Kreativno pisanje

Društvo U3, Univerza za tretje življenjsko obdobjeZasavska regija

Šolsko leto 2013/14

avtorice

Irena Drač

Kristina Hribar

Dragica Močnik

Jožica Novak

Ljuba Štrovs

1

PIŠEM, DA …

Pišem, da bi z ozvezdja vame zrl obraz,

meni vedno ljub in drag.

Pišem, da bi v vetru plesal klas.

Pišem, da v meni ne bi bil več mraz.

Pišem, da bi rože me objele.

Pišem, da bi misli v mrežo se ujele.

Kristina

Pišem, da odkrijem svoje sanje,

pišem, da se lahko zavijem vanje,

pišem, da živim še zanje.

Pišem, da se spominjam pomladi,

pišem, da še čutim poletje,

pišem, da pričakam jesen,

pišem, ker me ni strah zime.

Pišem, da lahko odpuščam,

pišem, da lahko ljubim.

Jožica

2

Pišem, da si spočijem um in duha,

Pišem, da razsvetli me iskrica,

Pišem, da mi zapoje srce

in življenje dobi novo upanje.

Irena

Pišem,

da lahko grem v svet,

pišem,

da po svoje prikrojim povest,

pišem,

da mi korak ne bi zastal,

pišem,

da se moj nasmeh ohrani

Ljuba

3

ČE BI SE SPRAŠEVALA

1. Nisi Trboveljčanka. Kaj te je pripeljalo sem?

Modre oči. Ja, prav zares. Prelepe modre oči mojega možaso imele takrat tako moč, da sem jim iz Maribora, kjer svaoba študirala, sledila v Trbovlje. Tu je bil on doma in je tudidobil službo.

2. Si mesto že prej poznala?

Poznala sem ga samo kot znano industrijsko mesto insredišče zasavskega premogokopnega bazena. Obiskala gapa še nisem. Je bilo vedno nekako z mojih mojih poti.

3. In tvoj prvi vtis?

Hm, za prvi vtis se moram vrniti še malo dlje v preteklost.Kot študentka sem se iz Ljubljane v Maribor včasih peljalatudi z vlakom. V začetku sem skozi okno z zanimanjemopazovala kraje, mimo katerih smo se vozili. In ko sem prvičzagledala trboveljsko železniško postajo, sem se zgrozila.

Stara hiša je bila vsa siva od cementa iz bližnje cementarne.Tudi okolica, ki naj bi bila zelena, saj je tam rastlo drevje, jebila na debelo pokrita s cementnim prahom. Visoko nadgladino vode so bile na drevju in grmovju razobešenezastave plastike in drugih odpadkov, ki jih je odložila deročaSava.

Moja prva misel je bila: »Ubogi ljudje, ki tu živijo.«

Pa me poglejte, kje sem danes. In že trideset let.

4

4. So modre oči še naprej obdržale svojo moč?

Žal ne. Čez nekaj časa so začele izgubljati modrino. Odobilice použite tekočine so razvodenele in izgubile sijaj. Zatosem jih zapustila.

Ljuba

1. Kaj misliš, ali je fotografija pomembna za besedilo?

Predno pričnem brati besedilo, vedno pogledam fotografijo,ker večkrat v njej najdem idejo za dober fotografskiposnetek. Fotografija dopolni vsebino besedila.

2. Fotografiraš?

Fotografiram od mladosti in še vedno me razveseljujejo lepimotivi. Od starega fotoaparata se nisem ločila, dokler se nisodomači že malo norčevali. Na tečaju digitalne fotografije semse naučila uporabljati digitalni fotoaparat in izdelovati kolažein foto albume.

Včasih grem ljudem na živce, ker jih preveč usmerjam,nisem zadovoljna z ozadjem, sonce ni na pravi strani ...Zvone me nekaj časa potrpežljivo prenaša, potem paopomni, da je že čas za posnetek. Na fotografijah si je papotem všeč.

5

3. Najljubša fotografija?

Pred leti sem bila v bolnišnici. Ko mi je bilo najteže, semdobila v dar uokvirjeno fotografijo enoletnega Jureta, sinanečaka Bojana. Postavila sem jo na omarico bolniške sobe invse dni me je spremljal njegov nasmeh.

Kristina

1. Tvoja poklicna pot se počasi končuje. Kako bi joocenila?

Še dve leti mi manjkata do upokojite, zato že počasi delaminventuro. Z veseljem ugotavljam, da je bila že izbira srednješole (takrat upravno administrativne) pred 42 leti zamepravilna odločitev. Logično je bilo nadaljevanje študija navišji upravni šoli. Vmes me je zamikalo novinarstvo insociologija, a zaradi že takrat slabih zaposlitvenih možnostise za to nisem odločila. Želje in ambicije po pisanju semuresničevala na delovnem mestu tajnice takratnihsamoupravnih organov, zadnjih 2o let pa kot poslovnisekretar in kadrovik.

Ob študiju sem želela svoje znanje preveriti tudi v praksi,zato sem si za diplomsko nalogo izbrala temo o izvajanjukolektivne pogodbe v praksi. Znanja je bilo dovolj, amanjkala mi je praksa s kadrovskega področja. Izkušnje paso draga šola, zato lahko rečem, da mi je bilo deloposlovnega sekretarja vedno v užitek, delo kadrovika patežko.

6

2. Če bi lahko, kaj bi spremenila?

Poklicne usmeritve ne, le študij bi nadaljevala na visoki šoliza upravo in na tečajih poglobila znanje angleščine ter senaučila še nemščine.

3. Kaj svetuješ mladim, ki se odločajo za ta poklic?

Delo tajnice oz. poslovnega sekretarja je odgovorno, pestroin zanimivo. Zahteva širok spekter znanja. Za ta poklic je bilapred 40 leti dovolj srednja administrativna šola, dobro znanjestenografije in strojepisja, zdaj pa so poslovni sekretarjidiplomirani upravni delavci in diplomirani ekonomisti s svojimdruštvom in stanovskim časopisom.

Tajnice so poslovne asistentke menagerjem in vodilnimdelavcem. To je velik izziv in odgovornost.

Jožica

1. Predstavi se.

Sem Irena iz Hrastnika, invalidsko upokojena, vedra indružabna. Obožujem glasbo, ples, potovanja, knjige, novaznanja, druženja s prijetnimi osebami in seveda dolgesprehode in crkljanje s svojim najboljšim prijateljemPajdom.

2. Tako mlada, pa že v pokoju?

Res sem mlada za pokoj, vendar bolezen ne izbira.

Zbolela sem l. 2007, za tako imenovano boleznijo sodobnegačasa-depresijo.

7

3. Kaj se je zgodilo?

Veliko pretresov v življenju, tako na osebnem kot službenempodročju, pripelje do zloma osebnosti. Ker se je bolezenponavljala, so me upokojili. Vendar se nisem predala, borilasem se in borbo tudi dobila.

4. Tvoj moto?

Moj moto je: Življenje je prekratko, da bi ga jemali resno.

5. Kako teče danes?

Danes je popolnoma drugače. Bolj skrbim zase in svojemutelesu znam tudi prisluhniti. Življenje je postalo življenje.

Irena

1. Zakaj si se udeležila tega predavanja?

Želela sem več izvedeti o postu. Marjan Videnšek je priznanstrokovnjak z dvajsetletnimi izkušnjami. Postenje je zdravole, če ga pravilno izvajaš.

2. Si se že kdaj postila?

Že nekajkrat, običajno sem spomladi in jeseni opravilatridnevno postenje s klistiranjem. Ko pa sem želela podaljšatina sedemdnevni post, mi je ponagajala želodčna kislina intako sem ga peti dan prekinila.

8

3. Samo kislina ali tudi huda lakota?

Lačna sem bila samo prvi dan, potem pa ne več. Očitno sembila psihično bolje pripravljena kot fizično.

4. Kje je bila napaka?

Pila sem sveže stisnjene, nerazredčene sokove iz grenivk inpomaranč.

5. Kaj ti je bilo na predavanju najbolj všeč?

Gospod ni vsiljeval svojih prepričanj. Sam je vegan, vendartega ne poudarja. Z veliko ljubeznijo je govoril o svoji babici,ki je jedla vsakega malo in bo čez nekaj mesecev stara stolet.

6. Kako se zdravo postiti?

Treba se je pripraviti, narediti program in spremeniti načinživljenja pred postom in po njem.

7. Se boš še postila?

Seveda.

Dragica

9

10

11

Meseni užitki

Stojim ob mizi, vrtim mesoreznico, iz katere v čreva leze dišečamasa za jetrnice. V krušni skledi je že pripravljena začinjenasurova masa za mesenke. S prsti skrivaj segam v maso in delčekza delčkom nosim v usta in pojem. Mama mi teh užitkov nedovoli, a je ne ubogam. Ne morem in ne morem se nasititi.Obožujem vonj po mesni masi in dišavah v njej. Tudi na kruhu.Prašiča smo redili v svinjaku na koncu kolonije. Zaklanega,obarjenega in razpolovljenega sta ata in mama prinesla vkuhinjo. Vanjo si stopil z ganka in naprej v spalnico s pogledomna akacije.

Čreva za klobase je mama oprala na perišču. Od mraza so jipordele roke.

Vejice za špaljenje je narezal ata. Prinesel jih je domov, olupilin posušil.

V jetrnice smo dali jetra, mesne in mastne obreznine, kože inriž. S čebulo, česnom, kumino, poprom in soljo smo izboljšaliokus, s kostno juho pa razredčili maso.

Naredili smo tudi krvavice. Dišale so po kuhanem mesuprašičje glave, pomešanim z drobovino, krvjo in kuhanim rižem.Po potrebi smo dolili juho svinjske glave. Mama je naložilakrvavice v lonec z vodo in pazila, da so se obarile.

Klobase je hladila na ganku. Brat je bil čuvaj.

V loncu je ostala godlja. Še boljša je bila, če se je katera odklobas razkuhala. Razdelili smo jo sosedom, ki so nam dajalipomije. Dodali smo klobaso.

V spalnici smo pod oknom položili polivinil, nanj jetrnice inkrvavice. Mesenke smo nesli v sušilnico in jih nato obesili napalico pod stropom.Danes ni več kolin, ne takšnih klobas, nič več ne diši tako, ni

več mame in ata.

Kristina

12

Morje

S potovanj prinesem kakšno ruto, uporaben kos oblačila,torbice, zvončke, ki imajo v vetru poseben zvok, razglednicekrajevnih znamenitosti ali njihove turistične knjižice. To sospominki. Spomine, posebno morske, imam vedno s seboj.

Običajno pričakam sončni vzhod s kavico na obali že ob polšestih. Gledam rakce, galebe, Piranski zaliv, velike potniške intovorne ladje, ki so namenjene v Trst ali v Koper, ribiške čolne,ki gredo po svoj nočni ulov, celotno obalo od Pirana, Bernardina,Portoroža, marine, letališča -vidim samo pristajanje letal, doSečovelj. Če je vreme lepo, se vidi italijanska obala vse doBenetk, pa tudi naše Alpe in Triglav so lepo vidni. Trst pa zakrivaPiran.

Rakci so krasni, brez problema se premikajo v vse štiri smeri zenako hitrostjo, ljudje hitimo le naravnost, hoja nazaj, vstran alinazaj pa nam že dela preglavice. Rada jih gledam pri hranjenju,njihove klešče hitro nosijo hrano v usta, kot bi jedli z vilicami innožem.

Galebi-zanimiva bitja. V tistem koncu sta dve vrsti, večji inmanjši. Včasih sem mislila, da so manjši mladiči, ki se učijoleteti. Pa ni tako. Domačini so mi povedali, da sploh ne vedo, kjein kdaj imajo mladiče! Najprej sploh nisem verjela, ampak semto isto slišala tudi od slovenskih Primorcev. Rada jih opazujem,ko jadrajo v vetru. Tudi če jih vrže v morje, se takoj dvignejo inlovijo veter v krila. Jadrajo, počijejo, najraje na tistih suhih, belihstebrih, na katerih so obešeni čolni. Zadnja leta se nas ljudisploh več ne bojijo. Ko ugotovijo, da sem nenevarna, pristanejona plaži, iščejo hrano in me prav tako ogledujejo kot jaz njih.

13

Imajo majhno glavo, verjetno bolj ozek krog vida, saj jo velikoobračajo, ter izredno močan, rumen, kriv kljun, strašno tankinogici, telo pa na tleh ni nič posebnega, v zraku pa so zrazpetimi krili vredni občudovanja.

Kormorani, ti se pa sploh ničesar več ne bojijo, včasih se jihcelo ustrašiš, saj priplavajo samo kakšnega pol metra stran odtebe. So pa odlični plavalci, potapljači in plenilci morskegaživeža.

Včasih, ne vsako leto, imamo srečo, da v Piranski zaliv zaidejodelfini. Najmanj dva, enkrat pa so naredili pravo desetminutnopredstavo. Takrat jih je bilo dvanajst ali petnajst.

Občudujem čas pred nevihto ali po njej: silen veter, ki ti jemljedih, bučanje valov, ki se penijo in razbijajo ob skale, vonj inslanost morja, ki ga prinaša s seboj.

V teh trenutkih resnično uživam, v meni je pravo nasprotje -mir, harmonija, nasmeh. Uživam, ko gledam in poslušam vse to,posebno, ko zaprem oči in samo poslušam, vonjam in vsaketoliko časa čutim slane, hladno tople kapljice na licu.

Sončni zahodi, toliko smo jih že videli, tolikokrat opisani,slikani, posneti! Energije so čisto drugačne, tople, morje mirno,čolni in jahte se vračajo v pristanišča, mladina se zbira, nekateriše skačejo v vodo, ribiči namakajo trnke, oči se sproščajo naobzorju. Lepo je.

To so spomini.

Spominkov ne rabim.

Dragica

14

Na Komni

V svežem julijskemjutru sem se vzpenjalaproti bivaku pod Špičko.Pot je bila ozka inspolzka, markacije paskrite med ruševjem inskalami. Megle so serazkadile in vrh Jalovca jeobsijalo sonce. Že dva dnisem po samotnih potehokoli Vršiča sestavljala

svoje življenje. Bilo mi je trideset let in pred dvema mesecemasem se ločila. Počutila sem se utrujeno, staro. Naenkrat se mi jepalica zataknila ob velik kamen, spotaknila sem se in padla vpotoček, ki je bil skrit za njim. Gojzarji so bili premočeni, zatosem odnehala. Po melišču sem se spustila do izvira Soče innaprej do koče Zlatorog v Trenti.

Do večera je bilo še daleč, zato sem se umaknila na klop zakočo in brala. Na travi pred menoj si je skupina mlajših planincevglasno pripovedovala šale. Njihov smeh je odmeval daleč okoli.Ko so šli mimo mene, me je fant v rdeči karirasti srajci vprašal:»Greš še ti do Zadnjice?« Začudena sem ga pogledala, a ker jebilo v skupini tudi dekle, sem se jim pridružila. Nekaj časa smohodili drug za drugim.

»Pazi, da ne padeš,« me je opomnil, ko sem v tenis copatahpo kamenju lovila ravnotežje.

»Kaj pa je tam?« sem pokazala na drobno piko visoko nadpobočjem. »Koča na Kriških podih. A še nisi bila tam?« »Ne,hribe še raziskujem,« sem mu odgovorila.

Med potjo nazaj se je razgovoril in mi kazal poti, ki iz dolineZadnjice in Trente vodijo na vrhove, ki so nas obdajali. Včasih je

15

kakšen komentar dodal njegov prijatelj, ki je hodil pred nama.Bili so prijetna družba.

Še dolgo v noč smo sedeli pred kočo in se pogovarjali. Največje govoril Andrej - tisti fant v rdeči karirasti srajci. Bil je vsaj petlet mlajši od mene, visok, temnolas, s širokim nasmehom.Povedal mi je, da gredo naslednji dan do Krnskih jezer, potempa na Krn in v Bohinj.

Zjutraj sva se srečala v jedilnici. »Mi daš svoj naslov, rad bi teše videl,« je dejal. Zmedena sem mu ga povedala in potem šedolgo gledala za njimi.

Z avtobusom sem se odpeljala do Bovca, nato pa do Mosta naSoči, kjer sem ujela vlak do Bohinja. Koča pri Savici in Vogel stavabila, a mojega miru je bilo konec, do Komne pa je bilo le triure hoda. Skoraj v mraku sem prišla v kočo. Pri vratih semobstala. Pri mizi poleg okna je sedel Andrej z druščino. Ničesardrugega nisem več videla.

»Ja, od kod pa ti, a z vlakom? Pridi, da dobiš še prostor, kočaje že nabito polna,« je rekel, vzel mojo planinsko izkaznico inizginil v recepciji. Ko se je vrnil, je odprl vrata v sobo, kjer so bilisami pogradi. Prestavil je nekaj nahrbtnikov in šla sva pred kočo.

Sonce je počasi zahajalo. Na nebu so se prižgale zvezde inpostalo je hladno. Ogrnil me je s svojo vetrovko, objel in poljubil.Čas se je ustavil. Sredi noči sva se kot tatova prikradla v kočo.

V množici prepotenih, utrujenih planincev sva se stisnila drug kdrugemu in se držala za roke. To je bila noč hrepenenja, tihestrasti in obljub, ki niso bile izrečene. Nihče od naju ni zatisniločesa. Pot v dolino naslednji dan je bolela.

Pisal mi je dolga pisma. Njegova mladost me je begala, poti pokaterih je hodil, pa so bile zame prestrme. V meni je prebudilljubezen, a grenka izkušnja preteklosti je bila še preveč sveža,

16

zato mu nisem odpisala. Njegov nasmeh sem iskala v stenahMojstrovke, Krna in Jalovca.

Nikoli več se nisva srečala.

Mnogo let je že od takrat. Našla sem svoj mir in srečo. V gorehodim po varnih, zanesljivih poteh.

Pred kočo na Komni se vedno ustavim in za hip zaprem oči.

Jožica

Čakal sem te

»I have been waiting for you!«Pred menoj je stal arabski mladenič – no, ja okrog 30 let – in semi široko smejal. Niti sanjalo se mi ni, kdo je in zakaj čaka name.In razočaranje se je takoj poznalo v glasu, ko je spetspregovoril: »Don't you remember? Omar?«

Takrat se je tudi meni začelo svitati, tako, po Balaševićevo birekli »iz samog ruba savesti«, da me je včeraj, ko smo šli protinajvišji gori Maroka, res nekdo ogovarjal in me vabil v svojoprodajalno. Jaz pa sem samo odmahovala z roko in »obljubljala«tomorrow, tomorrow.In danes je tomorrow napočil … Nasmehnila sem se in mupokimala: »O, yes, yes. I do remember.«

Dekleta, s katerimi smo skupaj hodile, sem prosila, dapočakajo, saj obljuba dela dolg. Omar me je povabil v hišo obcesti. Na prvi pogled je bila majhna, prodajalna v notranjosti pa

17

pravo razkošje, bogato založena, okusno urejena. Ena lepših, karsem jih videla v Maroku. Pa v tako zakotnem kraju. Ogledovalasem si razstavljeno blago in kar nekako žal in nerodno bi mi bilo,če ne bi ničesar kupila.

»OK, kaj pa ene copate, okrašene z bleščicami?« sem se vmislih pogajala sama s seboj. »Saj jih lahko dam tudi za darilo,«sem bila že skoraj odločena, ko sem zaslišala:»My heart beats for you.«

Angleščine znam samo toliko, da me v tujem svetu ne bi ravnoprodali, zato sem najprej mislila, da nisem čisto pravilnorazumela. Njegovo naslednje dejanje je potrdilo, da sem resslišala tisto, kar sem mislila, da sem. Prijel me je za roko, si jopoložil na svoje prsi in še enkrat rekel:»Can you feel it? My heart beats for you.«

Ob tem me je gledal s tistimi – kot tolmun velikimi temnimiočmi – ter se smehljal. Kljub moji zadregi je nadaljeval:»Does your heart beat for me as well?«»No, no,« sem odkimala. »My heart beats only for me,«sem z nasmehom odgovorila in zadržala njegovo roko, ki jehotela preveriti moj utrip.

Po tem se mi je začelo muditi, saj je bilo očitno, kam pes tacomoli. Nakup copat sem kar odmislila. V tistem trenutku se jezunaj zaslišal že nestrpni Mijin glas:»Ljuba, Ljuba!«Klicanje je bilo izvrstna iztočnica za odhod.»Hvala za ogled. Prijateljice me že kličejo,« sem rekla in seobrnila proti izhodu. »Wait, I have a gift for you,« je rekel inodšel v sosednji prostor.

»Darilo?« sem pomislila. »S čim neki sem si ga zaslužila?«Ampak se nisem obremenjevala z odgovorom. On že ve. Ob temsem se pa še malo bolj pomaknila proti vratom. Omar se je vrnilz lepo ogrlico in mi jo pripel okoli vratu.

»Something to remember me by,« je dodal. Zahvalila sem sein bila z eno nogo že skozi vrata.»Would you hug me goodbye?” me je vprašal in razširil roke.Objem? Seveda, objem pa lahko.

18

Začutila sem, da zame ne bije samo njegovo srce. Nemirnoutripanje se je razširilo tudi drugam.Treba je bilo iti.

LjubaČakal sem te II

Pa je odšla, draga moja. Rekla je, da ne za dolgo. V slovo meje poljubila. Verjamem, da nama bo spet lepo, ko pride. Njenenežne roke in njen nasmeh so smisel mojega življenja. Njenemasaže obožujem. Takole na hrbtu mi je najlepše. Iztegnem vseokončine in uživam. Nato se prevalim na trebuh in zmasira mihrbet.

Čvrsto, a nežno potujejo njeni prsti po mojem hrbtu kakor pozemljevidu.

Poboža me po glavi, jaz pa jo z globokim pogledom prosim,naj ne neha.

Avto slišim, mislim, da se je vrnila. Spet bo samo moja. Mi psiimamo oster sluh.

Irena

Avstralija

»Your father was born here.«

Ko mu povem, da se je tukaj rodil njegov oče, ustaviva avtopred razpadajočo kmečko hišo.

Že od včeraj, ko sem ga prvič videla na letališču, iščem nanjegovem obrazu poteze najinih skupnih sorodnikov: starihstaršev, njegovega očeta in moje mame, ki sta tu preživela svoje

19

otroštvo. Ne gre mi dobro, a vseeno ugotovim: oči ima modrekot babica in oče, lase temne kot dedek in moja mama, čokatapostava je očetova.

Življenje v dolini je bilo vedno težko. Tovarne so bile daleč vMariboru in na Ravnah in le tisti, ki so imeli dovolj zemlje, solahko živeli brez pomanjkanja.

Meja z Avstrijo je blizu in še sedaj se po strmih pobočjihKozjaka vidijo nekdanje karavle. Domačini so jih dobro poznali,zato so vedeli, kje so se lahko skrili in v temnih deževnih nočehodšli v lepšo prihodnost, tako kot tudi njegov oče.

Dolgo se ni javil. Čez nekaj mesecev je obupanim staršemsporočil, da je na ladji, ki pluje v Avstralijo.

Običajno je staršem za novo leto poslal pismo in slike svojedružine. V štiridesetih letih je prišel le dvakrat na obisk. Veliko jegovoril o svojem življenju in kritično ocenjeval takratne razmerepri nas. Marsičesa ni mogel ali pa hotel razumeti. Obljubljal je,da bo zgradil novo hišo, povečal kmetijo in se z družino za vednovrnil. Ostalo je le pri obljubi. Oče in mati sta se sprijaznila,postarala in umrla, tudi njegove sestre ni več. Za vedno je zgubildom, kamor bi se lahko še vrnil. Domotožje je postajalo vednohujše in želel je, da njegovo domovino spozna njegov sin, a zanjje bila Slovenija le očetov dom daleč v Evropi.

Na poti z letališča mi je povedal, da pozna našo himno inzastavo in da rad je kranjsko klobaso. Slovensko razume boljmalo, zato govoriva angleško.

Toliko bi mu rada povedala. Misli so hitre, moja angleščina paokorna, a kmalu se usuje kot plaz. Pripovedujem mu o življenjunajinih starih staršev. Mora vedeti, kako dobra sta bila.

Umaknem se in opazujem, ko s kamero kroži po okolici.

»Yes, it's nice here.« Oddahnem si, saj se mu zdi lepo.

20

Vznemirjena ga pustim še nekaj časa, potem pa greva skupajna pokopališče. Prižge svečo in dolgo zre v spomenik, nakaterem je izklesano ime Levko Lovrenc. Tudi njegovo pravoslovensko ime je Lovrenc, Miki je le za prijatelje.

V naslednjih dneh potujeva po Sloveniji. Bled je »nice«,Maribor »small«, Ljubljana »small, interesting city.« Pod Raduhoprvič vidi sneg, občuduje slap Rinka in gore, dnevi pa bežijo.

Pred odhodom mu kupim angleško-slovenski slovar in knjigo olepotah Slovenije v angleščini. Obljubi mi, da se bo naučilslovensko.

Minilo je pet let. Njegov oče se je vrnil sam, brez sina in žene.Popravil je hišo, a na življenje v svojem domačem kraju se nimogel navaditi, zato se je razočaran in razdvojen spet vrnil vAvstralijo.

Jožica

21

22

Rožnati lončekg

Hiše, kjer je živela, že dolgo niveč. Novi lastnik jo je podrl inzgradil novo. Ko grem mimo, jo ševedno vidim: majhno, belo, zrdečo streho in okni, polnimirumenih begonij. Za hišo je bilvelik vrt, za njim pa hlev inpašnik, na katerem so se pasleovce in koze. Stari ata jo jezgradil iz lesene barake, ki je stalasredi gozda, zato je imela le dvaprostora, kuhinjo in sobo.

V kuhinjo si stopil kar skozivhodna vrata. Pri oknu je stala miza s tremi stoli, v kotu korito spipo, zraven pa štedilnik na drva z velikim zabojem. Takoj zavrati je bila obledela kredenca. V njej je bilo nekaj emajliranihloncev in skled, par skodelic za kavo in kozarcev.

V vitrini, na najvišji polici, je bil varno spravljen rožnat lončekza kavo.

Stara mama ga je dobila iz Avstrije. Bila je zelo ponosna nanj,ker je bilo na njem napisano njeno ime – Marija.

Na polici nasproti okna, poleg velikega asparagusa, je bil radio.Po navadi je bil prižgan le zvečer ob sedmih, ko je stari ataposlušal poročila, in ob nedeljah popoldan po kosilu, ko so bilena sporedu čestitke poslušalcev.

Tla v kuhinji so bila iz smrekovih desk, s stropa je viseltemnomoder zvončast lestenec z veliko žarnico, ki je oddajalamedlo svetlobo.

Ob zimskih večerih je stara mama sedela po njim in predla.

23

Dokler me ni premagal spanec, sem se stiskala k njej na pručkiin poslušala enakomerno drdranje kolovrata.

Z lesenimi pletilkami, ki mi jih je naredila, sem spletla svojprvi šal za punčko. Ker je šlo bolj na trdo, so se nitke trgale inpunčka je namesto šala dobila krilce.

Poleti je vstajala še pred svitom. Potihoma se je splazila izpostelje in zakurila. Predramil me je vonj po gorečih trskah inkavi, ki jo je pražila v črni ponvi na odprtem ognju. Ko jezadišalo še po svežem mleku in žgancih, je bilo treba vstati. Pozajtrku sta z atom opravila v hlevu in odšla na njivo. Ko sem bilamajhna, sem se ob njivi le igrala, z leti pa sem se jima, tako kotsosedovi otroci, pridružila pri delu. Volje je bilo dovolj, a motikaje bila za mestno dekle pretežka, njiva pa brez konca. Karoddahnila sem si, ko je na vuhreškem zvoniku odbilo poldne insmo šli domov.

Stara mama je kar med potjo na njivi nabrala krompir, fižol,buče in zelje. Stari ata je iz bližnjega gozda večkrat kar vklobuku prinesel gobe.

Nikoli ne bom pozabila vonja zelenjavnih juh s pravkaroluščenim grahom, okroglih bučk s krompirjem.

»Saj ni težko,« je rekla, »v lonec daš tisto, kar imaš.« Kar jebilo, je bilo zelo dobro.

Edino, kar sem ji zamerila, je bilo klanje domačih živali. »Temuso namenjene, zato živijo,« je rekla, jaz pa tisti dan nisemgovorila z njo.

Vsak konec tedna, zgodaj zjutraj, si je oblekla bel predpasnik,zaprla vhodna vrata, da se testo ne bi prehladilo in na mizopogrnila bel prt. Zamesila je kruh v veliki lončeni skledi. Pekla jenizek ržen koroški kruh. Zame je posebej naredila potičke ssuhimi jabolčnimi krhlji. Včasih je spekla pehtranovo potico ali pamedenjake iz moke, masti, sode in nekaj žlic medu. Ko ji je

24

soseda iz Avstrije prinesla pecilni prašek, je z aluminijastimivilicami stepla nekaj jajc, dodala par žlic moke in nekaj sladkorjain v obžgani nizki posodi spekla biskvit. Premazala ga je zmarmelado in potresla z malinami. Brez receptov, brez tehtanja,peki papirja in mikserja.

Minilo je skoraj trideset let.

V svoji kuhinji nad pečico imam polico. Na njej sta okrušenalatvica za mleko in rožnati lonček z napisom Marija.

Jožica

Slikaf

Z Milanom sva bila sošolca vosnovni šoli. Dve leti sva skupajhodila k tabornikom. Bil jeprijeten, bolj tih, malce sramežljivfant.

Potem se dolgo nisva videla.Nekega pomladnega dne sva sesrečala v knjižnici. Povabil me jena kavo in začela sva se sestajati.Hodila sva v kino in v gledališčeter kmalu postala par. Konecpoletja sva se z njegovim fičkomodpeljala na počitnice na Rab.

25

Vstajala sva zgodaj zjutraj, v pristanišču počakala ribiče, ki sose vračali z nočnega ribolova, in popila kavo. Dopoldne svaplavala in se predajala sončnim žarkom, popoldne pa hodila nadolge sprehode in odkrivala drug drugega. Zvečer sva posedelana terasi “Kod oljke” in opazovala sonce, ki je v večernem mrakutonilo v morje.

Na koncu ulice je stala stara, na enem mestu že podrtakamnita hiša. Na lesenih obledelih vratih je pisalo Angelo AnitoRossini – slikar. Vrata so bila odprta, zato sem vstopila.

V temačni sobi - ateljeju je dišalo po terpentinu in barvah.Slike so bile prislonjene ob steni, na mizi pri oknu so bilerazmetane palete z barvami in čopiči. Za osvetljenim slikarskimstojalom v kotu je sedel bradat mlajši moški s cigareto v ustihin slikal. Zdelo se mi je, da me ni opazil.»Da li smetam?« sem ga vprašala.»Ne,« je bilo vse, kar je odgovoril. Obstala sem pri vratih.

Na veliko platno je s kovinsko lopatico nanašal staremu zlatupodobne tanke lističe, ki so se tu in tam strgali. Zdelo se mi je,da dela okvir.

»Le kaj bo narisal?« sem se spraševala in si ogledovalanjegove slike – nevihto na morju, staro oljko v vetru, ribiče pridelu…

Naslednji večer sem se vrnila. Pozdravil me je in nadaljeval zdelom. Platno je najprej pobarval s temnorjavo barvo, nato pana paleti s hitrimi kretnjami mešal barve. V svetlobo, ki je padalaz desnega kota slike, je narisal obraz dekleta z modrimi očmi,skrivnostnim nasmehom in polnimi usti. Ramena je imelarazgaljena, črni, dolgi skodrani lasje so bili v temi komaj vidni.Njena postava je bila zabrisana, zdelo se je, kot da lebdi, vnaročju je držala vrtnico, ki so ji odpadali cvetni listi. Ob robu jev mesečini plula majhna jadrnica.

26

Minil je teden dni. Anito je slikal in jaz z njim. Vsak večer, brezbesed, skoraj ob isti uri, dokler se ni stemnilo. Kakšen dan ninaredil skoraj ničesar. Zamišljeno je gledal skozi okno in stankim čopičem nežno drsel po dekletovem licu. Poteze obrazaso postale čedalje bolj mehke, oči zasanjane, s skrivnostnimleskom.

Milan me je čakal v parku. Vsak dan sem mu pripovedovala osliki in ugibala. Jo je poznal, je bila njegovo dekle?

Najine počitnice so hitro minile. Zadnji večer sem razočaranaugotovila, da je atelje zaprt. Skozi okno sem videla le slikarskostojalo, ki je bilo prazno.

Z Milanom sva se konec leta poročila. Za božič mi je podarilsliko: Dekle z Raba, s podpisom Angelo Anito Rossini.

Povedal mi je, da ga je zadnji dan komaj prepričal, da mu jo jeprodal. Popustil je šele potem, ko je izvedel, da bi jo rad podarilmeni.

Ta slika že 30 let visi v najini dnevni sobi. Spominja me natisto lepo poletje, na morje in na sonce, ki naju še sedaj greje.

Lani sva se vrnila. Kamnita hiša je zdaj skrita za hotelomMurva, od nje je ostal le še atelje. Na ulici pred njim je sedelosivel, zguban moški brez zob s steklenico piva v roki in počasirisal obzidje Raba.»Dobar dan, da li se me sječate?« sem ga pozdravila.»A vi ste, ona Slovenka, kako da ne,« je dvignil glavo, najupogledal z motnimi očmi, nato pa vprašal:»Da li se vam ona još svidja?«»Da.« sem odgovorila,»I meni se je,« je rekel tiho in pogledal stran.

Jožica

27

Vzgojiteljica

Leto 2003 je bilo leto prelomnic v mojem življenju.

Spet sem mrzlično iskala službo. Kljub velikim prizadevanjemni in ni šlo. Nekega dne pa zasledim razpis za varuhinjopredšolskih otrok, in sicer za spremstvo v šoli v naravi. Popoklicu nisem vzgojiteljica, sem pa po srcu, zato sem se prijavila.Ni bilo dolgo, pa so me poklicali.

Razgovor je bil prijeten, popolnoma sproščen. Ker sem imelaza sabo kar nekaj izkušenj in so me dobro poznali, sem bilasprejeta.

Pred odhodom sem spoznala svojo skupinico otrok. Vsak dansem po nekaj ur prihajala v vrtec na prakso. Ob učenju in igrismo se spoznali in kasneje navezali prav prijeten odnos. Otrociso me vzljubili, jaz pa njih. Pripravljeni smo bili. Dnevi predodhodom so bili prav stresni. Po glavi se mi je podilo mnogovprašanj. Pripravila sem potovalko osebnih stvari ter knjig inradio za poslušanje pravljic.

Odpeljali smo se proti Debelemu Rtiču. Vožnja je bila polnasmeha in petja pa tudi zaspali so otroci. Nastanili smo se pohiškah.

Moja skupinica je bila včasih veselo nagajiva, vendar pa hitroučljiva in izredno prijazna. Veliko smo se naučili, največji podvigpa je bilo plavanje. Kakšen čudovit občutek, ko ti otroci splavajopred očmi! Človek bi kar zavriskal, pa tudi sem. Vrisk je bil zanjih največja nagrada poleg priznanja, ki so ga prejeli.

Lepo nam je bilo tudi na uricah plesa, ki sem ga učila zazaključek kolonije. Zaplesali so Ob bistrem potočku je mlin indobili smo priznanje, otroci pa še posebna spričevala spohvalami.

Pred vrtcem so nas pričakali naši domači.

28

Smeh in solze so se narisali na obrazu. Prevzeti od čustev smose poslovili.

Meni pa je ostala v spomin in kot spominek čudovitafotografija naše skupinice.

Irena

Spominki in spomini

Spominek in spomin, podobni besedi, a ima vsaka še malodrugačno sporočilo.V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je zapisano:

spominek- stvar,izdelek za spomin,v spomin na koga ali kaj:izdelovati,kupovati spominke...

spomin- sposobnost človeka, da lahko predstave, misli,podatke v zavesti ohrani, obnovi- popis dogodkov srečanj, ki jih je pisec sam doživel- namen določenega dejanja, stvari, spominjanje na koga alikaj...

Kadar potujem po deželah Evrope, se rada sprehodim po ozkihulicah s trgovinicami na obeh straneh. Ogledujem in fotografiramizložbe s spominki. Pritegnejo me v trgovine, kjer jih občudujem,otipavam in kupim, vedno in povsod, ker z njimi ohranjamnavdušenje, ki me prevzame na potovanju.

29

Nabralo se jih je veliko in počivajo na policah knjižne omare.Ali jih potrebujem, se velikokrat vprašam. Ne, ker večjo vrednostimajo spomini, ki so moji in jih lahko prikličem vsako uro ali danin jih vedno nosim s seboj.

Mama je brez spominkov ohranjala spomine na starše Poljake,odraščanje v Franciji na nemško-francoski meji, prihodu vJugoslavijo. Njene pripovedi so bile žive in privlačne.

Neko poletje, preden sem odpotovala na turistični izlet vFrancijo, v Freyming-Merlebach, mi je opisala osnovno šolo EliReumaux, ki jo je obiskovala, hišo staršev v City Remaux 61,rudarsko kolonijo Rue 3.mai, kjer smo stanovali, in cerkevHochwald.

Freyming-Merlebach sta mesteci, ki ju je povezoval rudnik, vkaterem so delali domačini in rudarji z različnih koncev sveta.Eden izmed rudarjev, ki je s prijatelji prišel iz Jugoslavije delat vrudnik, je bil moj ata. Kmečki fant se je hitro vključil v družboSlovencev, ki so tam živeli že pred njegovim prihodom.Domačinko Teres je osvojil z vedno nasmejanim obrazom, dobrovoljo in hudomušnimi očmi. Starši moje mame Teres se z njunoljubeznijo niso strinjali. Stari ata je slutil, da se bo SlovenecViktor nekoč želel vrniti v Jugoslavijo in najmlajša hči bo odšla znjim. A ljubezen je zmagala kljub prepričevanju staršev.

Minilo je precej časa, da sta zbrala dokumente iz Nemčije zamamo in iz Jugoslavije za ata. V jeseni, na začetku drugesvetovne vojne, sta bili civilna poroka prvi dan in cerkvena drugi.Do cerkve Hochwald so šli poročni par in svatje v sprevodu podva in dva. Poleg mame, ki je držala v rokah poročni šopek, soimele šopke tudi ostale ženske. Po cerkvenem obredu je biloskromno praznovanje.

Poročno fotografijo mame in ata skupaj s sorodniki imamshranjeno. Na njej ni starega ata. Težko se je sprijaznil, slutnja o

30

hčerinem odhodu se je uresničila štiri leta kasneje. Naša družinase je preselila v Jugoslavijo.

Napeto sem pričakovala, kaj bom videla in koliko od tega vFreyming- Merlebachu še obstaja. Vse je bilo tako, kot jepovedala mama, le rudnik so po stodesetih letih zaprli. Mladiljudje so se odselili v Pariz in druge kraje Francije, ostali sostarejši, ki še vedno obiskujejo Hochwaldsko cerkev.

Domov sem se vrnila brez spominkov, a z obujenimi spomini.

Na spominkih v dnevni sobi se še vedno nabira prah. Odnekaterih sem se že poslovila. Razdelila sem ji otrokom. Ostali vvrsti čakajo na odhod.

Kristina

31

32

Še nikoli nisem prijela bika za roge.

Še nikoli nisem po modni pisti sprehodila se.

Še nikoli nisem snemala porniča.

Še nikoli nisem varala.

Še nikoli nisem z drugim ljubimkala,

bi pa sprememba včasih prav prišla.

Še nikoli nisem, še nikoli nisem.

Irena

Kdor nima duše,

gre brezdušno skozi življenje.

Kdor ima dušo,

občuti in vidi trpljenje.

Ljuba

Na živce mi gre človeško sprenevedanje,

na živce mi gre če, nismo ljudje.

Na živce mi gre, pa saj ne gre,

je že zdavnaj predelano,

pozabljeno in odloženo nekje.

Irena

33

Kdo me bodri,

kdo mi iskreno zre v oči?

To si ti, moj prijatelj.

Kadar sem na tleh,

kadar imam solze v očeh,

le ti me spraviš v smeh, moj prijatelj.

Naj bo še tako mračen dan,

le tebi zaupati znam,

saj tvoje iskrene oči,

tvoj smrček, tvoj stas,

mi pričarata srečo na obraz.

Irena

34

Rada imam odkrite ljudi z odprtimi dlanmi.

Rada imam iskrice v očeh, lep in odkrit nasmeh.

Rada imam ptičke, ki pojo, in živali, ki te v dobro voljo spravijo.

Rada imam vse, kar na novo se rodi, da življenje obnovi.

Irena

Kadar sije sonce,

objame me toplina,

skrijem jo v srce,

hranim jo za vse,

ki si je žele.

Stisnem jo v dlan,

pošljem še drugam.

Kadar sije sonce,

napolni me vedrina,

z njo zrem v svet,

zame vedno lep.

Kristina

35

Jaz sem sončnica rumena,

ki obrača k soncu glavo.

Jaz sem žuboreči potok,

ki si utira pot med skalo.

Jaz sem mustang v divjini,

ki le z burjo rad tekmuje.

Jaz sem oblak na sinjem nebu,

ki veter nese ga v neznano.

Jaz sem zaljubljenost goreča,

ki nas spreminja v bitja ljubeča.

Ljuba

36

Jaz sem breza,

ki veter v veje lovi,

jaz sem izvir,

ki še vedno žubori,

jaz sem ptica,

ki se rada seli,

jaz sem hrepenenje,

ki počasi bledi.

Jožica

37

Jaz sem kos,

ki na gnezdu obsedi.

Jaz sem trta,

ki vsako leto obrodi.

Jaz sem vino,

ki telo topli.

Jaz sem veselje,

ki v vinski kleti živi.

Jaz sem lipa,

ki zdravje trosi med ljudi.

Jaz sem čebela,

ki na cvetu posedi.

Jaz sem šopek,

ki sobo krasi.

Jaz sem žalost,

ki zelo boli.

Kristina

38

Jaz sem drevo stoletno,

ki je doživelo vse in več.

Jaz sem reka deroča,

ki odnaša vse in več.

Jaz sem orel z razprtimi krili,

ki vidi vse in več.

Jaz sem zemlja bogata,

ki daje vse in več.

Jaz sem harmonija življenja,

ki objema vse in več.

Dragica

Publikacijo Pišem je omogočilo

Društvo U3, Univerza za tretje življenjsko obdobje – Zasavska regija

Literarni izdelki so nastali v okviru tečaja kreativnega pisanja z mentorico:Mari Žnidaršič

Tekste je jezikovno pregledala: Joža Klopčič

Računalniško obdelavo in postavitev je opravil: Žiga Pikl

Za grafično oblikovanje je poskrbela: Severina Šprogar

Tisk: Kopirnica Tina, Trbovlje

Naklada: 50 izvodov

maj 2014