj klinov in metu-ljev, vse skupaj pa smo povezali z glavno vrvjo,na katero smo se privezali s pomožnimi vrvicami.Nato smo začeli ravnati ploščad. Kako dolgo tra-ja, da človek zravna tri kvadratne metre! Vsakudarec s cepinom, vsak premik noge je skrajninapor! Rezerv v mišicah res ni več veliko. Nad A

LP

INIZ

EM

Uroš Samec v enem izmed ključnih mest Slovenske smeri, v ozadju Everest in Lotse� Samo Krmelj

56

3 –2005

nami pa je še ključni raztežaj, pa dolgo strmosnežišče, pa dolg, strm, nevaren greben, pa za-ključno snežišče. Vsega skupaj je še skoraj tisočmetrov! Konec je! Nimamo več nikakršnih mo-žnosti! Ko je šotor končno »postavljen«, mislimole na spanje, suho grlo bo moralo počakati. Pridejutro, ki nam povrne nekaj optimizma. Opremoza bivakiranje s Samom pustiva kar pod skalnimskokom. Pričnemo se spuščati pod steno. Kakoutrujajoči so lahko spusti po vrvi! Kako utrujajo-ča je lahko pot čez ledenik! Kako utrujajoče je ho-diti do baze! Žeja, suho grlo, tako suho, da nemorem več požirati. Okoli mene pa vsa ta voda!Kako moreča je misel, da bo potrebno vse preple-zati še enkrat, da bomo morali še enkrat prehodi-ti vso to pot, da bo zopet treba zmrzovati, da spetne bomo nič jedli, da bomo spet žive tarče pada-jočega leda in kamenja!

Vodnjak željaVse skrbi in more pa človek hitro pozabi. Že

naslednji dan, po dobro prespani noči, po dobrivečerji in po neomejenih količinah čaja je bilovse pozabljeno. Ostala je samo še želja, želja,preplezati steno in stopiti na vrh.

19. oktobra, kmalu po zajtrku, so se v bazovrnili naši junaki. Dan prej sta Tadej in Urbankot prva stopila na vrh 6295 metrov visokegaDzasampatseja. Ob šestih zjutraj sta zapustilašotor na sedlu na 5620 metrih, po preplezanemzahtevnem skalnem skoku, strmem snežnemrazu ter strmem vršnem snežišču pa sta ob12.45 stopila na vrh. Plezala sta v modernemslogu, prosto in hitro, na vrh, ki se je upiral vsedo 21. stoletja. Do sedla ju je spremljal Marjan,ki se je nato čez dva dneva odpravil domov. Ne-malo smo mu zavidali, da bo že kmalu videl do-movino, domače, jedel domačo hrano in pil do-mače mlado vino. Ostali smo vedeli, da bo našnaslednji poizkus tudi zadnji. Bo vreme držalo?

Kako počasi danes tečejo sekunde! Že ponočisem se ves čas premetaval. Misli o zaključnemvzponu mi niso dale miru. Vreme, počutje, zdrav-je, tehnične težave, višina, čas, vrnitev, vzpon, vrh.Vse je bilo zavito v oblak negotovosti. Gotovo je lenekaj. Želja. Želja, da stopim na vrh in vidim Ti-bet, pa Čo Oju, pa bazo, pa da ne bo treba nare-diti nobenega koraka navkreber več, pa da bo

končno konec skrbi! Stvari, ki si jih tako močnoželim, da ponoči v strahu tečem iz šotora in opa-zujem nebo. Ali se še vidijo zvezde? Pomirjen sevračam v šotor, a misli mi zopet napolnijo vpraša-nja, na katera ne poznam odgovora. Nato pridejutro. Vreme je lepo, a z dna misli kljuva dejstvo,da tako ne bo večno. Naj zdrži le še nekaj dni!

Vreme je držalo in kazalo je, da bo tako šenekaj časa. 21. oktobra smo bili zopet na potičez ledenik do šotorov pomožne baze. Dan smozačeli uro prej kot običajno, ker smo v pomožnibazi hoteli ujeti še nekaj sončnih žarkov. Čakalanas je namreč še mokra oprema zadnjega poiz-kusa, ki jo je bilo treba posušiti in pripraviti zazadnji vzpon. Vsi smo se zavedali, da je to našazadnja možnost, 29. oktobra smo imeli namrečrezerviran let iz Lukle v Katmandu, 2. novem-bra smo zapuščali to mistično deželico na dalj-nem vzhodu. Bo dovolj časa?

Sedim na v led izkopani polici, Samo sedipred šotorom, Uroš v njem neutrudno topi sneg.Pili bomo. Prvič po dnevu in pol mi bo po grlustekla topla pijača. Včeraj, ko smo priplezali narob stene in na v oster greben vkopano polico izsnega in ledu postavili šotor, ni nihče niti pomi-slil na pijačo. Popadali smo v spalne vreče inkljub stanovanjski stiski, ki je vladala v šotoru,spali do jutra. Jutro nas je prehitelo in s Samomsva brez pijače odšla naprej. Želela sva se prepri-čati, ali je greben preplezljiv. Imela sva srečo!Opast, po kateri je hodil Samo, se ni podrla, nastrmejših mestih je bil sneg vsaj za silo predelan.Po dveh urah plezanja sva dosegla plato na viši-ni 6800 metrov. Od tu do vrha ne bi smelo biti večvečjih težav. Vrh je bil tako blizu, da bi se ga lah-ko dotaknila! A žal sva morala nazaj. Tako dehi-drirana nisva imela nobenih možnosti! Spijem šenekaj čaja. Z mislimi sem zopet na koncu skalnestopnje. Za mano je petdesetmetrski raztežaj. Vi-sim na treh v skalo slabo zabitih klinih, izogibamse padajočim kosom ledu in varujem. Oči so vla-žne. Ko me dosežeta, Uroš prevzame vodstvo. Vnadaljevanju plezamo po strmem snežišču, pravpočasi se bližamo robu stene. Uroš je čez! Derevase za njim, a ni odgovora. Ko še midva pridevana greben, vidiva, zakaj mu ni do pogovora. Pravnič ni tako, kot smo pričakovali. V nadaljevanjunas čaka še precej plezanja, nekaj lažjega kot dotu, a zaradi opasti in nepredelanega snega mno-A

LP

INIZ

EM

57

go nevarnejšega, tudi velike plošča-di, ki smo jo videli iz baze, ni. Stasamo dve steni, ki se združujeta veni črti! Samo mi poda ostanek ju-he, ki pa je je premalo za potešitevlakote in žeje. Gledam v nebo inglava je zopet polna črnih misli.Oblačnost, ki nam je od juga že vesdan grozila, nas je sedaj povsemzajela. Postane mrzlo in drug zadrugim se natlačimo v šotor. Čezčas se na platnu zasliši prasketa-nje. Sneži! Konec je, jutri bomo šlisamo še v dolino! Pa tako blizusmo! Negativne misli ponoči preže-ne luna. O oblakih ni več sledu.Vreme bo držalo. O tem smo sedajpovsem prepričani. Opolnoči nezdržim več. Z nečim se moram za-motiti. Kuham čaj. Ne zavre in nezavre. Popijemo ga kar mrzlega inse začnemo pripravljati za odhod.

Začetek zadnjega dela vzponanas pripelje na začetek zgodbe. Bi-la je to zgodba, polna vetra, mra-za, neštetih korakov, neprestanegapremikanja prstov, nenehnega bo-ja s samim sabo; zgodba, polna te-me, strahu, vztrajanja. In sonce jeprišlo. Njegovo moč smo začutilišele tik pod vrhom. Zadnji korakiso bili pravo olajšanje. Na vrhusmo! Spoznal sem odgovore naskoraj vsa vprašanja, ki so me ra-zjedala v zadnjih dneh. Konec jenegotovosti, trpljenja, neprespanih noči, stra-danja, plezanja navkreber! Je samo še nepopi-sna sreča, sestop, pomirjujoča, doživetij in vti-sov polna hoja v dolino, jabolčni zavitek in vseostale sladkarije v Namče Bazarju, pica in pivov Katmanduju, objem najbližjih na Brniku iniskre v očeh.

V dneh od 21. do 24. oktobra 2004 so se UrošSamec, Samo Krmelj in Rok Blagus kot prvi z ju-žne strani povzpeli na vrh 7351 metrov visokegaNangpai Gosuma I (Passang Lhamu). Novosmer so poimenovali Slovenska smer in jo ocenilis VI, 5, M, 1550 m. Za dosego zastavljenega ciljaso potrebovali 20 ur efektivnega plezanja, 10 ur

pa za sestop. Pred tem sta Urban Ažman in Ta-dej Golob 18. oktobra opravila prvi pristop na6295 metrov visoki Dzasampatse po prvenstvenismeri, ki sta jo poimenovala Mali princ. Ocenilasta jo s TD+ oziroma V+, M5, 650 m.

Izvedba odprave ne bi bila mogoča brez nasle-dnjih sponzorjev in donatorjev: DZS, Terme Ča-tež, KOTG pri PZS, Vzajemna, Mobitel, BTC, Kr-ka, 3 Gen, AO Ljubljana-Matica, AvtokleparstvoŠtojs, MOL, Magneti, Casino Portorož, Ferro Čr-talič, Avtoplus, Mesarstvo Krušič, Kopt, Acroni,AO Radovljica, Občina Radovljica, PD Gorje,Treking šport, Annapurna. Iskreno se zahvalju-jemo vsem! A

LP

INIZ

EM

Dzasampatse (6295 m)

58

3 –2005

AL

PIN

IZE

M

� Mitja Košir

Bučanje voda v rečnem koritu in vse bolj ko-pna prisojna pobočja so na ves glas naznanjalipomladno bujenje narave. Prebujajoča se pomladje vsako leto nekaj lepega, meni pa tisto dopoldneni bilo do razmišljanja o tem novem rojevanju, otej prvobitni lepoti, ker sem bil še ves pod vtisomkratkih minut izpred nekaj mesecev, v prejšnjemdecembru; minut, kratkih, pa vendar menda vsajdotlej najdaljših v mojem življenju, ko sva s Šrau-fom za hip videla prek meje večnega.

Vzpenjal sem se po skoraj kopni grapi protisončnemu robu, ki se je ostro črtal na modremnebu. Prvič sem bil v visokih hribih, odkar somi sneli mavec z noge, posledico zdravljenja ti-stih nekaj kratkih minut. Z vsakim izmed red-kih najdenih predmetov iz takrat izgubljenegain očitno povsem raztreščenega nahrbtnikasem znova bolj in bolj podoživljal najino takra-tno drugo rojstvo ...

»... dan se je nagibal v večer in skozi raztrga-ne oblake se je tu in tam pokazala zvezda. Kakosvetle so zvezde po viharju, ko se naravne silesprostijo in umirijo.

Na novo zapadli sneg je segal krepko prekkolen, ko sva s Šraufom utirala globoko gaz pro-ti dolini. Skrbela naju je strma in globoka grapanekje na polovici poti, vendar sva vedela, da bo-va morala prek nje. Na oni strani je gozd in tambova na varnem.

Naj tvegava?Saj nimava druge izbire, saj veva, da nazaj v

varni bivak pod Dolkovo špico ne moreva več,predaleč je in previsoko.

Danes dobro vem, da tudi človek instinktiv-no čuti nevarnost, vendar mora najprej kaj hu-dega doživeti in seveda preživeti, da se mu čutiizostrijo. Takrat naju je bilo strah, a nisva na-tančno vedela, zakaj ...

Za hrbtom sem naenkrat zaslišal značilen,rezek pok. Tako poči kloža. Zvok, ki sem ga že

večkrat slišal, ko sem iz varne razdalje opazovaldivjanje snežnih plazov. To je bil podoben zvok,z eno samo, pomembno razliko. S Šraufom ni-sva bila na varnem. Premikajoča se gmota sne-ga naju je potegnila v svoj uničujoči vrtinec. Ko-nec. Konec? Niti dobro živeti še nisva začela.Zakaj konec?

Nič več ni bilo strahu, le začudenje nad ne-nadnostjo dogodka. Kot bi bila potešena rado-vednost, kakšno je videti »tisto«. Toda človekvendarle ne popusti kar tako, in medtem ko na-ju je plaz s fantastično hitrostjo (tako se mi jevsaj zdelo) nosil v dolino, se je spet pojavilstrah, tokrat tisti živalski, samoohranitveni, kidaje divjo, nenavadno moč. Bojeval sem se, seupiral, hotel sem se izvleči iz smrtnega objema.Biti, živeti, to se mi je v tistih trenutkih zdelonekaj najlepšega in za vsako ceno sem to moralohraniti ... Tedaj se je snežna gmota začelaumirjati, dokler se ni popolnoma umirila. Odprlsem oči. Nič, le tema. S prosto roko sem kopalpred svojim obrazom in v trenutku odstraniltanko plast snega. S temnega, jasnega neba sose mi smehljale zvezde, najlepši prizor, kar semjih kdaj doživel. To so bile zvezde novega roj-stva. Nisem si upal niti dihati, nisem si upal pre-makniti, saj nisem vedel, kje sem, kje me je iz-pljunil plaz. Takrat se je iz teme priplazila pri-kazen in sočno, na ves glas komentirala najindivji sestop. Šrauf je bil živ. Je bil tudi cel? Je! Pajaz? Desna noga je bila nekam neubogljiva, a to

StrahŠŠrraauuffuu oobb sskkoorraajjššnnjjii ddeesseettlleettnniiccii

Stane Belak – Šrauf vHindukušu leta 1970 �Mitja Košir

59

AL

PIN

IZE

M

je bilo v tistem hipu najmanj pomembno. Tuli-la sva, menda bolj rjovela, ko se je v nama podi-ral ledeni steber strahu ...«

Takrat, zdaj že v davnih šestdesetih letihprejšnjega stoletja, sva imela neverjetno srečo.Malokdo jo ima. Bila sva v tistem delu drsečesnežne gmote, ki se je zaustavila v gostem ru-ševju in med nizkimi macesni, glavnina plazupa je zgrmela prek visokega skoka globoko vdno skalne struge, po kateri odtekajo hudourni-ške vode v Bistrico.

Danes ne smem niti pomisliti, da sta obsta-jali dve možnosti in kaj bi bilo, ko bi se zgodilatista druga. Trpko pa je spoznanje, da je velikolet pozneje pod Mojstrovko usoda pokazala zo-be v vsej svoji neizprosnosti. Šraufu ni dala dru-ge možnosti. Ubila ga je.

Tudi zame je bil to konec neke velike zgod-be!

(Decembra leta 1995 sta v plazu pod MaloMojstrovko umrla Jasna Bratanič in Stane Belak– Šrauf.)

Šrauf in Mitja na vrhu Rakove špice pozimi 1969 � Matic Maležič

Marjan ManfredaSilvo Karo

Martina ^ufarKlemen Be~anMatev` Kun{i~

V zbirki faktorjev, ki prispevajo k varnosti v gorah,je odlo~ilna to~ka pravo obla~ilo.

Izdelujemo: - hla~e- vetrne in velur jopi~e- perilo- dodatke- obla~ila za {portno plezanje

Sede` podjetja: Jalnova cesta 2, 4240 Radovljica, tel.: 04 53 25 555Trgovina Bled: TC Ljubljanska 4, tel.: 04 57 42 777

Trgovina Radovljica: Jalnova cesta 2, tel.: 04 53 25 552www.vrh.si

60

3 –2005

AL

PIN

IZE

M

Ledeni utrinek� Darja Grad

Jutro je obetalo. Že res, da me je v želodcumalo stiskalo – a kaj! Ali sem ali nisem?! Vožnjado Mojstrane je minila v občudovanju belih vr-hov in seveda ob nepogrešljivi glasbi. Upalasem, da me Klemen res čaka, kot sva bila dome-njena. Seveda! Avto je stal pred gasilnim do-mom, poleg njega se je razgledoval neverjetnosuh in »dolg« človek. Bo že pravi! Na hitro sva sepredstavila drug drugemu in se rokovala. Natosva šla. Gazila sva v debelo snežno odejo. Vsenaokoli tišina in belina in modrina. Kot v prav-ljici! Od lepot sem kar malo vzdihovala in pre-pričana sem, da se je iskrenje snega naselilo tu-di v mojih očeh. Prigazila sva do umetnega sla-pu v soteski Mlačce. Dva zagorjana sta že vese-lo vlekla vrvi in zabijala cepine. Klemen mi je

pojasnil nekaj stvari o lednem plezanju. Morampriznati, da mi tisto o gibanju v ledu ni bilo či-sto jasno. Kdaj se stisneš k steni? Saj je vseeno,bom že kako. Na umetni steni, na kateri veselovisim že pol leta, me drži vse, kar mi pride podroke, in ni hudir, da ne bi tudi tukaj kam priple-zala. Vem, da je bil Klemen malo v dvomih; ko-nec koncev sem le enainštiridesetletna mati šti-rih otrok ... Zamah s cepinom. Uh, saj drži! Šeenega! Tudi ta drži! Gremo! Še noge! Z vso mo-čjo sem zarinila dereze v led. Ej, ljudje moji, to-le je nekaj! Kar nisem mogla verjeti, da mi gretako lepo! Pozorna sem bila na vse napotke, kisem jih dobila, in – gibanje je bilo čisto naravno.Nič čudnega, če pomislim na naše prednike!Preplezala sem eno smer. Noro! Dobro mi je šlood rok. In od nog, seveda. Že sem bila v drugi.Tudi v redu. Tretja – tale pa ne bo kar tako! –Malo so me že bolela meča in previs je zahtevalsvoje. Milo sem se ozirala dol h Klemenu, pa senič ni menil zame. – Veš kaj, Darja! Dan je pre-čudovit, ni sledu o ljubljanski megli, potrudi seše malo, dihaj in zabadaj cepina in dereze. »Vnajslabšem primeru bom obvisela,« sem spod-bujala samo sebe. Malo sem se zaplezala. Teobetavne bližnjice ... nazaj! Zelo sem bila zado-voljna, ko sem pririnila do vrha. Alo! Klemenme spet priganja – še eno lahko! Dobro. Kar ma-lo utrujena sem preplezala še zadnjo smer. Resmi je bilo v užitek in moram reči, da je bilo lažekot na umetni plezalni steni. Prijetno utrujenasem zapustila sotesko. Bilo je prima! Poskusitetudi vi kdaj!

61

NA

ŠA

SM

ER

� Andrej Pečjak

Kam bi peljali skupinico tečajnikov, ki jimželite pričarati občutke zimskega vzpona, hkra-ti pa mora biti smer dovolj kratka in varna, dalahko popoldne ob pivu že razpravljate o dosež-ku in imajo vsi občutek, da so nekaj splezali?Kam naj se pozimi napotijo rahlo odcveteli alpi-nisti, da dosežejo vrh po smeri in ne po poti inda se jim povrne občutek za zimsko plezanje?Kam naj fant alpinist pozimi pelje dekle tečajni-co, da ji bo razkril lepote zimskega alpinizmabrez zmrzovanja na varovališčih in brez oze-blin? In ne nazadnje – kam gredo plezat na za-četku decembra vsi tisti Gorenjci, ki si želijozimskih vzponov, pa nikjer še ni razmer? Odgo-vor je jasen: v eno od smeri v vzhodni steni Ma-

le Mojstrovke, ki v razmerah, ko ni dosti snega,ponujajo vsega po malem, kadar pa je snega do-volj, so priljubljen cilj alpinističnih smučarjev.

Mala šola zimske tehnikeVzhodno »steno« Grebenca (hrbta, ki se vle-

če od škrbine Vratca, kjer poteka normalna pot,do grebena Male Mojstrovke) prerežeta dveizraziti grapi, ostale pa tečejo po policah protidesni in od tam naravnost navzgor skoraj v vrhMale Mojstrovke. Skrajno leva grapa, ki je izra-zita le spodaj, zgoraj pa je nekakšna travnatastena, nosi ime prvega plezalca Marka Butinar-ja, ki jo je preplezal davnega leta 1958. Morda joje kdo plezal že prej, pa tega ni posebej omenil,čisto gotovo pa je, da je bila od takrat do danesponovljena že neštetokrat na vse mogoče nači-

Zimske radosti Male MojstrovkeBBuuttiinnaarrjjeevvaa,, PPrriipprraavvnniišškkaa,, ŽŽuuppaannččiiččeevvaa ......

Vzhodna »stena« Grebenca � Andrej Pečjak

62

3–2005

NA

ŠA

SM

ER

kdor jo pleza v metru svežega snega, tvega, daga bodo našli šele spomladi.

Zimski vrtecČe pogledamo Grebenec bolj proti desni,

opazimo še eno grapo, ki se navidez bolj strmoin ozko zarezuje v steno in z Vršiča ni vidna vceloti. To je verjetno najbolj oblegana zimskasmer v Mojstrovki, katere ime pove skoraj vse –Pripravniška grapa. Kot se za smer s takim ime-nom spodobi, je v normalnih razmerah lažja odButinarjeve in se, ko je dovolj snega, spremeniv stopnišče, po katerem brzijo plezalci in tudiplaninci gor in dol. V vodničku piše, da je grapaz naklonino 40° visoka 250 metrov, za smučar-je pa se ponaša z oceno S4+. Tistih 250 metrovje bolj dolžinskih kot višinskih ali pa so zravenprišteli še iztek plazišča, nad katerim se smerzačenja, naklonina pa v glavnem ustreza opisa-ni. Vendar pozor: smer skriva zanimiv skalniskok, ki, dokler ni zalit, zaustavi marsikateregaplezalca. Ta gladek in previsen skok je videl žemarsikaj – polete, prelete, padce na glavo in na …ki pa se po zaslugi mehkega snega pod skokomin lepega izteka grape ponavadi srečno končajo.Za tiste, ki se ne marajo valiti do vznožja grape,je v previsku zabit tudi klin, ki padce omeji naštrbunk v sneg pod njim. Nekatere naveze, ki so

ne, v zimah z veliko snega pa tudi presmučana.Dvestometrski smeri vodnik pripisuje nakloni-no od 40° do 60°, kar večinoma drži. Spodnjidel je izrazita grapa, prekinjena z majhnim sko-kom, ki je v normalnih razmerah zalit s sne-gom, v zgodnji zimi pa skriva manjši previs, kjerse lahko plezalci preizkusijo v »drytoolingu« ozi-roma v praskanju s cepini po skali. Nekje na sre-dini smer ponovno preseka skalni skok, ki je ze-lo redko zalit s snegom, obvoz pa je možen polevi ali desni strani. Desna je malo bolj snežena,leva pa navadno zahteva nekaj zabijanja v zmr-znjeno travo in zemljo, ki je kot nalašč za »zim-sko cepinjenje«. Čeprav je po ocenah v vodničkuza Vršič desna nekoliko težja, imata v resniciobe enako naklonino, težavnost pa je odvisnaod razmer. Do vrha smeri moramo včasih(odvisno od razmer) malo prijeti za skalo in karprehitro se znajdemo na robu, pod katerim te-če pot na Mojstrovko. Če smo na tesnem s ča-som, se usmerimo proti levi in že čez dobrih 20minut smo lahko na Vršiču, tisti bolj zagnani pase lahko odpravijo še na vrh Male in Velike Moj-strovke. V dobrih snežnih razmerah je možnoButinarjevo grapo »prepikati« v 15 minutah, vslabih pa lahko tura traja tudi dve uri ali več.Posebno zanimiva zna biti, kadar je na tanki po-dlagi kakih 20-30 centimetrov pršiča ... Kot seza vse grape spodobi, je tudi ta plazovita, in

Ris

ba: B

arba

ra Ž

ižič

63

3–2005

NA

ŠA

SM

ER

manj vešče zatikanja cepinov ali pa se smeri lo-tijo z ravnimi cepini, se prekobacajo čezenj ta-ko, kot so si pogosto pomagali predvojni plezal-ci – soplezalcu stopijo na ramo ali pa jih ti poti-snejo za rit preko previsa.

Dodatna nevarnost preži na plezalce takrat,ko je veliko svežega snega ali pa ko se zima žeposlavlja in sončni žarki obsijejo opasti nad Pri-pravniško grapo. O plazovitosti se lahko prepri-ča vsak sam, ko si ogleda iztek grape in količinesnega, ki so se očitno od nekod privalile navstop. Marsikateri plezalec se je že neprosto-voljno peljal po grapi navzdol in pozno spomla-di v talečem se snežišču iskal kose opreme. Oz-kost grape, previsni skok in veliko število manjveščih plezalcev marsikateri vikend povsem»zabašejo« smer, prometni zamašek pa se zatopogosto spremeni v slabo voljo in zmerjanje ti-stih, ki niso dovolj hitri in vešči. Vendar – kdorima sam sebe za urnega in veščega, naj se negnete s pripravniki v Pripravniški, ampak najgre raje v kakšno težjo smer, kjer gneča zagoto-vo ne bo ovira. Če pa se že odpravi dopustovatv Pripravniško grapo, naj bo prijazen in potrpe-žljiv do začetnikov.

Obe grapi povprečen plezalec v povprečnihrazmerah prepleza nenavezan, slabe razmereali/in obilica manj izkušenih plezalcev pa vča-sih zahtevajo tudi varovanje. Klinov (razen ti-stega v previsu Pripravniške) ni prav dosti, je pazato veliko možnosti za malo šolo improvizira-nega varovanja.

Paleta ostalihČe si radi sami iščete prehode, vam bo Žu-

pančičeva smer pisana na kožo. Teče po policahdesno od Pripravniške in ponuja nešteto preho-dov, od navadne hoje do praskanja s cepini poskali. Konča se z malo strmejšo grapo (50-55°),ki se konča skoraj na vrhu Male Mojstrovke. Kotže ime pove, jo je prvi preplezal Uroš Župančič,vendar po težavnosti ni podobna drugim sme-rem, ki nosijo njegovo ime. Primerna je tudi vzgodnji zimi, ko so razmere v Butinarjevi in Pri-pravniški še bolj suhe. Priporočljiv je vstop vzgodnjih ali pa poznih urah, ker je ta del stenedopoldan v soncu in čezenj rado leti kamenje.Pogosto plezalci zamenjajo Župančičevo s Se-

stopno smerjo, ki teče rahlo proti desni med Žu-pančičevo in Pripravniško in je (kot je mogočesklepati že iz imena) nekoliko položnejša. V do-brih razmerah je večina teh smeri primerna tu-di za alpinistične smučarje, tisti bolj turni inmanj alpinistični pa se lahko spustijo po pobo-čjih pod vstopi smeri ali pa nesejo smuči s sebojin smučajo z Mojstrovke po smeri normalnegapristopa.

Celotno vzhodno steno Grebenca in Moj-strovke preseka še cel kup smeri, ki so zaradikrušljive skale primerne le pozimi, verjetno pabi se kje vmes našel prostor še za kakšno sodo-bno smer tipa »malo po skali, malo po ledu, ma-lo po snegu in malo po travi«.

Ta miniaturna stena je tako primerna za»brušenje zob« v zgodnji zimi in pridobivanje iz-kušenj. Kadar je Vršič prevozen, je dostopa sa-mo dobre pol ure in je zato kot nalašč za tiste,ki si lahko utrgajo le nekaj uric, in za one, ki nemarajo veliko hoje. Tisti pa, ki jim je teh 200metrov plezanja premalo, lahko začnejo turo zUroševo grapo v Nad Šitom glavi in nadaljujejodo vrha Mojstrovke po kateri od zgoraj omenje-nih grap.

Dostop: S prelaza Vršič naravnost navzgor(ali v območju letne poti na Malo Mojstrovko)pod vzhodno steno Grebenca. 30 min do 1 h,odvisno od snežnih razmer in izbranega cilja.

Sestop: Levo navzdol do škrbine Vratca inna Vršič. 30 min.

Vodniška literatura:Golnar, T. Vršič, plezalni vodnik. PZS, Lju-

bljana, 1997.

Skok v Pripravniški grapi � Branko Ivanek

64

3–2005

NO

VIC

E I

Z V

ER

TIK

AL

E

Izbor »naj«Tudi letos je Komisija za alpinizem izbrala na-

juspešnejše alpiniste. Po presoji kategoriziranih al-pinistov, alpinističnih kolektivov in članov KA so topostali Tomaž Jakofčič, Tina Di Batista in Rok Bla-gus. Komisija za športno plezanje pa je za najuspe-šnejša športna plezalca izbrala Natalijo Gros in Kle-mena Bečana. M. P.

Vzponi v KoritniciSredi januarja (14.-15.1.) so Matej Mejovšek, Ti-

ne Cuder in Andrej Erceg v dvajsetih urah opravilidrugo ponovitev smeri Mali koritniški medved vLoški steni. Smer jim je postregla s skalo, zmrznje-no zemljo in nepredelanim snegom (ledu je bilozgolj za vzorec) ter z enim bivakom. V istem obdo-bju (15.-16.1.) so se v Bavhu mudili tudi Aleš Koželj,Gregor Kresal in Anže Marenče, ki so prav tako zenim bivakom preplezali novo smer Divji lovec –Penzion Bavh (V/5, M6/A0, 1100 m, 16 h). Plezalcipravijo, da za plezanje v tej smeri zaradi številnihtrav niso potrebne dobre snežno-ledne razmere; vvsej smeri so namreč preplezali le dva skalna in trikombinirane raztežaje, vse ostalo pa so odpikali pobolj ali manj debeli travni preprogi.

V začetku februarja (6.2.) je Loška stena znovadoživela obisk – Tomaž Humar, Aleš Koželj in Gre-ga Kresal so v Morežu potegnili novo smer Koštrun(V/M5+, 1200 m, 12 h). Po njihovem mnenju gre zalepo in v zgornji polovici dokaj zahtevno smer, kikljub sorazmerno nizki oceni prav vsakega verjetnone bo pustila blizu. Smer poteka desno od Ovce(V/5, 1000 m, T. Golob, D. Polenik, 7.-8.2.1998) in jeob Kamniški (V/4+, M6+, 1300 m, T. Humar, A. Ko-želj in M. Plemeniti, 17. 2. 2004) v Briceljku šeledruga težka smer v Loški steni, ki je bila pozimisplezana v enem dnevu. M. P.

Odlični vzponi v PatagonijiTomaž Jakofčič (Policija RS, Promontana, AAO)

in Gregor Lačen (AK Črna) sta konec januarja vCerru Almirante Nieto poravnala lanski dolg in pre-plezala novo smer po jugozahodnem razu. 19.1. staiz baze krenila proti steni. Po štirih urah dostopa postrmih grapah pod zahodno steno Almirante Nietosta vstopila v raz. Plezala sta hitro in bila ob 14. uriže na najvišji točki prejšnjih poskusov. Vreme se jetakrat začelo slabšati, zajeli so ju oblaki, veter pa jebil vse močnejši. Vseeno sta nadaljevala, uspešnonašla prehod skozi vršno pregrado in ob 18. uri sto-

pila na 2664 metrov visok Cerro Almirante Nieto.Preplezala sta novo smer Eol z oceno VIII-/VII, VI,650 m. Ob še nedotaknjenih zahodni in severni ste-ni je Eol prva skalna smer, zaključena na vrhu Cer-ra Almirante Nieto. Isti dan sta svojo dramo doživ-ljala tudi Mitja Skudnik (AK Črna) in Sašo Prose-njak (AO Slovenj Gradec) v Centralnem stolpu Pai-ne. Do 22. ure zvečer sta po Boningtonovi smeri(VI, A2, 650 m) priplezala na vrh in tako opravilatretji slovenski vzpon na Centralni stolp Paine.

Januarja pa so v Patagonijo odpotovali tudi za-konca Grmovšek, Monika Kambič Mali in Silvo Ka-ro. Po vplezavanju v stenah vršacev Aguja de la S,Aguja Rafael in Exupery sta se Karo in Grmovšekspoprijela s plezalskim maratonom – njuna želja jebila priti na Cerro Torre preko vrha Media Luna,Torre Pereyra in končno po Maestrijevi smeri. Zače-la sta v smeri Rubio y Azul, 6c, 350 m, po kateri staprišla na Torre Media Luna, potem pa nadaljevalapo še nepreplezanem grebenu in stolpih. Po več raz-težajih do 6c+, več kot pol kilometra grebena indveh spustih po vrvi sta prišla pod drugi stolp. Sle-dilo je 300 m s težavami do 6c+ na Torre Pereyra,spust po vrvi in po 11 urah plezanja sta bila na se-dlu, kjer začne Maestrijeva smer. Z Maestrijem stazačela ob 17. uri, z nočjo sta se znašla v požlejenihin ledenih kaminih, proti jutru pa ju je ujel še hud

Plezalski maraton na Cerro Torre� Andrej Grmovšek

65

NO

VIC

E I

Z V

ER

TIK

AL

E

veter. Prvo svetlobo sta dočakala na vstopu v vršnidel stene. Ob 10.30 sta stala na Cerru Torre, po 28urah aktivnega plezanja, kakih treh kilometrih pre-plezanega terena in okoli 1700 m višinske razlike.Medtem sta dekleti poskušali srečo v Maestrijevismeri. Mokra skala, hud veter in dež so ju prisilili kumiku osem raztežajev pod vrhom smeri.

Fanta sta se nato spoprijela z Aig. Poincenot(3002 m). Večino Italijanske smeri sta nameravalapreplezati prosto, vendra so jima na vstopu najdenestare lestvice še kako olajšale plezanje: »Smer je bi-la sicer zares lepa, navpična in previsna, vendar panikakor ni bilo mogoče »leteti« navzgor, kot sva na-črtovala.« Opravila sta prvo ponovitev in prvi vzpondo vrha zahtevne smeri (1300 m, 6c, A3), sicer pre-plezane v dveh letih opremljanja.

Dekleti sta vmes še enkrat poskusili priti naCerro Torre. Vnovično prebijanje čez steno, ki vsa-kič postreže z novimi zankami, se je tokrat obresto-valo – kljub gneči in nesreči, kos ledu je Monikinamreč zlomil tri rebra, sta Tanja in Monika 8. 2.ob 21. uri kot prva ženska naveza sploh stopili naCerro Torre. M. P.

Slovenski pokal v lednemplezanju 2005

S tekmo v Rušah se je končal 3. slovenski pokalv lednem plezanju. Po štirih tekmah (Češnjica27. 11., Mežica 30.1., Mojstrana 5.-6. 2. in Ruše 8. 2.)v skupnem seštevku težavnosti vodi Klemen Premrl(AO Tržič) pred Anžetom Marenčetom (AO Kranj)in Primožem Hostnikom (AO Tržič), v hitrosti paPrimož Hostnik pred Nikom Šumnikom (AO TAM)in Pavletom Kozjekom (AO Lj.-Matica). Med dekle-ti se je na najvišje stopničke v težavnosti zavihtelaJasna Pečjak (AO Domžale) pred Nastjo in Anjo Da-vidovo (obe AO Lj.-Matica), v hitrosti pa se je vrstnired nekoliko pomešal: Jasna se je uvrstila med Na-stjo (1.) in Anjo (3.). Če pogledamo še seštevek v za-dnjih treh letih zbranih točk v SPLP: v moški težav-nosti vodi Klemen Premrl, v hitrosti Primož Ho-stnik, pri dekletih pa je v obeh disciplinah trenutnonajboljša Tanja Grmovšek. Zaključek SPLP bo vDomu športnih organizacij v Domžalah 18. 3. ob 18.uri. Vabljeni vsi ljubitelji lednega plezanja. M. P.

Lukič v M12Marko Lukič (AAO Kozjak, City Wall, Iglu šport)

je 21. februarja v dolini Valchavaranche nad Aostov Italiji preplezal smer Tsunami, ki je ocenjena z

M12. Lukič, ki mu so mu očitno blizu vsa področjaplezalstva, je vzpon opravil po štirih dneh poskusov.Izredno previsno smer, sosedo znane MissionImpossible (M11), je pred dobrima dvema mesece-ma opremil in preplezal v Italiji živeči Škot ScottMuir, ki je preplezal že večino najtežjih kombini-ranih smeri na svetu. Lukič je opravil prvoponovitev Tsunamija. Smer, dolga 27 metrov, na-jprej poteka po vertikalnem delu, kjer je treba podprevisom čez ledeno zaveso, nato pa po velikemstropu s še eno ledeno zaveso na koncu. Gledeocene je Lukič povedal, da jo težko komentira, ven-dar se mu zdi smer neprimerno težja od vzponov vM10 in M10+, ki jih je opravil pred tem. Plezal je zuporabo ostroge, ki v smeri omogoča zelo atrak-tivno plezanje. Lukičev vzpon sta s fotoaparatom invideokamero dokumentirala Marko Prezelj in BorisStrmšek, ob tem pa je nastalo nekaj izredno zan-imivih posnetkov. B. S.

Gorniški in avanturistični film 2005

Kakor že nekaj let zaporedoma bo tudi letos vCankarjevem domu potekal kratek festival

Marko Lukič v previsnem Tsunamiju

�Marko Prezelj

66

3–2005

NO

VIC

E I

Z V

ER

TIK

AL

E

gorniških in avanturističnih filmov, ki bo vKosovelovi dvorani 22. marca ob 18. uri in 23. mar-ca ob 20.30.

Kljub precejšnji nezainteresiranosti nekaterihorganizacij s teh področij in na žalost tudi sponzor-jev je selektorki Nevi Mužič, ki je najbolj zaslužna,da bomo filme sploh videli, uspelo sestaviti izred-no pisan in atraktiven program. V desetih filmihbodo predstavljeni vzpon čez eno najtežjih kom-biniranih smeri na svetu Musashi, ženske alpin-istke na K2, prosto plezanje v alpskih stenah,BASE-jumperji v Dolomitih, jadranje na smučehčez Grenlandijo, kako postati gorski vodnik v Šviciter celo o film o tem, kako nastane gorniški film, obtem pa bomo lahko spremljali napore snemalcev inakterjev pri nastajanju filma v El Capitanu in vCerro Torreju.

Na platnu bodo nekatera znana plezalska ime-na, kot so Will Gadd, Ben Firth, Hari Berger, WandaRutkiewicz, Alison Heargraves, Chantal Maudit,Simone Pedeferri, med režiserji pa so med drugimina seznamu Pierre-Antoine Hiroz, Jeff Rhoads,John Griber, Georg Dehghan in Pat Morrow. Štiriure atraktivnega filmskega programa so vsekakorvredne obiska, še posebej, ker je kljub velikipriljubljenosti gorništva to edina tovrstna prired-itev pri nas. Več informacij in vstopnice na spletnistrani Cankarjevega doma www.cd-cc.si. B. S.

Slovenci na AconcaguiLetošnja sezona na najvišji gori Andov in obeh

Amerik Aconcagui (6960 m) je postregla tudi znekaj slovenskimi vzponi na vrh. Razmere sicer nisobile naklonjene težjim vzponom, saj je bilo snegaizredno malo, zato so se vsi osredotočili naNormalno smer iz baze Plaza de Mulas (4300 m).Bazni tabor, ki ga vsako sezono obišče zelo velikoljudi, je vse bolje urejen, na voljo je pravzaprav vseod prenočišč, hrane, pijače, interneta, medicinskeoskrbe, pa tudi nosačev in vodnikov, urejene so tudisanitarije in celo tuš. Kljub tem ugodnostim intehnično relativno nezahtevnem vzponu pa jeuspešnost na gori še vedno okoli 25-odstotna, pred-vsem zaradi posebne klime in hladnega vetra, velikopa je tudi težav z višino in poškodb zaradi mraza.

Pod Aconcaguo sta bili letos dve večji skupini, enapod vodstvom Toneta Sfiligoja (11 članov), druga podvodstvom Borisa Strmška (15 članov), poleg njiju paše 5-članska celjska ekipa, ki jo je vodil Jože Cajzek, 4-članska ekipa Korošcev ter nekaj posameznikov. Navrh se je po dosegljivih podatkih povzpelo 26Slovencev, med njimi tudi tri dekleta. Kot prvi je toletos 23. januarja uspelo Simoni Debeljak, dva dnikasneje je bila na vrhu Simona Pogač, na začetku feb-ruarja pa še Irena Mrak. Nekaj zanimivih podatkov infotografij o letošnji Aconcagui je na spletni straniwww.aconcagua05.odprava.net. B. S.

Simona Debeljak in Simona Pogač na Nidu de Condores (5400 m)

�Boris Strmšek

67

3–2005

NO

VIC

E I

Z V

ER

TIK

AL

E

Anderl Heckmair (1906–2005)Svet je bliskovito obkrožila novica, da je 1. feb-

ruarja v bolnišnici v Oberstdorfu pri 98 letih umrlAnderl Heckmair, alpinist, gorski vodnik in legendaalpinizma 20. stoletja. V svojem dolgem in izjemnobogatem življenju je preživel malone vse pomemb-ne predstavnike tako imenovanega »herojskegaalpinizma«, ki je dosegel vrhunec v tridesetih letihminulega stoletja. Predvsem pa je njegovo imepovezano s severno steno Eigerja, ki jo je s tremi to-variši prvi uspešno preplezal v juliju 1938. Verjetnov gorniški zgodovini ni tako prepletene povezavemed goro in človekom: če pomislimo na Eiger, mis-el takoj povežemo s Heckmairjem in nasprotno.

Anderl Heckmair se je rodil 12. 10. 1906 vMünchnu. Oče mu je padel v 1. svetovni vojni, matipa s skromno pokojnino po možu v težkih povojnihčasih ni mogla preživeti dveh sinov, zato je maliAnderl celo prebil nekaj let v sirotišnici. Po-membnejše formalne izobrazbe si ni pridobil, bil paje bistrega in živahnega duha, ki ga je izkoristil inrazvil do popolnosti ob doživljanju gora; le-te je žezgodaj neizmerno vzljubil ter jim posvetil vse svojedolgo življenje. Bil je poklicni gorski in smučarskiinštruktor, gorski vodnik, vendar mu želja po mate-rialnih dobrinah ni nikoli zameglila osnovnega živl-jenjskega sloga in poslanstva: vse življenje je ostalgorski vagabund, nemiren duh in hvaležen uživalecvsega lepega in dragocenega, kar so mu gore lahkoponudile. Zato je nekje upravičeno zapisal, da je»»živel v gorah, od gora in za gore«.

Heckmair je bil predvsem vrhunski alpinist, ki jev svoji dolgi karieri preplezal številne najtežje stenev Alpah, obiskoval pa je tudi gore v Afriki (Atlas,Ruwenzori), Karakorumu, Cordilleri Blanci v Andih,Skalnem gorovju v ZDA in Kanadi, v Mehiki, Grčiji.V Alpah je preplezal najtežje smeri tistega obdobja vWilder Kaiserju, Karwendlu in Wettersteinu, vDolomitih (Sollederjevo v Sass Maorju, Solleder-Lettenbauerjevo v Civetti, smer Comici-Dimai vVeliki Cini ...), po vojni leta 1951 pa še Cassinovosmer v Walkerjevem stebru Grandes Jorasses.

V 30. letih prejšnjega stoletja so postali pravaobsedenost najboljših alpinistov tedanje dobe »Trijezadnji problemi Alp«. Heckmair se je vključil v»reševanje« z vso zagnanostjo, toda severno stenoMatterhorna sta 1931. preplezala brata Schmid, le-ta 1935 pa Peters in Meier severno steno GrandesJorasses po Crozovem stebru. Heckmairju je takopreostala le še mogočna, 1800 m visoka severna ste-na Eigerja, ki si je do leta 1937 zaradi številnih dra-matičnih smrtnih nesreč pridobila grozljiv sloves.

Po treh dneh strašnih naporov in dramatičnihtrenutkov je mešana nemško-avstrijska navezaHeckmair, Wiggerl Vörg, Fritz Kasparek in HeinrichHarrer 24. 7. 1938 ob pol štirih popoldne v snežnemviharju priplezala na vrh Eigerja. Heckmair je bilves čas prvi v navezi, brez dvoma glavni junak pod-viga. Dogodek je izredno odjeknil v svetovni javnos-ti, Heckmair pa je takoj postal živa legenda. Uspehje seveda propagandistično izkoristil nacističnirežim (skupinske slike s Hitlerjem, povzdigovanjemoči arijske rase ...) in to je pozneje v odnosu doHeckmairja vzbujalo tudi nepravične negativnekonotacije. Za Kaspareka in Harrerja vemo, da stabila organizirana nacista in celo kandidata za SS,Heckmair pa ni bil nikoli član nacistične stranke inje drugo svetovno vojno pretolkel na vzhodni fron-ti kot navaden vojak. Bil je svetovljan, prijazna duša,predvsem pa radoživ alpinist, ki mu je bilogorništvo edini »svetovni nazor«.

Heckmair je bil tudi dober pisec (kako blagode-jno gore vplivajo na ustvarjalnost!); njegova prvaknjiga Trije zadnji problemi Alp je leta 1952 vslovenskem prevodu izšla pri Mladinski knjigi. Najmi bo dovoljena majhna digresija: živo se še spom-injam, s kakim žarom in nemirom sem jo prebiralkot majhen deček; bila je namreč moja prva knjigao gorah. Heckmair se mi je takoj priljubil in mi os-tal svetal lik vse življenje. Njegovo najpomembnejšedelo »Eigernordwand, Grandes Jorasses und andereAbenteuer« (Severna stena Eigerja, GrandesJorasses in druge pustolovščine) je izšlo leta 2002 vangleškem prevodu pri založbi The MountaineersBooks z naslovom My Life (Moje življenje). Bilo bizelo lepo, če bi našlo pot tudi v slovenščino.

� Andrej Mašera � Boris Strmšek in Tina DiBatista (Eiger)

68

3–2005

NO

VIC

E I

Z V

ER

TIK

AL

E

Zlati cepin 2004Podelitev zlatega cepina, francoske nagrade, ki

jo vsako leto podeljujeta Groupe de HauteMontagne in revija Montagnes za najboljše dosežkev alpinizmu, je letos potekala 25. februarja v Gre-noblu. Nagrada je odšla v roke Rusom AleksandruOdincovu, Dimitriju Pavlenku in AleksandruRučkinu, članom ekipe, ki je preplezala Direktnosmer v severni steni Kumbakarne (7710 m; smer2500 m, do 6b, A3/A3+, M6). Med nominiranci stabila tudi Tomaž Humar in Aleš Koželj s smerjoMobitelova lastovka - Johanova smer v južni steniAconcague (6959 m; 2500 m nevarne kombiniranestene, preplezane v alpskem slogu, VI+, A2,M5/M6, 100°). M. P.

V JulijcihBrata Tine in Anže Marenče ter Aleš Koželj so

v začetku januarja ponovili Uporniško smer s sla-pom v Kanjavcu (IV+/5, A1, M5, 900 m). Za smerso potrebovali ves dan. Že sredi decembra (13.-15.12.) pa so Iztok Bokavšek, Gregor Kresal in De-jan Miškovič opravili 2. ponovitev (prvo v zimskihrazmerah) smeri Metropolis (8/A0, A3 – z varian-to, 350 m, 22 h) v severni steni Triglava. Kljubpredhodnemu ogledu plezalci niso pričakovali takozahtevnega zimskega plezanja. V steni je bilo ravnotoliko snega in ledu, da so imeli v spodnji polovicismeri dela čez glavo. Ponavljalci so raztežaje oceni-li takole: M4+, 75°, 7/A0, 7+, 6/5, 6/5, 8/A0,7+/A3, 7+/A0, 5+, 4. M. P.

Jesen 2004 v HimalajiHimalajska kronistka Elisabeth Hawley je po-

slala pregled odprav v nepalsko Himalajo inobmejna področja Tibeta in Sikima. Največ od-prav - 53 - je pritegnil Čo Oju (8201 m), prav vsepo klasični smeri s severozahoda. Ne dosti manj(38) jih je poskušalo, po večini uspešno, splezatina Ama Dablam (6812 m), spet vse po klasičnemjugozahodnem grebenu. Tretji po številu odprav(5) je bil Baruntse (7129 m), vse po običajnem ju-gozahodnem grebenu.

Začuda pa je Everest (8850 m) gostil le dveodpravi, obe s severa in obe neuspešni. Edini po-skus plezanja na Anapurno (8091 m), japonski, seje končal s smrtno nesrečo, neuspešni so bili tudivsi trije poskusi po klasični smeri na Manaslu(8163 m), pač pa je 10 Indijcev po klasični smeridoseglo vrh Kangčendzenge (8586 m).

Uspešne so bile tudi štiri odprave na Pumori(7161 m), tri pa neuspešne, med njimi tudi srbska.Uspešni so bili še Španci na Puta Hiunčuliju(7249 m) v pogorju Daulagirija ter tri odprave(izmed petih) na Himlung (7126 m). Na DorjeLakpi (6966 m) je tržiška odprava prišla do 6300m, po vzhodni steni Kumbakarne (Vzhodni vrh,

7469 m) pa solist Tomaž Humar skoraj do 7000 m.Tako je po več slovenskih poskusih še vedno naj-višja dosežena točka 7050 m (Vanja Furlan in Bo-jan Počkar, 1991). Romuni so priplezali do 6500m na še neosvojenem Janaku (Outlier, 7044 m),želenem cilju Slovencev. Čehi so se poskusili naTalungu (7349 m) s tremi navezami po treh razli-čnih smereh, a je najvišja dosegla le 6600 m (leta1991 sta Marko Prezelj in Andrej Štremfelj pre-plezala prvenstveno smer in opravila 2. pristopna vrh pri aklimatizaciji za Južni vrh Kangčend-zenge).

Edini zares uspešni slovenski »nastop« v ne-palski Himalaji je uspel odpravi (vodja Urban Go-lob) na Nangpai Gosum (tudi Pasang Lamu in ČoAui - različna imena istega vrha, 7351 m), ki so ga24. oktobra 2004 dosegli Rok Blagus, Samo Kr-melj in Uroš Samec. Očitno je bila nepalska Hima-laja veliko manj obiskana kot prejšnje čase (pove-čal pa se je obisk pakistanskega Karakoruma). Vmaju 2005 bodo Nepalci praznovali polstoletnicoprvih vzponov na Makalu in Kangčendzengo. Zavečjo privlačnost teh vrhov so takso prepolovili,tako da znaša le 5000 ameriških dolarjev.

Tone Škarja

69

3–2005

PIS

MA

BR

AL

CE

V

Le zakaj?Kmalu bo prišla pomlad in z

njo razno cvetje. No, zvončki so žezdaj pokukali izpod snega in ledu.Za njimi bodo prišli – ali so že – te-lohi, potem kronice, potonike,šmarnice, razne vrste divjih lilij innarcise jurjevke ... Srečala semznanko. Živim v majhnem mestu,gozd je blizu. Ponosno mi je poka-zala, kako je naruvala – ne nabrala,temveč naruvala – zvončke, »Vse, kisem jih tam našla ...« Nisem si mo-gla kaj, da ji ne bi rekla, da to ni le-po. Rekla je: »Za na možev grob.«Hudobno sem dejala, da bi mož iznebes zvončke videl tudi v naravi.Hitro sva se poslovili. Nato sempremišljevala: čebulice zvončkovin kronic dobite v vsaki cvetličarniza majhen denar. Če vse cvetice, kisem jih naštela, pobirate brez kore-nik, verjemite mi, ne delate nobe-ne škode, saj se večina tega cvetjarazmnožuje s korenikami. Vendarme je srce bolelo, ko sem nekoč vi-dela žensko z velikim šopom »zla-tih čeveljcev« in drugih divjih orhi-dej, češ, nesla jih bo na grob. Nagrobu ne bo imel nihče nič od njih.Kdor pa hodi po pomladanskihgorskih travnikih, bo videl žalostnoopustošenje, saj vsakdo, ki želi tocvetje presajati, meni: »Saj ga je šedosti!« ... Poznala pa sem moža, kije, kadar so žena ali otroci prineslidomov šopek – res le šopek – zvon-čkov ali kronic in je v njem našelčebulico, izpuljeno po nesreči, točebulico vsadil kje v grmovju, v na-ravi, in so se zvončki razmnožilitam, kjer jih prej ni bilo – doklerspet ni kak preveč strasten nabira-lec čebulic poruval ... Bog ne bo ve-sel zaščitenih cvetic na oltarju, Ma-rija tudi ne. Pokojnim prav nič nebodo pripomogle k zveličanju.

Nada Kostanjevic, Ajdovščina

Beli snežni razi nad oblaki

Vsi štiritisočaki Alp po obi-čajnih smereh, Richard Goede-ke, prevod Ines Božič Skok,gorniški vodnik, Sidarta, Lju-bljana, 2004.

Alpe segajo visoko, visoko nadplast oblakov, in človeka je vednognalo tja gor. Vrhov nad 4000 me-trov je v Evropi po različnih meri-lih preko sto (če upoštevamostranske in manj izrazite vzpeti-ne), v vodniku, ki je nedavno izšelpri založbi Sidarta, pa jih je pred-stavljenih več kot sedemdeset, ve-činoma samostojnih in izrazitih.Richard Goedeke je vse vzponeopisal dokaj podrobno, dodatnapopestritev so nazorne skice in fo-tografije, ki kar vabijo v belino. Kotv uvodu pravi prevajalka, Ines Bo-žič Skok, je vodnik podatkovno ob-sežen – tako zelo, da bi nekatererazdelke zaradi preglednosti kaza-

lo še malo ločiti. Sicer pa vsebinasledi običajni zasnovi, od predsta-vitve vrha do podatkov o težavno-sti (uporabljena je francoska te-žavnostna lestvica), dolžini, nevar-nosti in obliki ture. Sledi sklic nazemljevide, našteta so izhodišča,jedro pa je seveda opis samegavzpona do koč(e) in do vrha; za za-ključek se bralec še razgleda z vrhain se »ozre« po bližnjih možnih tu-rah.

Vrhovi so razvrščeni po gor-skih skupinah, katerih opise uvaja-jo akvareli Danila Cedilnika – De-na. Najprej se seznanimo z »osa-melci«, kot so Piz Bernina (snežnirazi tega čudovitega vrha so dalinavdih tudi za naslovno in hrbtnofotografijo knjige), Gran Paradisoin Barre des Ecrins, zatem pa seosredotočimo na tri velike skupi-ne, kjer vse kar kipi nad 4000 me-trov – Bernske Alpe (s slovitim vr-hom Jungfrau, tudi zaradi visoko-gorske železnice), Peninske Alpe(Monte Rosa, Matterhorn) in sku-pina Mont Blanca z najvišjo točkoEvrope.

Na nekatere od teh vrhov sepreprosto »sprehodimo« – edinaresna težava pri vzponu je višina.Večji del vrhov pa vendarle zahte-va dobro obvladovanje hoje po le-denikih, vzpenjanja po strmih sne-žiščih in lažjega skalnega plezanja(redko preko II. stopnje po lestviciUIAA). Seveda so nekatere turetudi pošteno alpinistične, »vzpe-njanje« doseže vrhunec prav nakoncu vodnika, že po obisku najve-čjega med velikimi – Mont Blanca.Zadnji in najtežji samostojni štiriti-sočak v knjigi je namreč AiguilleBlanche v slovitem grebenu Peute-rey. Avtor ustrezno pripravljenegain opremljenega gornika radusmeri tudi na samotna in oddalje-na območja najvišjih alpskih vr-

70

3–2005

LIT

ER

AT

UR

A

hov, stran od kolon, ki se vijejo nanajbolj »modne« štiritisočake.

In kaj bi lahko bilo v knjigiboljše? Vsekakor oblikovanje, sajse prepogosto zgodi, da ena samavrstica besedila »obvisi« na nasle-dnji strani. Prav tako, četudi jeprevod res zahtevno delo, moti ra-zlično poimenovanje koč – bere-mo: »koča Schreckhorn«, »Schwar-zegghütte« in »koča Lauteraar-hornhütte« (enkrat »koča«, enkrat»hütte«, enkrat oboje). Podobno jepri omenjanju ledenikov, tudi kak-šen sklon je vprašljiv (Jungfraua?,Piz Bernine?). Ne pozabimo pa, dagre za tako rekoč prvo slovenskoizdajo vodnika po najvišjih gorahizven Slovenije, če odmislimo »fe-ratarski« vodnik po Dolomitih Bi-neta Mlača in Zahodne Julijce An-dreja Mašere.

Bralec z vodnikom dobi zaje-ten spisek želja – bodisi povzpeti sena te visoke vrhove ali pa si jih vsajogledati iz zelenih dolin. Posebej jepotrebno poudariti trdno naravo-varstveno usmerjenost avtorja Ri-charda Goedekeja. Odločno pove,kje so žičnice in smučišča segli pre-visoko, kje so prevelike množice,obenem pa na vse vrhove ponujatudi »klasične« pristope povsem izdolin – tako rekoč iz ravnin sever-ne Italije ali od bregov reke Rhone.Prav te poti, morda le do visoko-gorskih koč, utegnejo biti danes šebolj osamljene in lepše. Preglednizemljevid pomembnih vrhov nanotranji strani platnic iskanje ci-ljev močno olajša, prav tako pa tu-di kar trije spiski štiritisočakov nakoncu vodnika: celoten seznam,seznam v vodniku opisanih vrhovpo zahtevnosti in seznam po »na-pornosti« – premagani višinski ra-zliki. Uvrščanje vrhov med štiriti-sočake je sicer prepuščeno razli-čnim pravilom, kar lahko privedetudi do dejanj, kakršno je opravilsloviti zbiralec teh vrhov, Karl Blo-dig. Pri 73 letih se je leta 1932 sampodal na vzpon skozi severovzho-dni ozebnik na Aiguille du Jardin,ki mu je še manjkal na spisku – inhitel je zato, ker mu je »grozila«razširitev spiska štiritisočakov.

Marjan Bradeško

Natura 2000 v Sloveniji – Rastline

Natura 2000 v Sloveniji –Rastline, uredil Boško Čušin,založba ZRC SAZU, Ljubljana,2004.

Knjiga s tem naslovom je izšlakonec novembra 2004 in predstav-lja pomembno fazo prizadevanj napodročju varstva narave ob našemvstopu v Evropsko unijo. Gre zausklajevanje in poenotenje meril zDirektivo Evropske skupnosti zaohranitev naravnih habitatov terprostoživeče favne in flore oziro-ma za določitev območij varovanjaevropsko pomembnih ogroženihživalskih in rastlinskih vrst, kar no-si ime Natura 2000.

Knjiga je delo štirinajstih vo-dilnih slovenskih botanikov in nji-hovega najmanj petletnega dela.Uvodnim poglavjem, ki so jih napi-sali dr. Tone Wraber, mag. BoškoČušin in dr. Peter Skoberne, slediopis vrst in predlogov varstvenihobmočij. Posamezno je opisanih26 rastlinskih vrst, katerih varstvoje pomembno po sprejetih evrops-kih kriterijih, pri čemer je zlasti va-žno, da je v ta seznam vključenihtudi osem rastlinskih vrst, ki so jihpredlagali naši botaniki in pred-stavljajo »naše gore list«.

Vsaka rastlina je predstavljenakot samostojni avtorski prispevek.Opis vsake vrste vsebuje štiri po-

glavja: natančen opis rastline inokolja, v katerem uspeva, njenorazširjenost, predlog za varovanoobmočje ter načine varovanja. Zaplanince bo zanimivo, da polovicaopisanih vrst spada med gorske ra-stline oziroma da je največ z Natu-ro 2000 varovanih območij v Julij-skih Alpah, Karavankah, Kamni-ških Alpah in v Dinarskem gor-stvu. Seveda delajo knjigo privla-čnejšo številne fotografije rastlinin življenjskih okolij ter karte zoznačenimi kvadranti nahajališč.

Knjiga je znanstveno delo, kipredstavlja našo domovino tuditujcem, vsebuje namreč povzetkev angleščini, vendar pa je napisanatako, da se bodo v njej znašli tudiplaninci in ljubitelji narave, ki jihzanima naše rastlinsko bogastvo.Rastlinska pestrost je pravzapravpresenetljiva ali pa tudi ne, če sezavedamo, da sega naša sicer »maj-hna« domovina od panonskih ni-žin preko Alp in dinarskih planotdo toplega morja. Ne nazadnje up-am, da vemo, da je skrb za naravnookolje dolžnost nas vseh. Zanimivoje, da so v knjigi omenjeni tudi lju-biteljski botaniki, ki so jo obogatiliz nekaterimi podatki.

Drago Cenčič

Nov planinski priročnik

Osnove gibanja v gorah inplaninah, Bojan Pollak, samo-založba, 2004.

Bojan Pollak je na podlagi iz-kušenj v hoji in plezanju, vodenjuin vzgoji začetnikov ter vrhunskihalpinistov prišel do prepričanja, daje v strokovni literaturi premalopozornosti posvečene prav osno-vam in osnovnim načinom gibanjav gorah. Tako je v knjižici na 130straneh zbral nasvete za varno gi-banje. »Ta knjižica je učbenik zapotencialno nevarne dejavnosti inni napisana kot nadomestilo za te-čaje, vodene od pooblaščenih inš-truktorjev. Vse zapisano velja pre-dvsem kot PRIPOROČILO in nekot predpis. V praksi je dopustnauporaba vsega, kar je varno, kardeluje, kar uporabnik obvlada in

71

3–2005

LIT

ER

AT

UR

A

kar ne moti in ne ogroža drugih.«In tako začne od ogrevanja predhojo, tempa, dihanja, počitka,obnašanja v skupini, srečevanja dokonca ture in sprostitve.

Lep del je posvečen obutvi, sajse različni čevlji in podplati razli-čno obnašajo pri hoji in pri pleza-nju. Brezpotje je zelo raznolik te-ren – v razponu med potmi in ste-nami – in zahteva veliko pozor-nost. Rušje, grušč, skrotje in traveso nam lahko v pomoč ali pa nasogrožajo. Kako se zaustaviti, čezdrsnemo na mokrem travnatempobočju? Po statistiki GRS je zdrspogosto na prvem mestu medvzroki smrtnih nesreč. V knjižiciso dragoceni nasveti, kako seustavljamo. Tudi plezanju je po-svečeno posebno poglavje, saj lah-ko v gorah mimogrede zaidemo vstrm in nevaren svet, čeprav smonameravali le hoditi. Niti uporabapalic ni tako preprosta. Pomagajonam pri vzponu, pri sestopu namblažijo sunke in pomagajo pri rav-notežju, lahko pa nas celo ogroža-jo. Sledijo poglavja o vozlih, samo-varovanju (pas, čelada, varovalnikomplet) ter o hoji in varovanju nazavarovanih poteh.

Poglavje o snegu obravnavaopremo, hojo in nevarnosti. Obšir-no so opisani hoja s krpljami, upo-raba cepina in derez ter vzdrževa-nje opreme. Na kratko je predstav-ljeno tudi plezanje v snegu in ledu,saj nas to lahko doleti tudi na pole-

ti kopnih poteh. Knjižico zaključu-jejo pregled strokovne literature,opis usposobljenosti gorskih vo-dnikov in posameznih kategorijplaninskih vodnikov ter slovarčekplaninskih izrazov, večpomenskihbesed in podobno.

Vsekakor je knjižica lahko zelokoristna tudi za izkušenega planin-ca, za začetnike in pohodnike pa jezdaj skoraj obvezna. Priročnik jeizšel v samozaložbi, kupiti ga jemogoče pri avtorju (Bojan Pollak,e-naslov: bojan.pollak@titan.si,GSM (041) 777 187), na voljo pa botudi na PZS.

Tone Škarja (poobjava zwww.gore-ljudje.net, 1. 2. 2005)

Planin vrhovi v daljiso goreli

Zlatorog: narodna pravljicaizpod Triglava, Anton Aškerc,spremna beseda Dušica Kuna-ver in Brigita Lipovšek, Impri-mo, samozaložba D. Kunaver,Ljubljana, 2004.

Šest prizorov, od tega štirje vgorah nad »Trentoj« (Trento), dva vdolini, ob zeleno modri Soči. Takosi je pred sto leti Anton Aškerc za-mislil dramsko pesnitev Zlatorog,Slovencem manj znano izvedboznane pravljice o zlatorogem kozlu,belih ženah, človeški nečimrnostiin prelepih gorah, v katerih sezgodba dogaja. Dušica Kunaver jepesnitev potegnila iz zaprašenihpredalov in jo po točno sto letih(prvič) natisnila v samozaložbi, obtem pa z Brigito Lipovšek napisalaše spremno besedo, iz katere izve-mo nekaj o izvoru pravljice in nje-nih objavah – o prvi Baumbachoviupesnitvi (v nemščini) in prevoduAntona Funtka v slovenščino.Aškerc v svojem besedilu zelo leponaslika planinske prizore, vzhajajo-ča jutra nad Bogatinom, pod kate-rim se dogaja velik del zgodbe ... Patudi bučanje nevihte, ki v nočiodločitve naznanja hude dni. Bo-jan, glavni junak, na prigovarjanjedemonskega zelenega lovca sklene,da mora pasti kozel z zlatimi rogo-vi, bitje, ki je v milosti belih žena.Napuh, ki ga žene, jeza na ljubljeno

Vido, ki zanj ne mara več – prema-mile so jo Lahove zgodbe o čudovi-tih Benetkah – vse to vodi k nespa-metnim, nepremišljenim odloči-tvam, ki kar nekako ne sodijo v idi-lični svet lesenih pastirskih koč,cvetočih gorskih trat in zlategasonca. A vendar – človeške strastiin čustva vse prepogosto vodijo vneizbežno pogubo, ne glede na to,da je sreča tu, pred pragom – kotpri Bojanu na pragu njegove pastir-ske bajte, s katerega ga je zvabiladolina ... V zadnjem, nekoliko apo-kaliptičnem prizoru Vida objokujesvojo tragedijo ob narasli Soči, pokateri priplava Bojanovo truplo,demonski lovec, tudi sam nekoč za-ljubljen v Vido, pa škodoželjno mo-ralizira za grmovjem. Soča odnesetudi Vido, domačini obupano vije-jo roke, paše v gorah ni več, kajtiZlatorog je po vseh teh dogodkihopustošil njihove planine ...

V spremni besedi Dušica Ku-naver in Brigita Lipovšek primer-jata »trentskega« (trentarskega)lovca z resničnim Trentarjem, Iva-nom Bergincem – Štrukljem, ki setudi ni bal ničesar in se je skrivo-ma povzpel prek Severne triglav-ske stene. Tudi sam je izginil v va-lovih Soče in njegova zgodba je za-vita v tančico skrivnosti – kot doga-janje v pravljici o Zlatorogu. Inpravljico zaradi sporočila označitaza brezčasno. Ob tem smo seveda

72

3–2005

NO

VIC

E I

NO

BV

ES

TIL

A

gore tudi organizirali v planinskodruštvo (PD) Idrija in tako je todruštvo lani praznovalo že sto letobstoja. Ob tej priložnosti so izdaliličen zbornik, ki ga je uredila Ma-rica Brezavšček, fotografsko gradi-vo pa prispeval Nace Breitenber-ger s sodelavci. Zbornik na slabihsto straneh povzema zgodovinodruštva in delovanje posameznihodsekov, zlasti iz zadnjega obdobjadruštva. Gradivo je predvsem do-kumentarno, z veliko dejstev, ki solepo podkrepljena s črnobelimi inbarvnimi fotografijami (vložek),četudi bi nekaj več vtisov z gorazbornik še popestrilo. Izvemo, daje imelo društvo, podobno kot ve-čina društev v Sloveniji, svoja bolj-ša in slabša obdobja, predvsem ve-lik zagon je bil v obdobju 1970-1980. Zanimivo je tudi, da v zad-njem času ni več takega navduše-nja, kot je bilo denimo po drugisvetovni vojni – takrat je bila teža-va denar za prevoz, danes, ko topraviloma ni več ovira, pa pogostozmanjkuje volje. Kljub vsemu jedejavnost društva opazna, alpini-sti plezajo, markacisti označujejopoti (in še jih bodo morali, saj sejim je nekdanja Idrijsko-cerkljan-ska planinska pot pošteno zarasla,kot piše Rafko Terpin), gospodar-ski odsek obnavlja kočo na Hlevi-šah, izletništvo je pred leti spet oži-velo. Že to, da je več kot tridesetprispevkov v zborniku napisalopreko dvajset različnih avtorjev,kaže na še vedno dovolj vneme, dabo planinstvo v idrijskem koncu ži-velo naprej. O tem, kako zapletenin »razmetan« je svet, prepreden zgrapami in dolinami, ki se širijo vvse smeri, kaže tudi relativno veli-ka teža, ki so jo v zborniku dali ori-entaciji – res, brez nje planincu natistem koncu lahko trda prede. Be-remo seveda tudi o mladinskihplaninskih taborih, zanimive so za-beležke mladih s teh taborjenj intudi z drugih izletov, pa prispevkio različnih pohodih (planinski ma-raton Pavla, tek na deset idrijskihvrhov ipd.) in srečanjih. Škoda le,ker ni jasno razvidno, po kakšnemključu je gradivo urejeno, četudiurednica v uvodu pojasni, na kak-

šen način je bilo le-to zbrano in iz-brano. Sicer pa je zbornik tudi jezi-kovno zgledno urejen in ohranjazajeten košček stoletne zgodovineplaninstva na Idrijskem.

Marjan Bradeško

Stoletnica PD IdrijaZačetki organiziranega planin-

stva na Idrijskem segajo v leto1904 k Maksu Pirnatu -pobudnikuoz. ustanovitelju društva. Prve pla-ninske navdušence so zamenjalenove generacije, bolj ali manj za-gnane, planinska ideja pa je vse-skozi živela in živi še danes. Tako jev letu 2004 PD Idrija proslavljalostoletnico svojega obstoja. Vse letoso potekale prireditve in razne ak-cije z željo, da bi čim bolj slavno-stno zaznamovali ta visoki jubilej.Hkrati pa je bila obletnica tudi pri-ložnost za pogled v preteklost innačrtovanje novega. Društvo z vse-mi odseki spet živahno deluje in toje dobra popotnica za drugo stole-tje. Aktivni so alpinisti, MO nepre-trgano deluje vse od ustanovitveleta 1956, izletništvo je po več su-šnih letih spet zaživelo. V edini po-stojanki, koči na Hlevišah, poteka-jo temeljita prenovitvena dela, kibodo predvidoma končana do ju-nija 2005, ko bo društvo praznova-lo 50-letnico koče. Za pripravo pri-reditev je skrbel poseben organiza-cijski odbor, ki ga je vodil nekdanjipredsednik društva Marjan Ru-pnik ob pomoči UO društva, vodijodsekov in drugih članov društva.Povsod (v ABC-biltenu, na plaka-tih in drugod) nas je vseskozispremljal razpoznavni znak, deloNandeta Rupnika. Že v začetku le-ta smo v Idrijskih novicah predsta-vili razvoj društva v stoletnem ob-dobju, v naslednjih mesecih pa šeustanovitev in delovanje AO in de-lo markacistov. Rafko Terpin pa jev več prispevkih, objavljenih v Pla-ninskem vestniku, orisal zanimivekotičke naše soseščine. Posamezniodseki so na razstavi v izložbi po-leg svojega rednega dela prikazališe pregled dejavnosti. 29. maja jeMO organiziral srečanje mladin-skih odsekov Posočja na Hlevišah,

lahko zadovoljni, da je pesnitevznova pred bralci – četudi bi si že-leli nekoliko več spremnega bese-dila in nekoliko pozornejši pregled(napačno stoletje v uvodu pa šenekaj drobnih jezikovnih napak).Same ilustracije Igorja Ribiča soimenitne, tako da je tudi grafičnapodoba knjige res lepa.

Čeprav je Zlatorog razril Tri-glavsko pogorje, se je obnovilo, kaj-ti narava v svoji neizmerni močivedno znova vstane, vsaj doslej je.Tako lahko tudi danes z Aškerče-vim Bojanom vzklikamo: »In najobseva solnce vas z višave, razsi-plje naj po vas svoj zlati žar; oblaknaj črn pokriva vaše glave, najgrom bobni, razsaja naj vihar, najbliski švigajo, ognjene strele nadvami; naj odeva vas pomlad z zele-nim plaščem; v prte naj vas belezavija zima ljuta: Vsakikrat ste mi-le mi in ljube, ve planine, enakoobčudujem vas!« Obenem pa je tahvalnica tudi sporočilo svetu, najga ne vodi le napuh – kajti, ko se bospet razhudil »Zlatorog«, bo mordaprepozno.

Marjan Bradeško

Sto let na IdrijskemSto let naših poti, Planinsko

društvo Idrija 1904-2004, ure-dila Marica Brezavšček, PDIdrija, Idrija, 2003.

Temačnost idrijskih grap jetamkajšnjega človeka že od nekdajgnala v višave, proti soncu, svetlo-bi. Leta 1904 so se ljubitelji hoje v

73

3–2005

NO

VIC

E I

NO

BV

ES

TIL

A

ki se ga je udeležilo veliko mladihplanincev iz okoliških društev. 24.junija, ob občinskem prazniku,smo v Galeriji pripravili slavnostnivečer z odprtjem likovne razstaveplaninskih fotografij Jožeta inNandeta Rupnika ter Branka Gan-tarja in risb Rafka Terpina. Bogatikulturni program, ki so ga obliko-vali mladi planinci in Idrijski ok-tet, je povezoval Nace Breitenber-ger. Osrednja prireditev je bila 11.septembra, ob dnevu planincev,na Hlevišah. Predsednik društvaBranko Vidmar je spregovoril oproblemih delovanja društva, žu-pan občine Idrija Damjan Krapš paje izrekel planincem priznanje zanjihov nesebični trud pri ohranja-nju planinske ideje in za mnogeprostovoljne delovne ure ter pod-prl prizadevanje društva za obno-vo koče na Hlevišah. Poslanec Sa-mo Bevk se je ozrl v preteklostdruštva in poudaril njegovo naro-dnoobrambno vlogo pred prvosvetovno vojno. Predsednik PZSFranc Ekar je društvu čestital zadosežena dela in uspehe. Čestit-kam so se pridružili tudi predstav-niki sosednjih planinskih društev.Najzaslužnejšim članom so podeli-li društvena priznanja in bronasteter srebrne znake PZS. V kultur-nem programu so sodelovali pevciokteta iz Godoviča, idrijski rogistiin mlada harmonikarja, programpa je povezovala Mica Kovačič. Nakoncu pa so se predstavili še idrij-ski alpinisti – gorski reševalci, ki soprikazali reševanje padalca. Zaprazničen konec jubilejnega leta jedruštvo 18. decembra v čajnici PriČrnem orlu v Idriji predstavilozbornik z naslovom Sto let našihpoti. Knjiga nas s številnimi pris-pevki (več kot 20 avtorjev) in boga-tim slikovnim gradivom vodi postoletni poti, ki so jo prehodiliidrijski planinci od ustanovitvedruštva pa do današnjih dni. Oknjigi in nastajanju le-te so sprego-vorili urednica in drugi člani ure-dniškega odbora. Slavnostni dogo-dek je popestrila krajša kulturnaprireditev, ki so jo pripravili mladiplaninci s svojim mentorjem Nace-tom Breitenbergerjem, ki je bil

hkrati tudi vodja in povezovaleccelotnega programa. Ob občin-skem prazniku je društvo prejelonajvišje občinsko priznanje – na-grado Jožefa Mraka – za sto let pri-zadevnega ohranjanja in spodbu-janja planinske dejavnosti.

Marica Brezavšček

30 let PD Gorenja vas

V soboto, 29. januarja, smo čla-ni PD Gorenja vas v OŠ Ivana Tav-čarja proslavili tridesetletnicodruštva. Društvo je bilo ustanov-ljeno decembra 1974, vendar jeupravni odbor sklenil, da jubilejproslavimo ob rednem letnem ob-čnem zboru. Na začetku je doseda-nji predsednik Matjaž Mrak v na-govoru obudil spomine na delo vminulem obdobju. PredstavnikPZS Jože Stanonik je poleg čestitkedruštvu povedal nekaj lepih mislio pomenu planinstva. Sledil jekrajši kulturni program, v kateremso sodelovali učenci osnovne šolein Gorenjevaški oktet. Kot se za ju-bilej spodobi, smo se s priznanji inzahvalami spomnili tistih, ki sonajveč pripomogli k uspešnemudelu društva. Društvena priznanjaso dobili: Slavka Čadež, Fani Debe-nec, Anica Fortuna, Peter Jelov-čan, Vesna Miklavčič, Janko Oblak,Zinka Poljanec in Marjan Štrem-felj. Zahvale so prejeli: MarmorHotavlje, Radioklub Marmor Ho-tavlje, PGD Gorenja vas, OŠ IvanaTavčarja, podjetje Praktikum, dru-žina Likar iz Čabrač in PeterOmejc. Bronasti častni znak PZSso prejeli Pavle Razložnik, JanaRojc in Barbara Radič, zlati častniznak pa Miha Debeljak in BorisKlemenčič. Marko Miklavčič, ki jebil več mandatov predsednik druš-tva in ima veliko zaslug za uspešnodelo, je postal častni član društva.Med celotno prireditvijo smo lah-ko gledali videoprojekcijo fotogra-fij o delu društva, po prireditvi pav avli OŠ še razstavo fotografij znaslovom Blegoš tako in drugače,ki jih je prispeval naš član MilanKalan. PD Gorenja vas z 206 članisodi med manjša društva, vendar z

zadovoljstvom opažamo, da številočlanov ne upada. Društvo oskrbujein vzdržuje zavetišče na Jelencihpod Blegošem, poglavitno skrb paposveča organizaciji in vodenjuizletov in pri tem sodeluje tudi zdruštvom upokojencev. Spomin-sko-rekreativni pohod ob dnevuzmage na Blegoš pa je prireditev,ki zahteva precej dela z organizaci-jo in ob lepem vremenu privabi naBlegoš tudi več tisoč planincev.

Franci Fortuna, predsednik PDGorenja vas

PD Planika Mariborslavilo desetletnicoobstoja

Planinsko društvo Planika izMaribora je na Tojzlovem vrhupraznovalo desetletnico obstoja.Ob tej priložnosti je svojim zvestimčlanom podelilo plakete, priznanjaPZS, pokale in druge nagrade. PDPlanika je v desetih letih delovanjaorganiziralo 659 izletov, ki se jih jeudeležilo več kot 22 tisoč pohodni-kov, pa tudi veliko drugih dejavno-sti, kot so posebne akcije, kolesar-jenje, trgatve, morje ... Vsako letoimamo dva planinska pohoda:drugo nedeljo v juliju Andrejevpohod na Okrešelj in prvo soboto vseptembru pohod Planike na Po-horje. Zanju so bili izdani tudidnevnika in značke. V društvu de-luje še planinska skupina Tisa. Pri-rejamo tudi akcijo Pohorje, mojhrib, in izlete onkraj naših meja – vAvstrijo, Italijo, Nemčijo, Češko,Grčijo, Hrvaško ... Vsako leto v av-gustu priredimo društveni piknikpod Donačko goro, pri prijaznihKraljevih. Leta 2002 smo podpisa-li listino o prijateljstvu in sodelova-nju med PD Ericsson Nikola Teslaiz Zagreba in PD Planiko Maribor,in to najprej pod zelenim Pohor-jem, na našem pohodu, aprila na-slednjega leta pa pri njih, na lepemSlemenu.

Nepozabni so naši pohodniki,ki tekmujejo, kateri izmed njih bonajvečkrat na društvenih izletih,in nato na koncu leta prejmejo po-kale. Tako sta jih že več let zapored

74

3–2005

NO

VIC

E I

NO

BV

ES

TIL

A

dobila Marjeta Rebernak in OtoPungerl, ki sta bila več kot 60-kratna društvenih izletih. Razna pri-znanja ob jubileju je prejelo večkot 80 planincev in nekaj gostov:PD Andraž, PD Ericsson NikolaTesla Zagreb, PD Laško ...

Franci Rajh

56. sklepni občnizbor PD Litostroj

PD Litostroj je raslo s podje-tjem in hkrati z njim tudi stagnira-lo. Najprej – leta 1948 – je delovalokot sindikalna sekcija (ker PZS šeni bila zrela za priznanje »tovarni-škega« PD), pozneje pa tudi kot sa-mostojno PD v PZS. Od začetnih120 je število članov v letu 1963naraslo na 611, nato poldrugo de-setletje nihalo med 400 in 600, po-tem pa se skupaj s tovarno skrčilona 53 ob koncu leta 2004. Vsaj dvetretjini teh je bilo navzočih tudi naobčnem zboru ob razpustitvi 27.januarja 2005 v gostilni Klopčič naLitostrojski 53 v Ljubljani. Društvoje zadnjih šest let požrtvovalno vo-dil Janez Soklič in tudi poskrbel zadostojno in urejeno razpustitev.Večina knjig bo šla v šišensko knji-žnico, večina članov k PD Rašica –tja bo šlo tudi nekaj desettisočakovdenarnega premoženja. PD Lito-stroj je bilo v svojem več kot polstoletja dolgem življenju zelo ak-tivno na mnogih področjih, tudi valpinizmu, saj so njegovi člani sa-

morastniško začeli plezati že leta1948 in prišli vse do Andov, Hin-dukuša in Himalaje. Janko Ogrič,Lojze Šteblaj in Robert Držan so letri znana imena izmed njih, zani-mivo pa je, da je leta 1959 kot na-darjen smučar začel kariero vdruštvu tudi Stane Belak – Šrauf(pozneje »matičar«).

Predsedniki PD Litostroj: Vo-jan Mal (1949 – 50; 1951 – 52);Marjan Smerajc (1950 – 51; 1952 –57; 1958 – 61; 1962 – 63; 1964 – 65);Franc Križaj (1957 – 58); VinkoHolzl (1961 – 62); Stane Vogelnik(1963 – 64; 1965 – 76); Ludvik Šarf(1976 – 80; 1985 – 87); Janez Soklič(1980 – 85; 1987 – 90; 1994 – 97;1999 – 2004); Milan Likar (1990 –94); Oskar K.Dolenc (1997 – 99).

Občni zbor se je končal z dia-projekcijo zelo številnih lanskihpohodov in vzponov ter s kratko»sedmino«. Spremembe družbenihzakonitosti vplivajo tudi na rast inrazvoj družbenih dejavnosti.

Tone Škarja

Zbor gorskih vodni-kov 2005

Letošnji zbor gorskih vodnikovSlovenije je bil v soboto, 12. 2.2005, v gostilni Kos v Idriji. Po na-stopu dekliškega pevskega zboraRadost iz Godoviča ga je pozdravilidrijski župan Damjan Krapš, natopa je akademski slikar Rafko Ter-pin, katerega slike so krasile tudi

prostor, v katerem je zbor potekal,ob diapozitivih predaval o grapiIdrijce. Dosedanji predsednikZGVS Roman Robas je novim gor-skim vodnikom in kandidatomizročil znake in izkaznice. Sledilaje okrogla miza o vodniških tari-fah, gorniških šolah in podaljševa-nju licenc. Zbor sta pozdravila tudipredstavnik PZS Rudi Skobe inpredstavnik GRSS Janez Kunstelj.Uradni del zbora, na katerem sonavzoči poslušali poročila za leto2004, jih sprejeli in razrešili dose-danje organe, je vodil Janez Kun-stelj. Sledile so volitve, na katerihso gorski vodniki izvolili nove or-gane. Novi predsednik ZGVS jeMarko Prezelj.

Povzeto po spletni strani ZGVS

Markacisti SOPPMarkacisti Savinjskega odbora

za planinske poti (SOPP) so se se-stali 22. 1. 05 na tradicionalnemsrečanju. Gostila jih je II. OŠ v Ro-gaški Slatini (Ratanska vas). Na za-četku so učenci pripravili kulturniprogram z igro, plesom in petjemter predstavili kraj in šolo. Za uvodv delo nas je pozdravil župan obči-ne Rogaška Slatina mag. BrankoKidrič, predstavil občino in namzaželel uspešno delo. Zbralo se nasje 76, med povabljenimi so bilipodpredsednik PZS Adi Vidmajer,predsednik SMDO Jože Kodre, na-čelnik KPP Tone Tomše ter pred-stavnika OPP za Koroško RomanMočnik in Podravje Boris Pučko.Na srečanje je prišlo 66 markaci-stov, ki so zastopali 29 PD, in edeniz PS ŠD Andraž. Največ časa smoposvetili delu, ki nas čaka v tem le-tu – dopolnitvi katastra planinskihpoti. Po zapisu v prvi številki leto-šnjih Obvestil PZS ima 34 PD 209planinskih poti. Vendar je v resnicimalo drugače, kot se da sklepati poposlanih poročilih, ki jih je posre-dovalo 30 PD. Na kratko sta bilapredstavljena programa usposa-bljanja markacista in inštruktorjamarkacista. Letos je prijav za tri te-čaje. Potrebna bosta dopolnilo innatis učbenika za markaciste, kerje prva izdaja pošla. Predstavljena

Zdravljica ob desetletnici PD Planika Maribor

75

3–2005

NO

VIC

E I

NO

BV

ES

TIL

A

sta bila nova planinska vodnikaPosavsko hribovje in Kamniško-Savinjske Alpe. Letos smo dobililepo izdelan lesen obesek v spo-min na 31. srečanje. V novem pra-vilniku o markacistih piše, da semora OPP sestati najmanj enkratna leto. Pojem »srečanje« ni nave-den. Le v pravilniku o Knafelče-vem priznanju in diplomi je zapi-san. O tem poimenovanju in njego-vi vsebini se bo morala KPP šeodločiti, saj srečanje pomeni dru-žabnost in sestanek delo. Prav pabi bilo, da srečanje ostane kot enaizmed oblik družabnosti markaci-stov. Na koncu, med malico, je bilopotrjevanje izkaznic markacista:potrjenih je 90 izkaznic in 21 pri-pravnikov.

Božo Jordan

Pokljuški gozdoviStarejša skupina planincev iz

OŠ Ljubečna je preživela planinskikonec tedna na Pokljuki. Že v pe-tek, po namestitvi v Vadbenemcentru Slovenske vojske na Ru-dnem polju, se je odpravila na no-čno spoznavanje okolice. Spanje vsobah, podobnih tistim, ki so namznane iz vojašnic, je bilo nekaj po-sebnega. A to ni bil razlog, da si nebi nabrali moči za nov dan. Sobo-tno jutro je dišalo po raziskovanju,zato so se planinci napotili po po-kljuških gozdovih do Planine Ja-vornik; s te se je dalo nekaj časaopazovati Triglav, a so ga kmaluprekrili oblaki, ki niso napovedo-

vali kaj prida vremena. Planinci pase niso dali. Pot jih je vodila doBlejske koče na Planini Lipanca;tam so bile na sporedu najprej za-služena malica, zatem pa druža-bne igre. Vreme ni dovolilo obiskaDebele peči, a tudi ta še pride navrsto. Sestop prek Krucmanovihkont za že »izkušene« osnovnošolceni bil nič posebnega. Večer je bildružabno-športno obarvan, z ne-kaj miselnimi igrami. Strah prednapovedano deževno nedeljo je bilodveč, saj je dopoldanski pohod doplaninske koče na Uskovnici in na-zaj minil brez kapljice dežja, prese-netilo je le nekaj grmenja; ko pa soudeleženci sezuli svoje planinskečevlje in končali planinske aktiv-nosti, se je kot iznenada »usulo odtam zgoraj«. Le kdo se je dogovorilza takšen vremenski program?

Petra Gregorc

13. nočni pohod zbaklami na Mrzlico

Planinsko društvo Trbovlje jev soboto, 4. decembra 2004, orga-niziralo – tokrat že trinajstič – zim-ski planinski pohod z baklami naMrzlico (1122 m). Udeležilo se gaje več kot 1300 udeležencev, medkaterimi je vse več mlajših ljudi.Največ jih je prišlo iz Trbovelj,precej pa tudi iz Hrastnika in Sa-vinjske doline, pa tudi iz drugihkrajev Slovenije. Organizator jeposkrbel za varen potek pohoda.Poskrbeli so tudi za zadostno koli-čino okrepčil raznih vrst, pre-

dvsem čaja. Med udeleženci je bi-lo tudi 32 takšnih, ki so se pohodaudeležili že desetkrat, zato so pre-jeli posebno plaketo. Pohodnike jeob 19. uri pozdravil predstavnikPD Trbovlje, nato pa je nekaj poz-dravnih besed spregovoril tudiMiklavž, ki je otroke tudi obdaril.Ves dan je vladalo prijetno razpo-loženje. K temu je pripomoglo le-po vreme brez prehudega mraza.Številni pohodniki so si svetili zbaklami, večina pa s svetilkami.Ker društvo organizira pohod vsa-ko prvo soboto v decembru, se gaje prijelo ime Miklavžev ali Barba-rin pohod. Startnine tudi letos nibilo. PD Trbovlje je dan po poho-du obdarilo mlade paciente na pe-diatričnem oddelku splošne bolni-šnice Trbovlje in na šolskem dis-panzerju zdravstvenega doma s 60darilnimi zavitki. Ugotovimo lah-ko, da je tudi tokratni planinskipohod z baklami na Mrzlico uspel.Zahvala za to velja tako društvukakor tudi odbornikom in članom,ki so sodelovali pri organiziranju.Dan zatem so člani PD Trbovljeočistili poti in nabrali ter pospra-vili več vreč smeti oz. odpadkov.

Tine Lenarčič

Krim 2004Krim leži visoko nad Ljubljan-

skim barjem in je 30. kontrolnatočka Razširjene slovenske pla-ninske poti. Na vrhu (1107 m), kije vse bolj priljubljen planinskicilj Ljubljančanov in okoličanov,stojita televizijski pretvornik inplaninska koča, ki jo upravlja PDPodpeč -Preserje. Z vrha je izre-dno lep razgled na vse strani; oblepem vremenu se od tam vidivsaj pol Slovenije. Dostopi na vrhso z železniške postaje Preserje(292 m), Doma v Iškem Vintgarju(358 m), Rakitne (789 m) ali pogozdni cesti Iz Iške vasi (18 km)ali Rakitne (10 km). Zaradi izre-dno zdravega podnebja so na Ra-kitni mladinsko okrevališče in ve-liko število počitniških hišic. Pravzato je bil Krim izbran za »geodet-sko točko prvega reda prve kata-strske izmere«, opravljene v času

Mladi planinci iz OŠ Ljubečna na Pokljuki � Petra Gregorc

76

3–2005

NO

VIC

E I

NO

BV

ES

TIL

A

avstrijske cesarice Marije Terezije.Ob sodelovanju PD Podpeč – Pre-serje, Geodetske uprave RS, Od-delka za geodezijo Fakultete zagradbeništvo in geodezijo ter podpokroviteljstvom Zveze geodetovSlovenije je Ljubljansko geodet-sko društvo leta 1994 tam postavi-lo ličen pomnik. Lansko jesen soob njegovi desetletnici organizira-li več spominskih in strokovnihprireditev. Mednarodnega stro-kovnega srečanja z naslovom »Ge-odetska izmera – obeti in real-nost« se je udeležilo več kot 70strokovnjakov, še več pa strokov-nega predavanja z naslovom Noviizzivi izobraževanja na področjugeodezije in geoinformatike. Veli-ka množica slovenskih geodetovin planincev pa se je udeležilaspominskega srečanja na Krimu ssklepno pogostitvijo vseh udele-žencev, ki jo je pripravil ižanskižupan Janez Cimperman. S pred-stavitveno publikacijo pa je druš-tvo seznanilo najširšo javnost zzgodovinsko-kulturnim pome-nom krimske točke.

Ciril Velkovrh

PD Metlika v letu 2004

Za nekatere preveč, za drugepremalo zapolnjeni program po-hodov se je za metliške planincezačel s tradicionalnim novole-tnim pohodom iz Jugorja na Trdi-nov vrh 2. januarja. Nadaljevalismo z lahkimi zimskimi pohodipo domačih gričih in gorah Go-renjske. Izvedli smo čistilno akcijoMetlika-Krašnji vrh, delovno akci-jo – obnovitev markacij po doma-čih planinskih poteh -, postavilismo brvi čez studenec pri Jorda-nu na Gorjancih in čez hudournikSušico med Grabrovcem in Buši-njo vasjo. Akcij so se udeležili tu-di štirje markacisti, ki so v tem le-tu opravljali pripravništvo. 1. ma-ja smo pripravili tradicionalni po-hod in srečanje planincev PD Me-tlika ter preostalih občanov obči-ne Metlika na Krašnjem vrhu. Kersmo ta dan praznovali tudi vstopSlovenije v EU, smo ob tej prilo-

žnosti skupaj z Občino Metlika or-ganizirali proslavo z razvitjem ev-ropske zastave, ki sta se je udele-žila tudi predstavnik države RadoGenorio in podpredsednik PZSAdi Vidmajer. S tem pohodom inprireditvijo smo se pridružili tudivseslovenski planinski akciji OdPrekmurja do Primorja. Našedruštvo je dodatno proslaviločlanstvo Slovenije v EU s prvimvzponom naših članov na vrh Ev-rope – Mont Blanc. Vreme je biloletos zelo muhasto, zato je odpa-dlo nekaj pohodov. Kljub temu jebilo opravljenih 17 tur in poho-dov, ki se jih je udeležilo velikopohodnikov. Število obiskov našihčlanov v gorah bi bilo še večje, čebi organiziranim pohodom prište-li še pohode članov, ki gredo v go-re sami ali v manjših skupinah.Kljub slabemu vremenu smo pri-dno delali tudi na Krašnjem vrhu,na katerem društvo ureja svojoplaninsko postojanko. Pripravilismo les za razširitev brunarice,naredili izkop in zgradili zbiralnikvode ter postavili temelje za za-bojnik. Transport zabojnika so shelikopterjem izvedli pripadnikiSlovenske vojske in gorski reševal-ci. Iskreno se jim zahvaljujemo inupamo, da se bomo še večkratzbrali na Krašnjem vrhu in obuja-li spomine na njihovo pomoč tervečno prijateljstvo.

Stanko Bajuk

Zoran Jerin (1925-2005)

»Kdor ubije monala, svetegaptiča Himalaje, ga bogovi kaznuje-

jo z nemirom, da se bo moral ve-dno znova, do smrti, vračati tja ...«Zoran Jerin je slišal to prerokbo, koje na svoji prvi odpravi v Himalajo– na Trisul leta 1960 – skoraj pone-vedoma ustrelil tega mavričnegafazana.

In petnajst let pozneje, na svo-jem zadnjem himalajskem potova-nju, ko je nekje pod vrhovi Ganešaodklonil menihov dar, sveto kovin-sko kobro, spet ni storil prav: »...nemiren boš blodil po teh dolinahin gorah in si želel, da bi še kdajsrečal človeka, ki bi ti dal sveto ka-čo ...«

Slovenski himalajizem je črpalmoč iz želja in sposobnosti alpini-stov, Zoran Jerin pa je bil tisti, ki jecilje postavil v čas in prostor, to po-meni, da je preštudiral literaturo,poiskal zemljevide in naredil načrtpoti. Goro samo je prepustil alpini-stom, bil je kronist, skrben zapiso-valec, mnenje ali nasvet pa je izre-kel le na prošnjo ali vprašanje. Znjim sem bil leta 1965 na prvi od-pravi na Kangbačen. Že na začetkuje manjkalo denarja in štirje pro-stovoljci so v izhodiščnem mestecuDaranu čakali, ali bo iz domovineprišel denar in nam bodo lahkosledili, ali denarja ne bo in se bodovrnili domov. Zoran je bil med nji-mi – celo najbolje je ocenil, kdolahko ostane in kdo naj gre naprej.Pri drugi odpravi na isto goro – le-ta 1974 – mi je, povsem zelenemuvodji, veliko pomagal v džungli ka-tmandujske birokracije in mi popotrebi »držal roko« še vse do ba-znega tabora in prvi teden dela nagori. Nato je odšel proti tibetanskimeji odkrivat neznane kraje, a tu-di zatočišča za tibetanske uporni-ke, kadar jih je kitajska vojska za-sledovala.

Novinar pač! Novinar, a tuditehnik. Plovba po reki Tamur je bi-la njegova zamisel. Ni sicer šlo zbambusovim splavom za vso od-pravo s tovori vred (kdo bi pa za-pravil teden dni za graditev spla-va?), a športna etapa na zračnihblazinah (in pod njimi) po dvajset-kilometrskem odseku divje reke jeuspela in utonil ni nihče. O Hima-laji in ljudeh je zvedel in vedel ve-

77

3–2005

NO

VIC

E I

NO

BV

ES

TIL

A

liko več kot drugi. Ni nosil sebe podeželi, dežela se je vpijala vanj.Azijsko miren je več poslušal kotgovoril, a kar naprej pisal v dnev-nik in na papirčke, zvečer pa tipkalin tipkal Himalajski dnevnik inčlanke za Delo in TT. Bil je dejavenčlan odprave in zmerno odma-knjen novinar, hkrati pa najboljšikronist in poročevalec, kar so jihimele naše odprave.

»In nekega leta in nekega dnespet strmiš v isto goro. Spet riješ vmehki sneg, pa se ti zaradi spomi-nov zdi trši kot nekoč. Spet piješšerpovski čaj. Mar je res slajši kot vdavnih dneh? Popotnik se je spetvrnil k nasprotni mu gori in ta muje zdaj kot star, dober znanec. Od-bila ga je nekoč in spet zvabila k se-bi. Tako, kot počno s fanti lepotice.Saj še nismo povedali, kako lepa jeta srhljiva gora. Tako lepa, da zavr-njeni fantje sanjajo o njej.«

Tako je zapisal duh druge od-prave na Kangbačen, ki je šla po-pravljat pomanjkljivost prve –vzpon na glavni vrh. In težo vode-nja velike odprave je začutil takole:

»Nikoli ne bo noben vodja po-vedal vseh svojih občutkov v mese-ce dolgi bitki za Everest, v kateri jebreme zmage sicer prijetnejše odbremena poraza, ni pa nič manjtežko ...«

Petnajst let je bilo med njegovoprvo in zadnjo potjo v Himalajo.Vsa odprava na Trisul je leta 1960potovala z ladjo, do vrnitve je mi-nilo skoraj pet mesecev. Bolj kot taodprava pa je bil za Zoranovo ob-zorje in za nadaljnjo smer sloven-skega himalajizma pomemben po-hod, ki sta ga z Alešem Kunaver-jem opravila pozimi 1962/63 odKatmanduja do Darjeelinga po ta-krat še brezcestnem vzhodnemNepalu. Takrat so se zarisali stvar-ni in za tiste čase tudi fantazijskicilji prihodnosti: Kangbačen, južnastena Lotseja, Everest, Kangčend-zenga. To je bil prvi živi stik Slo-vencev z visoko Himalajo. Tretjičje bil v Himalaji na odpravi Kang-bačen leta 1965, četrtič na Ana-purno II leta 1969 in petič leta1972 na prvi odpravi v južno stenoMakaluja. Leta 1974 je spremljal

drugo odpravo na Kangbačen, a jemoral predčasno nazaj, ker mu ni-so odobrili dopusta. Zadnjič je biltam jeseni 1975, na samotnem po-hodu z »večnim« spremljevalcemšerpo Pembo Gjalzenom. Lok sko-zi Langtang in Ganeš Himalajo jebil zanj konec pohodov in začetekizpovedi: »Himalaja, rad te imam!«Podaril mi jo je ob odpravi na Eve-rest: »Tonetu – sahabu v spomin nadneve, ko sva skupaj imela radaHimalajo – Zoran – sahab.«

Imela sva jo rada in jo še ima-va. In vem, da kljub prerokbamTvoj duh ne blodi po Himalaji, pačpa se mirno kot jutranje meglicedotika njenih pobočij in dviga ksončnim vrhovom.

Zoran Jerin se je rodil 13. fe-bruarja 1925 v Celju in umrl 6. fe-bruarja 2005 v Ljubljani. Študiralje strojništvo, a se je že leta 1952posvetil novinarstvu, najprej priPoletu, nato pri Slovenskem poro-čevalcu in Delu. Bil je urednik Te-denske tribune (TT), Tiska za mla-dino in razvedrilo in Radarja. Napi-sal je knjigi Vzhodno od Katman-duja (MK 1965) in Himalaja, rad teimam (MK 1978), kot soavtor pa jesodeloval pri knjigah Makalu (MK1974), Kangbačen (MK 1976), Navrh sveta (MK 1979) ter Letalstvoin Slovenci II (ZB 1990). Pri PZS jebil v letih 1963-2005 član komisijeza odprave v tuja gorstva.

Tone Škarja(poobjava iz Dela 14. 2. 2005)

Avgust Delavec(1918 – 2005)

V naročje svojih gora se je vrnilAvgust Delavec, Mojstrančan, podomače Gustl, pomemben steberslovenskega planinstva, kot tak

znan vsej slovenski planinski srenjipa tudi mnogim izza meje. Usoje-no mu je, da bo skupaj z Aljažemin Jugom in svojimi rojaki in vr-stniki gorskimi vodniki in reševalcipočival na Dovjem iz oči v oči sTriglavom, ki mu je bil - prav kakoroni - vdan podložnik in vnet časti-lec.

Bil je, kot mu je bilo splošnopriznano, rojen pod najbolj pravimpriimkom, kar jih premore sloven-ski seznam. Ta priimek je namrečizpolnil do zadnjega odtenka nje-govega pomena. Zaradi njega bi senaš spomin na šestinosemdesetle-tnika lahko ponašal s starogrškimizrekom, da »mlad umrje, kogarljubijo bogovi«. Kdor namreč v de-lovnem poletu izpolni svoje življe-nje do zadnjega diha, ta ostajamlad in svež in rodoviten ne gledena koledarska leta. Še več: prera-šča v ideal človeka, ki je na sebiuresničil modrost življenja.

V soboto mu je postalo slabo,izgubil je ravnotežje, zdravnik, kije prihitel, ni našel leka za koreni-no, ki se je sicer znala vse življenjesama zdraviti. Kot da je hudobnidemon pretrgal dotok moči, ki gaje zmeraj znala črpati iz Zlatorogo-vih zakladov. Nenadoma ni biloveč sonca, nič več jurišnega naletana vrhove in njihovih daljnih obzo-rij. V torek se je Gustl poslovil.

Pripadal je generaciji, ki ji gle-de možnosti izobraževanja ni biloz rožicami postlano. A to ga ni ovi-

Niso suhé nam priját’ljem očí, kose spómnimo tebe

ino predràgih s tebój tvojeljubézni daróv.

Seme, ki tí zasejal si ga, že gre vklasje veselo,

nam in za nami dokaj vnúkomobeta sadú.

(France Prešeren)

78

3–2005

NO

VIC

E I

NO

BV

ES

TIL

A

ralo, da ne bi sam poskrbel za svo-jo izobrazbo, neformalno sicer, azadostno za področja, ki se jih jeloteval, to pa niso bile samo téme vnajširši povezavi z alpinizmom,pač pa, recimo, tudi ljubiteljskoproučevanje zgodovine domačegakraja. To je bil segment potrebne-ga znanja za njegovo ustanavljanjemuzeja. Na njegovih izsledkih inzbranih podatkih bo gradil, kdorbo hotel tozadevno zgodovino pri-peljati do zaokrožene podobe. Bilje samokritičen, morda celo pre-več. Če je presodil, da bo treba ka-ko stvar za objavo malo bolj polika-ti, je rekel: »Jaz ti bom dal podatke,ti boš pa sfriziral,« in zraven malopoplesal in zakrilil z rokami kot ba-letka, češ stilistična frizura bo zatebe igrača, saj si v šole hodil. Iskri-va in nabrita humornost je bila ži-vahna spremljevalka njegovih si-cer granitno resnih tem.

Kot plezalec je bil Gustl pogu-men in preudaren, suvereno jeobvladal položaj in nikoli ni zaja-dral v zagato, ko bi rabil (odločil-no) pomoč nekoga drugega. Pla-ninska doživetja in kulturna izo-strenost sta bila viška njegovegaživljenja, dobro je čutil, da je orga-nizacijsko delo temu podrejeno,četudi je seveda nujno1 - kot jeokostje nujno tudi za najlepše telo,četudi okostje samo po sebi sevedani ekstremno privlačno. Je že tako:nisi pravi planinec, če si samofunkcionar (skelet), pa če še takovisok (nosilen). Ironija našega živ-

ljenja: tista najgloblja, najdragoce-nejša doživetja niso vidna; javnostjemlje za višek življenja organiza-cijsko uspešnost, za tisto podeljujepriznanja - Gustl jih je imel veliko2.Ni mogoče reči, da jih ni bil vesel,potrjala so ga, da je s svojim nače-lom »da se nekaj dobrega naredi«na pravi poti, vendar se zdi, da jimje v primeri z jurišem v stenah in ssoncem na grebenih in glede nakulturni uspeh z muzejem3 pripi-soval le drugotno vlogo. Nemarautegne imeti kdo težave z razume-vanjem te trditve, toda potem imatežave tudi z nazorom, ki pravi:»The game is more than the pla-yers of the game, and the ship ismore than the crew!«

Ponazoritev poguma. Pogu-men je človek, ki »se ne špara«. Tose najbolj vidi na reševanju. Vsajtakratnem. Čelad še nismo pozna-li. Pod kapo ali klobuk smo stisnilirobec v slepem zaupanju, da botaka »podloga« kolikortoliko varo-vala edino črepinjo, ki jo nosimopo svetu, pred padajočim kame-njem, ali pa bo pretentala kamen,da bo blagovolil biti majhen in bomorda celo odžvižgal mimo, kotsicer njih večina. Treba je bilo sko-čiti pod spuščajoča se marinerjevanosila, ki so rušila kanonado ka-menja, in jih prestreči za nadaljnispust. »Šparovc« je stisnil rep mednoge in počakal na »premirje«.Gustl ni bil med njimi. (No, mednami.) In nikoli ga ni noben ka-men zadel! Pravo utelešenje latin-

skega poguma: »Fortem fortunaadiuvat!«

Ko se ustavljam pred neprekli-cno pregrado smrti, se mi spominodvija nazaj na neštete radovedno-sti, ki sva jim podlegala v doma-čem in tujem »nekoristnem svetu«.Radovednost, njegova priljubljenarečenica: »Bova šwa tiste prehodemau pogledat.« Velikokrat sem bildeležen njegove vrvi (drugi še ve-čkrat), zažirala sva se v skalovje,kot da hočeva zalezti Zlatoroga innjegov zaklad, splezala sva meddrugim na Veliko in Zahodno Ci-no, na Bischofsmütze in Dachste-in, čez Stüdlgrat na Glockner (tegasi je privoščil z Jankom Ažmanomin z mano še enkrat za svojo petin-sedemdesetletnico) in čez zahodnigreben na Venediger (v isti zased-bi), pa doma na Vinji vrh (v isti za-sedbi) in čez Horna na Jalovec inčez Luknjo peč na Rjavino, pa poJugovi poči in skozi Brinškov ka-min, pa na Krkotnik, na Kukovošpico in na Oltar in na Rokave inCmir, pa čez tiste »flammes de pi-erre« s Špikove škrbine na Malo inVeliko Ponco, itd , itd , itd - never-jetno, koliko je bilo vsega, ena sa-ma parada lepote v najboljši prav-ljični kugyjevski in trentarski tra-diciji. »Gore in spomini ostanejo,«piše na Celovški špici. Da bi ostaltudi človek, ne piše. In vendar »najse spočijejo od svojega truda, zakajnjih dela gredo z njimi« (v našo du-hovno zakladnico).

Hvaležni sonaveznik

1 Nekaj suhih podatkov o nujnosti organizacijskega temelja (najdeno na spletu): Član Planinskega društva Dovje-Mojstrana je Avgust Dela-vec postal leta 1946 ter v njem opravljal pomembne funkcije vse do smrti. Bil je soustanovitelj, kasneje tudi tajnik Postaje Gorske reševal-ne službe Mojstrana in njen aktiven član vse do leta 1980. Skoraj štiri desetletja je opravljal redni zimski nadzor postojank v Vratih in vo-dil delo ter pomagal pri njihovi obnovi. Bil je soustanovitelj alpinističnega odseka leta 1947. Obdobje od leta 1962 do 1974, ko je prevzelmesto predsednika društva, se šteje za eno najuspešnejših. To je obdobje, ko se je v Mojstrani kalil najuspešnejši rod alpinistov, ki je sode-loval tudi pri osvajanju tujih vrhov. Opravil je blizu 300 plezalnih vzponov in lednih tur v domačih in tujih gorah. Kot gorski vodnik je bilaktiven od leta 1958.

2 Na spletu lahko preberemo: Je prejemnik številnih planinskih in občinskih priznanj, med njimi Zlatega grba občine Kranjska Gora. Za zbi-ranje in urejanje zgodovine planinstva je prejel Valvasorjevo priznanje. Podeljen mu je bil tudi naziv Častni član Planinske zveze Sloveni-je in Častni predsednik Planinskega društva Dovje-Mojstrana. Je prejemnik srebrnega in zlatega častnega znaka PZS, pismene pohvale PZS,spominske plakete PZS, dobil je zlati znak PSJ, plaketo PSJ, plaketo GRS 75 let, red dela z zlatim vencem, zaslužni znak GRS 35 let, Sveča-no listino PZS.Pripomba pisca tega članka: Zoper odbor PD Dovje-Mojstrana so leta 1953 sprožili zastraševalno boljševistično gonjo, tako tudi zoper zgle-dno delavnega in sposobnega Gustlna kot člana odbora. Kolikor vem, se za to krivico ni do danes še nihče opravičil.

3 Gustl je imel iztanjšan smisel za kulturno plat planinstva. Na spletu beremo: Z zbiranjem in urejanjem »planinske zgodovine« je pričel kma-lu po drugi svetovni vojni in od leta 1975 dalje s sodelavci organiziral razstave s planinsko tematiko. S pomočjo društvenih delavcev je bi-la leta 1984 v Mojstrani odprta Triglavska muzejska zbirka, katere skrbnik je bil vse do smrti.Dve pripombi pisca tega spominskega članka: a) Kot vesten gospodar je vzorno poskrbel za nasledstvo, b) Ni sicer mogoče reči, da ima Gustlizključne zasluge za muzejsko zbirko, ima pa brez dvoma največje. Mirne duše zapišem, da so tako velike, da bi brez Gustlnovega deležamuzeja ne bilo. Verjetno bi bilo prav, da bi po zgledu šol in drugih ustanov in podjetij planinski muzej poimenovali po njem.

79

3–2005

NO

VIC

E I

NO

BV

ES

TIL

A

Kako poznamo naše gore?Na sliki je vrh mogočne in priljubljene go-

re. Katera gora je to?Rešitve pošljite na Uredništvo PV, p. p.

214, 1001 Ljubljana ali na pv@pzs.si.

Rešitev iz januarske številke:Januarja smo vam očitno zastavili resnično

trd oreh, saj nismo dobili niti enega pravilnegaodgovora, sedem pa je bilo napačnih. Mislili ste,da je koničasta gora na sliki Ojstrica, Špiček podJalovcem, Veliki vrh v Kamniško-Savinjskih Al-pah, Spodnja Vrbanova špica in Velika Baba nadBelsko Kočno. Zadnji odgovor je bil dejansko naj-bližji, saj je bil na sliki le 650 metrov oddaljeniStoržek, stranski predvrh na avstrijski strani me-je med Jezerskim sedlom in Ledinskim vrhom.Fotografija je bila narejena iz Presteralš oz. maloviše, z neoznačenega dostopa na Krničko goronad Belsko Kočno. Strmi »špičak« je postal pri naspopularen pred približno dvema desetletjema,ko ga je »odkril« Stanko Klinar. Po brezpotju jezlezel s slovenske strani na njegov vrh in tam pre-senečen ugotovil, da je nanj z avstrijske strani

speljana kratka zavarovana plezalna pot. O tem jeporočal v Planinskem vestniku. Ker ni našel sta-rega slovenskega imena zanj (nemško je Vella-cher Turm), ga je pogumno krstil za Storžek. Imese je uveljavilo, zapisano je že na zemljevidih, patudi pri koči na Ledinah vas bo proti njemuusmeril kažipot.

Rešitev stare uganke iz februarskeštevilke:

Slike – uganke so objavljali v Planinskem ve-stniku leta 1937. V letošnji februarski številki smoobjavili takratno 4. uganko. Mesec dni pozneje soporočali, da je nihče ni rešil in da so na sliki Krev-lje nad planino Spodnji Vogel. Potem pa so še me-sec dni zatem objavili tole: »Na željo fotoamater-ja g. prof. Ravnika povemo točno, da 4. uganka(5. štev., str. 176), predstavlja Krevljo in Šoštarjanad Ravensko planino pri Črni Prsti.«

Prav so odgovorili Valentina in Franc Bijol inSamo Jemec, zelo podrobno razlago pa nam jeposlal Igor Dakskobler, domačin iz Baške grape.

80

3–2005

NO

VIC

E I

NO

BV

ES

TIL

A

Kaj vas je v PV leta 2004 najbolj pritegnilo?V januarski številki smo vas povabili, da nam sporočite, kateri članek in katera fotografija sta se vam

lani zdela najbolj zanimiva. Nalašč smo vam popolnoma prepustili odločitev o vrsti prispevka in merilihza izbiro, saj smo želeli tako dobiti tudi informacijo o tem, kaj naše bralce najbolj zanima. Z odgovori nasniste ravno zasuli, dobili smo jih le sedem. Nima pomena razglašati zmagovalca tako skromnega nabora,poročamo vam lahko le o vseh vaših odzivih.

Avtorico Jano Remic ste omenili trije, posebej je bil omenjen njen članek »Poldnašnja špica, Dve špi-ci, kam naprej, pa še ne vem ...«. Dvakrat je bil omenjen Dušan Škodič s člankoma »Bilo je nekoč na Vrši-ču ...« in »Oskrbnikovi spomini«. Oba bralca sta poudarila, da so jima všeč članki, ob katerih se nasmeje-ta. Omenili ste še članke Vide Durn »Pohod na Špičasti vrh«, Janeza Medveška »Znamenje«, Emila Pevca»Mladinski planinski tabori«, Rada Nadvešnika »Na viharnem Grintovcu« in Milke Bokal »Sonce«.

Med fotografi vas najbolj navdušuje naš odgovorni urednik Vladimir Habjan. Omenili ste njegove fo-tografije »Viševa skupina«, »Montaž«, »Jalovec s Kotovega sedla«, »Veliko Špičje, Pelci in Jalovec« in »Jutrona Kaninu«. Omenili ste še sliki Marjana Bradeška »Vrh Laške planje ter Mala in Velika Baba s Skutnika«in Emila Pevca »Neokrnjena narava je najboljše igrišče«. Med naslovnicami je bila omenjena slika Urba-na Goloba v poletni številki.

Uredništvu pa so zelo koristili tudi komentarji v vaših odgovorih. Objavljamo eno izmed misli Mari-je Dolinar, ki nas seveda močno spodbuja pri naših prizadevanjih za dobro revijo:

»Sem redna bralka vaše revije zadnjih nekaj let. Sodim v razred poprečnih bralcev in me je presenetilaugotovitev, koliko mi je PV dal, ko sem zadnji konec tedna prebirala in brskala po revijah za nazaj. S temželim povedati, da se čuti dejansko angažiranje glavnega urednika in uredniškega odbora in da revija resprinaša za vsakogar nekaj. V resnici jo je preprosto treba imeti rad in jo brati na obroke. Na svoj način spon-tano razkriva tančico redkobesednosti, ki jo v svojem bistvu nosi gora, dokler je ne obišče človek in o njej nespregovori z besedo in sliko ... zato za vse, kar nam dajete, lepa hvala.«

Prepričani smo, da so s tem omenjeni avtorji dobili dodatno spodbudo k nadaljnjemu ustvarjanju. Hva-la vsem, ki ste nam pisali. Vabimo vas, še naprej pošiljate odzive in komentarje, čeprav objavo tokratne ankete končujemo. Vsako vaše mnenje, pozitivno ali negativno, je dragocena usmeritev za nas.

Andrej Stritar za uredništvo PV

»... Domnevam, da je prof. Janko Ravnik tezimske gore posnel v domačih krajih, v Bohinju, insicer je bil s smučmi nekje blizu Koble, že na pobo-čjih, ki se spuščajo na sedlo med Vrhom Krevl(1515 m) in Malim vrhom (1504 m). Na tem sedluso zdaj že urejena smučišča Koble. Tam, kjer so naposnetku posamezne smrečice, je zdaj po mojem žekar sklenjen pionirski smrekov gozd. Prva gora (naposnetku na levi) je Šoštar (1643 m), imenovan tu-di Kontni vrh, z ostenjem nad Kacenpohom (tam sovčasih plezali, vsaj enega poznam – to je CvetoKemperle z Bače pri Podbrdu – ki je ta ostenja pre-plezal). Na osojni (bohinjski) strani se imenuje NaKontah in tam je v glavnem (pod pasom ruševja)zdaj macesnov gozd (bolj strnjen kot na Ravniko-vem posnetku). Naslednja gora, nekako na srediposnetka, je Zovh (po naše) oz. Rušni vrh (po bo-hinjsko), najprej kota 1772 m in nato najvišja to-čka 1786 m. Gora (koničasta) čisto v ozadju je se-veda Črna prst (1844 m), ki je bila takrat še brezplaninske koče in verjetno tudi še brez italijanskegavojaškega (mejnega) objekta tik pod vrhom. Pov-sem v desnem delu slike je greben Črne gore, Bo-hinjci temu predelu pravijo Home. Pogosto, skoraj vvseh vodnikih za Črno prst, napišejo, da je to bota-

nični vrt, in naštejejo nekaj najznamenitejših rož,ki na tej gori rastejo. Skoraj vedno je med njimikratkodlakava popkoresa (Moehringia villosa).Planinci to preberejo, pridejo na Črno prst in spra-šujejo vsakokratnega oskrbnika po kratkodlakavipopkoresi. Pa jim te drobne cvetice pri najboljši vo-lji ne more pokazati niti v času, ko cveti, ker je v vr-šnem delu Črne prsti doslej še nihče ni opazil. Pačpa najbliže vrhu raste prav v ostenju Črne gore(Home), v previsih pod Šoštarjem (nad Kacenpo-hom) in tudi v prisojnem skalovju pod Zovhom.«

Ime Ravenska planina iz druge rešitve iz leta1937 boste na planinskih zemljevidih tudi zamaniskali. Tine Mihelič je v svojem vodniku po Julij-skih Alpah zapisal, da Bohinjci Planino za Črnogoro imenujejo tudi Ravharska planina. IgorDakskobler pa pojasnjuje, da je med Bohinjci sli-šal tudi za ime Ravenska planina. Torej Ravhar-ska, Ravenska ali Planina za Črno goro – to so triimena iste planine pod Šoštarjem.

Poravnati pa moramo še star dolg: po koncuredakcije januarske številke nam je pravilen od-govor na decembrsko uganko poslal še Lojze Bud-kovič.

Andrej Stritar

OG

LA

S

81

3–2005

Hoja s krpljami napreduje z velikanskimi korakiHoja s krpljami se je v Evropi

kot prostočasna dejavnost pojavilopo letu 1980. Do takrat so krplje,ki so jih pred več kot 10.000 letiiznašli centralnoazijski in sibirskidomačini, uporabljali predvsem vseverni Evropi in Severni Ameriki.Hoja s krpljami je že od nekdaj op-timalen način hoje po zasneženihprostranstvih, saj se človekova te-ža porazdeli prek večje površinekot pri hoji v čevljih. Prvotne kr-plje so bile izdelane iz lesenegaokvirja, ki je bil povezan z usnjeni-mi vrvicami ali trakovi, pri tem paje bila velikost okvirja odvisna odzahtevane nosilnosti. Skozi stole-tja se je površina krpelj zmanjševa-la, hkrati pa se je spreminjala (po-daljševala) tudi oblika. To je mo-čno olajšalo hojo.

Krplje omogočajo lažji dostopdo zasneženih predelov in so pri-merne tako za manj izkušene ra-dovedneže kot za zimskošportne»frike«. Ob njihovi pomoči je hojapo snegu prijetna in lahka. Hoja skrpljami je do okolja prijazna inavtentična športna aktivnost, s ka-tero se lahko, ne da bi bilo trebakupiti smučarsko karto in dragoopremo in čakati v dolgih vrstah, vhipu prestavimo v kraljestvo ne-dotaknjene narave in si privošči-mo »odklop« od napornega vsak-danjika.

Svetovne smernice zadnjih pe-tih let kažejo spremembe v razmi-šljanju zimskošportnih navdušen-cev. Zimske počitnice se ne rimajosamo z alpskim smučanjem v smu-čarskih središčih! Vse več ljudi seodloča za alternativne načine ak-tivnih počitnic. Vedno bolj popu-larne postajajo aktivnosti, kot soturno smučanje, drsanje, sankanje... in seveda hoja s krpljami!

K popularizaciji hoje s krplja-mi so tako v Evropi kot v Slovenijipripomogli gorski vodniki, ki sosvoje stranke na krpljah spremljalipri raziskovanju zimske gorske po-krajine. To vodnikom zagotavljadobičkonosno novost v ponudbi,njihovim strankam pa nepozabnodoživetje, ki ga lahko pozneje breztežav ponovijo sami!

Predvidevamo, da se trenutnos hojo s krpljami ukvarja približnoštiri milijone Evropejcev, njihovoštevilo pa še vedno hitro raste. Naprvem mestu so Francozi s pribli-žno 1,5 milijona navdušencev, sle-dijo jim tudi Švicarji, Italijani, Fin-ci, Japonci in Španci. Da je hoja skrpljami vedno bolj popularna tu-di v Sloveniji, kažejo raziskave tr-ga, saj stopnja rasti dosega do 225odstotkov na leto.

MaterialiAmeričani so lesene okvirje

zamenjali z aluminijastimi, ev-ropski izdelovalci krpelj pa upora-bljajo predvsem plastiko. Krplje zaluminijastim okvirjem so idealneza uporabo na položnih prostran-stvih Severne Amerike, na katerihje sneg izredno suh in lahek (pr-šič). Ker aluminijast okvir dobrodrsi po snegu, pa takšne krplje ni-so najprimernejše za uporabo nastrmih terenih. Za uporabo v go-rah priporočamo plastične krplje,saj se bolje oprimejo podlage.Okvirji so vedno bolj fleksibilni,aerodinamični in imajo pogostoobliko osmice (TSL patent).

Blagovne znamkeNa trgu plastičnih krpelj vodi

francoski TSL (120.000 parov naleto), ameriški Tubbs pa je prvi priizdelavi aluminijastih. TSL ponujaveč kot 30 različnih modelov, s ka-terimi uresničuje želje in pričako-vanja uporabnikov vseh profilov.

Kako izbrati krplje?Najprej se moramo vprašati,

na kakšnem terenu jih bomo upo-rabljali. Če bomo hodili predvsempo položnih zasneženih prostran-stvih in ravninah, lahko izberemokrplje v obliki loparja ali solze. Zazahtevnejše gorske terene z večji-mi nagibi pa izberemo krplje vobliki osmice (ose). Te so še pose-bno primerne za zahtevnejša pre-čenja terena.

Zelo pomembna je tudi pravil-na izbira velikosti (površine) kr-pelj, ki je odvisna od teže upora-bnika. Težja je oseba, večjo površi-

no krplje potrebuje. Za posamezenmodel proizvajalci navadno nave-dejo razpon teže, ki je primerna zaposamezen model.

Izbrati je treba tudi način pri-trjevanja na obutev. Če imamo po-hodne čevlje s posebnimi utori, kirabijo za pritrjevanje avtomatskihderez, lahko izberemo krplje z av-tomatsko vezjo (pri TSL se imenu-je Aventure). V nasprotnem pri-meru priporočamo izbiro univer-zalnih vezi na paščke (pri TSL seimenujejo Rando ali Discover).

Poleg zgoraj naštetega imajokrplje še dodatno opremo, ki je šeposebno pomembna za zahtevneuporabnike. Med pomembnejšosodijo konice na spodnji strani kr-pelj za lažjo hojo po poledenelihobmočjih (standardno na vseh kr-pljah TSL), stopnička na petnemdelu za lažje vzpenjanje (standar-dno pri modelih TSL Rando inTSL Aventure), konice (srenači)na sprednjem delu za boljši opri-jem pri vzpenjanju (standardnopri modelih TSL Rando in TSLAventure) itn.

Kdo lahko uporablja krplje?

Pohodniki in gorniki, ki zime vgorah ne želijo preživeti ob peči,ampak zunaj na snegu.

Vsi, ki so siti sprehodov poplundri in si želijo poletne spreho-de ponoviti tudi pozimi. Brez kr-pelj je to takrat skoraj nemogoče.

Družine z otroki, ki ne smuča-jo, si lahko privoščijo nepozabnesprehode v naravo zunaj uhojenihpoti. Na voljo so tudi krplje zaotroke.

Navdušenci nad nordijsko ho-jo. Krplje omogočajo enak načingibanja tudi pozimi.

Tekači na smučeh, ki si želijosprememb in pristnejšega stika znaravo zunaj tekaških prog, na ka-terih je pogosto gneča.

Turni deskarji.Če vas nismo prepričali, vas

vabimo v Iglu Šport, v katerem silahko krplje za nekaj dni izposodi-te in preverite, ali je hoja z njimipravi šport za vas.

SVOBODA, NARAVA, PRŠIČ – NATAKNI SI KRPLJE IN SE ZAPODI VANJE!!!